Organske intelektualke v prelomih tehni˜ne sestave delovne sile 
Kranj, 2019 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
331.101.262
    ORGANSKE intelektualke v prelomih tehnicne ses­
tave delovne sile / raziskovalni odbor CEDRA [Branko 
Bembic ... et al.]. - Kranj : CEDRA, Center za družbeno 
raziskovanje, 2019. - (Raziskovalni zvezek / CEDRA, 
Center za družbeno raziskovanje ; št. 1) 
ISBN 978-961-94954-1-4 
1.Bembic, Branko COBISS.SI-ID 20560899 
V seriji Raziskovalni zvezki objavljamo tekoce analize clanic in clanov Raziskovalnega odbora CEDRA. Zvezki so namenjeni refleksiji prakticnega delovanja RO CEDRA in širših družbenih bojev. V njih obdelujemo delovne hipoteze in predstavljamo (delne) ugotovitve, ki so nastale v so-raziskovanju z delavkami in delavci. Z zvezki želimo spodbuditi teoretske razprave, deliti izkušnje iz organizacijskih praks na terenu in ponuditi razmislek o strategijah ter sredstvih razrednega boja, s cimer skušamo prispevati k politicni organizaciji delavskega razreda. 
Povzetek 
Ali je mogoce locirati potencial za politicno delo na ravni baze, to-rej med delavstvom v sferi neposredne produkcije? Naša hipote­za je, da se ta potencial odpira na ravni neskladja med razlicnimi tehnicnimi sestavami delovne sile, ki jih zahteva kapital. Po pred­stavitvi zgodovinskega konteksta, v katerem se postavlja vprašanje 
o politicnem delu na ravni baze v Sloveniji, obravnavamo koncept tehnicne sestave delovne sile in potem razvijemo osnovno hipote­zo zvezka. Sledita dve študiji primerov, ki služita ilustraciji osnovne hipoteze. 
Kljucne besede: tehnicna sestava delovne sile, politicno delo na ravni baze 

Vsebina 
Cilj in raziskovalno vprašanje 
9 

Kontekst in naloga 
13 

Koncept 
17 

Hipoteza 
29 

Študija primera 1: Organske intelektualke proletariata na prelomu šolske ideologije in tehnicne sestave delovne sile? 
35 
Ideološki aparati države in njihova relativna 
avtonomija 
37 
Dinamika družbenih bojev in državni aparati 
38 
Ucinki sprememb šolskega aparata na delavski razred 39 
Problem: šolska ideologija in tehnicna sestava delovne sile 
41 
Ideološko neskladje? 
43 
Hipoteza o politicnih ucinkih neskladja med dvema ideologijama 
46 
Primer A. B. 
49 
Elementi tehnicne sestave individualnega kapitala 
49 
Sindikat in kolektiv 
53 
Mobilizacija kolektiva 
54 
Razprava 61 

Študija primera 2: Organske intelektualke v diskontnih prodajalnah? 
65 
Narodnogospodarska vloga sektorja maloprodaje v casu okvira nove mednarodne delitve dela 67 
Elementi tehnicne sestave delovne sile na ravni diskontnih verig 73 
Zlom tehnicne sestave? 
84 
Razprava 
91 

Sklep 
93 

Literatura 
97 



CILJ IN RAZISKOVAL­NO VPRAŠANJE 
Vrsta porazov, ki jih je delavsko gibanje v velikem delu sveta utrpelo v preteklih desetletjih, je botrovala nizu študij o oživitvi ali prenovi delavskih organizacij, zlasti sindikatov (gl. npr. Frege in Kelly, 2004). Poseben prostor v teh razpravah zavzemajo študije organizacijske­ga pristopa (gl. npr. Heery in drugi, 2000; Dörre in drugi, 2009), ki pa organiziranje pogosto obravnavajo, kot bi bilo samo sebi na-men, brez upoštevanja širših družbenih, torej politicnih razsežnosti delavskih organizacij (gl. Simms in Holgate, 2010). Ceprav zvezek v veliki meri obravnava vidike delavskih bojev, ki so nemara uporab­ni tudi za organizacijo s povsem tehnicnega vidika, naš namen ni golo podajanje receptov za boljše sindikalno organiziranje. Teze, ki jih podajamo v razmislek in razpravo, se nanašajo na možnosti za organiziranje delavskih bojev kot pogoja za politicno delo na ravni »baze«.1 Drugace povedano, zanima nas, ali je možno na ravni baze identificirati elemente, na katere bi se lahko oprla socialisticna poli­tika. Naša delovna hipoteza je, da je to mogoce z uporabo koncepta tehnicne sestave delovne sile. V nadaljevanju bomo najprej predsta­vili omenjeni koncept, nato pa njegovo uporabo ilustrirali z dvema študijama primerov. 
1 Ko v tem tekstu govorimo o organiziranosti na ravni baze, imamo v mislih organiziranost delavstva na ravni neposrednih odnosov produkcije, kjer se vrši proces kapitalisticnega izkorišcanja (eksploatacije), torej v podjetjih in drugih delovnih organizacijah, za razliko od organiziranosti na ravni zastopanja de­lavskih interesov v sferi parlamentarne politike in na ravni krovnih sindikalnih organizacij, ki clanstvu nudijo dolocene storitve in jih zastopajo v razlicnih ob-likah »socialnega dialoga«, vkljucno s kolektivnimi pogajanji. 

KONTEKST IN NALOGA 
Izhajamo iz teze, da je delavski razred – ki je v specificnih okolišcinah slovenske tranzicije z zgodnjo mobilizacijo sindikatov (Crowley in Stanojevic, 2011) izsilil socialno razmeroma vzdržen prehod v ka­pitalizem – v desetletjih tranzicije uspešno obranil vecino formalnih institucij, vendar njegova organiziranost na ravni baze postopno upada (Stanojevic in drugi, 2016), narašca pa njegova podrejenost kapitalu. Natancneje povedano, formalne institucije (kolektivne po­godbe, tripartitni socialni dialog), ki jih je v sindikate organiziran de­lavski razred postavil v zgodnjih tranzicijskih bojih, da bi utrdil svojo moc, se z dezorganizacijo na ravni baze v veliki meri vzdržujejo le še kot instrument, ki omogoca regulirano in nadzorovano prepušcanje politicne moci kapitalu (Bembic, 2017). 
O razkroju delavske organiziranosti na ravni baze med drugim prica upad števila stavk in drugih oblik delavske mobilizacije na ravneh, ki presegajo posamezno podjetje, kar nakazuje, da se organizira­nost baze vzdržuje le še na posameznih otokih »strateških« dejav­nosti, kot sta energetika in kovinska industrija, obdanih z morjem šibko organiziranih množic. Tudi tam, kjer se organizacija na ravni baze še drži, je sindikat pogosto popolnoma podrejen in služi kot podaljšana roka uprave. Kjer sindikati še vedno branijo interese de­lavstva, so zlasti v zadnjih letih sindikalni zaupniki cedalje pogosteje tarca napadov, ki se navadno koncajo z odpovedmi. Ceprav so te, kot se velikokrat izkaže v sodnih postopkih, brez zakonske podlage, njihova ucinkovitost ni nic manjša – ko sodišce po mesece ali celo leta dolgih procesih odredi, da je treba sindikalnega zaupnika po­novno zaposliti, je delavska organizacija v podjetju že davno mrtva. Skoraj popolna podrejenost na ravni baze ima unicujoce posledice za boje delavskih organizacij v vseh »višjih nadstropjih«, npr. v par-lamentarni politiki, socialnem dialogu, šolskem aparatu, medijih itn. S tem seveda ne trdimo, da so ideološko-politicno boji zgolj odsev dogajanja v bazi, ki bi bila edini prostor delavskih bojev. Ideolo­ško-politicni boji imajo svoj pomen in državni aparati so pomemb-no prizorišce razrednih bojev, ki sprožajo povratne ucinke na ravni baze. Trdimo pa, da ideološko-politicni boji brez neposrednega boja na ravni baze – to se pravi, ekonomskega boja na ravni nepo­sredne produkcije – ostajajo na ravni »praznih fraz« brez materialne podlage (gl. Althusser, 2014: 123-135).2 Skratka, ideološko-politicni boji so lahko uspešni le, ce so medsebojno povezani z ekonomskim bojem na ravni baze. 
Naloga, ki smo si jo zadali, sledi iz zgornje analize: kako krepiti po­ložaj delavskega razreda v razrednih bojih na ravni baze, torej eko­nomske boje, ki lahko edini zagotovijo materialno podlago, brez katere ni odlocilnih bojev za prevzem oblasti. To je kontekst priza­devanj Cedre na prakticni ravni. Z obravnavo vprašanja o tistih ele­mentih na ravni baze, na katere se lahko opre napredna politicna linija, poskuša zvezek opraviti refleksijo bojev na teoretski ravni. 
2  Nemara je ena najvecjih napak slovenske marksisticne inteligence preteklih let v tem, da je v bojazni pred »ekonomizacijo« razrednih bojev vseskozi pou­darjala nujnost politicnih bojev, molcala pa je o vprašanjih organizacije na rav­ni baze. Poleg abstraktnega sklicevanja na Leninov nastop proti otzovistom je to usmeritev moc podpreti z argumentom, po katerem so ideološko-politicni boji sicer le iluzorni izraz razrednih bojev, a je ta »izraz« vendarle nujen ele­ment samega razrednega boja, saj tako rekoc za nazaj vzpostavlja zgodovin­sko stališce delavskega razreda, katerega izraz naj bi bil. Toda medtem ko je ta argument na nacelni ravni vsekakor moc sprejeti, pa se zdi, da slovenska marksisticna inteligenca ni racunala na drugo možnost – ali pa jo je vsaj poza­bila omeniti –, in sicer, da ta ideološko-politicni »izraz« razrednih bojev lahko ostane brez materialne podlage, katere izraz naj bi bil. Današnja realnost »so-cialnega dialoga« in parlamentarne politike je prav to: specificni »izraz«, ki ga ideološki boj prevzame ob popolnem porazu delavskega razreda v »ekonom­skih« bojih in posledicni dezorganizaciji delavstva na ravni baze. 

KONCEPT 
Koncept tehnicne sestave delovne sile bomo pojasnili s pomocjo primerjave z danes preseženo dialekticnomaterialisticno logiko3. V standardni dialekticnomaterialisticni obravnavi poteka zgodovinski razvoj, ki pelje do socializma, v napetosti med razvojem produk­tivnih sil4 in produkcijskih odnosov5. Srednjeveški fevdalizem za­znamuje malo gospodarstvo, kjer posamezni delavci (kmetje na podeželju in obrtniki v mestih) delajo s skromnimi produkcijskimi sredstvi (orodja, material itn.), ki so pretežno v njihovi zasebni lasti, vecina produkcije pa poteka bodisi za potrebe producenta bodisi za fevdalca in le majhen delež produkta je prodan na trgu. 
Z nastopom kapitalizma pride do popolnega preobrata v družbenih razmerjih. Kljucna sprememba je odnos delavcev do produkcijskih sredstev – ta se v cedalje vecjem obsegu koncentrirajo v rokah za­sebnega lastnika produkcijskih sredstev, kapitalista. Kapitalist pa sam praviloma ni vec delavec, ampak zanj dela najeta delovna sila, mezdni delavci, medtem ko si kapitalist kot lastnik prisvaja tudi produkt dela. To je osnovno protislovje kapitalisticnega produkcijskega nacina: pro-dukcija je v celoti družbeno dejanje, saj je mogoca le ob sodelovanju velikih množic delavk in delavcev, medtem ko si rezultate te produk­cije prisvajajo zasebni lastniki, posamezni kapitalisti. Hrbtna plat tega nasprotja je vsesplošna odvisnost delavcev od mezdnega dela – ker delavec nima vec lastnih produkcijskih sredstev, ne prodaja vec blaga, ki ga izdeluje ali storitev, ki jih opravlja, ampak se lahko preživlja le še tako, da prodaja svojo delovno silo, ki jo kupuje kapitalist. 
3 Elemente za prikaz standardne razlicice dialekticnega materializma povze­mamo po Engelsovem delu Anti-Dühring (1965), Komunisticnem manifestu (Marx in Engels, 1976) in Sveti družini (Marx in Engels, 1979). 4 Produktivne sile lahko opredelimo kot skupek dejavnikov, ki omogocajo do-seganje dolocene ravni produktivnosti dela v družbi, npr. tehnologija, stroji in orodja, znanje in vešcine delovne sile itn. 5 Produkcijski odnosi so družbeni odnosi, ki opredeljujejo dolocen pro-dukcijski nacin (sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem) in na katerih med drugim temelji tudi delitev družbe na družbene razrede. 
Družba tako razpade na dva nasproti si stojeca razreda: razred mezdnih delavcev (proletariat) in razred kapitalistov. 
Iz tega temeljnega nasprotja izhaja vrsta drugih družbenih naspro­tij. Medtem ko je kapitalisticna proizvodnja pod nadzorom posa­meznega kapitala (podjetje, tovarna) strogo nacrtovana, v odnosih med kapitali vlada anarhija konkurence, kjer vsak kapitalist poskuša prehiteti ostale kapitaliste, kar pa mu lahko uspe le, ce nenehno zni­žuje stroške proizvodnje z uvajanjem strojev. Uvajanje strojev hitro povecuje obseg produkcije, a hkrati povecuje tudi rezervno arma-do brezposelnih delavcev. Povecujejo pa se tudi vrste proletariata, saj je za strojno proizvodnjo treba cedalje vec kapitala, zaradi ce-sar mali podjetniki (obrtniki, trgovcici, mali kmetje itn.) ne morejo vzdržati konkurencnega boja z veliko industrijo. Poleg tega strojna proizvodnja odpravlja potrebo po posebnih znanjih in vešcinah – delavec je le še privesek stroja, ki mu streže –, zaradi cesar postaja delovna sila popolnoma nadomestljiva, brezoblicna gnetljiva masa, kar delavca zvede na golo številko v kapitalisticnem racunu, ki je dolocena s stroški reprodukcije njene bedne eksistence. 
Na eni strani imamo cedalje vecjo sposobnost družbe za produ­ciranje blaga, na drugi pa revšcino delavcev, ki si proizvedenega blaga ne morejo privošciti, zato prihaja do gospodarskih kriz, kjer ostajajo proizvodne kapacitete neuporabljene, delavci pa brezpo­selni. V vsakdanjem konkurencnem boju in zlasti v krizah kapita­li propadajo in jih prevzemajo drugi kapitali, ali pa se združujejo, da bi presegli unicujoce medsebojne konkurencne boje, tako da z združitvami posameznih nastajajo velike monopolisticne družbe, ki jih vodijo placani menedžerji, kapitalisti pa se spreminjajo v druž­beno popolnoma odvecne rentnike brez vsake funkcije v produk­cijskem procesu. 
A dialekticnomaterialisticna razlaga se ne ustavi pri negativnih pla­teh kapitalizma – v njih namrec prepozna rojevanje nove družbe. V kapitalisticnem razkrajanju stare, fevdalne družbe in njegovih uni-cevalnih trendih vidi revolucionarne procese, ki ustvarjajo material-ne pogoje za prihajajoci socializem. V bolecem razlašcanju malih srednjeveških proizvajalcev po maloštevilnih nastajajocih kapitali­stih in s tem povezano v nebo vpijoco neenakostjo premoženja vidi koncentracijo produkcijskih sredstev, ki je potrebna za zgodovin-ski preskok k skoraj neomejenemu povecanju produktivnosti dela (razvoj produktivnih sil) in s tem zadovoljevanje potreb prebivalstva. V podružbljanju produkcije (množicno sodelovanje delavk in de­lavcev namesto individualnega dela v razkropljenih srednjeveških delavnicah) najde potencial za njeno nacrtno regulacijo, ki bo na­domestila anarhijo kapitalisticne konkurence. V dekvalificiranem delavcu prepozna novega, univerzalnega delavca, ki bo opravljal katerokoli vrsto produktivnega dela in se bo lahko – ker bo delo za zadovoljevanje potreb zaradi rasti produktivnosti zahtevalo cedalje manj casa – ukvarjal s skupnimi zadevami, izobraževanjem in vses­transkim razvojem svojih talentov. Drugace povedano, z razvojem produktivnih sil, ki jih je sprostil, je kapitalizem hkrati ustvaril tako pogoje kot potrebo po družbenih spremembah, ki bodo odpravi­li samo kapitalisticno družbeno ureditev, to se pravi, kapitalisticne produkcijske odnose. 
Še pomembnejše so spremembe družbene strukture, do katerih pride v kapitalizmu. Izkristalizira se razredno nasprotje: medtem ko se na eni strani akumulira lastnina, ki nasproti delavcu nastopa kot kapital, ki ga zasužnjuje in izkorišca, se z razkrojem fevdalnih vezi vse bolj zabrisujejo nekdanje družbene razlike in posebni statusi delavcev. Obenem se ta brezoblicna masa mezdnih delavcev, ki za svoje preživetje nimajo nicesar razen svoje delovne sposobnosti, ki jo za vsakdanji kruh prodajajo kapitalu, nenehno povecuje s tem, ko vsi drugi družbeni razredi (malomešcanstvo in kmetstvo) v brezupni konkurenci z veleindustrijo izgubljajo svoje imetje in drsijo v prole­tariat. S preobrazbo kapitalistov v rentnike, ki le še pobirajo dohod­ke od lastništva velikih monopolnih podjetij in se ne ukvarjajo vec z organizacijo proizvodnje, se nasprotje med delom in kapitalom zaostri do vrhunca, saj se jasno pokaže, da je kapitalist z družbene­ga vidika popolnoma nekoristna, zajedavska figura, katere zgodo­vinska naloga je opravljena. Nenehne spremembe in razpad vseh starih gotovosti in tradicionalnih vezi med ljudmi, vkljucno s ponav- ljajocimi se krizami, ki razkrivajo neracionalnost kapitalisticne druž­bene ureditve, naposled prisilijo delavce, da odprejo oci in se zave-do svojega položaja in zgodovinske naloge – odprave kapitalizma. Skratka, kapital ob materialnih pogojih za družbene spremembe ustvari tudi družbeni subjekt, ki bo te spremembe izvedel – sodobni delavski razred ali proletariat. 
Opisana dialekticnomaterialisticna zgodovinska logika se doslej seveda ni uresnicila in vprašanje je, ce se kdaj bo. Vendar težava ni preprosto v tem, da bi bila ta logika napacna, ampak je še bolj problematicen nacin, metoda obravnave zgodovinskega dogajan­ja. Predpostavlja namrec »cist«, gladek, malone samodejen prehod iz kapitalizma v socializem,6 do katerega pride ob zaostrovanju te- meljnega protislovja kapitalisticnega produkcijskega nacina, pro-tislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, ki se odraža kot zaostrovanje nasprotja med delom in kapitalom. Louis Althusser (2005: 87-128) je zato kriticno opozoril, da to nasprotje med delom in kapitalom nikoli ne nastopa v cisti obliki, ampak je vselej nelocljiv del celote družbenih okolišcin, ki ne izhajajo iz ele­gantne dialekticne logike razvoja temeljnega protislovja med delom in kapitalom, ampak so lahko popolnoma druge vrste (tj. so hetero-gene glede na osnovno protislovje). Zato pravimo, da je temeljno nasprotje med delom in kapitalom »naddoloceno« (prav tam: 101) 
6 Dober primer takega razumevanja zgodovine, kjer se družbeni preobrat do-gaja tako rekoc kot logicni razvoj pojma, lahko najdemo v enem od zgodnej­ših Marxovih (1979: 496) del, v katerem avtor zapiše, da »[p]roletariat izvršuje sodbo, ki jo s porajanjem proletariata izreka sama sebi privatna lastnina, kot izvršuje tudi sodbo, ki jo izreka samo sebi mezdno delo, s tem ko poraja tuje bogastvo in lastno bedo.« 
s celim nizom razlicnih okolišcin, ki opredeljujejo vselej izjemno, specificno konkretno situacijo, v kateri potekajo družbeni boji; npr. pravo dolocene države, ideologija, nacionalna kultura, oblike drža­ve in še cel niz drugih okolišcin, od mednarodne situacije pa vse do geografske razsežnosti posamezne dežele. 
Koncept tehnicne sestave delovne sile, ki so ga izdelali italijanski operaisti in ki ga poskušamo tukaj predstaviti, lahko razumemo v nasprotju do zgornje dialekticnomaterialisticne obravnave proleta­riata kot brezoblicne, homogene mase mezdnih delavcev. Se pravi, razumemo jo lahko kot eno izmed okolišcin, ki naddolocajo temelj- no protislovje med delom in kapitalom. In sicer, konkretno zgodo­vinsko obliko, ki jo kapital vtisne delovni sili (Mocnik, 2011: 188­189), da bi jo prilagodil specificnim zahtevam procesa akumulacije, z njo upravljal in jo »ucinkovito« izkorišcal (gl. Mohandesi, 2013: 85). Natancneje, predlagamo, da tehnicno sestavo delovne sile razume-mo kot vidik naddolocenosti, ki opredeljuje niz odnosov, v katere je vpeta posamezna delavka ali delavec, kolikor te odnose oblikuje kapital (oziroma kapitalisticna država). S tem (pre)oblikovanjem ka­pital delovno silo prilagaja trenutnim potrebam procesa akumulaci­je, hkrati pa, kot bomo videli, delavstvu vsiljuje doloceno ideologijo. 
Konceptu tehnicne sestave delovne sile se lahko približamo še z dru­ge strani, z vidika koncepta politicne sestave delavskega razreda, s katerim teorija oznacuje zgodovinsko pogojeno obliko enotnosti, ki jo delavski razred vzpostavi, ko zlomi oblike, ki mu jih vsiljuje ka­pital, in se vzpostavi kot avtonomno politicno gibanje (gl. Bologna, 1991: 23; Mocnik, 2011: 190; Mohandesi, 2013: 86). Zgoraj opisa­ni delavski razred – kot dekvalificirano, brezoblicno proletarizirano maso, ki kot homogena masa v dialekticnomaterialisticni razlagi enotno stoji nasproti kapitalu –, lahko torej razumemo kot nicelno (abstraktno) raven politicne sestave delavskega razreda, tehnicno sestavo delovne sile pa kot vsakokratni sklop dolocil in odnosov, s katerimi kapital in država na razlicne nacine segmentirata in notranje diferencirata delavski razred. Nicelna politicna sestava obstaja le kot abstraktna referencna tocka, ki se nikoli zares ne realizira: ne ob-staja nobena oblika enotnosti delavskega razreda, ki bi bila dana enkrat za vselej, ampak le zgodovinsko specificne oblike, s katerimi delavski razred odgovarja na tehnicno sestavo, ki jo kapital v danem zgodovinskem trenutku vzpostavlja, da bi razbil prejšnjo politicno enotnost delavskega razreda in si zagotovil politicni nadzor nad njim (Alquati, 1975: 225; gl. tudi Mocnik, 2011: 190-191). 
Pri tehnicni sestavi gre za dva tesno povezana vidika, ki pa ju je tre­ba analiticno lociti. Prvi, tehnicni vidik, zadeva funkcionalno plat teh­nicne sestave delovne sile kot ucinka nasilja (Mocnik, 2011: 189) kapitala nad delavko in delavcem. Kapital na trgu kupuje delovno silo, to se pravi, delavcevo zmožnost za delo. Vendar proces kapi­talisticne produkcije zahteva specificno delovno silo – tako, recimo, delovni proces v strojni proizvodnji od delovne sile zahteva povsem drugacne lastnosti kot delovni proces, ki poteka v pisarni. Te last-nosti so pomembne najprej na trgu delovne sile, saj kapital izbira kandidate, ki so najprimernejši za dani produkcijski proces – na tej ravni igra pomembno vlogo formalna izobrazba, torej oblika, ki jo delovni sili vtisne šolski aparat. V produkcijskem procesu kapital na­dalje oblikuje delovno silo – govorimo o izkušnjah in vešcinah, ki jih delavci pridobijo z delom, torej s sodelovanjem v produkcijskem procesu. Skratka, delovna sila, ki jo kapitalist kupi na trgu, mora pri­vzeti obliko variabilnega kapitala, ki tvori del dolocenega individu­alnega produktivnega kapitala, torej podjetja v neki panogi, katere produkcijski proces zaseda dolocen položaj v mednarodni delitvi dela. Alquati (1975: 223) tehnicno sestavo delovne sile obravnava na dveh ravneh: a) na ravni funkcij, ki jih mednarodni kapital odreja nacionalni delovni sili v okviru mednarodne delitve dela, in b) na interni ravni, kjer pridejo v poštev delitve delovne sile med regije, gospodarske sektorje, podjetja, oddelke, poklicne in placne sku-pine, pa tudi birokratske funkcije (prav tam: 123), ki jih prav tako opravlja mezdno delo. Vendar bi lahko govorili tudi o drugih vidikih prilagajanja delovne sile. Mario Tronti (2006: 51) meni, da si kapi­talisticna »tovarna« ne podreja delavca le v sferi produkcije, ampak tudi v vseh ostalih družbenih sferah, s cimer razstavlja kolektivne­ga delavca7 v izolirane individualne delavce, da bi jih oblikovala po svoji podobi in jih pripojila produktivnemu kapitalu. 
S tem smo že pri drugem, politicnem vidiku tehnicne sestave. Medtem ko je opisana dialekticnomaterialisticna logika – in z njo vecina orga­nizacij delavskega razreda v dvajsetem stoletju (Bologna, 1991: 17) 
– pozdravila kapitalisticno tehnološko »modernizacijo« kot pogoj za prehod v socializem, tehnološka racionalnost kapitalisticne produkcije za operaiste ni sila »objektivnega« napredka, ampak orodje, s katerim si kapital podreja delavski razred. Stroji, je vztrajal Panzieri (1976: 36) – pri cemer je s »strojem« razumel celoten »snop« odnosov, od fizicnih naprav do organizacijskih tehnik upravljanja z ljudmi –, vselej utelešajo voljo kapitala, ki prek tehnoloških zahtev drobi kolektivnega delavca. Delavec namrec prodaja svojo individualno delovno silo, ki je – ker nima dostopa do produkcijskih sredstev, saj mu ta stopajo naproti kot tuja sila, kot kapital – sam ne more uporabiti za zadovoljevanje potreb ali za proizvodnjo blaga. Sodelovanje med delavci se zacne šele v pro-cesu produkcije, a tedaj je ta že pod komando kapitala. Zato se de­lavcem produktivna sila, ki izhaja iz njihovega sodelovanja, kaže8 kot produktivna sila kapitala (Marx, 1961: 380), tehnicna sestava delovne sile, ki jo kapital uveljavlja, pa kot »objektivna« zahteva produkcijskega procesa (Panzieri, 1976: 37; Tronti, 2006: 41-42). Dela, pravi Alquati (1975: 98), ne organizira šef, ampak trak. 
7 Marx (1961: 571-572) izraz kolektivni (ali kombinirani) delavec uporablja za množico med seboj sodelujocih delavcev, ki opravljajo posebne funkcije de­lovnega procesa (tj., razlicne vrste del), uporabna vrednost pa je rezultat nji- hovih skupnih naporov oziroma sodelovanja - ta ni vec produkt individualnega delavca, ampak družbeni produkt kolektivnega delavca. 8 Dejstvo, da se delavcem njihova lastna produktivna sila »kaže« kot sila kapi­tala, seveda ni njihova utvara, ampak se ta predstava ponuja sama na podlagi objektivnih okolišcin; je nujna iluzija. 
Delavce, ki bi lahko ob sodelovanju v procesu produkcije ugoto­vili, da je kapitalist odvec (saj so kot del kolektivnega delavca prav oni tisti, ki proizvajajo vse uporabne vrednosti), kapital skladno z »objektivnimi« zahtevami procesa produkcije razvršca na delovna mesta, v oddelke, poklice in nenazadnje v locena podjetja, ki po­slujejo v locenih panogah v razlicnih državah, katerih delovna sila si konkurira; nekatere zaposluje na standardnih pogodbah, druge preko agencij, študentskega servisa ali celo kot s.p.; zahteva razlic­ne stopnje izkušenj, vešcin in izobrazbe in na teh razlikah utemel­juje placne razlike ter vzpostavlja druge neenakosti v socialnem položaju med delavci. V te medsebojno prepletene sisteme delitev položajev – ti sistemi pogosto temeljijo na kriterijih, ki jih delavci pogosto tudi sami priznavajo – se nato vgnezdijo sistemi statusa, prestiža in drugih struktur, ki prekrivajo temeljno delitev na dve po­ziciji, dva razreda: delo in kapital (Alquati, 1975: 106). Kot se izrazi Panzieri (1976: 37), bi bila z vidika kapitala idealna delitev, v kateri je mogoce vsakemu posamezniku pripisati individualno poklicno skupino, s cimer bi bila dosežena maksimalna stopnja atomizacije.9 Razredna enotnost se zato – v nasprotju z dialekticnomaterialisticno logiko – nikoli ne kaže v perspektivi kapitalisticnega napredka ali razvoja10, temvec vselej kot prelom. 
Tehnicna sestava delovne sile, kolikor ta skladno z »objektivnimi« zahtevami kapitalisticne racionalnosti vsakomur odredi poseben prostor pod soncem in ga ustrezno denarno ovrednoti, tvori ma-terialno podlago, na kateri si razlicni segmenti delavstva organi­zirajo vsakdanje življenje. Na tej podlagi nastajajo razlicni vzorci potrošnje, »življenjski slogi« in identitete, pricakovanja in nacrti za prihodnost, ki jih delavska gospodinjstva pogosto lahko uresnicu­
9 V tem smislu bi lahko rekli, da tehnicna sestava delovne sile izvrši prehod od marksisticnega k webrovskemu konceptu razreda, ki znotraj delavstva pozna toliko razredov, kolikor je razlicnih tržnih položajev (gl. Weber, 1978: 928). 10 Mimogrede lahko opozorimo, da je »razvoj« ena priljubljenih tem sloven-ske parlamentarne levice in njenih zunajparlamentarnih podpornikov. 
jejo le s pomocjo bancnih kreditov.11 Skoraj odvec je pripomniti, da ta raznovrstna »materialna kultura«, ki raste na tehnicni sestavi delovne sile, dodatno utrjuje svojo lastno podlago, torej tehnicno sestavo. Ce dialekticnomaterialisticna razlaga stavi na vsesplošno proletarizacijo delavskega razreda, ki združuje usodo posamezni­ka z usodo razreda in zahteva politicno rešitev, razlike v material-nem položaju posameznih skupin delavstva odpirajo priložnosti za ohranjanje in spreminjanje položaja posameznika s pomocjo in-dividualnih strategij (npr. izobraževanje, napredovanje v podjetju ipd.), hkrati pa pridobitve kolektivne, na razredni logiki utemeljene politicne strategije – vsaj za tiste primerjalno v boljšem položaju – izgubljajo privlacnost, saj so povezane z vecjim tveganjem (izguba položaja), potencialne pridobitve pa so manjše. Povedano na krat­ko, ceprav lahko tehnicno sestavo delovne sile razumemo kot na­silje kapitala, ki prilagaja delovno silo svojim potrebam, ta na strani delavstva vselej predpostavlja tudi pasivno sprejemanje – pa ceprav kot »sprejemanje nujnega«. Politicni ucinki tehnicne sestave so torej z vidika delavskega razreda demobilizacijski. 
11 Zadolženost delavskih gospodinjstev je element, ki ga delavke in delavci v intervjujih pogosto omenjajo kot razlog za podrejanje in oviro za mobilizacijo delovnih kolektivov. 

