3
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. M o le k. *)
Vsaka božja stvar ima svojo zgodovino, vsaka reč svojo srečo ali nesrečo. Osoda zadeva posameznega človeka in cele narode; posamezna poslopja in cela mesta. Nesreča bere se človeku na obrazu, poteze na njem to očitno pričajo. Narodova žalostna osoda bere se vsemu narodu ne le na obrazu , temveč v vsem narodnem življenji. Tužnega srca popeva žalostne pesmi preteklih časov. Poslopja podrta, mesta razrušena, — dasiravno mrzla burja brije že leta in leta po razvalinah njihovih in vremen nezgoda izpira in razjeda zi-dovje — se pričajo, da moč sovražnikova kriva je njihovega padca. Pa ravno to človeka sili, da se zamisli v nekdanje čase ter premišljuje, kdo je to storil, kedaj in zakaj se je to godilo? Ni ga pa menda mesta na božji zemlji, ki bi ga bile zadevale veče nesreče, kakor je Dunaj.
Dunaj je znamenito mesto že zarad starodavnosti, znamenitnejše še zarad osode, ki ga je zadevala. — Nastal je okoli 13. leta pred Kristusom iz rimskih taborov; štirikrat je razsajala huda kuga po mestu; dvakrat obiskali so ga Francozi; se večkrat pa Turek, a vselej le iz sovražnega namena. Že samo to ti priča, dragi bralec, kolikim nezgodam in spremembam je bilo izpostavljeno to mesto! —- Muditi se hočemo le pri dveh viharjih, ki ju je imel Dunaj prestati vsled Turških napadov; in ravno v teh časih se je lepo pokazala hrabrost in navdušenost Dunajčanov in druzih kristjanov, da-si so se vojskovali z veliko številnejšim sovražnikom.
Prvi napad na Dunaj,
Sulejman je redil v svojem srcu sovražno misel, Dunaj napasti, kakor hitro bo to mogoče. Premagal je bil že prej, predno je nastopil vladarstvo svojega očeta
*) Narod slovenski od nekdaj jako zanimiva zgodovina Turških vojsk. Pač je žalosten spomin na strašne pretekle čase, ko je divji Turek plenil, ropal, požigal in moril po krščanskih deželah. Koliko je vsled tega trpelo naše cesarstvo, koliko naši slovenski kraji ! Že marsikateremu še kot otroku so kazali stariši ali drugi podrtine , kjer je Turek razsajal, kraje, kjer so se ž njim bili naši spredniki za vero, dom in cesarja. Naj ti zato, mili moj narod slovenski, podam natančnejši popis, kako so Turki Dunaj, glavno mesto cesarstva, dvakrat oblegali. Popis je gola zgodovinska resnica; posnet je po najboljši zgodovinski knjižici ,,Die Turken vor Wien" von Friedrich Steinbach, 1855. Wien. Pojdi tedaj povestica v hišo Slovencev in uči jih ljubiti sv. vero in domovino še bolj kakor do zdaj; uči jih spoznavati, da v slogi je moč, v neslogi nemoč. In še nekaj se, dragi citatelj, lahko učiš iz tega popisa, in sicer to, kakošni prijatelji naroda slovenskega so tisti, ki držijo s Turkom.                                    Pitatelj.
4
Seli m a, Perzijane, podjarmil si Sirsko in Egipt; vsled teh zmag zbudila se mu je poprejšnja misel, še Dunaj napasti. Iskra se je raznetila, plamen švignil je kviško, sklenil je podvreči si vso srednjo Evropo.
Delo svoje je pričel 29. dae velikega srpana (avgusta) leta 1521., podvrgel si Beligrad in v daljnem vojskovanji podpiral ga je nezvesti knez Ogerski Za-po lija. Ludevik, kralj Ogerski, je nesrečno končal svoje življenje v nekem močvirji v nesrečni bitvi pri Mohaču leta 1526.; kraljevi sedež tedaj bil je izpraznjen in izvoljen je bil Za po lija s pripomočjo svojih privržencev. Kmalu je bil mnogo ljudstva zase pridobil in udanost odpovedal Ferdinandu, cesarju Avstrijskemu.
Da bi se na svojem prestolu lože ohraniti mogel, prestopil je na sultanovo stran, od njega je pomoči pričakoval zoper Ferdinanda Habsburškega. Sultan je vsled tega imel prosto pot do Bude (Ofen), katerega se je polastil 7. septembra, da bi jo od tukaj mahnil proti Dunaju s 300.000 vojaki in 300 topovi.
O Dunaj i govoreči ne smemo si misliti sedanjega mesta; pomisli, dragi bralec, takrat se je pisalo 1529. po Kr. rojstvu.
Da pa vendar nekoliko zvemo, kakošen je bil takrat, pogledati moramo načrt (plan) Hirscbvogelnov od leta 1547. Obris starega Dunaja je narejen na leseni , z oljnato barvo prevlečeni tabli, ki se hrani v Dunajskem arhivu, zbirki starinskih reči,J in je zel6 znamenit.
Po tem načrtu je stari Dunaj imel prostor sedanjega; na njem so zaznamovani nekateri znamenitnejši kraji, kakor dvorni (cesarski) pomol (baštijon), „škotska vrata", „saliska vrata", „rudeč turn", „štuben3ka vrata" in „koroška vrata"; med temi mestnimi oddelki je bilo še dosti druzih, ki pa še niso bih do cela dodelani, večidel so bili še le v delu; za nekatere pa le kraji odločeni.
V notranjem mestu bilo je 153 ulic in druzih prostorov ; nekaterih imena so se ohranila do današnjega dne. Hiše so bile še večidel z deskami krite in po večera z enim nadstropjem. Prostor krog škotskega samostana bilo je neko pribežališče; kdor je sem pritekel, ni se mu smelo nič zalega storiti. Sedanja okolica poprejšnjega utečišča se je imenovala „na gnoji", in po pravici, ker je bila od cesarja Ferdinanda neka postava, da strojarji, kovači in drugi odmečkov in druge nesnage ne smejo drugam spravljati kakor v ta globok jarek ali „graben". — Res, dobra postava, dobra bi bila še zdaj za mesta in vasi, da neprijeten duh ne bi človeka vedno pod nos dregal, ako se v mesto pride ali pa v kako vas jin morda v „blatne ulice". — Od tega kraja so se še bližnji imenovali „na gnoji". „Cez sedem let vse prav pride", pravi pregovor, in res, bolj ko je Dunaj napredoval, mesto širiti in lepšati se začelo za-rad naraščajočega se prebivalstva, več zakotišč se je iepoti spravilo in tudi ,,gnoj" je zginil.
Znamenita ulica je bila že takrat „gosposka ulica"; tukaj so bile palače plemenitih družin Lihtenštajnov, Trautmansdorfov, Traunov in še druzih; še dandanes imajo ondi svojo palačo že od Friderika IV. tudi Di-trihš tajni.
Kar zadeva cesarsko palačo, obstajala je iz štiri-voglatega „Svicarskega dvora"; na vsakem voglu je bil en velik, vmes pa je bilo več malih stolpov. Okoli cesarskega grada je bilo več pustotnih zemljišč, ko pa se je jel pozneje grad vtrjevati, se je ta svet zgubil.
Poglavitna poslopja starega grada so se ohranila do sedanjega časa, le vogelnih stolpov ni več. —> Vidmarjev stolp pri vitežki dvorani in na nekdanji „Spanj-ski bastiji" se je  za časa Marije Terezije 1. 1753. od-
pravil; nek drug stolp med poletno jezdarnico in knjižničnim trgom so morali tudi podreti maja meseca leta 1756., ker je žugal porušiti sobe pod seboj. Stolp s številko 3 zraven kapele blizo bastije, ki ga je bil dal sezidati cesar Friderik III. leta 1448., je bil leta 1699. porušen; pravijo, da na podlagi njegovi je zidan en del observatorija ali zvezdarnice. Kedaj se je odpravi^ še četrti stolp proti državni pisarni, se ne vč. Ta Švicarski oddelek s svojimi jarki in štirimi vogelnimi stolpi se je imenoval ,,Babenberški čvetirokot". — Pod Vid-marjevim stolpom so bila Vidmarjeva mestna vrata in zadnja vrata cesarskega grada so držala proti sedanji obmestni pianji (Glacis); obadva izhoda sta imela spod-jemni most; kajti okoli grada je bil visok nasip in pa globok jarek. Ko so 1. 1853. prenovljali notranji prostor cesarskega grada, so prišli do nekdanjih vrat in do enega dela tega globokega jarka. Kjer je bil po prej ,,Celjski dvor" (Cillerhof) ali orožarnica, je zdaj „Amaljin dvor"; notranji prostor cesarskega dvora je bil za polovico manjši od sedanjega; kjer je zdaj krasni „Jožefov trg", bilo je prej Avgustinsko pokopališče, in na mestu sedanje konjarnice (Stallburg) je bila takrat hiša deželnega maršala Eberstorfa, katero je kupil leta 1522. cesar Ferdinand L, na tem prostoru je svoji so-prugi na ljubo dal napraviti lep vrt. —
Ogledali smo tako notranje Dunajskega mesta. — Ze iz tega se lahko spozna, da mesto ni bilo tako močno vtrjeno, kakor bi si kdo mislil. Sovražnik je imel tedaj lahko delo; to pa bo še bolj očitno, ako si še predmestja pogledamo.
Hiše so bile nepravilno stavljene, po večem lesene, vtrjenib krajev je bilo le malo. Nekatere hiše so stale tikoma nasipov, teh pa se je sovražnik brez težave polastil. Poprejšnji vladarji so se malo brigali za trdnjave, in vendar je bil Dunaj tako rekoč predzidje za* padne Evrope, bramba kristjanstva.
Vedno so se Dunajčani le posvetovali in zopet posvetovali , kako bi ta ali oni kraj vtrdili; odlašali pa so napravo trdnjav do zadnjega časa, ko je Turek že pred mestom bil. Obzidovje mesta je bilo staro, sem ter tje še celo podrtija, le šest čevljev debelo brez na-kopov ali druzih branišč, s katerih bi se bilo moglo sovražniku kljubovati; več stolpov na zidovji je bilo podrtih, na kratko rečeno: obkoljeno je bilo mesto tako slabo, da se je po pravici reklo „zaplankani Dunaj".
Strelnega orodja za rabo je bilo le malo in v mesta komaj 2000 vojakov; pomoč od zuoaj se je res vedno pričakovala, al Turki so silovito hitro drli proti mestu. Poglavar Semendrijski (na Srbskem) Mohamed-beg je bil grozen strah Dunajčanom; prišel je najprej deželo ogledat in mesto; med tem pa je ošabni in zma-gepijani sultan prekoračil mejo pri Ogerskem Starem trgu 21. septembra leta 1529.
Sultan je Mobamed-bega, pravo človeško zver^ naprej poslal za strah in grozo kristijanov povsod, kamor je prišel; delal je na to, da bi jim s svojo nazoč-nostjo vzel pogum in srčnost, češ, potem bo vse drugo lahko šlo.
30.000 „akindšijev", to je, požigalcev, je dirjalo okoli po Dunajski okolici pod poveljstvom Mi hal Oglu-a. Razmesarjena trupla kmetiških ljudi in proti nebu valeč se dim bila so znamenja , kje da Turška zverjad hodi; uničili in pokončali so vse gori do Linca (na gornjem Avstrijskem), divjali in plenili celo doli po Štajarskih planinah.
Ko so Dunajčani slišali in videli, kako grozovito sovražnik mori in požiga, osrČili so se ter sklenili, raji preliti kri do zadnje kaplje, raji končati življenje pod razvalinami mesta, kakor pa z lepo se udati in Dunaj prepustiti sovražniku.
5
Toda prebivalci sami ne bi bili nič opravili zoper Turka, ki ga je bilo kakor listja in trave — 300.000 mož.                                                             (Dal. prih.)
12
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M.  M o 1 e k. (Dalje.)
Prva pomoč došla je Dunajčanom 8 Češkega in Moravskega pod načelstv( m bogatega mogočnega deželnega glavarja Hans Pernšteinskega.
Tudi zavezne nemške čete so Dunajčanom na pomoč jadrale po Donavi doli pod vodstvom palatinskega grofa Friderika, pa kaj so srečale napoti? — brezštevilne trume zdihajočih in plakajočih beguncev, ki so bežali pred grozovitim Turkom.
Najprej so v varstvo spravili uboge reve, potem še le so planili na Turka in podili ga od desnega brega Donave skoz Dunajski gozd na zahodni straoi mesta do Aniže, mejnev reke (doljue in gornje Avstrije) in celo do severnih Štajarskih planin.
K veliki sreči in v veliko tolažbo Dunajčanom se je bilo vendar še posrečilo hrabremu pl. Hektorju Keižaškemu svojih 3000 pešcev od F i še spraviti v mesto. Tudi izbrana silna armada je hitila mestu na pomoč z zgornje Ogerske skoz Trnovo in Požun po Marskem polji sem od severovzhoda; vodil jo je hrabri grof Nikolaj Salm. Njemu, branitelju in rešitelju Dunaja, je izročil cesar Ferdinand v tej veliki sili najviše vojno poveljstvo vseh Avstrijskih dežel. Cesar je Salmu vse zaupal in se umaknil v Line na Gornje Avstrijsko. Bil je pa tudi možak , stanoviten kakor skala, izvoljen, da reši domovino ljutega sovražnika. Da si star že 71 let, bil je čvrst na duhu in postave krepke. On je bil Dunajski meščan; hiša njegova ni bila daleč od cerkve sv. Doroteje in tu je želel tudi pokopan biti. Poznej se je hiša njegova prezidala v kraljevski samostan in naposled so to poslopje v posest dobili grofi Friziški.
Salmu pomočnik je bil baron Vilj. Rogendorf, posestnik v Hernalsu; njega je Salm vadil kakih 30 let v vojaščini. Tudi palatinski grof Filip je s prvimi nemškimi trumami še o pravem času v mesto prišel. Rad je prepustil stari Salm mlademu gospodu prednost, ki naj bi pri tej priliki pokazal svojo hrabrost in zmožnost ter rešil čast slavne rodovine svoje.
Stari Salm pa je imel še drugo lepo število dobro izurjenih braniteljev krog sebe, med katerimi se je posebno odlikoval Lenart iz Veha, rodom Tirolec, njegov podpoveljnik zoper nezvestega Zapolija, poznej pa najbistroumnejši voditelj pri prezidovanji in utrjevanji Dunaja.
