PoStnina plačana v gotovini.
Številka 6 j
Is haja tedensko Velja po poiti dostavljen: na mesec ... Din 1» — aa pol leta . .	.	Din	55’—
na teto .... Din 100 — ca tujino letno . Din ISO*— j Oglasi po tarifi Rokopisov ne Tracaaso
NE
Maribor, 15. februarja 1937
ODVI
N
Tednik za vsa javna vprašanja
Leto II.
Uredništvo in uprava: Maribor Prešernova ulica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 26-16
Vsebina:
Demokracija in fašizem. — Tri naše vodilne misli. — Slovensko narodno gibanje in izobraženci. — Slovenski kmet In delavec. — Združena opozicija In slovensko jludstvo. — »V slogi je moč! — Mi politiziramo tujci gospodarijo. — Naše železnice. — Za socialno pravičnost. — Fašistične težnje v naši strankarski politiki. — Kako misli o politiki naš slovenski kmet. — Mariborska opereta. — Recitacijski večer. — Zapiski.
»Neodvisnost« izhaja v -soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2.50,
Naše poslanstvo
Dr. Vekoslav Kukovec
Kmečko-delavsko gibanje -živa sila slovenskega delovnega ljudstva
V taboru kmečko delavskega gibanja je bodočnost slovenskega naroda
Vsakdo, ki se je kdaj zamislil v usodo, ki jo doživljamo Slovenci, v udarce, ki jih dobivamo in bridka razočaranja, ki nam grene delo, ter onemogočajo polno izživljanje v smislu samosvojega naroda, je moral po neizprosni poti logike priti do vedno enega in istega prepričanja: da je izvir zla v nas samih, in tu v naših političnih strankah! Ze davno pred ustanovitvijo Jugoslavije se je v nas zajelo dvoje političnih naziranj: li bera'no in klerikalno. Zajeli sta najprej bivšo Kranjsko in se potem polagoma razširili na vse ostalo slovensko ozemlje. z edino izjemo Trsta. Na videz sta predstavljali boj dveh svetovnih naziranj, v bistvu pa slovensko malomeščanstvo do vseh posledic te ozkogrud-ne miselnosti.
Nobena političnih strank na Slovenskem ni v praksi nikoli posebno spoštovala svojih nazorskih načel, ki so jim služila navadno samo za lim, na katerega so lovili lahkoverne slovenske duše. Se bolj kakor v stari Avstriji pa so se politične stranke oddaljile od načelnosti v Jugoslaviji, kjer so postavile svojo strankarsko konjunkturo brezobzirno visoko nad vsa načela in ideale. Za strankarsko oblast so bile slovenske politične stranke pripravljene vsak tre-notek menjati firmo, ideale in program. Za to ceno so zagovarjale ob določenih časih prav tako navdušeno demokracijo, kakor diktaturo, slovenstvo ka kor jugoslovenstvo. samoupravo kakor centralizem, socializem kakor kapitalizem itd. itd.
Doba zadnjih deset let je lahko prepričala vsakega poštenega Slovenca, da se za našimi političnimi strankami ni skrivalo in ne skriva popolnoma nič drugega več, kakor samo hlepenje po politični oblasti in brezobzirnim medsebojnim prerivanjem za to oblast. Vera v Boga. navdušenje za »naroda in vse drugo je nekaterim političnim skupinam stara razcefrana zastava. Obljube, ki so jih politične stranke dajale našemu narodu ob vseh prilikah, kadar so potrebovale naših volilnih glasov, so bile nai-češče prazne fraze, na katere m 24 ur po volitvah nihče več resno mislil. Slabost slovenskih političnih strank je spoznal kaj kmalu tudi Beograd. Pričel je po mili volji izkoriščati to slovensko politično slabost po znanem geslu: »Kier se prepirata dva. tretji dobiček ima!" Pritisnil .ie na srce zdaj ene zdaj druge, odvrgel zdaj te zdaj one. ter jih napravil tako še bolj voljne storiti vse, kar kdo od njih zahteva. In vseh zadnjih deset let Slovenci nismo več doživeli, da bi zahtevala ta ali ona naših političnih strank za Slovenijo kaj drugega kakor strankarsko politično moč, a to strankarsko politično moč je porabila vedno zopet izkliučno le za utrjevanje svojih strankarskih položajev.
