Kralj Matijaž 1868 leta. Izvirna libreta v enem dejanju Spisal Bogomil Trzinski   Lica: 1. Kralj Matijaž 2. Svetovid, Matijaževi stražnik 3. Čeh Matijaž:evi poslanci v razne slovanske dežele. 4. Poljakovski 5. Hrvatovič 6. Srbić 7. Bugarin 8. Rusov 9. Ostrovrhar 10. Bogomira, Matijaževa sopruga 11. Pevec 12. Pevci Na straži 13. Vojaci. 14. Sluga   (Kralj Matijaž: sedi pri mizi i spi, Svetovid nastopi.) Svetovid: Močni kralj dolgo že spiš, Kaj da se ne izbudiš? Kvišku! Pogledaj Slavjani okrog Se iznebljujejo svojih nadlog. Matijaž: (zbudi se) Kaj? Kdo govori? Svetovid: Srbin, Slovenec, Hrvat So se začeli vzdigovat; Čehi, Poljaci za se Se proti vragom boré, Ruske pa več ne tiščí Jarmljenje tujih ljudi!   Matijaž: Kaj me prezgodaj budiš? Svetovid: Mislim prezgodaj ne bo, Solnce je davno izšló! Matijaž: Meni pač solnce nikdar ne izhaja! Svetovid: Zarja Slavjanska žari, Tromba se krepko glasi: “kje je Matijaževi roj?” Urno, kralj, idimo v boj. Matijaž: (plane kvišku, izdere meč iz nožnice i vikne) V boj? Da v boj hočem * iti, v boj za slovansko reč. Kvišku sinovi Slave, stopite na noge, da udarimo z združenimi močmi nad vrage. (Vihti meč) da mi nikdo ne uide! Ko snopi morajo padati vragi slavjanastva.   (Umiri se) Za boga! Ni še dozorel sad onega drevesa sred vrta, ni še čas, da peljem svojo vojsko na površje zemlje. Svetovid, kaj si me zdramil, da mi sedaj ne bo več mogoče zaspati. O kako hrepenim po vojski, kako neizrečeno želim sinove Slave osloboditi lažnega jarma, ki jih tare že mnogo let. Kri vre v meni. Svetovid zapoj mi kakovo vojaško pesem. Svetovid: Urno nad vrage planimo Bratje slavjanske krví, Celemu svetu kažimo Kdo da za nas se borí. Večni, on sam nam pomaga Vodi nas kralj Matijaž; Le pogum bratje, i naša bo zmaga Saj je Matijažev pajdaš.   Matijaž: Izvrstna pesem to, ki mi budi še bolj duha Za vojsko vnetega. Ali če pogledam sredi vrta tam Drevo, ki mora sad roditi, da Pravico zadobim peljati ven Spod zemlje svojo srčno vojsko, pa Obide žalost me velika. Spet se vlegel bodem spat in bogme daj Da še kedaj pred časom me zbudiš. Ne, na, zaspati mi mogoče ni, Dokler popolnoma prepričal se Ne bom, kako v slovanskem zemlji je. Zato poslanci naj na vse strani Gredo, prinesejeo mi vest. (Med govorom pride pevec z liro v roci, obraz mu je s črnim zastorom pregrnjen in po sobi grdo gleda na nasprotno stran; slišavši pa, kralja govoriti odgrne si obraz in vbere strune.)   Pevec: Oj bratje na vojsko je čas Pokazal je kralj svoj obraz. Od vseh strani pridejo pevci, stopijo v polukrog in zapojo: Kvišku junaci Kralj več ne spi, Urno vstanite Slavjan trpi. Puške na rame meče v roké, Polno poguma V hrabro srcé. Kadar med vrage Planemo vsi, Pa pokažite kdo se bori.   Treti Slovane Več ne sme vrag, Kdo je Matijažu Kralju enak? Pevec: Odkar sedanja Zemlja stopi Kralju Matijažu Druga res ni Zbor isto tako. Pevec: Ni ga še bilo I ga ne bo, Da bi Matijaž, se Skusil s tabo! Zbor isto tako. (Čuje se tromba, od dalječ pesem “Hej Slovane”; v palači med petjem vse tiho.)   Matijaž: Vojaci samega veselja kaj Početi ne vedo, ker zoper ustali so. Zakaj nek’ rajajo tako? Še ni Jim znano mar, da spali mor’mo še? Res, kakošen pogum med hrabrimi Vojščaki je. Gotovo zmagamo, Da le planiti smemo na zemljo Veseli danes še bodimo pred Ko vležemo se spat, kje je Natakar? Svetovid: Če zapoveš mi, kralj, ga klicat grem. Matijaž: Skrbi naj za pijačo nam sladko. (Svetovid odide) Vi pa veseli vsi bodite zdaj!   