Isto tako tudi Nikolaj Turn s svojim stricem Jurijem, priča toliko junaških činov proti Tatarom in Poljakom ; dalje še Hektor Re i ž as ki in pa naš Hans (Janez) Kacijanar, ki je večkrat že prej Turke nasekal; v bitki pri Bernici (Fernitz) bil je rešitelj Gradca, glavnega mesta Stajarske.
Ta naš slovenski roj&k je Avstrijskemu vladarju Ferdinandu veliko dobrega storil; premagal je bil tistega
Jana Zapolija, ki so si ga bili puntarji Ogerski za kralja izvolili. Kacijanar jo je mahnil na Ogersko in zajel mesto za mestom ter pregnal Zapolija z ravnin , potem podil ga še na planine in pri Rosicah popolnoma ga premagal; Zapolija je bil primoran bežati na Poljsko.
Kacijanar je tudi Solimana pri Dunaji zgrabil, — pozneje pa nesrečno končal vsled vojaških ho-matij, ko je v Bosno šel nad Turka z vojaki zbranimi iz vseh vetrov. Njemu so zarad pomanjkanja živeža vao krivdo nesreče pripisovali, toda po nedolžnem je bil tako hudo sojen. Umoril ga je Hrvat Zrinjaki zavratno pri neki gostiji!
Povrnimo se zopet na Dunaj. Deželni glavar je bil takrat Jurij Puchheim, kancelar Nikolaj Raben-haupt, veliki oskrbovalec živeža Marko Bok iz Leo-poldsdorfa.
Junaškim braniteljem ao se bili pridružili tudi nekateri Spanjolci: Don Luis de Avaios, Angvlleoa in Vilarvet hud preganjalec Turkov Don Juan de Salam a n k a.
Naj še opomnimo, da je bilo razen Kacijanarja tudi iz Kranjskega in Koroškega mnogo hrabrih boriteljev na Dunaj prihitelo. Pač res! da Slovenec je bil in je še vedno zvest svojemu vladarju, da ,,hrast se omaje — Slovenca zvestoba ne gane."
Preobširno bilo bi imenovati vse možake vnete za vojsko s Turki. Omeniti pa le moramo, da so vrli bra-nitelji mnogih rodovin Dunaju na pomoč prišli, kakor: grofi Auerspergi (Turjaški), Herberšteini, Lih-tenšteini, Lambergi, Schvarcenbergi, Traut-mansdorfi, Zedlici in drugi.
Grozen strah je spreietoval mirne deželane; bogato in revno bežalo je pred Turki v mesto. Dunajčanom na čast bodi rečeno , da so te reve v varnost spravili, potem pa odločno postavili se Turčinu v bran brez strahu za premoženje in življenje svoje. Zbrali so se pri svojih zastavah krog svojih voditeljev, ki ^o bili: župan Volbenk Treu, Pavel Bernfus, Bost. S rane, Volbenk Mangoldin, Boštijan Eiselej. Dva polka (regimenta) samih meščanov sta zasedla Škotska vrata, drugi pa se zbirali na ,,jambrovcih" (am Elend) in pri „globokem grabnu".
Kedar se snujejo znamenite reči, dogodi se večkrat tudi kak poseben junašk čin. Dva mladeoča plemenitega rodii, ki sta bila pri vojnih krdelih nemških čet pri Kremsu in Korneuburgu na severo-zahodni strani Dunaja, sta želela v boj iti zoper zakletega sovražnika kristijanstva, in kaj sta storila? Ker je bilo mesto že zaprto, preplavata Donavo in pri ,,ribških vratih" so ju čez nasip gori v mesto potegnili. Ta dva mladenča junaka bila sta: grof Volbenk Ottingen in pa grof Ru-pert Manderscheid.
Tako so v naglici skupaj spravili precejšnjo posadko; znašala je 21.700 mož in 2000 konj; vsaj je pa tudi le tolika moč navdušenih borilcev mogla varovati in braniti mesto le za silo vtrjeno. Posebno hvalo zaslužita Salm in Rogendorf, ker sta v zadnjih trenutkih poravnala, kar je bilo zamujenega poprej. Hiše blizo nasipa sta dala podreti , druge beznice porušiti in strehe lesene odnesti s hiš; preskrbela sta mesto obilno z vodo, tlak zapovedala razdrapati, nastavila sta povsod straže, in, ker je bilo lesa obilo, obkolila sta slabo vtrjene kraje z dvojno celo trojno pali-sado. Od Štubenskih do Koroških vrat, kakih 20 čevljev za nasipom, izkopal se je še drugi jarek in za njim naredil zopet nasip ter vtrdiii se močno še nekateri kraji proti Donavi.
Toliko ljudi hoče pa tudi dosti jesti ime'i. Več milj na okrog ae je zato pobralo žito,   živina,   vino,  «
«no besedo — vse, kar je bilo vžitnega. Naložil se je tudi davek na oaobo, Vsak škof je moral odrajtati po 5 gold., vsak prelat in grof po 4, drugi pleoienitaši, župniki, vikarji in premožnejši meščani po 1 goldinar. Kmetje, hlapci in cele družine od vsakega talenta 1 aold, dninarji pa po 10 vinarjev; kdor je k obhajilu šel, odrajtati je moral 1  vinar.
Vojni svet je cesarja Ferdinanda priganjal živeža io denarja skupaj spraviti, kar se le da, ker ob vojski takih reci skoraj nikoli preve6 ni, raje premalo, in nabralo se je bilo res Čuda veliko obojega, živeža in denarja. Vsakega ,,nebodigatreba" so iz mesta spravili; kdor za delo ni bil, čemu bi jedel!
Okop, ki je segal od Donave do Donave in obdajal tudi predmestja, popustiti se je moral, ker je bil predaleč od središča. Kar se je dalo iz predmestij v mesto še odnesti, se je odneslo; kar je ostalo, poplenili so razuzdani vojaki io od 16. do 20. septembra so se predmestja podirala in naposled še požgala. O teh nočeh svetilo se je samega požara kakor po dnevi; domači sami požigali so svoja poslopja zato , da bi so-vražaiku Turku v roke ne prišla. Marsikater meščan, oprt na vojskino orožje, gledal je tužnega srca z nasipa dol pogorišča svojega poslopja, katerega tudi podrtin morda več videl ne bo, kajti zadeti ga utegne sovražnika pšica. Bol srčna bila je tim veča, ker morda tudi svojih domačih večidel ne bo, vsaj tavajo, Bog vedi, kod po svetu!
To je bil čuden prizor krvave vojske, katere izid vedel je le eden, Bog vsegavedni.
(Dalje prihodnjič.)
13
18
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. Molek.
(Dalje.)
21. dne septembra naznanjala je divja prav zverinska druhal Mihala Oglu-a svoj prihod s požiganjem; videle so se pri sv. Marksu, ko so predmestja Dunajska zapaljena po domačioih gorela s svitlim plamenom. Samo velikih hiš brez manjših poslopij bilo je nad 800, med temi: mestna bolnišnica pred „Koroškimi vrati", hiše gospej pred „cesarskimi vrati", cerkev in bolnišnica v Fiacherdorfel-u in na Alzu, prelepi Klosterneu-burški dvor s kapelico. Žalosten pogled, — razvalina povsod in zopet le razvalina!
Strelnega orodja je bilo v mestu le 72 topov, veče in manjše mere, vrh tega še 300 lahkih topov raznega imena in razne vrednosti. Poljake kače (neke baze topovi , ki pa niso več v rabi) pripravile so v stolpe in na druge pripravne kraje velikih hiš in visokih poslopij, nastavili jih pri sv. Jakobu, sv. Klari in pri samostanu dominikanov. Proti Verdu (Verd) in Donavi bil je prostor najmanj utrjen in vhod v veliki daljavi prost.
Še 25. dne septembra prišli ste dve krdeli Niren-beržanov in Augsburžanov v mesto, med poslednjimi tudi znani vojskovodja Šmalkaldiške zveze, Boštijan Schertlein;   prišli ste  z zastavami  in  godbo na ve-
19
liko radost Dunajčanom;   zato  so  ji pa   tudi sprejeli z nepopieljivim veseljem.
Na poti so srečali med Tulnom in Trasmaurom na severozapadoi strani od Dunaja veliko trumo begunov bogatih hiš; peš bilo jih je do 5000, na vodi kakih 3000. Za temi nesrečneži prihruli so drugi dan Turki in Tatari, oropali jih in poklali neusmiljeno! — Reči se sme, da je bil v zadnjih šestih tednih pokončan nad tretji del lepega sveta"  pod Aoižo.
Turški „eajkisti", po tedajnih zapisnikih zvani „naserci" ali „nasadisti" so prebredli Donavo pri Hein-burgu, na v&hodni strani Dunaja od Požuna sem, požgali Ort, grajščino starega Salma, ter sklenili, ker jih je bilo grozno število, vreti na obeh straneh Donave proti Dunaju in zapreti ga od vseh krajev; namerovali so še več: s požiganjem in ropanjem ostrašiti še Cehe in Moravče, da ne bi Dunajčanom prišli na pomoč. Prepozno prišel je junaški 8 al m rešit svoje imetje, vendar pa je še bil s svojimi zvestimi vojaki za Turke pravi morivni angelj, posekal ali v vodo pometal je vse, kar je bilo Turka čez Donavo prišlo. Turek imel je tako dovolj, vdrugič ni poskušal več čez Donavo priti. Salm je prav s tem pripomogel, da je severna stran še dalje odprta ostala, od kodar so Danajčanje še vedno pomoči dobivali.
Sovražnikove trume so se že valile proti Dunaju; vse je bilo zdaj na tem, da bi se starodavno zidovje krepko branilo in kako naj bi se razpostavili branitelji.
V   cesarskem gradu je zapovedoval Lenart iz Velsa; Salm in Rogendorf odbrala sta si posebno četo, s katero bi na pomoč hitela, kjer bila bi nevarnost največa. Mladi palatinski grof ostal je v Stuben-skem oddelku in branji tudi kraje „rdečega turna" in Stubenskih vrat do St. Jakobskega trga; najslabeje vtrjeni in zato tudi najhuje napadani kraj „Koroških vrat" do Avguštincev pa je bil za brambo odločen Hektorju^ Reisch ašk e m u. Avgustinski samostan branili so Stajarci pod poveljstvom Abelna iz^Ho-leneka , brata Le i ser j a pa cesarske vrte do „Skot-skik vrat".
Po druzih krajih so zapovedovali zopet drugi. Od „Škotskih" do „Verderških vrat", pri judovskem stolpu in na „jambrovcih" (Elend) pa je zapovedoval Rupert iz Ebersdorfa.
Z „rudečega" in „judovskega stolpa" so na Turka streljali z velikim topom (imenovali so ga „grof") ter mu zadosti škode provzročili; streljali so na-nj tudi še z manjšimi topovi.
V   Škotskem mestnem oddelku so se bili zbrali tudi mesčanje; pri „Verderških" in „soinih vratih" Ceski pešci pod vodstvom Brandensteina in Warten-berga, pod Hardekom pa nemški konjiki. Ker je bila nevarnost med „Koroškimi vrati" in Avguštinci čedalje veča, privzel si je Salm še nekoliko Španjolcev, Cehov in S ta j arcev iz druzih bolj vtrjenih krajev. Konjiki razprostrli so se po prav prostornih mestih.
Stari Salm, bister opazovalec sovražnikovega šo-torišča, je letal s ^stolpa v stolp, hodil cel6 v visoki zvonik cerkve sv. Štefana, da je Turško vojno natančnejše pregledoval; sicer pa je navadno bil pri „poljski kači" na Koroškem stolpu in pa pri Avguštincih; bil je neutrudljiv, starček sicer, razodeval pa mladeniško gibčnost in kazal junaško hrabrost, zatoraj so ga tudi vsi čislali in ljubili, ter radi storili zavoljo njega, kar in kakor jim je zapovedal.
Mesto še ni bilo od vseh strani obdano, al krvoločni Turek je že vznemiroval s konjiki kraje od St. Marksa do včlike ceste. Dunajčanom je začelo po glavi vreti in jezdici so zahtevali, naj iz mesta na sovražnika planejo, —- in res! en oddelek je na-nj mahnil, a s sla-
bim vspehom; reveži so preveč v-se 2aupali, spodletelo jim je popolnem. Nekoliko so jih Turki pobili, nekoliko pa vjeli; praporšček S e d 1 i c je bil tudi med vje-timi,   pa ni  mogel bežati; še zastavo so težko rešili.
Turku se je pobitih malo zdelo, — šel je še v bolnišnico pri sv. Marksu in glave sekal bolnikom, da je bilo število obglavljenih veče. In kaj je ž njimi storil? Prisilil je vjete kristijanske konjike, da so te odsekane glave sultanu nasproti nesli, ki je ravno od Bruka gori marširal.
Junaški zastavonosec Sedlic, možak lepe postave, pogumen in moč&n tako, da je bil v stanu v železnem oklepu od zad na konja skočiti, dopadel je Turškemu velikemu vezirju nepopisljivo; ni se ga mogel nagledati ter ga popraševal za eno in drugo, kako močna je posadka v mestu, zakaj so se predmestja požgala in dru-zega več. Hotel je tudi vedeti, kje je cesar Ferdinand. ,,Najti ga hočem — je rekel — naj bi se bil skril tudi v najdaljniši kot nemške dežele!" — Tako je govoril ošabni veliki vezir, toda naletel ni na moža po svojih mislih. Junaški Sedlic se ga ni bal; trdo je oprl svoje oči v vezirja, resno ga gledal ter mu odgovoril: „Mesto šteje 20.000 borilcev ; al vedi, oni veljajo naj ti za 100.000 mož! Neoborožene prebivalce po deželi lahko premagate, hrabrost vaša se bo razbila na starodavnem zidovji Dunaja; vsako srce notri (kaže v mesto) je močna bramba. Znamenje pogumnosti in žrtvovalnosti vam naj bodo požgana predmestja. Ferdinand je v sredi med svojimi, in kdor njega dobiti hoče, misli naj na konec svojega življenja, vrnil se iz mesta več ne bo!"
