štev. 21. v Mariboru 1. novembra 1877. Tečaj VI.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
Časopis zabavi i poduku.
Pregled. Poezije: Materni glasovi. Snubitev. — Ura. — Ženska pisma prijatelju. — Dragojila Jarneviceva — Misli o napredku Slovencev. — Jezikoslovstvo. — Eazgovori. — Književnost. —
Materni glasovi.
v
p
resrečna doba zdaj, moj sin, detinska,
V najlepšem svojem svitu ti blesti, Najnežnejša ljubezen materinska
V naročju ker zdaj mojem te drži.
A pride čas, da usta, ljubkovati Ki moja tebe znajo zdaj samo,
Začela bodo tebi podajati
Naukov važnih z vso resnobnostjo.
Izvedel boš, življenje da dolžnosti Živeči stvari vsaki naloži ;
Da človek blag rad svojej narodnosti En del močij najboljših posveti.
Da človek ves podoben je rastlini. Na tujem ki poganja revni cvet,
Uslug, ki jih storimo v domovini, Ne ve priznavati na tujem svet.
Tak' in esnako, sinek, govorila, Na srce neprestano jaz ti bom.
Beseda moja, vem, te bo nagnila, Ljubav gojiti za slovenski dom.
P. D.-Pajkova.
Snubitev.
p
rijazna, lepa deklica Na kmetih je slovela; Ob shodih vaška cerkvica Ljubljejše nij imela.
Doma je pridno delala. Pri delu pesni pela;
Nobena pevka ptičica Nij lepše žvrgolela.
Veselje, mir je v gnezdeči. Sokol k mladičem pride;
Cvetico slana zamori, V ljubezni mir preide.
Na selu mlad prebiva kmet. Cesti ga vsa dolina;
Ovac, goved i trop žrebet Njegova je lastnina.
21
- 326 -
Mladeneč z lepo deklico Po podu krog zaraja.
Kako bi dekle slutilo, Da mu pokoj odhaja?
Kak v bistrej reki svitli ščip
O polnoči trepeče. Ljubezen nežna vsaki hip
Po deklici drgeče.
Da si ko zmer za vse skrbi, Vzdihuje zraven deva.
Ne ve, kaj jo tako teži, Z zdravilom ue okreva.
Veselja polje jej srce. Oko v razkošji plava,
Ko ž njo mladeneč poljem gre. Ko ž njo se poigrava.
Zahaja svetlo solnčece. Od petja log odmeva,
Poljubi jo na ustnice, Na uho jej golčeva:
„Jaz ljubim devo, ljubim te. Daruj srce mi svoje!
Zapusti dvore materne I pridi v stane moje.
Skrbij i dela težkega Z menoj ne boš imela.
Po polji boš se šetala I zlate snope štela."
Kaj neki deklica stori?
Ne, nij odgovorila. Vsa zarudi: „naj bo" veli, —
I zmer sta se ljubila.
Po Burns-n Lnkavečki.
Ura.
(Dalje.)
Skoraj precej potem, ko se je razdrlo prijateljstvo (a bilo je to dve leti pred to povestjo), umrje Latkinu žena, ki je dolgo bolehala. Druga hči njegova, triletno dete, ogluši in onemi od strahu, ker se jej je bil spustil roj bečel na glavo, samega Latkina zadene kaplja, ter pade v skrajno siromaštvo. Kako in od česa je živel, to je bilo težko pojmiti. Stanoval je ne daleko od naše hiše v nekej ko-libici, ki je bila uže na pol podrta. Najstarejša njegova hči, Eaisa, živela je tudi pri njem in gospodarila v nje-govej hiši, kakor je najbolje mogla. Eaisa je ona nova osoba, kojo vam moram predstaviti.
Dokler je nje oče z mojim očetom v prijateljstvu živel, videla sva se vsak dan ; ona je pogosto po cele dni sedevala pri nas, ter šivala ali prela s svojimi nežnimi, hitrimi in veščimi
prsti. Bila je krasna, malo suhljasta devojka, pametnih, mrklih očij, a za-bledelega, podolgastega lica. Govorila je malo, a pametno, s tihim in čistim glasom, a pri tem skoro nij odpirala ust, niti pokazovala zob; kedar se je pa smejala, kar se je redko dogodilo, a nikedar nij dolgo trajalo, videli so se precej vsi zobje, lepi, beli kot biseri. Spominjam se tudi njenega hoda ; hodila je lahko in elastično in kakor da poskakuje pri vsakem koraku; dozdevalo se mi je vselej, kakor da gre po kakih stopnjicah, čeravno je šla po ravnej zemlji. Stala je ravna, a roke je tedaj držala križem na prsih. Vse, karkoli je delala, karkoli je počela — tudi kedar je nit devala v šivanko ali krilo gladila — vse jej je šlo lepo in nežno izpod rok. Njeno krstno ime je bilo Kaisa, ali mi smo jo imenovali „črno-ustnico".
- 327 -
ker je še od rojstva imela na gornjej ustni modrikast madež, kakor da je zobala češnje črnice ; ali to jo nij ka-zilo, nego se jej je celo dobro podajalo. Bila je za leto dnij stareja, nego David. Jaz sem imel do nje neko spoštovanje, ali ona je malo marala za me. Nasprotno pak sta David in ona živela v prijateljstvu; a to jij bilo de-tinjsko prijateljstvo, nego dobro, čeravno malo čudno prijateljstvo.  Bila sta kakor vstvarjena eden za drugega; pogosto sta po cele ure sedela, a nista besedice govorila, no vsakdo~ je opazil, da jima je ugodno — a ugodno jima zato, ker sta skupaj. Take de-vojke v resnici še nisem videl. V njej je bila združena neka odkritosrčnost in odločnost, poštenost in neka otož-nost združena z ljubeznjivostjo. Iz njenih ust nisem čul baš posebno modrih besedij, ali tudi ne navadnih, prostih pogovorov, a pametnejih očij od njenih nisem videl.  Od onega časa, ko se je moj oče z njenim spri, videl sem jo le redko; oče mi je strogo prepovedal, da ne smem hoditi k Lat-kinovim, a tudi ona nij prihajala k nam. Ali srečeval sem jo na ulici, in v cerkvi, in Eaisa budila je v meni vedno iste občutke : spoštovanje in neko občudovanje — bolj nego sočutje. Ona je možko trpela svojo nesrečo. „Prava junakinja", rekel je o njej nekekrati celo neotesani Trankvilitatin. V resnici morala seje človeku smiliti. Lice njeno je bilo bledo, in dobilo je nek skrben, utrujen izraz ; njena mlada pleča morala so nositi breme, ki je njene moči presegalo. David videl jo je pogošče, nego jaz;  oče se je malo brigal za njega, ker je vedel, da ga David noče slušati.   Tudi Eaisa se je včasih pokazala pri plotu našega vrta, in se tam shajala z Davidom.  Ona nij go-
vorila o čem si bodi, nego mu je poverila kakovo novo breme ali novo skrb, ter ga vprašala za svet. Slabost Latkinova bila je jako čudna. Eoke in noge so mu bile oslabele, ali mogel se je njih posluževati, tudi mozeg mu je še pravilno deloval ; no jezik se mu je zapletal, in govoril je mesto edne besede drugo ; moralo se je uganjati, kaj je baš hotel reči.