Vso to politično vojsko ie vodilo vedno le neverjetno majhno število voditeljev, obkroženih od krdela zaslepljenih priganjačev, ki so se na terenu bili za nje, nosili na trg svojo kožo. ter na zadnje vedno žalostno plačali vso »ce ho« Koliko strtih, uničenih eksistenc bi našteli, če bi napravHi statistiko vseh tistih, ki so bili zaradi svojega priga-niaštva na tej ali oni strani preganjani! Ako se pa lotimo proučevanja vprašanja zakaj so to storili, bi se morali bridko razjokati, ker je njihov boj samo zaradi njihove nevednosti in zaslepljenosti ter zagrizenosti boj za »ideale«, kajti za zunanjimi slepili, namenjenimi javnosti, idealov nobena politična stranka že dolgo ni več imela. Tudi »vera« in »nacionalizem« sta bili dve kruto in brezvestno zlorabljeni slepili Odtod so se nam Slovencem rodile vse nesreče, iz katerih ne bo nikoli izhoda, dokler bo slovenski kmet, delavec, obrtnik in ves srednji sloj, ter izobraženec kakorkoli podpiral še nadaljnji obstoj slovenskega liberalizma in klerikalizma ter se dal begati z »vero« in »nacionalizmom« po tistih, ki sta jim Bog in narod samo sredstvi za dosego politične veljave. Nasprotno, naloga vseh vernih in narodnih Slovencev je, da se Bog in narod dvigneta iz liberalno-kle-rikalnega prahu in postavita na tisto vzvišeno mesto spoštovanja, kamor spadata.
Boj do jedra pokvarjenemu slovenskemu liberalizmu in klerikalizmu si je postavil naš list za svojo nalogo že od prvega začetka. Hotel je postati oznanjevalec novih potov, ki naj naš narod pripeljejo iz žalostne sedanjosti v svet-
Poročilo predsednika izvrševalne-ga odbora slovenskega kmečko-de-lavskega gibanja, dr. Vekoslava Kukovca, zaupnikom v Prekmurju.
Kmečko-delavsko gibanje je postalo v Sloveniji skupna živa zadeva vsega ljudstva v zadnjem letu. Na programu kme-oko-delavskega gibanja so bide pri zadnjih oočinskih volitvah sestavljene liste zastopniKov kmetov in delavcev v zadnjih gorskih občinah. Uradni podatki sami priznavajo gtbanju najmanj do eaie četrtine glasov. Pri sorazmernih volitvah v narodno skupščino bi to pomenilo v mariborskem okrožju 4 od 15 poslancev.
Kmečko-delavsko gibanje je torej že pri javnem glasovanju činitelj politike. Ustanovljeno je biio po volitvah 5. maja 19.55, ko so se uveljavili njegovi glasovi na listi kandidatov velikega Hrvata dr Vladka Mačka proti nasilju vlade Bogoljuba Jevtiča. (Kmečko-delavsko gibanje je v mariborskem okrožju doseglo brez vsakih priprav ki agitacij je dovolj glasov za dva poslanca.
Pristaši liste dr. Mačka v Sloveniji so po dogovoru na sestanku slovenskih delegatov, ki je bil 4. oktobra 1936 v Zagrebu, organizirani po pravilniku zaup-niških zastopstev v Sloveniji. Pripravljalno delo organizacij je bilo poverjeno meni.
Po pravici želite in hočete izvedeti pred vsem, kakšen namen ima kmečko-delavsko gibanje. Povem vam, da izhaja iz spoznanja, da sta maš kmet in naš delavec velika siromaka. Pravijo sicer, da je zakrivila obubožanje našega kmeta in delavca svetovna vojska, ker je radi nje in »jenih posledic padlo blagostanje v poljedelskih državah. Res je temu tako, vendar vidimo, da je Slovenija, ki se mora zahvaliti samopomoči v posojilni-ških zadrugah, ustvarila svoj lastni kapital, ki ga je brez rešilne akcije iz katerekoli strani, pa tudi brez lastne krivde — neusmiljeno izgubila. Nič drugega ne
nih zakonov, volitve v roke, našla nas >osta vse v enem samem bloku opozicije proti sebi.