Tak odgovor ni bil, kar si bodi; bati se je bilo smrtne kazni; toda srčni Sedlic se za to še zmenil ni, vdal se je v osodo popolnem, znal pa je tudi prikrivati notranjo bolest, da ne more k svojim nazaj, česar si je na tihem močno želel. Sultanu se je bil zlo prikupil s svojo neustrašenostjo, dasiravno je težko požiral Sedličev zbodljiv odgovor. Obdržal ga je pri sebi in prisegajo mu pravi: „Sv. Mihe 1 a dan opoldne bom kosil že na Dunaji!"
(Dalje prihodnjič.)
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. M o le k. (Dalje.)
Predno je sultan Dunaj od vseh strani obdal, poklical je trikrat Dunajčane na boj. Dunajčanje mu na to niso dali odgovora. Zdaj pa pošlje sultan v mesto štiri vjete mestjane obdarjene z denarji in v draga oblačila oblečene s tem-le poročilom: „ako se udaste in mestne ključe izročite sultanu, ni se nikomur bati nič zalega; ne en Turek ne bo stopil v mesto; sultan hoče mimo mesta le iti v nemške dežele. Bruk ob Litavi bode dokaz, kako Turek obljubo spolnuje. Ako se ne zgodi, kakor sultan zahteva, ne bo prizanesel nobeni živi duši, poveljnike pa bo dal grozovito mučiti, mesto razdjati in potresti s solijo in pepelom, da se ne bo znalo, kje je nekdaj Dunaj stal \u
Prevzetni sultan ni poznal ne Dunaja, ne njegovih braniteljev, on ni vedel, kaj je pravo domoljubje, katero premore več nego vsa Turška krutost!
Salm in palatinski grof sta poslala ravno toliko vjetih, lepo oblečenih in obdarjenih v Turški tabor; ošabnemu zmagovalcu v treh delih sveta pa še odgovora nista privoščila.
Že isti dan, 25. septembra, prijadralo je Turško brodovje po Donavi gori. Mitnice in stražnice, pa tudi mostovi bili so kmalu v ognji, veliki most čez Donavo podrt.
26. septembra je dal sultan bojaželjnim Dunajča-nom odgovor, da se hoče ž njimi poskusiti. Mesto je bilo zdaj zaprto od vseh strani, — čas milosti je minul, odločilna ura je nastopila!
26. septembra se je razprostrla vsa Turška armada, polno šotorov bilo je videti od Donave doli do Donave, od Nusdorfa čez Švehat, pod Dunajem, do Traut-mansdorfa na jugozahodu. Nad vse nališpan je bil sultanov šotor: znotraj bilo je vse v zlatu in baržanu ter okinčano z drazimi biseri; divan, na katerem je sultan sedel, kedar je zasliševal paše in poslance, bil je tudi
27
z zlatom prevlečen, okoli so bile blazinice iz zlate tva-rine in polne bliščečih se kamenčkov: rubinov, saLrov in hiacintov; tudi tla so bila pregrnjena s potratnimi pogrinjali, tako tudi stene; od zunaj pa je bil šotor z zlatimi gumbami olepšan. Okoli tega šotora bilo je še dosti druzih za ministre in sultanove ljubljence.
Okoli sultanovega šotora, ki se je raztezal od St. Marksa skoz Simering do Ebersdorfa, je stalo 12.000 janičarov. Bliže proti mestu so bili tabori druzih poveljnikov ali paš. Pred „Stubenskimi vrati" proti Donavi je imel svoj tabor paša iz Rumelije, kateremu je bila izročena skrb za vse vojskine potrebe: za velb-lode, mule, konje, Tabor vžlikega vezirja pa se je razprostiral od Simeringa noter do višine, kateri je ime „Spinnerin am Kreuz" in od tam doli do Vidma in velike ceste do „Stubenskih" in „Koroških" vrat; tam je bil tudi „defterdar" ali „tapšipaša", najviši topničar-ski poveljnik in pa Ogerski izdajalci, prijatelji nezvestega Zapolija.
Proti Dunajici (vodi) je taboril Bosmški paša; pred „cesarskimi vrati<: od sv. Urha in sv. Teobalda proti Pencingu paša iz Romanije, pri katerem je bilo mnogo odpadnikov in bojaznih podkupljenih kristijanov. Za temi kot druga vojna vrsta pa paša iz Skadra in Smedereva od Deblinga do sv. Urha. Mnogi vjeti kri-stijani so bili v taboru paše Nastarzkija.
Turkom za hrbtom je bil paša iz Beligrada, on je varoval oblegovalno vojno; od Schonbruna doli čez Laxenburg proti jugu in na desno proti Donavi je varoval sultanov šotor paša iz Natolije. Na lokah in otokih od Lobaue na levem bregu Donave do Nusdorfa so bili mornarji ter stražili oboje podonavsko obrežje, da niso kristijani mogli živeža v mesto dobivati.
in taki sili naj bi se Dunaj vstavljal z vspehom?! Toliko časa zanemarjeno zidovje je sovražniku dobro služilo, da je   mogel  izpodkopavati ga in   podkope delati.
Dunaj se je mogel zanašati le na hrabrost kristi-janskih svojih prebivalcev in pa na božjo pomoč in — zmagal je!
Turki so gonili janičare dan za dnevom na p^dr-tine požganih predmestij , katere so jim služile za pr-sobran in zavetje. Kot strelci bodi si s puško , bodi-si z lokom, bili so spretni kakor vajeni Tirolci po svojih strminah in pečinah; strel njihov je zgrešil le redko-krat. Drugi so začeli razbijati in kopati pri „Koroških vratih", namerovali so prodreti pod zemljo do stolpa med „Koroškimi" in ^Štubenskimi vrati*'; na muho so vzeli najbolj stolp.
Nad trideset jarkov so izkopali v tem kraji, strani obkidali z gnojem, založili z deskami zoper krogle iz mesta. Turki so s tega kraja neprenehoma streljali v mesto z velikimi in majhnimi topovi; postavili so bili posebno dve bateriji, eno z osem velikimi topovi pred novim ali ,,Laslavim stolpom", drugo pa pri „špjtal-skem mlinu". Najbolj so merili v zvonik sv. Štefana in tudi druga velika poslopja v mestu; puščica so frčale v mesto kakor muhe, nekatere so bile pobarvane, nekatere lepo okinčane z drazimi kamenčki in biseri. Nevarnost je bila silno velika, ni bilo varno hoditi na nakope, pa tudi na „Koroško cesto" ne. Gorje mu, kdor se je tu pokazal, zadet je bil in sicer — s strupeno puščico! Sultan je bil zapovedal še vodo, ki je bila v mesto napeljana, ostrupiti.
Topov Turkom ravno ni primanjkovalo, vspeha pravega pa ni bilo zato, ker niso bile težke peze, zraven pa tudi vajenih streljavcev ni bilo. Ker so videli, da s tem nič ne opravijo, šine jim druga muha v glavo; pripravljati so se jeli za vojsko pod zemljo; že nad štirideset takih rovov so bili izkopali. Dunajčanje niso za to nič vedeli, v koliki nevarnosti so že bili! — Res,
sam Bog jih je varoval — vse sovražnikove namere so bile izdane!                                                  (Dal. prib.)
28
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. M o 1 e k.
(Dalje.)
Dva v Budapeštu vjeta otroka, neka deklica in nek deček, prišla sta kakor od Boga poslana rešilna angelja nepoškodovana skoz sovražnikove trume do ^cesarskih vrat", potem splezata v mesto, da bi ušla trinogom divjim Turkom. V mestu sta vikšemu poveljniku razodela poglavitnejše in nevarnejše predore, pa tudi število Turka in kje je razpostavljen, natanko ovadita.
Junaški Salm je po vseh kletih in podzemeljskih prostorih straže postavil in poklical Tirolske rudarje (knape), da so kopali okrog ,,Koroškega stolpa", cesarske palače in še okrog mestnega zidovja, katero je bilo sovražoiku najbliže; na strani jarka so pritrdili bobne ali postavili kako posodo z vodo, in slišali so zdaj, od kod prihaja kopanje, od kod udarci pridejo. Naglo so Turku nasprot kopali , vrli in pogumni Du-najčanje so se a ,,krtom" Turkom pod zemljo zgrabili, smodnik pa, kakor so ga Turki imeli pod zemljo, vzeli ali spridili.
Čudna tihota kraljevala je po mestu, kakor bi žive duše notri več ne bilo. Od tretjega dne, odkar so začeli Turki mesto oblegati, do konca oblege ustavili, so bili vse ure; zvonovi so utihnili, le v zvoniku sv. Štefana so bile četrtinke na zvon,  ki je sicer vabil kano-
35
nike k jutranji skupni molitvi od tistega časa, kar stoji cerkev sv. Štefana.
27.  dne septembra pripeljalo se je po Donavi gori od Simeringa 500 „Nasadistov" do „dolzega" in „Wol-fovega mosta". Vsled tega so most Taborski zažgali in vzdigljivi most odpravili od tod , da Friderik , vojvoda Bavarski, ki je od Kremsa doli prišel s svojim bratom Volbenkom in kakimi sto konjiki, ni mogel več v mesto priti.
28.  dne septembra so zapodili Spanjolci Turka iz mesta pri „dolgem mostu", 29. septembra pa se je zagnal pogumni Hektor iz mesta, da bi sovražnikove nasipe razdejal in topove zabil.
Od tega dne do 3. dne oktobra so Turki neprenehoma streljali v mesto; ne ene ure počitka ni imela Dunajska posadka, ki je z bistrim očesom gledala na vse strani, da se je nastali ogenj hitro pogasil in so se popravili poškodovani nasipi.
Ped zemljo ni šlo sicer vse naglo izpod rok, kazalo je pa vendar, da se bliža huda ura !
Previdno je opazoval vitežki Salm s stolpa sv. Štefana vse premikanje sovražnikovo; zdelo se mu je, da niso bili našli vseh Turških podkopov; videl je, kako razpada „Koroški turn", zato trdno sklene, vse mogoče storiti, da se odstrani velika nesreča.
Se tisto noč se je sklical vojni svet ter sklenil, da se sovražnik napade z 8000 vojaki. Bojaželjni vojaki so že težko pričakovali prvega svita prihodnjega dne, da bi svoje orožje poskusili s sovražnikovim.
Ko je jutranja zarija razlila svoj svit po Turških šotorih, že so se Dunajčanje, katerih janiČari niso bili zapazili, prikazali za baterijami pri „Koroških vratih" in Avguštinskem branišči. Turki zažen6 strašansk bojni krik, rožljajo z orožjem, kakor da bili bi obsedeni, pa planejo nanje. Prične se krvavo mesarenje s sekirami in sabljami, da je kri tekla v potocih. Le en glas je slišati: ,,zgubljeni smo! — reši se, kdor se more, sicer smo zajeti vsi!"
Nastala je bila prava babilonska zmešnjava. Pa kdo je bil to provzročil? — Boječe šleve in pa izda-jice, kakor se je biio pozneje zvedelo.
Sultan je bil že konja zajašil — brž ko ne za beg; tolika je bila zmešnjava med Turki. — Pri vsem tem kristjanje niso izgubili več kakor 200 mož; Turška zguba je bila desetkrat veča. Ena zguba pa je Dunajčane britko zadela; v boji padel je njihov izvrstni stotnik Hager.
Komaj je bil ta napad končan, komaj da so Turki videli kakor snopja na njivi ležati na bojišči trupla svojih mrtvih, že se je maševalni srd digvati jel v prsih njihovih, da bi ta madež oprali v krvi krščanski.
Na mestu nekdanje Albertove in sedaj Karlove palače zapalili so podrove , nasute s smodnikom , in zagnali divji krik, poslušali bobnečemu gromu enak strel in gledali, kako kvišku valita se dim in prab , ki sta za nekaj trenutkov  zakrivala   bleda obličja kristijanov.
Ko se je bil dim razkadil in razgubil prah , videli so dobri vspeh svojega dejanja — nad 30 čevljev bilo je zida razrušenega, naredila se je velika vrzel.
Zdajci pridrvi sovražnik kakor hudournik, mož tik moža je stal in sukal v roki morilno orožje. Žs so plezali gori po razvalinah podrtega zidovja in na mah zaukazan je bil napad. A tudi braniteiji Dunaja niso počivali; stali so kakor zid v vrzeli, s svojim životom zadelali so predor, stoječ mož pri možu, streljali pogumno na sovražnika, da je bil joj!
Sovražnika trlo se je vse; po svoji slepi veri* navdušen za boj in žejin kakor ris kristjanke krvi pritiskal je vedno bolj in bolj in moč Dunajčanov jela je pešati, ker jih je bilo zdatno manj kakor Turka, ki je
36
bil v znamenje zmage že postavil na zidovji dre zastavi (dva konjska repa). Toda Reischah in Salm zapodila sta ga nazaj in vržeta konjska repa v prah, in vsuje se kakor dežja kamenja na sovražnika, krogle žvižgajo in kakor strele švigajo na Turka pšice. Kri-stijanje so ga podili v šotor nazaj.
Hektor Reischah je bil v železnem oklepu dobro zavarovan zoper krogle, pšice in udarce, katerih znamenj bilo je na njem videti dovolj. Kaj pa stari Salm? — zasmebovaje gledal je na sovražnika, za strel in udarce se še zmenil ni;   ura   njegova se ni bila prišla.
(Dalje prihodnjič.)
43
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. M o 1 e k.
(Dalje.)
Sovražnik je navlekel in navalil vejevja, lesa in druge šare, da bi jarke napolnil; 7. dne oktobra videl se je hipoma v ognji ves tabor sovražnikov, kakor da bi gorel kak gozd.
Salm, Rogendorf in p a lat in s ki grof dali so bobnati na boj. Hitel je vsak na svoje mesto, kajti vojni red bil je strog in natančen, komur se mudilo ni in je bil zaaačen v kleti pri kupici dobrega vina, veljal je za izdajalca ter prišel pred vojno sodbo.
Kakor rajni Radecki, tako ljubil je že pred njim stari Salm svoje vojake, ki so bili mnogo že skusili po Laškem in Ogerskem. Zdaj jim veleva: „Za boj ne bo treba bobnati več brez potrebe; že same naše straže so dovolj močne, da vržejo sovražnika nazaj, ko bi ga tudi na tisoče čez prekope pridrlo. Da bi porušil zidovje, nima težkega orodja, — da bi splezal na-nj, nima lestev , in kakor je včeraj pokazal , tudi poguma ne. Kralj Ferdinand in palatinski grof Friderik sta obljubila poslati rešiluo pomoč vsaj v osmih dneh. Zdaj ni čas žalovati, ampak veseliti se. Krog in krog nasipov naj to naznanja strel iz 100 topov prevzetnemu sovražniku na ušesa!"
