(0S9S m m Koledarček družbe svetega Mohora za navadno leto 1866. Na svitlo dala družba sv. Mohora. m Koledarček a M® za navadno leto 1866.1 Na s v i 11 o dala družba sv. Mohora. Z dovoljenjem vis. čast. Kerškega kuezoškofijstva. V CELOVCU 1865. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. jiiMH.1 si l s y V V C oiao^i^i1 Navadno leto 1866 ima 365 dni in se začne s pondeljkom in konča s pon-deljkom. Začetek leta. Občno in vladno leto se začne v novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo, 2. decembra. Godovinsko številstvo za leto 1866. Zlato število .... 5 Epakta......XIV Solnčni krog .... 27 Letni časi. Pomlad se začne 20. marca, t Jesen se začne 23. septembra. Poletje se začne 21. junija. i Zima se začne 21. decembra. Premakljivi prazniki. Kimsko število .... 9 Nedeljska čerka ... G Letni vladar: Luna. Septuagezima 28. januarja. Pust terpi 39 dni. Pepelnica 14. februarja. Velika noč 1. aprila. Križev teden 7., 8. in 9. maja. Vnebohod Kristusov 10.' maja. Binkoštna nedelja 20. maja. Sv. Trojica 27. maja. Sv. Eešn. Telesa 31. maja. 1. adventna nedelja 2. decembra. Kvaterni in drugi posti. I. Kvatre, pomladne ali postne 21., 23. in 24. februarja. II. „ letne ali binkoštne 23., 25. in 26. maja. III. „ jesenske 19., 21. in 22. septembra. IV. „ pozimske ali adventne 19., 21. in 22. decembra. Stirdesetdanski post je od pepelnice do velike sobote, t. j. od 14. februarja do 31. marca. Kvaterni in drugi posti so z -j- zaznamovani. Koledarček 1866. I Prepovedani dni, ob klerili se po cesarski postavi ne sinejo ne igre, ne plesi ne druge očitne veselice obhajati: Na pepelnico. — Na sv. Jožefa. — Na dan Mariiineg oznanjenja. — Sv. veliki teden in na veliko nož. — O binkoštil — Na dan sv. rešnjega Telesa. — Na dan rojstva Marije devict — Na dan vseh Svetnikov. — Tri zadnje dni adventne. — N sveti dan ali božič. Znaminja za lunine krajce. Mlaj Pervi krajec © , Šip ali polna luna O j Zadnji krajec Nebeška znamenja. Oven T lev t! strelec •t J? & & Kar bodete v mojem imenu prosili. Jan. 16. 6 Ned. G 7 Pondeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četert. 11 Petek 12 Sobota 5. nod.po v. noči. Janez Stanislav, šk. ) ** d Mihael prikazen > Sj •§ Gregor N., šk. uč.?^-S Vneboliod Kristusov Mamert, šk. Gandolf, sp. Pankraci, m. tk A A 9+ H1 Kedar pride sv. Duh. Jan. 14. 13 Ned. G 14 Pondeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četertek 18 Petek 19 Sobota 6. ned.po v. noči. Serv. Bonifaci, m. Sofija Janez Nep., m. Jošt, sp. Venanci, m. Celestin, p. trn* «r» M tt •m Ako kdo mene ljubi. Jan. 15. 20 Ned. G 21 Pondelj. 22 Torek 23 Sreda 24 Četertek 25 Petek 26 Sobota Binkošti. Prih. sv. D. Binkoštni pondeljek Julija, d. m. t kvatre. Dezideri, šk. Jovana f Kvatre. Gregor VIL f Kvatre. Magdalena P. Kt > A A m Meni je vsa oblast dana. Luk. 6. 27 »led. G 28 Pondeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četert. 1. pobink. Sv. Trojica Vilhelm, sp. Maksim, šk. m. Ferdinand, kr. Sv. Rešnje Telo HK Lunini spremini. (£ Zadnji krajec 7. dne ob degetih 38 min. zjutraj. © Mlaj 14. dne ob treh 54 m. zvež. 3 Pervi krajec 21. dne ob desetih 54 min. zjutraj. Šip 29. dne ob dveh 14 m. zveč. Solnce stopi tega mesca v znamenje dvojčkov. Rast dneva. Dan zraste v tem mescu za eno uro 6 minut. Dozdevno vreme. Od začetka do 9. lepo in toplo, 10. do 13. vroče, okoli srede bolj hladno, sosebno ob jutrih, proti koncu spet lepo. vm Juni ali rožnik ima 30 dni. Dnevi Godovi in nedeljski evangelji d N 1 Petek 2 Sobota Gracijan, m. Erazem, šk. m. •OS Prilika od velike večerje. Luk. 14. 3 Ned. G 4 Pondeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četertek 8 Petek 9 Sobota 2.pobinkoštna.Klotilda Kvirin, šk. m. Bonifaci, šk. m. Norbert, šk. Eobert, opat Medard, šk. Primož in Felicijan, m. t 9* H> Prilika od izgubljene ovce. Luk. 15. 10 Ned. G 11 Pondeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četertek 15 Petek 16 Sobota 3. pobinkoštna.Marjeta Barnaba, ap. Janez Fak, spozn. Anton Pad., sp. Bazili, šk. Vid, muč. Beno, šk. M tt HK HK «r Od velicega ribjega vlaka. Luk. 15. 17 Ned. G 18 Pondeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četertek 22 Petek 23 Sobota 4. pob. Rajneri, sp. Marka, m. Julijana, d. Gervazi, m. Silveri, papež. Alojzi, sp. Ahaci, m. Ediltruda, kr. d. fft 1-V A A HK Od farizejske pravičnosti. Mat. 5. 24 Ned. G 25 Pondeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četertek 29 Petek 30 Sobota 5. pob. Janez Kerstnik Prosper, škof Janez in Pavi, m. Hema, vdova -j- Leo II., papež Peter in Pavel, ap. Spomin Pavla ap. me t * os os £ A Lunini spremini. © Zadnji krajec 6. dne ob osmih 10 min. zjutraj. © Mlaj 12. dne ob ednajstih 3 min. zjutraj. Q Pervi krajec 19. dne ob dvanajstih 41 min. zjutraj. © Šip 28. dne ob štirih 32 m. zveč. Solnce stopi tega mesca v rakovo znamenje. — Najdaljši dan, najkrajša noč. 21. se začne poletje. Rast in krajšanje dneva. Dan se raztegne do 21 za 18 minut, skerči se pa do konca za 3 min. Dozdevno vreme. V začetku lepo in toplo, 9. dež potem nekaj hladnih dni, potem spet lepo, včasi vroče, proti koncu rado viharno. Juli ali mali serpan ima 31 dni. Dnevi Godovi in nedeljski evangelji p N Jezus nasiti 4000 moi. Mark. 8. 1 Ned. G 2 Pondeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četertek 6 Petek 7 Sobota 6.pobinkoštna.Teobald Obiskanje Mar. D. Heliodor, škof. Ulrik, škof Domici, muč. Izaija, pr. Vilibald, škof A ** Od lainjivih prerokov. Mat. 7. 8 Ved. G 9 Pondeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četertek 13 Petek 14 Sobota 7. pobink. Elizabeta, kr. Cenon, muč. Amalija, dev. Piji, papež, m. Mohor in Fortunat Marjeta Bonaventura, šle. uč. t* H •m Od krivičnega hišnika. Luk. 16. 15 Ned. G 16 Pondeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četertek 20 Petek 21 Sobota 8. pobink. Henrik, ces. Marija Karm. Aleš, spozn. Friderik Vincenci. Osm. sv. Moh. Elija, prerok Olga, vojv. rt rt HK sne me Jezus joka nad Jeruzalemom. Luk. 19. 22 Ned. G 23 Pondeljek 24 Torek Žo Sreda 26 Četertek 27 Petek 28 Sobota 9. pobink.M. Magdalena Libori, škof Kristina, dev. muč. Jakob, ap. Krištof, m. Ana, mati Mar. Dev. Pantaleon, m. Viktor, p. m. t # t «1 & A A Od farizeja in čolnarja. Luk. 18. 29 Ned. G 30 Pondeljek 31 Torek 10. pobink. Marta, dev. Abdon in Senen, m. Ignaci Lojolan, sp. A Lunini spreniini. Zadnji krajec 5. dne ob treh zveč. © Mlaj 12 dne ob šestih 30 min. zj. 3 Pervi krajec 19. dne ob štirih 40 min zvečer. © Šip 27. dne ob petih 9 m. zveč. Solnce stopi tega mesca v 1 e v o v o znamenje. 23. začetek pesjih d. Krajšanje dneva. Dan se skerči v tem mescu za 58 min. Dozdevno vreme. V začetku nekaj vročih dni, 10. dež, okoli srede lepo, včasi prav vroče, 20. perhavica, proti koncu spet lepo. -vMlK- Avgust ali veliki serpan ima 31 dni. Dnevi Godovi in nedeljski evangelji a N 1 Sreda 2 Četertek 3 Petek 4 Sobota Sv. Petra vezi. Mak. bratje Porciunkulav Alfons, Lig. Najdba sv. Štefana, m. Dominik, sp. Od mertvega mladenča v Najmu. Luk. 7. 2 Ned. G 3 Pondeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četertek 7 Petek 8 Sobota 15. pobink. Štefan, kr. Evfemija in tovar. d. m. Bozalija, dev. Lavrenci J., škof Hermogen in Fortunat, m. Eegina, dev. Rojstvo Mar. Dev. M HK Jezus ozdravi vodeničnega. Luk. 14. 9 Ned. G 10 Pondeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četertek 14 Petek 15 Sobota 16. pobink. Angel j. li. Nikolaj T., sp. Prot in Hiacint Erentruda, dev. Makrobi, m. Povzdig. sv. križa Nikomed, m. sh rh Hi€ <* Od največe zapovedi. Mat. 22. 16 Ned. G 17 Pondeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četertek 21 Petek 22 Sobota 17. pobink. Ludmila,vd. Hildegarda Metod, m. t Kvatre. Januari, m. Evstahi, m. t Kvatre. Matevž, ev. t Kvatre. Mavrici, m. t •a ■a & M** Jezus ozdravi mertvoudnega. Mat. 9. 23 Ned. G 24 Pondeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četertek 28 Petek 29 Sobota 18. pobink. Tekla, dev. Eupert, šk. Kleofa, sp. Ciprian, muč. Kosma in Damijan, m. Venceslav, v. m. Mihael, arhangelj ti H Prilika od kraljeve zenitnine. Mat. 22. 30 Ned. G j 19. pobink. Boženkr. | H Lunini spremini. Q Zadnji krajec 2. dne ob eni 5 min. zjutraj. @ Mlaj 9. dne ob treh 11 m. zjutr. 3 Pervi krajec 17. dne ob štirih 25 min. zjutraj. ® Šip 24. dne ob treh 2 min. zveč. Solnce stopi tega mesca v znamenje tehtnice. 23. se začne jesen. Krajšanje dneva. Dan se skerči v tem mescu za eno uro 38 minut. Dozdevno vreme. Do 6. lepo in toplo, z 8. začne deževno hladno vreme do srede, potem spet lepo in proti koncu deževno. -4SJ&U3sir- Oktober ali vinotok ima 31 dni. Dnevi Godovi in nedeljski evangelji 1 Pondeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Cetertek 5 Petek 6 Sobota Remigi, škof Leodegar, škof Evald, muč. Frančišek Seraf., sp. Placid in tov., m. Brunon, opat HSS HK nf Jezus ozdravi kraljičevega sina. Jan. 4. Tj A £+1 me me 7 Ned. G 8 Pondeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četertek 12 Petek 13 Sobota 20. pobink. Justina, d. Brigita, vdova Dionizi, škof m. Frančišek Borg, sp. Burkard, šk. Maksimilijan, šk. m. Koloman, m. Prilika od kraljevega obrajta. Mat. 18. 14 Ned. G 15 Pondeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četertek 19 Petek 20 Sobota 21. pobink. Cerkv. p. Terezija, dev. Gal, opat Hedvika, kr. vdova Luka, ev. Peter od Alk., sp. Felieijan, šk. m. Dajte cesarju itd. Mat. 20. 21 Ned. G 22 Pondeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četertek 26 Petek 27 Sobota 22. pobink. Uršula Kordula, dev. Janez Kap., sp. Rafael, arhangelj Krispin in Krispinijan, m. Evarist, p. m. Sabina, m. ipf raznike domu; kajti vsakemu delavcu veselo utrip-je serce po srečno opravljenem poslu. Perve dni sem imel ljubim staršem in znancem dosti novega povedati, ker jim je bilo le malo znano, kar se po mestih in po svetu godi; oni pa so tudi meni povedali, kar se je znamenitega pripetilo v domačem kraju. Zvedel sem med mnogimi drugimi prigodbami tudi to, da je naš sosed nagloma jako obogatel. Naš sosed je bil kramar, ali na kmetih je v tistih časih kupčija le malo dobička dajala, kajti naši očetje so bili bolj varčni, priprosti in pohlevni ko mi; niso si želeli tujih šeg, tedaj tudi ne tujega blaga; pridelali in naredili so si sami, kar mi zdaj drago kupujemo. Kaj čuda tedaj, da je našemu sosedu blago le malo dobička donašalo! — Ali, kakor sem povedal, zdaj je na enkrat obogatel, in s čim? tega si ni mogel v celi vasi nobeden razjasniti. Kramar je veljal med kmeti za izobraženega človeka — kakoršnih še dan danes tu pa tam najdeš po kmetih; torej je začel zdaj sebe, svojo ženo in otroke gosposki, po novem kroju oblačiti. V svojo štacuno je nakupil mnoge lepe, »drage cene robe, z eno besedo: siromašni kmečki kramar se je spremenil v gospoda tergovca. In kakor je že pri nas zem-Ijakih navada, da nosimo glavo po koncu, če sreča pred naša vrata posije, tudi naš sosed na to ni pozabil. Spomnim se, da sem ga popred pogostoma v cerkvi vidil, kakor druge pobožne ljudi, zdaj pa skoraj nikdar več. Vaščani so z glavo