Kljub takšni zvezi se pa Slovenci zavedamo, da smo v prvi vrsti navezani sami na sebe. Tudi prav nič ne dvomimo, če bo rešeno hrvaško vprašanje, da bomo kakor nekdaj v državnih zborih vedeli tudi mi rešiti naše gospodarstvo takšnih težav, kakor je kreditna kriza, za katero danes zastonj iščemo razumevanje rešitve. Vrnili se bomo pozneje tudi radi k jugoslovanstvu, ki smo ga v praksi zaman iskali, toda poprej se moramo z lastno močjo in voljo ozdraviti. Složno delo vseh slojev v francoski skupščini za pomoč šibkemu, nam je ka
žipot v boljšo bodočnost. Naj si o nas izmišljujejo karkoli hočejo. Resnost gospodarskega položaja in naša čast čast nam velevata, da se moramo boriti. Ma-saryk sam je dejal: »Kdor ne zahteva, ne dobi česar mu je potrebno.«
Že pred tridesetimi leti smo si Slovenci v dunajskem državnem zboru v zvezi z drugimi narodi priborili splošno, enako in tajno volilno pravico, ki smo jo smatrali za podlago boljšega blagostanja. Naše izobraženstvo pa je bilo pred nekaj leti v Jugoslaviji udarjeno z žalostno slepoto, da more našemu inarodu koristiti nesvoboda in da tiudi danes igrajo drugi nerazumljivo igro z našo svobodo. Ali zaupa Jugoslavija svojim državljanom Ju-
goslovanom, da so polnoletni, ali jim ne zaupa? Kdo more prevzeti odgovornost za to, da bo erarična pamet naša dobra vodnica v težki tekmi z ostalimi narodi sveta in ne narod sam?
Sestali ste se radi organizacije slovenskega kmečko-delavskega gibanja. Jz tega sklepam, da zaupate sebi in nam. Ker še ne moremo prirejati shodov in sestankov, vas bomo skušali s časopisjem seznanjati in podučevati o poteku našega dela in vas klicati na pomoč k delu z združenimi močmi, vas kmete in delavce za kmeta in delavca. Inteligenca vas bo podpirala, v kolikor je spoznala, da je le v taboru kmečko-delavskega gibanja bodočnost naroda.
Pred novimi sporazumi in prijateljstvi
Diplomati pripravljajo zbližanje med Nemčijo, Italijo in evropskim jugovzhodom
V evropski mednarodni politiki opažamo v zadnjem času zelo živahno delovanje italijanske in nemške diplomacije, katere stremljenje je osredotočeno zlasti na snovanje takozvane protibolj-ševiške fronte, ki naj bi zajela najprej srednjo in jugozhodno Evropo. Interesi teh dveh velesil so se v tem delu naše celine dolgo križali, sedaj pa kažejo mnogi znaki, da je »os Rim — Berlin« vendarle ustvarila med Nemčijo in Italijo nekak sporazum za delitev interesnih sfer. Teren za to akcijo je ustvarila Nemčija s svojimi gospodarskimi zvezami z državami v Podonavju in na Balkanu, zlasti z Jugoslavijo, Bolgarijo, Grčijo in Turčijo, a nadaljevala jo je Italija z znanim Mussolinijevim govorom v Milanu in pisanjem italijanskih listov. Pravo ozračje za sporazumevanje je pa ustvaril šele častni sporazum med Anglijo in Italijo.