In to se je tudi zgodilo in sovražnika tako oplazilo, da je opustil naskok. Nastala je kmalu tema v taborišči njegovem in to noč je bilo vse tiho in mirno. Al 8. dan oktobra bil je eden najhujših in nevarnejših dni izmed vseh dni celega obleganja.
Turek je bil z neprestanim streljanjem vžgai leseno branišče pri „Koroških vratih'* in zidovje zraven njega je žugalo vsaki hip razpasti. Zatoraj so ga podpirali z debelimi bruni, naj bi padlo, ako že pade, vsaj na vzunaj proti sovražniku.
Kakor na mah Mozesove palice zrastlo je drugo novo .branišče pri „Koroških vratih", še neko drugo pa pri ,,Škotskih", s katerega se je neprestano streljalo na sovražnikov tabor pri Doblingu.
Drugi dan zjutraj, 9. dne otobra, pokazala se je vsa Turška vojna pripravljena za boj; gledali in čakali so,  kako se bo  smodnik pod zemljo  vžgal in  razrušil
44
kos zidovja kakor poprej enkrat, in če ae to zgodi, planili bodo z vso močjo v mesto. Nasproti samostanu sv. Klare se je podrlo nekoliko sežnjev zidovja in Turki so bili že le-sem pridrli, — al Salm in nas Kači j a-nar sta jih vrgla nazaj, mnogo jib pobila, kdor pa je še zdrav ostal, tekel je, da ga pete niso dohajale. Raz sip so kmalu proč spravili, kar pa se je dalo , so ga zopet skupaj strnili in podprli z močnimi tramovi; pr-sobran so napolnili z lesom in zemljo, iz razvalin podrtih hiš so pa nov zid potegnili za predorom.
Živeža je bilo še dovolj; da se je pogum budil, svi-rala je vojaška godba na več krajih; vsak odbit napad sovražnika naznanil se je kristjanom s trobentami in pavkami s stolpa sv. Štefana.
11. dne oktobra zjutraj ob osmih so pričeli Turki grozovito hudo naskakovati mesto pri „Stubenskih vra-tih" , med temi in ,,Koroškimi vrati" se je bil naredil velik predor; sovražnik je prilomastil noter kakor pod obokom , pa tudi ta napad so Dunajčanje junaško odbili ne boječ se smrti. In evo! v pol tretji uri ležalo je sovražnika 1200 eden vrhdruzega! — Turek ni pridobil tudi pedi zemlje ne; sultan je sikal in pihal kot gad, togotil se in vedno nove čete noter podil kakor v mesnico. Al obleženci kristijanje so morali tudi pomoči dobiti; poklicali so sem še brambovcev na pomoč zoper Turške navale.
Ker je bilo zidovje od Avgustincev noter do „Stu-benskih vrat" podrto, poskusili so Turki še enkrat mesto napasti in sicer 12. dne oktobra ob eni, ob dveh popoldne in še ob sedmih zvečer. Zagnali so se noter vsi srditi — al le s takim vspehom kakor poprej — opravili niso nič.
Čuden strah jih navdaja, obupnost se jih loteva; prej vajeni le zmagovati, zdaj pa tako grdo pobitim biti razsrdilo jih je strašno. Celi oddelki so pokoršino odpovedali sultanu ter pobegnili na bližnje griče in vinske gorice. Častniki so hiteli za njimi, prosili jih z lepo, žugali jim, z biči jih tirali v nesrečno zidovje, a vse nič pomagalo ni. — Tako se v vojski godi, ke-dar vojake zapušča srčnost in pogum.
Deževalo je prej celi božji dan, zdaj pa se je lepo izvedrilo, polna luna prikukala je radovedna izza oblakov. Se enkrat pozno v noč nastane ruš in truš, naskok je bil na vse odprte kraje. Toda vojaki starega Salma, mnogoposkušeni že prej na Laškem pri Bikoki, Paviji zoper nepremagljive Švicarske pešce in Francoske orožnike (žandarme) in na Ogerskem zoper nezvestega Zapolija lahke konjike odbili so srečno še ta zadnji napad in sicer z majhnim trudom.
13. dne oktobra je bilo v sovražnikovem taboru vse tiho; to je bila sumljiva tihota kakor pred hudo uro. Dunajčanje so čutili, da bo jutri ali pojutrajšnjim zopet soparen dan.
Sultan je razlil ves svoj srd; besen pokliče skupaj vse paše, tudi ago janičarov in vse imenitnejše vojaške uradnike v svoj šotor; očita jim boječnost, obljubuje denar, časti pa tudi osodepolno „svilnato vrvico" — te se je bilo bati! — (ali so ga ž njo obesli ali pa zadušili; taka navada je pri Turkih še zdaj). Zdaj vsi prisežejo pri „bradi prerokovi" — da se hočejo vredne skazati mahomedanske vojskine slave.
Turški stan je bil v mestu dobro znan in stari Salm pravi s svojega pozorišča na stolpu sv. Štefana: „Otroci moji (ljubi moji!) jutri bo zadnja, držite se hrabro kakor poprej in zmaga bo naša!" — Te besede so šle od ust do ust in osrčile marsikaterega, naj pripomore k zmagi po svoji moči; in res: vsak moški bodisi svetnega ali duhovskega stanu, je bil pripravljen za boj;   starčki, žene in otroci delali so, kar so mogli
in kjer se je dalo ,   vse je   bilo na nogah, „kar leze in kar gre."                                                       (Dal. prih.)
51
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. Molek.
(Dalje.)
14. oktobra zjutraj ob 3. uri bližajo se paši z naj-hrabrejšimi janičari, za njimi pa konjiki, oadjaje se z naskokom prodreti.
Kristijanje so jih še gorkeje sprejeli kakor poprej. Zdaj se niso več bili, ampak klali so se.
Pri tej priložnosti se je nekaj posebnega prigodiio, kar kaže hrabrost Homerovih junakov.
Gori na razvalinah, kjer je hotel Turek v mesto prodreti, bila sta v dvoboji nek Nemec in nek Portugalec, prepiraje se, kateri teh dveh narodov prednost zasluži. Ko Turki naskočijo, odjenjata, in Nemec te-lebne v prepad janičara, ki je bil konjski rep že na ozidje postavil; za njim pošlje še precej družin dušma-ninov. Naposled tudi Nemca mahne nekdo tako zelo, da mu padeta na tla škit in roka. Portugalec, ko to vidi, hiti mu pomagat, al psica zadene tudi njega v desno ramo, meč pade mu z roke; zgubljen bi bil, ako bi ne bil Nemec z uno še zdravo roko mahnil janičara in ga pobil na tla. Z razbitim orožjem in pohabljenimi udi borila sta se s sovražnikom še naprej. Po mnogih ranah oslabljena se še objemata, pa junaško končata! — Lep izgled, kako sila združuje prijatelja in neprijatelja!
Ob dveh Še enkrat in zadnjikrat Turki naskočijo mesto z veliko silo, pa s slabim vspehom kakor poprej, dasiravno se je bil tudi zdaj porušil kos zida pri „Ko-roških vratih". Ze čisto obupani so se Turki zagnali še zdaj in streljali na vse pretege.
Nesreča vendar nikdar ne praznuje. Ravno pri zadnjem napadu zdrobila je šibra, ki je od zida priletela, slavnemu Salmu stegno; rana je bila smrtno-nevarna ; dobil jo je v najimenitnejšem trenutku svojega življenja 14. oktobra 1529. leta. Eno uro pozneje je sultan že zapovedai svoji armadi, popustiti obleganje in podati se domu. Zmagovalec v tolikih bitvah bil si je glavo razbil nad Dunajskim zidovjem. Koliko ponižanje za-nj!
Al človek, ko ga divja strast prevzame pa se maščevati ne more nad močnimi, maščuje se nad slabimi, nedolžnimi. Sultan se ni mogel ločiti od Dunaja brez žalostnega sledu svoje krutosti.
Ob 11. uri zvečer prestraši mesto s silnim hrupom; pomoriti je dal vse vjete kristijane, kolikor jih je v taboru imel; prizanesel ni ne starcem, ne ženam, dojenčke pa so natikali na kole. Jok in stok bil je strašansk, morija bila je grozna. Tabor svoj so zažgali, zapalili še ostale dele predmestij; po vinogradih trte poruvali in drevje posekali.
Požigal in moril je, ko je na Dunaj prihajal, in enako je delal, ko je odhajal. Turek ostane Turek, kakor ga obrneš: dandanes je tak, kakor je bil pred 300 ali 400 leti; njemu je napredek : požigati pa moriti. Od Dunaja so se Turki le počasi pomikali proti višinam Dunajskega hriba. Včliki vezir je zadej ostal ter polagoma korakal za drugimi. Veselje v mestu bilo je nepopisljivo! Pravi domovinski čut Dunajčanov razodeval se je celi čas obleganja, hvaležnost do Boga pokazala se, je tudi zdaj prav očitno. Vse je vrelo v cerkev sv. Štefana Boga zahvalit za prečudno rešitev. Po odpeti zahvalni pesmi pa so se sešli k veseli pojedini in na večer so veselja zagromeli vsi topovi na nasipih. Ko je Sulejman streljanje topov slišal kot znamenje slavne zmage, odzdravil je tudi on s topovi. Da se je še bolj smešnega storil, poslal je v mesto nazaj vjete in sporočil posebno po Zedlicu, ki je bil sultanu vrlo priljubljen, da ,,sultanov namen ni bil kaj posebne hudega početi proti Dunaju, le prisilil bi bil rad Ferdinanda, naj se osoda Ogrov z vojsko reši."
Dragi čitatelj, kaj ne: ,,izgovor je dober, če ga pes na repu prinese."
Pri vsej tej Turški smešnosti, ko bi res le smeš-nost bila, izgubil je sultan 40.000 mož; 20.000 za kugo, 20.000 pa vsied deževnega jesenskega vremena. lu kako hudo je bilo sultanu, ker je bil nad 20.000 izgu-
bil le samih janičarov, najboljših vojakov, v devetnajstih večih in manjših napadih. Izguba kristijanov ni bila tolika; posadka izgubila je čez 1500 mož in me-ščanje imeli so mrtvih čez 700.
V vojski na prostem si Turek časti ni mogel rešiti in nabrati lavorjevih vencev; veliki vezir, ki je od zadej bil ostal, poskusil je zasluge pridobiti si oa drug način in veliko ceneje.
Nekoliko zvitih in prekanjenih svojih ljudi je bil skupaj sklical , dal jim denarja , obljubiljim še večer plačilo, ako izvršijo mu naklep. Te nez^estice bili so za vse pripravljeni; pridružili so se drugim kristijanom, ki so bili v mesto poslani, in ako jih kdo popraša, kdo so V naj poreko: tudi mi smo kristijanje, in da izpeljejo njegov zlobni namen, porabijo naj v to silni vihar, ki je takrat divjal ter naj mest > zapaiijo.
Pa kaj se je zgodilo? V kletih vina napivši se so se izdali z neprevidnim govorjenjem nehote in ti vsi bili so razčveterjeni, razkosani na štiri dele. Prav se jim je zgodilo! Dunaj je bil še enkrat s Turško krvjo pomočen in žalostnega prizora bilo je konec.
Razsrdeni veliki vezir je zdaj za sultanom tako naglo jo mahal, da je bil deveti dan že v Budape-štu, kamor je bil pred njim sultan prišel.
Smrtno ranjeni S a 1 m je bil po svoji navadi tudi še zdaj Turkom eno zasolil. Med tem, ko so Kaci-janar, Veichselberg in hrabri Servijer, Pavel 8 a kič Turka doli čez Lakseoburg (na južni strani od Dunaja) podili, veliko pobili ga in mnogo vjetih kristijanov rešili, šel je Salm s konjiki in lahko oboroženimi vojaki Čez Donavo pri Lobau-i in stopil na Marsko polje. On prav za prav ni šel, ampak nest i se je dal v naslanjači (za to pripravljenem stolu) zanašaje se na njihovo moč in zdatno podporo vrlega Volf E de rja, poveljnika v Požunu; hitel je proti Ostrogonu in ko bi bilo mogoče še pred sovražnikom priti v Budapešt. Ker je bila bolečina na nogi huda, neprenesljiva in nevarnost velika, hiteli so ž njim, da so še živega prinesli v njegovo grajščino M a r h e k.
Tukaj v Marheku, kjer se je bila zmaga Rudolfa nad O toka rje m odločila in katerega farna cerkev je na mestu, kjer je bil Rudolf po veiikdnu Herbotu v smrtno nevarnost prišel, našel je mnogozaslužni in ve-likoskušeni Salm miren kraj počitka. ,,Salmov dvoru je še dandanes dober spominek svojemu vrlemu gospodarju in hrabremu junaku. Živel je še pol leta, ker je bil trdne in močne postave in boril se z bolečino in slabostjo. 4. maja leta 1530. je svoje življenje slavno končal — končal zadnjo vojsko s smrtjo; saj je pa tudi celo njegovo življenje bila neprestana vojska.
Truplo njegovo so prepeljali bili na Dunaj; cesarja Karol V. in Ferdinand I. postavila sta mu v kri-žanaki kapelici sv. Doroteje krasen spominek s podobo njegovo, njegovih knezov in v vojski padlih vojakov in s podobo njegovih slavnih dejanj.
Ko je leta 1783. cerkev sv. Doroteje prejenjala ter bila združena s Klosterneuburgom, prenesel se je ta krasen in veličasten spominek na Salmova posestva na Moravsko; najprej v Opalovico, potem v Raje, katerega je bila po posebni sreči edina hči hiše Rogen-dorfske kot dedšino Salmu pridobila 1. 1743.
Ni ravno lepo, da se je s tem spominkom tako ravnalo. Res čudno, da v tedajnem času olike in omike nihče na to mislil ni, kam bi se bil imel postaviti! Tam je bil kraj zanj, kjer se je za srečno zmago nad za kletim sovražnikom krščanstva najprej Bogu čast in hvala dajala — v stolnici sv. Štefana.
Salm in junaki njegovi niso rešili le Dunaja, oteli so celo Avstrijo!                                   (Dal. prih.)
52
61
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem leta 1529.