„Óu, ču, ču", jecljal je prisiljeno — vsak izrek pričel je s ču, ču, ču, „makaze, makaze" .... ali makaza značila je: hlebec. Mojega očeta je sovražil kolikor je mogel; mislil je, da radi tega trpi, ker ga je on preklel, in imenoval ga je včasih krvnika, v časih juvelira. „ču, ču, ču, ne idi nikakor k krvniku, Vasiljevna", s tem imenom je krstil svojo hčer. Vsak dan je več zahteval; potrebe so rasle, ali kako jim zadovoljevati? Odkod novce? Skrb človeka najprej podere. Težko je bilo poslušati bridke besede iz ust sedemnajstletne devojke.
Spominjam se, da sem slučajno čul pri vrtnem plotu njen pogovor z Davidom, baš onega dne, ko jej je mati umrla.
„To jutro rano umrla mi je mati", reče ona, potem ko je najprej s svojimi črnimi očmi na okolo pogledala a potem jih povesila, „kuhariea je obljubila, da bode ceno kupila trugo; ali ona nij zanesljiva: morebiti bi še novce zapila. Pridi ti, David, da paziš na njo, tebe se ona boji."
„Prišel bodem", odgovori David, Jaz bodem pazil na njo .... a kako je očetu?"
„0n joka; veli: tudi mene bo-dete pokopali. Sedaj je zaspal". Eaisa globoko vzdihne. „Ah, David, David!" reče in z na pol stisneno pestjo po-egne preko čela in obrvi, a ta po-
21*
- 328 —
kret bil je tako bridek, tako istinit in tako lep, kakor vsako njeno gibanje.
„Ti se moraš bolj čuvati", reče David. „Nisi morda niti spavala? . . . Pa zakaj plačeš? Žalosti s tem ne moreš umanjšati. "
„Nimam niti časa, da bi plakala", odgovori Eaisa.
„Naj plačejo razkošni bogataši", pridodči David.
Eaisa hotela je oditi, ali se zopet obrne.
„ Nekdo hoče od nas kupiti oni žolti veliki robec, ti ga poznaš, kojega je mati poleg dedščine prinesla. Daje nam dvanajst rubljev. Jaz mislim, da je to premalo."
„Se ve da je premalo".
„Mi ga ne bi predavali", reče Eaisa po kratkem molku, „ah potrebujemo novcev za pogreb."
„Se ve da ga je treba, samo se ne smejo novci po nepotrebnem trositi. Te ceremonije stoje mnogo novca, čakaj, jaz bom prišel. Ti greš? Jaz bom precej prišel. Zdravo, golobica!"
„Zdravo, brate! Srce moje!"
„In nikari ne plači!"
„Naj ne plačem? Naj kuham ah plačem, eno moram".
„Kaj? Ona kuha?" pristopim k Davidu, ko je Eaisa odišla, „je-li ona sama kuharica?"
„No čul si menda, da je kuharica odišla trugo kupit." Ona kuha, mislil sem sam seboj, a njene roke so vedno tako bele, in tako čisto je oblečena .... baš bi jo rad videl v kuhinji .... nenavadna devojka je to !
Spominjam se še nekega drugega pogovora pri plotu. Tedaj je bila pri Eaisi tudi njena gluho-nema sestrica. Bilo je to lepo dete z veUkimi očmi in gostimi črnimi lasmi na drobnej
glavici (tudi Eaisa je imela črne, temno-rujave lasi).  Latkin je bil uže slab.
„Uže ne vem, kaj bi začela", reče Eaisa. „Lekar je prepisal neko lekarijo, zato moram iti v lekarnico; a naš „mužik" (Latkinu ostal je še eden muzik) nanesel nam je iz vasi drv in gosko. Ali hišni gospodar nam jo vzame rekoč:  „vi ste mi dolžni!"
„Gosko je vzel?" praša David.
„Ne, nijgoska; „staraje", reče; „nij vredna ničesar. Zato vam jo je muzik prinesel", reče on".
„Ali on nima pravice tega storiti!" reče David razsrjen.
„0n nima pravice, ali jo je vendar vzel .... Odišla sem na pod, tam imamo neko staro zarjavelo skrinjico ; začnem jo pretresati .... in glej, kaj sem našla v njej!"
Ona potegne izpod robca, kojega je na prsih nosila, veliki daljnogled, s srebrom okovan in obložen s iinim zažoltelim usnjem. David, kot poznavalec vsake vrste instrumentov, vzame ga precej v roke.
„A.ngležki", reče on, stavljajoč ga včasih na eno, v časih na drugo oko. „Dalekozor, ki se na morju rabi !"
„In stekla so cela", nadaljuje Eaisa. „Pokazala sem ga očetu; rekel mi je: „vzemi ga, ter ga nesi juve-liru!" Kaj misliš, ali bi se dobilo kaj zanj? čemu nama dalekozor? Da bi vsaj ogledalo imeli, da vidimo, kako smo lepi, ali na žalost tudi tega nimamo".
In ko je te besede izgovorila, nasmejala se je Eaisa na glas. Njena sestrica se ve da nij mogla čuti, da se ona smeje, ali najbrže očutila, da se jej telo trese ; prime Eaiso za roko, in pogledavši jo s svojimi velikimi očmi, poplašeno namrgodi svoje lice in začne plakati.
- 329 -
„Taka je ona vselej", reče Eaisa, „ona ne trpi, da se kdo smeje".
„No, ne bodem — dušica, ne bodem se smejala", reče in nagne se k detetu, ter mu s prsti lasi pogladi. „Eto, vidiš?"
Izginil je smeh z Eaisinega lica in njenih usten. Dete utihne. Eaisa se povzdigne.
„Tako, David, glej ... za dalekozor. Skoda je za drva in gosko, čeravno je stara!"
„Deset rubljev dobili bomo gotovo", reče David, gledajoč neprenehoma v dalekozor. „ Jaz ga bom kupil od tebe ... a za lekarijo petnajst ko-pejk .... je-H bode dosta?"
„To mi bodeš posodil", šepeče Eaisa, vzemši od njega petnajst kopejk.
„Dobro. Menda mi bodeš še obresti plačala? Jaz imam zalog. Kako je to masiven dalekozor! .... Ti Angleži so vendar prvi ljudi".
„A pravijo, da bodemo imeli ž njimi vojsko."
„Ne", odgovori David, „sedaj se bodemo tolkli s Francozi".
„No, ti to uže bolje veš. Nikar ne pozabi. Z Bogom!" —
Še eden pogovorov, kojega sem pri istem plotu čul. Eaisa bila je jako v skrbeh.
„Pet kopejk glavica zelja in tako majhena, da ne more biti manja", reče ona naslonivši glavo na roko. „To je strašna draginja ! A za šivanje še nisem dobila plačila."