Italijanski diplomaciji se je s podporo
.	,	,	,	.	,	,	.nemške akcije posrečilo pridobiti za
moremo rrasiti, kakor da je slabega go- zbIižanje ziasti Grčijo in Turčijo, dočim spodarstva knva slaba politika. Dunaj, je jme,a v Bolgariji jtak že ves čas naj-
ki je prestolno mesto revnejše države, je na primer rešil denarne zavode, pri nas pa nismo mogli rešiti niti ljudskih zadružnih zavodov. Ce pogledamo življenje na naši vasi, se moremo prepričati, da je polovica hiš, kjer ne premorejo niti za sol. Delavec dela za sramotno nizke mezde. Pri lanski stavki v tekstilni industriji je organizirano delavstvo bedno propadlo v svojih upravičenih zahtevah, cer mu ni priskočil na pomoč krog Jev-tičeve narodne skupščine. Kaj nam torej preostane drugega kakor zahteva, da se takšno, z nasiljem izvoljeno ljudsko zastopstvo, razreši in omogoči ljudstvu, da si po svobodni volji pri svobodnih tajnih volitvah izvoli svoje pravo ljudsko zastopstvo. Potem lahko pričakujemo bolj še politike in zboljšanje gospodarskih razmer.
Slovensko kmečko-delavsko gibanje ne more obviseti v zraku. Iskati mora zvez z enako mislečimi v drugih deželah. Zato smo tudi mi postali del kmečko-demo-kratske zveze, obstoječe iz Hrvatov in tostranskih Srbov, ki so se enako razočarali, kakor smo se mi, in bomo tudi dalje sodelovali s srbsko opozicijo. Naj le vzameta g. dr. Stojadinovič in g. dr. Korošec,	k ne dasta poliitič-
močnejši upliv, ob Nemčiji gotovo najmočnejšega. Zbližanje Nemčije in Italije z Grčijo je pospešila zlasti uvedba diktature v Atenah, zbližanje s Turčijo pa napetost, ki je nastala med Turčijo in Francijo zaradi sandžaka Aleksandrete v Siriji. Tako smo doživeli, da je pretekli teden turški zunanji minister dr. A r a s prišel v Milan v Italiji, kier se je sešel z italijanskim zunanjim ministrom, Mussolinijevim zetom grofom C i a -n o m. Ob tej priliki je dobil dr. Ruždi A r a s pooblastilo, da posreduje tudi med Italijo in nekaterimi drugimi državami. v prvi vrsti Jugoslavijo, To poslanstvo je izvršil že spotoma, ko se je vračajoč se v Turčijo ustavil v Beogradu in razpravljal z našim ministrskim predsednikom in zunanjim ministrom dr. S t o j a d i n o v i č e m.
Istočasno sta Nemčija in Italija posredovali tudi na Madžarskem ter pripravili podlago za zbližanje med Budimpešto in Beogradom. Danes opažamo v madžarskih listih, prav tako kakor v italijanskih. docela spremenjeno stališče do Jugoslavije in težnjo za sporazum ter tesnejše medsebojno gospodarsko, potem pa tudi politično sodelovanje. Nem-
ški in italijanski listi so že opetovano poudarili, da so ti uspehi zbliževanja med Madžarsko in Jugoslavijo ter prijateljske pogodbe med Bolgarijo in Jugoslavijo cilji teženj nove politike, ki naj ustvari v srednji Evropi in na Balkanu. Vendar pa nista niti Nemčija niti Italija pripravljeni ustvariti kakega ce-lovnega bloka v tem delu naše celine in odklanjata slej ko prej vsako skupno pogodbo več držav. Povezati se hočeta s prijateljskimi in nenapadalnimi pogodbami samo z vsako državo posebej.
Vzroke za to nam je obrazložila nedavno »Leipziger Zeitung«, naglašajoč, da položaj še ni zrel za to, da bi Italija in Nemčija sklepali take pogodbe s celimi podonavskimi ali balkanskimi skupinami, ker so zlasti nasprotja med Ialijo na eni ter Romunijo in Češkoslovaško na drugi strani še preveč ne-izglajena, in to posebno zaradi madžarskih teženj po spremembi v trianonski mirovni pogodbi določenih mej, na katere je Italija zaradi starih zvez in prijateljstva z Madžarsko še vezana. Za skle nitev prijateljstva z Italijo ter vzpored-
no z Madžarsko, prihaja zato sedaj v poštev v Podonavju samo Jugoslavija Italija je pripravljena sprejeti našo državo v gospodarski sporazum, ki obsega že znano trojico: Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Tako bi se nova ureditev podonavskega in balkanskega vprašanja na podlagi berlinsko-rimskih predlogov nanašala zaenkrat na skupino: Jugoslavija, Bolgarija, Grčija in Turčija, vključujoč seveda tudi že od prej sporazum-ljene države:	Avstrijo,	Madžarsko	in
Albanijo.