HIPOTEZA 
Italijanski operaisti so spremembe tehnicne sestave delovne sile po­vezovali z delavskim odporom. Ko delavstvo preseže razdrobljenost in podrejenost, ki jo vsiljuje kapital z doloceno tehnicno sestavo, in se sestavi v razred, tedaj s svojim bojem prisili kapital v tehnološki in orga­nizacijski preskok, ki ima za posledico novo tehnicno sestavo, s katero si kapital prizadeva ponovno pridobiti politicni nadzor nad delavskim razredom. 
A zdi se, da je možno sklepati tudi v nasprotni smeri in spremembe v tehnicni sestavi delovne sile obravnavati kot potencial za delavski od­por. Kolikor namrec tehnicna sestava kot nacin podrejanja ne pred­stavlja zgolj nasilja kapitala nad delavko in delavcem, ampak hkrati tudi materialno podlago, ki jo delavstvo sprejme, in kolikor si na tej podlagi organizira svoje življenje ter glede na njo uravnava svoja pricakovanja, lahko pricakujemo, da nenadne motnje oziroma spremembe v tehnic­ni sestavi, ki jo zahteva kapital in ki iznicujejo prejšnjo tehnicno sesta­vo, dolocene dele delavstva tako rekoc vržejo s tecajev. Sprememba namrec povozi njihova pricakovanja in nenazadnje spodnese njihov družbeni položaj, s tem pa pod vprašaj postavi njihov pristanek na ka­pitalisticno disciplino in eksploatacijo kot materialni življenjski okvir, v katerem je nenazadnje moc živeti. Drugace povedano, kolikor tehnic­na sestava delovne sile oblikuje, naddoloca odnos posameznika do temeljnega razrednega protislovja med delom in kapitalom, torej od-nos posameznika do produkcijskih odnosov,12 jo lahko razumemo kot ideologijo; motnje na relaciji med uveljavljeno tehnicno sestavo, na podlagi katere delavke in delavci organizirajo svoje življenje, in tehnic­no sestavo, ki jo zahteva kapital, lahko torej vsaj zacasno zamajejo ali celo spodnesejo ideološki okvir, v katerem posameznik sprejme od-nose kapitalisticnega izkorišcanja in podrejanja. Skladno s tem lahko kot poskus odgovora na naše zgornje vprašanje po elementih v bazi, 
12 Na tej tocki tehnicna sestava delovne sile sovpade z Althusserjevo (2000: 
90) definicijo ideologije: »vsaka ideologija [...] predstavlja predvsem (imagi­narno) razmerje individuumov do produkcijskih razmerij in razmerij, ki iz pro-dukcijskih izhajajo.« 
ki bi lahko nudili materialno podlago za politicno delo, postavimo na­slednjo hipotezo: 
Možnosti za politicno delo na ravni baze se odpirajo predvsem tam, kjer prihaja do neskladij med tehnicno sestavo delovne sile, ki jo je delavstvo sprejelo, in umeš-canjem posameznikov v tehnicno sestavo, ki jo zahteva kapital. 
Hipoteza se zdi morda nekoliko nevsakdanja, a pravzaprav ne prinaša velikih novosti, saj želimo s konceptom neskladja le usmeriti pozor­nost na politicni potencial, ki ga za politicno delo na ravni baze nudijo spremembe relativnega položaja posameznih skupin delavstva. Nena­zadnje lahko tovrstne namige najdemo v drugih delih marksisticne te­orije. V Komunisticnem manifestu pisca, denimo, opozorita na revolu­cionarno vlogo buržoazije, ki neusmiljeno trga vse obstojece odnose in jih zvaja na hladno logiko kapitalisticnega racuna, hkrati pa nenehno sprevraca vse družbene razmere, še preden se te utegnejo stabilizirati in privzeti videz samoumevnosti. Prav ti nenehni pretresi, menita Marx in Engels (1976: 592), prisilijo ljudi, da si »s treznimi ocmi ogledajo svoj življenjski položaj in medsebojne odnose.« 
Dober zgled nudi Hobsbawmova (1984) obravnava problema de­lavske aristokracije v Angliji, torej kvalificiranih manualnih delavcev, ki so vse do druge polovice dvajsetega stoletja zaradi svojih vešcin uživali precej ugodnejši položaj kot drugi delavci v britanski industriji. Angleška delavska aristokracija je pred vdorom drugih skupin delav­stva ljubosumno branila svoj specificni položaj in na njem temeljece dohodke, ki so predstavljali podlago, na kateri je zgradila svoj življenj-ski slog, po katerem se je razlikovala od obicajnega proletariata (prav tam: 219-220, 234-242 in passim). Zato sta Engels in kasneje tudi Lenin v delavski aristokraciji videla glavni branik pred socializmom v Angliji, pa tudi Hobsbawm ugotavlja, da so bila politicna stališca tega delav­skega sloja zmerna ali celo reakcionarna (prav tam: 249). Toda ta sta­lišca so se spremenila kakor hitro je bil položaj delavske aristokracije ogrožen zaradi narašcajoce konkurence polkvalificiranih upravljalcev strojev, z uvajanjem katerih je kapital poskušal uveljaviti novo tehnic­no sestavo in kvalificirane delavce zvesti na položaj navadnih fizicnih delavcev – odtlej je v tem segmentu delavstva socialisticna misel hitro pridobivala na veljavi in scasoma je to postala ena najaktivnejših prole­tarskih skupin v britanski komunisticni partiji (prav tam: 266-268). 
V Alquatijevi (1975: 27-53) študiji Relazione sulle forze „nuove“ iz zgod­njih šestdesetih let sledimo politicnemu razvoju treh skupin mladih de­lavcev, do katerega pride, ko se zavedo vrzeli med tehnicno sestavo, v katero so bili uvedeni v specializirani šoli podjetja FIAT oziroma svojo formalno izobrazbo in dejanskim položajem, ki ga zasedajo v tehnicnisestavi delovne sile podjetja. Študija pokaže, da se prav v tem prepadu med dvema tehnicnima sestavama (ideologijama) – šolsko na eni in to-varniško na drugi strani – odpre prostor za politicno delo. In vendar se moramo zavedati, da spremembe v relativnem položaju posameznih delavcev ali skupin delavstva kvecjemu odpirajo prostor za politicno delo, medtem ko same po sebi ne proizvajajo nujno radikalnih socia­listicnih stališc. Bourdieu (1986: 111), ki je obravnaval povezave med družbenim položajem posameznikov in njihovim okusom, vkljucno s politicnimi preferencami, celo meni, da so politicne preference frakcij ali razredov, katerih relativni položaj se poslabšuje, izrazito konserva­tivne, »saj je najvec, kar se lahko nadejajo v prihodnosti, povratek sta­rega reda, od katerega pricakujejo restavracijo svoje družbene biti.«
 *  *  * 
V nadaljevanju zvezka prikazujemo dve študiji primera, eno v prede­lovalni industriji in drugi v maloprodaji, s katerima želimo ilustrirati in podkrepiti temeljno hipotezo o zvezi med prelomi in motnjami v teh­nicni sestavi ter potencialom za politicno delo na ravni baze. 

ŠTUDIJA PRIMERA 1: 
Organske intelektualke proletariata na prelomu šolske ideologije in tehnicne sestave delovne sile? 

Ideološki aparati države in njihova relativna avtonomija 
Klasicna marksisticna teorija je državo razumela predvsem kot re-presivni aparat, instrument, ki vladajocim razredom (kapitalistom, velikim zemljiškim lastnikom) zagotavlja nadvlado in s tem izkori- šcanje delavskega razreda (Lenin, 2017). Sodobnejše razumevanje države izhaja iz njene relativne avtonomije, ki jo lahko opredelimo skozi njeno razmerje do vladajocega razreda. (Poulantzas, 2008: 279-285) Preprosto povedano, država ni odsev ekonomskega inte­resa vladajocega razreda, ampak je njena funkcija v tem, da orga­nizira politicno enotnost vladajocega bloka, seveda pod prevlado (hegemonijo) vladajocega razreda. 
Pojasnimo z zgledom. Država lahko sprejema ukrepe, ki niso v ne­posrednem ekonomskem interesu vladajocega razreda (kapitalis­tov), npr.: ministrstvo za delo lahko poviša minimalno placo. Ven­dar ti ukrepi ne smejo ogroziti pogojev za materialno reprodukcijo družbe, kar v kapitalisticnem produkcijskem nacinu pomeni, da se mora akumulacija kapitala nemoteno nadaljevati, zato da bodo delavci lahko našli zaposlitev, da bo lahko država pobrala dovolj davkov, iz katerih bo financirala svoje delovanje itn. Z drugimi be-sedami, državni aparati morajo vzpostavljati in vzdrževati pogoje za kapitalisticno izkorišcanje – od tega, da je v tovarnah mir in da je privatna lastnina nedotakljiva, prek raznih spodbud za domace in tuje investicije, do zagotavljanja tehnicno primerno usposobljene in moralno (ideološko) opremljene delovne sile. 
Državne aparate moramo lociti od državne oblasti: državna oblast je cilj politicnega boja, aparati pa so sredstvo, ki omogoca realizacijo ciljev. Tudi tedaj, ko se oblast menja, lahko državni aparati ostajajo bolj ali manj nespremenjeni. Louis Althusser (2000; 2014) je držav­ne aparate razdelil na represivni aparat, ki deluje s silo (vojska, po­licija, zapori, sodišca), in ideološke aparate države, ki delujejo prek ideologije (šola, družina, cerkev, pa tudi politicna stranka, sindikat in tovarna), to se pravi, naše ravnanje uravnavajo prek »svobodne volje«. Represivni aparat je organiziran pod enotnim nadzorom po­liticnih predstavnikov vladajocih razredov, ideološki aparati pa so zelo razlicni in nimajo enotnega poveljstva, ampak jih enoti šele vla­dajoca ideologija. 
V praksah državnih aparatov se lahko realizira še kakšna druga, se­kundarna ideologija, ki je pogosto ideologija odpora (prav tam). Pogoji za njeno uveljavitev so odvisni od razrednega boja. Državni aparati torej niso preprost odsev ekonomskih interesov vladajoce­ga razreda, ampak so vsaj do neke mere avtonomni, zato niso zgolj instrument v boju, ampak hkrati tudi polje razrednega boja, tj. v njih se odvija razredni boj. 