„ A kdo ti je dolžan za šivanje ? " vpraša David.
„Ona trgovkinja, ki stanuje zvu-naj mestnega zida".
„To je ona, ki vedno nosi zelen kožuh, ona debela žena?"
„Da, da".
„A, ta debela gizdalinka ! Od debelosti komaj diše. Zna se nališpati, ko gre v cerkev, a svojih dolgov ne plačuje!"
„Plačala bo uže .... ali kedaj? Ali David, mučijo me zopet nove skrbi. Mojemu očetu omililo se je sedaj, da nam pripoveda svoje snove — a ti veš, da z jezikom ne more več vladati, kajti kedar hoče izreči edno besedo, uide mu druga. Kar se tiče jedi ali česa drugega, kar se nahaja v hiši — tega smo se uže navadali, to razumemo ; tudi pri zdravih ljudeh sen nij razumljiv, a pri njem je — prava nevolja! Tako mi je rekel: jaz sem jako zadovoljen, danes sem se neprenehoma sprehajal z belimi pticami; gospod Bog dal mi je venec cvetja, a v njem Andrušo z nožičem. On sestrico imenuje Andrušo. — Sedaj bodeva, reče, oba ozdravela. Le nožiča nama je treba — potem'pa tako vrezi ! in pri tem pokaže na goltanec. Jaz ga ne morem razumeti ; rekla sem mu : dobro, dobro, oče; ali on se je srdil ter mučil se, da mi razjasni, kaj hoče. Naposled potočile so se mu solze iz očij."
„Da, morala bi mu bila kaj reči", vmešam se jaz, „da si se mu Bog ve kaj zlagala".
„Jaz ne morem lagati", odgovori Eaisa in povzdigne^ roke.*^ V resnici, mislil sem, ta ne ume lagati.
„Nij treba lagati", reče David, „ali tudi nij treba, da se tako žalostiš in da kvariš svoje zdravje. Ne bo se ti nikdo za to zahvalil".
Eaisa ga pogleda.
„Kaj sem te hotela vprašati, David; kako se piše bil?"
„Kako, bil?"
„Da, n. pr.'bil'živel?"
„Piši: bi-l'!«
.- 330 -
„Nij tako", rečem zopet jaz, „to nij čisto pravilno — ne bi-l', nego bi-li!"
„E, to je vse eno", reče David, „piši bi-l' ali bi-li. Glavno je, da ti le živiš".
„Rada bi pisala pravilno", pri-doda Eaisa in nekoliko zarudi.
„To mi lehko koristi .... Oče, kako je ta nekedaj pisal! On je tudi mene naučil pisanja. A tedaj, siromak, s težko muko komaj napiše nekoliko pismen!"
„Bodi mi samo ti živa", ponavljal je David, a nij obrnil očij od nje. Eaisa brzo pogleda v njega in jače zarudi. „Živi ti ... . a pisati, piši, kakor znaš .... Do Boga, glej jo ča-ralieo! (Oaralico imenoval je David tetko). Kaj jo je simo prineslo ? ... Idi duša, domu".
Eaisa še enkrat pogleda v Davida, a potem brzo odide.
David je jako redko in nerad govoril z menoj o Eaisi in njenej rodbini, posebno od one dobe, ko je začel pričakovati, da se bo njegov oče vrnil iz pregnanstva. Mislil je samo o tem, kaj bo delal in kako bodemo živeli, kedar se povrne oče. Očeta se je živo spominjal in opisoval mi ga z neko posebno slastjo.
„Visok, močan človek", govoril mi je; z eno roko vzdigne dva stota (centa) .... Kedar zakliče: Hej mali .... ! čuje se po celej hiši. A pri tem dobre naravi .... in hraber ! Dozdeva se mi, da se nikogar ne boji. Živeli smo lepo, dokler nas niso upro-pastili! Sedaj je menda, kakor se mi je reklo, osivel, ali prej je imel rumen-kestelasi, kakor jaz. Bil je to čvrst korenjak!"
David nij hotel nikakor pristati na to, da ostanemo v Ejezanu.
„Vi bodete odišli", sem mu rekel, „ali jaz bodem ostal".
„Neumnost! mi te vzamemo s seboj".
„A kaj bo z mojim očetom?" „Očeta bodeš pustil tu. Ako ne zapustiš očeta, propadel boš". „Kakó to?"
David mi ne odgovori, nego nabere obrvi.
„Poslušaj, ako gremo z očetom", začne on zopet, našel si bo on dobro službo, a jaz se bodem oženil . . . ."
„No, menda še ne tako hitro", rečem jaz.
„A zakaj ne ? Jaz se bodem kmalu oženil".
„Ti?"
„Da, jaz; no kaj?"
„Je-H si uže izbral devojko?"
„Se ve da".
„A koja je to?"
David se nasmehne. „Kako si ti vendar zabit! Koja bode, nego Eaisa?"
„Eaisa?" vprašam začudjen." Ti se šališ!"
„ Jaz se, brate, nikdar ne šalim."
„Ali ona je za leto dnij starejša, nego ti!"
„Pa kaj zato? No pustiva ta pogovor". —
„Dovoli mi še eno vprašanje", nadaljujem, „ali ve ona, da jo hočeš vzeti za ženo?"
„Najbrže da ve".
„ Ali jej še nisi nič rekel?"
Kaj je tu treba reči ? Kedar pride čas, bodem jej rekel. Sedaj je dosti!" David vstane in ide iz sobe. Ko sem ostal sam, mislil sem in razmišljeval .... in naposled sem se prepričal, da David ravna kot pameten in prak-
- 331 -
tičen človet ; in laskalo mi je to tem bolj, da mi je prijatelj tako praktičen človek.
A Eaisa v njenej večnej črnej haljini dozdevala se mi je na enkrat
divna devojka, ki je vredna najuda-nejše ljubezni.
Ruski spisal Ivan Turgenjev.
Provol Ivan Naglic.
(Dalje pride.)
Ženska pisma prijatelju.
X.
Prijatelj! Na smrt misliti, mučna misel. Maloktera človeška duša bi nehote strepetala pri tej misli. Zakaj, sami prav za prav ne vemo, in da-si se jako pogosto ukrade iz obupnih človeških prs otožni vzdih: „rajši bi umrl", vendar, ko bi tak vzdihovalec imel voliti smrt ali še tako težko življenje, izvolil bi si najbrž zopet truda-polno prejšnje življenje pred temno strašno smrtijo.
Posebno mladina, brezskrbna mladina, prijatelj, ta si za vsako neizpolnjeno željo brž želi umreti. Ona o smrti govori kakor o plesni zabavi; ona celo trdi, da se smrti ne boji, temveč še veseli.
Ah veste pa, prijatelj, zakaj ona tako lehkomiselno in neustrašljivo govori? Ker meni, da smrt še nima pravice do nje.
Opazujmo pa zdaj starost! Ta skoro omedleva kadar čuje, da je kdo umrl. Pri vsaki mali neugodnosti, pri vsaki otožnosti uže meni, da so to znaki bližnje smrti.
