Štev. 2.
V TRSTU, 19. septembra 1869.
JADRANSKA ZARJA
Izhaja dvakrat v mesecu, vsako 1. in 3. nedeljo.
Političen, podučiven i kratkočasen list.
Lastnik, izdajatelj in odgovorni vrednik :
G.	H. MARTELANEC.
Volitve v tržaškej okolici.
„Naroda glas je božji glas“, pravi star, resničen pregovor, in blagor ljudstvu, kder se ta glas čisla in spoštuje! Srečna država, ktere vlada sme z dobro vestjo govoriti: Moj glas je naroda glas! — Da bi to bilo tako vselej i povsod, koliko manj reve i nadloge bi- pod solncem bilo, koliko manj solz i krvi bila bi zemlja popila ! Zalibog, da nam zgodovina kaže tako malo držav, v kterih bi se bila narodova volja spoštovala, ali se še zdaj spoštuje. Tudi ljuba naša Avstrija, ktera ima „Volksministerium“ (narodno ministerstvo), in §. 19, to mrtvo rojeno dete, i potem toliko centov zlate svobode — na papirju, ni taka, da bi jo mogli šteti mej tiste države, ktere — Bog nam grehe odpusti — slušajo svojih narodov glas. Hočete dokazov? Slep jih vidi, gluh jih sliši; 18 milijonov Slovanov vpije na gluha ušesa s Preširnovimi i Kolarjevimi besedami, kterih besedi se ne upamo v denašnjih svobodnih dneh tu sem zapisati, ali verujemo tako trdno, kakor na večno pravico, da zemlja, ktera nam je bila zibelka, ne bode samo velik naš grob, ampak tudi mati naše blagosti, moči i slave ! Ne spi več češki lev, brada raste kralju Matijažu !
Nečemo i tudi ne moremo denes klicati na dan glasu slovanskih naših bratov, tudi ne Slovencev sploh, tudi nečemo za priče iz grobov klicati umorjenih Rodetov, — kajti temu pride še pozneje čas —, ampak ozreti se hočemo samo na volitve v tržaškej okolici, ktere so bile zadnjo nedeljo za mestno starešinstvo in deželni zbor. Da to reč tistim, ki o teh zadevah ne vedo vsega od konca do kraja, natanjčneje pojasnimo, moramo nekoliko dalje seči. — Tržaško mestno starešinstvo ima dolžnost skrbeti za pravičen i resničen imenik vseh volilcev. Predno se je vse starešintvo na novo volilo, izdal se je imenik za okolico, pa tak, da prvih posestnikov i najboljših rodoljubov v njem ni bilo , mej tem, ko so bili vanj vpisani taki, ki so uže davno umrli, ali ki nikakor niso imeli pravice do volitve, pravilo nam se je celo, — česar vendar ne vemo — da je bil nekdo v tem imeniku, ki je bil uže več let v težkej ječi in iz nje še ne oproščen. Mestni magistrat je imel nalogo, vsa postavna i nepostavna pota storiti, da okolica izvoli take ljudi, kteri bi okolico izdali italijanstvu. In mestni magistrat je delal tako marljivo in varljivo, da smo se njegovim zvijačam morali čuditi. Pri vsem tem je okolica v mestno starešinstvo volila skoraj soglasno, ali vsaj z ogromno večino samo svoje narodnjake. Ko seje to zgodilo, zavrglo je mestno starešinstvo volitveni imenik, kterega je samo sestavilo, štiri poslance zarad tega zavrglo, enega pa zato, ker se mu je reklo, da še volilec ni. Upor je bil zastonj, kajti, kar sklene večina, to obvelja, bodi si prav, ali neprav !
Trdilo se je, da volitveni imenik ne more imeti veljave, ker so v njem taki, ki vživajo miloščino. V resnici so bili nekteri, ki večidel še sami niso vedeli, vpisani v imenik tistih, ki imajo dobivati brez plačila zdravnika i zdravila. Ce tudi niso rabili ni zdravnika, ni zdravil, vendar se jim je volitvena pravica izpodbila. - Pri tej priliki spominjamo samo to še, da je g. Godin a sedel tri leta v mestnem starešinstvu, če tudi je z svojo roko sebe v omenjeni imenik zapisal. Njemu tedaj ni veljalo to, kar je veljalo drugim, i ta g. Godina še dan denes mogočno županuje, če tudi so ga soseščani zarad jako kočljivih stvari uže davno magistratu tožili. Magistrat te tožbe še preiskavati ni hotel !
