F. Milčinski: Davorin Trn in pogrebno društvo „2adnja čast" 99 Davorin Trn in pogrebno društvo »Zadnja čast". zjutraj. Spisal F. Milčinski. lavni dedič mi bodi pogrebno društvo »Zadnja čast" z edinim pogojem, da mi priredi svečan pogreb po zmislu svojih pravil. Ce pa pogoja ne izpolni, podeduj mojo zapuščino sorodstvo. Dne 30. aprila 19 . . ob polosmih Davorin Trn." Napisavši te vrstice, je upokojeni major Davorin Trn še prilil skromnim cveticam v dveh košarah poleg pisalne mize, dal kanarčku v kletki poleg okna sveže vode,. zrnja in sladkorja in počasi in oprezno navil stensko uro. Ta stenska ura mu je bila zvesta družica že več nego dvajset let in nazival jo je „teto", ljubil jo je in stregel ji, stari, občutljivi in nadušljivi revi, kakor bi stregel lastni materi. Kadar je po zimi, na svojem običajnem prostoru pri durih pričenjala vsled mraza po-kašljevati in se opotekati, jo je ročno prenesel s tolažljivimi besedami v gorki kotiček poleg peči, da si je ogrela otrple ude in prišla zopet v red s svojim „tiktakom". In z vročim oljem jo je namazal, kadar je bila hripava! Enkrat na leto pa je del „teto" vso narazen in ji opral in osnažil kolesca z vročim lugom, kar ji je dobro storilo kakor toplice staremu človeku. Marsikak dolg večer je prebil stari samec v domačem pogovoru ž njo. Kanarček je bil še mlad in norčav... ali s „teto" se je dalo prav pametno može vati, in major Trn jo je zelo čislal. To iskreno prijateljstvo med njima je bilo tudi vzrok, zakaj je bil major tako naklonjen sploh vsem uram ter cesto izražal prepričanje, da zmagovito prodirajoča ideja demokracije prej ali slej tudi uram priskrbi volilno pravico, če ne v peti, pa vsaj v šesti kuriji! Resno ji je pokimal, potem pa sedel na divan in lepo čedno umrl. Iz rok mu je zdrknil samokres in okorno zarožljal po trdih svetlih tleh. Kanarček je preplašen zafrfotal in vprašal: „Cik?", »teti" pa, ki je bila pravkar začela biti osem, je zastala sapa, ko- 7* 100 F. Milčinski: Davorin Trn in pogrebno društvo „Zadnja čast". lesce, ki je visela na njem utež, se je zmuznilo z verižice, in — ustavila se je . . . Major se je bil dobro zadel, kakor je bilo od moža njegovega stanu le pričakovati. Kar se pa tiče nagibov, ki so ga napotili v prostovoljno smrt, bodi povedano, da je bil orožni list njegov v redu in da torej zakonitih ovir ni bilo za izbrani način smrti. In to zadostuje javnosti! Vse drugo je bila zasebna stvar gospoda majorja, ki nikogar nič ne briga! * * Pogrebno društvo „Zadnja čast" je bilo na višku svojega ugleda. Delokrog se mu je raztezal po vsej blaženi deželi, v sleherni fari je imelo svojo cvetočo podružnico in javnost mu je molče priznavala naravnost monopol za pogrebe. Da je kdo umrl gladu ali mraza, ni nikogar zanimalo; ali umreti in leči v mrzli grob brez spremstva „Zadnje časti", je bilo nekaj tako nezaslišanega, da take smrti sploh niso smatrali za popolno veljavno in sposobno za dosego venčnega počitka, ampak so nesrečniku, ki se je drznil na tak neobičajen način preseliti se s tega sveta, najširši krogi jasno in glasno izražali svoje človekoljubno prepričanje, da kožuha baš ne bo potreboval „na onem svetu ..." Predsednik temu uglednemu društvu je bil komorni založnik gospod Bogomil Pehtran, majhen, živahen možiček z belo, na kratko pristriženo brado, rdečim noskom in zlatimi naočniki. V obrt sta mu bila „uvoz in prodaja glasovite in nenadkriljive pristne vode iz reke Jordana na drobno in na debelo v sodcih franko na dom postavljenih, v buteljkah z eno, dvema ali tremi zvezdami in v odprtih posodah črez cesto". Gospod Bogomil Pehtran je bil pravi dobrotnik bolnega človeštva! Njegov Jordan je učinkoval „nedosegljivo in spasonosno pri vseh notranjih in vnanjih boleznih, urejeval in čistil kri, pospeševal prebavo, odpravljal zlato žilo, skratka, ozdravljal vse še tako zastarele bolezni. To je posve-dočevalo na tisoče notarsko overovljenih priznalnih pisem. Umazan konkurent je sicer trosil zlobne trditve, da je Pehtranov Jordan po vseh pravilih umnega kletarstva tako izdatno krščen pri mestnem vodovodu, da bi se smel prodajati po cesarskih zakonih le še za „Polujordan" ali takozvani „petijot", ne pa za pristnega! Ali tvrdka Bogomil Pehtran je temu zavistnemu klevetniku temeljito zavezala obrekljivi jezik s certifikatom kemičnega preizkušališča, ki se je sicer nekoliko preobširno pečalo z izbornimi lastnostmi mestne vode, kar F. Milčinski: Davorin Trn in pogrebno društvo „Zadnja čast". 