Uboga starost! ona ve, da je v veci oblasti smrti, nego življenja ; zato se smrti tudi tako boji.
Tudi mene, prijatelj, premišljujoče neomejeno oblast ledene smrti, in predstavljajoč si nje neizogibljive posledice, spreleti groza in neki grenki čut se me polasti, da skoro nehote
mrmrajo moje ustne nespametno besedo: čemu se pa rodimo, ako uže nismo vstvarjeni za vedno življenje?
A to hrepenenje po življenju, prijatelj, meni ne velja.
Jaz ne živim za sebe, jaz le živim za svoje drage. Ali da baš ti dragi, koje v srcu in spominu nosim, se bodo morali enkrat od mene ločiti, misliti, da na njih mila trupla bode enkrat brezčutna lopata usula trdo kamenje in suho prst, to dela mi žalost, ljuto žalost.
Ali kako otročje, prijatelj, govorim danes! Ali nismo pa tudi v žalosti podobrii otrokom ? Gotovo ! Otroci se jočejo in togujejo najčešče zato, ker njih mlada pamet ne zna še voditi njih želij in čutov zahteva-jočih takoršne reči ali izvršitev takih dejanij, koja niso za-nje, koja se ne dajo izvršiti.
človek, preveliki žalosti podvržen izgubi tako rekoč luč svoje pameti, udavši se čutom, daje se od njih prevladati, postaja otrok samo s tem razločkom, da otrok v žalosti upije med tem ko dorastlemu človeku pre-resnobno tugovanje zamori še ono malo, kar je v njem krepostnega.
In vendar, ukljubu mojemu silnemu strahu izgube mojih dragih, spominja me današnji dan, otožni vseh pokojnikov dan, da vse, vse, ki na
- 332 -
zemlji živimo, čaka enaka osoda: smrt! Strašna resnica!
Ubogi rod človeški, ti si podoben jesenskemu listju, koje polagoma z drevja upada. Komaj smo posušili solze vzbujene po smrti dragih nam oseb, uže nam gorkeje solze naznanjajo novih izgub. Oj, pustite mi prijatelj, da ponovim prašanje: čemu se tedaj rodimo, ako je naše življenje tako kratko? —
Ali vseh pokojnikov dan je danes, dan posvečen spominu našim ljubim rajnikom, a ne samo premišljevanju o bodoči smrti nas, koji še uživamo življenje.
In kdo, prijatelj, je izmed nas, v kojega srcu ne bi živel spomin kakega preminulega ?
Oče ali mati, brat ali sestra, sorodnik ali prijatelj, tako izgubo je uže vsak človek izkusil, in danes, bolj nego vsak drugi čas, pogreša on izgubljenega, ga želi imeti, ga išče pod podobo priprostega križa ali bogatega spomenika, kojemu se ali s kratko
molitvico, ali z utrinjajoča solzico ali s samim nemim pogledom pridružuje.
In te molitvice, te solzice, ti bolest naše duše ovajajoči pogledi podajajo nam novih močij, da upokojeni in uda ni zapustimo kraj miru, da ga zapustimo z neko tiho zavestijo, da vsled naših obiskov tudi naši pokojni mirneje dalje počivajo. „Liebende haben Thranen und Dichter Khythmen zu Ehren der Todten."
Tako je rekel Goethe, koje izvedel smrt nekega svojega ljubljenca, ter posvetil umrlemu neumrjoči spominek v verzih.
Prijatelj, tudi meni so se oči napolnile s solzami, pero se mi od notranje bridkosti ustavlja, sveti spomin mojih dragih preminulih se mi, pišoč to, močneje in glasneje v prsih oglaša.
Naj Vas tedaj za danes zapustim, naj moj duh sledi mojemu notranjemu čutu, da pokojnikom zadnjo, edino dolžnost izpolnim : blagospominjanje njih ' P. D. - Pajkova.
Dragojila Jarnevičeva,
pisateljica hrvatska. Hrvatski napisal Ivan Trnski.
Vvod prevoditeljev.
Ko je dr. Ljudevit Gaj 1. 1835. z narodnimi listovi: „Novinami" i „Da-nico" počel svoje rojake iz trdnega spanja na novo duševno delo buditi ter povzdignovši visoko narodno zastavo meseca mlaja i zvezde danice — jugoslavljanski grb — tudi božanstveno idejo jugoslavjanske sloge i vzajemnosti prebudil: tedaj je posebno na Hrvatskem poskočilo na noge vse, kar je imelo le nekaj srca i čuti v prsih. Vredni sinovi „ilirski", boritelji one
dobe, pohiteli so na duševno bojišče, na polje književno, da žrtvujo sile svojega uma slavnej, ali bednej domovini. Tedaj so postale one divne i vznesene budnice i davorije, kojim imamo skoro največ zahvaliti ono malo dobrega, kar ga je rodil ta vseobčni pokret, i od kojih nam šče danes srce v prsih igra, kedar jih poslušamo ali o njih čitamo.
Ali rodoljubi, vojujoči za napredno idejo narodnosti, zapazili so odmah, da misel, za kojo se ne zanima tudi
- 333 -
polovica naroda, ženski spol, ne more imeti uspeha. To je med drugimi živo čutil plemeniti grof Janko Draškovic ter je zato vže 1. 1838. izdal v nemškem jeziku knjižico, kojo je namenil „veledušnim hčeram Ihrije" (Ein Wort an Iliriens hochherzige Tachter tiber die altere Geschichte und neueste hterarische Begeneration ihres Vater-landes), v kojej pozivlje krasotice, da počno negovati narodne svetinje. „Isti-na je utemeljena v povesti vseh časov — piše on — da se izobraženost kojega naroda najbolj daje prosoditi po tem, kako ta narod spoštuje svoj jezik i svoje žene, i da so žene najbolj podbujevalke vsega človečjega delovanja, brez kojih ne more nič velikega napredovati. Za to blagor narodu, kojemu za koristi plamté tudi žene!" Zaradi tega pisec vabi veledušne hčeri ilirske, da se brinejo za koristi naroda, ter končuje: „Ne, jaz ne dvojim, ve bodete pročitavši te liste za-uzele se za stvar domorodno s onim svetim žarom, ki more plamteti jedino v vašem nežnem srcu ; ve ne bodete hotele zaostajati za veledušnimi ženami drugih izobraženih narodov, kar se tiče najvzvišenejšega čuvstva — domo-rodne ljubezni — nego bodete svetu pokazale dejanjem, da ste vredne hčere najstarejšega plemena onega naroda, kojemu se ime izvaja od Slave."
Važnost, kojo je ta plemeniti grof podajal krasnemu spolu v narodnem ,^ pokretu, čutih so tudi drugi. Za to so i oni isto tako marljivo si prizadevali, pridobiti tudi žene za narodno stvar. A to je imela učiniti pesem. Za to nam se nij čuditi, ako je poleg onih budnic i davorij toliko pesem spevano
baš ženam v slavo. Pesem imela je zadačo, udomiti v ženskem srcu, v tem ognjišču plemenitih čutjenij, narodno misel ter v njem pripraviti stan velikim narodnim pomislim. (Prim. govor Ivana Zahara v „Viencu" leta 1871. br. 43.).