Priredil M. Molek.
(Dalje.)
Tako, ljubi čitatelji, smo a prvo oblego Dunaja po Turkih pri kraji. Naj poročamo zdaj o drugi leta 1683.
Turki vdrugic pri Dunaji. (1683.)
V teku časa — v kakih 149 letih — se je na Dunaji mnogo spremenilo. Mesto se je po večem popravilo ter poprejšnjo podobo zelo zgubilo; potrebna vtrdba se je dovršila in mesto na okrog se  razširilo.
Dosti, res dosti resnih in žalostnih let je minulo, pa ni ga bilo hujega kakor ravno leto 149. p o prvem obleganji.
Prišel je v meato še veliko nevarnejši sovražnik, kakor je bil Turek, — morilka kuga namreč.
Pero se brani zapisati vse žalostne prizore in neizrekljivo trpljenje — nesreče bilo je brez konca in kraja. Cel6 cesar Leopold je bežal iz Dunaja v Prago na Cesko z vsem cesarskim osebstvom, ž njim pa je šlo tako rekoč zadnje upanje Dunajčanov.
Neusmiljena kužaa pošast podavila je po Dunaji in v predmestjih nad 122.849 ljudi; divjala in razsajala je pa tudi od januarija do novembra meseca. V spomin rešitve te hude šibe postavljeno je znamenje sv. Trojice na ^Grabnu".
Omeniti moramo, da je bil v tem žalostnem času edini angelj varuh za Dunajčane knez Ferdinand Viljem Evzebij Schwarzenberg. Vse je bežalo; le on je ostal, vzdrževal red, preskrbljeval reveže; bil je pravi usmiljeni samarijan. On je bil tisti dobrotni knez, ki je 5 let pozneje pri drugem Turškem obleganji s ,svo-jim zlatom toliko koristil DunajČanom, kolikor Sta-remberg z mečem.
Dunaj pa je bil komaj rešen hude morilke kuge, in že ga je jela stiskati druga nesreča.
Nazadovoljnost Ogrov, katero so menili zadušiti s tem, da se le velike puntarske glave kaznujejo, pro-vzroČil je veliki nemški križanik (poglavar nemškega reda) Janez   Gašper  zAmpingena   s   prenaredbami,
s katerimi oni niso  bili   zadovoljni   in   so   zato   pričeli upor.
Načelnik Ogerskih puntarjev je bil E meri h Te-kelyi, ki je kmalu s svojimi privrženci si bil velik del dežele prisvojil. Zdaj se je ponudil Turškemu sultanu za podložnika ali vazala, ako mu pripomore, da bo Ogerska popolnoma njegova. Magjari so že od nekdaj za Avstrijo velika nesreča; oni ao kakor srboriti otroci kakega očeta, ki ga bočejo iz hiše suniti, da bi sami gospodarili.
Tudi Ludevik XIV., kralj Francoski, držeč se starega načela svoje vladarske hiše, da „Avstrija se mora slabiti" — podpiral je Tekelvia in nabral si je na Poljskem oddelek prostovoljcev pod Francoskimi poveljniki.
Cesar Leopold je iskal zaveznikov; nemške dežele so mu obljubile tudi rea zdatno pomoč. Za polaj-šanje vojskinih atroškov poslal mu je bil tudi papež po svojem kardinalu Cibo tu menjicu, vredno 1 milijon in 200.000 kron. Tudi po deželi so se delale silne priprave za brambo Dunaja. Plemenitaši in duhovniki po vsem cesarstvu morali so stoterni del svojih prihodkov odrajtovati kot vojni davek.
Veliki vezir Kara Mustafa je med tem že odrinil proti Avstriji s silno armado, z 275.000 vojaki in z vso vojno pripravo; kot napovedovalce boja poslal je naprej predrzne Tatarske čete, ki so morile in požigale, koder koli so hodile. Kolik je bil strah na Dunaji, popisati se ne da!
Ko se je od daleč videl plamen požganib hiš in še gorečih vasi, ko so nebrojni pribežniki preplašeni pripovedovali, — da Turek nikomur ne prizanese, ne starčekom, ne ženam, tudi otrokom ne, in da so jih na tisoče že v sužnoat odpeljali — le kdor je Tekelviu pokoren, je varen — sklical je cesar tajni svet, izvolil grofa Ernest Rudiger Štaremberga za poveljnika na Dunaji; za pomoč mu je dal še nekoliko izvedenih mož v tajni vojski ni svet.
Ptamteči ogenj je kazal, da ni je več rešitve, ne proti Stajaraki meji, ne ob desnem bregu Donave. Sklenilo se je tedaj : cesar naj beži čez most proti Kremsu in Lincu.
Mestni zbor se je bil sklical na 7. dan julija meseca popoldne v cesarski grad. Tu je priporočal cesar prav prisrčno županu Liebenbergu in mestnemu sodniku Schusterju, naj se Turku v bran postavijo vsi, kolikor le morejo; zagotovil ju je, da hoče pomoči kmalu poslati. In cesarica vsa objokana pokaže meščanom petletnega cesarjeviča Jožefa ter jih milo prosi, naj se ustavijo sovražniku pogumno, kar le morejo. In meščanje globoko ginjeni prisežejo, da so pripravljeni preliti kri do zadnje kaplje za slavno cesarsko hišo in blagor kristijanov.
Po tem pride ob osmih zvečer na tihem mestna straža, kakih 200 mož, ki so cesarjevo rodovino spremili čez most in jo spremljali proti severo-zahodu v Kornneuburg, kjer so za slavno gospodo komaj nekoliko jajic dobili in jo hude lakote rešili.
Temna in soparna poletna noč se je čudno rude-čila od plamena, ki se je Kamaldulenškemu samostanu nasproti na Kahlenbergu vzdigoval v zrak proti nebu. Se nad Line (na gornjem Avstrijskem) so Tatarske čete, gotovo najete in podšuntane od nezvestega Tekelvia — podile cesarsko rodovino, toda brez škode!
Dokler je bil še cesar v mestu, bilo je zarad njega še dovolj srčnosti videti; al up in tolažba sta upadala Dunajčanom, ko so zvedeli, da tudi on odrine za svojo družino.
Zdaj je želel vsakdo uiti, in res je bežalo sem iz mesta v pol dnevu čez 60.000 ljudi. Plemenitaši vpregli
so naglo konje in se iz mesta odpeljali pustivši vse imetje. Bogate in premožne Dunajčanke so silno ve-liko blaga naložile na vozove in konje presiliie , da so onemagaii in na tla popadali; zgubljeno je bilo vse, prišle so sovražniku v roke one, njihovi otroci in vse blago.
Sest celih ur je šel voz za vozom iz Dunaja; prej si nihče še misliti ni mogel, da se v mestu toliko konj dobi! Meščanje so iz mesta odhajali, kmetiško ljudstva pa notri prihajalo zavetja iskat.
Veliki poveljnik (v mestu) v silnem strahu za živež, kako bi preživel v meatu ostale, pa je ubranil dohod ljudi iz dežele, dal je 9. julija mostove podreti in meatna vrata zapahniti.
8. julija začeli so Dunajčanje nekoliko lože dihati, ko je vojvoda Lotrinški z 11.000 hrabrimi vojaki od Sant Marksa z godbo^in bobni pri „Štuben3kih vratih" v me8to prišel, pri „Skot8kih" pa zopet odšel in se naselil na Taborski loki, da bi se združil z drugimi 12.000 pešci, ki ao po Moravskem polji sem šli.
(Dalje prihodnjič.)
62
68
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. Molek.
Turki v drugič pri Dunaji. (1683.)
(Dalje.)
Kakor pri prvem obleganji tako je bilo tudi še zdaj mesto slabo utrjeno. Od onega časa, ko sta bila Adolf Schwarzenberg in Nikolaj Palfi mesto Grjur (Raab) na Ogerskem zopet nazaj dobila, se je bila neka škodljiva vnemarnost in grešna brezozirnost Dunajčanov poprijela. Cem več se je govorilo, čem več se je pisarilo , kako naj se mesto zavaruje, tem manj se je storilo. Se prvega obleganja niso bili pozabili, kako hudo se je takrat njihovim prednikom godilo, al malomarnost bila je kriva, da še potrebnih krajev zadostno
obkolili niso bili, malo košev pripravili, ki so jih pri napadih zelo potrebovali ia le 10 topov na bastijone (sprednje utrjene kraje prave trdnjave) postavili, jarkov z vodo še ne napolnili, Udje in drazega lesa na kupe prepustili so sovražniku. Vsa posadka obstala je iz mestne straže in kakih 1000 mož polka Keiseršteinovega. Vojvoda Lotrinški je bil še le oi 9. do 11. julija več druzib Čet noter pripravil.
Ernest Rud iger Starem^berg je bil zdaj star kakih 48 let, rojen v Gradcu. Se le 13 let star vde-ležil se je že tridesetletne vojske proti koncu (trajala je od 1618—48), bojeval se zoper Svedijane in ,,koruze" na Ogerskem, pa tudi zoper Turke in Francoze. Mojsterski razumnik v zboljšanji strelnega orodja je naglo napredoval od stopinje do stopinje ter postat maršal.
Kakor se pa zlato čisti v hudem ognji, tako mora poskusiti se dobro ime med svetom; a ni je prednosti in čednosti, da ne bi imela sovražnikov.
Tudi vrlega Rud iger j a so zavidali, ker je tako hitro napredoval; še v spisih so ga hudo napadali, ob-rekovaii in obsojevaii, češ, da ne zasluži biti poveljnik Dunajčanom. Tako delajo vselej hudobai ljudje. Do* brega nočejo pripoznati, boljšega pa ne morejo najti in storiti!    Čast vendar le ostane možu, katero zasluži.
Rudiger je svojo opazovalnic j imel na cerkvi sv. Štefana, kjer se še zdaj z velikim spoštovanjem kaže kamen, na katerem je sedel vitežki mož ter gledal , kaj se na okrog godi.
Temu junaku, izvedenemu in utrjenemu v vojaškem orožji, stal je na strani drug mož, čegar ljubezojivost in miroljubnost bili ste v obče znani: duhovnik grof Leopold Koloni č.
Pogumnost duhovitega škofa, njegovo slavno ime in njegov krepak glas navduševal je boreče , osrceval in malomarne priganjal na odkazane jim prostore; ranjene je obiskoval in tolažil umirajoče; vodil gasilno stražo in odvračal draginjo in pomanjkanje; tudi smrti se ni prav nič bal. Posebno pri srcu pa so mu bile z ranjenimi napolnjene bolnišnice; ukazoval je ženam ia starčkom, oaj napravljajo srajce, obuvalo za vojake; porabil je vse za taka dela,   kateri   za drugo niso bili.
Kakor ob dnevih Ferdinanda, ko sta Thurn in Bethlen Gabor Dunaju pretila, so se izvrstno obnašali tudi zdaj študentje in postavili se na najnevarnejše kraje: na Škotski, Lebeljski, Cesarski in Koroški pomol trdnjav. Voditelj njihov pa je bil učeni in pogumni Pavel Sorbait z Nizozemskega, zdravnik Eleonore cesarice vdove.
Sedemdesetletni državni računar Volbenk Re i-schel pa je zbral dvorne služabnike v štiri krdela po 1000 mož. Maks Trautmansdorf je bil izvoljen za njihovega polkovnika. In Ambrož Frank, ud vna-njega sveta, pa je zbral krčmarje v kompanijo prostovoljcev, ki so tudi dobro došli.
Eaako so se zbrali v svoje oddelke mesarji, pi-varji, peki, Čevljarji in neoženjeni rokodelski fantje; po njihovem zgledu tudi prodajalci in založniki raznovrstnih reči, kramarji in ves obrtniški stan.
Že samih meščanov je bilo osem kompanij pod vodstvom župana Ivana Andreja Liebenberga; Daniel Foki, visi mestni ^ključar, je bil podpolkovnik; mestni sodnik Simon Štefan Šuštar, major in visi nadzornik in še nekoliko meatnih svetovalcev so postavili za poveljnike.
Redna vojna je znašala 13.866 mož; meščanov je bilo 2382, od družeb s trgovci vred 4012, dijakov 700, dvornih služabnikov 1000, vseh skupaj 21.960 mož za boj ugodnih.
Občudovanja vredna je bila posebno skrb v zdrav-
69
atvenem oziru. Strogo se je pazilo nad snažnostjo ulic in druzih prostorov; v mestni hiši je bii mlin na konje z dvema tečajema; ca dvorišči mestne orožnice pa 20 ročnih in 6 mlinov na konje; potem so pregledali se kleti ter našli in popisali 170.000 veder vina; precenili so tudi še drugi živež.
Po naznanilu mestnega zapisnikarja Nikol. Hoke-a je vagala zemlja za 1 krajcar 8 lotov in se nekaj čez; funt govedine je veljal 6 kraje, tele ti ne pa 9 kr. hleb kruha 3 funte težak pa 4 do 6 kr.
Pogodeb Turki nikoli niso držali. Soseska v Ber-tolsdorfu se je v cerkvi in na pokopališči junaško branila; toda vsied pomanjkanja živeža in streljiva je bila primorana podati se sovražniku. Turki so jim obljubili vse; al Turška obljuba je goljufija; pomorili so do 3500 ljudi po svoji zverinski navadi: može, žene in otroke. Ta strašanska dogodba je se zdaj naslikana na podobi mestne hiše.
13. dne julija zgodaj zjutraj so „spahi" (turški konjiki) vlačiti se začeli po polokrožnem pogorji do Donave od ,,predice pri križi" do Schonbrunna, od Hernalsa in Doblinga do Nusdorfa. Proti poldnevu privreli so z veliko močjo od Sent Marksa in „Pasjega turna" noter do predmestij. Starembergjih je dal s topovi zapoditi in zdaj, ko je skrajni čas nastopi!, še predmestja zažgati. V malo trenutkih je bila v plamenu konjska loka, Alzerjeva ulica, Sent-Urh, in ,,Hrvaška vas — Kroatendorfel (Spiteiberg)", Šent Diepold, Gumpendorf, Videm, dirjalnica. velika cesta z vsemi cerkvami, samostani in palačami. Kolika škoda! — uničene so bile dragocene reči, nedomestljivo bogastvo učenosti in umetnij, uničen trud in delo toliko pridnih in delavnih rok!