Pevec: Kaj ljudje bi bili Ko bi se nikdar Ne razveselili, Vsemu svetu v kvar. Lepo nam spomladi Rožice cveté, Ščinkovci, strnadi Pesmi žrvrgolé Kakor se spomladi Cvetke veselé, Ščinkovsi, strnadi Pesmi žrvoglé; Danes veselili Bodemo se mi, Ker smo se zbudili Iz dolge sanje.   Pesmice vesele Naj se tu glasé, Ktere nam ogrele bodejo srcé. Zbor: Ktere nam ogrele Bodejo srce. (Svetovid nastopi; sluge začno nositi vino v velicih boteljah) Pevec: (čašo vzemši) Naj živi kralj Matijaž:, V svetovno slavo je naš. Zbor: Naj živi hrabri junak, Kje se dobi mu enak? (pijo) Svetovid: O kako je krasno to življenje Kadar kralj iz spanja se zbudi, Precej je pozabljeno trpljenje Kterega med spanjem vsak trpé.   Torej tud jaz se Bom veselil Kupico sladkega Vinca tu spil; Teče po grlu Naj mi gladko Vdihne a življenje V žile novo, Da se zavedel bom Kje imam dom. (pije) Dolgo že nisem tacega Sladkega vinca, Ko je ta v grlu imel. Res, res, res, Kralj Matijaž, Dolgo že meni si Dober pajdaš.   Zbor: Res, res, res, Kralj Matijaž, Dolgo že meni si Dober pajdaš. Matijaž: Svetovid, danes hočem da vlada v mojej hiši veselje, predno se vležemo zopet v dolgo spanje. Id i razpošlji poslance vsacega v svojo deželo, da pozve, kako se njegovim ljudem godi. Potem pa bomo veseli i dobre volje. (Svetovid odide.) Pevci: (stopišvi v polukrog) Dolgo spanje je težilo Kralj mogočni vojsko tvojo, Vse je v gradu tiho bilo, Ni veselje se glasilo, Vsak imel je težnjo svojo; Zdaj pa, ko tvoja Nas je beseda   Že odrešila Prejšnjega reda, Hočemo verno Se veseliti, Kralju Matijažu Zdravje napiti. (pijo) Pevec: Ves slovanski rod Varuj bog nezgod. Zbor isto tako. Pevci: Vedno srečno gre Svoje naj stezé. Zbor isto tako. Pevec: In kedar drugi Bodo narode Slavili meje Njega slobodi,   Takrat naj čvrsto Se razprostira, Drugim narodom Cesto zapira. Zbor: Takrat naj čvrsto Se razprostira, Drugim narodom Cesto zapira. Pevec: Ves svet Slovani Bodo posedli, Proti napadom Krepko se vedli. Zbor: I če bi zopet drugi skušali Jih nadoknaditi* Mi pomagali Vedno jim bomo.   Matijaž: Hvala vam za tako lepo pesem. Prav do srca mi je segla i še enkrat bolj navezan se zdim slovanskemu narodo, ko do sedaj. Za boga! Naj se le sovražniki napenjajo i skušajo mojemu narodu le en las kriviti, istinito drago jih bode stalo. Vojska moja je hrabra, ne manjka jej poguma, le z očmi mignem, pa bodo sovražniki slovanstva v prahu ležali. O kako že hrepenim videti sadnega drevesa sred vrta, ki me veže na podzemski grad. Kako rad bi že stopil med svet, med svoje brate i jim zaklical: jaz sem kralj Matijaž, jaz sem tisti, ki vidi vašo revo i ki je zaprisegel braniti vas, da vam vragi ničesa storili ne bodo. Rad bi vedel, kako se godi posameznim slovenskim plemenom, so li* srečni in ali jim še sije solnce slobode? Da Rusi, Čehi, Poljaci dobro stoje ne dvomim, ravno tako Srbi, skrbi me pa neizrečeno   za Bugari, Hrvate posebno pa za Slovenca. Ta plemeniti narodič mi je nekako prirastel na srce, da sem istinito v velikih skrbi, kako se mu godi, posebno pa zato, ker se zadnjič, ko sem bil zbujen, ni nič kaj dobro zavedel.* - Tažko že pričakujem svojih poslancev. (Čeh vstopi na vsih *** tresoč se.) Čeh : O kralj! Matijaž: No dobra duša, kaj mi boš O svojem narodu povedal. Čeh : Da Nikdaj ne bil bi tega tvojega grada zapustil, vsaj bi toliko, Nadlog videl ne bi, ki sem jih zdaj.   