Želje idealistove

Jaz res ne vem, da ženske te

ne morem nikdar pozabiti,

saj lepa ni Bog ve kakó, toda pač!

Ne smem tako govoriti.



O lepa je res! Te njene očí,

so že marsikoga zmotile,

a da ne morem jaz od njih,

to je že kar od sile.



Kakó bi rad že bil vesel

in delal ko drugi napitke

in pel kot drugi in kegljal

ko drugi na dobitke.



Še rajši bi pa moder postal

in resen in trezen in bister

in morda za narod navdušen celó,

da — pravcati filister.



Uj, to je filister, bi rekli potem,

na vsem mu Slovenskem ni para!

Sam zase skrbi, za družbo mu ni,

za ženske celó nič ne mara.



A kaj — če kegljam, bi oskuben bil,

da bi še hlače izgubil,

da pijem, če ne bi zaljubljen bil,

ej, to bi se šele zaljubil!



A kjé bom še jaz podbradek imel,

a kjé bom še jaz trebušen!

A kjé bom še jaz za narod takó

strašansko goreč in navdušen!



A kjé se bom jaz nerodnež tak

bogato, sijajno obabil? ...

O da bi le zabil to žensko kedaj,

te njene oči da bi zabil!



Te njene oči da bi zabil kedaj,

gladkó bi šlo pôtlej vse drugo,

In vem, da bi morda še križec dobil

za to ali ono zaslugo.