Dinamika družbenih bojev in državni aparati 
V casu nastajajocega kapitalizma je država delovala bolj ali manj kot instrument vladajocih razredov. Marx opisuje, kako so se morali v zgodnjih fazah kapitalizma vladajoci razredi zatekati k organizira­nemu državnemu nasilju, da so delavski razred oblikovali skladno s potrebami kapitalisticne produkcije in pospeševali prehod iz fevda­lizma v kapitalizem (Marx, 1961: 831 in 846). 
Cedalje mocnejše organizacije delavskega razreda in socialisticni prevzem oblasti v Rusiji v zacetku 20. stoletja, po drugi svetovni voj­ni pa še drugje, so prinesle opazne spremembe v državnih aparatih. 
Evropski delavski razredi so se že v drugi polovici 19. stoletja pos­topoma organizirali v politicno silo in od vladajocih razredov izsilili pomembne koncesije, npr. zacetek socialne države v Bismarckovi Nemciji (Lash in Urry, 1988: 25-29). Do pravega razmaha socialne države je prišlo v desetletjih po drugi svetovni vojni, že pred tem pa so se zacele razvijati institucije socialnega partnerstva, ki so sindi­katom v zameno za pristanek na zmernost pri rasti plac in zagotav- ljanje nemotene produkcije v casu vojne ter konkurencnosti v miru prinesle dolocen vpliv na politiko države (Eichengreen, 2007). 
Dvajseto stoletje, zlasti njegovo drugo polovico, je v veliki meri za­znamovalo spreminjanje razmerij moci med družbenimi razredi na globalni ravni, kar se je odražalo v državnih aparatih nacionalnih dr­žav. Z uspehom delavskih gibanj se je tudi razmerje moci v državnih aparatih – tudi v kapitalisticnih družbah – nagnilo v smer delavstva; te spremembe so delavskemu razredu prinesle otipljive materialne koristi. Drugace povedano, država ni bila vec le instrument razredne vladavine vladajocih razredov, ampak je zares postala polje razred­nega boja. 

Ucinki sprememb šolskega aparata na delavski razred 
Da bi zadovoljile potrebe kapitala po kvalificirani delovni sili, so v 19. stoletju države organizirale centralizirane in birokratizirane izobraževalne sisteme kot del infrastrukture, ki je služila potrebam vladajocih razredov. V drugi polovici 20. stoletja pa je šolstvo po­stalo tudi socialna pravica, ki naj bi posamezniku in družbi služila kot sredstvo razvoja cloveških potencialov, ki jih ni moc zvesti na zahteve kapitala. (Raduntz, 2007: 60) Množice so bile pripušcene v šolski sistem, vendar je ta ostal mehanizem, ki je razporejal ljudi na družbene položaje (Hirt, 2004), hkrati pa legitimiral družbene razli­ke, torej izkorišcanje in zatiranje. 
Šolstvo, še posebej visoko šolstvo, je eden kljucnih aparatov pri za­gotavljanju pogojev akumulacije kapitala, saj naj bi dobavljalo tako zaposljivo delovno silo kot tehnološke inovacije, ki jih lahko indivi­dualni kapitali uporabijo v produkcijskem procesu. Obdobje neo- liberalnega kapitalizma, v katerem živimo, lahko opredelimo kot restavracijo kapitalisticnega zatiranja in izkorišcanja tako v razvitih kapitalisticnih deželah, kakor tudi nekdanjih socialisticnih državah in deželah globalnega juga. Ponovna prevlada kapitala nad delav-skim razredom je preobrazila tudi državne aparate. Analize te pre­vlade na podrocju visokega šolstva poudarjajo dva vidika prilaga­janja visokošolskih institucij akumulaciji kapitala: 
1. 
Krcenje prostora za produkcijo teorije, ki edina lahko prelo-mi z ideološkim stališcem, s katerim se legitimira in reproducira razmerja izkorišcanja; to se pravi, z neoliberalno ideologijo. Na-mesto tega se institucije ukvarjajo z izdelovanjem orodij za ana­lizo ucinkovitosti nacinov upravljanja z ljudmi in njihovega disci­pliniranja; ne le, da ne prinašajo emancipacijskega potenciala, dejansko so tehnike gospostva (Mocnik, 2009). 

2.
 Podrejanje pedagoškega procesa akumulaciji kapitala in nje­gova redukcija na ustvarjanje ponudbe fleksibilne in primerno usposobljene delovne sile, opremljene s »kompetencami«. Štu­dent je v tej perspektivi vlagatelj, ki naj bi akumuliral svoj »clo-veški kapital«, s cimer naj bi si zagotavljal kar najvecjo stopnjo zaposljivosti in hkrati »visoke donose« ob prodaji svoje delovne sile (zaposlitvi). Pedagoški proces se s tem skrci na »nabiranje konkurencnih prednosti na trgu delovne sile« (Krašovec, 2013: 77). Logika študentov kot bodocih delavcev, ki si z investicijami zagotavljajo boljši položaj na trgu delovne sile, ne priznava no-benega kolektivnega interesa in solidarnosti delavskega razreda. 


Medtem ko sta oba nakazana vidika – oba se osredotocata na de­lovanje univerze kot šolskega aparata – pomembna, bi v nadaljnjem besedilu radi pokazali, da sta nezadostna, kolikor ne upoštevata vpliva kapitala na šolski aparat prek trga delovne sile ali natancne­je, zanemarjata vidik, ki ga v konvencionalnem pristopu imenuje-mo »ujemalni problem«. Omejevanje na pravkar omenjena vidika krcenja relativne avtonomije nas kaj lahko zanese v precenjevanje ideološke ucinkovitosti šolskega aparata in posledicno družbenih bojev, ki potekajo znotraj samega aparata. Na drugi strani ta ome­jitev na sam šolski aparat spregleduje neskladja med ideološkimi ucinki šolskega aparata in zahtevano (ter uveljavljeno) tehnicno ses­tavo delavskega razreda, ki so po našem mnenju lahko politicno produktivna. 

Problem: šolska ideologija in tehnicna sestava delovne sile 
Produkcija teorije je kljucna za »napredno politiko« delavskega razreda. Namrec: razrednega stališca delavskega razreda ni brez teorije – to stališce ne nastaja spontano. Vendar pa zgolj izdelovanje proletarskega stališca ne zadostuje, saj se le-to v družbenih bojih ne more uveljaviti, ce ni vsajeno v delavske množice, to se pravi, ce ni ljudi – z Gramscijem bi jih lahko imenovali »organski intelektualci« – ki bi okoli tega stališca delavske množice povezovali in organizirali v delavski razred. 
Raziskovalna in izobraževalna politika države, ki od univerze in dru­gih ustanov že sama zahteva, da pri izvajanju svoje dejavnosti upoš­tevajo tudi zaposljivost diplomantov in usmerjenost na trg, ni edini dejavnik, ki doloca pogoje teoretske produkcije in visokošolskega izobraževanja. Zlasti kar zadeva izobraževanje moramo upoštevati, da kapital uresnicuje svoje interese tudi prek trga delovne sile kot prenosnega mehanizma, prek katerega individualni kapitali (po-djetja) in država s svojim povpraševanjem uveljavljajo svoje zahteve po delovni sili oziroma tehnicni sestavi delovne sile. Skladno s tem lahko postavimo prvo tezo: 
Teza 1: Tehnicna sestava delovne sile, ki jo zahteva 
kapital, sproža povratne ucinke na šolski aparat, 
vkljucno z univerzo. 
S tem smo prišli do jedra problema. Po znani Althusserjevi (2000) tezi je šola (najpomembnejši) ideološki aparat države s kapitalisticnim produkcijskim nacinom. V šoli se ne ucimo le vešcin, npr. branja in pisanja, ampak tudi pravil obnašanja v družbi, pokoršcine in ukazo­vanja. Praviloma nas vsaka stopnja šolanja opremi z drugacno ideo­logijo. Tisti, ki zakljucijo le osnovno šolo in bodo po vsej verjetnosti pristali v vlogi izkorišcanih, se naucijo predvsem poslušnosti; dru­gi, za katere se pricakuje, da bodo agenti izkorišcanja (npr. mojstri, poslovodje), bodo morali znati deliti ukaze; agenti represivnih apa­ratov (npr. policaji) doseci ubogljivost brez razprave; visoko šolani niso pripravljeni le za strokovne funkcije, ampak hkrati tudi za ute­meljevanje in izdajanje ukazov, itn. (prav tam). Na drugi strani pa imamo neko drugo ideologijo, tj. tehnicno sestavo delovne sile, ki jo kapital izraža že prek trga delovne sile. Obe ideologiji obravnavata iste odnose – potrebna znanja in vešcine, kakor tudi moralno-ideo­loške poteze delovne sile. A vprašanje je, do kolikšne mere sta obe ideologiji medsebojno usklajeni. 

Ideološko neskladje? 
Althusser je na vprašanje o usklajenosti obeh ideologij (tj. šolske ideologije in tehnicne sestave delovne sile) odgovoril, ne da bi se 
o tem spraševal. Menil je namrec, da šola vsako skupino, ki le-to zapušca na doloceni stopnji, opremi z ideologijo, primerno za vlo-go, ki jo bo ta skupina igrala v proizvodnem procesu. Povedano drugace, bil je mnenja, da se tehnicna sestava delovne sile, ki jo zagotavlja šola, in tehnicna sestava, ki jo zahteva kapital, bolj kot ne ujemata. Mi pa bomo postavili nasprotno tezo: 
Teza 2: Šolska ideologija in tehnicna sestava delovne 
sile se ne ujemata nujno. 
Pojasnimo. Neujemanje, na katerega merimo, zadeva tocko, ki jo Al-thusser razume kot neproblematicno tocko ujemanja. Meni namrec, da je ujemanje med sistemom izobraževanja in zahtevano tehnicno sestavo delovne sile, »ce pustimo ob strani nekaj napak in neuspe­hov«, dobro (Althusser, 2014: 145). Preprosto povedano, Althusser meni, da ljudje dejansko opravljajo delo, ki približno ustreza ravni njihove formalne izobrazbe. V nasprotju s tem trdimo, da znaten del prebivalstva, ki zapušca izobraževalni sistem, ideološko ni dobro pri­pravljen na vlogo, ki jo igra v razredni družbi – da je lahko neujemanje med vlogo, na katero šola pripravi ljudi in njihovo dejansko vlogo v delitvi dela, precejšnje. 
Kadrovniki temu pravijo »ujemalni problem«. O njem navadno govo­rimo tedaj, »kadar se ljudje s podobno izobrazbo pricno razporejati po zelo razlicnih poklicih«, kar kaže na »vidno razvezo državno nacrto­vanih izobrazbenih in poklicnih tokov« (Kramberger, 2007: 128-129, ležeci tisk v originalu). Neskladje lahko zadeva stopnjo (posamezni­kova izobrazba je višja ali nižja od zahtevane izobrazbe za delovno mesto) ali pa podrocje izobrazbe, lahko pa tudi oboje (gl. Celebic, 2014: 1). Nas bosta zanimala vprašanji previsoke izobrazbe za dano delovno mesto (t. i. preizobraženost – seveda le z vidika tehnicne ses­tave delovne sile, ki jo uveljavlja kapital) in ujemanja med podrocjem izobraževanja in delovnim mestom. 
Višje stopnje izobrazbe so sicer navadno povezane z boljšimi zapo­slitvenimi možnostmi, toda že pred krizo leta 2008 so raziskave kaza­le, da so se visoko izobraženi mladi, ki ne morejo hitro najti zaposlitve, pogosto odlocali za manj zahtevne in slabše placane zaposlitve, da so torej »preizobraženi« (Trbanc, 2007: 53). Ta problem se je okrepil z upadom povpraševanja po delovni sili v krizi po letu 2008, do katere­ga je prišlo ob socasnem povecanju števila diplomantov v prvih letih krize (Perko, Tršelic Selan in Kajzer, 2014). 
Neskladje med terciarno delovno silo, ki jo na trg delovne sile vsa­ko leto mece šolski sistem, in potrebami kapitala po visokošolsko izobraženem kadru, se prekriva z neskladjem med strukturo diplo­mantov po podrocjih študija in povpraševanjem na trgu delovne sile (prav tam: 24 in 32), torej zahtevano tehnicno sestavo delovne sile na podrocju vešcin. Videti je, da do »relativnega preobilja« vešcin in znanja prihaja ravno na podrocju družboslovja in humanistike, torej na podrocjih, ki mladim (vsaj potencialno) omogocajo, da analizirajo svoj družbeni položaj v okviru družbenih bojev. Tako je bilo, denimo, v kriznem letu 2012 najvec brezposelnih iskalcev prve zaposlitve s terciarno (tj. visoko- ali višješolsko) izobrazbo družboslovcev (družbe­ne, poslovne in upravne vede) in humanistov. Na prvo zaposlitev so najdlje cakali diplomanti humanistike, medtem ko se je v krizi (med letoma 2009 in 2012) to cakanje znatno podaljšalo za diplomante družboslovnih znanosti. (Marjetic in Lesjak, 2013: 14-15; slika 1). Zdi se torej, da na podlagi podatkov do leta 2012 težko zavrnemo hipote­zo o neskladju tako glede zahtevane stopnje (kar za cas krize ne pre­seneca) kakor tudi glede podrocja izobraževanja (druga hipoteza). 
Problem relativnega presežka terciarno izobraženih glede na teh-nicno sestavo delovne sile, ki jo zahteva kapital, povratno ucinkuje na sam šolski aparat, saj vpis na programe terciarnega izobraže­vanja upada, kar gre, poleg manjših generacij, vsaj delno pripisa-ti poslabševanju zaposlitvenih možnosti univerzitetno izobraženih (Celebic, 2014: 23). Da kapital razmeroma uspešno uveljavlja zahte­ve po tehnicni sestavi delovne sile nakazujejo tudi manjša zasede­nost vpisnih mest programov humanistike na slovenskih univerzah v prvem roku vpisa (gl. Marjetic in Lesjak, 2013: 27 za šolsko leto 2012/2013); dolgorocno (od leta 2000) krcenje deleža vpisanih na družboslovne programe; absolutno upadanje diplomantov na druž­boslovnem podrocju (obdobje 2008-2013) itn. Ti trendi so verjetno v veliki meri povezani s poslabševanjem zaposlitvenih možnosti di- plomantov teh programov (Celebic, 2014: 25-34), te pa so odvisne od tehnicne sestave delovne sile, ki jo uveljavlja kapital. Naša prva hipoteza o ucinku zahtevane tehnicne sestave delovne sile na šolski aparat se na podlagi podatkov torej ne zdi posebno sporna. 
Neskladje med šolsko ideologijo in tehnicno sestavo delovne sile se kaže tudi na delovnih mestih. Po podatkih iz vzorca raziskave CEDEFOP (2016) je bilo leta 2014 med visokošolsko izobraženimi zaposlenimi anketiranci v Sloveniji (N=516) vec kot petino »preizo­braženih« glede na zahteve svojega delovnega mesta, pri cemer je imelo okoli 7 odstotkov vsaj za dve stopnji višjo izobrazbo od zahte-vane. S 37 leti so bili »preizobraženi« v povprecju mlajši od ostalih anketirancev s terciarno izobrazbo, tisti z dve stopnji višjo izobrazbo pa so bili s 35 leti v povprecju še mlajši, kar kaže, da je raven »prei­zobraženosti« med mlajšimi delavci višja. Skratka, kar zadeva stop-njo izobrazbe, se neskladje med obema ideologijama ohranja tudi na delovnem mestu in ne le na trgu delovne sile, in to ne glede na podrocje izobraževanja: delež »preizobraženih« med terciarno izo­braženimi anketiranci z družboslovno ali humanisticno izobrazbo je bil namrec skoraj enak kot med študenti tehnicnih in drugih fakultet. 

Hipoteza o politicnih ucinkih neskladja med dvema ideologijama 
Neskladje med šolsko ideologijo in tehnicno sestavo kapitala odpi­ra politicna vprašanja. V uvodu smo postavili hipotezo, da težave na relaciji med tehnicno sestavo, ki jo delavci sprejemajo (v obravna­vanem primeru je to šolska ideologija), in umešcanjem delavcev v sestavo, ki jo zahteva kapital, predstavlja potencial za politicno delo, saj spodnaša samoumevni okvir kapitalisticnega izkorišcanja. 
Teza 3: Neskladje med šolsko ideologijo in tehnicno 
sestavo delovne sile odpira prostor za politicni boj v 
delovnih organizacijah, torej na ravni baze. 
Nekateri indikatorji kažejo, da so »preizobraženi« delavci, ki so zapo­sleni na delovnih mestih z zahtevano nižjo izobrazbo od njihove, v povprecju manj zadovoljni s svojo zaposlitvijo (Celebic, 2014: 9). Po podatkih raziskave CEDEFOP (2016) je med vsemi anketiranimi de­lavci, ki so nezadovoljni s svojim delovnim mestom, zelo veliko »pre­izobraženih«, v starostni skupini med 30. in 34. letom pa je med neza­dovoljnimi »preizobraženih« celo vec kot polovica anketiranih (slika 1). 
Slika 1: Delež »preizobraženih« med terciarno izobraženimi (Vir: CEDEFOP, 2016) 
Vsi »preizobraženi« niso nezadovoljni s svojo zaposlitvijo, vendar se kaže zanimiv vzorec. Nezadovoljstvo strmo narašca s starostjo »preizobraženih« zaposlenih in vrh doseže v skupini med 35. in 44. letom, kjer je nezadovoljnih skoraj tretjina vseh »preizobraženih«, nato pa spet upade (slika 2). Videti je, da nezadovoljstvo naraste, ko delavkam in delavcem nekje po tridesetem letu postane jasno, da delovno mesto z nižjo zahtevano izobrazbo ni zacasno, ampak so na njem trajno obticali. 
35 
30 
25 
20 
15 
10 
5 
0 Starostne skupine 56 - 65 
Slika 2: Delež nezadovoljnih med »preizobraženimi« po starostnih skupinah (Vir: CEDEFOP, 2016) 
Nezadovoljstvo narašca z obsegom »preizobraženosti«. Ce je med vsemi terciarno izobraženimi anketiranci »preizobraženih« okoli 20 odstotkov nezadovoljnih s svojim delovnim mestom, ta delež naraš-ca s povecevanjem razkoraka med zahtevano in dejansko izobrazbo (slika 3) – npr. pri univerzitetno izobraženih, ki opravljajo dela, za katera se zahteva srednja šola ali manj. 
Nezadovoljstvo »preizobraženih« lahko interpretiramo kot odraz trenj, ki izhajajo iz neprimernosti njihove ideološke opreme glede na tehnicno sestavo delovne sile. Preprosto povedano, medtem ko 
Delež nezadovoljnihmed preizobraženimi (%) 

so se ti »preizobraženi« v šoli usposabljali v tehnikah upravljanja z ljudmi, na delovnem mestu sami postajajo objekti upravljanja; med-tem ko obvladujejo ideologijo, primerno agentom eksploatacije, so sami le predmet brezobzirnega izkorišcanja; ceprav jih šola privaja na izdajanje ukazov, so sami zgolj izvrševalci ukazov; in kljub temu, da so se nekateri med njimi izšolali za profesionalne ideologe, po­gosto pristanejo na mestih, kjer jih vsakdanje izkustvo sili, da v šoli pridobljen obcutek za red in moralo ter svoje samoumevno spreje­manje odnosov podrejanja postavijo pod vprašaj. 
35 
30 
Delež preizobraženihmed terciarno izobraženimi (%) 
25 20 15 10 5 0 