S tem v zvezi nam postane docela jasen tudi govor našega zunanjega mini stra v finančnem odboru narodne skupščine, v katerem je napovedal sporazum in prijateljstva z Italijo ter naglasil, da je Jugoslavija v posebno dobrih odnosa jih tudi z Nemčijo. Podlago pa dobivajo tudi vesti, da se v kratkem snidejo zu nanji ministri Jugoslavije, Grčije in Tur čije z zunanjim ministrom Italije. Vse torej kaže, da se bomo znašli morda že v kratkem v prijateljskem objemu z Ita lijo in njenimi zaveznicami.
Angleška skrb za ČSR
Angleški listi so nedavno ponovno poudarili nemške namene, ki streme po tem, da bi ostala Češkoslovaška osamljena, zlasti še, ker se tudi v Italiji pojavljajo še dalje glasovi o potrebi podpiranja madžarskega revizionizma s posebnim ozirom na Slovaško. Nadalje so opazili v Angliji, da so tudi v Romuniji na delu neki agenti, ki bi radi zasejali razdor med Romunijo in Češkoslovaško. V tej zvezi je neki poslanec vprašal angleškega zunanjega ministra Edena, kaj misli Anglija ukreniti, da zavaruje varnost in nedotakljivost Češkoslovaške.
Nemčija za kolonije
Nemčija, ki je v zadnjih letih v celoti potrgala vse vezi, ki ji jih je nekoč nadela verzajska mirovna pogodba, se pripravlja zadnje tedne na naskok še zadnjega vprašanja — kolonij. Cesarska Nemčija je imela kolonije v Afriki, Aziji in na Tihem' oceanu, katere so bile po
določilih mirovne pogodba izročene bO' disi kot kolonialna posest, bodisi kot mandatno ozemlje Angliji (ter njenim domi-nionom), Franciji, Belgiji in Japonski. Kako si zamišlja sedaj rešitev vprašanja želj po kolonijah, pa doslej še ni popolnoma očito. Nekateri zatrjujejo, da želi vrnitev po svetovni vojski ji odvzetih kolonij, drugi menijo, da bi si želela drugih, boljših kolonialnih ozemelj, tretji pa zatrjujejo celo, da hoče kolonij v — Ev ropi! V zvezi s tem so se pojavile povsem resne vesti, da bi Nemčija zaenkrat svoje zahteve po kolonijah tudi opustila, ako bi se dale njeni politiki popolnoma proste roke v — srednji in vzhodni Evropi Nemške zahteve so naletele v Angliji In Franciji na velik odpor, toda kdor pozna slabost in neodločnost zahoda, posebno Londona do> Nemčije, bo skora, verjel, da bo Nemčija nazadnje le dosegla tisto, kar hoče. In potem? Kaj bo potem zahtevala? Da bi se kdaj zadovoljila popolnoma in ne bi hotela ničesar več, tega ne verujemo. Kdor veliko dobi, se mu tek še poveča. Morda bo Evropa to politiko nekoč še dragoi plačala.
Izmišljena revolucija v Rusiji
Zakaj simpatizira fašizem z najnevarnejšimi komunisti?
Fašistični dopisni uradi, ki sejejo po vsem svetu dan za dnem največje laži n izmišljotine, samo da bi dali fašizmu moralno oporo za njegovo delo, so vrgli e dni v svet tudi vznemirljivo vest, da je v sovjetski Rusiji nastala revolucija. Vojaštvo naj bi se bilo pod vodstvom maršala Vorošilova dvignilo proti Stalinu in njegovi vladi. Po teh vesteh naj oi že po vsej Rusiji tekla kri. Temu so nasedli tudi nekateri slovenski listi in objavili debelo tiskana poročila o ruski revoluciji«.