majali, in nekteri so celo šepetali: „Najberž mu škratec nosi!" — Ali kaj je maral tergovec za govorico kmečkih ljudi! Vozil se je s svojo družino v bližnje mesto na zabave in veselice, kajti kmečka družba se mu je premalo zdela, slovenski jezik se mu je pri-studil! — Kako pač zverti sreča človeku glavo, ta okrogla, vkanljiva sreča! — Zvedel sem uno jesen tudi, da je zginil nekaj mesecev popred iz bližnjega mesta mlad žlahtnik, pa nikdo ni vedel, kam ? Zastonj je bilo vse popraševanje in iskanje po pjem, in sploh se je govorilo, da je naj berž v tujo deželo potegnil; kajti bil je silno v dolgove zakopan. — Hitro so mi prešli prijetni dnovi jesenskih praznikov, s težkim sercem sem slovo vzel od očeta in matere, ter odrinil spet v latinske šole. Čez pet mescev mi dojde od doma list, v kterem so pisali oče: „Cudno se nam zdi vaščanom, da je naš tergovec vso svojo robo te dni v mestu pod ceno razprodal; govori se, da se misli nekam drugam preseliti. Res čelaren se mi zdi ta človek, vidi se mu, da sredi obilnega premoženja ni prav srečen." — V poznejih listih niso nič več tergovca omenili. Do-teklo je spet šolsko leto in ž njim sem doveršil, hvala Bogu, srečno latinske šole v M. Ko pridem vesel v domačo hišo, povedali so mi, da tergovca in njegove družine ni več v vasi. Marsikdo je terdil, da se je preselil v Ljubljano, drugi da na Dunaj ; jaz pa si tega človeka nisem mogel iz glave zbiti, pa tudi si njegovega obnašanja ne razjasniti. Tisto jesen je v prodani njegov hram strela treščila, in pogorel je. To je zbudilo med bedastimi ljudmi spet veliko šepetanja: „ Glejte— glejte! da je bil v zvezi s hudim . . . Gospod fajmošter pa so djali: „Bog! kdo pozna pota tvojih sklepov?" — Prešla so po tem prigodku štiri leta. Ker sem čutil v svojem sercu veselje do duhovskega stanu in da bi najsvetejšo željo ljube matere spolnil, stopil sem v duhovšnico v Gradcu. Kdor pozna redno, mirno življenje za svoj poklic vnetih mladenčev v duhovšnicah, ta mi bo pač priterdil, da sem preživel tam tudi jaz najveseliše in najlepše dni, kterih se pogostoma z radostjo spominjam. Ker je že stara navada, da dijaki in bogoslovci v jesenskih praznikih popotujejo drug k drugemu, grem tudi jaz enkrat milega prijatelja blizo Celja obiskat. Po veliki cesti proti Celju gredočega, dojde me poštna kočija, ki je derdrala v Terst. V njej je sedel gosposki oblečen mož z upadenim, bledim obrazom in sivimi lasmi. Ko ga ostro pogledam, ostermim; bil je nekdanji naš sosed, pa kako spremenjen! Ni še bil petdeset let star, pa vendar že sivih las! — Kočija se je mimo odpeljala, ali v Celju sem zvedel, da je ta gospod iz Tersta! — Večkrat mi je prišel odslej nekdanji kramar na misel, in djal sem sam pri sebi: „Moj Bog! pač težek kamen mu mora na sercu ležati!" — •— Doveršivši dvanajsto šolo, stopil sem v vinograd Gospodov, v kterega me je klical. Ali dragi oče in mati nista si učakala, po čemur sta tako kopernela. Sin, novomašnik —molil in jokal je pri pervi sv. maši za njuni duši! — Preteklo je spet dvanajst let. Stopil sem v starost, kteri se pravi: „poldne" življenja; kajti kakor solnce na nebu, nagne se tudi življenje od te dobe proti večeru — proti koncu. Opravljal sem službo kapelansko pri sv. A . . . Zavolj raznih opravkov se podam neki dan v Gradec, ravno o času velikega in daleč znanega sejma s staro robo, ki mu Nemci pravijo: „Fetzenmarkt." Tu zagledaš cele verste graških siromakov, sedečih pri razpostavljenem starem blagu, ktero je večidel brez vse vrednosti; ali ubožec upa, da mu bodo ljudje vsaj iz milosti vergli nektere petice za njegovo robo. Oj siromaštvo, ki od tega živiš, kar bogatin zametuje, ti si huda — huda šiba v roci božji, s ktero današnji svet tepe! — — Tudi jaz sem šel tega revnega sejma gledat, pa žalost mi je serce pojila. Vidil sem tu stare obleke, tam knjig, tam orodja, tam starega pohištva in vse kložnje, ktere si le človek more misliti. In za njo pobite obraze revnih prodajavcev! — Pridem do široke mize, na kteri je križem ležalo mnogo omenjenih reči. Ozrem se na suho upadlo lice stare žene, ki je za mizo stoje robo ponujala; zdel se mi je njen pogled znan. Ozrem se drugo- in tretjokrat, in stresem se po vsem životu: spoznal sem ženo nekdanjega našega soseda! Pa oh! kako spremenjena, v kakem stanu je bila! — Pristopim k mizi, in kupim nektere knjižice; in ker ženi naravnost dam, kolikor je za nje želela, vderle so se jej pri tej priči solze iz oči in goreče mi je roko poljubila. Naglo sem hitel dalje, kajti samega so me solze obsilile! Nisem hotel blede žene vpraševati po vzroku, kako se je iz bogastva pogreznila v toliko nadlogo, saj bi jej ne bil mogel pomagati! S takim popraševanjem se predirajo nesrečnemu človeku vnovič britke rane; in dosta nesrečniši je že sam ob sebi tisti, ki je poprej užival veselje in obilnost. Živo mi je stopila pred oči žalostna osoda posvetnih stvari, ničnost zemeljskih nad, in več tednov mi je terla otožnost pobito dušo. Ali človek doživi in vidi vsaki dan kaj novega; čedalje bolj se umikajo v njegovem spominu stari, bodi si tudi znameniti prigodki novim; tekli so dnevi, mesci in cel6 — leta, in v njih teku sem mislil čedalje redkeje na tergovca in na njegovo ženo, toliko da ju pozabil nisem. V tem času sem bil prestavljen na drugo, lepo faro sv. J. blizo ogerske meje. Akoravno obložen z mnogimi opravili, bil sem vendar zmirom zdrav in zadovoljen. Gledaje na svoje pretekle dnove, pa obernjen tudi v zakrito prihodnost, zdihnil sem mnogokrat iz radosti polnega serca : „Čast in hvala ti, mili nebeški oče, da si me poklical v tak stan, mimo kterega si lepšega na zemlji misliti ne morem!" Minilo je osemnajst let, kar sem bil pervikrat stopil k oltarju, in šest let, kar sem vidil tergovčevo ženo v Gradcu. Bil je jasen jesenski dan. Ravno sem se na pot napravljal, hote se peljati nekega prijatelja obiskat; ali zdajci prileti kmečki fantič, in me poprosi v imenu svojega očeta, naj hitro pridem na spoved; nek tuji berač leži pri njem na smertni postelji. — Moral sem svoj pot odložiti; — zvon po- zvoni in urno se podam v pol ure oddaljeno vas na spoved. Najdem v nizki kmečki sobi na klopi ležečega in že maloživega starca. Pogledavši mu v upadeno nabrano lice, stresem se nehote od groze. Znal se je na njem, kakor na kakem bojišču, sled vseh človeških strasti, in čez-enj je bila razgernjena neka neizrekljiva britkoba. Na čelu mu je stal merzel znoj, in ostanki sivih las so mu skuštrani na rame viseli. Primem berača za merzlo roko; odpre oči in vide pred seboj namestnika božjega, izterga mi šiloma roko, oberne se k steni, in pokrije s cunjami glavo; iz njegovih ust pa sem zaslišal rahlo kletvico. Stal sem izperva nekaj osupnjen, ali ker se mi je enaka že z drugim bolnikom godila, nisem se dal ostrašiti. Rečem, naj odidejo vsi ljudje iz hiše. Ostal sem celo uro sam pri beraču, — in božja milost je pritekla mojim slabim besedam na pomoč! Omečilo se je ledeno grešnikovo serce, in začel je solze, solze pravega kesa pretakati, začel je sčasoma za menoj — moliti. In srečen človek, ki za-more na smertni postelji prav, objokovaje svoje pregrehe — moliti! S trepetajočim glasom mi reče potem starec, naj v sobo sklicem gospodarja in njegovo družino, ker bi rad svoje grešno življenje očitno razodel in se spovedal. Jaz mu željo izpolnim. Zdaj zbere vse svoje moči, vzdigne glavo in povzame glas: ,,Učite se iz mojega življenja, kako daleč more človek zarad enega velikega greha zabresti, učite se resnico starega prigovora: „Eden krivičen vinar deset pravičnih poje." Bil sem pred kakimi dvajsetimi leti kramar v vasi T. pri mestu P... — — Ves život mi je spre-letel mraz po teh besedah, kajti imenoval je mojo rojstno vas, in spoznal sem, da je berač nekdanji naš sosed! Kaj je bila namera ali volja božja, da sem s tem človekom zdaj v dotiko prišel? Berač spremembe pri meni ni opazil, in je na- daljeval v govoru, iz kterega posnamem le-to: Rekel je, kako neki večer z nekim gorjanom vernivši se iz mesta P., zaslišita oba v gozdu pri cesti klic in vek; mislita, da seje nesreča zgodila, zato hitita gledat na uno mesto. Ali kaj najdeta! Na zemlji je ležalo kervavo truplo, in zraven je stal grajščak bližnjega gradii v roci s kervavim mečem. Drugi meč je ležal stert n; *" " ~ ' lika sta iz tega se grajščak silno prestraši. Obljubi vsakemu lep denar, ako mu prisežeta, da bosta molčala o tem, kar sta vidila; zažugal pa je jima tudi silno, če bi ga izdala. Siromašna popotnika, vesela obečanega denarja, prisežeta mu in — gresta svojo pot. Nektere dni potlej je dobil kramar skrivaj obljubljen znesek, in od tega je izvirala sprememba v njegovem gospodarstvu. Pa ker je enkrat hudobi v oblast prišel in krivičen denar prejel, zato mu ta skoraj ni več zadostil; šepetal mu je skušnjavec: „Glej ! lahko še dobiš več denarja, morivec je v tvojih rokah, — le žugaj mu l" In tako je storil kramar enkrat — dvakrat — trikrat, in vselej mu je prestrašeni grajščak poslal, kar je tirjal; kajti bal se je silno roke pravice! •— Nezaslužena sreča stori rada človeka ošabnega; tudi kramarju se je zdaj življenje na deželi dolgočasno zdelo , in sklenil je, preseliti se v Terst, kjer je bil za mladih let kup-čijski pomagavec. Mislil si je, da mu tako oddaljenemu od dozdanje domovine ne bode vest dolgo očitala , na kako krivičen način je po bogastvu segel. Ali živi ogenj vesti nikdar ne ugasne! Ni dolgo užival tergovec svoje sreče. Velike nezgode so ga zadele pri kupčiji, pa tudi na nezmerno življenje je potrosil veliko denarja; čez nekaj let so požerli dolgovi celo njegovo premoženje, in upniki so ga iztirali na — ulice! — Njegovi otroci so si morali v službi kruh iskati, on in žena, sramo-vaje se svoje nesreče, pa sta zapustila Terst. koj spoznala Zapazivši ju, Nakupiva! si za ostale goldinarčke nekaj drob-njave, barantala sta ž njo po Slovenskem, in živela sta večidel le od milodarnosti usmiljenih kmetov. Tako sta prišla v Gradec, kjer sem jaz na tergu ženo vidil v revnem stanu, kakor sem zgoraj povedal. Ko je dve leti potem žena v bolnišnici umerla, moral je iti kramar — zanemarjen in zapuščen — beračit. Koliko je mogel zdaj gladu, mraza in drugih nadlog prenesti! — — ■— „Da! tako daleč v pogubo me je spravil uni krivični denar", zdihoval je umirajoči s slabim glasom. „In od unega dne, kar sem svoje poštenje ž njim oskrunil, ogibal sem se tudi cerkve, nisem več molil in k spovedi hodil. Oh, moj Bog! grehi tolikih let leže mi kakor kamenje na sercu, in vendar si mi skazal svojo milost, in si mi poslal svojega namestnika pred smertjo \" In spet so skesanega grešnika britke solze oblile. „Oh! kje pa se stepljejo zdaj moji otroci? Jaz sem kriv, da nimajo na tem svetu domačije, da si morajo pri tujih ljudeh s težkim delom kruh služiti! Joj meni in njim, če hodijo po grešnih potih! O moj Bog, ne zaverzi me, ne pahni me v pogubo!" Tako je plakal starček, in tudi vsi, ki smo okoli njega stali, smo jokali ž njim. Tolažil sem ga kolikor moč, kazaje mu, da se Bog včasih naj-večih grešnikov usmili, kakor se