Slika 3: Delež nezadovoljnih med terciarno »preizobraženimi« in med terciarno »preizobraženimi« za dve stopnji (Vir: CEDEFOP, 2016) 
Skicirano ideološko neskladje, tj. neskladje med tehnicno sestavo, ki jo zagotavlja šolski aparat in tehnicno sestavo, ki jo zahtevajo in-dividualni kapitali, nemara povzroca nezadovoljstvo – a kaj je s tem nezadovoljstvom moc narediti? Naša teza je, da ga je možno or-ganizirati in uporabiti za politicno delo na ravni baze, kar bomo v nadaljevanju poskusili ilustrirati na primeru. 
Primer A. B. 
Študija obravnava delavski prevzem sindikata, ki je bil podrejen upravi podjetja. Terensko delo je potekalo prek opazovanja z ude­ležbo. Jedro empiricnega dela študije predstavljata dva individual-na intervjuja in trije kolektivni intervjuji.13 Medtem ko je individualni intervju informativne narave in je raziskovalni ekipi omogocil, da se je seznanila s situacijo v podjetju, so bili kolektivni intervjuji forma­tivne narave – njihov namen je bil obnoviti in vzdrževati angažirani kolektiv, ki se je vzpostavil že pred zacetkom raziskave. 
Elementi tehnicne sestave individualnega kapitala 
Analizirana podjetja (Samotrak, Hitritrak in Kamenek) so del multi-nacionalne skupine s sedežem v tujini. V Sloveniji je v casu raziskave zaposloval vec sto ljudi, skupaj pa okoli 1800. Slovenski del skupine proizvaja polizdelke in je mocno odvisen od koncnih odjemalcev njihovih proizvodov, ki nenehno pritiskajo z zahtevami po kvaliteti in cenovni konkurencnosti. Obravnavana podjetja niso samostojna ne na strani prodaje ne na strani nabave, saj pogajanja s kupci in doba­vitelji ter sprejemanje odlocitev izvaja maticno podjetje. Ohranjanje dobickov je zato možno le ob obvladovanju produkcijskih stroškov 
– to pomeni varcevanje pri izdatkih za delovno silo. Podjetje je si­cer pomemben clen skupine, saj predstavlja njen tehnološki center, npr. izdelujejo opremo, ki jo uporabljajo nekatere povezane družbe po svetu. Financno stanje podjetja je po javno dostopnih podatkih zelo trdno, zadolženost je nizka, investicije pa financirajo z lastnimi 
13 Vsa imena delavk in delavcev, menedžmenta in podjetij v študiji so izmišljena. Vsi intervjuji so bili transkribirani in šifrirani, s cimer smo prikrili identiteto delavk in delavcev. 
sredstvi (tj. zadržanimi profiti). Mezde so kljub temu izredno nizke – v proizvodnji prejemajo zgolj minimalno placo. 
V proizvodnji, ki zajema okoli 80 odstotkov zaposlenih, so v casu ra­ziskave delale vecinoma ženske, ki so prevladovale tudi med nižjim menedžmentom. Za delo v proizvodnji niso bile potrebne nobene posebne kvalifikacije – proizvodnja je temeljila na tayloristicni orga­nizaciji in dekvalificiranem delu. Delež osnovnošolsko izobraženih v skupini je bil višji, visokošolsko izobraženih pa nižji kot v povprecju slovenske predelovalne industrije. Glede na to, da je bilo delavstvo razmeroma homogeno glede na zahtevano izobrazbo in vešcine, so bili najpomembnejši elementi tehnicne sestave delovne sile: polo-žaj tovarne kot dela multinacionalnega kapitala v lokalnem okolju, zaposlitveni status (stalno/zacasno zaposleni), starost ter hierarhic­ne delitve (delavke na eni in nižji menedžment na drugi strani). Ob-ravnavali bomo le najpomembnejše. 
Kar zadeva prvi element tehnicne sestave, je panoga predelovalnih dejavnosti, v katero sodi analizirano podjetje, del izvoznega sek­torja, kar pomeni, da je izpostavljena ostri mednarodni konkurenci. Grožnja s selitvijo proizvodnje je bila v casu raziskave prisotna vses­kozi in je predstavljala nekakšen splošen okvir tehnicne sestave: s to grožnjo je kapital v podjetju zagotavljal disciplino in pristanek na visoke norme. Ker je bilo podjetje eden najvecjih zaposlovalcev v obcini, so bile zaposlitvene možnosti delavk mocno omejene. 
Drug pomemben element tehnicne sestave delovne sile v podjetju je predstavljala delitev na standardno in nestandardno zaposlene. Prekarno (nestandardno) delovno silo so tvorili študentje, agencij­ske delavke in zaposlene za dolocen cas. Agencijskih delavcev pod-jetje v casu opravljanja raziskave ni najemalo. Zaposlene za nedolo-cen cas (t.j. standardno zaposlene) so na prvi pogled predstavljale jedro delovne sile, a to so bile dekvalificirane delavke, katerih znan­ja in vešcine so bila razstavljena na enostavna opravila, ki so bila po­vezana v operacije po nacrtih tehnologov. Standardno zaposlene so cutile ucinke segmentacije prek povratnih ucinkov neposrednega pritiska na prekarne delavke. Te so si, kot so ugotovile delavke (gl. spodaj), poskušale zagotoviti varnost zaposlitve z odpovedovanjem pravicam in intenzivnim delom, kar so zaradi višanja norm obcutile standardno zaposlene. 
Segmentacija delavskega kolektiva na standardne in prekarne de­lavke je torej proizvedla dolocene nacine discipliniranja za celoten delavski kolektiv. Hkrati je bilo nestandardno zaposlene težje prido­biti za kolektivno akcijo, saj so bile bolj izpostavljene pritisku kapi­tala. 
Še pomembnejši element tehnicne sestave delovne sile je bila sta­rostna delitev znotraj standardno zaposlenih delavk. Mlajše delav­ke se niso bile pripravljene sprijazniti s položajem v podjetju. Pri­pravljene so bile na odpor, cetudi niso bile sindikalno organizirane. Starejše delavke so bile vecinoma pasivne in vdane v usodo. Kljub temu, da so bile sindikalno organizirane, so se obnašale enako kot prekarne delavke: 
Vsi govorijo, kako so silni in mocni, ko so zunaj. Go-vorijo: »To ni prav, pa ono ni prav. Jaz ne bom delala 700 kosov. Jaz ne bom,« ne vem kaj. Potem pa gre-do notri in nihce nicesar ne rece, nihce ne ugovarja. Vidiš, da delajo tako, da mladi komaj dohajamo … (Drugi kolektivni intervju, 2015) 
Zdelo se je, da gre za generacijsko locnico, torej za razkol med sta­rejšimi in mlajšimi delavkami, toda že v drugem kolektivnem inter-vjuju so delavke ponudile analizo, ki je pokazala, da stvari niso tako preproste. Obnašanje starejših delavk je temeljilo na tem, da so bile kljub standardnim zaposlitvam v izjemno prekarnem položaju (glej na naslednji strani). Stisko starejših in prekarnih delavk je menedžment izkorišcal za nadzor nad celotnim kolektivom in intenzifikacijo dela. 
Cetrti element tehnicne sestave delovne sile je predstavljalo razpo­rejanje delavk na hierarhicne funkcije nižjega menedžmenta. Nižji menedžment, torej organizatorke dela in preddelavke (mojstrice), so organizirale disciplino v neposredni proizvodnji. Pri tem so se praviloma oprle na manjši krog delavk. Delavke iz teh krogov sicer niso predstavljale vecine, so pa bile temelj, na katerega se je me-nedžment oprl pri uresnicevanju interesa kapitala v proizvodnji. To so bile bodisi delavke, s katerimi so bile nadzornice v dobrih od­nosih, bodisi delavke, ki so bile bolj izpostavljene pritiskom kapita-la. Preddelavke so te »ljubice« postavile na položaje, ki jim »ležijo«, kjer delo dobro poznajo in so izjemno hitre. Menedžment je na ta nacin loceval najšibkejše clene od kolektiva, a jim hkrati omogocal »osebno zadovoljstvo ob obvladovanju naloge« ali celo »status v kolektivu«. Položaji, na katere so jih preddelavke postavile, so bili kljucni z vidika tempa dela celotnega kolektiva, saj so dolocali ritem celotne linije: 
[L]inija ena, linija dve. Tempo narekuje […] tista, ki je na sestavi. Tista je ponavadi dobra si s preddelavko oziroma je v njenem paktu. In na levo in na desno – oni dve sta si sinhroni in tišcita tempo. Mašina na kon­troli ne dohaja – ne dohaja. Nabirajo se komadi. […] In tiste tri šraufke tam notri poriva – seveda je tempo uhvatila že pred pol leta, in komadi šibajo, šibajo, ši­bajo. […] Te so v paktu, kajne, in njej ni treba se bati, da jo bo slucajno premestila na pozicijo, ki je ni toliko vešca, kjer ne bi dohajala. In ona se tam pocuti zado­voljno. Ona se tam pocuti, da je najjaca – noben je ne dohaja. Ne dohaja je niti mašina na kontroli … (Prvi kolektivni intervju, 2015; kurziva dodana) 
Mlajše delavke so porocale, da je njihova izmena uspešno zacela omejevati tempo dela, vendar so jih mojstrice hitro »premešale«. Organizatorka dela je iz izmene, ki je mocno presegala normo, v izmeno z nižjim presežkom prestavila eno standardno ter dve delav­ki, zaposleni za dolocen cas. Ti dve delavki sta si želeli podaljšanje pogodbe, zato sta v tej izmeni znova dvignili tempo dela. 
Mojstrice, med katerimi je vladala ostra konkurenca, so tudi same vecinoma izhajale iz bazena starejših delavk z nižjo izobrazbo, ka­terih položaj je bil kljub standardni zaposlitvi izjemno prekaren. Prekarnost njihovega položaja je bila bržkone tudi razlog, da so bile starejše delavke v zameno za manj naporen in varnejši položaj pripravljene delovati kot agentke kapitala pri podrejanju sodelavk. Bolj so bile ranljive in lažje vodljive, z vidika kapitala so bile primer-ne za ta položaj. 
Sindikat in kolektiv 
Intervjuji so pokazali, da sindikat v podjetju ni opravljal funkci­je delavske organizacije. Sveta delavcev v podjetju ni bilo. Jedro sindikata so tvorile delavke z daljšim stažem, medtem ko se mlajše standardne delavke niso vclanjevale. Za delavke s pogodbami za dolocen cas v sindikatu ni bilo prostora. Sindikat je bil podaljšana roka uprave. Vodstvo sindikata je sicer prejemalo enako nizke mez­de kot delavstvo v proizvodnji, vendar sta bila predsednik in pod-predsednica sindikata premešcena na manj obremenjujoci delovni mesti. Sestanke sindikata je skliceval generalni direktor in jim tudi prisostvoval. Clanstvo ni imelo veliko besede – celo do pravil delo­vanja sindikata jim v vseh letih ni uspelo priti. Na mesta zaupnic so bile imenovane nekatere mojstrice. Ob zadnji panožni stavki, ko je polovica delavk prekrižala roke, je vsaj ena od sindikalnih zaupnic delala. 
Mlajše delavke se v takšen sindikat niso želele vclaniti brez zagotovil 
o njegovi pretvorbi v delavsko organizacijo. Napetosti med sindi­katom in kolektivom mlajših delavk so se pojavile, ko so se slednje obrnile na sindikat zaradi težav v odnosih z mojstricami. Ker se sin­dikat ni odzval, je nezadovoljstvo preraslo v val mobilizacije delavk v proizvodnji. 
Mobilizacija kolektiva 
V podjetju se je ob nevzdržnih razmerah zacel povezovati kolektiv tistih delavk in delavcev, ki so bili nezadovoljni z odnosi v delovnem aktivu in so zahtevali spremembe. Ta kolektiv je sestavljalo deset mlajših delavk in delavcev, ki so v podjetju sprva delali prek agen­cije. Prvic so se skupaj uprle proti nenehnemu delu v nocni izmeni. Scasoma so tudi mlajše delavke dobile pogodbe za nedolocen cas, kar je nekoliko okrepilo njihov položaj. Ceprav so ostale place niz­ke, so bila v ospredju druga vprašanja, predvsem vprašanje odno­sov oziroma discipliniranja in intenzivnosti dela. 
Kolektiv je vzpostavil Facebook skupino, ki je postala platforma za komunikacijo v kolektivu in ki je pricala, da organizatorice odpo­ra niso osamljene. Stekla je akcija zbiranja podpisov za izboljšanje delavskega predstavništva v podjetju. Zbranih je bilo okoli 50 pod-pisov. Kolektiv je pri tem vseskozi poskušal vzpostaviti stik s sindika-tom in doseci spremembo delovanja ali pa ustanoviti locen sindikat. Uprava in mojstrice so na vstajo odgovorili z grožnjo z odpušcanjem in s povecevanjem obremenitev, da bi »upornice« naredile vec na­pak, kar bi menedžmentu dalo povod za obracun z njimi. Poziv za ustanovitev predstavništva je bil hitro odstranjen z oglasne deske podjetja, najbolj izpostavljen delavec A. B. pa je moral na razgovor z direktorico produkcije. Protiofenziva agentov kapitala je bila raz­meroma uspešna, saj je nekaj delavk in delavcev umaknilo svoje podpise in zapustilo Facebook skupino. Vztrajanje organiziranega kolektiva pri zahtevah za spremembo delovanja sindikata ni obro­dilo sadov. Sodu je izbilo dno, ko je A. B. pristopil do zaupnice v delovnem casu in zahteval pogovor, sindikalna zaupnica pa se je pri vodstvu podjetja nato pritožila zaradi njegovega ravnanja. A. B. 
je bil zato vabljen na sestanek k direktorici proizvodnje. Po sestan­ku je bil glavni iniciator upora premešcen na delovno mesto, ki je obremenilo njegovo zdravje in kmalu je moral na daljšo bolniško odsotnost. 
Kolektiv je ob tem zacel razpadati. Uprava je vsaj zacasno dosegla cilj. Tudi politicne razprave na »cikpavzah« in ob strojih so potih­nile, delavke in delavci so umikali podpise s peticije za ustanovitev delavskega predstavništva, vezi med clani kolektiva pa so se zacele rahljati. 
Na tej tocki se je zacela terenska raziskava, ki je sovpadla z zacetkom drugega vala mobilizacije, kar je raziskovalni skupini omogocilo, da je spremljala dogajanje in sodelovala pri razpravah o nadaljnjih ko­rakih. Raziskava je potekala v okviru kolektivnih intervjujev, v katerih so delavke analizirale svoj položaj in na tej podlagi oblikovale ko- lektivno stališce. Te analize so delavkam omogocile, da so v svojih starejših sodelavkah prepoznale potencialne zaveznice, ceprav so te zaradi podrejenosti, ki je izhajala iz njihovega specificnega polo-žaja (npr. starejše in nestandardno zaposlene sodelavke), delova­le proti kolektivnemu interesu. Drugace povedano, analize so jim omogocile vpogled v tehnicno sestavo delovne sile, njihov lasten položaj v njej in v položaj njihovih sodelavk, s tem pa tudi presegan­je locnic, ki so jih locevale. 
Materialne pogoje za odpor in analize, ki so jih izdelovale mlade de­lavke – navadno so se jih udeležile tri ali štiri najaktivnejše delavke in delavec, obcasno pa so se jim pridružile še druge – sta skladno z našo tezo predstavljala predvsem dva elementa neskladja, zaradi katerih je pri njihovi integraciji v tehnicno sestavo individualnega kapitala, tj. podjetja, kjer so bile zaposlene, prihajalo do vecjih mo-tenj. Prvic, skoraj vse so bile »preizobražene« – vecina jih je pred zaposlitvijo obiskovala ali celo dokoncala visokošolske programe 
– kar je kazalo na njihove ambicije in na to, da je bil pristanek za trakom zanje še posebno trd. To je bil verjetno najpomembnejši razlog, da se mlajše delavke niso bile pripravljene sprijazniti s po­ložajem v podjetju in so se odlocile za odpor, cetudi še niso bile sindikalno organizirane. Drugic, vecina »preizobraženih« mladih delavk se je izobraževala na podrocju družboslovnih znanosti, za­radi cesar so lahko rokovale z osnovnimi konceptualnimi orodji, ki so jim omogocala analizo položaja, v katerem so se znašle. Ce po­vzamemo, vertikalno neskladje med mestom v tehnicni sestavi, na katerega je mlade delavke pripravljal šolski aparat, in mestom, ki so ga zasedale v tehnicni sestavi individualnega kapitala, jih je podži­galo k uporu; horizontalno neskladje med podrocjem študija (ve-cinoma družboslovje oziroma humanistika) in potrebami kapitala, zaradi katerega so v veliki meri bržkone tudi pristale za trakom, pa jih je usposobilo za analizo položaja v podjetju, kar je omogocilo, da je bil njihov odpor tudi ucinkovit. 
Najpomembnejši uvid, do katerega so na podlagi svojih analiz pri­šle mlajše delavke, ki so sodelovale v raziskavi, je spodnesel locnico med njimi in starejšimi delavkami, organiziranimi v sindikat. Ugoto-vile so namrec, da ta locnica ni posledica razlik v starosti, moralni drži ali osebnostnih nagnjenjih, ampak izhaja iz razlik v strukturnih položajih, v katere jih postavlja kapital: 
Laura: Jaz vem za enih par, ki so v sindikatu, samo jaz 
jim ne zaupam. 
[…] 
Vprašanje: Se pravi, da so vecinoma starejše notri? 
Marinela: Dobesedno jih vidiš, da jih je strah […] … 
Laura: Same sebe se bojijo! 
Marinela: … ko jih preddelavka napizdi. Dela še vec 
in vidiš, da ne bi upala se za sebe postaviti ali pa 
sploh kar koli reci, ker se dobesedno sama sebe boji. 
Potem se s katero koli drugo pogovarjaš: »Ja, kaj pa ceš, tako je.« In se mi zdi, da ji je vseeno. 
Laura: Pomembno je, da imaš šiht. Tako je pri njih. Ce izgubiš šiht … One se zavedajo, kajne, ker so starejše in ce izgubijo, bog ne daj, šiht. Nikjer [ga vec ne bodo našle]! Ajde, za take mlade, kot smo me, mogoce bi se kaj dalo, za njih pa ne … 
Komentar: Ce ne drugo, se preseliš, ja, potem. 
Laura: Ja, one pa nimajo te možnosti. 
[…] 
Marinela: [Mislijo si]: »Saj imam še par let do penzije, 
pa bom že zdržala.« 
Laura: Ja, pri vecini je še to. 
(Drugi kolektivni intervju, 2015, kurziva dodana) 
Mlade delavke so torej dognale, da je navidezna generacijska locni-ca pogojena z razlicnimi položaji v primeru izgube zaposlitve. Osta­rele dekvalificirane in neizobražene delavke v »dolinski skupnosti«, kjer je bila skupina Samotrak najpomembnejši zaposlovalec, niso imele drugih možnosti zaposlitve, zato bi izguba zaposlitve zanje pomenila katastrofo – ce so bile prevec oddaljene od upokojitve, zanje ni bilo rešitve. Mlajše delavke so bile bolje izobražene, ne­kaj jih imelo celo dokoncano visokošolsko izobrazbo. Delo za mi-nimalno placo v ubijalskem tempu za trakom je pomenilo, da se jim je katastrofa že pripetila. Prav te delavke so ohranile upanje na spremembe, hkrati pa sta jim izobrazba in izkušnja drugacnega ži­vljenja izven »doline« bržkone zagotavljala ozadje za odpor. To je bilo pomembno spoznanje, saj je pomenilo, da so starejše delavke, kljub ravnanju, ki je poslabševalo položaj vseh (vzdrževanje visoke norme), njihove potencialne zaveznice, saj jih zatira ista sila, le da se ji starejše delavke težje upirajo. 
Delavke so analizirale tudi položaj sodelavk, ki so bile zaposlene za dolocen cas in so prav tako kot starejše delavke presegale nor­mo ter jo s tem dvigovale za celoten kolektiv. Ugotovile so, da te nestandardno zaposlene delavke, kljub temu, da s svojimi dejanji škodijo kolektivu, saj povecujejo intenziteto dela (dvigujejo normo), niso njihove nasprotnice. Njihova dejanja namrec prav tako izhajajo iz negotovega položaja zaradi zacasne narave njihove zaposlitve: 
[V]sak upa, da pa mogoce mu pa bodo podaljšali […]. In v bistvu se na tak nacin znotraj delavstva same-ga že ustvarja neka konkurenca za nic, mislim, za isti denar. Ampak preko te politike manipulacije in za­straševanja z delavci dosegaš ocitno boljše rezultate v produkciji […]. Sploh ce jih nekdo stimulira k temu s pihanjem na dušo: »Delaj cim bolj. Ti si priden, tebi bodo podaljšali.« In potem se norma dvigne. [Potem] narocila padejo, tiste revcke, ki so se raztegovali cel mesec, se pošlje domov, tisto jedro za nedolocen cas ima pa višjo normo. (Individualni intervju z delavcem v predelovalni industriji, 2015) 
Podobno kot so mlajše delavke ugotovile, da grožnje ne deluje­jo na vse delavke enako silovito, ampak mocneje na starejše, manj izobražene in na nestandardno zaposlene delavke, so prišle tudi do spoznanja o drugem elementu tehnicne sestave delovne sile, o biro­kratskih funkcijah. Uvidele so, da je skupina starejših delavk, ki je, po-leg mladih prekarnih delavk, najbolj  izpostavljena pritiskom kapitala ter se mu je pripravljena najbolj podrediti, vir za rekrutacijo mojstric. Delavke so razumele, da pri discipliniranju mojstric uprava grožnjo z brezposelnostjo kombinira s konkurenco za položaje v podjetju, s cimer zagotavlja njihovo poslušnost pri zastopanju interesov kapita-la. Položaj mojstrice je zato nenehno pod vprašajem, vsak cas lahko bodisi zdrsne nazaj v produkcijo bodisi v brezposelnost: 
Vecinoma […] so same kuharice preddelavke. […] Ni-majo, v bistvu, šole za tako stvar. So kuharice. Ali pa celo osnovne šole nimajo narejene. 
… Gabriela: Recimo, jaz se z eno, saj se zastopim, in, clovek, se kaj pogovarjaš – ona ful drži kao z nami. Ko pa pride tisti [cas], ko bi pa že morala res potegniti z nami, se pa tudi ona ustraši. Tako, da na koncu … Ja, ravno vceraj je bilo. Spet smo imele crash, je rekla: 
»Meni se tudi gre za posel.« Mislim, prevec jih je. Še malo, pa bo preddelavcev vec kot delavcev. Manlio: Saj jih je res prevec. Gabriela: Je, kajne? Laura: Zdaj pa jih je res veliko. Gabriela: In potem se med seboj, zaradi tega, ker se 
bojijo tudi oni za delovno mesto. 
Vprašanje: Ali jo druge probajo potunkati ali kaj ta­kega? Gabriela: Zdaj, takole iz oci v oci že ne, kajne. Vprašanje: Ne, pri upravi ali kaj takega? Mafalda: Ja, tisto pa, tekmujejo med sabo. Gabriela: Med seboj tekmujejo … Mafalda: Na normah, kajne. Laura: Ker po navadi se gleda: »Ja, ta je naredila takšno 
kolicino kosov – zakaj pri meni ena ne naredi takšne ko­licine kosov?« 
(Prvi kolektivni intervju, 2015) 
Delavke so spoznale, da je najboljša možnost za spremembo v nji­hovem položaju vkljucitev v obstojeci sindikat in njegov prevzem. Vzpostavitev alternativnih institucij, npr. sveta delavcev ali paralel­nega sindikata, je bila slabša možnost, saj bi v svet delavcev uprava zlahka nastavila svoje predstavnike, ustanovitev drugega sindika­ta pa bi prinesla boj med obema sindikatoma, kar bi spet koristilo upravi. Skladno s tem so delavke sprejele odlocitev za organizirano akcijo z namenom prevzema sindikalne podružnice na prihajajocih rednih volitvah sindikalnih zaupnikov. 
A kako prevzeti in preobraziti sindikat, da bi postal delavska orga­nizacija, kako spremeniti njegovo politicno usmeritev? Delavke so sklenile, da se bodo vclanile v sindikat in v njem poskušale zadržati sodelavke, ki so ga želele zapustiti. Pri tem so se odlocile, da bodo postopale takticno in se izogibale konfliktom, s katerimi bi prehitro izzvale reakcije, v pogovorih pa so ostale sodelavke spodbujale k premisleku o tem, kaj bi sindikat lahko bil in da ga je treba spreme­niti od znotraj. Odziv ob volitvah zaupnic je presegel vsa pricako­vanja. Podpise za kandidaturo mlajših delavk in delavcev so prispe-vale tudi starejše delavke in celo t.i. »ljubice« mojstric, ki naj bi bile na strani uprave. Kot je povedala ena od mlajših delavk, ki je zbirala podpise: 
[S]o še ženske, za katere nisem verjela, da bodo pod-
pisale, kot Patrizia ali Romina, in tako naprej, so pod-
pisale. In Oriana kot Oriana, ceprav zdaj tako dela, je 
šla, pa je dala Romini, pa je rekla: »Ti ne rabiš brat, 
samo podpiši!« Ona sprašuje: »Pa kaj je to?« »Ja, to je 
za sindikat. Ti samo podpiši!« In tako je bilo. 
(Tretji kolektivni intervju, 2016) 
S tem se je pokazalo, da je so bile ugotovitve mladih delavk, ki so pasivnost starejših tovarišic pripisale njihovemu položaju, pravilna. Mlajše, sindikalno angažirane delavke so na volitvah sindikalnih za­upnic gladko zmagale. 
Razprava 
Študija prinaša nekaj tock za razmislek. Prvic, ce je naša teza o povratnih ucinkih zahtev po specificni tehnicni sestavi delovne sile, ki zadevajo predvsem študijska podrocja, pravilna, so ideološki boji za obstanek teorije v šolskem aparatu razmeroma neucinkoviti. Ko­likor se maturanti za smer šolanja cedalje bolj odlocajo na podlagi zaposlitvenih priložnosti, ki jih nudi diploma dolocenega izobraže­valnega programa, je uspeh v bojih za teorijo na podrocju visokega šolstva mocno otežen, saj se o njem – vsaj kar zadeva pedagoški proces – v veliki meri odloca drugje. 
A vsaj dokler ta proces iznicevanja dosežkov družbenih bojev dvaj­setega stoletja, ki so omogocili množicno šolanje, še traja, se nje­govi ucinki kažejo v povecanem neskladju med ideološko opremo, ki jo nudi šolski aparat, in tehnicno sestavo, ki jo zahteva kapital. Na tej podlagi bi lahko nemara postavili hipotezo, da procesi, ki slabijo položaj delavskega razreda znotraj bojev v šolskem aparatu, vsaj zacasno odpirajo priložnosti za krepitev bojev na ravni baze, kolikor se v tovarnah kopicijo svojemu mestu ideološko neprimer-no opremljeni in posledicno nezadovoljni izobraženi kadri. Ce naša osnovna hipoteza ni popolnoma zgrešena, ti kadri nudijo potencial za politicni boj na ravni baze. 
Drugic, ceprav so delavke uspešno prevzele sindikat in je sodelo­vanje raziskovalne skupine odprlo prostor za nadaljnje sodelovanje, je treba priznati, da je politizacija le delno uspela. Delavke so po­kazale zanimanje za politicno udejstvovanje (poslale so delegacijo na vecji politicni dogodek v organizaciji socialisticne iniciative), a je sodelovanje zamrlo, kar je bilo v veliki meri pogojeno z omejenim angažmajem, ki je izhajal iz kapacitet raziskovalne skupine, saj te niso omogocale kontinuiranega dela s prenovljenim sindikatom v podjetju. Poleg skupnega raziskovalnega dela, delavnic in tecajev raziskovalna skupina tedaj sindikatu namrec ni mogla ponuditi ve­liko drugega. A sindikat, ki se je pravkar iztrgal primežu uprave, je moral pred delavstvom upraviciti spremembe z neposrednimi eko­nomskimi pridobitvami, ki bi jih lahko utrdil, denimo, v kolektivni pogodbi na ravni podjetja. Zato se je njegovo vodstvo, namesto da bi se udeleževalo izobraževalnih dogodkov in srecanj z drugimi sindikati, s katerimi Cedra sodeluje, raje oziralo po pravnih utemel­jitvah svojih zahtev upravi in iskalo strokovno pomoc pri pogajanjih za kolektivno pogodbo na ravni podjetja. Tega sindikat seveda ni mogel dobiti pri raziskovalni skupini, ampak le pri obstojecih sindi­kalnih strukturah na panožni ravni, ki sindikata v podjetju niso bile pripravljene prepustiti vplivu zunanje organizacije. Vodstvo sindika­ta v podjetju se je s prošnjami za podporo in nasvete tako cedalje pogosteje obracalo na obstojece strukture panožnega sindikata, ki so svoj vpliv lahko uporabile za “normalizacijo” in depolitizacijo sin-dikata, vez z RO pa je slabela. 
Vprašanja, ki se na tej tocki postavljajo, zadevajo samo jedro Cedri­ne dejavnosti. Prvic, medtem ko RO cedalje bolj razvija kapacite­te za mobilizacijo delavskih kolektivov v odlocilnih trenutkih boja, kjer se nemalokrat odpirajo tudi možnosti politicne agitacije, se zdi, da nima zmogljivosti za dolgorocno delo v “normalnih” okolišcinah vsakdanje kapitalisticne eksploatacije, kakršno imajo obstojece sin-dikalne strukture. Kakšna oblika bi omogocala kontinuirano delo­vanje z delavskimi kolektivi in njihovo kontinuirano politizacijo? Tudi ce bi te zmogljivosti imela, ostaja drugo vprašanje: katere dejavnos-ti bi v tem okviru lahko izvajala – kako se upreti pritiskom v smeri delovanja v okviru ustaljenih obrazcev in okvirov, torej socialnega dialoga? 
Tretjic, obravnavani primer lahko morda dodatno osvetli vprašan­je boja v institucijah (ideoloških aparatih), kot je, na primer, parla­ment. Pogosto namrec parlamentarne, sindikalne ipd. boje vidimo kot orodje socialisticnega gibanja ali strank za boj med množicami. 
Toda v tem primeru je bila ocitno dinamika ravno obratna – delavke so se najprej organizirale v sindikat mimo papirnatega sindikata, ki ga je obvladovala uprava in ob tej organizirani sili se je papirnati sindi­kat sesul v prah. Primer ne govori v prid odpovedovanju delovanja v institucijah buržoazne države, vendar kaže na pomen, ki ga ima orga­nizirano gibanje na ravni baze za same boje znotraj institucij. 
ŠTUDIJA PRIMERA 2: 
Organske intelektualke v diskontnih prodajalnah? 