Matijaž: Kaj tvoj’mu narodu krivica se Godi. Čeh: O Bog in kakošna! Ni ga Več slišati veselega glasu Med Čehi, ki se radi vesele, Sicer Vse sušnjo je postalo že. Voditelji naroda zdrahajo Po ječah, toliko da jezik ni Jim materni zaprošen* govorit. Matijaž: Tedaj kaj tacega bom moral še Poslušati danes. Da vsaj drevo Sred vrta jelo bi cveteti že; In vojaki svojej zapovem, na mah So vsi sovražniki naroda proč. Oj čudo, neizrečeno čudo je, Da ravno narod kterega sem že   Zadosti preskrbljenega imel Zdihuje zdaj pod vragovo peto. – Povej mi Čeh, tudi ljudstvo je Brez naroda zavesti? Čeh : Nikar O kralj kaj tacega skrbeti, ko Že enkrat je poreskrbljeno bilo, Potem gotovo se ne bo zopet tako spozabilo, da narodni Bi čut še enkrat zatajilo. Matijaž: vsaj to potolaži me. Zbor: Bratje veseli, Vince sladkó V čašah se smeje, Teče gladko! (pijó) Matijaž: Poglej kako je dnes pri meni vse   Veselo, idi Čeh, raduj se z nami vred! Čeh : Nikakor ne. Kako bom nek’ vesel, Ker moje ljudstvo toliko trpi. (vsede se žalosten konec mize na stol.) Pevec: Žalosten človek podoba je groba, Ako ga vidim, srce me boli, V zdravem telesu je živa trohnoba Zdi se prvi grobu z nogo da stoji. Temni oblaki njegovo je čelo, Luči brloči* njegove oči, Lice njegovo ko jesen zamrelo Glas njegov ko zvon mrtvaški doni. Torej prijatli Vedno veseli Tukaj na svetu Bomo živeli   Rajali, vriskali, Pili i peli. Zbor: Zgine naj žalost Z naše zemljé, Vsakemu v sebi Naj se v srcé Rajsko veselje, Ktero okrog, Nosi na krilih sam Krilobog. Poljakovski: (vstopi, dene si desno roko na prsi, prikloni se ponižno pred kraljem i prične) Mogočni kralj! Kralj kterega senci se nobeden sedanjih vladarjev primerjati ne sme, kralj vsih Slovanov, ne razsrdi* se nad menoj, kajti zlobno vest ti prinesem. Matijaž: (prime se za glavo) Moj bog, pa že zopet! Kakšna krivica   se sedanji čas Slovanom godi i jaz sem navezan na to podzemsko palačo, da ne smem svoje vojske na površje zemlje peljati. Poljakovski: Mogočni kralj, ne bom veliko govoril, kajti s kratkimi besedami ti vse lahko povem, kaj se je zgodilo. Poljaci so izdajalci Slovanstva. (odide hitro). Matijaž: Res? Poljaci? Nikdo bi si tega mislil ne bil. (Hrvatovič vstopi) No kakovo vest mi prinašaš ti? Hrvatovič: Vseslavni kralj, moje ljudstvo neizrekljivo trpi. Bogme nijednega domoljuba ni več v Hrvatskej. O kako je vije hrvatski narod roke i zdihuje po tebi, da ga prideš okovov* rešiti. (vsede se poleg Čeha). Bugarin: (vstopi) Mogočni kralj, premagalec vsega sveta,   moje ljudstvo sicer veliko trpi, ali začelo se je zavedati i vstajati, da si prisvoji pravico, koja se mu je po božjej i človeškej pravici spodobi. Dušna beda je minila i mislim, da ne bo preteklo jedno leto pa bodo Bugari prosti ljudje, prosti ko tice pod nebom. (Vsede se poleg Hrvatoviča.) Zbor: (iz* prva počasi potem čedalje hitreje in glasneje): Srce turobno V prsih se joka Gorka solzica Teče iz oka; Vedno se više Srce dviguje, Vedno hitreje žalost zginjuje; Nesejo kvišku Zlata ga krila – Žalost popolna Že je zginila.   Torej veseli Srce se drago, Vse* se zgodi kar Kralj* ti je blago. “Slava Slavjanom!” Goric višave Čuje se slovo* Doli v nižave. Srbić: (vstopi) Večna slava ti, kralj mogočni. Ljudstvo, koje si mi v varstvo izročil je že v resnici velik napredek storilo. Se ve, da je tudi tukaj ko drugod, zapreke se mu gotovo stavijo pa te, mislim, bo hrabro premagal i v svojej Slavi povzdignil se. Slava ti o kralj! (prikloni se i vsede poleg Bugarina). Matijaž: Vendar enkrat vsaj za trohico veselega oznanita!   