Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 95
TEMA
dr. ¡rene Mislej
Si.D.
bara rfmíc -sr£čan]f s tujim
Pri raziskavah, ki se resnično poglabljajo v ustvarjalne procese slovenskih umetnikov na tujem, se pojavljajo številna vprašanja, ki zahtevajo interdisciplinarni pristop. Umetnik, ki je po občutljivih letih Študija in oblikovanja umetniške osebnosti, zapustil svoje p not no okolje in se podal v tujino, je pravi izziv za umetnostnega zgodovinarja. Likovnega ustvarjalnega procesa ni mogoče Povsem izločiti iz kulturnega okolja, v katerem nastaja, pri tem pa ni le sama Umetnina tista, ki lahko zn ali težnje ali likovno prakso p ambienta, V umetniku samem se porajajo zavestni in nezavestni Procesi, kijih včasih niti popolnoma ne razume. Umetnik gre v novem okolju seveda skozi prilagoditveni proces v zvezi z življenjskimi razmerami enako kot vsak drug izseljenec. Posebnost v njegovem primeru so sPn'membe, ki se dogajajo v tisti najbolj skrivni človekovi dimenziji, v svetu ustvarjanja. ¡Xas namen ni poglobiti se V Psihološko plat tega procesa, preden bi sploh lahko poglobili tovrstna vprašanja, bi namreč "iorali pri izbranem primeru analizirati umetnikove odnose navzven, to je pregledati mrežo zunanjih vplivov, ki z vidika novega kulturnega okolja spreminjajo njegovo doživljanje sveta.
svetom
Primer, ki smo si ga izbra.i, ponuja veliko odtenkov v analizi, skupaj s tistimi z etnološk.m pomenom. Bara Remce (1910-1991), slovenska slikarka, ki seje šolala na likovni akademiji v Zagrebu in je že pred ter med vojno razstavljala in bila prepoznavna kot Ilustratorka v Ljubljani, je v zacelku maja 1945 odšla za vedno na tuje. Umclniea ni dotedaj kazala nobenih nagnjenj k foiklorizmu ali tradicionalnim prenosom ljudske kulture v slikarstvo (kot na primer Gaspari ali Vesnani), bila je široko razgledana, vzgojena mlada dama, predestinirana socialnemu blišču potovala je po evropskih prestolnicah celo v njih razstavljala. Po bolečem taboriščem prehodu je konec leta 1947 z družino - očetom in sestro - odšla v Argentino. Buenos Aires je bi! ob njenem prihodu že večmilijonska metropola, v njej je kulturno življenje potekalo v tesni povezavi z evropsko kulturo, predvsem s francosko, V urbani družbi je bila bogata visoka buržuazija (njihovo bogastvo je temeljilo na govedoreji in kmetijstvu) vodilni kulturni sloj, ki je gojil tradicionalne, nekoliko konservativne likovne vrednote. Sočasno se je profiliral srednji sloj (pretežno priseljenskega izvora), ki se je izzivalno oziral po evropski avantgardi. Po drugi svetovni vojni jc tako v Buenos Aircsu nastalo nekaj likovnih skupin, ki so z novo močjo nadaljevali revolucionarni tok v umetnosti (Lucio Fontana, Tomas Maldonado in številni drugi »racionalistk). Bara Remec pa ni bila revolueionarka, njena estetika je sicer črpala iz srednjeevropskega - in, seveda, slovenskega -ekspresion¡stičnega izročila, toda ta je takrat že izgubil prvotni radikalni naboj.
Njeno kulturno obzorje je bilo izrazito srednjeevropsko, v tem je tudi razlog, da se ni počutila povsem sproščeno v argentinski visoki likovni kulturi, ki jc neposredno izhajala iz francoskega ali španskega izročila. Kljub temu seje v prvih letih pogumno povezovala s kritiško srenjo in razstavljala tudi v pomembnejših buenosaireških galerijah. Kmalu pa je prišla v slik z ostanki prvotne, indijanske kulture. Klic gorskega sveta je bil za slovenske begunce močan, nekateri so se prav zaradi lega naselili na takrat precej oddaljenem goratem jugu. San Carlos de Bariloche je ime letoviškemu kraju, ki se je v naslednjih desetletjih razvil v mondeno letovišče, a je bil sredi petdesetih let, ko ga je Bara Remec prvič obiskala, bolj podoben primitivnemu naselju, izgubljenem v svojevrstni argentinski različici
1£D.

TEMA
kavbojskc naselbino Far West, Na obrobju mesteca, ki so ga večinoma naselili priseljenci iz goratih dežel Evrope (Švicarji, Avstrijci, Nemci, Slovenci), so vegeliraii potomci Indijancev Mapuči, čiste ali mešane krvi. Prva sled medkulturnega srečanja v umetnosti Bare Remec je duh, ki se v obliki lebdečega profila vsiljuje sredi klasično naslikane krajine (slike iz teh časov nosijo pečat neposrednega vpliva predvojnega Maleša). Slikarka je v ravnokar odkriti, po obrisih prepoznavni gorati, a po vsebini divji krajini zaslutila odmev kulture pradavnih prebivalcev, vendar seje pred tem novim svetom obnašala enako kot evropski popotniki, ko so še v 18. stoletju odkrivali »divje« kotičke nove celine: opažene značilnosti so izražali z akademskimi likovnimi sredstvi. Vedute, ki so tako nastale, so povsem sorodne pejsažem na evropski celini. Pozneje je začela uporabljali tekstilne vzorce ali dekoracije z indijanske keramike kot okras oziroma ozadja pri slikanju figur, običajno je izbrala Indijance ali mestice. V krajinarstvo pa je začela vključevali bolj ali manj zvesto prikazane elemente indijanske materialne kulture. Privlačnost pradavnih motivov jo je pripeljala
Najdeni kosi lesa z jtiga (Bariloche) in severa (Tilcara), ki jih je Bara Rcmec sama kombinirala in uporabljala v slikarstvu (nedalirano)
(üasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 14
do upodabljanja likov iz sicer neke zamegljene mitologije, saj ni nikoli uporabila dobesedno pripovednih vsebin. Prej je na svojih slikah ah risbah nekako po svoje »oživljala« duhove, kot na primer v dekoracijah viseče kamnite stene, ki služi kot streha v slovenski planinski koči v bariloških gorah.