Sestavil se je nov volitveni imenik , še slabše od poprejšnjega. V komisije za vodbo novih volitev vzeli so se sami taki možje, ki Slovence sovražijo, volilcem so se po beričih in drugih ljudeh na dom pošiljali volitveni listki, na kterih je bil uže zapisan kandidat, kterega je „Progresso“
nasvetoval, pa tudi volilčevo ime, i velevalo se je volilcem, kde i kdaj naj listek oddadó. Tako se je, kakor čujemo, samo v drugem okraju volilcem oddalo 60 takih listkov, na kterih je bil zapisan dr. Enenkel. Več volilcev zato ni hotelo voliti, nekoliko njih pa je dr. Enenklja izbrisalo in Cegnaija na listek zapisalo. In zarad tega, kakor se govori, hočejo zopet Cegnarja ovreči.
Iz tega se pač jasno vidi, koliko našim mestnim očetom velja ljudski glas. Da tako ravnanje ne more roditi miru in sprave mej raznimi prebivalci tržaške občine, ne pospeševati njene blagosti, kdo tega ne vidi? In če to tako dalje pojde, kam pridemo? Zato kličemo vsem, kterim to velja: Bodite pravični, slušajte ljudstva glas!
Tržaška deželna sodnija o rabuki lanskega leta.
Znano je, kako hudo tožbo je tržaško mestno sveto-valstvo izreklo o tržaških okoličanih, ko je preiskavalo lansko rabuko i kako je dokazavalo v razvpitej brošuri, da meščani Lahi niso ničesar krivi, ampak vsega so krivi — slovenski okoličani. Poslušajmo tedaj, kako deželna sodnija, ktera je te reči natanjčneje preiskavala, govori v uvodu glavne obravnave tržaških rabuk.
Podajemo tu samo tale posnetek :
„Več v zadnjem času pri tej sodniji dovršenih sodeb in dopisov, kteri so bili našeni pri zaprtih, dokazuje neovržno , da je tudi v Trstu, kterega prebivalci so večidel cesarskej hiši in Avstriji zvesto udani, stranka, ktera namerjava odcepiti deželo iz državne zveze, ktera si prizadeva do vlade na vsak način sovraštvo izbujati, ktera je zoperna vsakej gosposki in vsakej postavi, in si prizadeva na mesto svobode razbrzdanost postaviti in rabi vsako pretvezo, da napravlja nered in provocira ostrostne naredbe, ktere potem rabi za svoje zavržljive namere. Ta stranka je, kterej se morajo s popolno pravico omenjene dogodbe pripisati. In za resnico, ako se preudari, da so bile vse dogodbe združene z slavljenjem Garibaldija in Italije in s zaničevanjem Avstrije i njene vlade ; ako se preudari, da so bili vojaki okoličnega bataljona in kmetje iz okolice sploh, ki so nedvomno vladi zvesto vdani, cilj sovraštva in maščevanja tej stranki, mora se pritrditi, da vseh teh dogodeb, ktere so mir v Trstu tako zelo motile, noben drug ni vzrokoval, nego ta neutrudljiva stranka, in da je bila Timeuzova interpelacija in papežev nagovor samo zaželena pretveza tem nemirom, ktere so brez dvorabe popolnoma pripravne bile, podpihovati sovraštvo in zaničevanje zoper postavno vlado, njene zastopnike in privržence. Zagovornik je rekel, da so kmetje, ko so 12. julija skoz mesto šli, meščane na boj klicali, ker so poveljniku pod oknom zapeli ; ali razodevanje lastnih misli in udanost vojakov do svojegapoveljnika in izrek zvestobe in vdanosti do cesarja in vlade, gotovo se ne more imeti v Trstu, ki je avstrijsko mesto, za klicanje na boj, ker se je to postavljenje godilo v slovenskem jeziku, ker ima v Avstriji vsak narod svoj jezik zagotovljen. S tem postavljenjem in rabo slovanskega jezika pri tem smeli bi samo tisti prebivalci v Trstu govoriti, da se na boj kličejo, kteri nobenega druzega vsklika nečejo slišati, nego samo na Garibaldija in revolucijne glavarje ; kteri nečejo slišati nobenega druzega jezika, nego laškega, in kteri bi z besedo „svoboda“ na jeziku najostudniši absolutizem radi vpeljali zoper vse tiste, ki po njihovej menitvi ne govore i ne m i s 1 i j o.“
Mi svetujemo tržaškemu mestnemu starešinstvu, naj bi te resnične besede dobro premislil, kajti z njegovo razvpito brošuro se v ničem ne ujemajo. Ali ima prav sodba, ali mestno starešinstvo, o tem — še Garibaldi ne bode dvomil !