V resnici te revolucije, ne v takem, ne najmanjšem obsegu, sploh ni biio. Bi-a je gladko izmišljena, kajti v Rusiji je po zatrdilu tujih diplomatov in časnikarjev povsod red in mir. Ta dogodek nas je znova opozoril na to, da moramo sprejemati vse vesti o Rusiji, ki prihajajo iz fašističnih virov, skrajno previdno in z nezaupanjem. Značilno za namene teh vesti je zlasti to, da jih tisti, Ki jih razširjajo, tudi še potem, ko jih ujamemo na laži, nočejo docela zanikati, ampak se umaknejo le toliko: »Revolu-ije v pravem pomenu res še ni, a vsekakor so tu pa tam nemiri, ki kažejo, da ni več daleč«.
Povod za to »revolucijo« so bile nove aretacije levičarskih komunistov, pristašev Zida Trockega, večinoma samih Zidov, katerim je Stalinova vlada premalo komustična. Tako vidimo, da se danes nepomirljivi komunisti preganjajo tudi že v Rusiji, kakor drugod. Politika sedanjega ruskega režima se vedno bolj oddaljuje od prvotnega komunizma, ti se v praksi ni obnesel. Ta režim pa je seveda kljub temu še vedno komunističen in diktatorski, toda s to razliko, da hoče imeti glede nadaljnjega razvoja proste roke in da se opira vedno bolj na rusko državo in ruski narod.
Trockisti so brezdomovinski komunisti, ki jim je le do tega, da bi povzročili svetovno revolucijo in zavladali samovoljno vsemu svetu. Za te-svoje cilje so pripravljeni izdati vse in zvezati se celo s fašizmom za ruskimi mejami, saj so morali še sami priznati, da so stali v stikih z Nemci in Japonci. Ako vemo to, se nič več ne čudimo, zakaj se fašizem tako zavzema zanje, med tem ko bi dejansko moral biti še bolj proti njim takor proti Stalinu, kajti prav oni predstavljajo nevarnejši del komunizma.
V Španiji zmaguje tuje nasilje
Padec Malage in novi napadi na madridski fronti
Po dnevih upanja, da bodo nemirne evropske velesile opustile svoje vmešavale v špansko državljansko vojsko, smo mogli spoznati, da so bile vse obljube le prazne besede, za katerimi so se skrivali čisto drugačni nameni. Prizadevanja za zastraženje španskih mej, na iaterih bi se preprečil vsak dovoz tujih »prostovoljcev«, bodisi na stran naciona-istov bodisi republikancev, so ostala brez uspeha. Med tem ko sta Italija in Nemčija pošiljali v London diplomatske note s pristankom na zagotovitev ne-vmešavanja, so njune ladje vozile v Francovo Španijo nove tfsoče vojakov ter ogromne množine orožja. Samo v enem pristanišču se je izkrcalo pretekli teden 10.000 Italijanov!
To ogromno pošiljanje Italijanov in Nemcev generalu Francu ni moglo ostati brez posledic. Nacionalisti so lahko z velikimi silami navalili na pristanišče Ma-
lago, ki so ga republikanci dolge mesece junaško 'branili. Tudi nepristranski listi poročajo, da je uporabljal general Franco pred Malago 20,000 Italijanov, 12.000 Nemcev, več tisoč pa tujskih legionarjev drugih narodnosti ter afriških Arabcev. V boju je bik) tudi 100 italijanskih tankov ter več italijanskih In' nemških bojnih ladij, ki so mesto obstreljevale z morske strani. Republikanci, ki zadnje čase niso dobili skoraj nobenih novih ojačenj, tem četam niso mogli postaviti nasproti enake sile. Razen tega je bil položaj Malage že ves čas strateško zelo neugoden, kajti republikanci so imeli zvezo na kopnem z njo samo po ozkem Obrežnem pasu.
