Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Predgovor. [^cenjevalec I. zvezka pedagogiške knjižnice ,,Komenskega Didaktike" je izrazil v ,,Dom in Svetu" željo, da naj bi se pisatelji imenovane knjižnice v prvi vrsti ozirali na izvirna dela, ne pa na prevode. Resnica je, da bi bilo to potrebno in koristno za naše nralado pedagogiško slovstvo". Pripomniti pa moramo, da je težko pisati kaj izvirnega — sosebno kaj tacega, kar bi imelo klasiško vrednost. Saj še ni dolgo od tega, ko so nam naši nasprotniki očitali, da nimamo v slovenščini nobenega spisa — niti prevoda, ki bi imel klasiško pedagogiško veljavo. Akoravno to očitanje po vsem ni istinito, raoramo vender pripoznati, da so v tej stroki drugi, nara sorodni narodi, — n. pr. Cehi in Hrvati ranogo bolj napredovali, kakor pa rai Slovenci. In zakaj? Pri teh narodih se pečajo poleg ljudskih učiteljev s pedagogiškirn slovstvom marljivo tudi srednješolski učitelji, kar mnogo pripomore k vspešnejšemu razvoju pedagogiškega slovstva. V izbiri spisov pa se pedagogiški pisatelji drugih narodov radi ozirajo na izvrstna dela tujih pedagogov, dobro vedoč, da taki spisi niso lastnina samo jednega naroda, temveč so vseobcna, poteratakem naraenjena vsem narodora. Iz tega vzroka sem se vnovič odločil svojerau narodu prirediti prevod Pestalozzijeve ljudske povesti »Lienhard und Gertrud" pod naslovora: ,,Martin in Jera." Pestalozzi1) je klasiški pedagogiški pisatelj; Nemci ga smatrajo ') Životopis in delovanje tega imenitnega nemškega pedagoga in pisatelja najdeš v ,Učiteljskem Tovarišu" 1. 1885. na str. 124, 139, 156 in 170. — Pisatelj. celo za prvaka-pedagoga vseh časov in vseh narodov. Od njegovib raznih spisov je po mnenji mnogih presojevalcev najboljši ,,Lienhard und Gertrud". Nadejamo se tedaj, da ne bode od več, ako se ozremo nekoliko nanj, da spoznamo bolje njegovo vrednost. ,,Lienhard und Gertrud" sicer ni prvenec Pestalozzijevih spisov, a vender je jeden najstarejših. Napisal ga je za dobe svoje največje bede. Znano je narareo, da je Pestalozzi 1. 1768. v Neuhofu blizu vasi Birra na Švicarskem kupil inalo puste zemlje za 230 gld., kjer je osnoval gospodarstvo, ki pa je 1. 1775. propalo največ radi slabih letin in slabega zeraljišča ter radi nespretnosti in dobrosrčnosti Pestalozzijeve. Ali on ni obupal na prvi hip, temveč ga je ta nevspeh vspodbudil za nadaljno premišljevanje, kako bi zamogel vspešno pomagati svojemu ubogemu narodu. Bil je preprican do dobrega, da je zapuščenemu narodu rnogoče potnagati sarno s tern, da se mu razvije in povzdigne duševna rnoč in da privadi svojo sposobnost koristno uporabljati v svojem domačem in državljanskem življenji. Nekaj let potem odpre Pestalozzi na svojera domu v Neuhofu svojo sirotnišnico 1. 1775. s 50 učenci. Vse, kar so potrebovali za telo in dušo, dobivali so tukaj od Pestalozzija. On jim je dajal stanovanje, hrano inobleko; poučeval jih je tudi v potrebnih naukih. Poleti so otroci navadn-o delali na polji; pozimi pa so ali predli, ali tkali, ali pletli itd. Poleg tega jih je Pestalozzi vadil v govorjenji, čitanji, računstvu itd. Blagi inož je mislil, da bode s tern ne-le pomagal siromakom — temveč tudi povzdignil svoje propalo gospodarstvo; toda pri vsern tem se je strašno varal. Otroci so bili malo vredni, on pa nespreten in preveč dober. S početka, dokler so bili nerodni, napravili so mu več skode, kakor pa koristi; a kadar so se nekoliko privadili delu, vzeli so jih sebični stariši dorau. In tako propade Pestalozzi še bolj, strašno zabrede v dolgove, nirna celo najpotrebnejših stvarij: živeža, da še drv ne za kurjavo; upniki njegovi ga pa pritiskajo neusmiljeno. Po obstanku petih let je bil primoran ta koristni zavod zapreti, zemljišče pa dati v najem. — Imel je Pestalozzi prijatelje, ali ni se mogel zanesti na njihovo pomoč, ker so ga vsi iraeli za človeka, komur sploh ni moči poraagati. Mnogi so se ga ogibali zbog tega, da jirn ni bilo treba porailovati ga. Jeden od njegovih najboljših in najvernejših prijateljev, knjigotržec Fiissli^ rekel rnu je naravnost v obraz, da so njegovi stari prijatelji v tem na čistem, da bode on svoje življenje dokonoal v bolnišnici ali pa v blaznici. V isti sobi, ko tnu je Fiissli rekel te trde besede, dogodi se nekaj posebnega, kar je znatno spremenilo Pestalozzijevo usodo. V tisti dobi so baš sklepali, da se preustroji mestna straža v Ziirichu. Stare, grbave, prašne in nepočesane stražnike so narneravali zameniti z novimi, oblečenimi v lepo obleko, kakor je bila tedaj navada v vojski. Temu so se protivili mnogi spoštovatelji starih prostih običajev in priprostega mestnega življenja. Med nasprotniki te novotarije je bil tudi Pestalozzi. V zasineh tej novotariji spiše — moral je pač dobre volje biti — šaljiv spis z naslovom: ,,Die Umgestaltung der krummen, staubigen und ungekaemmten Stadtwaechter unter unseren Thoren in gerade, gekaemrate und geputzte." Ta spis odda knjigotržcu Fiissliju, ki je takoj spoznal naraen, da se to tiče stare straže. (Dalje prih.)