Koroški Slovenci
so se tudi začeli gibati, kar kaže naslednji poziv:
Koroški Slovenci! „Otožni sinovi hladnega Gorotana, kterih dedje so prvi bili hrabre boje za slovensko narodnost, ki pa zdaj zadnji vstajate iz posipov nezavedenja in potujčevanja — zdramite svoj duh k bodrosti!“ — Tako nam kliče pisatelj knjižice : „čujte ! čujte ! kaj slov. jezik tirja.“
Dragi bratje, koroški Slovenci! Ali bodemo preslišali mile klice dragih naših bratov in prijateljev iz sosednih dežel ? — Ali se jim ne bodemo pridružili pod košato lipo slovansko ? — Se li mi — vnuki pradedov, ki so „prvi bili hrabe boje za slovensko narodnost“ ne bodemo vdeležili bojev, ki jih bije ubogi narod naš sedaj ? — Ali morda mi nimamo tožeb ? — Kje imamo pravih narodnih zastopnikov v deželnem zboru ? — Kje se zvršuje §. 19 d. t. p. ? — Kje so narodne čitalnice ali druga narodna društva na Koroškem ? — — Poznamo mnogo rojakov naših, ki so vneti za napredek slovenskega naroda. Prelepo ove prosimo :
Pridite 23. septembra (četrtek) o pol treh po poludne v Sandwi rtovo gostilnico v Celovcu, da se pogovorimo: ali bi ne bilo primerno, da se na Koroškem ustanovi slovensko politično društvo ? Izvolil se bode po razgovoru tudi začasni odbor, da napravi pravila in jih za potrditev predlaga sl. deželni vladi.
Tedaj na resno delo, vi, veljavni slovenski možje, ktere 23. sept. od zapadne do iztočne meje naše deželice za gotovo v Celovec pričakujemo ! V sosednih deželah uže vstajajo svatje majke Slave ; si mi koroški Slovenci ne bodemo še preskrbeli svatovske obleke ? !
Spoznajmo se ! Zedinimo svoje moči!
Na ziljski Bistrici 12. septembra 1869.
V imenu več gornje-kor. Slovencev Ferdo Vigele.
Landkaplan ljubljanskemu Blattu.
„Laibacher Tagblatt“ zmeraj nekaj renči zoper onega kaplana, ki je na pivškem taboru za vpeljanje slov. jezika v šole govoril. — Kakor vsakemu Slovencu je tudi onemu „landkaplanu“ brez tagblattarskega razodenja dobro znano, da so naše ljudsko šole v poslednjem dvajsetletji postale čisto ali vsaj na pol slovenske. Njemu je pa tudi znano, da so vse druge šole naše, ako izvzamemo par slovenskih uric, s kteriml se večidel tako ravna, kakor s petim kolesom pri vozu, še daudeues tako popolnoma nemške ali laške, kakor one, ki se v sredi Nemčije ali Italije nahajajo. Njemu
Nemškutar in Slav.jan.
Nemškutar :
1.	Heil’ge Eiche sei gegrüsset,
Doch verflucht o Linde du!
Wo dein Stamm der Erd’ entsprossen, Ist für uns kein Ort der Ruh’ !
Ja die Slaven, ja die Slaven,
Diese treiben’s mit uns arg;
Diese zimmern uns am Ende Wohl noch unsern Todtensarg!
Slävijau :
2.	Res, vse hvale hrast je vreden,
Ker rodi tak’ tečen sad;
Hrustajo ga pujski radi,
In tud ti ga vživaš rad.
Nam pa se ne manjka hrane,
Ki je boljša od le-té,
In ker Släv’jan jo pridela,
Naj jo Slàvjan tudi jé !
Nemškutar:
3.	Seht nur an ihr eitel Trachten,
Zu verdunkeln unsern Ruhm !
Seht, wie sie zu Grunde richten Wollen dao Germanenthum!