V šestdesetih letih je Remčcva odkrila Še skrajni argentinski sever, suho visokogorsko pokrajino, naseljeno s potomci različnih indijanskih plemen, ki so pred prihodom Spancev pripadali inkovskemu cesarstvu (Kečui, Aymari). V delih - predvsem na papirju ki so nastali v Tilcari, v provinci Jujuy, je opaziti drugačno, živahnejšo barvno paleto (torej manj evropsko), zračno perspektivo, vključevanje živalskih motivov (gvanaki, lame ipd.). Zbirka pokrajinskih vedut s kolonialnimi ecrkvami in naselji, v tehniki gvaša s filigranskimi risbami v tušu. je nedvomno vrhunsko umetniško delo. A še vedno se je Bara Remec
se vedno se postavljala v vlogo opazovalke sicer Slovencem v diaspori ali v oddaljeni domovini eksotičnega okolja. Vendar je prav kmalu prekoračila nevidno mejo bolj ali
Bara Remec, kraj Lhio-Uao ob jezeru Nahuel Huapi, 1951, risba s m še m
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 97
TEMA
Si.D.
tiara Kcmcc med otroci, ki soji pomagali pri njenem -brskanju« v Sariloehejn (nedatirano)
manj negibnega opazovanja: od upodabljanja motivov v Prostih ali urejenih kompozicijah je prešla v neko vrsto osebne arheološko-etnološkega iskanja. Sama je začela brskati po pokrajini, naučila se je prepoznavati s človeško roko obdelane kamne, keramiko iz različnih obdobij, tekstilne vzorce. Toda ni se ustavila pri Poznavalstvu, njen namen ni bila identifikacija in uvrščanje predmetov v kategorije, kol to počenja sicer resni ljubitelj. Stvari, ki jih je našla in vneto zbirala, je dojela tako, kot so jih dojemali pradavni Indijanci sami: verjela je, da je v njih življenje, da skrivajo množico pomenov, da tam domujejo duhovne sile, liki in duše 'judstev, ki so se tako dolgo upirali prevladi evropske (torej tudi njene) kulture.
v vsakoletnih potepanjih - po severnih ali južnih Pokrajinah - ni bila pozorna samo na ostanke civilizacij, sledeč prej omenjenem mentalnem procesu, je hkrati Pobirala kose kamnin, lesa, kovine, celo zavrženih Predmetov. jih doživljala v skladu z likovnimi Vrednotami in jih različno vključevala v svoje delo. V zadnjih letih življenja jih je rada imela za osrednji motiv v slikarstvu, na primer v poslednji zbirki slik v rdečem in ^rnem usodnem nasprotovanju. Predmete, ki jih je hirala, so krasili zasilno sohico in atelje v Barilocheju a'i Stanovanje v Buenps Airestt. Včasih je najdene drobne predmete kombinirala s keramiko in tako 'zdelovala nakit. Na eni od razstav, ki jih je dokaj redno Prirejala v slovenski skupnosii. je oblikovalce obdarila s Punčkami, narejenimi iz najdenih kosti. Vse te
nenavadne poteze so postale del njene javne podobe, predmestna mularija v Barilocheju je vedela, da ima stara gospa rada tovrstne najdbe in ji je kar prinašala različne predmete, ona pa jih je nagradila z domačimi jabolki. Po njeni smrti so okrog groba (pokopana je na bariloškem pokopališču, od koder je lep pogled na goro, ki nosi njeno ime: Pico Bara) rojaki razvrstili najlepše kamne iz njene zbirke.
Življenje Bare Remčeve v diaspori je vsekakor zanimiv primer reševanja neizogibnih bremen nasilnega izseljenstva. brez teoretičnih razlag je prišla do podobnega spoznanja kot oba vodilna filozofa v slovenski skupnosti (Milan Komar, Vinko Brumeri): življenje poteka v sedanjosti, preteklost je le spomin. Nedvomno je doživela hud udarec ob nasilnem rezu. odhodu, boleči prilagoditvi toda v skrajno zaostrenih materialnih razmerah je našla smisel v umetnosti in življenju. Zmogla je premostiti prepad med oddaljenima kulturama, kljub navidez primitivnemu okolju v obrobnih argentinskih pokrajinah je v njem cenila resnične vrednote lepega, v zavrženih, na robu družbe živečih ljudeh je prepoznala krivico, ki jo manj srečnim ali šibkejšem lahko povzročajo mogotci tega sveta. Človeško trpljenje jo je približala ljudem, ki sicer skoraj niso imeli stikov z evropskimi priseljenci. V njih je našla hkrati sočloveka in nosilca vsebinsko polne kulture, z združevanjem teh dveh dimenzij je našla svojo, edinstveno življenjsko pot.
Bibliografija
Bara Remec 1910- 1991, katalog ob spominski razstavi v
Mestni galeriji Ljubljana
Remee Bara, geslo v Enciklopediji Slovenije.