Ogenj bi bil segel kmalu vsled silnega viharja do lesa nakopičenega pri obkolih ali palisadah, le malo je še manjkalo, da ni celo mesto pogorelo; k sreči ste to silno nevarnost odvrnili pozornost Starembergova in pa skrb mestnih očetov.
Skoraj neverjetno je, kar je storil Staremberg v zadnjih šestih dneh, to je, od 7. do 13. julija!
Zginila je med meščani vsa grda sebičnost, ravno tako tudi bojazen; vsi so bili kakor otroci ene družine, enega srca in enega duha pripravljeni prestati neznano veliko nevarnost, trpeti pomanjkanje, pripravljeni tudi umreti.                                                             (Dal. prih.)
75
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M.  Molek. Turki vdrugic pri Dunaji. (1683.)
(Dalje.)
Jutranje solnce 14. dne julija je obsijalo Dunajska predmestja. Strašansko je bilo število Turških šotorov, dalo je predmestjem podobo lesenega mesta (z nakopov so jih DunajČanje našteli do 25.000); videli so pa tudi veliko množico ljudi in konj, velblodov, mul in klavnega blaga je vse mrgolelo. Na mestu, od kodar je pred 64 leti strel predrznega Thurna dosegel cesarski grad in ga vpepelil, pri sv. Urhu se je ošabno vzdigo-val šotor velikega vezirja Kara Mustafa v zelenih barvah — kot znamenje gotove Turške zmage nad kri-stijani. Bahal se je v zlatu in srebru, katerega so bili naropali po mestih in selih,   ki   so   se  jim   bila  udala.
Tla in stene njegovega šotora bile so preprežene s krasnimi pregrinjali; šotor sam pa je bil razdeljen v več prostorov, kamor je zahajal vojni svet na razgovore in k molitvi. Cenili so vrednost njegovo nad milijon. V notranjem prostoru so imeli tudi prerokovo zastavo, kajti ta cunja jim je čez vse sveta.
Vsa vojna moč je znašala 216.000 mož.
Grozoa nesreča je mestu žugala že 13. julija, ko so predmestja gorela; drugi dan — prvi dan oblege — bil bi pa kmalu prvi in zadnji vss nesreče. Silni vihar, ki je razsajal, zanesel je ogenj z goreče „konjske loke" v ,,Škotsko poslopje", katero je pogorelo, pa vnelo še cerkev in samostan; požar je vpepelil tudi palače znanih Traunov, Auerspergov in Palfijev; uničil bi bil kmalu orožnico in shrambe za smodnik. Prvi, ki je lesem prihitel, bil je stričnik in pobočnik poveljnika, 261etni stotnik grof Gvido Staremberg, pozneje toliko slavni vojskovodja in premagovalec Ogerskih puntarjev.
Gvido je stal čisto sam na tem mestu, zraven njega pa je bilo 1800 sodov smodnika. Le kakih 40 korakov od tod je že tlel in gorel od solnčne vročine zelo posušeni leseni mostovž (hodnik) in iskre so švigale in frčali so na okrog goreči ogorki — vročina bila je neprenesljiva.
G vidu se je bilo posrečilo, da je bil s pomočjo Kumperta, častnika topničarstva, vendar toliko poškropil smodnika polne sode z vodo, da je bila grozna nevarnost vsaj za nekoliko trenutkov odstranjena. Zdajci sta pa bila le-sem tudi prihitela še Liebenberg in Foki, za blagor Dunaja res vneta moža. Ze goreči mostovž so podrli in ogenj zadušili. Liebenberg je z mečem v roki priganjal delavce v to, da zazidajo že gorela ckna, kjer je bil smodnik. Le taka srčnost je odvrnila pretečo strašansko nevarnost.
Veselje v Turškem taboru je zato trajalo le malo časa, Dunajčanje so ogenj hitro pogasili. Al pogum Turčinom ni upal; pripravljali so se za krtovo delo pod zemljo. Že prvo moč so pričeli bližavnice kopati pri „Hrvaški vasi" ali ^Spitelbergu", potem še nad „rudečim dvorom" — poznejšim „Jožefovim predmestjem" (Josefstadt) — proti lebeljskim in cesarskim sancam. Tukaj so jeli pa zato kopati, ker je bila zemlja prav pripravna; pri sv. Urhu bi bili na primerno višino prišli. Najslabeje vtrjene strani proti Donavi od^novih vrat" do ^ribiških", od ,,rudečega stolpa" do „Stuben-skih vrat" se pa veliki vezir zato ni precej lotil, ker je te kraje vojvoda Lotrinški močno branil.
Toda že 17. julija so Turki napadli generala Schulca v Leopoldovem predmestji, pregnali ga in Dunaj popolnem zaprli. Nemudoma so postavili baterije pri samostanu usmiljenih bratov in z bombami grdo obdelovali St. Lorenški samostan in stari mesarski trg. Lepe cerkve in krasne palače v Leopoldovem predmestji so do tal podrii in cesarski vrt do cela uničili.
Al neka čudna, viša moč — tako se je sploh mi slilo — storila je njihove bombe neškodljive. Prva je padla v cerkev sv. Mihaela in ugasnil jo je nek trileten deček; druga, ki je ravno med pridigo padla v cerkev sv. Štefana, poškodovala je neko gosp6 le nekoliko; una pa, ki je v orožarnico prodrla in bi bila lahko prouzročila grozovito nesrečo, ugasnila je v pesku. Res čudno! ena je priletela v možnar na cesarski trdnjavi, zapalila ga in sprožila proti Turkom, ki so bili v približevalnih rovih. Ostanke prve, ki se je bila razletela, so pobrali na ,,grabnu", nabasali jih in Turku nazaj poslali.
Turki niso bili mojstri v streljanji, tudi niso razumeli, kako se mesto nad zemljo oblega; tiči pa so bili   v   podzemeljskem   vojskovanji;   v   tem  je bila
76
ravno njihova moč. *) Duaajčanje pa niso imeli mojstrov v tej stroki bojevanja, pričakovali so jih sicer, so res tudi prišli, a le do Dunaja; v mesto niso več mogli, ker jim je bil Kara Mustafa že pot zaprl. Da-siravno pravih delavcev za to delo notri ni bilo, imeli so pa v mestu moža, ki jih je učil, kako naj se mine (podzemeljski rovi) delajo; ta mož je bil baron Kil mansek. Za to delo sta se prec ponudila dva tujcaf ki sta ga bila dobro vajena : nek Nizozemec in nek Lotrinžan.
V obče Turške bombe niso imele velikega vspeha, še manj pa pšice, da-si z netljivo robo ovite. Na muho so bili vzeli zlasti cesarski grad, stolp^cerkve sv. Štefana in pa hiše od Koroških vrat do Škotske predtrd-njave. Na prostorih sedanjega ljudskega vrta in Te-zovega tempeljna, pa tudi na prostoru bližnjih hiš dovršil se je marsikater junaški čin zdaj pri drugem, kakor tudi že poprej i. 1529. pri prvem obleganji.
(Dalje prihodnjič.)
*)   Da Turki ta   način vojskovanja ljubijo in  dobro razumejo, videli smo nad Plevno v Bulgariji.                       Pis.
83
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. Molek.
Turki vdrugvS pri Dunaj i. (1683.)
(Dalje.)
Staremberg je bil neutrudljiv; obhodil je mesto vsak dan okrog in krog po dnevi trikrat, po noči pa enkrat; ogledal podkope, nasipe in založnice (maga-zine). Ker se je sovražnikovemu ognju le preveč izpostavljal, bil je po krogli ranjen, k sreči ne nevarno. Nestrpljivo je pričakoval, kak vspeh bodo podkopi imeli, ki jih je dal naravnost nasproti Turškim izkopati. Prav blizo je stal, in ko se je kater unel, zemljo potresel in kolikor toliko Turčinov kvišku vrgel, gledal je pozorno , in vesel je bil, kedar je kakih sto Turčinov proti nebu k Mohamedu „v nebesa" sfrčalo; svoje dobre in prebrisane delavce pa je objemal samega veselja in jim daroval denarja in podelil častnih znamenj. Kakor je Staremberg junaško branil Dunaj, tako strogo je gledal tudi na notranji red in mir svojih ljudi. Nek stotnik, ki je le par trenutkov zabranil udariti na sovražnika, bil je v verige ukovan in pred mestno sodnijo peljan, da se opraviči za upor svoj. Ravno tako hudo se je godilo nekemu častniku, ki je dopustil, da so se Turki čez noč pred Lebeljskimi nasipi v zemljo zakopali; Staremberg mu je dal za to na izbero vislice ali pa samo s 24 vojaki iz mesta iti Turška dela pokonČavat. Z nezadovoljnimi vojaki se ni celo nič šalil; smrtna kazen je bila koj pri rokah. Tudi dva dečka, ki sta Turkom pot kazala, zadela je smrtna kazen, dasiravno sta bila stara še le kakih  10 — 15 let.
Zvonovi po vseh Dunajskih cerkvah so omolkniii; le edini Seotštefanski so s svojim slovesnim in resno-donečim glasom naznanjali boj in ogenj. Kedar so ti zvonovi se oglasili, hiteti je moralo, kar je bilo za orožje sposobnega, na ,,novi trg", na „cesarski dvor" i. t. d., žene pa so morale vodo pripravljeno imeti.
Po svojem načinu in po svojih mislih delal je tudi Turški poveljnik; ogledoval je, kako delo napreduje; po težavnejših   in nevarnejših   krajih   dal se je nesti v
naslonjači, podobnem kakemu tronu okovanemu z železom; pri tej priliki obdaroval je delavne, nemarne in neubogljive pa kaznoval. Tem bolj srdit pa je izvrševal svoje oglede se zato, ker mu je sultan po poslancu sporočil, da  obleganje prepočasno napreduje.
Starembergu se je njega dni očitalo, da je toliko čvrstih mož pri naskokih zgubil, češ, da jih je gonil kakor živino v mesnico. Al v takih slučajih skoraj drugače biti ne more; treba je bilo sovražaikovo delo pokončevati, treba pokazati mu, kolika je moč in hrabrost posadke v mestu. In res, le na taki način so se godila tukaj čudovita dela hrabrosti, ki so z neiz-brisljivimi črkami zapisana v zgodovini, kako oblegajo naj se mesta. Vsaka ped zemlje bila je drago plačana — s kupom mrličev; vse podzemeljsko bojevanje pridobilo je le nekoliko lopat zemlje. Zgodovina ne našteva ravno preveč takih izgledov, kakor so se tukaj pokazali. Kako je Starembergov polk vkljub štirikratnemu naskoku „ce-sarski grad" branil; kako vojvoda Virtemberski sovražnika v jarku zgrabil; kako stotnik Hafner na okopu in pri jarku Lebeljske trdnjave le s 50 možmi goreče pa lisade (obkole) pogasil in na tisoče pridrlih janičarov nazaj vrgel, — to vse so dela Denavadne hrabrosti.
Srčnost v mestu je bila velika, ker so za poveljnike imeli toliko hrabrih mož; rado se tedaj zgodi: ,,kakoršen učenik, tak učenec." Se priprosti vojaki so doprinašali junaška dejanja. — Nek kirasir (jezdec v oklepu) Gotzovega polka preplaval je široko Donavo ter srečno čez nasipe noter v mesto prišel s pismom na vratu, z voskom dobro zapečatenim in zavarovanim ; izročil mu ga je bil vojvoda Lotrinški. Vrnivšega se vjeli so Turki in peljali ga k velikemu vezirju. Življenje otel si je pa le s tem , da je pretirano pripovedoval, to je , v sili se lagal, koliko je pomanjkanje v mestu in kako obupni so že vsi. S tem se je bil Turkom tako prikupil, da so ga izpustili. To Turkom veselo poročilo se je po vsem taboru razglasilo, pismo pa pisano ne s črkami, ampak s številkami, so v mesto poslali (vstrelili) s pristavkom : »Nepotreben trud, da s štvilkami pišete! Vaš obupen stan je že tako celemu svetu znan. To je pravična kazen nebes, ker ste dražili srd sinov preroka Mohameda".
Med hrabrimi bojniki zaslovelo je Kolšickijevo ime in nepozabljeno ostalo. V prizoanje njegovih zaslug dobil je pravico, daje napravil prvo kavarno na Dunaji pri „Štefanskem" pokopališči" v ,,ključarskih ulicah". ,,Brat srček" imenoval je on vsakega, tako zvali so ga tudi drugi. In še zdaj hrani prvi kavarnar „podobo ,brata srčka".                                                (Dal. prib.)
84
90
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. M o le k. Turki vdrugic pri Dunaj i. (1683.)
(Dalje.)
23., 24. in 25. dne avgusta so Turki zopet huia naskočili mesto, toda brez vspeha. Težkega srca pa so kriatijani pričakovali noči od 29.—30. avgusta, ki je Turkom veljal za srečonosen dan, kajti ta tan se je Sulejmanu udal otok Rod, Beligrad, Budim in pri Mo-haČu Ogerski kralj Ludevik s prvimi plemenitaši. Vendar oni dan ni bilo nobene sile, le nekoliko podkopov so bili Turki zapalili, mesto pa le malo napadali.
3.  dne septembra se je pa vendar moral „začarani kup" (tako je Kara Mustafa zval vnanji nasip na le-beljskem branisči) popustiti, in vsled tega se je delo v mestu podvojilo: vsakih deset korakov je bil kak jarek, ali kak nasip ali pa prsobran; siužbovajočim vojakom pa je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano spati.
4.  dne septembra je sovražnik zapalil enega najpo-glavitnejših podkopov pri „cesarski trdnjavi", ki je zi-dovje grdo razkopal. Poveljnik je naglo pritekel z drugo posadko, pa že so zagnali Turčini silni krik: „aliab, aliah!" in veliki vezir jih je na vse to še s silo noter podil čez nasipe in razvaline. Turki so ves ta Čas strahovito streljali, da se je vse treslo; kakor strele švigale so krogle druga za drugo. Kristijanje so že obupovali, češ, da človeška moč se ne more več vstavljati taki sili; al vendar so Turke, ki so bili že dva konjska repa (konjski rep je Turkom znamenje odlike) na nasipih postavili, srečno premagali in jih v njihova šotorišČa nazaj zapodili.
6., 7. in 8. septembra so Turki zapalili še druga podkope pri ,,cesarski" in „lebeljski" trdnjavi; izkopali so bili cel6 pod cerkev samostana minoritov in zunaj še huje streljali kakor poprej ter divji kakor ob-noreli napadali mesto tako, da konečoo bi se kristjanje bili morali vendar vdati, ako bi pomoč še ob pravem času ne bila prišla.