je tudi znano, da ,,Tagblattarji“, mesto da bi nam slovenske gimnazije in realke privoščili, še slovenskih ljudskih šol trpeti ne morejo in da jih ravno zato zdaj tako energično izpod nadzorništva rodoljubnih dekanov v varstvo c. k. bezirks-hauptmanov spravljajo, da ne bi vprihodnje nikdar več taki slovenski trdovratneži iz njih izhajali, ki se ne dajo z lepa, ne zgrda pregovoriti in zapeljati, da bi nemškutarje in „Tagblattarje“ za svoje zastopnike v deželni zbor volili. Toliko glede šol. Kar se pa gorenj eštirskih trotljev tiče, od kterih „Tgbl.“ zmeraj nekaj kvasi, je omenjeni „landkaplan“ na pivškem taboru blizo takole govoril : „Očitno je, da nam hočejo nasprotniki naši narodnost zatreti, če jim se ne bi Slovenci branili, ampak udali, kaj bi sčasoma iz nas napravili? Morda čvrste Nemce? Oj ne, ampak to, kar so ponemčeni gorenji Štajerci, od kterih sam glasoviti Nemec dr. Rechbauer pravi, da, kolikor je gorenjih Štajercev, toliko je trotljev ali bebcev.“ — Ta izrek dr. Rech-bauera je vsakemu človeku znan ki kolikaj nemške časopise prebira. Ako pa glasoviti Nemci sami tako sodijo o ponemčenih gorenjih Štajercih, — kar mora precej resnično biti, ker imajo, kakor je znano, severni Nemci ponemčene Meklen-buržane tudi za takove kilovce, — more citiranje te nemške sodbe Slovencu le tisti v pregreho šteti, ki je sam trotelj in sicer — če si kakor „L. Tgbl.“ le zarad kake na taboru izgovorjene besede jezik brusi, pa ne pove kako in kaj in vse napak zavija — ne nedolžen, ampak peklensko hudoben trotelj.
DOPIS.
Iz JPolaorja. Zbrali so se — kakor je znano —
11.	avgusta v celjski čitalnici nekteri narodni duhovni in med drugimi rečmi sklenili, „Danico“ in „Slovenski narod“ podpirati. Hvalevreden je sklep, Bog daj, da bi tudi povsodi dobro voljo našel, ker časnikov nam je potreba, kakor ribam vode. Pa čudil sem se, da so „Slovenskega Gospodarja“ celo opustili, še besedici o njeni nobeden ni izgovoril. Alj so gospodi mislili, da „Danica“ in „Narod“ že zadostuje? Duhovnikom pač, ali potrebno je, da tudi za priprosto ljudstvo, za kmete skrbimo, da se tudi oni omikujejo, da še tudi oni do čistega zavejo, da v njihovih žilah slovenska kri teče, da je silno potrebno, v šolah slovensko podučevati. In v tem obziru je „Slovenski Gospodar“ neobhodno potreben. Prepričati se moremo tega, ako program „Danice“ in „Naroda“ pregledamo. — „Danica“ je čisto cerkveni list, kteri le nekoljko političnih opazk prinaša, „Narod“ je čisto politični, in — kakor so narodnjaki, kteri so ga vstanovili, sami izrekli — le za bolj
Doch umsonst — wir bleiben Herren, \V o ihr Slaven lebt und webt ;
Uns’re Ehre, unser Anseb’n Keiner von euch untergräbt!
Slävij an :
4.	Tisti časi so minóli,
Ko si ti gospod bil naš,
„Gazda“ sicer znaš še biti,
Toda temu, ki je vaš;
Mi pa upog’vali glave Pred taboj ne bomo več, —
Dnovi sužnosti železne Hvala Bogu, zdaj so preč!
Nemškutar:
5.	Thöricht Volk, so lass’ doch einmal Von den Traumideen ab,
Oder, willst du solche nähren,
Bis dir aufthut sich das Grab ? Kommet her in uns’re Reihen,
Tanzt mit uns den deutschen Tanz, Und um euer Haupt lasst wunden Euch den dunklen Eichenkranz !
Slävijau:
6.	Res, neumni smo mi bili,
Da kdaj ubogali smo vas,
Da mi nismo to storili,
Jasen bil bi nam obraz ;
izobražene čitatelje odločen. Ako pa zdaj „Slov. Gospodarja“ pogledamo, je on v tvarini in pisavi tako rekoč st varjen za kmet a. Razlaga razne gospodarske stvari, v kterih kmete podučuje ; potem prinaša razne dopise, s kterimi narodnost zbuja, na zadnje še potrebne politične novine, v kterih nas s raznimi prigodki po svetu naznani, posebno pa članki „pod lipo“ so jako mični in obsegajo tako rekoč vse v sebi. Beseda je lahko razumljiva. Vidi pa se tudi sad, kteri nam je že rodil. Od kod pa je prišlo, da so v nekterih krajih kmeti tako narodni ? Ker berejo že od začetka sem „Slov. Gospodarja“, in narodnjaki so celo na svoje stroške več iztisov naročili in ga po srenjah razpošiljajo, ne da bi samo v županovi hiši v kotu ležal, ampak da potuje od hrama do hrama, in skoro vsak otrok že kriči : „Mi smo Slovenci!“ Da bi še več enakih narodnjakov bilo! Prepričan sem, ako bi v vsako srenjo le še deset iztisov „Slov. Gospodarja“ razun že naročenih spraviti mogel , bi v kratkih letih našo slovensko ljudstvo kakor skala stalo zoper vsako potujčevanje, nobeden nemškutar ne bi le enega kmeta oslepil in pregovoril, „verfassungsfreundlerji“ bi morali molčati. Zato ne prezrimo našega vrlega „Gospodarja“, ampak krepko ga podpirajmo in skrbimo, da vsaj dvakrat v tednu potuje med kmete, da je v vsaki potrebni reči podučuje. Smemo prepričani biti, da naš trud ne bo zastonj, da naši goldinarji bodo dobre obresti prinašali. *)
*) Popolnoma se ujemamo z gosp. dopisnikom. „Slov. Gospodar“ je gotovo uže mnogo koristil i bode še več, ako ga narodnjaki dobro podpró. Časopisi nam so tako važni, da bi jih imel vsak, kdor se šteje mej rodoljube, na vso moč podpirati.	Vred.