Študija izhodišcno hipotezo (tj. hipotezo o možnostih za politicno delo na tockah, kjer se pojavljajo motnje pri umešcanju delovne sile v tehnicno sestavo, ki jo zahteva kapital) ilustrira na primeru dis-kontnih prodajaln v Sloveniji, torej v sektorju maloprodaje. Najprej bomo orisali tehnicno sestavo v sektorju maloprodaje, nadaljevali bomo s prikazom motenj, do katerih prihaja pri dinamiki umešcanja delavk v tehnicno sestavo delovne sile, ki jo zahteva kapital, in nato zarisali politicne ucinke, ki jih te težave proizvajajo. 
Narodnogospodarska vloga sektorja maloprodaje v casu okvira nove mednarodne delitve dela 
Analize tehnicne sestave delovne sile v sektorju maloprodaje ne moremo opraviti, ce si ne zastavimo vprašanja o narodnogospodar-ski vlogi sektorja maloprodaje. To vlogo lahko razumemo le v okviru problematike konkurence celotnih družbenih kapitalov v kontekstu mednarodne delitve dela na eni in s tem povezanih vprašanj repro­dukcije delovne sile na drugi strani. 
Današnji vzorec mednarodne delitve dela je nastal v zadnjih deset­letjih dvajsetega stoletja. V tradicionalni mednarodni delitvi dela, ki je prevladovala še po drugi svetovni vojni, so podrejene kapitalisticne države v prvi vrsti igrale vlogo dobaviteljic surovin in kvecjemu trgov za produkcijo razvitih kapitalisticnih gospodarstev, imperialisticnih sil (ZDA, Evrope). Harry Magdoff (2003: 84-90) je, na primer, še v šest­desetih letih ugotavljal, da gre vecina neposrednih investicij, ki imajo izvor v ZDA, cilj pa v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, v dejavnosti, ki so omogocale nadzor nad pridobivanjem in predelavo surovin, med­tem ko so v Evropo vlagali predvsem na podrocju industrijske pro-dukcije, pri cemer je bila glavna motivacija nadzor na trgom in nižji stroški produkcije. Visoka povojna gospodarska rast industrijske pro-izvodnje v deželah kapitalisticnega zahoda je temeljila vecinoma na domaci produkciji za domaci trg (Glyn in drugi., 1988: 9 in 50-51). V tem obdobju je bila delovna sila v industrijski proizvodnji sicer v veliki meri dekvalificirana, a je kompleksna strojna proizvodnja zahtevala dolgotrajno (šolsko) pripravo, visoka intenzivnost dela pa krajši de­lovni dan (Ińigo-Carrera, 2002). Poleg tega je bila politicna moc de­lavstva, zaposlenega v proizvodnji strojev – ki je zahtevala dolocene vešcine – razmeroma visoka, s cimer se je krepil tudi položaj delavstva s podobnimi kvalifikacijami v drugih branžah. Zato je bila tudi repro­dukcija dekvalificirane delovne sile14 razmeroma univerzalna, tj. ni se veliko razlikovala od reprodukcije delovne sile, ki je zaradi razvoja strojne proizvodnje opravljala vse bolj kompleksno delo, npr. inže­nirsko, tehnicno, znanstveno delo. Kompleksno delo je zahtevalo še daljše formalno izobraževanje, ki se je nato nadaljevalo na delovnem mestu (prav tam). Za takratno reprodukcijo so v veliki meri skrbele mocne delavske organizacije (sindikati), ki so s solidaristicno politi­ko v kolektivnih pogajanjih uveljavljale primerljive pogoje za razlicne vrste dela (Schulten, 2002) in socialna država s svojimi storitvami ter transferji. Preprosto povedano: razlike med življenjskim standardom razlicnih skupin delavcev so bile razmeroma majhne. 
Z avtomatizacijo velike industrije, razvojem transporta (kontejner­ji) in komunikacijske tehnologije v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja pride do temeljitih sprememb, saj kapital industrijsko pro- izvodnjo, ki je bila prej vecinoma v domeni razvitega kapitalisticne­ga zahoda, razgrne po celem svetu. »Države v razvoju« tako posta­nejo prostor industrijske proizvodnje, kar sproži povratne ucinke na 
14 Z izrazom »dekvalificirana delovna sila« merimo na delovno silo, ki ji je stroj odvzel vsebino dela, tako da deluje le še kot njegov privesek (Marx, 1961: 475-483). 
delavski razred v državah kapitalisticnega zahoda – zdaj namrec množice presežne, primarno kmecke populacije, zlasti v Aziji (in z razpadom socialisticnih formacij tudi v Vzhodni Evropi) konkurirajo na svetovnem trgu delovne sile (Fröbel in drugi, 1978). Proizvodnja strojev s pomocjo strojev je omogocila izgon kvalificirane delovne sile iz produkcije strojev (Ińigo-Carrera, 2002), hkrati pa so tehnolo­ške spremembe odprle prostor za selitev proizvodnje. Kapital lahko sedaj delovni proces v industrijski proizvodnji razbije in razprši po zemeljski obli, s cimer si zagotovi najbolj dobickonosno kombina­cijo med relativnimi stroški in produktivnimi lastnostmi delovne sile in s tem maksimira presežno vrednost, torej profite (Starosta, 2016: 89; Ińigo-Carrera, 2002). 
Pri tem se vzpostavlja specificen vzorec mednarodne delitve dela. Tiste dele industrijske produkcije, ki zahtevajo visoko usposoblje-no delovno silo, je mogoce lociti od ostalih delov produkcije in jih ohraniti v razvitih kapitalisticnih deželah, kjer infrastruktura omo­goca pogoje za tehnološki razvoj in za reprodukcijo drage, visoko usposobljene delovne sile, ki razvija tehnološke inovacije ali se spe­cializira za birokratske (tj. menedžerske) funkcije. V drugih državah (ali regijah velikih držav, kot je npr. Kitajska, prim. Lüthje in drugi, 2013) se vecinoma (ceprav ne v celoti) zgošca dekvalificirana de­lovna sila, katere rocne spretnosti veljajo cedalje manj, zato mora obvladati drugacne vešcine, denimo za upravljanje strojev. Drug-je prevladuje delovna sila, ki zagotavlja le najpreprostejša dela in-dustrijske proizvodnje in dela pod najtežjimi pogoji kapitalisticne­ga izkorišcanja. Ob vsem tem dolocene države še vedno ostajajo pretežno dobaviteljice surovin – tradicionalna delitev vendarle ni v celoti izginila (gl. Ińigo-Carrera, 2014: 560-565; Starosta, 2016: 86-89). V tedanjih socialisticnih deželah, ki so bile med drugim ute­meljene na protiimerializmu, zaradi politicnih razlogov tega vzorca seveda akumulacije kapitala ni bilo mogoce uveljaviti, ampak je bilo to mogoce šele po unicenju socializma in obratu v kapitalizem (Ińi­go-Carrera, 2002: 10). 
Prehod od tradicionalne k novi mednarodni delitvi dela je povezan s spremembami v zahodnih kapitalisticnih deželah, ki so vplivale tudi na Vzhodno Evropo, torej pri nas. Prišlo je do velikih sprememb na podrocju reprodukcije delovne sile. Ce se namrec reprodukcija dekvalificirane delovne sile v kapitalisticnih gospodarstvih Zahoda 
– še bolj pa v socialisticnih formacijah Vzhodne Evrope – dotlej ni veliko razlikovala od standardov reprodukcije visoko kvalificirane delovne sile, so se z možnostjo prenosa proizvodnje na podrocja s cenejšo delovno silo (Vzhodna Azija) pritiski na dekvalificirano delovno silo v Evropi in ZDA mocno povecali (Ińigo-Carrera, 2002: 8). Povecevanje rezervne armade brezposelnih je v osemdesetih in devetdesetih letih kapitalu omogocilo, da je razbil politicno moc delavstva in v kapitalisticnih deželah zahoda uveljavil diferencirano reprodukcijo delovne sile (prav tam: 10). Po unicenju socialisticnih projektov se diferenciacija reprodukcije delovne sile uveljavlja tudi v tem prostoru. Ob tem je treba poudariti dvoje: 
Prvic, kljub diferenciaciji reprodukcije v Evropi in ZDA velik del industrijske proizvodnje, ki zahteva dekvalificirano in lahko nado­mestljivo delovno silo, ni vzdržal pritiska svetovne konkurence in se zdaj opravlja v delih sveta, kjer je cena delovne sile veliko nižja. Vendar vse produkcije, v kateri prevladuje dekvalificirana delovna sila, ni bilo mogoce preseliti. Velik del storitev, zlasti tistih, ki zade­vajo infrastrukturni servis za kapital in reprodukcijo delovne sile, ostaja v Evropi. V Sloveniji so se ti procesi odrazili v skoraj popol­nem izginotju tekstilne, oblacilne in usnjarske industrije, ki so še konec devetdesetih let v celoti imele okoli 40 000, leta 2017 pa le še okoli 8000 zaposlenih.15 Pritisk na trgu delovne sile, ki ga je kapital ustvaril s tem, da je delovno silo v teh dejavnostih – vecino-ma gre za ženske – nagnal na cesto, krepi težnje po diferenciaciji reprodukcije. Kolikor se je vecina te dekvalificirane delovne sile 
15  Podatke povzemamo po Letopisih SURS in podatkih na spletni strani SI­STAT. Ker se je klasifikacija dejavnosti med letoma 1998 in 2017 spreminjala, so številke le približne. 
sedaj zaposlila v dejavnostih »tradicionalnih« storitev (maloproda­ja, gostinstvo, ipd.), se ta diferenciacija sedaj kaže v obliki razcepa v delovnih pogojih predelovalne industrije na eni in teh tradicio­nalnih storitev na drugi strani. 
Drugic, v kapitalisticnem produkcijskem nacinu je razširjena re-produkcija produktivnega kapitala temeljni vir dohodkov prebi­valstva in državnih prihodkov (Clarke, 2000: 80). Drugace pove­dano, tako prebivalstvo kot država sta odvisna od pripravljenosti kapitalistov na investicije – ce investicij ni ali so premajhne, pride do krize, brezposelnosti in hitrega narašcanja zadolženosti drža­ve. Kapital pa je seveda pripravljen investirati tja, kjer so pogoji za akumulacijo ugodni, torej kolikor se lahko nadeja sorazmerno vi-sokih profitov, za kar potrebuje dobro usposobljeno delovno silo po cim nižji ceni. Kolikor je ob zagotavljanju infrastrukturnih in dru­gih pogojev akumulacija kapitala v pogojih nove mednarodne de­litve dela v veliki meri odvisna od sposobnosti posamezne dežele, da ponudi primerno usposobljeno delovno silo po konkurencni ceni, postane sektor, ki proizvaja blago in storitve za reprodukcijo delovne sile strateškega pomena. Ali drugace, kot pokaže Marx (1961: 355-366), je ob dani dolžini delovnega dne in intenzivnosti dela mogoce presežno vrednost in s tem profite – ti pa so edini razlog, da kapital sploh karkoli producira – povecevati le s pomoc­jo zniževanja vrednosti delovne sile. To je spet mogoce le, kolikor se poveca produktivnost in s tem padejo cene v panogah, ki pro-ducirajo blago za reprodukcijo delovne sile (prav tam: 359). 
Diferenciacija reprodukcije, torej zniževanje standardov reproduk­cije (zadrževanje rasti plac, krcenje prostih dni ipd.) v sektorju, ki proizvaja blago in storitve za reprodukcijo delovne sile, seveda ne povecuje produktivnosti v tem sektorju, vendar pa omogoca zniže­vanje cen blaga in storitev tega sektorja, s cimer se zniža cena vse delovne sile, ki te storitve uporablja. Blagu, ki je namenjeno repro­dukciji delovne sile – npr. hrana in pijaca, oblacila, cistila, zdravila, pohištvo, gospodinjski aparati itn. – liberalizacija uvoza naceloma zniža cene proti ravnem, ki ob zahtevani profitni stopnji ustrezajo produkciji ob najnižji vrednosti delovne sile (npr. ne glede na to, kje so proizvedena, mora biti cena oblacil primerljiva s ceno tistih, ki jih proizvaja bangladeška delovna sila). Toda vecine storitev za re-produkcijo delovne sile (maloprodaja, gostinstvo, tudi predšolska vzgoja, izobraževanje, zdravstvo itn.) ni mogoce opravljati z drugih lokacij – prehrane v menzah za slovensko delovno silo, denimo, ni mogoce ponujati iz Indije. Skratka, ob danih realnih mezdah v sek­torju industrijske proizvodnje je mogoce zniževati stroške delovne sile in s tem povecevati konkurencnost v tem sektorju z napadom na standarde reprodukcije delavk in delavcev, ki so zaposleni v pano­gah reprodukcije delovne sile, kamor sodi tudi maloprodaja. 
Prekarnemu sektorju storitev torej pripada cast, da gospodarstvu zagotavlja konkurencnost. S pritiskom na vrednost delovne sile v tem sektorju se namrec v celotnem gospodarstvu – ob danih realnih mezdah (torej absolutnih kolicinah in kakovosti blaga in storitev) – odpira prostor za povecevanje relativne presežne vrednosti. Da bi prekarnemu sektorju storitev omogocila opravljati to pomembno infrastrukturno vlogo – torej zagotavljanje ugodnih pogojev za aku­mulacijo kapitala na ravni celotnega gospodarstva prek zniževanja cene delovne sile – država postopno umika varovala in regulacijo, ki reprodukcijo dekvalificirane delovne sile vežejo na standarde, pod katerimi se reproducira tista delovna sila, ki zagotavlja kompleks­nejše delo. Ti splošni ukrepi so, denimo, fleksibilizacija trga delov­ne sile ali uvajanje nestandardnih oblik zaposlovanja, kar najbolj zadene prav skupine delavstva, ki so zaradi odsotnosti specificnih vešcin z vidika kapitala hitro nadomestljive; liberalizacija poklicev, kot denimo odprava izobrazbenih pogojev v maloprodaji in gos-tinstvu, ali pa zaostrovanje pogojev za pridobitev denarne socialne pomoci. Podobno je ucinkovala decentralizacija kolektivnih poga­janj iz nacionalne na panožno raven, do katere je prišlo z odpovedjo 
t.i. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti pred poldrugim desetletjem. Z drugimi besedami, z umikom regulacije država pobudo prepusti posameznim podjetjem (individualnim ka­pitalom), kot so med drugim tudi maloprodajne diskontne verige. 
Elementi tehnicne sestave delovne sile na ravni diskontnih verig 
Individualnim kapitalom – npr. posameznim maloprodajnim veri­gam – je seveda malo mar za to poslanstvo, torej za zagotavljanje konkurencnosti narodnega gospodarstva s ponudbo storitev za re-produkcijo delovne sile po nizkih cenah. Zanimajo jih le profiti, ti pa so odvisni, prvic, od razlike med ceno, po kateri na trgu prodajajo blago in stroški na enoto blaga ter, drugic, od celotnega obsega prodaje blaga. Kar zadeva drugo je ob razmeroma dobri pokritosti z mrežo trgovin ena kljucnih spremenljivk boja za tržni delež cena blaga, ki mora biti cim nižja. Zato je za trgovske verige kot indivi­dualne kapitale, ki delujejo v delovno intenzivni nespecializirani maloprodaji, razlika med prodajno ceno blaga in celotnimi stroški kljucna. To razliko maloprodajne verige dosegajo na dva nacina – s pritiskom na dobavitelje in na lastno delovno silo. V nadaljevanju se bomo posvetili le drugemu od obeh nacinov, saj je naša raziskava zajela le delo v diskontnih verigah in ne pri njihovih dobaviteljih, pa tudi zato, ker doseže problematika upravljanja z delovno silo z na­menom, da bi iz nje iztisnili kar najvecjo možno kolicino dela za dani denar, v diskontih verigah povsem novo raven. 
Na kakšen nacin diskontne verige iztiskajo izjemne kolicine dela iz svojih delavk? Prvi element tehnicne sestave delovne sile zadeva stanje delovne sile, ki jo maloprodajne verige išcejo na trgu. Tako kot nasploh velja za »prekarni sektor storitev«, tudi diskontne ma-loprodajne verige v Sloveniji najemajo delovno silo, od katere si lahko obetajo, da bo »voljna in poceni« (Artus, 2013: 414). Vendar to ne pomeni, da so place nizke, ampak da bodo delavke – mor­da z nekaj dodatne denarne stimulacije – pripravili do tega, da se bodo gnale cez vsako mero. Izbirajo predvsem delavke, ki nimajo niti veliko drugih zaposlitvenih možnosti niti alternativnih virov za preživetje. So torej ljudje, ki lahko ponudijo le svojo golo delovno silo in nic drugega. Ali kot svoje sodelavke v diskontni verigi Šopko opiše ena od intervjuvank: 
to so tudi punce, ki so zelo dolgo v Šopku in nimajo neke ne vem kakšne izobrazbe, v glavnem so vse tr-govke ali pa tudi to ne, tako da držijo to službo (Intervju s prodajalko diskontne verige 6, 2018) 
Vendar odsotnost alternativ ni nujno vezana na nizko izobrazbo – kar nekaj naših intervjuvank je doseglo višje ravni formalne izobrazbe. Toda podobno kot v prvi študiji tudi v primeru diskontov hitro zade­nemo ob vlogo, ki jo pri uveljavljanju tehnicne sestave delovne sile igra trg delovne sile. Takole je mlada, univerzitetno izobražena delav­ka v diskontni trgovini opisala svoj pristanek na zaposlitev v diskontu: 
Tako se ponižaš, ko išceš tako dolgo službo, da vec ne gre. Postane ti že vseeno. Tako to je. [...] Ce ne bi rabila delat, ne bi tega delala, bi še cakala. Jaz sem zdaj pred tem Šopkom, sem bila zelo dolgo brezpo­selna. Imela sem cilje, interes, pa to potem ni šlo in takrat nisem šla v Šopko. Potem pa sem bila brezpo­selna že tri mesece in sem kar rekla, kje lahko delam, karkoli, da grem takoj delat. Takrat pa sem se spustila potem dol. No, potem se malo ustališ. Ker finance so žal ... Ko imaš otroka, rabiš imeti dohodek. (Intervju s prodajalko diskontne verige 3, 2018) 
Trg delovne sile z zagotavljanjem dolocene stopnje brezposelnosti tako že pred nastopom zaposlitve zagotovi dovolj »voljno« ali »raz­položljivo« delovno silo, ki je diskontom na voljo za oblikovanje, skladno z njihovimi potrebami. 
Skladno z našo obravnavo narodnogospodarske vloge maloproda­je je delovna sila v diskontnih verigah dekvalificirana, zato je razme­roma hitro zamenljiva, kar še dodatno krepi moc kapitala in slabi položaj delovne sile. Po besedah poslovodje iz ene od diskontnih verig lahko nova delavka že po dveh mesecih osvoji vsa potreb­na znanja in postopke ter doseže enako stopnjo produktivnosti kot izkušene delavke (Intervju s poslovodjo diskontne verige 1, 2018). Tudi za zaposlitev podjetje ne zahteva nikakršnih posebnih vešcin. Ko prodajalke povprašamo po vešcinah, ki jih potrebujejo pri svo­jem delu, so odgovori zelo podobni – najpomembnejša vešcina de­jansko ni nikakršna vešcina, ampak preprosto hitrost, to se pravi, pripravljenost in sposobnost za izjemno intenzivno delo: 
Vprašanje: Ali je potrebna kakšna posebna izobrazba 
ali pa vešcine za to, za delo? 
Odgovor: Hitrost. 
[...] 
Vprašanje: Se pravi, da Šopko hoce imet dolocen tip, 
profil delavca? 
Odgovor: Ja, hitrost! Hitrost, to je to. 
[...] 
Vprašanje: Kaj misliš, da še gledajo? Poleg hitrosti? 
Odgovor: Hitrost. To je to! 
(Intervju s prodajalko diskontne verige 1, 2017) 
Vprašanje: Kaj bi rekla, da je kljucno za delo v Šopku? 
Kakšne vešcine je potrebno obvladati? 
Odgovor: Da se hitro obrneš. Da vse, kar delaš, delaš 
bolj hitro ... 
(Intervju s prodajalko diskontne verige 4, 2018) Vprašanje: Bi rekla, da je za opravljanje dela potreb­
na kakšna posebna izobrazba ali vešcine? 
Odgovor: Ne, razen tega, da se moraš znati obrniti, 
moraš biti hiter. 
(Intervju s prodajalko diskontne verige 6, 2018) 
V zvezi z odsotnostjo posebnih vešcin oziroma znanj je treba ime-ti v mislih dvoje. Prvic, poudarjanje hitrosti kot najpomembnejše »vešcine« nakazuje na visoko intenzivnost dela – in poslovni model diskontnih verig dejansko temelji na velikem obsegu prometa ob izjemno nizki ravni zaposlenosti. Podjetje Aldi, ki pod drugim ime­nom posluje tudi v Sloveniji, je znano po svojem modelu »vitkega zaposlovanja«, kar mu omogoca, da izdatke za zaposlene (mezde, prispevke in davke na delovno silo) stisne na tri odstotke celotne vrednosti prodaje, medtem ko je pri tradicionalnih supermarketih ta delež približno devet odstoten (Rudolph & Niklas Meise, 2012: 144). Število zaposlenih na posamezno poslovalnico je preracuna-no na obseg prometa, ki ga realizirajo v poslovalnici. Ker pa je šte­vilo zaposlenih na obseg prometa zelo nizko (tj. ciljna storilnost po­sameznika je izredno visoka), je zaposlenih vselej premalo, tako da sistem nenehno deluje na robu zmogljivosti delavk. 
Z visokimi delovnimi obremenitvami je tesno povezan tudi naslednji element tehnicne sestave delovne sile, delne zaposlitve. V normal-nih razmerah imajo namrec vse prodajalke zaposlitev za krajši de­lovni cas, vecinoma med 24 in 33 urami na teden. Delavkam pogos-to že na razgovoru za zaposlitev povedo, da podjetje ponuja delo le za krajši delovni cas, saj je tempo dela prenaporen in ga sicer ni mogoce zdržati. Delne zaposlitve so osrednji element poslovnega modela, ki temelji na »vitkem zaposlovanju«, saj izredno visoke in-tenzivnosti dela, ki je potrebna, da bi dano število zaposlenih lahko opravilo enormne kolicine dela, ni mogoce vzdržati osem ur dnev-no po pet dni na teden. Po dolocenem casu produktivnost delavk upade (gl. Bembic at al., 2016: 43) in podjetju se bolj izplaca, ce jih na njihovem mestu nadomestijo druge zaposlene. Krajše zaposlitve seveda pomenijo prenos tveganj, ki so jim delavke izpostavljene, v prihodnost, saj pokojninska doba tece le sorazmerno njihovi zapo­slitvi (npr. tistim, ki so zaposlene le za 30 ur tedensko, se v enem letu šteje le 9 mesecev pokojninske dobe). 
Drugic, kolikor ne potrebujejo nobenih posebnih vešcin ali znanj za delo na posameznem delovnem mestu, delavke niso le hitro zamen­ljive, ampak jim to tudi omogoca, da prosto prehajajo med delovni-mi mesti. Ker vse delavke opravljajo delo na vseh delovnih mestih v prodajalni (pecejo kruh, postavljajo blago na police, pregledujejo in polnijo hladilnike, pregledujejo sadje in zelenjavo, cistijo prodajalno itn.), je delovni kolektiv lahko povsem avtonomen pri razdelitvi nalog: 
V bistvu nekako poslovodja ali namestniki grejo na 
sadje in zelenjavo. Me, ostale prodajalke pa se med 
seboj zmenimo, katera bo imela hladilnik, katera pe­
karno. Ne vem, kakor se kateri da. 
[...] 
Vprašanje: In vsak obvlada vsa delovna mesta pri vas? 
Odgovor: Ja, vsak dela vse ... 
(Intervju s prodajalko diskontne verige 6, 2018) 
Sposobnost vseh delavk, da opravljajo vsa dela v trgovini, je podla­ga za avtonomijo delavskega kolektiva kar zadeva medsebojno raz­porejanje danega obsega dela. Podjetje število delavk v poslovalnici doloci glede na promet, ne doloca pa, kdo bo delal na posameznih oddelkih, zato so te delavke kot kolektiv odgovorne za to, da bo vse delo opravljeno. Kolektivna odgovornost, ki izhaja iz visoke stopnje funkcionalne fleksibilnosti (vse delavke lahko opravljajo vse delov­ne naloge), na eni strani omogoca nadaljnjo intenzifikacijo dela, saj za nobeno od delavk ni pocitka, dokler vso delo v poslovalnici ni opravljeno, kar se – ob podzaposlenosti, ki je vgrajena v poslovni model diskontov – ne zgodi nikoli; na drugi strani pa zaradi nje de­
lavke ponotranjijo zahtevo kapitala po visoki delovni intenzivnosti:16 
Pac, v glavi imaš, da moraš to cimprej opraviti, zato ker pec v pekarni zvoni in moraš kruh ven dat. Se mi zdi, da imamo to vsi v podzavesti – hitro, hitro –, ker veš, da te caka še gora drugega. (Intervju s prodajal­ko diskontne verige 4, 2018) 
16  Delovni proces, v katerem funkcionalno povsem fleksibilen kolektiv z inten­zivnim delom zapolnjuje vse pore casa, je ena od intervjuvanih delavk nazorno povzela z besedami: 
Že zjutraj je doloceno, katera bo blagajna ena in kdo bo blagajna dve. Ta tretji je vedno blagajna tri. [...] Ponavadi je blagajna ena tisti, ki ima pekar-no cez. Zato, da on s pekarno ob osmih zakljuci in ob osmih gre na blagaj-no in potem ima še tiste rožice za porihtat, ker dobimo tudi rože. To tudi naj bi on naredil, ker je zraven blagajne. Blagajna dve pomaga blagajni ena. Se pravi, ko se na blagajni ena nabere gužva, odpira blagajne. Takrat klicejo, blagajna dve se odpira in vskoci tadrugi. Blagajna dve je ponavadi ta, ki ima hladilnik cez, se pravi, ce hladilnika ni sfilal do osmih, kar težko, da ga, ker ga težko, robe je prevec. Potem on še naprej dofilava hladilnik. In potem, ko zakljuci, se pa fila redna roba, ta pa tudi pride vsak dan. [...] Vprašanje:  Potem tista s kruha skace še na [blagajno]? Odgovor: Ja, blagajno ena ima tista, ki je zakljucila s pekarno, blagajna ena ima samo blagajno, pospravlja vozicke. Blagajna skoz laufa, to ni 5 minut, da ne bi vedel, da ni nobenega. Vedno je kdo. Ko imaš tistih 10, 15 sekund, samo toliko, da vozicke pospraviš, in že te kdo spet caka. Potem je blagajna dve pomoc blagajni ena. Vprašanje: Ampak ta, ki je na enki. Ta je prišla s kruha? In ko je treba do­peci kruh? Odgovor: No, to pa potem prevzame blagajna dve. Vprašanje:  Kruh? Odgovor: Ja. Blagajna dve prevzame pomoc blagajni ena, kruh in vse os­talo, kar se dela, kar se fila roba. Vprašanje:  To se nadaljuje potem do vecera? Odgovor: Ja. (Intervju s prodajalko diskontne verige 6, 2018) 
Povezava med opisanimi elementi tehnicne sestave delovne sile pro-izvaja izjemno mocne ideološke ucinke. Prvic, ob skoraj popolni od­sotnosti delavske organizacije na ravni baze se organizacija kolektiva v celoti odvija pod enostransko komando kapitala. Natancneje, med-tem ko je delavski kolektiv v poslovalnici prilagodljiv do skrajnosti, da bi se lahko v hipu odzval na vsako zahtevo delovnega procesa, je oblast kapitala popolnoma toga in brezprizivna. V tej konstelaciji moci postane oblast kapitala docela nevprašljiva in prevzame status »naravnega dejstva«, o cemer nemara najbolje pricajo pogledi de­lavk na odnos med intenzivnostjo dela in višino place: 
Vprašanje: Pa si znaš predstavljat, kako bi bilo, ce bi bili vsi zaposleni za polni delovni cas? Bi to kaj vplivalo na delovni proces? Odgovor: Ja, manj bi nas potemtakem delalo. Manj lju­di, pa še bolj zgarani ljudje. Ne, saj dejansko ne vem, kako bi clovek tukaj zmogel, ce bi bili vsi zaposleni za polni delovni cas. Ker je dejansko toliko fizicnega dela in rabiš ... Mislim, telo rabi pocitek... Jaz po moje ne bi zmogla. Da bi morala cisto vsaki dan delat od ponedelj­ka do petka 8 ur. Ne bi. Jaz ne bi. […] 
Vprašanje: Ja, kaj pa, ce bi vas bilo vec zaposlenih? Odgovor: To pa je potem politika podjetja. Vec zaposle­nih, manjša placa. To bi se pa potem spet verjetno ne­kdo neka zbunil... (Intervju s prodajalko diskontne verige 4, 2018) 
Vprašanje: Ce bi bil 40 urni delavnik, bi šlo skozi brez nadur? Odgovor: Ja, samo potem bi bilo to res na izi in placa bi se sigurno znižala. Potem bi imeli minimalno placo. VŠopku se res pretegneš. Ne da ne moreš govorit, ampak se moraš pa navadit. Nobenemu ni bilo lahko na zacet­ku. (Intervju s prodajalko diskontne verige 3, 2018) 
Pri tem je pomembno dvoje. Prvic, intervjuvanki sploh ne pomislita, da bi do polne zaposlitve lahko prišlo ob nespremenjenem številu zaposlenih in nespremenjenih urnih postavkah, to se pravi, da bi od kapitala lahko izsilile koncesijo v obliki zmanjšanja intenzivnosti dela. Drugic, iz navedka intervjuvanke št. 4 je dobro razvidno, kako enostranska vladavina kapitala ob odsotnosti sindikalne organizaci­je delavskega kolektiva zamakne konflikt med delom in kapitalom. Edini spor, na katerega delavka pomisli, je spor med sodelavkami: »To bi se pa potem spet verjetno nekdo zbunil.« Nic cudnega, da se v tem okolju udeležencem dogajanja vsi konflikti kažejo kot indi­vidualni, medosebni konflikti: 
Tri podrocne sem imela. En je imel strog pristop, se 
drl, ena je imela: »Ja, saj bo, v izi«, res tisto, ena pa 
lepo striktno, tako kot treba. Odvisno je od cloveka, 
pa tudi od kolektiva. Problem ni delo, problem so 
ljudje. [...] Ti moraš vedeti, da ni pomembno delo in 
Šopko, pomembni so ljudje in duša. 
(Intervju s prodajalko diskontne verige 3, 2018) 
Ob totalni vladavini kapitala sta tako obseg dela, ki ga je treba opra­viti, kakor tudi število zaposlenih, ki je togo doloceno z razmerjem med prometom in zaposlenostjo (ciljna storilnost), nevprašljiva, delo pa je organizirano ekipno. Zato se vsaka od delavk zaveda, da bo v primeru, ce katera od sodelavk svojega dela ne bo opravila, mo-rala sama prevzeti še dodatno delovno breme. Vsaka delavka zato nadzira vse ostale, ce delajo z enako visoko stopnjo intenzivnosti kot ona sama, saj se želi individualno zavarovati pred dodatnimi de­lovnimi obremenitvami. Toda na ta nacin delavke ena drugo nadzo­rujejo in vsiljujejo visoko intenzivnost dela – kolektiv tako postane orodje kapitala. Tako se, denimo, ob novih zaposlitvah poslovodja vselej posvetuje s sodelavkami, preden podrocni vodji predlaga podaljšanje oziroma sklenitev pogodbe za nedolocen cas. Drugace povedano, delavke same skrbijo, da pogodbo dobijo le tisti, ki so pripravljeni sprejeti disciplino, ki jo delavkam vsiljuje kapital: 
Zdaj imamo eno, ki komaj cakamo, da ji potece po­godba in da ji ne podaljšamo. Vsi se strinjamo. Vprašanje: To se sami odlocate v poslovalnici? Odgovor: Poslovodja se po navadi odloci, samo vpraša za mnenja delavce: “Kako se ti zdi ta nova? Je v redu ali ni v redu?” Tudi da potem sama poda podrocni vodji, ali se jo odpusti ali ne. Moraš imeti pa argumente, no. Ne more kar poslovodkinja reci: “Odpustiti!” brez argumentov. Vprašanje: In kaj gledate po navadi, ko dajete te na­svete ali pa, ko se odloca, kdor se [pac] odloca? Odgovor: Da je priden. [...] 
Vprašanje: Se pravi, ce kdo hitro dela, ce nabija, ce ima visoko normo ... Odgovor: … ja, ostane …  Vprašanje: … je vaš, ce ne … Odgovor: Ja. Jaz ne bom delala namesto njega. Sori. (Intervju s prodajalko diskontne verige 1, 2018) 
Pomemben element tehnicne sestave delovne sile v diskontnih po­slovalnicah igra tudi hierarhicno razmešcanje, kjer se delavke delijo, denimo, na poslovodje, namestnice oziroma pomocnice poslovodij in navadne prodajalke. Najpomembnejšo vlogo pri discipliniranju sodelavk igrajo poslovodje. Te so kljucni clen, na katerem temelji vzdrževanje discipline in visokih delovnih obremenitev. Zdi se, da uprava tudi poslovodje izbira na prav poseben nacin: ker ima veci­na poslovodij le srednješolsko izobrazbo, se zaveda, da take place, kot jo dobijo tukaj, ne bodo dobile nikjer drugje: 