je morivca na križu in sv. Magdalene usmilil. Previdil sem ga potem s sv. zakramenti, in pol ure potlej, s podobo križanega Jezusa v rokah — bil je merlič! Na njegovem grobu še dan danes majhen lesen križec stoji, in skerbna mati rada pripoveduje svojim otročičem o njem, in je svari, varovati se krivičnega denarja. Uni grajščak, morivec mladega žlahtnika, je umeri pred nekterimi leti naglo za mertudom. Od kramarjevih otrok nisem nikoli nič zvedel. M. T. — Verbanov. IV. Slava nedolžnosti. (Pripovedka poleg narodne pravljice). rtflepo obleko je tkala mila pomlad novo zbujeni zemlji. Gozdi in travniki, gore in doline, vse je zelenelo in cvetelo; po njih pa se je gibalo tisoč in tisoč stvari v neskončni radosti. O kako so vonjale mlade cvetlice, kako so šumotljali bistri studenčki, kako je šumelo visoko drevje! V modrem plašču, razgernjenem črez visoki nebni strop pa se je lesketal najžlahtniši demant, — toplo pomladno solnce. Trume drobnih tičic, ki so se zibale po zelenih vejah, so žvergolele in veselo prepevale, kajti vstvaril jim je modri nebeški Oče prelepe glase, da bi povzdigovale krasna dela njegovih rok. — Ali kaj je bilo sladko petje tic, ktere so brez uma in čutil, proti pesmi, ki se je oglašala v krasni dolini med planinami! O to je bil glas, to je bila harmonija, kakor bi se cula pesem zlatega krilatca iz nebes! To se je razlegalo in odmevalo, da bi se moglo kamenje omečiti in drevje oživeti! Tiho je postalo vse okrog, tudi tiče so obmolknile, kakor bi umele čisti jarni glas, kteri je prepeval čedalje ži-vejše in krepkejše v globoki samiji. To je bil glas pobožne deklice, ki je pasla, v dolini kraj jezera čedo krotkih ovčic. Sedč na stopnicah sive kapelice, Mariji posvečene, pela je prečisti Bogorodici v čast lepo pesem, ki jo je verla mati naučila. Z obraza jej je sijala rudečica nedolžnosti; roke so pa spletale iz najzalših cvetlic duh-teč venec, da bi ga položila podobi device Marije v naročje, ktera je stala v kapelici. Vsako pomlad, vsaki dan je pasla tu deklica svojo čredo, je vence spletala in je prepevaje Mariji v dar prinašala. O Koledarček 1866. 3 kaka radost in sladkost jej je pojila čisto serce, kajti ni še poskusila strupa žalosti in bridkobe, ni še vedela od okanljivega sveta in — greha! Kedarkoli je pisan venček svetli podobi na roke položila, vselej se jej je zdelo, da se je ta sladko nasmehljala in jej z glavo mignila. Zamaknjena v prečudne misli pre-klečala je cele ure v tihi kapelici, in njena duš^ se je zibala v rajskem veselji; pa vsaka njena misel bila je molitva, molitva angeljske duše, ki se izreči ne da. Oh! blažena ura, v kteri nedolžna duša moli, nebeški Oče prizanese v njej tisočim grešnikom, in njegov blagoslov rosi na zemljo! — Ali hitro hitro je pretekla pomlad in za njo gorko poletje. Hladna jesen je morila listje na drevji in cvetlice na zemlji, a merzla zima je pokrila nižave in višine z belo odejo. — Ko pa je pomlad spet z zelenimi preprogami po-gernila pusto zemljo, prišla je tudi mila deklica s svojo čredo v dolino. Spet so studenčki šumljali in tiče popevale, le deklica je molčala in — jokala. Kakor popred, je vence vila, pred Marijino podobo poklekala in molila, — ali vmes je zdihovala in solze pretakala! Kaj neki je ranilo njeno bogoljubno serce, kaj je navdajalo njeno angeljsko dušo z grenkobo? — Oh! zadela jo je velika nesreča, umerla jej je skerbna, draga mati; in kar jo je še hujše peklo, dobila je pisano mater — mačeho! Kako je čertila in terpin-čila hudobna mačoha verlo pohlevno pasterko! Prinesla je pekel k hiši, pri kteri je poprej vladal božji mir, — ali nedolžna pasterka je molče terpela, molila in plakala. Nikoli več ni se glasilo njeno petje po dolini, in ž njo so žalovale tudi krilate pevčice. Na njenem obrazu ni bilo več sledu une nežne rudečice, čez-nj bila je razlita žalostna bledoba; deklica, cvetlica med cvetlicami, je vidno od dne do dne venela, kajti njeno serce je grizel pogubni smertni červ. Čas hitro bega, prešla je pomlad in za njo po- letje. Spet je padalo z drevja velo listje, — in čedalje redkeje je prihajala bleda pastirica v samotno dolino; slednjič je ni bilo več. Neki večer v mraku je donel od jezera mil tanek glas; to je bil zvončkov glas iz zapuščene kapelice. Ali kdo je zvonil, ker zvonček ni imel vervi? Tega ni zvedel nikdo, — pa Lovec, kteri je plezal po visokih planinskih pečinah, vidil je ravno takrat kapelico čudno razsvetljeno. Je-li zvonil angelj božji, je-li zvonila Marija sama? — Ob isti uri je umerla domd na slamni postelji pobožna deklica. Ali kakor svitla zarija črez ob-nebje, razgernila se je zdaj črez njeno obličje poprejšnja mila rudečica, — in cvetelo je lepše od nežne vertnice, če zlato solnce na njo posije. Mertvo pastirico so oblekli v belo obleko, in postlali so jej belo trugo s cvetlicami. Grob so jej skopali, — kakor je bila sama prosila, — pred stopnicami Marijine kapelice v samotni dolini; pokopat pa so nesle devico belo oblečene device, in žalostno pogrebno pesem pele so jej otožne tičice. Tako je odela milo truplo černa žemljica, nedolžno dušo pak so nesli nebeški krilatci pred božji sedež. Raztresala je po hudi zimi spet ljuba pomlad svoje cvetlice, in prignali so v tiho dolinico drugi pastirji čverste črede. Pa kaj so zagledali? Poslednji venec, kterega je bila deklica Mariji v naročje položila, cvetel je še, kakor bi ga bil kdo ravno kar tje obesil, in razširjal je čudno prečudno dišavo. Vsaki večer so slišali tudi na bližnjem drevesu premilo žalobno pesem pervaka krilatih pevčic, — slav čeka, pesem, da se je vsako serce topilo ob enem v neizmerni radosti in otožnosti. Hitro se je daleč — daleč okrog raznesel po deželi glas o sveti devici in o čudežih, ki so se godili v samotni dolini. Od vseh krajev je začelo veliko ljudstva romati h kapelici, pomoči iskaje v revah grenkega življenja. In mnogo unih, ki so prišli s ponižnim sercem in čisto vestjo, izprosilo si je v kape- lici milost božjo. Z obilnimi darovi, ki so je polagali verniki na oltar, postavila se je potlej visoka lepa cerkev, ki še zdaj stoji, in narod pripoveduje še tudi o čudežih, ki so se tam godili! Taka je slava nedolžnosti, proti kteri je vsa druga posvetna slava na zemlji enaka praznim penam! — Pa kdo popiše še le slavo nedolžne duše, ktero vživa pod večno žarijo — v nebeških dvorih?--- Viš ečki. V. Nova maša na deželi. Hj-asno je jutro, tiče prepevajo veselo po zraku in naznanjajo praznik. Dan Gospodov je danes in imeniten za celo faro, ker daruje novoposvečenec v domači cerkvi pervo sv. mašo. Spolnil je serčno željo staršem, znancem in sosedom, ki so želeli, da bi stopil kedaj kot duhoven pred božji oltar. Vstal je že zgodaj, odmolil svoj brevir in sprejema zdaj goste, ki so se sešli v obilem številu, da ž njim praznujejo njegov častni dan. Pred durmi ga že čaka ljudstvo, da ga pelje veselja vriskaje do cerkve. Še enkrat pogleda novoposvečenec milo proti nebesom in stopi sredi svoje žlahte iz hiše. Tukaj stoji miza z mašno napravo, da se novomašnik obleče. Pa prej še stopijo pred njega farni duhoven, opomnijo ga v kratkem govoru visocega stanu, ki si ga je izvolil; pokažejo mu dolžnosti, ki jih je prevzel; poduče ga, česa ima iskati, kaj opustiti, česa želeti in česa se varovati, da bode vreden služabnik Gospodov. — Zamišljen v besede starega učenika, stoji pred njimi mladi duhoven in spregovori sledeče besede: „Duhovni oče! po Bogu dragi brat! serčno hvalo za lepe nauke in prijazne besede. Vas pa, znanci in sosedje, ki tu stojite, lepo prosim, odpustite mi, ako sem razžalil koga izmed vas, ako morebiti nisem obnašal se vselej tako, kakor se spodobi mla-denču, ki hoče postati duhoven. Vsem okolistoječim in posebno tebi, častivredni oče, obljubim, da hočem biti pobožen duhoven, zvest pastir svojim ovčicam; da je hočem učiti, svariti, tolažiti in jim pomagati, kjer in kolikor mi bode mogoče. Bog v nebesih daj mi svojo pomoč, ti pa, nebeška kraljica, prosi za me!" Tako je govoril mladi duhoven; da so prišle te besede iz serca, pozna se mu že na prijaznem vedrem obličji. Začeli so ga oblačiti, zraven pa so zapeli pevci prelepo pesem njemu na čast. — Tukaj stoji mladeneč v dragoceni masni opravi! G-orko mu bije serce za prid in zveličanje vernih duš in močno kipi mu duša v pobožni molitvi. Upati je, da bo zvesto dopolnil nade, ki je stavi v njega cerkev in ljudstvo. — Teta se mu bliža in mu dene na glavo venec iz mirtinega cvetja. Belo-zeleni venec, ki ga nosi na glavi novoposvečenec pri svoji pervi sv. maši, naj ga opominja, da ohrani do smerti svoje serce čisto in neomadeževano Bogu v prijeten dar ter stavi vse svoje upe in želje v Njega, ki kakor venec nima konca ne kraja. — Tudi farna mladina ni zaostala, da spremi novomašnika v cerkev; saj je nova maša praznik, ki se ne verne vsako leto. Vrisk nastane , godba se začne; zvonovi veselo zvone, od strela in pokanja možnarjev odmeva ves kraj. Tako praznuje duhoven slovesni vhod v cerkev! — Hitel sem jim napred, da dobim v cerkvi še kako dobro mesto, zakaj danes bode veliko ljudi in močna tesnoča. Le komaj sem prispel še do sprednjega stola, ki je stal na desnem kraju svetišča. Ravno za enega bilo makne se star oče noter Zdaj pridejo svati in novomašnik stopa pod nebom, ki ga nosijo cveteči mladenči, proti oltarju. Med tem, ko se pomikajo ljudjd po cerkvi sem ter tje, dokler ne najde vsak svojega mesta, spregledoval sem cerkev od znotraj. Ker je bil stranski stol, v kterem sem sedel, malo vzvišen, vidi! sem prav dobro doli po cerkvi in gor na oltar. Bila je navadna, pa prav prijazna hiša božja, gotiško zidana. Zidovje ni obširno; nima visokih v nebo kipečih stebrov, ne iz-verstne malarije na sprednjem oltarji, da bi jo bil namalal kak sloveč umetnik srednjega veka. Vsega tega jej manjka, pa vendar je v cerkvici tako prijetno, tako domače! Na oltarji stoji podoba prečiste Device, ki nosi na krilu Božjega sina. Izrezljana je iz lesa prav lepo in nosi belo, z zlatom obšito obleko. Na strani klečita dva angelja in molita Boga; še nekaj reči najdeš tu, pa vse je razdeljeno in venčano tako okusno, da kmalo opaziš, da ni kinčala oltarja plačana roka cerkovnikova, ampak pobožna, dobra duša, ki ljubi Boga. Ljudstvo se je med tem umirilo; vsak kleči ali stoji na svojem mestu, vrata so na pol zaperta in nikdo ne gre več ne ven ne noter, mirno in tiho je vse. Zdaj stopi pridigar na lečo in govori prav za-stopno in podučivno zbranim na serce. On razlaga dolžnosti duhovnikove do vernih kristjanov in njih dolžnosti do njega. Na zadnje pa nagovori še novo-mašnika, prose in spodbujaje ga, naj se ne straši težav in truda duhovnega stanu; naj serčno, poln zaupanja v Boga, daruje danes pervikrat presveto daritev. Opomni ga, naj prosi za papeža in cesarja, za cerkvene in deželne oblastnike, za vse verne kristjane sploh in naj se spomni še posebno drage matere, ki davno že počiva v hladni zemlji in ne more praznovati ž njim današnjega veselega dneva. Pogledal sem, dragi moj, novomašnika; imel je solzne oči. Pa ni jokal po nevrednem, jokal je