DROBTINE.
*	(Dopolnitne volitve v tržaško mestno starešintvo.) V
prvem razredu v mestu so bili izvoljeni : Karol Vallon z 23 glasovi, Karol Rittmayer z 18 glasovi in Jurij Volki z 11 glasovi. Vsi trije so dobri avstrijski rodoljubje. To kaže, kako malo moči ima rogovilska italijanska stranka mej velikimi posestniki in prvimi bogataši v Trstu, ker še 11 glasov ni mogla skupaj spraviti za svoje ljudi. — — Okolica je volila preteklo nedeljo, izvoljeni so bili: v prvem okraju Anton Loren-zutti z 42 glasovi; v drugem France Cegnar z 63 glasovi;
tre tj eni Viljem dr. M es tron z 16 glasovi; v petem Jakob Štrukelj z 2 9v glasovi in v šestem Ivan M. Starec z 26 glasovi. Cegnar, Štrukelj in Starec so naši narodnjaki in vrli rodoljubi, Lorenzutti in dr. Mestron sta malo znana moža, o kterih do zdaj še ni bilo nobene govorice.
*	(Napad na g. Cegnarja.) Preteklo nedeljo ponoči je šel g. Cegnar mirno proti domu. V ulicah Bacchi pri Acquedotti se mu približa lepo oblečen visok i mlad mož , ter ga uže od
daleč nagovori in prav prijazno prosi, naj malo počaka , ker bi ga rad nekaj vprašal. Gosp. Cegnar postoji, oni se približa ter ga prime pod pazduho. Ko na vprašanje, ali je on Cegnar, ta pritrdi, udari ga nekdo, ki se mu je mogel skrivši približati, tako hudo zadej po glavi, da se je nezaveden na tla zgrudil in da se je debela rogljata palica, ktero ima zdaj policija, na nje-govej glavi razklala. Ali zavratnim morilcem to še ni bilo dosti ; ranili so ga potem še na obeh rokah i na enej nogi. Po sodniškem spričalu je rana na glavi nevarna, poškodovanje težko; zdaj vendar ni več nobene nevarnosti. Pristavljamo samo to še, da je bil g. Cegnar tisti dan v mestno starešinstvo izvoljen i da je bila njegova volitev v mestu uže znana, če tudi ne še po voglih nabita. Ni tedaj dvombe. da je bil tu namenjen politični umor. — „Cittadino“, ki to pripoveduje, ne more si kaj, da ne bi še. ozir te zgodbe, sikal strupenega jezika na poškodovanca. Njegove besede „salvo e sano“ pričajo, da mu je žal, da C. ni mrtev obležal, i tega razboja — naj se čudi, kdor hoče, mi se ne moremo čuditi — kriv je največ „Cittadino“ sam, ker je svojo drhal vedno zoper C. dražil. In „Cittadino“ trdi, da dela za svobodo, za človeštvo. Sram naj ga bodi !
*	(Slovensk. Narodu) se iz Trsta piše, da se je učitelj Eugen M e d a n i c h pri nekej priliki zoper Cegnarja takole izrazil: „Darali un buon fračo di legnate a quel fiol dun can, dopo la finirà.“ (Naj se ta pasji sin dobro pretepe, potem bo že nehal). Te besede bi utegnole povod dati, da se na sled pride tistim, ki so napadli gosp. Cegnarja. — Ubogi otroci, ki imate tacega učitelja!
*	(Pravoslavna cerkev) v Trstu se odpre jutri z veliko slovestnostjo. Krasna božja hiša je ta cerkev.
*	(Za častne meščane v Gorici) so imenovani ministri Giskra, Brestel, Plener, Potočki, namestnik tržaški general Möring in prejšnji goriški mestni župan dr. Visini. — Res prav hraber čin goriških meščanov!