Jaz je ne bom dobila, jaz nikjer ne bom dobila take place. Nimam nobene možnosti. [...] Dejansko ti lju­dje so potem pripravljeni vse tako delat, samo zaradi place. [...] Te tako spravijo, marsikdo rece, žal mi je, 
da sem šel v Postrežek delat, da sem se sploh navadil te place. Marsikdo to rece. Zdaj sem se pa navadil te place, kaj bom zdaj? (Intervju s poslovodjo v diskontni verigi 1, 2018) 
Položaj poslovodje opredeljujeta dve okolišcini. Prvic, poslovodja se mora nenehno dokazovati s svojimi uspehi, torej, z visoko storil­nostjo (prometom na zaposlenega) in drugimi elementi ocenjevan­ja. Podobno kot velja znotraj poslovalnice, tudi v primeru poslovodij pritisk ne prihaja samo z vrha. Še mocnejši je nemara pritisk disci­pline, ki jo z nenehno gonjo po višji storilnosti na poslovalnico drug drugemu vsiljujejo poslovodje razlicnih poslovalnic – podjetje na­mrec s sistemom tockovanja in primerjave nenehno spodbuja od-nose konkurence med razlicnimi poslovalnicami in posledicno med poslovodjami. To se nato v obliki pritiskov prenaša na prodajalke: 
skoz so nadzori, skoz so pritiski, skoz so revizije, skoz so obiski šefov, vsak mesec nas ocenjujejo, po poslo­valnicah, poslovalnicah meseca... Vprašanje: In te primerjajo z drugimi? Odgovor: Seveda. In ti vsak mesec izveš, na katerem redu si. Tukaj notri se ful stvari tockuje, toliko je oce­njevanja in to je, tisti, ki so zagrizeni, ki ne obstaja nic izven Postrežka in veliko je takih in ker je veliko takih, je storilnost seveda problem. Ker se vsi ženejo kdo bo boljši, kdo bo boljši, kdo bo boljši, kdo bo boljši. (Intervju s poslovodjo v diskontni verigi 1, 2018) 
Poslovodja oziroma kolektiv namrec nima nobenih pristojnosti za uvajanje »podjetniških« sprememb. Kot ugotavljajo raziskovalci (gl. npr. Grugulis in drugi, 2011; Felstead in drugi, 2011) tudi za druge sodobne maloprodajne trgovske verige, je vsaka potankost v poslo­valnici, od narocil blaga do postavitve blaga na police, podrobno nacrtovana iz centralne pisarne. Kar ostaja v pristojnosti poslovodij je upravljanje z delovnimi obremenitvami in motivacija sodelavk z na­menom doseganja kar najvecje storilnosti, to se pravi, intenzivnosti dela. Drugace povedano, menedžerska funkcija poslovodje se v naj­vecji meri zvede na gnanje samih sebe – tudi poslovodje so namrec del neposrednega procesa produkcije – prek vseh meja. 
Dodaten element discipline, zlasti za poslovodje, je razkorak med na­vodili oziroma pravili, po katerih naj bi trgovina delovala, in razmer­jem med obsegom dela ter številom zaposlenih. To število je namrec 
– da bi ohranili profite – tako nizko, da je delovne naloge mogoce opraviti le, ce prihaja do nenehnih kršitev pravil, vkljucno s tistimi, ki jih postavlja podjetje. Tako podjetje, na primer, delavce izobražuje 
o pravilih varnosti in zdravja pri delu in jim zapoveduje delo na na-cin, ki ne obremenjuje hrbtenice, hkrati pa jim nalaga obseg dela, ki ga ni mogoce opraviti, ne da bi kršili pravila o varnosti in zdravju pri delu. Ta bi bilo namrec mogoce upoštevati le ob povecanju obsega zaposlenosti, sicer pa ne. To hkrati pomeni, da morajo kolektiv in po­slovodje v normalnih pogojih bodisi kršiti formalna pravila podjetja bodisi ne morejo opraviti delovnih nalog, ki so jim naložene. Poslo­vodje so zato nenehno izpostavljene na milost in nemilost regional-nim vodjem, saj so tako rekoc nenehno v prekršku - veliko poslovodij ima vsaj en opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. 
Sindikati in druge oblike delavskega predstavništva v diskontnih ve­rigah niso zaželeni (Artus, 2013: 419-420). V Nemciji je bila po poro-canju raziskovalcev ena od verig pripravljena celo zapreti sicer do-bickonosno poslovalnico, da bi zatrla delavsko predstavništvo v njej (Geppert in drugi, 2014: 11). Razloga za to sovražnost do delavskega organiziranja ni težko uganiti. Nacin izkorišcanja v maloprodajnih dis-kontnih verigah zahteva popolnoma razpoložljivo, fleksibilno in torej politicno podrejeno delovno silo, sindikat pa bi delavke lahko po­vezal in s tem ogrozil enostransko vladavino kapitala v prodajalnah. Poslovni model diskonta bi delavsko organizacijo, ki ni pod nepo­srednim nadzorom kapitala, težko prenesel in se ji zato krcevito upira. 
Zlom tehnicne sestave? 
Opisani režim dela in s tem tehnicna sestava delovne sile, na katero se ta režim opira, je – vsaj kar zadeva delavke – dolgorocno nevzdr­žen. Glavno protislovje, ki v tem režimu spodnaša tehnicno sestavo delovne sile in s tem pristanek delavk, je dvojno. Prvic, zahtevana intenzivnost dela je nevzdržna: za prodajalke velja, da so lahko del kolektiva le kolikor so pripravljene delati na ravni 100 % (ali bolje, 120 %) zmogljivosti, kar pa je fizicno mogoce vzdržati le omejeno ca-sovno obdobje. Anketa, ki jo je leta 2019 med zaposlenimi v eni od diskontnih verig v Sloveniji opravil RO CEDRA v sodelovanju z ožjim kolektivom delavk,17 je pokazala, da kar 64 odstotkov anketiranih de­lavk trpi za zdravstvenimi težavami. Skoraj vse anketirane delavke, ki imajo zdravstvene težave, so menile, da so njihove težave povezane z delom v trgovini. Kar 45 odstotkov vseh delavk poroca, da trpi za poškodbami hrbtenice – poškodbe, ki so ocitno povezane z dvigo­vanjem bremen. Poškodbe so seveda le zrcalna plat omenjenega protislovja med pravili podjetja, vkljucno s pravili o zdravju in varnosti pri delu, in obsegom dela, ki ga je treba opraviti. 
Poklicne poškodbe in bolezni, za katerimi trpijo delavke, precej ocitno nakazujejo, da delo v diskontnih prodajalnah skrajšuje cas, ki so ga sposobne oddelati v diskontih, preden obnemorejo. 
Drugo stran protislovja predstavlja krajša pokojninska doba, ki se veže na zaposlitve za krajši delovni cas prodajalk. Krajša pokojnin-ska doba zaradi delnih zaposlitev namrec odmika trenutek, ko se bodo delavke lahko upokojile, cedalje bolj v nedolocno prihodnost. Drugace povedano, medtem ko jim izjemne delovne obremenitve 
17  Anketiranke so bile pridobljene po metodi snežne kepe, tj. prek že vzpo­stavljenih stikov z delavkami podjetja, ki so nato prek socialnega omrežja FB posredovale povezavo do ankete svojim sodelavkam in znankam v podjetju, te pa naprej svojim stikom v podjetju itn. Anketo je izpolnilo 49 delavk. 
skrajšujejo cas, v katerem so uporabne za podjetje, se zaradi delnih zaposlitev podaljšuje obdobje, v katerem bodo delavke morale de­lati. Škarje se razpirajo - delavkam diskontnih prodajaln se z vsakim dnem dela cas upokojitve pravzaprav oddaljuje. 
Obe strani protislovja, v katerem se nahajajo delavke diskontnih tr-govin, se slej ko prej prekrijeta: delavke obnemorejo, trenutek upo­kojitve pa je še dalec – realno gledano je upokojitev nemara še dlje, kot je bila ob nastopu zaposlitve. Diskontne verige tedaj potegnejo edino – z vidika specificnega poslovnega modela – smiselno potezo: delavk, ki so zaradi dela v prodajalni izgubile zdravje, se hocejo zne­biti. Vendar pa zdravniški pregled v veliko primerih pokaže, da so de­lavke sicer še sposobne opravljati delo, a le ob dolocenih omejitvah. To pogosto ugotovi tudi invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki navadno poda mnenje, da ima delavka skladno z zakonom pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Jasno pa je, da ob visoki intenzivnosti primernega delovnega mesta v diskontnih prodajalnah ni. Ali drugace, ustrezno delovno mesto, na katerem bi lahko delavke opravljale delo ob dolocenih omejitvah, se­veda obstaja, vendar ne ob izjemnih delovnih naporih, ki jih diskont­ne trgovine zahtevajo od delavk in zaradi katerih so poškodbe sploh nastale. 
Drugace povedano, ko delavka izgubi zdravje - in to zaradi obreme­nitev ni nikakršna redkost - je ob dolocenih omejitvah sicer še vedno delovno sposobna, vendar zanjo v tehnicni sestavi individualnega ka­pitala (tj. konkretne diskontne verige) ni vec prostora. Skladno z našo hipotezo se s težavami pri umešcanju delavk v tehnicno sestavo, ki jo zahteva kapital, odpre potencial za politicno delo. Na tej tocki pri­de do dolocenega zloma ideološkega okvira, ki ga podpira tehnicna sestava delovne sile. Ne le, da so delavke sprejele mesto (v tehnicni sestavi delovne sile), ki jim ga je odredil kapital in na tej podlagi »vla-gale« v svoj odnos s podjetjem, ugotovile so, da jih podjetje zavraca (tj. da ne morejo vec zasedati danega mesta v tehnicni sestavi delovne sile) prav zato, ker so se držale tihega dogovora in dajale vse od sebe. Prve delavke, s katerimi je RO CEDRA leta 2018 stopil v stik v ma-loprodaji in so do konca leta 2019 predstavljale jedro poskusov za vzpostavitev delavske organizacije v diskontih, so bile vecinoma prav delavke s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ali do drugih omejitev pri delu. Prvic, tako kot pri mladih preizobraže­nih delavkah iz prejšnje študije je tudi pri diskontnih delavkah neza­dovoljstvo ob težavah pri umešcanju v tehnicno sestavo potencial-no zelo veliko. Za preizobražene delavke, ki so delale za trakom, je nezadovoljstvo izhajalo iz trenja med tehnicno sestavo delovne sile, ki so jo delavke sprejele (šolska ideologija) in sestavo, ki jo je kapital uveljavil v tovarni (nekvalificirana delovna sila za trakom). Za delav­ke v diskontnih trgovinah je neskladje dinamicno: tehnicna sestava, ki so jo delavke sprejele, na srednji rok proizvaja ucinke, zaradi kate­rih delavke postajajo neustrezne z vidika (taiste) tehnicne sestave, ki jo zahteva kapital. Ali, drugace povedano, tehnicna sestava, ki so jo delavke sprejele, za njih ne velja vec oziroma velja, a zanje v njej ni vec prostora. Materialna podlaga, v okviru katere so delavke lahko sprejele kapitalisticno izkorišcanje in na njem utemeljile svoje nacr­te, je razpadla. 
Razpad materialne podlage, ki je delavkam omogocala sprejeman­je podrejanja, je te delavke postavil v središce poskusov delavske organizacije. Ker je namrec ta podlaga razpadla, so zavrnile kor­porativno ideologijo; ker jih zaradi omejitev ni vec na delovnem mestu, podjetje nima vec nadzora nad njihovimi življenji in so zato relativno neodvisne. Hkrati pa poznajo teren ter vzdušje, ki vlada v delovnem procesu. Druge delavke jim zaradi njihovih izkušenj zaupajo in prav zato so primerne, da jih nagovarjajo za pridružitev delavski organizaciji. Toda nacin organiziranja prek delavk na “za-casni” odsotnosti zaradi priznanih omejitev je kmalu zadel ob svoje meje. Te delavke namrec niso bile dnevno prisotne v prodajalnah, da bi kontinuirano nagovarjale sodelavke. Poleg tega sindikat ni bil organiziran, kar pomeni, da so bile delavke individualno in vecino­ma tudi anonimno vclanjene pri panožnem sindikatu, ker so se bale, da bi bile zaradi clanstva izpostavljene povracilnim ukrepom upra­ve. Tam, kjer je obstajal, je bil sindikat torej le individualna, zasebna stvar delavk, nekakšna zavarovalna polica za individualno pravno pomoc v primeru težav z upravo. 
Že konec leta 2018 se je odprla nova priložnost, saj je poslovodja prodajalne s skupino sodelavk v enem od diskontov ustanovila sin-dikat, pri katerem so bile vse clanice organizirane in razkrite upravi. Poslovodja je sindikat ustanovila po premestitvi v oddaljeno poslo­valnico - skupaj s kolektivom, ki si ni želel menjave poslovodje in je upal, da bo tako lahko vplival na upravo, da spremeni odlocitev o premestitvi poslovodje. Vendar se to ni zgodilo. Namesto tega je uprava pocasi zacela dušiti sindikat oziroma predsednico s tem, da ji je zacela izdajati opomine pred odpovedjo delovnega razmerja. Kakšno leto je sindikat tako ostajal omejen na dve poslovalnici (prejšnjo in novo poslovalnico, kjer je predsednica delala kot poslo­vodja). Ko je postalo jasno, da je odpoved zaposlitve le še vprašanje casa, se je zacelo krepiti sodelovanje s Cedro. 
Cedra je v tem in drugih diskontih dotlej opravila že dovolj intervju­jev, kar je omogocilo, da je bila v razmeroma kratkem casu oprav­ljena analiza odnosov v podjetju, ki se ni opirala na problematiko kršenja individualnih pravic, ampak je zagrabila problematiko kapi­talisticne eksploatacije, discipliniranja delavk in poslovodij ter ucin­kov delovnega režima v diskontih na zdravje delavk oziroma pogojenjihove materialne reprodukcije. Že v januarju 2020 so se zacele prve dejavnosti, sestanki s kolektivom sindikata in vzpostavljanje komuni­kacijskih kanalov. Sindikat je ob pomoci Cedre med delavke razširil anketo o delovnih pogojih s poudarkom na zdravju na delovnem mestu in odnosu do sindikata. Namen ankete je bil dvojen: prvic, delavkam je implicitno pokazala, da sindikat napada nacin izkoriš-canja v diskontu prek problematizacije njegovih ucinkov; drugic, z anketo je sindikat želel pridobiti zanesljivejše informacije o ucinkih specificnega tipa izkorišcanja na zdravje delavk. Odziv uprave na anketo je bil hipen in je neposredno pokazal, kako zelo se zaveda nevarnosti organiziranega delavskega nastopa: še isti dan je bila izdana okrožnica, ki je delavke svarila, da anketo rešujejo »na lastno odgovornost« in napovedala preiskavo. Rezultati se niso bistveno razlikovali od ankete, ki jo je Cedra opravila v drugi diskontni verigi leta 2019, vendar so zaradi odziva uprave in možnosti, da je ta vanjo posegala, razmeroma nezanesljivi. Ce štejemo le tiste ankete, ki so bile izpolnjene pred intervencijo uprave (N=52), je skoraj polovica (42 %) delavk porocala, da se sooca z zdravstvenimi težavami. Od tega je kar 34 % odstotkov vseh vprašanih porocalo o zdravstvenih težavah s hrbtom, kar je znatno nad primerljivo populacijo (28 % za ženske med 25. in 45. letom). Skoraj vse so zdravstvene težave po­vezale z delom v trgovini (dvigovanje težkih bremen). Delež tistih, ki so menile, da je uprava sovražno nastrojena do sindikata in se ga hoce znebiti, je bil s 43 odstotki skoraj petkrat tolikšen kot delež tistih, ki so menile, da uprava sindikat sprejema. Na podlagi analiz intervjujev z delavkami in anket v diskontih se je zacela priprava me-dijske strategije. V njej je sindikat zgostil kritiko specificnega nacina izkorišcanja, nacinov discipliniranja delavstva in zatiranja sindikal­nega organiziranja v diskontih ter opozoril na posledice za zdravje delavk. 
Preboj na terenu je prinesel nov, sistematicen nacin dela z delavkami na terenu.V okviru Cedre so bile izbrane organizatorice in organizator­ji, ki so v rednem stiku z delavkami iz poslovalnic, kar omogoca spre­mljanje razvoja na terenu in širjenje sindikata. Vzpostavljeni so bili ko­munikacijski kanali, prek katerih so clanice sindikata v dnevnem stiku s Cedro. Vzpostavljen je bil odbor delavk, sestavljen iz najaktivnejših cla­nic sindikata, in predstavlja njegovo operativno jedro, ki se praviloma sestaja vsakih štirinajst dni. Nova metoda dela je dala mocan pospešek organizaciji na terenu. Sindikat se je zacel hitro širiti po poslovalnicah, kjer so bile prisotne clanice delavskega odbora, mreža pa se je krepila tudi s clanicami iz še neorganiziranih poslovalnic. 
Uprava se je hitro odzvala. Kmalu po uvedbi je prišlo do pricakovane odpovedi predsednici sindikata. Ker je bila poteza vodstva pricako­vana in medijska strategija pripravljena vnaprej, je sindikat razme­roma uspešno lansiral svojo interpretacijo konflikta v javnost. Ta je bila toliko bolj prepricljiva, ker je kljub mocnim pritiskom kar nekaj delavk pogumno stopilo predsednici v bran in nastopilo v medijih. Uprava je prek poslovodij že nekaj casa izvajala tudi mehak pritisk na nove clanice sindikata. Pogosto so jih vabile na pogovore, kjer so jih zasliševale o razlogih za vclanjevanje, jih morda prepricevale o neucinkovitosti sindikata ali celo namigovale, da bi bilo bolje, ce bi se izclanile. In vendar je – navkljub vsem pritiskom, grožnjam in celo odpovedi predsednici, s katero je uprava delavkam poslala jasen svarilni zgled – organizacija sindikata vzdržala. Še vec, organizacija se tudi po odpovedi predsednici širi, saj k sindikatu pristopajo nove clanice. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje: zakaj kljub pritiskom uprave kolektiv ni razpadel? 
Del odgovora zagotovo predstavljata nova metoda dela in vzposta­vitev komunikacijskih kanalov, ki omogoca redne stike z najaktiv­nejšimi clanicami in prek tega z ostalimi clanicami na terenu. Toda nove metode dela ne delujejo v vseh primerih enako ucinkovito. 
Naša hipoteza je, da deluje najbolje pri tistih delavkah, ki se soocajo s težavo pri umešcanju v tehnicno sestavo delovne sile oziroma jim grozi, da bodo iz nje izpadle. Ob opozorilu, da gre za kvalitativno raziskavo na zelo omejenem vzorcu, lahko ugotovimo, da podatki s terena tezo razmeroma dobro podpirajo. 
Prvic, že sama predsednica je, kot smo omenili, ustanovila sindi­kat prav zaradi slabljenja svojega položaja v podjetju, torej ko jo je uprava napotila v oddaljeno poslovalnico, ceprav skrbi za majhna otroka.Vsaj predsednicin primer se torej precej dobro ujema z našo hipotezo - ko je postajal njen položaj v tehnicni sestavi delovne silecedalje bolj nevzdržen, je ustanovila sindikat. Še vec, ko poteza ni obrodila ucinkov in se je njen položaj v podjetju še poslabšal, saj ji je uprava zacela pošiljati opomine pred odpovedjo, je okrepila sodelovanje s Cedro. Podoben primer je še ena od delavk nižjega menedžmenta, ki se prav tako zaveda prekarnosti svojega položaja, saj se je sindikatu prikljucila kmalu zatem, ko je prejela opomin. 
Drugic, podobno kot v prvi študiji primera, lahko – kljub razmeroma nizki izobrazbeni strukturi – pri nekaterih najaktivnejših delavkah za­sledimo indice o precej višjih ambicijah. Gre za delavke, ki so bile ali pa so še vpisane na programe terciarnega izobraževanja in zanje delo v diskontu bržkone predstavlja razblinjanje pricakovanj. 
Tretjic, veliko najaktivnejših clanic je starejših od vecine svojih so-delavk oziroma imajo vsaj daljši staž – vecina jih je v podjetju že kako desetletje. Na tej tocki se nemara zdi, da situacija v diskontih odstopa od tiste v prvi študiji, kjer so se bile starejše delavke zaradi svojega strukturnega položaja, predvsem zaradi odsotnosti zapo­slitvenih alternativ, praviloma pripravljene bolj podrejati. Vendar je odstopanje le navidezno. Položaj starejših delavk iz prvega prime-ra se namrec pomembno razlikuje od položaja delavk v diskontih. Medtem ko so se bile prve pripravljene podrejati zato, ker so lahko upale, da bodo v tovarni lahko docakale upokojitev, torej da bodo ohranile svoje mesto v tehnicni sestavi, dokler bo to potrebno, je drugim zaradi »presežne obrabe« delovne sile ob podaljševanju obdobja, ko bodo to delovno silo morale prodajati, nevzdržnost njihove situacije nenehno pred ocmi. Vse najaktivnejše delavke, clanice delavskega odbora so – skoraj brez izjeme – v podjetju že vec let in se dobro zavedajo, da je z njihovim zdravjem tudi mesto v tehnicni sestavi delovne sile zanje dolgorocno nevzdržno. Tako je razlika v pristopu starejših delavk v prvem in drugem primeru pravzaprav najmocnejša podpora naši hipotezi, saj kaže, da te raz-like niso neposredno generacijsko pogojene, ampak jih strukturira drug mehanizem – v naši hipotezi je to tehnicna sestava delovne sile. 
Razprava 
Študija prinaša vpogled v narodnogospodarsko vlogo prekarne­ga sektorja storitev, ki skrbi za reprodukcijo delovne sile nasploh in maloprodaje posebej. Pokaže specificne nacine izkorišcanja in discipliniranja delavk v diskontnih verigah ter njihove ucinke na po­ložaj delavk. Od tod izpelje protislovja, ki se odpirajo pri umešcanju delavk v tehnicno sestavo delovne sile. Ta protislovja smo locirali v narašcajocem razkoraku med zahtevanim tempom dela in ucinki na zdravje delovne sile (skrajševanje „roka uporabe“ posamezne de­lavke) in podaljševanjem obdobja do upokojitve (cas, v katerem se mora delavka preživljati s tem, da kapitalu prodaja svojo zmožnost dela). Na tej podlagi smo ocenili hipotezo zvezka; ce ta drži, bi se moral prostor za politicno delo odpreti na mestih, kjer prihaja do težav pri umešcanju delavk v tehnicno sestavo delovne sile. 
Ugotovili smo, da zbran material razmeroma dobro podpira hipo­tezo, zlasti v delu, kjer gre za starejše delavke oziroma delavke z daljšim stažem v podjetju, ki so politicno tudi najaktivnejše. Pri teh delavkah se namrec omenjeno protislovje med pospešeno obra­bo delovne sile in pogoji  njene prodaje kapitalu cedalje bolj za­ostruje. Vedno bolj negotova prihodnost v podjetju znižuje relativne »stroške« delavskega organiziranja. Z bližanjem trenutka, ko bodo delavke obnemogle in ne bodo mogle vec delati ter se jih bo pod-jetje hotelo v vsakem primeru znebiti, grožnja s šikaniranjem in od­povedjo izgublja ucinkovitost. Hkrati delavska organizacija postaja cedalje bolj privlacna, kolikor se kaže kot najresnejša ali celo edina možnost izhoda iz nemogoce situacije. 
Že v prvi študiji so nam delavke v svojih analizah razkrile, da razlike v obnašanju starejših in mlajših delavk niso pogojene preprosto z ge­neracijskimi razlikami v interesih starejših in mlajših delavk. Namrec: ce bi to držalo, bi moralo biti obnašanje starejših delavk v obeh štu­dijah podobno - pa ni. Medtem ko so bile starejše delavke v prvi študiji najbolj zadržane do delavske mobilizacije in so se pridružile šele tedaj, ko je val mobilizacije preplavil prakticno vso delovno silo v proizvodnji, so v diskontih starejše delavke in delavke z daljšim stažem v podjetju samo srce mobilizacije. Ta razkorak v obnašanju delavk podobnih starosti kaže, da »generacijsko« locnico posredu­je in strukturira nek mehanizem, ki nam je znan le po specificnih ucinkih, ki jih proizvaja. Naša stava je, da je ta mehanizem tehnicna sestava delovne sile, ki smo jo predstavili v uvodnem delu zvezka. 
Za konec je treba opozoriti na dileme, ki se odpirajo ob vprašanju organiziranja v diskontih, kjer sindikata še ni. Na tej tocki namrec še ne moremo izkljuciti možnosti, da sindikat v smislu organiziranega kolektiva, kar je edina institucija, ki v danih pogojih omogoca poli-ticno delo z delavkami v podjetju, postane realna in dovolj privlacna opcija šele potem, ko je ustanovljen. Drugace povedano, možno – a nikakor ne gotovo – je, da je ta povsem prazna poteza nepogrešlji­va, saj bi sicer vecina delavk verjetno ostala pri tožbah in tihem pre­našanju obremenitev. Toda odlocitev o ustanovitvi sindikata, ki jo sprejme ena ali vec delavk, je ob danih parametrih »iracionalna«, saj ob komaj prikriti sovražnosti diskontnih verig do delavske organiza­cije ta odlocitev prinaša veliko tveganje, medtem ko so pricakovane koristi zanemarljive. V tej luci se vsiljuje vprašanje o taktiki organiza­cije drugih diskontov, kjer sindikat še ni organiziran – je sindikat od­visen od iracionalne poteze, skoka v temo nekaj posameznic? 
Rešitev, ki se ponuja tako rekoc sama od sebe, se morda skriva v po­stopni izgradnji sindikata z anonimnim clanstvom, ki bi se dejansko razkrilo šele tedaj, ko bi postalo dovolj številcno in mocno. Kajti v kolikšni meri je sploh smiselno ustanavljanje formalne delavske or-ganizacije, torej sindikata, dokler ta ni dovolj mocan, da lahko obra­ni vodstvo in clanstvo pred povracilnimi ukrepi uprave? A vprašanje je mogoce obrniti: ali sploh obstaja tocka, ko je sindikat dovolj šte­vilcen in mocan, ce je delavstvo anonimno vclanjeno pri panožnem sindikatu, tako da clanice vecinoma niti ne vedo druga za drugo, organizacija pa je skrcena na zavarovalno polico? Izbor med obema slabima rešitvama odraža uspehe razrednega boja, ki ga kapital bije v diskontnih verigah in na nek nacin zgošca vso težavnost delavske organizacije in politicnega dela na ravni baze v tem delu storitve­nega sektorja: bodisi je organizacija tiha in popolnoma podrejena upravi bodisi je izpostavljena frontalnim napadom kapitala. Kakr- šnakoli že je, lahko je le taka, da ne ogroža diktature kapitala. Gre pa seveda prav za to, da ustvarimo organizacijo, ki bo to diktaturo lahko spodnesla. Ce je naša hipoteza uporabna, je podrocje njene aplikacije prav identifikacija organskih intelektualk, ki bodo ta cilj lahko realizirale. 
Sklep 
V zvezku smo zasledovali dva tesno povezana cilja. Prvic, na teo­retski ravni smo poskušali pokazati na uporabnost koncepta tehnic­ne sestave delovne sile pri identifikaciji potencialnih elementov za politicno delo na ravni baze. Pri tem smo izhajali iz teze, da tehnicna sestava delovne sile – torej nacin, na katerega kapital v procesu aku­mulacije oblikuje delovno silo in jo vpne v niz odnosov – proizva­ja politicne ucinke, ki politicno hromijo delavski razred. Vendar pri umešcanju delavk in delavcev v tehnicno sestavo nenehno prihaja do neskladij, trenj, neuspešnih prehodov in zgrešenih poskusov za­sedbe ustreznega mesta v tehnicni sestavi delovne sile, ki jo zahteva kapital. V drugem koraku smo želeli na dveh študijah primerov po­kazati, da prav pri spodletelem umešcanju v tehnicno sestavo de­lovne sile prihaja do (zacasnega) sesutja ideološkega okvira, ki sicer delavstvu omogoca pristanek na kapitalisticno eksploatacijo. To pa odpira prostor za politicno delo na ravni baze. Kolikor namrec teh­nicna sestava delovne sile posamezniku odredi mesto v družbi in mu omogoci, da si na tej podlagi uredi »znosno« življenje ter nacrtu­je prihodnost, težave pri umešcanju v tehnicno sestavo delavkam in delavcem dobesedno spodnesejo tla pod nogami in postavijo pod vprašaj gotovosti, ki so se dotlej zdele neizpodbitne. 
Prva študija obravnava primer mladih delavk, katerih izobrazbena izbira nakazuje na ambicije, ki radikalno odstopajo od mesta za trakom, ki ga te delavke dejansko zasedajo. Njihov angažma pri prevzemu sindikata s pomocjo množicne mobilizacije sodelavk in njegovi preobrazbi v delavsko organizacijo kaže, da potencial za politicno delo vsekakor obstaja. Podobno velja za skupino delavk, ki jih opazujemo v drugi študiji primera – njihova umestitev v tehnicno sestavo delovne sile je spodletela zaradi njene dinamicne nevzdrž­nosti, kar je delavke spodbudilo za delo na delavski organizaciji, Cedra pa je odprla pot za sodelovanje in politicno delo. 
Razlika v položaju in mobilizacijskem potencialu starejših žensk v obeh študijah dobro kaže na pomen tehnicne sestave za politicno mobilizacijo. Videli smo, da ženske, ki so v podjetju dlje casa in so v povprecju tudi nekoliko starejše, v vsakem od primerov zavze­majo drugacno stališce do neposrednih bojev, ceprav se zdi, da je generacijska locnica v obeh primerih pomembna. To nakazuje, da položaj skupine delavk ali delavcev ni enoznacno dolocen z »objek­tivno danimi« potezami ali lastnostmi, ampak obstaja mehanizem, ki delavke z enakimi lastnostmi umešca enkrat med bolj pasivne in drugic med politicno aktivne. Tega mehanizma ni mogoce nepo­sredno opazovati. Naša teza je, da te razlike v ucinkih na skupine s podobnimi lastnostmi izhajajo iz razlik v umešcanju teh skupin v tehnicno sestavo delovne sile. 
Morda bi lahko celo sklepali, da lahko v vsaki situaciji identificiramo doloceno skupino, ki je zaradi svojega položaja v tehnicni sestavi oziroma težav pri umešcanju vanjo bolj dovzetna za mobilizacijo, torej za politicno delo. Povedano z drugimi besedami, ne moremo preprosto trditi, da je neka skupina (visoko izobraženih, starejših, dekvalificiranih itn.) sama po sebi bolj ali manj pripravljena na boj od drugih, ampak so dolocene skupine zaradi svojega specificnega položaja v dani tehnicni sestavi delovne sile dovzetnejše za mobi­lizacijo. Da bi te skupine identificirali, pa potrebujemo analize, ki na podlagi raziskovalnih intervjujev omogocajo razumevanje notranjih odnosov v podjetjih in drugih organizacijah, v širšem gospodarstvu itn. Skratka, razumevanje tehnicne sestave delovne sile je pogoj za politicno delo in agitacijo med delavstvom. 
Preden zares sklenemo, se za trenutek še enkrat ozrimo nazaj na težavo, ob katero smo zadeli v sklepnem delu prve študije. Cedra je, odkar je bil primer A. B. popisan, precej napredovala tako na po- drocju mobilizacije delavstva, kot tudi na podrocju izobraževanja. Primer delovanja v diskontnih prodajalnah kaže, da je organizacija s terenskim delom razmeroma uspešno uveljavljala razredno poli-ticno stališce v delu s kolektivom, pri cemer so v svojih odzivih ta stališca v veliki meri prevzeli tudi panožni sindikat in drugi sindikati, pa tudi mediji. Toda organizacija ne more napredovati, ce ne pozna omejitev, ob katere zadeva. In izid prve študije je pokazal na ome­jitve, ki do danes še niso razrešene, a bodo morale biti, kolikor naj politicno delo, ki ga lahko opravi Cedra kot politicna organizacija, preseže raven pilotnega projekta. 
LITERATURA 