Da v tem žaru vseobče navdušenosti i pri takovem književnem sméru niso ni žene ostale hladnega srca i prekrižanih rok, to je povsema neravno. Stopile so tudi krasotice v kolo narodnih buditeljev ter z mnogimi venci okrasile narodno književnost.
Najznamenitejša „ihrskih" pisateljic te dobe je Dragojila Jarneviceva, zvesta hči hrvatska — kakor se veli o njej v nekrologu — koja je delovala od mladosti do poznih dnij o prosveti, svobodi, napredku svojega naroda i poklonila mu mnogo lepih pesmic, mnogo zanimivih pripovedk, ter je v novej dobi hrvatske književnosti jedina Hrvatica, koja je samoraslih del lepe književnosti sestavljala. Tudi slovenskemu občinstvu je znana ta hrvatska pisateljica po ne-kojih pripovedkah, koje je poslovenil Jos. Levičnik (v Novicah). Nekaj zaradi tega, največ pa iz želje, da bi na plemenito, vročo ljubavjo za domovino plamtečo Hrvatico ogledale se tudi sestre njene Slovenke, ter nje primer nasledovale, naj priobčim tu čitateljem in čitateljicam životopis domorodne književnice, poslovenjen po hrvatskem izvorniku, kojega je napisal Ivan Trnski v 1. 1875.
A. Fekonja.
(Dalje pride.)
— 334
Misli o duševnem napredku Slovencev.
(Dalje.)
Da si smo tukaj dolgo vrsto napravili, kljub temu, da smo se vzdrževali vsega le kolikoršnega razjas-novanja te ali one točke, vendar smo povsod le o kakovosti govorili, nikoder pa nismo velikosti za posameznosti ali za vsoto in splošnost poštevali. Vse te reči tedaj bi se lehko pri narodu nahajale, ki ima vece ali manjše stopinje vseh naštetih pridevkov. Moramo tedaj to, kar za vece in manje, za bogatejše in ubožniše narode enako velja, zdaj skolikostjo za naš narod določiti. Tako smo prišli do pozitivnih nasvetov, kako se da tem in enakim pomanjkljivostim v okom priti, kar v naslednjem delu storimo.
Materijal, na kterem in o kterem slovanski narod živi, je omenjeni obseg slovenske zemlje. Kakor je ta svet zdaj, ima v sebi določeno moč, neko omenjeno število prebivalcev preživiti. Slovenec nima vzroka željo v sebi vzbujati, da bi bilo mogoče meje slovenske geografično raztegniti.
Z rudniki se naša zemlja ne more zelo ponašati; tudi ne smemo velikih in važnih odkritij v tem oziru za vzboljšanje splošnosti pričakovati. Dalje ne bo zemlja sama ob sebi iz toplejših krajev presajenih rastlin rodila. In živinorejstvo se lehko že po tem sodi, do kakšnega bogatstva je mogoče naš narod v tem oziru dovesti. To so torej meje, kterih ni mogoče prekoračiti. Vse kar smemo upati, ima svoj vzrok v roki slovenskega ljudstva. Eazvitek narodnega gospodarstva da rastline in živino pomnožiti in vzboljšati. Množenje in boljše stanje ljudstva je tedaj od tega odvisno, kako si bo zemljo z
dalnjim obdelovanjem in s tem svoje pridelke pomnožilo in požlahtnilo.
Obrtnije dosedaj slovenski narod v imeniti meri nima. Kar je, služi bolj za domače potrebe.   Pa če tudi podlago obrtništva visoko vzboljšamo, imamo premalo ravne, rodne zemlje, da bi mogh pridelkov v masah obrt-niji v pre- in izdelovanje podajati. Iz tega pa sledi, da slovenski svet ne bo mogel se svojimi pridelki in izdelki kupčij in prevrata v svoj dobiček prestvariti. Tudi ni upanja, da bi se mogla razviti na Slovenskem velika kupčijska mesta, kakor na razkrižju potij. Eno znano pomorsko mesto je zdaj bivstveno v tujih rokah, ktero tudi prihodnje ne bo dajalo posebnega dobička Slovencem. Ako tedaj tudi slovensko zemljo z železnicami prepre-dejo v veci meri, kakor do zdaj, Slovenec ne bo imel mnogo svojega izvažati. K večemu bo videl tuje blago po domači zemlji privažati in odvažati. Povsem nam je sklep dovoljen, da slovenski narod vehkega bogastva ne bo nikoli dosegel in ga ne more doseči. Kar koli sme Slovenec upati, je da bo s pripomočki in soveti deloval in sebe ob svojem pošteno na neki stopinji omike redil.   Vsi drugi upi so brez realne podlage, tedaj nikakor ne pametni.
Samo ob sebi tedaj se razume, da moramo za sedaj vse tiste poskušnje odobravati, ki merijo na vzboljšanje ravno podanih močij, ktere so tla, brez kterih ne moremo nič početi. Eaeijo-nalno bi bili morali tu početi; pa historične prikazni imajo pogostoma zadržke tako, da se večkrat ne raz-
- 335 -
vijajo po naravni poti. Kjer koli so se tedaj gospodarska društva na Slovenskem enega ali več oddelkov snovala, bile so to naredbe zdravega uma. Ce tudi s početka take naprave vidno ne koristijo, je že to neprecenljivo, da so vednostnega in praktičnega načela. Vsaka reč se s časom dalje razvija, da je le enkrat prav začeta. In da tukaj s hvalo, ki jo principijelno podpiramo, ne zaostanemo, moramo specifično prikazen navesti. Vsem Slovencem znane „Noviee" imajo zraven drugih zaslug, ne glede na to, ali so svoj namen povsem dosegle ali ne, zaslužno mesto v kulturni zgodovini. Ni pa treba tukaj dalje hvaliti, ktere pokrajine slovenske pred drugimi ekonomično napredujejo; naj marveč za naprej vse skupaj skrb obračajo v po-boljšanje prve podlage. Naj pomislijo, da je delavnost tukaj bolj neodvisna kakor vsaka druga, če se ozrejo, s čem se ima narod po drugih straneh boriti, predno si le podlago ustvari. Tukaj tako rekoč po tihotapsko utegnemo toliko napredovati, da bomo smeli ponosni biti. In koliko dela je tukaj! Kdor je obupal nad drugim delovanjem in drugimi vspehi, naj se tu sem poda. Koristil bo prihodnjikom, ko bi tudi v najhujšem slučaju morah v tujem duhu izobraževati se. Naj pomisli, da bodo ti sinovi v najhujšem slučaju še vedno indo-evropskega debla, in da za tem še tiči splošno ime, koje se zove človeštvo. Ko bi jaz moral špecijalno razvijati, kako naj se tii na dalje počne, bi strokovnjakom v polje zašel, iz kterega me lahko zavrnejo. Zadosti je navesti pogoje, iz kterih vresničenje dober sad prihod-njosti obeta. Drugo prevažno merilo moramo na slovensko ljudstvo samo kot tako položiti.   Ako smo do zdaj
v mislih imeli narod na sploh, moramo ga zdaj v njegove glavne skupine razdeliti. Gotovo primerna razdelitev za Slovence je, ako trdimo, da je glavni in največi del kmečki stan, in vse drugo v manjšini štejemo kar naravnost k nekmečkemu stanu. Nekmečki stan bi lehko tudi izobraženejši del imenovali. Ta bi se pa zopet cepil v stan bolj vsakdanji in više omike. To bi pa morda žalilo, a poleg bi bilo še nerazvidno. Bolj praktično, če poštevamo vso drugo manjšino v meščanstvo in skupino više omike. Neprijetnost bi nastala le v tem, da stanujejo više omikani tudi v mestih, in taki, ki so na stopinji meščanov, tudi razun mest. Pa naj jim bo s tem rečeno, da jih nočemo izpuščati, kjer koli so, ampak, da vse radi imamo, in da smo le nespretni boljšo praktično razdelbo najti.