*	(Kljun) je bil, ne vemo kako i zakaj, izvoljen v ljubljanski deželni zbor i potem — incredibile dictu — celo v državni zbor. Na Dunaji pa je z očetom Beustom zvezo sklenol, Slovence zatajil •— ljubil jih tako nikoli ni — temu kljunu so poslali njegovi volilci nezaupnico. Ali ker kljun misli, da je več nego njegovi volilci, zato kljun ne gleda na nezaupnico, ampak na svoj žep i morebiti tudi na zlati obroč krog njegovega vratu.
*	(Celovški škof) se letos vdeležuje koroškega deželnega zbora.
*	(G. A. Tomšič), kije šel v Prago k Husovi svečanosti, je na prsih zbolel in leži v tamošni bolnišnici. Tačas vreduje g. J. Jurčič „Slov. Narod“.
*	(Prva porotna sodba v Pragi) je vrednika „Pokrok“ trikrat soglasno za nedolžnega spoznala. Tudi zatoženega vrednika „Narodnih Listy“ je soglasno za nedolžnega spoznala.
Srečen in vesél prepeval Bi na polja naš kmetic,
Ki zdaj toči britke sólze In ne vé od sreče nič !
Nemškutar:
7.	Brüder lasst uns sein, und Freunde;— Aus dem Herzen bannt den Groll ; — Glaubt uns, auch wir haben Herzen, Die der süssen Liebe voll ;
Und die Fülle dieser Liebe Strömt von nun an nur auf euch, Wenn ihr uns die Hände bietet Und — erweitert unser Reich !
Slävij an:
8.	Dva gospoda — ena hiša,
To nikdar ni v stani bit’,
Eden glodal bi le skorje,
Drugi bil bi kruha sit !
Vi počnite, kar vam drago,
Nam pa dajte vedno mir ;
Ak’ možgan kaj imate v glavi,
In ni oče vaš — hudir !
Nemškutar:
9.	Gold’ne Früchte wird uns Allen Bringen solche kühne That,
Darum, vielgeliebte Slaven,
Folget meinem guten Rath:
Deutschlands Banner sollen flattern,
Wo jetzt die zastava weht,
Eichen soll man dorthin pflanzen,
Wo jetzt eure lipa steht !
Slävij an :
10.	Nam že sreče svit se žari,
Prosti smo že vseh okov, —
Torej le edini, bratje Slävijanskih vseh rodov !
Kmal’ nemškutarija pojde Rakom žvižgat, puram pét,
Takrat pa Slävjan bo rajal,
Da potrésal se bo svét! —
Sumedolif.
Vprašanje.
Samson dobro bil ukrotil Nekdaj je Filiščane,
Ki repenčiti so jeli Nad otroki Juda se.
David komaj dobro zraste,
Pa vže ubije Gol’jata,
Ki preklinjal je Jehova,
Izraelskega Boga.
Kdaj pa ti, moj rod slovenski,
Take boš može dobil?
Kdaj kak’ Samson ali David Te bo rešil tujih sil?
Sumedolif.
*	(„Zatočnik“), časopis hrvaške narode stranke, je že začel izhajati v Sisku in cicer na celi poli in vsak dan, razen nedelje in praznikov in velja po pošti pošiljan za četrt leta 4 gld. 50 kr. Ko je prvi list izletel izpod valka v tiskarni, so ga vrli Sisčaui pozdravili s strelanjem iz možnarjev.
*	(Nov časnik v Pragi.) Od 12 t. m. izhaja v Pragi nov političen časnik z naslovom „Slovan.“
*	(Pri oo. Mehitaristih) na Dunaji se tiskajo pesmi g. J. Stritarja. Gotovo bo vsak Slovenec, kteremu je na slovenske beletristike razcvitu kaj ležeče, težko pričakoval poezij znanega kritikarja in spoštovanega pisatelja ter veselega srca jih pozdravil : dobro došle !
*	(Na Dunaji) se je ustanovilo novo „družtvo liberalnih Avstrijancev“, kterega program tukaj v posnetku prinašamo. Glasi se: To družtvo si je naložilo, z vsemi postavno dovoljenimi pomočki na to delovati, da bode mir in sloga med avstrijskimi narodi, in tako prava svoboda v političnem in verskem oziru za vse ustanovljena, da sc ljubezen za besedo „Avstrija“ pri vseh narodih, ktere obsega, spet zbodi, spoštovanje in zaupanje od zunaj spet pridobi.
