— — narodu ne zagrešil, je treba, da človek veliko skusi, da ljudi dobro pozna, da je močen na duhu i samostalen.- Ako je temu taka, bi imela nas naša vera i naša vest gnati, nobeden narod ne opisali i soditi ali pa se tega dela umno, Irezno i ponižno poprijeti. Skušnja vendar uči, da se vsi pisatelji, ki očitno od narodov i dežel pišejo i govorijo, na celem književnem polju nobene reči lako hitro i lehko ne lotijo, kakor ravno ljudi i narode opisovali. Da so posebno ptuji pisatelji, ki so od Slavjanov pisali, res tako ravnali, to izpričati, se tukaj podstopim — 1 e primoran in boječ — od te za me svete reči, najbolj ko vem i znam, nektere besede napisati. Vsaki Slavjan, da le količkaj ktero u ptujem jeziku pisano knjiži- co u roko vzeme, — koliko jih je, ki to vsak den storijo, — vsaki Slavjan mora se že popred pripravili, da bode u njej vidil, sebe i svoj narod zmerjati. Dve tretjini vsili takih knjig, ki od Slavjanov sploh ali od kakega slavjanskega kolena pišejo, ne zaderžijo nič druzega, kakor to , kar značaj (karakter) slavjanskega naroda gerdi i znižuje. Ni naroda na svelu, s kterim bi se bilo tako neusmiljeno ravnalo, kakor s Slavjani. Nevedni ali pristranski pisatelji i popotniki, ki so slavjanski narod opisovali, so ga ob čest i poštenje pripravili, ga s sramoto obsuli. Ta štrena je strašno zmedena i zamotana. Jaz hočem si prizadeti, Slavjane sploh resnično opisali, i to imenitno reč razjasniti. Telesne vlastnosli Slavjanov so različne, kakor je podnebje (klima) različno, u kterem različna slavjanska kolena prebivajo. Sploh so Slavjani srednje postave, lepo izraščeni, imajo močne kosti, terdne i gibljive mišice (lakte) i žile. Rumene (plave, blonde) lase najdeš pri vsili Slavjanih, posebno pa pri olrocih; samo pri južnih Slavjanih se je u tem nekaj spreobernilo; da se je pa to spreobernilo, je manj natora (narava), kakor človeška umetnost storila. To, da imajo Slavjani sploh rumene lase i belejšo kožo, to priča, da so oni že od začetka ali pa saj dolgo u merzlih, severnih krajih prebivali. Zde se, da so izhodni, severni i zahodni Slavjani naj bolj i naj čistejši, južni Slavjani pa naj manj občna i navadna znamenja slavjanskega naroda na sebi ohranili. (Dalje sledi.) Slovenski obieaji. Š a p a n j e , botrinstvo, zlahta, bratinstvo. IMa den nedolžnih olročič grejo fantiči po vesi šapa t, to je, grejo od hiše do hiše s smerekovo vejico hišne ljudi tepst, srečo i zdravje jim zraven želeč blizo takole: Šip , šap! Bog daj vam srečo in zdravje, Da bi bli veseli, ko tičice v gojzdi, Zdravi, ko ribice v vodi, Močni, ko medved v gori, Da bi meli toliko otročič, Kolikor ima vejica veršič . . . Za šapanje se šapovcem da šaplja, to je, različno sadje, jabelka, orehi, hruške i take stvari. Na novega leta den pri Žili duri t išče, to je, kadar človek od božje službe domu dojde, ga v jispo ne puste, temoč derže duri zaperte i kličejo iznotra: Rešite se novega leta! Rešite se novega leta! On mora tada nekaj novega povedati, bodi karkoli hoče, da ga u jis- po pustijo Na cvetno nedelo se nese p r a j t c I j (Palmbusch) v cerkov. Pri Žili je velik, se vzeme cela mlada sremsa, med vejovje se svežejo muzare, vejice