Rusov: (vstopi) Veseli me, zapovedovalec mogočni, da moje ljudstvo tako lepo napreduje. Zagotavljam te, da mu vsi drugi neslovanski narodi tak napredek zavidajo. Srce mi je zadosti igralo* videnjih* ovo preveliko srečo i nisem mogel zapustiti veselega raja, da se prej ko mogoče povrnem, veselo novico k tebi. To me opravičuje, da se tako dolgo nisem vrnil. Matijaž: Ni je več nevarnosti za Slovane, da se le tvoj narod, hrabri Rusov, dobro zave i na trdnih nogah stoji. Viribus* unitis* bodo napredovali Slovanje bolj ko marsikaki narod vesoljnega sveta. Veselite se bratje i pijte tukaj, prav dobrega slovenskega vina sem vam pripravil. – A za boga! Kmalu bi bil Slovencev pozabil, kajti vrlo dolgo se mudi Ostrovrhar. Gotovo   se jim mora slabo goditi i on jim pomaga po svojej moči iz rev in nadlog. Pevec: Reve i nadloge, Kak’ se to glasi? Oni res je vbožec Kteri jih trpi. Zbor: Mi pa prijatli Vince pijemo, Pesmi vesele Zraven pojemo; Reve, nadloge Teh ne poznamo Samo veselje Tukaj igramo; Kralju Matijažu Voščimo zdrave, Sami pijemo Prav ga po krallje*.   Vojaki: (nastopi) Vaše Veličanstvo, svitli kralj vseh slovanskih dežel, prinesem Vam vest, da se je Vaš ponižni sluga, poslanec poljske dežele, Poljakovskij, i branitelj poljskega naroda, knez Poljakovski, pred pol ure s samokresom vsmrtil. Tu ga prinesejo štirje možje. (Štirje vojaci prineso mrvega Poljakovskega na nosilnici). Matijaž: Tedaj tudi to žalost moram doživeti, da vidim blazega kneza mrtvega pred seboj. Vem zakaj se je vsmrtil, ni mogle doživeti, da bi drugi poslanci pravili od zvestobe i ljubezni drugih slovanskih plemen jeden do druzega, le on bi bil moral reči, da je njegov narod izdajalec slovanstva. Tega mu blago srce ni moglo doživeti, zato si je s samokresom konec življenja storil. Zapojte mu pevci zadnjo popotnico, potem pa ga vsi možje pod   široko lipo sredi polja pokopljite. Bodi mu lahko zemljica! Zbor: Onkraj groba, Kjer trhnoba Vsaka zgine; Kjer neznane bodo rane Bolečine, - Tam se zdramil bo predragi, V črni zemlji, majski blagi (Hitreje) Lahka zemljica Bodi mu vedno, Pojemo mi mu Potnico slednjo, Z zemljo ga bomo pokrili, Bog se mu duše usmili. (Vojaci odnesó Poljakovskega).   Matijaž: Nesrečen je denašnji dan za nas. – Izprva zvedel sem le žalostne Vesti, veselo eno le samó. Sedaj pa žalovati moram za Preblagim Poljakovskim, kteri si Od žalosti življenje je končal, Izraven za Slovenca me skrbi Ker Ostrovrhar še ne vrne se Res žalosten se bodem spat podal, Le ak’ prinese slabo vest mi še Domu poslanec Ostrovrhar, le Tedaj razvesliti vtegnem se I zabil bom nesrečne smrti kneza. Pevec: Vse se na svetu Hitro spreminja, Sreča lažnjiva Lica odgrinja,   Slabo pošilja Dobro obeta, V njenem naročju Tuga razcveta, Danes si starček Slavi gradove, Jutri čas rane Seka mu nove. (Ostrovrhar: (vstopivši) Srečen kdor koli pod Nebom živí, Solnce se njemu Lepo bleščí, Mi ga tu doli Ne vidmo nikoli, Srečen na zemlji Vsakteri* je, Ljubko mu krasne Cvetke cveté,   Nam pa tu doli Cveto nikoli; - Le kam sred vrta Stoji drevó, Koje tud enkrat Cvetelo bo, Takrat Matijaž ko Vojska bo tvoja, Prehrepenela Videti boja. (izprva počasi, potem hitreje) V boj, v boj, v boj Boben bije, I junaku Vojska harmonije Kri prešinejo. Ne boji se za svoje teló. – Urno mahnimo   Vrage pobimo Geslo mu je, Torej tud’ meni Po hrepenenju Bije srce. Urno planimo, Vrage pobimo Slave sinovi naj Prosto živé, Svojega bitja se Naj veselé. Matijaž:: Ti si nekako prav vesele volje. Ostrovrhar : Kaj ne bi bil? Kaj tacega nisem mislil včakati. Slovenci se gibljejo, da je le veselje. Matijaž: Res? Povej nam brž kaj več o njihovem gibanji.   