*	(Na čast pruskemu kralju) se je pri priliki veselice, obhajani zarad prihoda Nj. veličastva v Kraljevec (Königsberg), podrl tamošnji most. Mnogo ljudi je padlo v vodo ; dozdaj so izvlekli že 38 mrtvih iz vode.
*	(V Laškem trgu) se danes Čitalnica slovesno utvori, in sicer sè sledečim načrtom: Pozdrav. — Pesem „Slovenska dežela“ (zloženi kor). — Govor. — Pesem: „Ilirija oživljena“ (možki zbor). —Deklamacija. — Pesem: „Na hribih“ (zloženi kor) — Govor. — Pesem : „Roža“ (zloženi kor). — Po končanem načrtu prosta veselica in ples.
*	(50 let star rekrut.) V Segedinu na Ogerskem je moral priti pred kratldm na nabiro vojakov nek mož , ki je bil krščen leta 1849. Pozabilo se je namreč pri popisovanji povedati , da je bil mož že 30 let star, ko se je dal krstiti. Se ve , da ga niso vzeli.
Naš tržaški pesnik g. Koseski
je pisal Matici naslednje pismo:
Ne zamerite mi, slavniga družtva prečastiti gospodje, de Vam tako pozdno odgovorim na pismo Vaše prijazno 16. okt. 1868 1. — Duh je sicer voljan, al meso sedemdesetletnega pesnika v Trstu je, žalibog ! jako oslabelo. Telesnim slabostim pridružuje se v duhu plahota, pred tako častito gospodo stopiti s praznimi rokami. Tudi sedaj ne pošiljam mnogo, al „nekaj maliga vonder le“, obetam pa v prihodnji čas še marsikaj Vam poslati, „ako Bog da, i sreča junačka“. Pred vsem mi dovolite, da se držim starih oblik; rajši umolknem, nego se poprimem novih. „Vse naj tedaj ob starim ostane, tako kakor sem pisal “ — Morda bi boljše bilo, z izdavo prve pošiljatve čakati druge, kajti obe daste še le vidno knjigo, toda to prepuščam častitemu društvu. Vprašali ste me, koliko nagrade zahtevam za svoja dela. Da se izognem vsakemu takemu vprašanju, odgovarjam, da nič ne želim, še manj pa kaj zahtevam, ampak plačilo moje je, kar pove veliki pesnik z besedami :
Ich singe, wie der Vogel singt,
Der in den Zweigen wohnet,
Das Lied, das aus der Kehle dringt,
Ist das was mich belohnet.
Kar bi rad imel, to sta dva ali tri izstisi izišle knjige, zraven tega pa in to v prvi vrsti blagovoljnost drage Slovenije, ktero vedno nespremenjeno ljubim ves čas svojega življenja. — Bodi mi v pervi versti dovoljena priserčna zahvala za vse z listom častitim 18. julija t. 1. meni poslane knjige. Zalibog, da izreči ne morem tako dostojno, kakor bi se htelo , hvaležnosti, ki se v sercu mi snuje. Z besedo golo tega ne dosežem ; taka dobrota terja znake vidljive. Nakloni mi tedaj prihodnost, kar ovira sedanjega časa nezgoda. Pismu temu priložim do-veršeno pravlico „Mazepa“. Dobila je v tretjem oddelku 12 novih osmerk, tedaj 96 stihov. — S tem stopi za naprej ta pesen» iz mojih misel. Bog daj. da vgodi in živo slovensko zadene. Sedaj mislim najprej „visoko pesem“ do konca speljati. V „Novicah“ sta natisnjena bila le dva odlomka. Po izvirni namembi jih tedaj ostane še šest enako dolžil» pesniškemu otesavanju prepuščenih . . . Potem še le nastopi poglavitno moje delo o kterem se bo govorilo, kadar bo vdarila ura namenjena, ura ugodna. V' obziru izdavanja mojih pisanj prepustim sleherno vsako presodbi častitega družtva. Samo oblike imajo stare biti, kakor so jih rabili serčno in živo spoštovani učitelji moji. . .
