76    prav skoz; al pa: kot v mesu se in masti mrša vrsti, sledila pač tako bo v tej lune knjigi gosta redki plasti.
79    Denimo prvo: morali svetlobo
ob solnčnem mrku uzreti bi, vsaj mračno, kot  sploh prodira svit tvari redkobo.
82»  Pa s tem ni nič; bo drugo li drugačno? Poglejmo! 0vržem li i to, izvira potem, da mnenje tvoje je napačno.
85    Rahlost torej — denimo — ne prodira
prav skoz:  torej zadeva ob neko steno, ob tvar prolivno, ki ji pot zapira;
88    tu odbija žarek se s smeri premeno,
prav kot od stekla, ki s  strani zunanje fe podloženo se svinčeno peno.
91 Porečeš: solnčni žarek bolj teman je ondi, nego na kakšni drugi strani. ker seva Oidisev iz dalje,  iz gkjbanie.
94    Le-te trditve zmotne te obrani
poskus, če hočeš ga; saj Modrec pravi, poskus  da vaših ved studence hrani,
97    Zrcala vzemi tri; niih dve postavi
predse  enako  daleč,  tretje v sredi naj bo obeh, stoječe bolj v daljavi.
100    Za hrbtom tvojim — ti v zrcalo gledi! —
naj luč gori, naj v vseh se  treh svetlika,
nai vseh 'odsev se vrača k tebi spredi. v
103    Četudi v dalinjem bo' zrcalu slika
pač manjša, nego sliki dve ostali.
svetloba nje ne bo nič manj velika. —
106 In zdai. kot v žarkih toplih se razgali, ko beli snet? skopni, zemliica tala, vse boje blede prosta in zmrzali:
109    tak iaz, ko blodnja tvoja ie zbežala,
prižgem ti v umu luč. ki bo tak živa, da pred očmi iskreč ti bo migljala.
112    Pod nebom, božji mir ki srečno uživa,
vrti nebo se: v njem kot v klici, v moči ves  bit vseh drugih nebesov počiva.
115    Nebo še nižje, pestro v jasni noči,
bit tisti v razne bitnosti razkraja: so bit, a vsaka od njega se loči.
118    In  nižji  krogi?  Niih  različna  staja
prvine s semeni — u krogov sredi — k ustvarjanju — po smotrih vse — sprovaja,
121    Tak — vidiš — stopnjema in v lepem redi vrstijo  se le-ti sveta organi: kar zgor dobe, na spod oddajo. — Gledi
124    zdaj, da, kot jaz k resnici spem iskani, po teh izvajanjih, lepo  od kraja, i ti potem boš sam k nji bresti v stani,
127    Okret in vpliv v krogove te prihaja od blaženih posrednikov  okreta, kot kladivu kovač umetnost daja;
130    in nebesu, ki zvezd krasi ga četa,
Um-iokretnik  sliko  svojo vtiskuje, in pečat je ta slika, tak prejeta.
133    In kakor duša, ki v telesu snuje,
raznim  močem  primerno   si  zgrajeva različne ude in na nje deluje,
136    tako dobroto svojo razodeva
v neštetih zvezdah Um na tem nebesi, a sebe, da je eden, razumeva.
139    Različni vpliv v različni meša zmesi se zvezd se biseri; je vir sijaja, kot duša vir življenja je v telesi.
142    Ker iz vesele naravi prihaja
ta vpliv, zato iz zvezd veselo sije, kot lesk oči srca radost izdaja.
145    Če torej k vam svetlejše žarke lije
od zvezde zvezda, kriva ni gostota:
da svit in mrak zvezda v oko vam bije,
148    je vzrok formalni — Angela dobrota.««
SVEŽA ROŽA.
V najlepšem cvetju sem odtrgala rdečo rožo in jo spravila v srce. Prešla je pomlad, oglasila se je zima       « in sneg je pokril polja, Odprla sem svoje  srce in sveža je ležala pred menofj rdeča  roža.
Vida Taufer.
ČRNI PAJČOLAN.
Obraz svoj sem zakrila s pajčolanom,
da me ne vidi stari ženin moj.
Bojim se ga, ker je neumen.
Včasih poljublja cele ure molje roke,
a jaz ga samo gledam;
kot sužnju mu dovolim,
da se vsede k mojim nogam.
Kako  me dobro  skrije
črni pajcolan.
Vida Taufer.
O VEČERIH.
Ob oknu med rožami
sem čakala,
in če te bilo ni,
sem plakata,
in če te bilo1 ni,
sem ruvala rože iz prsti
in jih  togatna
metala v temo.
Vida Taufer.
107