Ostrovrhar: Ravno današnji dan so imeli tabor pri Žalcu. Matijaž: (začuden) Za boga! Slovenci so tabor imeli. Ostrovrhar : Da Slovenci! In ta tabor je bil že drugi. Na prvega v Ljutomeru se je bilo zbralo 7000 ljudi, na žalskem pa jih je bilo 15.000. Tu je bilo veselje gledati narodovo navdušenost. V resnici, Matijaž, to je zame najlepši dan. Videl sem, kako je 15.000 Slovencev zahtevo jednoglasno zedinjenje vseh Slovencev v jedno slovensko kronovino. Matijaž: Kaj Slovenci se tako zavedajo, da zahtevo združeni biti v jedno krnovino. – A to je krasno! Ostrovrhar: dalje sem slišal v videl, kako voditelji narodovi se krepko pogajanjajo za njegove pravice, slišal sem brezštevilno slavaklicev*   i med množico vesele klice: “Kralj Matijaž je vstal, on se bori za našo reč!” To i še več drugega me je tako dolgo zadrževalo med veselimi Slovenci. Matijaž: Čudno! Ravno danes, ko sem se zbudil iz svojega večletnega spanja, se čujejo na taboru klici, da sem vstal i da se borim za slovensko reč. Vesel sem, neizrečeno vesel, da vsaj slovenski narod, ljubljenec mojega srca, ni izgubljen. Bratje veselite se tedaj z menoj i bodite vesele volje. Pozabite, kar ste neveselega slišali i pijte z mano vred sladko slovensko vino, saj dolgo ne bomo tu čakali. Slava Savjanom! (Poslanci trčijo i pijo.) Zbor: Slava Slavjanom! Naj se glasi, Koder podnevu Solnce blešči,   Kjer se po noči Luna prehaja, S svetlimi žarki Zemljo obdaja, Kadar po zemlji Ljudstvo živí, Slava Slavjanom! Naj se glasí. Bogomira: (vstopivša) Težko pričakujeje Rod naš odrešenja, Krepko otresanje Verige trpljenja. Dramiti se jelo Je ljudstvo iz spanja, Išlo je na delo Težavno, brez stanja.   Mi tudi med one Se bomo uvrstili, Odpadite spone, Že smo vas čutili! Sred vrta veselo Drevo se razcveta že jablana celo Je z listjem odeta. (Matijaž gleda skozi okno.) Matijaž: Za boga! Jablana je razcvetela, našega počivanja je konec. Kralj Matijaž je vstal in se hoče hrabro boriti za slovensko reč. (Vzame trobojno zastavo; odpre vrata i dela z njo razna znamenja. Zdajse se čujejo rogovi od vsih strani; vojaki pojo: “Kaj bliska se v jasnem itd. Drugi “Hej Slovane.” Čujejo se slavaklici* in “živi Kralj Matijaž!”)   Zbor: Kviršku, kvišku, dragi bratje! Idimo v presvetli boj; Kinčan ko pirni svetje Peljemo svoj vojni roj. Prisezimo se boriti Dokler pade slednji nas, Ne dajmo se več mučiti Že priganja hitri čas. Torej še enkrat Bratje predragi Slava Matijažu! Naj se glasi. (Vsi nazoči zarožljajo z orožjem i zakličejo “Slava Matijažu!”) Zagrinjalo pade.   Bogomira 2, 35 Bugarin 2, 22 Čeh 2, 17, 18, 19, 20 Hrvatovič 2, 22 Matijaž 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 11, 12, 13, 16, 17, 18, 19, 21, 22, 24, 25, 27, 29, 31, 32, 33, 34, 36 Ostrovrhar 2, 25, 29, 30, 32, 33 Pevci 2 Pevec 2 Poljakovski 2, 21, 22, 27 Rusov 2, 25 Srbić 2, 24 Svetovid 2, 3, 4, 5, 9, 11, 13 Vojaci 2, 9 Zbor 8 Bogomira Bugarin Čeh Hrvatovič Matijaž Ostrovrhar Pevci Pevec Poljakovski Rusov Srbić Svetovid Vojaci Zbor