Naštevši pesmi, ki jih se pošlje Matici, sklepa pismo z besedami :
To je vse, kar imam. V istini mala reč, trohica, bilčica, nič ! O ti senčici se moja ošabnost gotovo ne bo napenjala. K temu bi se htelo bolji klaje — — mlade, cvetne, zelene detele!“
Oittadinuu
Se nesreča Ti ni sveta, dragi moj „Cittadino“! Tvoj „salvo e sano“ kaže dovolj, da Ti je žal, da me niso umorili. Obleci tedaj črno obleko i tarnaj, ker mi je mili Bog tako čudno obvaroval živenja veselo luč. Vzrok imaš temu, saj si prav Ti vedno dražil i hujskal razgrete glave zoper mene. Jaz pripisujem Tebi svojo nesrečo, ali Bog vé, sovražim Te ne. Vprašati pa Te moram, kdaj i kde sem jaz slovensko ljudstvo podpihaval, kakor si trdil Ti uže stokrat, kakor trdiš še zdaj, ko popisuješ mojo nezgodo? Povedi mi samo en „factum“, ali — factum mora biti, ne pa izmišljija. Jaz spoštujem i ljubim vse narode, priznavam vse njihove pravice; naj me vzame Bog tisti dan, kose sklene bratovska zveza mej njimi! — Jaz sem rojen Slovan, kakor Tvoj — urednik! Iz stare zgodovine sem se učil, kako sveta je ljubezen do svojega naroda, — to se je učil tudi Tvoj — urednik. Ali se mi tedaj more očitati, če delam po božjih i človeških zakonih za svoj narod po slabih svojih močeh ? Bog me ! to je dolžnost vsacega človeka, toraj tudi moja in — Tvoja!
Se bi Te rad vprašal, kaj misliš z „d'oltre monti“ itd. Ker danes še ni Italije do planin, tedaj ne morem Tvojih besed drugače razlagati nego da so avis au lecteur. Jako se varaš, če misliš, da nas pokolješ. Ce imaš tak blag namen, spominjaj se ozbiljnih besed: Exoriare aliquis nostris ex ossibus ultor.
Zdrav, „Cittadino“ !	France Cegnar.
Kratkočasnice.
Jure si rani roko. Miha mu svetuje: „Pošli po arnike v lekar-nico !“ — Jure odpravi svojo sestro v lekarnieo; čez 4 ure mu prinese vsa potna i spehana namestu arnike dva —arenka (lunja).
Nemškutarček sodi Jurja, ki je bil tožen, da je v gozdu dve huji posekal: „Škode plačate 2 gld. 50 la-., v pržonu pa boste tri dni, Vi lesen tat, Vi!“
Leta 1847 je šel Jure na desetino. Popoldne ob 4 uri sede vsa grajščinska i županijska drhal k mizi. Mlada županja donese dobro juho, dobro kislo zelje, potem pa 6 piščet, v kojih so se tudi č e v e s a spekla. — Celo uro čakajo črne kave, kar pride županja i reče: „Ne zamerite ! Uže ob sedmi zjutraj sem kavo pristavila, pa je še zdaj trda ko fižo 1 !*
Jure vstrli 3 kljunače, in jim zatakne po lovski šegi però v zatilnik i gre proti domu. Sreča plemenitaša, ki se mu sline cede po kljunačih. „Sinoči o mraku', pravi plemenitaš, ogledaje vstreljene tiče, „sta mi nad glavo letela dva ravno taka tiča s peresom v glavi; gotovo sta bila kljun a č a!“
Jure lovi nad Ležečami zajce i kotorne. Pred rajncem Tincem, izpod Nanosa, vzleti jastreb. Tinec poči vanj i smehom vsklikne : „Prestrelil sem ga; pol ga je padlo, pol ga pa naprej leti!“ Lovci priskočijo i poberó oskubljeno kotorno, kojo je prestrašen jastreb izpustil iz krempelj.
Jure dob» pisano priporočilo zaradi nekega hlapca. Nemškutar mu piše: „bas Änedjt ift Bier alte« feig." Gotovo je hotel pisati „fiiljig", in Jure vzame hlapca za leto in dan.
Krikovič prosi Jurja: „Pošli mi, prosim, kacega zajca, da se ž njim pogostim!“ — Jure gre na lov, spodi zajca, strli za njim i ga, ko po navadi, ne zadene. „Le teci“, kriči za njim, „le teci, koliko’’ moreš, pa — naravnost k strijcu!“
J»ire poreče v šali Tomažu: „Ti osel ti!“ Tomaž ga toži. Prideta pred sodnika. Tomaž nagovori sodnika: „Glejte, gospod! Da bi bil Jure meni dejal : ti tatti, ti ropar, ti slepar ti, •—molčal bi bil, ker to nijsem! Zdaj pa tirjam, da bodi po postavi kaznovan, ker mi jè rekel: ti — osel ti!“	M.
^DiMl
POSLANO.
Iz Rojana. — V nedelo 19. t. m. bo rojanska Čitalnica volila prvosednika, in 26. t. m. napravi besedo s deklamacijami in igro „U11 r a“ v novim stanovanju, h kteri vljudno vabi ude
in rodoljube ^	Odbor.
Ustopnina k besedi 10 kr.__________