865
Odmevi
KOMENTAR PRISPEVKA
Z NASLOVOM »URGENTNA
KRANIOTOMIJA: ALI JO LAHKO
ALI JO MORAMO IZVRŠITI
V REGIONALNI BOLNIŠNICI?«
Borut Prestor
Avtorja je potrebno pohvaliti za članek, ki odpira več
perečih problemov. Strokovni članek se, opirajoč se
na posamezne primere bolnikov, ukvarja s proble-
mom urgentne kraniotomije v regionalnih bolnišni-
cah in v širšem smislu z opremljenostjo, razvitostjo in
strokovno usposobljenostjo urgentne kirurške dejav-
nosti v celotni državi. Prispevek je zanimiv, saj skozi
prizmo urgentne kraniotomije opisuje meje in mož-
nosti nujnih subspecialističnih operativnih posegov
v manjših bolnišnicah, brez katerih bi bil izhod takih
poškodovancev najslabši. Dotika se tudi potreb po
bolj izdelanem programu specializacije in skozi ur-
gentne primere kraniotomije pokaže na potrebe prak-
tičnega usposabljanja mladih splošnih kirurgov tudi
s področja nevrokirurgije. V času splošnega razširja-
nja znanja po medmrežju so tudi pravice bolnikov do
strokovno neoporečne oskrbe zelo izostrene. Zato je
prispevek z medicinsko etičnega in legalnega vidika
pomemben ter pojasnjuje vlogo splošnega kirurga v
urgentnih primerih intrakranialnih hematomov.
Članek je napisan v obliki opisov primerov bolnikov
z intrakranialnimi hematomi in nakazuje strokovno
najboljšo možno pot pri odločitvah o kraniotomiji.
Odgovor na vprašanje zastavljeno v naslovu je skozi
obravnavane primere dokaj jasen. V splošnih bolni-
šnicah se kirurgi tudi pogosto srečujejo s poškodba-
mi glave in možganov, ki zahtevajo urgentno krani-
otomijo. Ob praktični izobrazbi v času specializacije
in v po specialističnem obdobju splošni kirurgi niso
najbolje pripravljeni za izvedbo take operacije in za-
to je njihov strah razumljiv. Tako je v članku tudi
podana potreba po izboljšanju programa specializa-
cije za splošne kirurge posebno na področju urgent-
nih kirurških posegov. Prenašanje slik po elektron-
ski pošti in medmrežju omogoča neprestano in hitro
komunikacijo z uveljavljenimi nevrokirurškimi od-
delki. Tudi to podpira veliko vlogo splošnih kirurgov
v urgentni obravnavi bolnikov z intrakranialnimi he-
matomi. Komunikacija s specialisti nevrokirurgi je v
tem procesu tudi pomembna, ker osvetli mejne pro-
bleme in potrebe za premestitve bolnikov v večje
bolnišnice.
Spričo relativne enostavnosti operacije epiduralnih
hematomov in nekoliko zahtevnejših subduralnih he-
matomov je oskrba intrakranialnih hematomov pri-
merljiva z razširjenostjo CT ali MR aparatov v manjših
bolnišnicah po Sloveniji. Prispevek je dokazal, da je
potrebno bolnike z intrakranialnimi hematomi ur-
gentno diagnostično in terapevtsko obravnavati tudi
v splošnih bolnišnicah. Zato je, prav tako kot je potre-
ben CT ali MR v vsaki regionalni bolnišnici, potrebna
tudi osnovna nevrokirurška izobrazba splošnih kirur-
gov za izvajanje urgentnih kraniotomij. Prav tako kot
razširitev osnovnih modernih diagnostičnih naprav
tudi usposobljenost splošnih kirurgov za urgentno
kraniotomijo kaže na razvitost medicine v državi.
Medikohistorična rubrika
110-LETNICA SPLOŠNE
BOLNIŠNICE SLOVENJ GRADEC –
KRONOLOŠKI PREGLED
Vladimir Topler
Aprila 1896, ob 50-letnici vladavine avstrijskega cesarja
Franca Jožefa II., je okrajna hranilnica (Becirk Spar-
kase) podarila zasilno bolnišnico Okrajnemu glavar-
stvu Slovenj Gradec. Bolnišnica je imela štiri sobe.
26. februarja 1898 je Deželni zbor na 37. javnem zase-
danju sprejel zakon, s katerim se zasilna bolnišnica
preimenuje v javno bolnišnico. 23. decembra 1899 je
bila zgrajena nova stavba bolnišnice s kapaciteto 110
postelj, 21 pa jih je bilo v izolirnici. Bolnišnica je dobi-
la prvega zdravnika, bolniške strežnike so zamenjale
sestre iz reda svete Vincencije Paviljevske. Leta 1919
sta se v bolnišnici izoblikovala dva oddelka: kirurški
in internistični. Poleg zdravljenja civilnega prebival-
stva so v bolnišnico prišli tudi ranjenci s fronte, ki so
bili v tej bolnišnici dobro oskrbljeni. Leta 1940 je bilo
v bolnišnici zaposlenih pet zdravnikov, šest upravnih
delavcev in 36 ostalih zaposlenih. Tega leta se je v bol-
nišnici zdravilo 3188 bolnikov. Tudi druga svetovna
vojna je poleg vseh drugih obveznosti do civilnega
prebivalstva prinesla ranjene partizane, Nemce, ujet-
nike. Konec vojne je razsajal tifus. Leta 1948 so bolni-
šnico morale čez noč zapustiti nune, ki so jih nado-
mestile laične osebe, ki so se nato izobraževale za bol-
ničarje. Leta 1949 z uredbo FLRJ je bolnišnica postala
splošno ljudsko premoženje. Vojni čas, ki je bil za-
znamovan s pomanjkanjem, z zanemarjenimi kronič-
nimi boleznimi, z nepravilno zazdravljenimi poškod-
bami, ki so nastale v času vojne, ter številnimi poškod-
bami, ki so nastale zaradi neuporabljenih eksploziv-
nih teles druge svetovne vojne, so privedle do tega,
da je bolnišnica postajala premajhna, da bi lahko opra-
vila vse potrebne storitve. V letu 1948 so s prostovolj-
nim delom pričeli graditi stavbo, imenovano paviljon,
ki je imela 60 postelj, 30 jih je bilo namenjeno za zdrav-
ljenje poškodb, ostalih 30 pa za zdravljenje tuberku-
loze. Leta 1954 je bil zaradi upadanja nalezljivih bole-
zni ukinjen infekcijski oddelek, prostori so se preure-
dili in pripravili za sprejemanje otrok še vedno v ok-
viru internega oddelka. Leta 1954 je v bolnišnici pri-
čel delovati kabinet za transfuzijo krvi in ustanovili so
samostojni otroški oddelek. Leta 1957 je bila zgrajena
prosektura, ki se je leta 1971 preoblikovala v pato-
morfološki oddelek s citologijo. Leta 1958 se je takrat
skupni kirurški oddelek razdelil na kirurški in gine-
ZDRAV VESTN 2006; 75: 865–79