Posledica vsega tega je bila, da so nazadnje republikanski branilci omagali in so morali mesto izprazniti ter prepustiti frankovcem. Dasi tako (trdovratno vztrajanje v Malagi ni imelo nobenega pravega smisla, so se republikanci vendar bo-
rili več dni kakor levi proti sovražni premoči, ki jih je stiskala kar s treh strani. V bojih za Malago je bilo več ko 5000 mrtvih, a zainimivo je, da so imeli večje izgube nacionalisti, kakor pa republikanci. Posebno veliko je padlo Italijanov. Republikanci so se umaknili iz mesta proti severovzhodu, kjer so se utrdili na novih postojankah, da preprečijo nadaljnje prediramje frankovcev.
Padec Malage je sicer velikega moralnega pomena, vojaško pa ne pomeni veliko. Mesto je bilo že več mesecev z dveh strani obkoljeno, in republikanci bi bili storili z vojaškega stališča mnogo bolje, ako ga sploh ne bi bili branili, ampak bi se bili umaknili že prej na boljše položaje, šlo jim je za čast. Tako se je znova pokazalo, da je često pameten pravočasen umik boljši, kakor trmasto vztrajanje zaradi veljave. Sedaj se boji vzhodno od Malage nadaljujejo, a fran-kovci napadajo znova srdito tudi Madrid, kjer so pa le nezmatno napredovali. Republikanci so jih s protinapadi večinoma zopet vrgli v izhodišča. Na ostalih delih fronte ni bilo pomembnejših dogodkov.
Iz vsega tega sledi, da Italijani in Nem ci nočejo odnehati in se je tako Špan ska državljanska vojska spremenila de jansko v boj med španskim ljudstvom in njimi. Nacionalisti z generalom Francom dajejo v resnici le še firmo za boj. Bo jujejo se za nje le tujci. Tako se razvija pred očmi vsega kulturnega človeštva strašna žaloigra Španije, ne da bi se kdo resno zavzel za to, da se ta sramota ne ha. To pa je zopet nov dokaz, da je dan danes izgubljen vsak inarod, ki se zanaša na pomoč »kulturne« Evrope in Zveze narodov pri obrambi svojih narodnih pravic. Uveljavljajo se samio tisti, ki so močnejši, brezobzirnejši in nasilnejši. Sila vlada po Evropi po mili volji.
Kakšen bo nadaljnji razvoj v španski državljanski vojski, spričo tega ni mo goče prerokovati. Franco pravi, da pomeni padec Malage začetek konca odpora republikancev, ti pa trdijo, da je bila to zadnja .zmaga nacionalistov. Morda bodo že bližnji dnevi pokazali, kdo bo imel prav.
Naročite „Neodvisnost“
lejšo in čistejšo bodočnost. Boj za neodvisnost mišljenja in neodvisnost slovenskega narodnega življenja, je bil vrhovni smoter »Neodvisnosti«. V tem svojem boju in delu smo pa spoznali, da niso dovolj samo besede, ampak je treba tudi dejanj, usmerjenega dela. Dobivali smo dan za dnem klice z vseh strani Slovenije: »Pokažite nam stvarno pot, po kateri naj hodimo!« Sledeč temu spoznanju in temu klicu, se je zato »Neodvisnost« odločila, da bo podpirala
slovensko kmečko-delavsko gibanje, ki se je rodilo iz slovenskega delovnega judstva in se kakor val razliva širom Slovenije, da bo podpirala slovenski kmečko - delavski pokret, ki je postavil poleg hrvaškega in srbskega tudi slovensko vprašanje, ki pomeni, da ima slovenska zemlja svoje posebne gospodarske in kulturne probleme, da ima zlasti še svoj poseben socialni problem. »Neodvisnost« bo postala glasilo sloven-
šlo na zgodovinsko razvojni fazi, ko mora streti vse politične tradicije strankarskega liberalizma in klerikalizma ter na temeljih prave demokracije in socialne pravičnosti ustvariti novo politično formacijo, ki bo pomagala utrditi in usposobiti našo državo Jugoslavijo, s katero smo Srbi, Hrvati in Slovenci zvezani na življenje in smrt, za nove gospodarske, socialne in kulturne razmere.