Alquati, R. (1975). Sulla FIAT e altri scritti. Milano: Feltrinelli. 
Althusser, L. (2000). Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf 
Althusser, L. (2005). For Marx. London in New York: Verso. 
Althusser, L. (2014). On the reproduction of capitalism: ideology and ideological state apparatuses. London in New York: Verso. 
Artus, Ingrid. (2013). Precarious delegates: irregular forms of em­ployee interest representation in Germany. Industrial Relations Journal, 44(4), 409-424. 
Bembic, B., Stanojevic, M., Hrženjak, M., Ignjatovic, M. in Breznik, M. (2016). PRECARIR Project Report, Slovenia. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Bembic, B. (2017). From Victory to Victory to the Final Retreat: Chan­ging Balance of Class Forces in the Slovenian Transition. Tiem­po Devorado, 4(2), 363-398. 
Bologna, S. (1991). The Theory and History of the Mass Worker in Italy. Common Sense, (11), 16–29. 
Bourdieu, P. (1986). Distinction: A Social Critique of the Judgement of Taste. Cambridge: Harvard University Press. 
Clarke, S. (2001). Class Struggle and the Global Overaccumulation of Capital. V R. Albritton, M. Itoh, R. Westra in A. Zuege (ur.), Phases of Capitalist Development: Booms, Crises and Globa­lizations (str. 76-92). Houndmills: Palgrave. 
Crowley, S. in Stanojevic, M. (2011). Varieties of Capitalism, Power Resources, and Historical Legacies: Explaining the Slovenian Exception. Politics & Society, 39(2), 268–295. 
Celebic, Tanja. (2014). Terciarno izobraževanje v Sloveniji – vkljucenost, ucinkovitost, kakovost. Delovni zvezek UMAR, letnik 23, št. 4. Ljubljana: UMAR. 
Dörre, K., Holst, H., in Nachtwey, O. (2009). Organizing – A Strategic Option for Trade Union Renewal? International Journal of Ac­tion Research, 5(1), 33–67. 
Eichengreen, B. (2007). The European economy since 1945: Coordi­nated capitalism and beyond. Princeton: Princeton University Press. 
Engels, F. (1965). Gospoda Evgena Dühringa prevrat v znanosti: „Anti-Dühring“. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Felstead, A.,  Fuller, A., Jewson, N. in Unwin, L. (2011). Following the retail chain: sandwiches, supermarkets and the potential for workplace learning. V I. Grugulis in Ö. Bozkurt (ur.), Retail Work (str. 193–212). Houndmills: Palgrave Macmillan. 
Frege, C. in Kelly, J. (2004). Varieties of Unionism: Strategies for Union Revitalization in a Globalizing Economy. Oxford: Oxford University Press. 
Fröbel, F., Heinrichs, J. in Kreye, O. (1978). The World Market for Labor and the World Market for Industrial Sites. Journal of Eco­nomic Issues, XII(4), 834-858. 
Geppert, M., Williams, K. in Wortmann, M. (2014). Micro-political game playing in Lidl: A comparison of store-level employment relations. European Journal of Industrial Relations, 21(3), 241­257. 
Glyn, A., Lipietz, A., Hughes, A., in Singh, A. (1988). The rise and fall of the golden age. Cambridge Working Papers in Economics 
884.Cambridge: University of Cambridge. 
Grugulis, I., Bozkurt, Ö. in Clegg, J. (2011). .No place to hide'? the realities of leadership in UK supermarkets. V I. Grugulis in Ö. Bozkurt (ur.), Retail Work (str. 193–212). Houndmills: Palgrave Macmillan. 
Heery, E., Simms, M., Simpson, D., Delbridge, R., in Salmon, J. (2000). Organizing unionism comes to the UK. Employee Rela­tions, 22(1), 38–57. 
Hirtt, Nico. (2004). The Three Axes of School Merchandization. Euro­pean Educational Research Journal, (3)2, 442-453. 
Hobsbawm, E. J. (1984). Worlds of labour: further studies in the his­tory of labour. London: Weidenfeld and Nicolson. 
Ińigo-Carrera, J. (2002). Transformations in capital accumulation: From the national production of an universal labourer to the international fragmentation of the productive subjectivity of the working-class. Documento de Investigación del Centro para la Investigación como Crítica Práctica. Buenos Aires: CICP. 
Ińigo-Carrera, J. (2014). The Historical Determination of the Capita­list Mode of Production and of the Working Class as the Revo­lutionary Subject. Critique, 42(4), 555-572. 
Kramberger, Anton. (2007). Ujemalni problem in prehod mladih v sfero dela. V Anton Kramberger in Samo Pavlin (ur.), Zaposlji­vost v Sloveniji: analiza prehoda iz šol v zaposlitve: stanje, na­povedi, primerjave (str. 128-148). Ljubljana: Fakulteta za druž­bene vede. 
Krašovec, P. (2013). Neoliberalizem in družba znanja. V Avtorska skupina, Kaj po univerzi? (59-102). Ljubljana: Založba /*cf. 
Lash, S. in Urry, J. The end of organized capitalism. Oxford: Polity Press, 1987. 
Lüthje, B., Hürtgen, S., Pawlicki, P. in Sproll, M. (2013). From Silicon Valley to Shenzhen: Global production and work in the IT in­dustry. Lanham: Rowman & Littlefield. 
Magdoff, H. (2003). Imperialism without colonies. New York: Monthly Review Press. 
Marjetic, E. in Lesjak, D. (2013). Trg dela in visokošolski razpis za vpis: Analiza trga dela v povezavi z visokošolskimi vpisnimi mesti ter številom študentov in diplomantov. Ljubljana: Minis-trstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. 
Marx, K. (1961). Kapital: kritika politicne ekonomije, prvi zvezek: Pro-dukcijski proces kapitala. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Marx, K. in Engels, F. (1976). Manifest komunisticne stranke: komu­nisticni manifest. V Debenjak, B. (ur.), Karl Marx in Friedrich Engels Izbrana dela v petih zvezkih II (str. 567–631). Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Marx, K. in Engels, F. (1979). Sveta družina ali Kritika kriticne kritike: zoper Bruna Bauerja in tovarišijo [izbor]. V Debenjak, B. (ur.), Karl Marx in Friedrich Engels Izbrana dela v petih zvezkih I (str. 491–534). Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Mocnik, R. (2011). Trg delovne sile in sestava delavskega razreda. Teorija in praksa, 48(1), 178–205. 
Mocnik, R. (2009). Spisi iz humanistike. Ljubljana: Založba /*cf. 
Mohandesi, S. (2013). Class Consciousness or Class Composition? Science & Society, 77(1), 72–97. 
Panzieri, R. (1976). Lotte operaie nello sviluppo capitalistico. Torino: Einaudi. 
Perko, M., Tršelic Selan, A. in Kajzer, A. (2014). Prilagajanje trga dela v Sloveniji v obdobju 2008-2013. IB revija, 48(3/4), 21-32. 
Poulantzas, N. (2008). The Poulantzas Reader: Marxism, Law and the State. London in New York: Verso. 
Raduntz, H. (2007). The Role of Education in Capital Crisis Resolu­tion. V Anthony Green, Glenn Rikowski in Helen Raduntz (ur.), Renewing Dialogues in Marxism and Education (str. 57–70). New York: Palgrave Macmillan 
Rudolph T. in Meise J. (2012). Diversity in European Retailing. V T. Rudolph, B. Schlegelmilch, A. Bauer, J. Franch in J. Meise (ur.) Diversity in European Marketing (str. 131-154). Wiesbaden: Gabler Verlag. 
Simms, M. in Holgate J. (2010). Organising for what? Where is the debate on the politics of organising? Work, employment and society, 24(1) 157–168. 
Schulten, T. (2002). A European Solidaristic Wage Policy? European Journal of Industrial Relations, 8(2), 173-196. 
Stanojevic, M., Kanjuo Mrcela, A. in Breznik, M. (2016). Slovenia at the crossroads: Increasing dependence on supranational insti­tutions and the weakening of social dialogue. European Jour­nal of Industrial Relations, 22(3), 281–294. 
Starosta, G. (2016). Revisiting the New International Division of La-bour Thesis. V G. Charnock in G. Starosta (ur.), The New inter­national Division of Labour: Global Transformation and Uneven Development (str. 79-97). London: Palgrave Macmillan. 
Trbanc, M. (2007). Poti mladih v zaposlitev: primerjava Slovenije z drugimi državami EU. V Anton Kramberger in Samo Pavlin (ur.), Zaposljivost v Sloveniji: analiza prehoda iz šol v zaposlitve: stanje, napovedi, primerjave (str. 38-63). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Tronti, M. (2006). Operai e capitale. Roma: DeriveApprodi. 
Weber, M. (1978). Economy and society: an outline of interpretive sociology. Berkeley, Los Angeles in London: University of Ca­lifornia Press. 
Raziskovalni odbor CEDRA Raziskovalni zvezek št. 1 
Organske intelektualke v prelomih tehnicne sestave delovne sile 