veselja in pobožnosti; v blag spomin dragi materi, ki mu je umerla že zgodaj, so tekle solze. Ako prideš v mestu v kako cerkev, skoraj ne veš, kje je na pravi in kje na levi strani. Gospodje in gospe se obnašajo kaj čudno, pogovarjajo se med seboj, obirajo cel6 tega ali unega človeka in gledajo po ljudeh skoz svoje očali, ki je pritiskajo kakor sedla na nos. — V resnici, malo najdeš pobožnosti in molitve, veliko pa ošabnosti in lepotičja, ki se vseljuje iz gosposkih soban tudi že v cerkev. — Pa poglej semkaj! na pravi stoje moški, na levi, ločene od moškega spola, stoje ženske. Vsak ima pred seboj molitevne bukvice, ali pa moli na roženkranec, vtopljen v serčno molitev. Na takem kraju, med takimi ljudmi se dviguje serce v zvesti molitvi proti nebesom. To je hiša božja, to so pobožni kristjani, to prava molitev! Se nekaj mi je dopadalo prav posebno, bilo je cerkveno petje. Posebno pristova cerkvi priprost zbor, ki nima težkega in zavitega napeva. Tako petje veliko pripomore k zvesti molitvi in močno poviša vsako cerkevno svečanost. Morebiti si že slišal kako mašo s petjem in godbo, ktere je skladal Palestrina, pobožni pevec 16. stoletja. Kako divje so se dervili glasovi naprej, dokler se ne spreveržejo na enkrat; burja glasov odjenjuje, mirneja postaja in naposled morebiti začuješ iz daljine milo angeljsko petje, ki se bližaje močneje nastaja, in se spreoberne v izverstno fugo ali sklad. Stermeti moraš ob taki godbi in občudovati moč vbranega petja. Pa tukaj na deželi med prostimi pevci ni stermenje, kar te navdaja; v pobožni molitvi se dviga tvoja duša k Bogu in serce tvoje vživa mir in pokoj. Dokler je bral mašnik na tihem sv. evangelj, zapeli so pevci občno znano Marijino pesem: „0 sanctissima, o piissima!" Močno se mi je dopadla. Ravno Marijinih pesem imamo veliko število in med njimi so nektere prav izverstne. Radi prepevajo verni kristjani pesmi nebeški kraljici na čast; češčenjeMarije, angeljevvarhov in svetnikov je lepota in kinč naše katoliške cerkve! Darovanje je bilo končano in novomašnik je pel predglasje (praefatio) s čistim glasom. Bliža se spre- menjenje in povzdigovanje. To je katoliškemu kristjanu tisti sv. trenutek, v kterem se zgodi največi čudež, skrivnost vseh skrivnosti; odrešenik zapusti svoj nebeški sedež in pride doli med nas na oltar, da stanuje med nami in se daruje svojemu očetu v nebesih v prijeten dar. — Treba je, da vlada ta hip največa tihota po cerkvi, ne pa, da bi se igralo na orgle! Po sv. maši blagoslovi še novoposvečenec po stari navadi ljudstvo. On stopi na lečo; kleče in proti oltarju obernjen prosi Boga v tihi molitvi za gnado, potem pa vstane. Bil je slovesen trenutek; vse po cerkvi kleči in vsaki prosi Boga, da blagoslov no-vomašnikov ne bi bil zgubljen nad njimi. Mašnik povzdigne proti nebesom serce in očesi, rok6 pa stegne čez zbrano ljudstvo in izreče sledeče besede: Per impositionem manuum mearum sacerdotalium et invo-cationem omnium sanctorum benedicat vos omnipotens Deus Pater, Filius et Spiritus sanctus! *) Dolgo so klečali še pobožni kristjani in hvalili Boga, da je poklical in izvolil spet slabega človeka za delavca v svojem vinogradu in za delivca svojih presvetih skrivnosti. — To je bil novoposvečenega mašnika najlepši dan! F. R. VI. Kuga v Milanu leta 1630. se reve, nadloge in smertne groze, ki se jih človeška domišljava le domisliti more, vladale so v resnici leta 1630 v Milanu, ko je kuga prebivavce tega nesrečnega mesta neusmiljeno daviti jela. Ta grozovitna bolezen je puščala strašno sled za seboj. Kjer je črez *) Po nakladanji mojih (duhovnikovih) rok in po priproanji vseh svetnikov naj vas blagoslovi vsegamogočni Bog Oče, Sin in sveti Duh! prag stopila, preobračala je življenje v samoto, po-klavši družine po hišah in ljudi po ulicah, da so bile v enem dnevi tihemu pokopališču podobne. Samo veliki mertvaški voz je še po njih škripal pod težo v naglici nagomiljenih merličev vsacega stanu. Po-grebci, pri kterih so že vsi človeški občutki mino-vali, so iz svojega žalostnega rokodelstva večkrat preobilne dobičke tirjali, imeli so tako rekoč Milan v rokah. Kjer so bogatinca izvohali, naj je bil bolan ali ne, prilomastili so v njegovo sobo, ga s pretvezo svoje oblasti pred vsem oropali, potem pa kakor si bodi ž njim ravnali, da je obolel po vsej sili. Vse prejšnje občevanje je bilo poderto, človek se je človeka bal kakor sejavca ali donašavca strašne kuge. Grozno je, kedar Bog v svoji sveti jezi človeški rod biča; taka je bila tudi v Milanu. Angelj smerti je malokje komu prizanašal, in smert je imela bogato žetev. Kakor kosec na travniku, ki z ostro koso lepo pisane cvetlice in zeleno travo ob enem poseče, tako je davila smert v Milanu mlado in staro, bogatinca in siromaka. Kdo popiše vso revo, ki je svoj morivni strup čez uboge Milančane takrat razlivala, kdo zamore vse dopovedati, kar se je takrat po ulicah in hišah slišalo in vidilo, vse žalostne misli in občutke, jok in stok od kuge pograbljenega očeta in matere sredi ljubljene družine, serčno jokanje in težave starišev in znancev, ko jim je kuga sina, hčer, sestro ali prijatla pred očmi davila? Veselja glasi po Milanu so omolknili, žalost je gospodarila: „tam je mertvec, ta pojema, v bolnišnico ali na voz ž njim, zgrabite ga, on ima že znamenja kuge na sebi!" to so bili glasi, ki so iz pogrebčevih ust doneli. Slaven laški pisatelj popisuje to kugo z mojster-skim peresom. Naj le. en prizor tu stoji: Od praga^neke hiše se bliža mertvaškemu vozu bleda žena. Se precej mlada je viditi. Pazljivejši pogled bi bil našel na njenih velih licih neko milo otožnost, ki jo je razodevalo sicer vse njeno telo. Njeni koraki so težki in počasni, ali njen hod je še precej terden. V oččh se ji zdaj ni nobena solza lesketala, vendar so bile dovolj objokane in žive priče prestane žalosti. Njena prikazen, čeravno zdaj nekaj poterta, razodevala je globok mir in nekaj skoro neizrekljivega je kazalo na njej , kako da za-more njena duša vso žalost občutiti, koliko da ravno zdaj čuti. Vendar ni bila samo njena prikazen, ki je sred vse te nadloge čuvstvo spodbadala, in že topa, skoro ne več čutljiva in sirova serca usmiljenju odpirala; nosila je še okoli vratu in na rami mertvo dete kacih osem let, lepo opravljeno in v belo oblečeno, kakor bi ga bila mati za kak velik praznik tako očedila in olišpala. Ni deržala hčerice kakor terdega merliča. Dete ravno stoje je počivalo na eni rami, njegove persi so slonele na maternih persih, bilo je podoba spijočega deteta, in človek nevideči njegovega obraza, nevideči, da punčkina roka nevkretno okoli maha, in da se njena glava na materno težje naslanja kakor pri živeči stvari, ta ne bi nikakor sodil, da nosi žena že merzlega merliča. Da ste mati in hči, čeravno ena živa in druga mertva, pričala je njuna podobnost. Eden izmed onih ostudnih pogrebcev pristopi zdaj k ženi. Dvorljivo, kakor bi bil ravno kar vso otesanost in divjost slekel, hoče jej mertvo dete iz naročja izmakniti. Toda mati, odstopivša nekoliko, reče mu z milim glasom: „Ne, ne dotikajte se ga zdaj, jaz jo moram sama na voz položiti. Tukaj nate!" To izgovorivši pomoli mu polno mošnjo. Na to mu še reče: „Prosim vas, obljubite mi, da se ni-česa na tem detetu ne dotaknete in tudi ne dovolite, da kdo drug to stori. Prosim vas, položite jo ravno tako, kakor je zdaj." Pogrebec položi na to svojo roko na persi v znamenje, da hoče to storiti; potlej pa stopi na voz in pripravi med merliči obilno prostora za dete. Vidi se mu, da ne dela tega samo zavoljo pridobljenega denarja, ampak da je v resnici ganjen, menda edina Srikazen med milanskimi pogrebci. Mati, poljubivši eklico na čelo, dene jo na voz kakor na posteljco, popravi jej še enkrat majhno ležišče, pokrije z belim ogrinjalom ter reče ji še te poslednje besede: ,,Z Bogom, Cecilija! Bodi ti žemljica lahka! Drevi pridemo tudi mi, da ostanemo za vedno skupaj. Med tem moli za nas, in tudi jaz bom molila za te." Za temi besedami se proti pogrebcu oberne rekoč: „Kedar pridete drevi v te kraje, stopite gori v mojo hišo, da vzamete mene in še nekoga dru-zega seboj To rekši verne se v hišo, ter pride zopet na ulice z živim, pa že bolnim detetom, da pogleda še enkrat za vozom, ki je ravno zdaj pri ovinku škripal in kmalo tudi zginil. Fr. Z a k raj še k. VII. V Človek gospodar stvarjenja. ogočna roka Gospodova je stvarila zemljo, stva-rila vse bitja na nji in slednjič človeka. „Napol-nujte zemljo, govoril je oče nebeški človeškemu rodu, in podverzite jo sebi in gospodujte čez ribe v morji in tiče pod nebom in čez živali, ktere se na zemlji gibljejo." Postavil je torej Bog človeka gospodarja vsemu bitju. Perva dolžnost gospodarjeva pa je, da pametno gospodari. Kdor lahkomiselno ravna, brez pomisleka razmetava imetek svoj — kmalo bode od-klenkalo gospodarstvu njegovemu. Poglejmo torej, kako se človek obnaša, poglejmo, ali zadostuje dolžnostim gospodarjevim, kako ravna s premoženjem njemu izročenim! Joj! žalosten pogled! Tuje napak brez števila! Kako trosi z blagom, kako vkončuje njemu izročene stvari! Da ne bode preobširno premišljevanje naše, poglejmo le na dve napaki v gospodarstvu človekovem, in sicer: I. Kako gospodari človek z lesovi v gozdi in II. kako ravna, z živalstvom, domačim in gozdnim ? I. Gozdi so neizrečena dobrota in v nekterih krajih najzdatneja podpora kmetovavcu. Niso samo prebivališče mnogoterih jako koristnih živali, lesovi (kakor nam pripovedujejo natoroznanci) pospešujejo tudi rodovitnost cele dežele, ker v mnogih ozirih obvarujejo, da viharji in vroči solnčni žarki ne spremeni dežele v puščavo in nerodovitno goličavo. Gozdi tudi veliko veliko pripomorejo, da je dežela zdrava, življenju ugodna — lesovi so pa tudi vedni gotovi denar, kteri leto na leto prinaša obilnih obresti. Vse to bi moralo človeka siliti, da pametno, varčno ravna ž njimi in vendar koliko napak sosebno v naši deželi! Kmetovavec časih prelen, da bi si pridobil pri pametni živinoreji, si opomogel na polji, roke križem derži in misli: e, kaj bi se preveč trudil, saj imam gozda obilo, prodam nekaj dreves, pa je pomagano. Tako zginejo lepa, košata, starodavna debla eno za drugim, za mladi zarod se pa še ne zmeni ne. Mesto, kjer je stalo toliko in toliko mladih debel, ostane prazno, le ščavje ga pokriva. Oj , kako malo je gozdov, kjer na prazne prostore mladih, krepkih drevesec zasade, pa kako veliko , v kterih ni enega več nekdanjih, starih velikanov ! V nekterih krajih je že popolnoma zmanjkalo doraslih dreves in brezvestna roka lotila se je že mladih debel. Koliko se je že pisalo po knjigah in časnikih o tej zadevi, kolikokrat so že „Novice" velele našim gospodarjem: pametno ravnajte z gozdi! Vse je le malo ali cel6 nič koristilo. Vedno se razsaja po gozdih neusmiljena sekira in marsikteri gozd je le še na gosposkinih zemljovidih gozd, v resnici je že nerodovitna goličava. Kako bogata je bila nekdaj na pr. Kranjska z lesom. Tudi sedaj ga ravno še ne primanjkuje, ali tudi visocega kupa je konec, če vedno le jemlješ in jemlješ, pa ničesa ne