28. aprila malega travna leta 1683. je grof Wald-steinski sklenil s Poljskim kraljem Ivanom Sobies-kijem zvezo na brambo in upor. Ogromna nevarnost je zmodrila možake tudi po nemških deželah, da treba opustiti zdaj vse medsobno mrzenje, vse sovraštvo, vso nevošljivost; ako se zdaj ne pomaga, je Dunaj zgubljen, in Bog ga vedi, kaj za tem še pride!
Grofa Kaunicin Berka sta z vlado Bavarsko, Saksonsko in Braniborsko še trdnejšo zvezo za bran sklenila; grof Martinic pa je prinesel iz Rima denarja in pisem od papeža, jo grof Man sfe i d ravna tako denarja iz Madrida na Spanjskem.
91
25. dne avgusta je prišel Poljski kralj Sobieski s svojimi prednjimi četami do O lomu ca (na Mora v-skem) in še le 4. septembra do mosta čez Donavo pri Tulnu (na severozahodu) še zadosti srečno, dasiravno so ga nadlegovali Tekelijevi Ogerski puntarji, ki so prav po azijatsko ropali, kamor so segli.
6.  septembra je do Donave prišel tudi kraljev poveljnik Jablanovski z veliko močjo, pred njim pa več naglo oboroženih Avstrijskih polkov iz Češkega, potem pa še Saksonci in Franki. Lepi Bavarski vojaki so od P asa ve doli po Donavi priplavali. Prebivalci ponosnega Molka, katerega je branil opat Muller, Klosterneuburg pa brat Markelin Ortner in Lilienfeld Matej Kohlvveis so jih slovesno sprejeli, pozdravili s streljanjem, s trobentami in pavkami.
7.  septembra so se v Krema u zbrali; 8. je šla vsa vojna pri Tulnu čez Donavo; 9. in 10. so mar-širali v Klosterneuburg in na goro Kahlenberg.
Avstrijancev je bilo 27.100 Poljakov 26.000, Saksoncev 11.400, Bavarcev 11.300, iz Pran-kovskega in Svabskega okraja 8400, skupaj 84.800 mož, namreč: 38.700 mož pešcev, konjikov pa 46.100 s 18t> topovi.
Ko je veliki vezir zvedel, da gredo Dunaju na pomoč, pregledal je 7. septembra vojno svojo in še naštel 168.000 mož. Od 12. julija do 7. septembra zgubili so Turki pri Dunaji 48.344 vojakov. V Holabrunu, na severni strani od Tulna , sta bila kralj in vojvoda sklenila po krajši, če tudi težavnejši poti čez goro Kahlenberg mahniti jo do Dunaja, ker skoz Požun (Presa-burg) biio bi predaleč.
Ivan, Poljski kralj, že deset let sem naslednik slabotnega kralja Mihaela, bil je plemenite krvi Sobie-skijeve rodovi ne in zdaj 46 let star. Kot zmagovalec pri Kozi mu 11. novembra 1673. leta postal je ljubljenec svojega naroda, bil ponos krščanstva, a vseh lastnosti viteških vendar le ni imel. Kdo pod solncem pa je popolnoma? Zarad presilne gizdavosti in nekake ne-vošljivosti ga lastni narod ni več tako čislal.
Na dan rešitve od obleganja so bili zbrani pri svojem kralji: dostojniki in visi častniki, prvaki poljskega plemstva: Jablanovski, Lubomirski, Potočki, Sapieha, Zamojski, Kzevuski, Les-cinski, Sierakovski in še drugi, — volilna kneza z Bavarskega in Saksonskega, vojvodi Saksen-Lauenburški, izEisenahainWeissenfelsa, iz BraunšveigaLineburga, potem še Virtember-ški in Holšteinski; — slavni princ Ev gen Sa-vojski, še le 19 let star in že je bil polkovnik; zraven teh še mnogo druzih veljakov. Res lepa pomoč, al tudi osodepoln in odločilen dan! — Vseh skupaj je bilo 54 batalijonov, 123 divizij s 186 topovi.
16. dne septembra so prišli Poljajsi in Bavarci s strelnim orodjem skoz Konigsteten , Sent-Ander, Ha-genthal in Kirling v Klosterneuburg, kjer so se proti večeru združili s cesarskimi in Saksonci, ki so poleg Donave skoz Predvor šli.
11. septembra so dospeli na Kahlenberg, silno utrujeni in izdelani razpostavili so se po varnih krajih v gozdu: levo krilo je bilo na Leopoldsbergu, središče vojne na Handels in Langerbergu, desno krilo pa na Hermanovem vrhu pri Weidlingu in Saubergu.
Kralj in vojvoda sta stopila vrh hriba ter slišala silno stresujoče streljanje od Turške strani. Me3to je bilo kakor pod morjem silnih valov; prah, ogenj in dim valil se je iz njega proti nebu kvišku; še zdaj v odločilnem trenutku bati se je bilo veliko hudega!! Porušeno in razdejano „cesarsko" in „lebeljsko" branišče je  ukazal  Staremberg v naglici  zopet popraviti, jarek
za jarkom kopati; iz brunov in tramov podrtih hiš ob-kole (palisade) postaviti; ulice, nevarnosti najbolj izpostavljene, dal je z verigami zapreti in zagraditi z nasipi; na ulice so še nametali vsakoršne šare, še železnega omrežja z oken itd.
Ravno, ko se je noč delati jela, priplaval je nek jezdic čez Donavo ter prinesel vojvodi pismo, katero mu je bil izročil Staremberg; glasilo se je: „Casa nič več ne zgu bij e vati!" In precej so Du-najčanje izpustili s stolpa sv. Štefana raketov, proti nebu za znamenje, da je nevarnost velika! Na to so tudi pomočne čete zažgale cel šop raketov in jih v zrak izpustile na Hermanovem vrhu in trikrat s topovi vstrelile. Na to so jim tudi meščanje odgovorili 8 topovi.
(Dalje prihodnjič.)
99
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. Molek. Turki vdrugic pri Dunaju (1683.)
(Dalje.)
Ko je bil 40. dan obleganja pretekel, hoteli so ja-uičari po svoji stari pravici odriniti v svoj kraj. Ne-volja med Turki je bila od dne do dne veča; razsajala je kuga in lakota morila, ker so bile Tatarske, roparske čete vse na okrog pojedle, požgale ali kako drugače pokončale. Turki so več vžili lakote in draginje, kakor kristijanje v mestu. Le veliki vezir, paši, age in beie so še vsega dovelj imeli in se dobro ma-stiii s plenom  kristijanov.
Lepa reč Turških poveljnikov! Vojak prostak naj strada, da ima le njegov gospod poln želodec. Ti Turški požeruhi so bili zase v svoje šotore, v kleti in druge luknje podrtih predmestij toliko živeža navlekli, da je vsak lahko mislil: Turki so oblegani, pa ne kristijanje.
Turki so hoteli s kristijani pogajati se za mir, toda Staremberg jim je s topovi odgovarjal; še toliko jim ni dal oddihljeja, da bi bili pokopali svoje mrtve, ki jih je ležalo na tisoče; kakor hitro so se tega dela lotili, razpodil jih je s streljanjem.
Ker so Turki slutili, da bo Dunajčanom pomoč došla od zahodnje strani, od Dunajskega gozda , zato je veliki vezir ukazal, naj se že 9. dne septembra zjutraj vse trume čez strugo iz Leopoldstadta nazaj podajo; za-se pa je odbral najboljše vojake za telesno stražo. Na tisoče šotorov so narazen vzeli, videti je bilo, kakor da bila bi kaka vas vse strehe zgubila; na tisoče velblodov (kamel) in mul so dobro otovorili ter ž njimi odrinili proti Dunajskemu hribu po cesti proti Laksenburgu in Novomestu. Svoj gizdavi šotor dal je postaviti ,,pri predici na križi"; al skesal se je še tisto noč, da je to storil; spremenil je svoje misli ter zopet začel mesto stiskati z vso močjo; velik oddelek svoje vojne je poslal proti Kahlenbergu in razpostavil jo po višinah Grincinga. Na to je poklical v svoj šotor na vojskini posvet nezadovoljne in pokarane, če ne tudi z batino kaznovane pase, age in bei e. Al pri taki priložnosti se le prerado zgodi: „kolikor glav, toliko misli"; sporazumeti se kar niso mogli. Eni so hoteli, naj se obleganje kar popusti; drogi, naj se vsi gozdi na okrog posekajo, na pripravnih krajih baterije postavijo in tukaj naj se z veliko armado čaka na sovražnika. Veliki vezir s tem ni bil zadovoljen ter odgovoril: „Dunajski poveljnik je s svojo hrabro vojsko zadosti očitno pokazal, da plane za nami, ako obleganje popustimo.
Turki bi bili z velikim trudom pravo mešanico skupaj spravili vsake baze vojakov; ti bi se nikakor meriti ne bili mogli s krščanskimi izurjenimi vojaki. Poglaviten vzrok za to je bil: sultan mu je dal polno oblast čez življenje in smrt, za boj in mir. Jezno potegne „hati šerif* (sultanovo pismo), pokaže ga zbranim pasem ter jih izpusti. Al prevelika nada gotove zmage ga je goljufala.
Ko se je 12. dne septembra (bila je nedelja) o aolnčnem vzhodu na Kahlenbergu vse živahno gibati začelo, lesketalo se orožje v jutranjem solnčnem blišču,
razlegal se daleč na okrog vojni krik, upadati je jel prevzetnemu Turčinu pogum. Kara Mustafa se vrže na tla, puli si brado, ruje si lase in preklinja dan svojega rojstva. Pašema z Diarbekira in Budima je ta komedija predolgo trajala; zoper prepoved šla sta v njegov šotor in ga prisilila, naj prevzame poveljstvo jani-čarov.
Ker svoje togote nad drugim pokazati ni mogel, raziil je svoj žolč nad nedolžnimi. Divji in krvoločni ris je dal poklati vse vjete kristijane, ki so bili v njegovem taboru, žene, otroke in starčke; bilo je pomorjenih vseh skupaj do 30.000. Grozna morija ; v potocih je tekla kri kristijanska! Ko si je z nečloveškim klanjem nekoliko jezo ohladil, vzel je prero-kovo zastavo (Mohamedovo cunjo), pasi Osmanu Oglu-u pa izročil desno krilo od Hernalsa do Dornbacha. On pa je ostal v sredi. Grozovito pokanje se je začelo pod zemljo in nad zemljo; al, hvala Bogu, brez vspeha.
Kristijanom na pomoč došli vojaki so željno pričakovali prvih žarkov jutranjega solnca in pazljivo poslušali, kedaj bo zagromel prvi top. ^ Predno se je daniti začelo , pristopil je k altarju v St. Leopoldski kapeli Marka Avijon, kapucio, duhovnik zelo spoštovan za-rad pobožnega življenja; pri tej priliki obhajal je vse zbrane kneze. Pri sv. maši stregel mu je kralj Poljski Sobi esk i. Potem P. Marka še blagoslovi krisfijansko vojno ter jo zagotovi zmage.
Boj se je naznanil s 5 streli iz topov na Kahlenbergu, v istem trenutku jelo se je že streljati z malini orožjem pri Kahlenberški vasi proti Nusdorfu na levem krilu. Turki so soteske in ozka pota pri Nusbergu trdovratno branili z neverljivo vstrajnostjo. Osman Oglu pasa je petkrat zaporedoma naskočil nek vtrjen kraj , ki so si ga bili Avstrijanci korak za korakom pridobili. AvBtrijanci niso mogli naprej ; proti njim so bili Turki nastavili veliko baterijo na gričih pri Dob-lingu; še le, ko so jim Saksonski pešci na pomoč prišli in Turka od strani prijeli, so se po sedemurnem hudem boji nekoliko oddahnili. Do dveh po poludne središče in desno krilo še nista bila v ogenj prišla. Ravno to uro planejo Poljaki iz gozda pri Dornbachu ter skočijo srditi kakor oroslani (levi) nad Turka , zgrabivši ga v središči in na levem krilu, toda sovražnikovih silnih trum niso mogli prodreti.                              (Dal. prih.)
178
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. Molek. Turki vdrugic pri Dunaji. (1683,) *)
(Dalje.)
Bitva, jako krvava bitva še ni bila odločena, zmaga je omahovala — Kara Mustafa vendar mislil se je zmagovalca. Vojvoda Lotrinški, prepričan, da zdaj velja ali nikdar — zapovč z vao silo napasti desno Turško krilo ter vzame glasovito veliko baterijo pri Doblingu. Se celo velika reduta (vtrjeni nakop), zavarovana z desetero topov (imenujejo se še zdaj „turške šance"), se zmagovalcem ni mogla ustaviti. Poljaki pričeli so lože dihati in lotila se jih je neizrekljiva želja nad Turkom maščevati se. Kralj njihov je z lastno roko posekal več Turkov in eno turško zastavo vpienil. Mejni grof Badenski je prodrl z nekaterimi trumami dragonov do nakopov pri „Skotskih vratih"; pogum so si dajali s trobentami in pavkami. Stahremberg mu pride iz mesta naproti in mu obljubi, da hoče Turške nasipe s silo napasti.
Prvemu naskoku iz mesta so se Turki hudo ustavili, obrnili nekoliko topov še proti pomočni kristijanski armadi. Al strmite! Turkov se nagloma polasti neka čudna bojazen; zastonj se trudi veliki vezir vstaviti jih pri Šent-Urhu le za kake pol ure. Vse križem beži, kodar in kamor kdo more, nered bil je velikansk. Bežali so čez Dunajske gore, da so jih komaj pete dohajale ; pobrisali so jo bili blizo do mesta Gjurovega (Raab) na Ogerskem.
Napad Lotrinžanov je bil odločilen. To se je godilo ob pol petih zvečer; ob 6. je bila bitva že popolno odločena. Prav za prav je v štirih urah bilo vse pri kraji, ker se je splošni boj začel ob dveh in je trajal do šestih. Avstrijanci in Saksonci pa so se s Turkom ves dopoldan in pa popoldne bili na levem krilu. Turka je padlo kakih 25.000 pod kristijanskim mečem; kar je še živega ostalo, podila sta ga dva Avstrijska polka dragonov do Fiše; trudnost in tema ste tudi temu konec storili.