101 ni spadalo k stvari, vendar pa objektivno in odločno poudarjalo velikansko in bistveno razliko med mestno vodo in Jordanom ... Ta zaslužni mož je bil torej predsednik „Zadnje časti". Ko je presenetljiva vest o majorjevi smrti in njegovem testamentu dospela tudi do njegovih ušes, se je nemudoma popraskal za njimi in sklical nujno in važno odborovo sejo ter nanjo povabil tudi društvenega psihiatra. To častno in mastno službo je opravljal takrat v popolno zadovoljnost društva homeopat doktor Lačny. Nepričakovane dediščine nikakor ni kazalo odklanjati. Že navadni takt ni dopuščal, da bi se dala takorekoč „korbica" rajniku, ki je bil poleg svojih slabosti vendarle ugleden človek, zakaj pri davčni administraciji so ga cenili na šestdeset tisoč kron! To je brižni predsednik mimogrede hitro poizvedel. Ali pogoj zastran pogreba je bil neprijeten, ker društvena pravila niso dopuščala prirejati pogrebov samomorilcem, razen če je kdo izvršil samomor v zmedenosti duha. Popolnoma umestno je torej bilo, da se je predsednik Bogomil Pehtran popraskal za ušesi! . . . Odborova seja je bila izredno živahna, in ne vem, kakšen uspeh bi bila imela brez spretnega vodstva izkušenega gospoda predsednika. Dasi je bilo na dnevnem redu zgolj posvetovanje in sklepanje o vprašanju, ali je bil rajni Trn ob času samomora jasne pameti ali ne, in ali je po zmislu pravil vreden društvenega pogreba, sukalo se je vendarle vse zanimanje odbornikov bogvedi iz katerih vzrokov okoli visokosti zapuščine. Nekateri so jo cenili celo na stotisoč kron, kar pa nikakor ni šlo v glavo društvenemu »gospodarju", gospodu Rožmarinu, ki je bil kolikor toliko trezen in je z izdatnim glasom izražal svoje dvome, da bi človek, tako bogat, prostovoljno hotel zapustiti dobrote tega sveta! Gospod predsednik je opetovano opozarjal slavni odbor, naj se drži stvari, ki je z ozirom na naravne zakone, katerim je podvrženo mrtvo truplo, zelo nujna. Da spravi razgovor v pravi tir, je moral slednjič sam povzeti besedo. Potegnil je roke iz žepov in rekel, da so društvena pravila stara, in zaradi tega jih je brezpogojno spoštovati. Stvar someščanov je, da spravijo svojo smrt v sklad z društvenimi pravili, ako žele društvenega pogreba! Društvo pa ne sme in tudi ne mara niti za las kreniti od svojih pravil! Naj gre za bogatina ali berača — za vse ima društvo isto neomahljivo pravico ! 102 F. Milčinski: Davorin Trn in pogrebno društvo „Zadnja čast". „Vem," je rekel s povzdignjenim glasom, „da nam bodo naši sovražniki podtikali sebične nagibe, če morebiti izrečemo mnenje, da si je rajnik prestrelil nit svojega življenja ob omračenem duhu» in mu naklonimo društven pogreb. Toda tako natolcevanje, slavna gospoda, nas ne sme ovirati, da kot značajni možje vestno in nepristransko ne poudarimo, ali ne dela žalostni slučaj, ki se danes posvetujemo o njem, vendarle izjeme po zmislu naših pravil, dopuščajoče društven pogreb!" „Gospoda!" je nadaljeval, „kar se tiče moje osebe, naravnost povem, da sem trdno prepričan, da je bil rajni major Davorin Trn v svojih zadnjih trenotkih resnično zmešan. Najboljši dokaz temu je njegova lastna oporoka. (Medklic: „Vsak je trapast, ki nam kaj zapusti!") — Gospodu Rožmarinu čestitam na njegovi zidani volji, ali meni se zdi stvar jako resna! . . . Vsi dobro vemo, da rajnik ni bil „naš", ampak