Da je kmečki stan v vehki večini na Slovenskem, priča tudi izrek, da pogostoma slišimo, „Slovenei so kmečki stan". Tudi Koseškega „Kdo je mar?" ima to stališče pred očmi. Natanje pa naj statistika naše mnenje potrdi.
Komur bi ta dejanstvenost ne bila povšeči, naj se tolaži, da so nam ne le vsi drugi Slovani popolnoma tudi glede tega sobratje, ampak tudi večine drugih evropskih narodov. Eazloček se ve da važen, je le ta, da drugi narodi nimajo ne v kmetijstvu xat'eioyTjy, ampak tudi bolj ali manj v obertnijstvu in kupčijstvu svojo moč. Dosledna je zdaj trditev, da se morajo glavne in skoro vse naše težnje do in okoli kmečkega stanu sukati. Iz tega pa nastaja prašanje, kaj je storiti, da ta stan v svojem položaju utrdimo, da se materijalno in primerno tudi duševno povzdigne. Prej smo videli potrebo, da racijonalno razvijamo gospo-
- 336 -
darstvo v tej stroki in praktično izvršujemo. Ko bi tedaj kmet tudi ne imel drugih potreb človeških, morali bi mu ona sredstva podati, po kterih edino utegne umeti in izvrševati, kar mu prava ekonomija napoveduje. Že to samo je dovolj, pa tudi mogočna sila v tem tiči, da moramo kmeta vsaj toliko sposobnega napraviti, da bo do-tično racijonalnost umel. Moramo mu tedaj domačo kmečko šolo ustvariti. Ta je tedaj prvi pogoj gospodarske šole. Samo iz tega pa že lahko odo-brujemo one prizadetve, da bi nam domačo šolo podali. Z druge strani pa iz tega potegovanja spoznavamo, da smo morah ali da moramo prej toliko politične prostosti doseči, ki nam dovoljuje brez zadržkov šole kmečke ustanavljati. In ker že tukaj vse eno iz druzega izpeljujemo ali eno z drugim utemeljujemo, tukaj lahko tudi prejšnjo opazko opravičimo, zakaj je histeričnost pogostoma drugačna, kakor racijonalno razvrščenje. Kmeta izobraziti za njegove potrebe, je prva in kjer so zadržki, moramo te prej odstraniti. In zadržki so pri Slovencih bili. —
Tu sem pripada tudi odobravanje vseh onih šol, ktere hočejo obrtniji pomagati. Dejanstvenost sedanja in prihodnja poboljšana naj kaže, kje in zakaj naj obrtnija prej v kmečkih, potem svojih šolah poduka in razvitka išče. Že mesto samo, ktero smo tej skupini dali, kaže, koliko važnost tej podlagi pripisujemo. Zraven ne nehamo opominjati, kako je potreba tu vzdramiti se in brez zamude potrebne moči za povzdigo porabiti.
Meščanstvo ima svoje posebno okrožje, vsled tega pa svoje posebne naglede in potrebe. Iz prejšnjih trditev posnemamo, da tudi meščanstvo slo-
vensko pri vsem prevratu kmečkih pridelkov in obrtnijiskih izdelkov velikansko obogateti ne more. Tudi tu so meje nepremakljive.
Kakor ne bo mogel kmečki stan črez neko določeno mejo se pomnožiti, in še to za zdravi razvitek le po razmeri vzboljšanja zemljišč in tega, kar zemljišče rodi, ravno tako ne bodo mesta na slovenskem mogla ne ona, ktera obstoje, na dalje se razširjati, ker elementov v obrtniji in kupčiji ne more črez mejo v mesta dohajati, niti je mogoče prerokovati, da bodo sedanji trgi po vsem v mesta se spreobrnili, ali pa čisto nova mesta iz tal izrasla. Kdor bi na to mislil, da bi lehko obrtnija nastala s tem, da bi pridelke privažah, temu je odgovarjati, da premoga, in kar je za stroje potreba, v domači zemlji manjka, vožnja pa surovega blaga in kurjave bi stala tohko, da bi izdelki vsled takih pogojev morah zaostati vsled nemogočega tekmovanja drugih obrtnijskih mest. Sicer bi slovenske reke povsod dale za male izdelke stroje na vodi na-pravljati. In tudi brez ognja in vode je lehko, posebno po gorah na ta in ona ročna izdelovanja pletenine iz preje in lesa pridejo, kakor je to po drugih krajih pod podobnimi ah enakimi pogoji navada.
Sicer pa, kakor je žalostno, da se po nekih krajih ubožtvo množi, tako da so primorani hoditi iskat si kruha kot dninarji v tuje kraje, ravno tako ni zadosti priporočati, da se ne le na vzboljšanje gospodarstva mish, ampak tudi na izdelovanje drobnin, ktere bi bile v stanu ljudstvo prerejati.
Z druge strani je znana žalostna prikazen, da še to, kar bi Slovenci lehko sami izdelovaU in prevažah, tam, kjer največ nese, puste tujim rokam.
- 337 -
Tudi dokaz, koliko še zrelosti manjka, da bi si sami pomagali in se na svojo roko vodili. Kako bi lehko protivnik očital : „Kako hočeš, Slovan, drugod na vrh priti, sam se voditi, ko si še tam sužnik, kjer si imel od nekdaj prosto roko"?! — Ali Čeh in Eus sta že taka obrtnika in kupčevalca na drobno in debelo postala, da ono očitanje ne more zadeti naše nesposobnosti same na sebi. To pa daje upanje do boljše prihodnjosti tudi na tej ne malo važni strani.