prideneš. Tujci posekujejo za male denarje naše gozde in bližnje dežele so polne našega lesa. — — Slovenci! Kras naj vam bode v izgled, kam po taki poti pridete! Goli, nesrečni Kras, kterega je nekdaj kinčal gost velik gost (kakor pripovedujejo zgodovinarji) gozd poln zverjadi, ktero so celo gizdavim Rimljanom pošiljali. Pazite torej slovenski gospodarji, pametno gospodarite z lesi, če ne, kmalo bo dragocenega zaklada konec, in kakor sedaj tujcem pošiljate lesa, tako ga bodete enkrat (oj da bi res ne bilo!) za dragi denar od njih kupovali. II. Poglejmo, kako je z živalmi? — Ne bomo govorili o mnogoterem pridu, kterega nam dajajo živali, domače kakor gozdne, tudi ne o tem, kako je že marsiktero koristno živalsko pleme po slabem našem gospodarstvu pomerlo ali se iz naših krajev izgnalo — spregovoriti hočem le o ticah in o domači živini, sosebno o vozni. Da je sadjoreja krepka podpora kmetijstvu, to je slehernemu znano; marsiktera soseska si je po sadjoreji že zelo zelo opomogla. Dobro tudi vsa-kteri ve, da večkrat požrešne gosenice pokončajo dobro letino in da gosenicam pa drugemu škodljivemu merčesu najhujši sovražnik so tiče. Veselo in neutrudno skaklja žvergoleča družinica z vejice na vejico, od drevesa na drevo in, z milimi glasi te raz-veselovaje, ti zvesto trebi drevje, da ti more obroditi dobrega sadja. Kako hvaležni bi jim morali biti! In vendar kakor bi nam bili mali peveki najhujši sovražniki, tako ravnajo v nekterih krajih ž njimi. Komaj se oglase v logu mili glasi, že dere iz mest, tergov in vasi derhal paglavcev, odraslih in mladih z morivnim orodjem v roci. Zdaj se začne vojska pa preganjanje! Ni ga germiča, da bi ga neusmiljeni lovci ne preberskali, na vsakem griču, v vsaki meji preti nevarnost nedolžnim živalcam. Tisoč in tisoč jih po-love brezbožne roke, več ko se jih zarediti more. In nasledek neusmiljenemu lovu? —- golo, od gosenic objedeno drevje! Vse drugače ravnajo v drugih deželah ž njimi! Mi je lovimo in preganjamo iz dežele, Amerikanci kakor se večkrat bere, si je pa, posebno vrabcev, cele barke iz Evrope naročajo, da bi se tam zaredili in trebili jim zelišča. Pri nas jim še takrat miru ne damo, ko gnjez-dijo: malopridneži pobijajo jajčica, love starke, da mladiči poginejo , ali davijo mlade; na Nemškem pa jim po vertih stavijo malih lesenih hišic, da v njih gnjezdijo ! Tako si jih privabijo v veselje in prid. Ko o božiču visok sneg zemljo krije, preber-skajo ga tu pa tam naši lovci, in potresajo ticam zernic, pa le zat6, da je privabijo v morivne zanjke. Vse drugače ravnd ruski kmet. O božiču se veselim jaz, naj se veseli še živali z menoj, tako si misli, in jim na visoke kole nasadi polnih žitnih snopov, kte-rih si je nalašč za ta čas od žetve prihranil. Poglejmo še, kar nam sv. pismo o tej reči govori. Šest let je obdeloval Izraelec svojo zemljo in sad jemal od nje, sedmo leto pa mu je bilo zapovedano, da jo prazno pusti, in kar na nji zraste, revežem pa živalim prepusti. In v petih Mojzesovih bukvah beremo: „Ako gredoč na drevesu ali na zemlji tičje gnjezdo najdeš in mater na mladičih ali na jajčicih sedeti, nimaš matere z mladiči vred vjeti: ampak pusti jo odleteti, kedar mladiče vjameš, zato da ti dobro pojde in da boš dolgo živel." Izmed domače živine omenim le vozne. Veliko se je že pisalo o terpinčenji živali, mnogo že svarilo; pa mili Bog! še jih je obilo, ki menijo, da jim je Bog živino izročil, da svojo jezo nad njo znašajo. Tu vidiš voznika, ki je voliču ali konjiču svojemu naložil težo, pod ktero se skoraj voz šibi. Žival vleče in vleče, se napenja in napenja, naposled mora vendar-Ie obstati. Voznik, da bi sam pomagal ali pomoči pripregel, jame še le upiti, se groziti in slednjič pretepati revno živinče, ktero mu pomaga služiti vsakdanjega kruha. Kako bi pač tak trinog zaslužil, da bi obernjeni bič, s kterim konjiča po glavi bije, njemu po piečah pokal! Tam sedi vinjeni človek na vozu , kakor blisk mu mora leteti spehani konjič, mah na mah pada bič. Pride do kerčme in se ustavi. Gosti se gospodar pri polnem bokalu, živinčeta mu še mar ni. V dežu ali mrazu koperni revna žival, še bilke suhega send ji ne privoši — po kaj ? saj sedi sam pri polni mizi! Ali je to ravnanje človeka vredno, ali tako dela umen gospodar? Ne — znamenje je uterjenega in neusmiljenega serca. Kdor pa nima serca do uboge živine, on ga tudi za ljudi nima. Vsakdanja skušnja nas to uči. To tedaj so poglavitniše rane v gospodarstvu človekovem, v kterega ga je Bog postavil; to so gerde rane sosebno naše dežele. Naj bi pač poslušali svarilnih besed, naj bi se poboljšali! — v korist bi nam bilo na premoženji in zginile bi sramotne te pege izmed ljudstva našega! A. Zupančič. Spremenjena pot. 23. dan oktobra 1858 je bela Ljubljana obhajala slovesen pogreb: Obilne mestne množice iz vseh stanov so k sv. Krištofu spremile slavnega slovenskega rojaka profesorja dr. Jurja Dolinarja, ki je v 95. letu sklenil svoje blago in delavno življenje. Bilo je zjutraj taistega dneva, zbrali smo se učenci v šolo, kakor navadno, in med drugimi je eno uro pri nas učil gospod *, serčen prijatel Dolinarjev. Predno pa smo jeli gerški brati, govoril je učitelj blizo te-le besede: Predragi moji! ne morem si kaj, da vam ne bi spregovoril besede o tolikanj častitljivem možu, ki ga bomo danes spremljali k večnemu pokoju. Bil je mož po volji božji. Sveta previdnost ga je vodiia in mu pomagala, da je kot reven deček s kmetov, brez vse pomoči od starišev, prišel do častnega mesta, na kterem je bival mnogo let, iz ljubezni do svoje drage domovine, ker ponujala so se mu še dokaj častneja mesta, ali hotel jih ni. Zagotovljam vas, da ga spoštujem tako, kakor najboljši sin more spoštovati svojega dobrega očeta. Saj so ga spoštovali in ljubili najviši gospodje, škofje in nadškofje so si ga volili za svetnika in prijatelja. Do tolike časti je dospelo tudi mnogo njegovih dobrih učencev; izmed druzih naj imenujem Ravnikarja, Kutnarja, Anton Alojzija, Mešutarja, Golmajcrja i. dr. Nikdar ni zabil svojih dobrotnikov; gotovo pa je, da je poznej veliko več dobrega storil, kakor prej prejel. Kakor pa je bil sam ves blag in plemenite duše, ravno taka je bila njegova gospa, ravno taki njegovi otroci. Njegova žena, iz pl. Fitzberg-ske rodovine, bila je bogoljubna, kakor svetnica, umerla je že o času perve kolere na Slovenskem. Njegov sin še živi in ima častno službo. Prišel je še o pravem času k smertni postelji svojega premilega očeta. Ko ga le-ta zagleda, izdihne: „Moj dobri sin!" Potem ga zadnjič blagoslovi ter mu da blažene besede v slovo: „Bog te obvaruj, dragi sin! bil si dober otrok, nikdar me nisi žalil v življenji, Bog ti daj srečo, da se zopet snideva v lepši deželi." — V tej lepši deželi ga pričakuje in ga je zdaj že pričakala blaga zaročnica, tam se je sešel tudi s svojo !>remilo hčerko Ano. Le-to dete sem poznal, bilo je epo, ljubeznjivo, sveto in bogoljubno, kakor nebeški krilatec. Zaročil jo je bil mili oče nekemu mladenču, Sosestniku bogate grajšine na Dolenskem. Le-ta mla-eneč je, dokler se je šolal v Ljubljani, stanoval pri Dolinarji. Da je bil plemenit in blag, mora se sklepati iz tega, da mu je Dolinar namenil svojo edino hčer. Ali med tem, ko gre mladeneč na Dunaj na vseučilišče, pride angelj miru in odpelje v nebesa njegovo prihodnjo nevesto. Pa v nepremagljivem upu, da enkrat vse združijo sveta nebesa, popusti mladeneč pravoslovje, ter se zaroči — s sveto cerkvijo. Ni mu več bilo mar za svet, ne za lepo grajšino. Pred več kot trideset leti je kot mlad duhovnik kaplanaril na Slovenskem, ter spisal knjig, ki jih še dan danes radostni prebirajo Slovenci; sedaj pa še v poznih letih neutruden širi kraljestvo božje po severni Ameriki — Friderik Baraga, slavno znani slovenski misijonar. A. Ume k. IX. Življenje M. Verneta. Med prebrisane glave, med učene in sloveče Slovence štejemo po pravici tudi Mihdla Ver n 6 ta, nekdanjega prošta teržaškega, pisatelja slovenskega, Koledarček 1866. 4 ki si je zaslužil s svojimi spisi, da bi ga poznal ves narod slovenski. Miha Verne (po domače Bernje) se je rodil 28. kimovca (septembra) 1. 1797 v Orehku, vasi hrenov-ske fare, uro hoda od Postojne na Kranjskem. Starši so mu bili kmetiškega stanu; očetu je bilo ime Blaž, materi pa Lenka. Pri hiši se pravi „pri Kuteževih", zato so mu djali sosedje in drugi vaščani po domači navadi iz pervine „Kutežev Miha", — pozneje pa „Kutežev gospod." Oča ™ " " " " ' ' Janeza (ki je bil potler zdravnik na Verhniki, kjer je umeri leta 1864) dal je bil v šolo in to najprej v Postojnsko. Mihec se je učil v Postojni tako izverst-no in obnašal se tako lepo, da so ga hoteli prečastit-ljivi gosp. fajmošter hrenovski, Jakop Božič, bolje poznati. Potem pa, ko ga preudarijo in spoznajo vse njegove lastnosti do dobrega, povabijo neki dan vse duhovne gospode svoje okolice k sebi na južino (obed), priporoče pridnega Mihca vsem povabljenim, ter na-bero še za mizo toliko denarja, da so mogli verlega mladenča mahom v pervo latinsko šolo v „belo Ljubljano" peljati. Ondi je zveršil pervo latinsko (pervi gimnazi-jalni razred) leta 1813 po francoskem zakonu; ondi je dognal tudi vse druge tako imenovane latinske šole; sedmo pa osmo, ki so jima djali ondaj „modro-znanski šoli" leta 1819 pa 1820. Na to si izbere naš Miha duhovski stan, in izdelaJjogoznanske šole leta 1824 v Gorici (v semenišču). Se tisto leto je bil posvečen mašnik, ter je v Vertojbi blizo Gorice ob nedeljah maševal in pridigoval tako izverstno, da se je priljubil vsem ljudem, ki so ga hodili poslušat. Vinotoka (oktobra) mesca ravno tistega leta (1824) je bil Verne poslan že za kaplana v Postojno, kjer se je bil počel šolati, in se učil, kakor smo že slišali, tako dobro, da se je prikupil imenovanemu dušnemu pastirju, ki so prav po očetovski za nj skerbeli. Po ka- čvetero otrok: dva sina planovanji se je pomikal berž od časti do časti. Ze drugo leto po tem, t. j. leta 1825, je bil Verne poklican za škofovega pisavca v Terst; leta 1826 je bil postavljen ondi za verskega učitelja v glavno šolo. Leta 1835 je bil izvoljen že za korarja in šolskega nadzornika, enajsto leto potem (1. 