sovražen našemu društvu! Vzvišenega zmisla našega delovanja ni nikdar pojmil! Koliko je tega? . . . pet dni! kar sem ga sam na svoja lastna ušesa slišal, kako je razkladal v javni restavraciji, da smatra za ideal smrti, zgoreti na grmadi vrhu Triglava, kjer bi viharja sile črez noč razpihale pepel, da ne bi sledu ostalo o njem ... ali pa umreti v eni neštetih kotanj zapuščenih kočevskih gozdov pod visoko praprotjo, kamor mesece in mesece ne stopi človeška noga in kjer bi mu bila hvaležna pogrebca edino le požrešni gavran in lačni volk!! . . . Njegove lastne besede, gospoda, ki sem si jih takoj zapisal za vsak slučaj! — In ta naš neprijatelj je volil vso svojo ogromno imovino — nam! Tako hipne izpremene nazorov si jaz, gospoda, ne morem drugače tolmačiti nego s pete-pata-patologično pretvorbo možganov! In zaradi tega, gospoda, sem rekel, da je posneti zmedenost njegovega duha že iz njegove oporoke!" Po teh besedah, ki jih je spremljal resen pogled na odbornika Rožmarina, je vtaknil gospod predsednik roke zopet v žep. To je bilo znamenje, da je končal. Splošno odobravanje je sledilo njegovemu govoru. „Trapast je bil, pa je!" je prepričano pritrjeval gospod Rožmarin. „Ali nisem rekel, da je bil trapast? Zato pa zasluži prima pogreb! Večna luč naj mu sveti in pa za častnega člana ga naredimo, če hočete! — Kaj ne, dohtarček?" Ta prijazni ogovor je bil namenjen navzočni diki zdravništva, ki se pa zanj ni kar nič zmenila, ampak mize in potrpežljivo čakala ukazov gospoda predsednika. F. Milčinski: Davorin Trn in pogrebno društvo ,,Zadnja čast". 103 „Pisker-lonec, pa je seje konec!" je šegavo še pripomnil gospod Rožmarin. „Zdaj pa lahko gremo, pogrebci!" Bil je mali obrtnik in zelo se mu je mudilo na običajni zajtrk pri „Ribi". Tudi ostala dična gospoda, ki se je že zopet živahno pečala z majorjevimi tisočaki, je pričela polagoma dvigati bremena svojih važnih teles raz sedeže, in gospod predsednik je pravkar hotel zaključiti debato in naročiti, kakor običajno, društvenemu psihiatru, da izgotovi za akte izvedensko mnenje v dogovorjenem zmislu — kar zagleda koščeno roko odbornika doktorja Kljuke, oglašajočega se za besedo. Doktor Kljuka je bil odvetnik, pa je že par let zastopal zgolj še „Zadnjo čast". Mnogo časa itak ni imel, ker mu je obilo opravka provzročala dan na dan ozka črna kravata okoli košatega vratu, ki mu je venomer uhajala vstran, dasi jo je neprestano zasukaval na sredo in jo zatikal pod gumb nizkega ovratnika. Odborniki ga niso kaj ljubili, ker jih je žalilo, da je doktor. Poslušali so ga pa, in ko se je nemir polegel, je, zasukavši svoj občutljivi vrat na desno in levo, povedal pozornemu gremiju, da vsekakor pritrjuje utemeljenemu mnenju velecenjenega gospoda predsednika, da je bil namreč rajnik omračenega duha in da mu gre pogreb po društvenih pravilih ... Omenil bi le to, kar pa pravzaprav ne spada k stvari, ker se ne tiče pogreba, ampak oporoke: „Oporoka namreč . . . kar se tiče oporoke ... po zakonu namreč — oporoke, napravljene v zmedenosti duha, ne veljajo! . .'• ." Doktor Kljuka je nameraval tukaj napraviti iz retoričnih ozirov samo kratek odmor in ga porabiti v to svrho, da aretuje nepoboljšljivo kravato, ki mu je zavratno ubegla tja vzad na zatilnik, in jo po odgonu pritira zopet nazaj v njeno domovinsko občino pod gumb. Ali njegove skromne besede so vzbudile silen vihar, kakršnega ponižni odvetnik niti sam ni pričakoval v svoji čisti duši; prisiljen je bil torej vedriti s svojim nadaljnim govorom, dokler ne poneha najhujša nevihta. Predsednik je bil za hip kar omamljen; potegnil je sicer roke iz žepov, pa navzlic temu ni vedel kaj drugega povedati kakor: „Kako? Kako? Tako? Tako?" Potem je sedel in rodila se mu je nenadoma nujna potreba, da sname naočnike in jih prične temeljito snažiti z robcem. To opravilo je blagodejno vplivalo na njegovo "duševno ravnotežje, in ko so bili naočniki