Skupina više omike, kakor smo jo imenovali, ima svoje pogoje v kmečkem stanu in meščanstvu. Še vedno moramo misliti, da tega samo potrebe vstvarjajo, ne pa omika, ki bi imela v sebi namen. Kakor dobimo za sedanjost skoro natančno število v tej skupini za slov. narod, ravno tako bo moralo se tudi dalje množiti razmerno po načelu potreb. Vemo, da tu slov. narod nima vseh svojih više omikanih sinov samo za svojo rabo; pa če se to tudi predrugači v ugodnejše razmere, je narod premalo številen, da bi mogel za take namene vece broje izobražati. Vendar ravno ta skupina utegne mnogoteri dobiček domačiji pridobiti, če tudi in ravno zato, da se na tujem v svojem delovanju izvršuje.
S tem smo material dokončali, kterega ima slovenski narod natanko po velikosti meriti, ako noče utopično sam sebe slepiti. Velikanskega in mogočnega zvunaj nikjer ne moremo pričakovati, pač pa izdatnega poboljšanja in požlahtnjenja. Naravno je, da zdaj duševno stanje in razvijanje pretresujemo in dospemo kolikor mogoče k določnim sklepom. — Komu bi se ne zdelo pretrivijalno trjenje, da gmotno stanje je prvi pogoj duševnemu? In vendar bi lehko kakor posameznik, tako tudi
narod zarad neopravičenih želj in velikega upanja to resnico prezrl.
Denimo v pojasnjenje vse naravne zadržke in ovire na stran. Narod ima omejeno bogastvo in omejeno število prebivalstva. V naravnem stanju bi, z gotovostjo trdimo, toliko moči imel, da bi si v zadrugah ali občinah utegnil vzdrževati domačo šolo s primernim podukom. To se kaže tudi zdaj v obče i tam, kjer so male soseske. Eavno tako svedoči današnja izkušnja, da bi ne bilo preveč, pokrajinam ali večim kosom pokrajin šole vzdrževati, ktere bi imele v splošni omiki, kakor zdaj na gimnazijah in realkah, vzrejevati. Še celo bi zraven pripravnic za učitelje malih šol, tudi semenišč za učitelje srednjim enakih šol doma vzdrževali. In ako je mogoče drugod v manjših mestih dušne pastirje in drugod tudi pripravnike v takih mestih izšolati, bi to tudi Slovencem ne bilo nemogoče. Na tak način bi imeli kmalu skup tako imenovano „univerzo". Viša šola za zdravnike pa bi ne imela kmalu upanja, na slov. tleh vspešno se uriti. Ta šola, kakor znano, potrebuje velike zdrav-niščnice. Taka pa v naših le malih mestih ni mogoča. In ker naša mesta nimajo pogojev naglo rasti, bi takih šol tudi za na dalje ne mogli snovati. Zgodilo bi se le, ko bi Trst v rokah slovenskih bil. Tam bi se dala tudi zdravniška šola brž napraviti.
Iz vsega tega posnemamo, da bi Slovenci brez zadržkov notranjih uspešno više šole si vzdrževati mogli. Toliko število prebivalcev imamo. Drugače bi bilo z viso tako imenovano tehniko. Za to bi ne imeli ne bogastva ne učencev dovolj. In ko bije tudi imeli, bi domače potrebe ne potrebovale to-hko izšolanih tehnikov. To sledi že z omejenostij materijala,  ktere smo
- 338 -
prej opisavali. Za tujstvo pa doma tehniko vzdrževati, bi zopet ne ugajalo.
Gospodarskih in obrtnijskih šol
nam ni treba več omenjati. S tem pa je šolstvo glede naprav končano.
France Podgornik. (Dalje pride.)
Jezikoslovstvo.
Meresec. Starodavni narodi so svinjam največo rodilno moč pripisovali, zato so jim tudi ime po rodovitnosti dali, grški a5?-5-c, zend. hu, lat. SU-S, althd. su, Sau, goth. sv-ein, slov. sv-ini-ja, sansk. su, generare. Tudi roditelj svinjski: meresec, je dobil po svoji rodilni moči ime, in se veh staroslov: ve prh, sansk. v a p, semen spargere , slov. meresec, tudi mutato m in n : n e-resec, hrvatskoslov. nerist. Ker v staroslov. nerestb označuje: coitus, brž ko ne tudi: neresec označuje plodno žival, animai coiens, primeri sansk, mr š, irrigare. ')
Ker je vepr služil tudi starim narodom za symbol moči in hrabrosti, so ga stari Indi imenovali: bal in, silen, močen, in tudi deblo : n e r označuje moč, silnost, latinskosab. n e r -o n.
fortis, n e r - i o, fortitudo, irski n e a r t, valsk. nerth, virtus ; sanskr. n ar as, mož, zend. nar, grški avYjp, ruski ner-j-aha, možicelj, kein rechter, ordentlicher Mann ; torej tudi n e r - es, ner-es-ec,ner-ist utegne označevati: močni, silni. Meresec rad na samem živi, le prvi dve leti šče je rad v društvi svinj, zato ga Francoz imenuje: bete de compagnie. Njegovo samotarsko življenje so opazili uže starodavni narodi, in mu dali zaradi tega ime samonjaka. tako Grki jiovio?, Francozi sanglier, v sredoveeni lat. s i n g u 1 a r i s, Eber, Italjani : cinghiale, skaženo iz singularis, Sardinci: solun iz solus, in tudi Poljaci ga imenujejo : odynec,jedy-nak, rusk. edinh(;h, kar isto ozna-
Davorin Trstenjak.
') Srb. narastiti, sich begatten, rusk. norositsja se reče de coitu rana-rum, primeri šče srb. nerastovit, non castratus.
Razgovori.
VI.
Smel bi skoro s pesnikom reči: „kje so časi, kje so dnovi", ko sem prejšnje razgovore pisal. Danes so mi zopet prišh na misel, kot neka stara sanja, koje se človek pozno enkrat domish. A glej! kar je najteže, za-
četek sem novemu razgovoru uže zgo-tovil. —
Kje so časi! — „Kakošni časi?", prašate me, prijatelj. — časi, pravim, ko je bilo vse nekako drugače po svetu. Ali pak se samo motim, in nij li res nekdaj bilo drugače? Ali pa je sploh kedaj bilo drugače nego danes? — Do tolikega skepticizma nisem še prišel, da bi o tem dvomil. Kar vidim, to po mojih mislih v resnici biva, ali je barem enkrat bivalo. Filozofa Locke in Hume sta sicer vse hvale vredna
339 -
moža, ia skepticizem, kteremu je Loeke oče, Hume pa kum bil, nij brez podlage, ali moje oči v glavi tudi ste, ia torej tudi nekaj vidite, in kar vidite, to je ali je vsaj bilo.
Pa kam zahajam? — Bili, bili so časi, ko smo upali, mnogo upah, več upali nego storili! Kako gorko nam je bilo srce za vse, kar je nosilo domače ime, kar je nosilo ime Slave ! Kako smo srebali z želečnimi ušesi navdušene besede naših tadanjih govornikov, kako verovali in prisezali v njih izreke, kako poslušali mile, sladke pa tudi burne pesni naših Jenkov, radovah se harmoničnih glasov naših skladateljev, ki so nam živi ogenj izvabljevali iz očij in žil! Da! bili so časi, ko nam je gorel čisti ogenj rodoljubja na ognjiščih mladih src, ko smo v sebi čutih navdušenost mladih orlov, ki se prvič zibljejo nad strmimi propadi, temno pod njih krilom zevajočimi. To je bil mladenški duh, ki se je vsega nadejal, ki je bil napolnjen z visokimi čuvstvi, ki je veroval v dosego svojega cilja, ki je uže naprej užival sadove bodočih neutajljivih pridobitev.