1840) pa za prošta teržaškega. Mahom tisto leto je potoval v Rim, in popisoval to popotovanje j ako mično v „Novicah" (1846). Po-.Mieje je popisal v ,,Novicah" tudi „popotovanje po slovenskih krajih", in „popotovanje v sveto deželo." Leta 1850 je poslovenil in v Terstu na svetlo dal vezek tretjega dela (francoske) knjige: „Razgovor čez občno zgodovino," ki jo je spisal leta 1681 učeni škof francoski J. B. Bossuet (izr. Bosiije). Malo pred smertjo je dodelal Vertovčevo „občno povestnico", ki 10 je dodeloval iz golega domoljubja po tem, ko je bila slavnega pisatelja Matija Vertovca prehitela nemila smert. Vernč pa je umeri v Terstu 29. malega serp. 1861, ter zapustil Slovencem po tem takem v spisih svojih slovenskih lep spomin. *) J. Navratil. X. S n a g a. Snaga pomenja pri nas Slovencih čistost, pri naših južnih bratih Hervatih in Serbih pa moč. Morda je ljudstvo spoznalo, da iz čistosti izhaja moč, ker je dalo tema različnima lastnostima isto ime. Vredno je tedaj snago kot čistost priporočati, ako iz nje sledi moč, ktere si vsak želi. Začnimo pri sebi in izprašujmo svojo vest, smo 11 snažni, kakor nam skerb za naše zdravje veleva. Pobožne matere pravijo otrokom, da angelj varh člo- *) Poleg g. Fr. Blažičevih zapiskov. veku do devete ure vodo ponuja za umivanje, potem pa, ako se še ne umije, vodo po njem vlije in ga noče več opominjati. Pridni otroci ne gred6 nikdar neumiti k mizi. Umivati se moramo vsak dan in male otroke morajo umivati matere ali sestre; sramota je človeku neumitemu na svoj posel iti. Ali to je nekaj navadnega in se razume samo po sebi. Kako bi tudi bilo tvoje oko jasno in lice tvoje veselo, ako nisi umit? Umivati pa si moramo ne samo rok in lic, ampak večkrat tudi noge, glavo, usta in ves život. Zdravniki priporočajo kopeli, da se kožne luknjice po vsem životu omijejo, da so od-perte, da život lahko izpuhtiva. Snažen život je zdravje, in život snažiti služi k zdravju. Pa tudi pri obleki nam je treba snažnim biti. Večkrat se oblečejo snažna oblačila samo od zunaj na videz, telo pa je odeto z nesnažno halo. To ne velja. Smrad in nesnaga je životu v kvar, pa tudi bistremu očesu gledavčevemu ne skriješ zamazanih cunj, če je še tako na debelo omotaš z drugim po-veršnim krilom. Saj je voda dober kup in pranje veselo delo. Večkrat si kmečki ljudje na svoje zamazane rokavce in srajce oblečejo suknje in kontuše tudi po leti, da se jim ni treba preoblačiti, kedar gred6 na terg in med gospodo. Pač majhen je trud, mala zamuda, če se preoblečemo. Ali morda ne veste, kako zalo se vam prilegajo rokavciin snažna domača srajca? Kako gibke in močne ste viditi slovenske žene in dekleta v belih rokavcih! Pa morda domače platno rajši vnemar puščate, in vabi vas tuje kupljeno blago; in dolge zimske noči, mesto da bi predle, rade spite; luč je, pravite, predraga; tudi njive ne rodijo več lanu, kakor nekdaj. Prazni so izgovori. Veseli, naj-veselejši so zimski večeri, kedar si matere s hčerkami in deklami pri kolovratih lepe slovenske pesmi pojo in si prede kratijo zimske večere. Najlepši kinč je obleka, ki jo je napravila lastna roka, marljiva roka. V svoje rokavce si si vpredla, pridna Slovenka, zlate spomine, vesele in žalostne spomine, vsaka nit ti je veliko vredna, tvoje delo je. To lepo pesmico, ono krasno povest si si vpredla, zakaj bi tedaj ne marala za svojo lastno tančico, več je vredna ko tuja strojnična pajčevina. Nepotreben lišp pa je le mehkužnost in znamenje slabosti, nesnage in moči, ter podira in podkaplje stare vredne šege, navade in običaje. Pripravljaj tedaj, slovensko dekle, tudi za naprej belo domače platno za se in za svojega ženina in za svojo hišo, tvoje delo naj ti bode tvoj ponos, saj je tvoja čast, zakaj bi se ga sramovala? Snaga pa tudi mora biti v hramu, v vertu, v hlevu. Kjer so smeti v kotu shranjene, in na stenah pajki predejo, tam zastonj iščeš marljive gospodinje; ljudj6 so bledi v takih hišah, kajti smerdi jim prah in nesnaga. Izgovarjajo se z drugim delom, po redu pa nobenega ne opravijo. Stene so oderte, streha se boji deža, vidi se poprek reva in siromaštvo, tuga in žalost. Snaga, živo zdravje, red, delavnost, premožnost si v roke sežejo, so stari znanci in prijatelji, in njihovi nasprotniki se imenujejo vedno in vedno le: nesnaga, slabo zdravje, nered, lenoba, revščina in žalost. Se ve da so tem sovražnikom človeškega življenja dostikrat krive tudi nemile okolščine, dostikrat in rekel bi skoro največkrat pa se izrede v nesnagi. Kajti nesnažni zanemarja najprej sam sebe, potem svojo hišo, na dalje svoje premoženje in svojo čast. Končno pa je in ostane le zanemarjenje moči na vse strani. Kedaj je bil nesnažen in nemaren človek zdrav, vesel, premožen? Poglejmo zdaj v hlev k naši ljubi živinici. Je-li se ti ne smili, če cel dan v gnojnici stoji in se v lastnem blatu kota? Pripeta je, ne more si pomagati, ti si njen oskerbnik, moraš jej nastiljati, jo čediti. Ako ne storiš iz usmiljenja, pa stori vsaj zavolj lastne koristi. Nesnažne kravice so žalostne, slabo kaj dojijo, so pri koritu izbirčne, vse nekako bo- lehne ; vse drugači snažne. Tako tudi vprežna živina; snažna in dobro opravljena je vesela, rada dela in dosti pelje. Kako pa se v vertu kaže snaga? Gredice so v lepem redu, vse oplete; tudi cvetlic ne manjka, ne samo da si deklica v nedeljo lahko šopek pod nedrije in fantu za klobuk vtakne, ampak ker so cvetlice neko veselje pri hiši: cvetoč svet — vesel svet. Okoli plota so koprive požete ali celo izrute, da zemljine moči vertu ne prikrajšajo; in tudi v plotu so koli lepo vredjeni, ker nič več nič menj dela ne prizadene , naj si oni kol više in tega niže, ali vse v lepem redu pribiješ ali privežeš; kajti red in snaga sta si brat in sestra. — In red, čistost, snaga ti popravlja in popravi okus, poleg telesnega dela se bavi tudi duh, in telesno delo je bolj kratkočasilo in veselo. In ,bolj ko se z veseljem dela, bolj delo zda. In tvoje oko, snage in reda navajeno, se ogleda tudi na pota in ceste, na njive in travnike, v lese in pašnike; tam bi dobro stalo kako sadno drevo, tukaj je treba vodo napeljati, ono drevo se ima mahu in lima iztrebiti i. t. d. Kaj ne, dragi moj, da je snaga moč? In silna moč je, če še telesni snagi pridružimo dušno snago, čiste misli, pošteno serce! J. Suman. XI. Kratko odperto "pisemce slovenskega učitelja do slovenske mladine sploli, zlasti pa šolske. Predraga mi slovenska mladina! Kmali mi bode v večnost utonilo trinajsto leto, odkler se trudim zlasti s slovensko šolsko mladino, ž njo, ki se sploh imenuje nada boljših prihodnjih časov, da jej bistrim zdravi um in blažim mehko serce. Marsikterega veselja sem doživel nad svojimi dosedanjimi učenci, toda tudi mnogo pelina mi je grenilo serce. Sicer delain le v enem mestu, ali to v glavnem slovenskih dežel, kamor se steka mladež — skoraj bi rekel — iz vseh. Torej se ne bom veliko motil, če menim, da to, kar sem si namenil govoriti, sploh velja od slovenske mladine. In kaj neki hočem povedati vam, mladi moji prijatelji? Pervič Vam hočem odkritoserčno razodeti nekaj glavnih napak, ki sem jih zapazil nad nekterimi učenci, in to le iz blazega namena, da bi se škodljiva ljulika izruvala izmed pšenice. Drugič Vam hočem omeniti nekaj lepih lastnosti, ki sem jih v najlepšem cvetji našel nad svojimi učenci, in tudi tukaj vodi me blag namen, namreč ta, da bi med današnjo mladino našle veliko po-snemavcev. Naposled pa hočem Vam in Vašim staršem naznaniti največe in najnavadniše nevarnosti, ki pretijo nedolžnim in pobožnim mladenčem. I. Naj o ostudnih napakah slovenske šolske mladine spregovorim pervo besedo. — Napake so ali bolj splošne, t.j. take, kterim je vdan velik del slovenske mladine, ali bolj posebne, t. j. take, ki made-žajo bolj posamezne izmed nje. Med splošne zlasti naslednje štejem: 1. Nekako surovost, neotesanost, nevr kretnost, neolikanost, o d urnost in odi ju" d-nost v vnanjem obnašanji med seboj in tudi z dru-zimi ljudmi. Ne tolikanj iz hudobije, temue iz te surovosti in neotesanosti večidel izvira ostudna klet-vina, ktere je, žalibog! sila veliko slišati med našo mladino. Človek, s ktero koli teh gerdih napak, zlasti pa šolski mladeneč, se nikomur ne prikupi, ampak je vsacemu ostuden tako, da se ga vse ogiblje, da ga vsi studijo. Omikani Slovenci, opazovaje te napake med slovenskimi mladenči, so žalostni, vede, da iz take mladine ne more vzrasti omikano moštvo ter se ne spolniti nada, ki jo stavijo na njo. Lepega, vljudnega , olikanega vedenja in obnašanja med svojo mladino zlasti živo pogrešajo še za to, ker jim je znano, da se mladina drugih omikanih narodov sploh lepše in bolj omikano vede. 2. Nekaka ošabnost in prevzetnost, ki se kaj rada prijemlje bolj spretnejših in umetniših mla-denčev. Dobro vem, da je on, ki je lažnik od začetka, to ostudno napako sploh raztrosil med svet, ter jo tako rekoč vcepil slehernemu človeškemu ser-cu; toda tudi to včm, da se jej laže ustavlja mlado nježno in otroško serce; in ravno zato je ta napaka še ostudniša pri mladini, kakor pri odraslih. Zato se ošabnega in prevzetnega mladenča nobene oči ne primejo, naj je še tako spreten ali umeten. Ako ravno skoraj splošna, zdi se ta napaka vendar ostudna vsacemu tako, da mu je vsak ošabnež in prevzetnež zo- ern. Da bi pač slovenska mladež dooro prevdarila esede božje: „Bog se zoperstavi prevzetnemu, in le ponižnemu da svojo milost." 3. Nehvaležnost je tudi skoraj splošna napaka. Od nje veliko ved6 pripovedovati starši sami, dobrotniki, pa tudi učitelji. Kolikrat se primeri, da učenci nočejo več poznati svojih učenikov! Koliko prepirov, tepežev od te in te strani, in krivic bi ne bilo med otroci in starši, ako bi jim otroci bili hvaležni, kakor se spodobi! Ne vem, ali je otrokom morda neznano, da se je nehvaležnost še celo nevernikom zdela ostudna tako, da so jo imenovali černo pregreho? Pa kako bi mislil kaj tacega, saj sem prepričan , da noben učitelj ne zamudi, jim to in še kaj več povedati o ostudnosti in pregrešnosti gerde ne-bvaležnosti. Ko bi pač otroci hotii pomisliti, da ne- hvaležnost človeka nevrednega stori daljnih dobrot in božjega blagoslova, brez kterega vse drugo nič ne zdd. To trojico, mimo še nekaj druzih, o kterih nočem zdaj tukaj govoriti, med splošne napake slovenske mladine štejem, od kterih serčno želim, da bi, čem prej, tem bolje, izginile izmed nje. Tudi so pa še napake, ki so bolj osebne, t. j. take, ki so le nekterim lastne, in tudi izmed teh tukaj omenjam le nekterih: 1. Škorej v pervi versti stoji nepokorščina učiteljevim besedam, sploh šolskim postavam in vsem prednikom. Nočem govoriti, kako da je voljna pokorščina potrebna človeku, saj je splošna dolžnost, kajti ni ga človeka nobenega stanu, nobene starosti, da bi ga pokorščina ne vezala. Tebi, slovenska mladina, le toliko rečem, da nepokorna kar nič nisi podobna Jezusu, od kterega sam sveti evangeli sporo-čuje le-to, da je bil vernivši se v Nazaret svojim staršem pokoren, pristavljaje, da je bil zato pa tudi Bogu in ljudem prijeten. Ali ni tedaj ta pristavek živ dokaz, da so v pokorščini vse druge otroške čednosti? Jezus pa ni bil pokoren le staršem, bil je tudi z Marijo in Jožefom posvetni gosposki in Mojzesovi postavi, ki ga prav za prav ni vezala. Nepo-kornež je nepodoben sv. aposteljnom, ki so bili pokorni vsaki oblasti, dokler ni velevala česa zoper božjo zapoved. Takrat, se vč da, so rekli: „Boga moramo bolj slušati, kakor ljudi." To bodi tudi tebi, slovenska mladina! edina izjema, ki te izprostuje pokorščine, v vseh druzih primerljejih te pa do tvojih prednikov ostro veže ta sveta dolžnost. Naj le sem še pristavim splošno skušnjo: danikdo, ki se sam ni navadil pokorščine, tudi ne zna svojim podložnim zapovedovati. — Da bi te moje besede ne bile seme, ki je padlo na skalo ali na pot, kjer se pohodi! 