Društvo Center za družbeno raziskovanje        Huje 4, Kranj, www.cedra.si 
Zbirka 
Raziskovalni zvezki 
Raziskovalni odbor Centra za družbeno raziskovanje 
Branko Bembic, Urška Breznik, Erika Cigon, Peter Gradišnik, Blaž Gselman, Blaž Jelenc, Gregor Kašman, Martin Kocijancic, Andraž Mali, Jaka Planovšek, Tina Podbevšek, Boštjan Remic, Tina Slavinec, Mario Vladic 
Jezikovni pregled 
Vesna Jauk 
Oblikovanje ovitka in notranjosti
NOLA, Maja Šušteršic s.p. 
Tisk 
Grafiti Studio, Maribor 
Naklada 
300 izvodov 
Kranj 2019                               
Supported by Rosa Luxemburg StiftungSoutheast Europe with funds of the GermanFederal Foreign Office. This publication orparts of it can be used by others for free aslong as they provide a proper reference tothe original publication. 
Publikacija je izšla s podporo fundacijeRosa Luxemburg Stiftung JugovzhodnaEvropa s sredstvi Nemškega zunanjegaministrstva. Publikacija ali njeni deli selahko ob navedbi vira prosto uporabljajo. 
The content of the publication is the soleresponsibility of CEDRA and does notnecessarily reflect a position of RLS. 
Odgovornost za vsebino te publikacije nosi Center za družbeno raziskovanje.Vsebina ne odraža nujno mnenja ali stališcfundacije Rosa Luxemburg Stiftung. 
ISBN