Prašajmo se, ali smo krivo čutili, ali smo po otročje verovali, ali smo neutemeljeno upali?
Ne! naša nadeja nij bila kriva; kriva je bila le naša poznejša — malomarnost !
Vi menite, da mladič — in on-daj je naš narod bil mladiču podoben — ne sme vsega se nadejati? Potem odrecite spomladi cvet, odrecite cvetu sad, a sadu dozoritev ! V čem U se bode ogrela spomladna zemlja, ako ne v gorkoti bližajočega mu se solnca ? Eastlini je naloga, da kali, da se razvija, da raste, da svoj plod prinaša. Ako jej prestriže mraz lasice, perjičje, nežno
cvetličje, kriva nij ona, ker se je življenja veselila, kriva je samo huda naključba, da jo je mraz zadel. Ta mraz pa je bila, da to ponovim, naša narodna malomarnost.
Mi smo videh lep razcvit, ali po prvem navdušenju bilo je premalo d e 1 a ! Ogenj prve navdušenosti nam je po-tratil preveč močij, kojih je trebalo hraniti za delo! Mi smo narod preveč ljubili, a premalo za-nj delali, in odtod današnji časi!
A pesniki so vsakemu narodu preroki. Da bode Slava mati se vzdramila, to njih prerokovanje vidimo danes ute-lesjeno, samo da je „matjuška" Slava, menda od predolgega sna, nekoliko še prezaspana. Nekaj več živahnosti ne bi jej zdaj škodovalo. Jedva pro-budivši se kliče jo pa tudi nekaj preveč otrok pomoči in kruha; matka pa je premalo pripravila se za svoj posel in zato je še v majhenih stiskah, kojih pa se gotovo bode v kratkem rešila. —
Kako pa hočete, prijatelj, velike čine drugače vstvarjati, ako ne z navdušenjem in notranjim ognjem? Začetek je bil dober, napredek je njemu nepodoben ; odtod vse sedanje pomanjkljivosti !
Ali dolgo ne bode dremala prirojena moč našega naroda. Vzdramil se bode on znovič in s tem bolj orjaško silo. Kraljevič Marko nij umrl, pravi pravljica, on le s p a v a. Ko bodo orh zopet mladiče v svet pošiljali, ko bode pomlajena zemlja nove cvetlice poganjala, ko bode novorojeni solnčič zopet sijal na nov zarod, ko se bodo novi pesniški glasovi oglašali po naših šumah in livadah — ondaj bode ogromno srce sinov Slave z nova zatrepetalo , nov ogenj bode prešinil mlade njih žile in mladi sokoh bodo
- 340 -
s tem silnejšo silo se vrgli na svoj | plen. Ta polet pa bo silnejši od pr- ' vega. Še nij gnezdo junakov prazno, I še se ustvarjajo čini, koji presezajo i vse prejšnje čine, še néti Črnagora | svojim orlom netrepetajoče prsi in veliki vzgledi bodo budili na posnemanje še veci zarod.   Današnji časi bodo
prešli kot megla, ki zakriva dan ; padlo bode zagrinjalo luči; zasijal bo nov dan ; v njem se bode zasvetil, v njem oživil nov rod, z novim rodom nova doba, in pesniki preroki bodo obdržali svoje pravo! Ta doba pak nam prisije po resnem trudu in delu!
J. Pajk.
Književnost in umetnost.
v Celovcu je 4. t. m. preminil veteran slovenskih literatov, profesor Karol Robida. Marljivo je obdeloval ne samo polje mladinske odgoje, temveč tudi znanstveno sploh, posebno pa slovensko literarno polje. Spisal je v onih časih, ko je občna znanstvena delavnost pri nas še spavala, 1. 1849, za one čase imenitno delo: „Naravoslovje ali fizika". Tudi popularnih del je nekoliko izdal, namreč: „Zdravo telo narboljše blago", „Domači zdravnik", „Domači živinozdravnik,, in drugih poluznanstvenih spisov v raznih slovenskih listih. Ta dela kažejo, da je rajni znal ne samo učeno, temveč tudi po narodno pisati ter svoje vednosti tudi priprostemu ljudstvu na korist obračati. In vse to je delal na Koroškem, v zibeli naše najstarejše zgodovine, a zdaj žali-bog tujstvu najbolj izpostavljene slovenske strani. Tem veča je njega in njegovih tovarišev, kakor n. pr. Janežiča, žrtvo-Ijubna delavnost. Robida je dosegel lepo starost, 73 let. Zgodovina slovenske književnosti bode ga vedno s hvaležnim spominom omenjala. — Čitateljem slovenskim ne manjka gradiva in čitanja; pač pa pisateljem potrebne izpodbuje in radosti k pisanju, ker se pisateljski trudi tako slabo plačujejo. In vendar bi človek smel reči: dobri nauki in bistri, sijajni vzgledi so več vredni nego one kratke
veseličice, koje se kupujejo z onimi malimi svoticami denarja, kar bi se ga na knjige potrošilo. Naj omenim danes nekaj takih spisov. Prvi je „Prižigalec". Povest ta je sicer prevod — kdor se križa pred prevodi, temu se ve da zastonj takih knjig priporočamo —, ali prevod z veljavne angleške knjige in dober, po domače pisan prevod: Jesenkovo umevno pero. Iz „Pri-žigalca" si trpeči človek lahko nabere léka tolažbe in vztrajnosti. „Prižigalec" obsega dva zvezka po 500 tr. in se naročuje v Trstu v „Slavjanskej čitalnici". — Marljivi, delavni in vece podpore vredni slovenski nadučitelj, g. Lapajne, izdaje leto za letom del, ki so vse in vsake pozornosti dostojne. Ravno je zopet na svitlo dal ,,Učitelja Dobrašina", v kterej povesti je naslikan uzorni učitelj v raznih svojih položenjih. Cena te knjižice je samo po 8 kr. ; lepo delce se dobiva pri g. Iv. Lapajne-ju v Ljutomeru (Luttenberg.) — Čermakovo sliko : „Ra n-jeni Crnogorac" so uže razni listi omenjali zaradi nje krasote in zanimivosti. Naj še mi ta lepi slovanski umotvor priporočimo. Slika, na platno z barvami natisnena, stane z okvirom vred 36 for. na enkrat plačanih, 40 for. pak v 8 mesečnih obrokih po 5 for. Dobiva se v Zagrebuypri E. P. Bo the-ju, v Mariboru pa pri g. N. Kolierju, koroška ulica. —
Izdajatelj in odg. urednik: J. M. Pajk.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.