2. Nepokorščini prava hči je i až njiv o s t, ktera kaj rada izvira iž nje. Da bi se nepokornež odtegnil kazni, ki bi ga imela zadeti zavolj nepokorščine — kajti predniki vsi imajo ostro in sveto dolžnost, ne-pokornežev ne pustiti brez kazni — zateče se laži v zavetje. Ce se mu posreči, -- tako nepokornež misli, a jaz bi rekel ponesreči, — da se z gerdo lažjo izsmukne kazni, potem je čedalje prederzniši, nepokorščina raste in ž njo tudi lažnjivost, ktera se mu kmali tolikanj priljubi, da se začne lagati, če tudi ni v sili — v druzih svojih govorih, serka jo, ko vodo in nič več ne gleda na to, da je laž vselej greh, ker mora večni Resnici vselej biti gnjusoba. Ali veste pa tudi, da je laž-nik sin hudobnemu duhu, lažniku od začetka? Ali bodo te moje besede glas vpijočega v puščavi ? Bog ne daj! 3. Jako razširjena med slovensko mladino je tudi lenoba, mati vsem pregreham. V resnici ne vem, čemu da v šolo hodite vi, lenuhi, ki se nočete učiti po svoji dolžnosti? Ali le zato, da si na šolskih klopeh tergate hlače, kterih si še sami niste kupili? Ali zato, da svojim staršem drage, v potu obraza zaslužene denarce kradete iz žepa in svoje brate in sestre poškodujete? Ali zato, da zlati čas, najdraže časno blago, tratite in kratite, zlati čas, pravim, kte-rega bi imeli oberniti sebi na časno in večno srečo, staršem na veselje in dragi domovini na prid ? Ali morebiti še celo zato, da se Vam iz lenobe izvali še druge napake in pregrehe, ki Vas bodo čas Vašega življenja terle in večno pogubile? O da bi se vsak dan spominjali Vodnikovih besedi: Lenega čaka ster-gan rokav — palica beraška pa prazen bokal! Veliko bi Vam še vedel povedati, kam da pelje lenoba, toda kratko moje pismo spremenilo bi se v dolgo, kakorš-nega pa nočem pisati. Lenuhom pa ne prištevamo le njega, ki se tega ne uči, kar mu je ostra zapoved; učencu zraven tega še časa ostaja, tako da si lehko pridobi še več vednosti, kakor je ravno ukazano. In na to Vas učitelji tudi napeljujejo svetovaje, da berite tudi še druge dobre dotične knjige, ki jih lahko dobite v šolski bukvarnici. To od Vas tudi domovina zahteva. Lenuhom so dalje prištevati tudi oni, ki se pri svojih opravilih ne derže. nobenega reda. Od nekterih učencev se ne more reči, da ne delajo,- trudijo, vba-dajo in učijo se, pa ne o pravem času, ne v pravem redu, ali pa se vkvarjajo s praznimi, puhlimi rečmi. Komu ni znana pritožba: „ Vselej sem bil pripravljen, le danes no; in ravno danes sem bil poklican in vprašan!" Se ve, da je med stokrat puhel ta izgovor 99krat; takrat pa, ki je resničen, večidel izvira iz nerodnosti učenčeve. Sv. Pavel nas zastonj ne opominja, rekoč: „Vse naj se v redu godi." S to trojico bolj osebnih napak neham govoriti o pervem žalostnem oddelku, kratkega svojega pisma, ktero se je sicer že dosedaj tako narastlo, da bi se že smelo dolgo imenovati. Pa saj besede „kratek" nisem ravno hotel rabiti v pravem pomenu, ampak hotel sem ž njo le naznaniti, da bi o svojem predmetu lahko veliko obširnejše pisal. Vendar pa si bom potrudil v drugem in tretjem oddelku krajšemu biti. II. Prebravši pervi oddelek kratkega mojega pisma bi bil človek skoraj skušan, roke nad glavo skleniti ter žalostno vsklikniti: „0 uboga naša domovina, Nada če ti taka je mladina!" Toda, ljubi bravec, nikar preveč ne tarnjaj, predno ne prebereš druzega oddelka, ki ti hoče opisati ono slovensko mladino, ktera je domovini svoji v resnici ponos in vesela nada boljše prihodnjosti. Ni mi namreč neznanih malo mladenčev, ki niso naniknjeni z omenjenimi napakami, kajti ravno nasprotne, pa tudi druge čednosti jih kinčajo. Dobro poznam slovenske mladenče, ki so nježno olikani, tako lepe vnanje obnaše, da se jih na pervi pogled primejo oči vseh poštenih ljudi, in tako priljudni, da so všeč in priljubljeni vsacemu, kdor jih le vidi. — Znani so mi mladenči, ki so krotki in iz serca ponižni, kot jagnjeta, zato jih pa vse rado ima, vse se radostno ž njimi pečd. — Komu so neznani tudi mladenči, ki na vse strani veselje delajo svojim staršem, učiteljem in drugim dobrotnikom, in sicer ne le z besedo, ampak zlasti s tem, da dobro obračajo njihove dobrote in da zvesto molijo za nje. — Imel sem učence in jih tudi zdaj še imam, pa tudi še druge poznam, ki so take pokorščine, da ne čakajo, da bi se jim velevalo, ampak da svojim prednikom že z oči bero, kaj da žele in kaj da bi radi od njih. — Dokaj je učencev slovenskih, ki nikoli ne kalč resnice in se še ne izgovarjajo, kedar so na odgovor klicani, če jim je v čem spodletelo. — Se več jih je pa, ki so kot bučelice marljivi in pridni, ki si od zore do mraka nabirajo dušne hrane in še na tuja polja izletavajo, dobro ved6, da jim lepe vede in umetnosti modrijo prirojeni bistri um in blažijo serce. So tudi mladenči, ki so tako natančni v odločenem redu, kot dobra ura, ki niti ne prehiti, niti ne zamudi nobene minute, in tako se zgodi, da vse o pravem času store. — Vem tudi za mla-denče, ki so iz serca pobožni, pravi Alojziji in kot angelci čisti in sramožljivi, ter se vsacega greha bolj varujejo, kot strupene kače, torej tudi radi molijo, da si^ nedolžnost ohranijo. Še bi vedel od dobrih slovenskih mladenčev veliko govoriti in o njenih posnemanja vrednih lastnostih, toda zvest dani obljubi, da bode drugi oddelek krajši od pervega, ne bom dalje govoril. Le še kaj malega naj dodam. Taki mladenči, ki sem jih v tem oddelku popisal, niso le ljubčeki božji, dragi in ljubi so tudi vsem poštenim ljudem. Tega me lastna skušnja uči. Velikokrat so me ljudje prosili, da bi jim nasvetoval mladenče za kake službe. In kaj menite, kakošnih mladenčev da so si vsi želeli? Ravno takošnih, kakoršne sem zdaj opisoval. In, hvala Bogu, da med slovensko mladino ni najti veliko hinavščine! Malokdaj sem se zmotil nad kom, da ni bil tak, kakoršnega sem menil da je. In ljudje, kterim še kaj veljd poštenje in pobožno keršansko življenje, bili so mi iz serca hvaležni za dobri svet. Pa tudi tacim mladenčem se pri njih ni slabo godilo; in tudi oni so mi če dalje hvaležniši. — Da bi pač taki izgledi vse, ki niso podobni temu mojemu popisu, nase potegnili! Lep izgled je vselej posneme vreden. III. Gotovo je vesel vsak pravi rodoljub, ki je drugi del mojega pisma pazljivo prebral. Serčnega tega veselja ne bi hotel nikomu kaliti s sklepom, ako ne bi vedel, da ravno mladenčem, ravno kar opisanim, protijo silne nevarnosti, ki, žalibog, velikrat angelce spremeni v hudičke, kajti ose se na slabo sadje ne vsedajo. Tudi teh nevarnost ne bom našteval vseh, omeniti hočem najbolj navadnih. 1. V pervi versti mi je slaba tovaršija in zapeljivost. Že star pregovor jo kaj ostro sodi, rekoč: „Po slabi tovaršiji rada glava boli." Le eno naniknjeno jabelko deni med mnogo, kmali ti začela bodo gnjiti vsa. — Stari pregovor je gola resnica, mnogokrat sem se o tem že pripričal. Kdor ti umazano govori, ali zoper Bogi in sveto njegovo cerkev, zoper svoje starše in prednike, zoper pokorščino, molitev, ali ktero drugo lepo lastnost, beži pred njim, kakor pred strupeno kačo, naj ti še tako priliznjeno šepeta na ušesa. Saj menda veš, kako priliznjeno je v raji z Evo govorila kača. Tebi pa bodi gotovo znamenje pravih prijatljev le-to: kdor ni božji prijatelj, tudi tvoj nikdar ne bo, naj se ti hlini in prilizuje, kakor le hoče. — Znano mi je, kako da se mladina o tovaršijah rada izgovarja. „Ali hočem biti brez prijateljev?" — tako boš skoraj vselej vprašan, ke-dar koga svariš pred slabimi tovaršijami. Ali pa veste, kaj da mene o prijateljih skušnja uči? „Boljši nobeden, kakor tak prijatelj, ki ti želi škodovati bodi si na telesu, bodi si na duši." Tak človek po nevrednem nosi to lepo, sveto ime; kajti pravi prija-jatelj ti še škode ne želi, ne pa da bi ti jo storil sam. To merilo v roke vzemi, kedar presojaš svoje prijatelje.— „Res je pa tudi, da on, ki šteje veliko prijateljev, večidel pravega nima nobenega." — Nikar ne misli, da ti jaz ne privoščim prijateljev. Iz serca jih želim kakor sebi, tako tudi tebi; torej le išči si prijateljev, toda pravih, in sicer s poštenim svojim življenjem; vedi pa tudi, da eden, ako je pravi, več velja, kakor sto druzih, o kterih nisi dobro prepričan, da ti v resnici dobro hote. Iz shajališč s prijatlji le po besedi in imenu se kaj rade, če ne vselej, saj mnogo- mnogokrat rodijo slabe to-varšije, in iz njih tudi izhajajo zapeljivci, ki so pravi poslanci hudobnega duha v človeški podobi. Kjer se veliko mladine zbira, malokedaj se brez greha raz-ide. — Torej starši in predniki vsi, ki vas vežejo svete dolžnosti četerte zapovedi božje, nikdar v svojih hišah ne terpite slabih tovaršij , pa tudi shajališča sploh nikdar ne smejo vaše izbe biti ljubi in dragi mladini, razun, če hočete deležni biti vseh žalostnih nasledkov, ki izvirajo od tod. In tega menda vendar ne želite ! Da med slabe in zapeljive tovaršije štejem tudi brezbožne in nesramne bukve, tega mi ni treba praviti. Do sedaj Slovenci v domačem jeziku, hvala Bogu, še nimamo tacih. Bog ne daj, da bi jih dobili za namci. Da bi slovenska mladina pač nikdar ne segala po strupljivih, v tujem jeziku pisanih ! 2. Med nevarnosti, — kdo bi mislil, jez dalje štejem denar v rokah mladini, ki ga še ne ve ceniti in čislati. Denar, kakor ljudje sploh pravijo, vlada svet; in res je žaltova, če nimaš okroglega v žepu. Mene pa pri mladini skušnja uči, da je denar v njenih rokah, podoben ognju v rokah neskušenega otroka. Poznal sem namreč mladenče, in jih še poznam, ki so bili, dokler jih ni motil denar, izverstni na vse strani, ali ko jim je prišel v roke ta malik, izgubljala se je njih izverstnost, dokler da ni popolnoma zginila. Marsikteremu mladenču je že v pogubo bila vstanova, ki jim jo je vstavil kak dobrotnik iz najblažega namena. — Od kod nek ta žalostna prikazen? — Človek, ki si še ni v potu svojega obraza služil kruha, denarja ne ve prav ceniti, kaj lahko in rad mu iz roke gre, najprej za potrebne reči, potem pa kmali tudi za sto in sto nepotrebnih, toda še nedolžnih. Ali kakor je res, da se zveri zbirajo ondi, kjer je merhovina, tako se tudi okoli mladen-ča, z denarji obdarovanega, kmali začno plaziti malopridneži, ki mu nasvetvajo to in to, kar se ne spodobi za-nj. Neskušeni mladeneč se s sladkimi besedami kmali v nastavljeno mrežo vjame. Začne se gizdasto oblačiti, v kerčme in kavarne zahajati, pi-jančevati, igrati, ponočevati, — se vč da tudi ker-šanske in stanovske svoje dolžnosti zanemarjati, in po teh potih se mu kmali usuši mošnjica. In kaj potem? Dolgovom na prihodnji denar, ki se ga na-dja, vda se v naročje. S tem pa je poguba dover-šena, iz ktere se malokteri kedaj izkoplje. Denarci zapravljeni, čas potraten, velikrat poštenje zgubljeno, izverstnost ie zginila jim, raznoverstnim pregreham pa so odperla se vrata! — Nesreča čez nesrečo je žalostni delež tacim za vse daljno življenje! Ljubi starši in predniki, pa mladina tudi sama! terdno vtisnite si v spomin žalostne nasledke, ki jih imajo ljubi denarci mladini v rokah; zlasti tem opominom ne zapirajte svojih ušes matere ve, ki svojim sinkom stare petice skrivaj v roke stiskate ali za njimi pošiljate. Nikar ne zabite žalostne skušnje, da si je s tacim ravnanjem že marsiktera pre-rano izkopala