oljkine i lavorove i smerlinje (borovica), na veršiče se natakne polno rudečih jabelk, več jih je, lepši je. O velikonoči (o vuzmi), nesejo dečle v Rožju svojim ljubim i dragim znancem š ar tel j (Reindling, Kuchen) i dve rudeči jajci, — pa dečla ne sme iti sama, bi se ne spodobilo, temuč vzeme seboj jedno izmed svojih prijateljic, ktera jo spremlja, ali kakor se to po rožiško reče: ona ji gre za psa. Botri (kumi) dajejo o velikonoči svojim kumičem i botre (kume) svojim kumicam pri Žili krap (Strutz) u Rožju šartelj pa rudeča jajca, ktera se imenujejo v Štajerskej: p i r h i. To se jim daje dokler v sv. zakon ne stopijo. Jedenkrat se da otrokom tudi tenko kerstno srajščice s černjelo žogico (s rudečo verpco) i s prunimi špericami na rokavih. V obče imajo Slovenci botrinstvo (kumstvo) i žlahto v velikej časti. V Koroškej derže za velik greh, prepirati se s botrino i ako nekdo pripoveduje, da se je s kumom prikarjal, vsigdar žaleč pri- stavi: In vidite, š njim sva si še kotrina. Odtod je slovenska poslovi- ca: Ženi se bližje ko moreš, botrini se dalje ko moreš — kakor bi rekel, da bodeš nevesto dobro poznal i da se ne bodeš s botrino prepi- ral. Boter s botro, to je, kum s kumo, bludno grešiti, se šteje med tri naj večje grehe , zato se reče v jednej pesni iz Goričan pri Žili ime- novanej: Zlata češčena si Marija — da je devica Marija duše iz vic klicala i: Vse duše so gori shajale, Samo tri so notre ostajale, Še tiste so močno zdihvale in jokale. Kaj je tistim trem dušam blo 1 Jena je kofer s kotro grešila, Jena je družje vinorila, Jena je na Bogu obupala. Ta misel je po celej Slovenii znana, najšel sem jo tudi na Goinil- skem v Štajerskej i. g. Drobnič je blizo Sloven-Bistrice sledečo pe- sem zapisal: Leži mi leži poljece (Prek polja mi leži cesta.) Za cestoj mi stojaj cerkva, (V cerkvi mi stojijo volarji trije.) Ti pervi je križa božiga, (Ti drugi je Florjana svetiga.) Ti tretji je ta sveta večna luč. (Vžgi nam Marija nebeško luč.) Zviraj mi, zviraj studenčina, (V studenčini mi plavajo duše tri.) Ta perva je duša le lota, (Kera je na Bogi cagala.) Cagati nas vari sam večni Bog, In ta sveta večna luč, Vžgi nam Marija nebeško luč. Ta druga je duša le tota, (Ker boter s botroj pregreši.) Grešili nas pa varji sam večni Bog In ta sveta večna luč, Vžgi nam Marija nebeško luč, Ta tretja je duša le tota, (Ker druže družje vmori.) Vmoriti nas pa varji sam vfečni Bog In ta sveta večna luč. Vžgi nam Marija nebeško luč. Saj se zvoni no se glasi (Po totim celim keršanskim.) Sveta je svela večna nebeška luč, (Vžgi nam Marija nebeško luč.) (Dalje sledi.) Kratek navod v številoslovje. (Spisal S. R.) Vidi. sem čez deset let v Terstjanskih šolah tako podučevati, da je nauk veliko dobrega in veselega sadja donesek Kar sem tam s dobrim uspehom izpeljavati vidil, bi rad vsim učiteljem svoje ljube domovine priporočil. Še nain menkajo bukvice, ktere bi pokazale, kako bi bilo naj boljše in naj hitrejše učence iz glave rajtati učiti. Za tega voljo pri tem nauku še kjer bodi na kej napčnega nalelimo, in vidimo, da veliko učiteljev te nauk še clo nič ne pozne, ali pa da se pri njem tako obnaša, da sebe in otročiče brez dobrega sada muči.