Vojvoda Lotrinški je s svojimi še celo noč na nogah bil;  pobočnika  (adjutanta) svojega grofa Auer-
*) Nadaljevanje članka v 13. listu „Novic".
sperga pa poslal k cesarju v Diirnstein pri Kremsu z veselim poročilom sijajne zmage. Plen, ki so ga krist-janje dobili, je bil silen; dobili so 370 topov, veliko zastavo prerokovo, več druzih manjših zastav in konjskih repov in pa 15.000 šotorov, v nekaterih so našli še jedila na mizi in kruh v peči.
Najboljši plen pa, to je, Kara Mustafov šotor, vreden do dva milijona, dobil je Poljski kralj Sobieski. Šotor je bil krasno olepšan z zlatom in srebrom pa z drazimi kamni; vrh tega je dobil se lepo vojno orožje njegovo, drago opravljenega konja, skrivno pisarno in v njej pisma ze!6 važna, iz katerih je bila razvidna Ma-gjarska nepoštenost pa tudi Francoska umazana politika do Avstrije. Ko je bil Ludevik XIV., kralj Francoski, zvedel, da je Dunaj rešen, sa je silno prestrašil; — prekanjenec je upal, da bodo Nemci njega pomoči prosili, ako Dunaj pade; potem bo napal Turka in nastopil cesarski prestol kot rešitelj Nemčije!
Celih 12 tednov zaprti Dunajčanje so se 13. dne septembra, ko se je jelo daniti, zopet enkrat iz mesta podali v sovražnikov tabor. Ker so bila mestna vrata še zapahnjena, skakali so čez podrtine; vse je iz mesta vrelo, kar je le moglo, nadjaje se silnega plena, in res motili se niso. Toliko je bilo nakopičenega vsakovrstnega blagd, da so vojaki, ko jim je bilo dovoljeno pleniti, le gotov denar in druge dragocenosti pobirali, vse drugo pa Dunajčanom pustili.
Zdaj se je še le prav očitno pokazalo, kako so> Turški častniki za-se skrbeli, ubogi prostak pa je moral stradati.
Dobili so do 20.000 bivolov, volov, velbludov in mul; do 10.000 ovdc; 100.000 maltrov rži (en malter 192 vaganov), polne zaloge kave, sladkorja, medli, olja, riža, zabele, pavole, usnja in kožubovine; zraven še neizmerno veliko orožja in druge priprave za vojsko.
Ko so hišni gospodarji iz mesta na razvaline prišli, marsikdo ni vedel, kje je njegova hiša stala; marsikdo pa v svojih kletih in shrambah je toliko blaga našel, da si je veliko lepšo hišo sezidal, kakor jo je poprej imel. Nekateri so prav obogateli s tem blagom. Prebivalstvo se je zelo zmanjšalo, kajti vojska in kuga je vzela kakih 44 viših častnikov in druzih do 20.000.
Pričelo se je bilo po dolgem in britkem obleganji čisto novo življenje.
Ko je vse iz mesta šlo pobirat, kar je bil Turek pustil, šel je na plen tudi škof Kol o nič. Čuden zaklad je našel — do 500 zapuščenih krščanskih otrok sirot, katerih stariše je bil dal pomoriti neusmiljeni veliki vezir še pred vojsko. Škof je postal pravi oče tem sirotam. Pa še nek drug plen je našel — ranjene in nalašč neusmiljeno poškodovane vojake. Tudi te je tolažil in jim pomoči oskrbeL
13. septembra zjutraj so se Stubenska vrata najprej odprla. Stahremberg in drugi generali so jezdili v sovražnikov tabor, v šotor velikega vezirja h kralju. Sobieski mu pride naproti, objame ga prisrčno, poljubi in pozdravi kot „viteza junaka in brata"; potem sta skupaj ogledovala strašanske nasipe in pod-kope, ki jih je bil Turek napravil. Stahremberg se ni mogel načuditi, ko je videl, kako junaško ste se branili trdnjavi cesarska in lebeljska, — kako so zname-nitnejše ulice bile vse prekopane, zadelane in z verigami preprežene, poprejšnjim prav nič podobne. Vrla junaka sta jokala, ko sta videla podrte najkrasnejše palače, razrušene lepe hiše meščanov, — ko sta videla, koliko je trpel cesarski grad, koliko častitljiva cerkev sv. Štefana — priča dosti veselih, še več pa žalostnih dni, — kako so mrtva trupla sem ter tje ležala, ker m bilo mogoče vseh pokopati.
179
Šla sta potem viteza branitelj in rešitelj mesta od Škotskih vrat v Turške približevaine rove do Stuben-skih vrat. Kamen v jarku med cesarskimi in Škotskimi vrati kazal je kraj. kjer je počival trudni in zdelani kralj. Ta sam na sebi malo vredni spominek, za DunajČane pa velike zgodovinske važnosti, je izginil, ž njim tudi marsikaj druzega, ko je Napoleon I. že po sklenjenem miru meseca oktobra in novembra leta 1809. vse naredbe od Koroških, Stubenskih vrat noter do trdnjave na „Eiendu" odpraviti da!.
(Konec prihodnjič.)
185
Zgodovinske stvari.
Turki pred Dunajem.
Priredil M. Molek.
Turki vdrugic pri Dunaji. (1683»)
(Konec.)
Tako sta šla od kraja do kraja, naposled sta prišla po Koroški cesti ca  ,.Novi trg"   ter  šla v Avguštinsko
ali cesarsko cerkev; tukaj je Sobieski bil pri sveti maši v Loretski kapeli. Po dokončanem tem opravilu hitro stopi pred veliki altar ter na glas zapoje „Te Deum"! — Poljaki in nazoči duhovni pa so hvalno pesem do konca peli.
Hudo streljanje in strahovito bombardovanje v mestu slišalo se je noter v Dunajsko Novomesto, da! še cel6 na StajarBke planine; zdaj pa, ko je nagloma vse potihnilo, pa nihče ni vedel, zakaj, prešinjala sta prebivalce po deželi in po planinah strah in groza! Mislilo se je sploh, da Dunaj, pribežališče kristijanov, glavno mesto države, padlo je Turkom v roke. Neko veselo upanje preplašenim bilo je le to, da je zagromelo 300 topov z nasipov ob enem, ko se je pela zahvalna pesem.
Kralj in knezi njegovi prišli so iz cerkve močno ginjeni veselja; kralj je poljubil vsakega, kdor koli mu je nasproti prišel. Cez več tednov so zvonovi zopet veselo zapeli. Veselje je bilo nepopisljivo. H kralju hitelo je vse, poljubovalo mu roke, še čevlje in plajšč ; gnjeČa je bila tolika, da se je moralo to počenjanje prepovedati pod smrtno kaznijo.
Vojvoda Lotrinški se je ^preselil s svojo vojno iz okuženega Turškega tabora v Sent Marks; od tukaj so se čete razprostrle do Simeringa in Svebata in na večer je tudi kralj k njim prišel. Vojvoda in Stahremberg pa sta šla v Nusdorf cesarja sprejet, ki je bil 14. septembra zjutraj tje prišej; ko je jahal skozi Turški tabor, gromeli so topovi; pri Stubenskih vratih ga je pozdravilo mestno starešinstvo , izročilo mu ključe mesta , ki je v toliki nevarnosti bilo in branilo se tako junaško ter ga rešilo Turškega barbarstva.
Na mestu, kjer sta se bila sošla in objela cesar Leopold in Sobieski, stoji piramida.
Drugi dan se je Leopold zopet v Line podal in nekoliko časa ondi ostal, da so podrto cesarsko poslopje nekoliko pozidali, popravili tudi drugo, ulice pa počedili.
Sobieski in Lotrinžan sta šla počasi za Turkom do mesta Gjurovo na Ogerskem.
Dobri delavci so plačila vredni. Stahremberg je bil v čast maršala povzdignjen, je postal državni minister, sicer pa še prejel 100.000 tolarjev, lep prstan, v svoj grb — stolp sv. Štefana. Papež Inocencij XI. se mu je zahvalil v posebnem pismu v imenu vseh zapadnih kristijanov. Poslanec iz Madrida, glavnega mesta Spanjske, prinesel mu je red zlatega runa (gol-dene Vliess). Tudi Dunaj se mu je hvaležnega skazal, ker je oprostil njegovo hišo davka za vse čase ; obdarili so ga na to še Avstrijski stanovi.
Vitežki škof Kolonič in ob enem tudi Ksimen in Karol Boromej dobili so iz Rima klobuk kardinala. Obdarjeni so bili še nekateri deležniki mestnega sveta z zlato verižico s cesarsko podobo ali pa so bili povišani v žlahni stan.
Sultan je v Beligradu željno pričakoval, kaj se je z Dunajem zgodilo. Nadjal se je veselega poročila in že so se delale silne priprave v Drinopolji (Adria-nopelu) in Stambulu (Carigradu), kako bi slavnostno sprejeli zmagovite Turke, ko se povrnejo domu. Lepa nada pa je Turčinu splavala po morji! Dolgo se niso upali sultanu sporočila poslati, ki je bilo doslo že 16. septembra, kaj se je 12. septembra pri Dunaji godilo.
Ko pa se je zvedela bridka novica, se je po vsem Turškem cesarstvu pričela strašna morija. Poklati se je imelo vse, kar nosi kristijansko imč! Priljubljenec sultanov, Kara Mustafa, sam bil je v veliki nevarnosti.
Ko so Turki prišli do Bude (Ofen), je sultan armadi Turški zapovedal, naj se zoperstavi cesarskim in Poljakom,   od   katerih so se bile druge trume nemških
186
dežel že ločile.    Slava, kateri 8e je bil vojvoda Lotrinški odpovedal, doletela ga je vendar-ie.
Poljaki so zmago Da bregovih pri Doblingu sami sebi pripisovali, da-si jih je bil Lotrinžan rešil iz hude zadrege. Pri Ostrogonu na Ogerskem hotel je Sobieski, ponosen na lastno moč — pokazati, da Nemcev ne potrebuje, al prišel je vsled tega v grozno nevarnost.
Skoraj ni je bilo rešitve. Umreti ali podati se: ta osoda pretila je njemu , njegovemu sinu Jakopu in prvakom vojvodom. Le s silo, z veliko silo je kralja iz te hude zadrege rešila njegova telesna straža. Vojvoda Lotrinški in Stahremberg, to videti, prišla sta prostovoljno na pomoč ter rešila Poljake; padel pa je vendar-le vojvoda Pomerelski (hud sovražnik Nemcev) z 2000 vojaki.
Dva dni potem zahteval je Sobieski, ker si ni več toliko zaupal kakor poprej , naj se njegovi vojaki med nemške potaknejo, in res, z združenimi močmi priborili so si sijajno zmago, ki je Turke stala do 20.000 mož in je Turčija izgubila Oatrogon. Ta dan je smrt zadela tudi divjega Kara Mustafo; 25. grudna so ga v Beligradu zadavili. To je bila plača, po naših mislih čisto zaslužena kazen za grozovitosti zoper kri-stijane. 5 let pozneje, po padcu Beligrada v kristi-janske roke (16. septembra 1688.) je vojevoda Lotrinški Kara Mustafovo glavo poslal škofu Koloniču, čegar glavo je hotel Mustafa poslati sultanu na sulici nasajeno. „Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade" — vresniČilo se je tu.
Glava njegova je še zdaj v meščanski orožnici na Dunaji, z rudečo svilnato vrvico, s katero so ga zadušili; tudi slika (podoba) njegova se tu vidi s čudnimi napisi, ki naznanjajo, kako krvoločen je bil, naposled pa tak žalosten konec storil. —
Dragi bralci! s zgodovino sva pri kraji; iz tega popisa lahko priznavate, da je oboje obleganje Dunaja velikega zgodovinskega pomena. Pri prvem obleganji leta 1529. je stari S al m s svojimi vrlimi vojaki strahovitega Turka, pred katerim se je tresla Azija, Afrika in Evropa, užugal na Avguštinskih nasipih ter mu pogumno zaklical: „brate Turče — do simo, a ne dalje!" Grozovitega Suleimana se je vse balo, bil je res eden najhujših sultanov, kolikor jih zgodovina pozna. Pri drugem pa je bila rešitev tem sijajnejša, čem veča je bila nevarnost za Dunaj. Suleiman je drl proti zapadu krščanski svet pokončat, nasprotno pa so prej hodili križanci svete dežele reševat Turškega robstva. Pri drugem obleganji je Osmane popolno zapustila sreča; polomesec je otemnel za velikega vezirja Kara Mustafo in Turško cesarstvo; solnce je jelo kristijanom prijaznejše sijati.
Zdaj vidiš, dragi čitatelj , da je bil posihmal Dunaj obvarovan Turške more. Turška mula menda ne bo več prišla „Reno pit", prej bi utegnila piti črno morje.    Kristijanom za njo gotovo na bode žal.
Imenitne dogodbe se ne pozabijo lahko in rade ohranijo se za potomce v marsikateri reči. Tudi Dunaj je obhajal mnogo mnogo let vsako leto 12. dan septembra s slovesnim obhodom iz cerkve sv. Petra k znamnju sv. Trojice „pri Grabnu", kjer se je zahvalna molitev opravljala.
Ta spomin se je ohranil tudi v dveh ljudskih svečanostih in veselicah. V Hernalsu, pred mestom Dunaja so vsako leto v nedeljo cerkvenega Posvečenja neko prav smešno veselico obhajali, rekli so ji „oslov-ska ježa" (jahanje).
Tudi peki, ki so se vrlo dobro držali in posadko s kruhom oskrbljevali, dobili so posebne pravice. Taka pravica je bila, da so smeli na dvoru kegljati. Toda te pravice so bili kmalo zgubili; le ena se je bila obra-
nila do novejših časov,   tako   zvani   „pekovski obhod4'. Leta 1809. je pa tudi to   nehalo.
Kar sem mislil svojim bralcem povedati, sem povedal. Slovenci, vi pa se iz tega učite, koliko britkosti je divji Turek krščanskemu svetu prizadjal, koliko nedolžne krvi prelil, koliko požgal vasi, trgov in mest, in iz sedanjih dogodkov na jugu lahko veste, da se v 400 letih prav nič predrugačii ni. To je tisti ^izobraženi narod", katerega Magjari in nemškutarji tako prisrčno objemajo.    Sram jih bodi!