grob, ali si grenko žalost nakopala na stare dni. Ker že trojica vlada po vsem mojem pismu, naj dodam še eno nevarnost, ktera proti le mladen-čem, ki v tujih krajih v šolo hodijo. In ta je? 3. Hiša, stanovanje ali prav za prav družina, pri kteri jim je odločeno bivanje. Starši dobro glejte, komu da izročujete najdraže, kar imate — svoje otročiče. Nikar ne mislite, da je dobro, komur jih daste v skerb; nikar ne menite, da ste jo najbolje takrat opravili, kedar ste našli najcenejše stanovanje; na videz najcenejše je, žalibog, gostokrat najdraže, in to vselej, kedar je ono krivo, da v šoli leto zgubi učenec; tudi to ni res, da je stanovanje za enega dobro, dobro tudi za vsacega. Najpriprav-niši pomoček o tem vam, ki vam niso znstfie okol-ščine tujega kraja, šolske naše postave na roke dajejo, svetovaje, da pri vodji ali kterem učitelju o teh rečeh poprašate, kako in kaj. Nikdar pa svojih otrok v skerb ne izročujte tje v en dan neznanim, ki se o začetku šolskega leta po cestah, ulicah ali kerč-mah stikajo, opazovaje, kedaj bo kdo v šolo pripeljal svojega sina. Dalje nikar ne mislite, kakor vas morda kdo straši, da vam ni pripuščeno, med letom premeniti stanovanja. Šolske naše postave o tej prepovedi nič ne vedo; ampak še celo velevajo, da se mora to zgoditi, kedar se zapazi, da stanovanje ni dobro za učenca. * * * S tem bodi konec mojemu pismu. Kako ga čem neki skleniti? Z edinim, pa serčnim voščilom, da bi bilo, kar sem pisal, predragi, z dušnimi zmožnostmi bogato obdarovani slovenski mladini na korist, kajti le iz edinega tega namena vzel sem pero v roko. Ker pa vem, da sam nič ne premore niti on, ki sadi, niti on, ki poliva, vse pa On, ki dd rast, voščim ti, ljuba slovenska mladina, obilni blagoslov od zgoraj, od Očeta v nebesih, od kterega izhaja vsak dobri dar. — Milostni Bog! usliši želje in vsakdanjo molitev učitelja, ki je slovenski mladini pravi prijatelj Anton Lesar. XII. Šopek slovenskih pesem. Sveti večer. (Mična Betlehemska okolica. Mesto naslonjeno na homec proti izhodu. Cede v pokojni tilioti. Le kak posamezen pastirec čuje tu in tam.) Pastirec čuvaj. Tovarši! poglejte! Nebo se žari! Pa saj v Betlehemu Nocoj ne gori? Vstanite! hitimo! Do mestica tjd; Ljudi prebudimo, Naj hitro gase! Drugi pastirec. Oj bratje! svitloba Preeudna je res; Al ona dohaja Od samih nebes. — Gotovo zaznava Se juterni svit, Ker zvezdic bliščava Je jela temnit'! — Tretji pastirec. Ni ogenj to , bratje! Svit zore to ni, Ker ura odbila Je lih polnoči! Gotovo odpira Nebo se nocoj! Ni hud'ga, ni sile, Nihče se ne boj! Koledarček 1866. Več pastirjev v velikem plahu. Sprelepa, prekrasna, Bliščava je ta; Al z grozo, trepetom Navdaja duha. Oh vsi pokleknimo, Moliti je čas; „Rorate!" zdihnimo, Bog vsmili se nas! Angel. Pozdravljeni, pastirei! Nihče se ne boj! Nebeško veselje Vam znanim nocoj! Rodil je Mesija Nocojšno se noč, Luč vere prinesel In večno pomoč! •— Le urno hitite Pastirei tje v hlev, Tam najdete dete, Ki rešilo vas rev! Na videz scer ubožno; — Al pravi je Bog; — Ki raj bo odklenil, Svet rešil nadlog! — 5 Pastirci na potu k jaslicam. Angelski glasovi. „Laus , gloria, honor!" Od neba verši; „Mir sveti naj vnema Vse dobre ljudi!" Tako razleguje Presladki se šum; To glasi veseli So angelskih trum! Pastirci, zamaknjeni v pobožno molitev pred jaslicami. Pastirci! oj bratje! Oj blagor je vam! Nebeški ste svatje Pred jaslici tam. Vam pervim je dano Mesija molit', Marijo in Jožefa , Vredno častit'! — Vernitev v 1. Serea želje nevgasljive In ljubezni silna moč So na trate ljubeznjive Pripeljale me drugoe. 2. Al kako se je spremenil V dušo vpisani mi Dob,*) Vsaki znan obraz je zvenil, Vse oglodal časa zob. 3. Se oziram in zdihujem Po prijatlih mladih dni, V domovini kot na ptujem Se mi vsako lice zdi. Kristijanski sveti zdihi o božičnem času. V pastirski tam družbi Vsi radi bi bli; Al v lilevcu že zdavnej Mesija več nf! — Vendar on prebiva Na altarji pri nas, Sprejema rad milo On slednji nas čas! Zato pokleknimo K altarju mi tje; Mesija molimo ! Darujmo seree! Prosimo: O Jezus! Tu živeti zvesto, Po smerti telesa Daj sveto neb6! Jos. Levičnik. domovino. 4. Clo po travnikih cvetlice Tak lep6 več ne cveto, In po gaju drobne ptice Tak sladko več ne pojo 5. Zlata mati, oče mili, Sestre, znanci! kam ste šli^ Zdavnej v hladni že gomili Ste zatisnili oči. 6. Tako vse na zemlji mine, Kakor roža odcveti, Kadost, mir in bolečine , Vse le kratek čas terpi. *) Dob je moj rojstni dom, katerega sem 15. avgusta 1864 po preteklih 20 letih obiskal. 7. Skorej bomo tud mi vzeli Milo - žalostno slovo ; Bog daj , da bi v raju peli Skupej pesem angelsko. Jožef Virk. Kres. 1. Žarne luči vtrinjajo Se ko svitlih zvezd nebo, Luči te kresnice so, Kres nam oznanujejo. 2. Le migljajte luči ve Ko nebeške zvezdice, Da časti svet Janez se, Ki od Luči pričal je, 3. Vkrasnihognjihkres gori, Da do neba se žari, Pomni nas na srečni čas, Da je prišla Luč med nas. 4. Prej pa, ko se Luč rodi, Njena zarja prisvetlf, Da bi pozlatila pot Solncu gnade in dobrot. 5. Glej , nebesa se odpro, Zvezda plava na zemljo, Tak nobena lepa ni, Kar na nebu zvezd gori. 6. In svet Janez se rodi V zarji božje milosti, Zvezdice pa vtrinjajo Se nad rojstno hišico. 7. In kresnice biserne Janezu se v čast blišče, Rojstva god obhajajo, Kresa se radujejo. 8. Bodite pozdravljene, Kresa žarne lučice! Pomnite nas Jezusa In svetega Janeza! 9. Žgite vi, mladenči, kres! Pojte ve device vmes Slavne pesme Jezusu In svetemu Janezu! 10. Vi očetje, matere Svitle luči bodite! Da tud vam svetilo bo V raju solnčice žarko. J. Virk. Perutnice serca. 1. Ko ptičica leta čez stermo goro, Kako se vzdigava V premodro nebo! 2. Kaj rado zletelo Bi s tičico jez, Bi pevko spremilo Do svitlih nebes. 3. Al vbogo sem dete In dano mi ni 5. Al veš , kje jih najdeš Te krila lepcS? — Le išči po sercu , Saj tamkaj ti spe. Se vzdigniti kviško, Kjer solnce svitli. 4. Preljubo mi dete Perutnice imaš; In više ko tica Zleteti še znaš. 6. In ž njimi se vzdigaj Tj e — kamor te tica Spremljati ne zna." Luiza Pesjak o v a. Tje gor do Boga, Minljivost. Kak hitro čas nam teče tu na sveti! Glasovi ure komaj se zgubijo, Le kmalo dnevi bodo nam odšteti! Potekla na vretenu nit bo kmalo, Mertvaška tica že na oknu poje, Le uro še, in dan, in — truplo tvoje Bo trohlo v černi zemlji počivalo. Bogastvo kaj bo potlej pomagalo, In kaj posvetna čast in slava? Bo morda to v nebesa te spremilo? Minljiv'ga tamkaj nič ne bo veljalo, Le lepa duša srečno tje priplava; V valovih smerti vse se bo vtopilo. V nekem mestu , ne vem več ravno v kterem, so sedeli enkrat mestni gospodje skupaj pri kosilu, kar stopi v hišo prederzen berač, misleč, da bo dobil od bogatih gospodov bogato miloščino. In res se ni Že druge iz zvonika se glasijo: J. L a v r o m i r. XIII. V Čudna bolezen I 69 prevaril. Začel je namreč stokati in ponižno prositi gospode za majhin dar, rekoč, da ima strašno, skrivno bolezen, ktere pa ne more imenovati pred gospodo, ker se nikakor ne spodobi. Gospodje so ga milovali, in vsaki mu je dal več, nego bi mu bil sicer podaril. Ko se je pa zahvalil in odšel, eden izmed gospodov ni nikakor mogel premagati radovednosti, ter pošlje strežaja za beračem, da ga popraša, kakšina je vendar ta strašna bolezen, ki ga toliko muči. Na to berač odgovori brez ovinkov: „Pojdite, pa povejte gospodu, kakšina strašna bolezen me muči: imenuje se lenoba." J- M. XIV. Kaj ohranja zdravo telo. Podučne čertice za vsakega. I. Vstani na vse zgodaj in zajterkovaj, da vživaš skoz nos nebeški zrak in skoz usta hasnovite nebeške soke in hlape. i Tešč ne hodi od doma. Ta previdnost je posebno potrebna, ako kužne bolezni gospodarijo ali pa če moraš bolnike obiskovati. O poldne se dobro najej. Jej, če je moč najpro-stejše mesne hrane, kajti najzdravejše so in najbolj redivne; vari se vseh umetno pripravljenih jedil, kajti samo za okus so pripravljena in ravno zato mnogokrat zelo škodljiva. Ogiblji se preveč soljenih jedi, kajti sol ovira kervni tek in dihanje. Jej počasi in vse dobro prežveči; le tako se ti bo hrana dobro s slinami zmešala in razmočila, kar prebavljanje(zelo podpira. Na enkrat ne jej toliko, da bi bil popolnoma sit, k&jti premnogo vžite hrane obtežuje želodec in ovira prebavljanje; vedno naj ti bo na misli ravnilo: Nehaj jesti, kedar bi še najrajši jedel! Ako pav imaš dober želodec, kteri vse lahko prebavi, vendar ga ne prepahuj z preobilno jed j 6, kajti vsikdar je dobro in potrebno, aa si nekoliko moči ohraniš; posebno pa bodi zmeren tedaj, kedar si se prej dolgo postil. Vsako 4 — 5 uro zmerno jesti je vsakemu zdravemu človeku zadosti. Zmirom jesti je gerda in pogubna navada. Spat idi dve uri po večerji. H. Kdar vstaneš, dergni si persi z rokami, da ti merzel zrak škodoval ne bode in da se lože ogneš revmatizmu in drugim tacim boleznim. To zelo podpira kervotek po telesu in te varuje prehlajenja. Prepiha se vari bolj ko strele. Merzel zrak zadela potne luknjice in zato ovira izhlapljenje pokvarjenih telesnih delkov, kteri po teh potih odletč kot pot ali pa kot neobčutni hlapi. Kedar si slabo oblečen, ovij si trebuh z volnatim robcem, da se lože ubraniš koliki in griži, ki rada nastopi za prehlajenjem. Ako v hudem mrazu potuješ in ti roke ali noge ozebejo, teri si ozeble ude s studenčnico ali snegom, da se tako žile spet dobro ogrejejo in hude bolezni odvernejo, ki ozebi rade slede. III. Predno se zvečer spat vležeš, prav dobro si dergni podlate; to je zelo zdravo. Ako si že v postelji, tedaj je pred vsem drugim potrebno, da pomiriš serce; vse misli, ki spanje motijo, moraš z obleko na stran položiti. Lezi na eno ali drugo stran in potegni kolena k sebi. V spanji se ne pokrivaj čez glavo ; to je zelo škod-ljivo, ker serkaš nečist zrak in se težko odihuješ. Vsikdar, kedar se zbudiš, moraš se zvlekniti, ca j ti to podpira kervni tek in napravlja čist duh. Privaditi se moraš z zapertimi usti spati. Ako Ive uri pred polnočjo spiš, to ti je k vekšemu pridu, 10 četiri ure po polnoči. Vari se nezmernega vživanja pijanih pijač. Skerbi, kolikor moreš za telesno snago; kajti največ bolezni izvira iz telesne nesnage. Zatorej se omivaj vsaki dan prav dobro po celem telesu in ako moreš, kopiji se vsak dan v mlačni vodi. Vsa glavna ravnila zdravega in dolgega življenja pa še tudi najdeš v sledečih kratkih besedah: — Zmirom veselo serce, glavo hladno, persi proste, noge tople in suhe. Dr. Mat. Prelog. KAZALO. Stran I. Uboga družina..............1 II. Jernejček gre v šolo............16 III. En krivičen vinar deset pravičnih sne......25 IV. Slava nedolžnosti.............33 V. Nova maša na deželi............36 VI. Kuga v Milanu 1. 1630 ......................40 VII. Človek gospodar stvarjenja..........43 VIII. Spremenjena pot.............48 IX. Življenje M. Verneta............49 X. Snaga.................51 XI. Pismice slovenski mladini ...........54 XII. Šopek slovenskih pesem...........65 XIII. Čudna bolezen..............68 XIV. Kaj ohranja zdravo telo...........69 o Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.