S tem poslanstvom stopa pred ves
skega delovnega ljudstva, ki se je zna- slovenski narod, ki se prebuja k novemu
življenju, katero naj izide iz neodvisne ga slovenskega kmetstva, delavstva in tistega izobraženstva, ki še ni izgubilo jasnega pogleda in je še zvezano s svo jim .narodom. Iz vseh teh sil naj vstane vojska kralja Matjaža, ki bo neki dan očistila Slovenijo prahu preteklost dvignila iz blata poteptane ideale, raz vila slovensko zastavo in jo plapolajo čo ponesla v zmagoslavno bodočnost
Anglija se ni obvezala
Ob priliki sklenitve častnega sporazuma med Italijo in Anglijo, se je splošno naglašalo, da vsebuje tudi obojestransko obveznost za zagotovitev nedotakljivosti mej vseh držav, ki meje na Sredozemelj-sko morje, torej tudi Jugoslavije, Grčije in Turčije. Sedaj se je pa oglasil londonski list »Daily Tele^aph«, ki te vesti zanika in naglaša, davAnglija v tej pogodbi ni prevzela nobenih garancijskih obveznosti, ki bi segale preko splošnih obveznosti članic Zveze narodov. Kakšen je uspeh teh obveznosti v praksi, nam je pokazala lani — sankcijska politika proti Italiji!
Naša socialna politika
Naša socialna politika. Iz poročila ministrstva za socialno politiko v finančnem odboru narodne skupščine posnemamo, da bo novi proračun socialnega ministrstva večji za 22 milijonov od letošnjega. V svojem poročilu je minister socialne politike naglasil, da je zaradi slabih zdravstvenih prilik umrljivost v državi prav velika. Naše bolnišnice ne ustrezajo svojemu namenu in je nujna potreba, da se zgrade nove v raznih mestih. Državne bolnišnice imajo skupno nad 5000 postelj, banovinske nad 12 tisoč 500, zasebne pa nekaj nad 3000. Skupno je torej po vseh bolnišnicah za bolnike nad 21 tisoč, potrebovali pa bi najmanj 70 tisoč postelj. Uredbe delavske zaščite ne ustrezajo zahtevam in razmeram delavstva in se naša sicer dobro zakonodaja v praksi slabo izvaja. Med kapitalom in delavci je veliko nesoglasje, kar zaostruje vprašanje minimalnih mezd. Delavstvo prihaja z dežele v mesta, kar bo imelo že v doglednem času hude posledice. V delavskem zavarovanju je zavarovanih 650.000 delavcev in od teh jih 330.000 zasluži na dan po 20 dinarjev, med temi pa jih je zopet nad 86.000, ki zaslužijo 8 dinarjev na dan. Zaradi tega bo socialno ministrstvo izdalo uredbo o minimalnih mezdah. V preteklem letu je bil boj našega delavstva za obstanek hud. Od 392 stavk jih je bilo uspešno končanih 270. V času najhujše krize je bilo število nezaposlenih industrijskih delavcev največ 50.000, dočim je položaj na deželi drugačen. Nepolno zaposlenih je na deželi do 700 tisoč, ki silijo v delavske centre. V državi je zaposlenih 22.300 tujcev. Lani se je izselilo iz države 12.000 državljanov, vrnilo pa se jih je okrog 4000. Za pasivne kraje je vlada lani izdala nad 47 milijonov dinarjev.
Dr. Dragotin loniar Jjj ,^§0 VOdj^ HlisH
Biti moramo demokratični, slovenski in socialni
Večesiav vnder Demokracija in fašizem
Demokracija služi človeški naravi, fašizem pa ji je nasproten
vprašaknie. Kmet mora dobiti zemljo, delavec pa izdelovalna sredstva. Nismo u-topisti m ljudstvo že težko čaka. Ne sme pa čisto obubožati, preden doseže svobodo. Ustanovili smo »Slogo« gospodarsko in podporno zadrugo slovenskih 'kmetov in delavcev. Prvi korak bo osamosvojitev od prekupcev z živino in Zboljšanje cen zemeljskim pridelkom.
Maše gibanje je nastalo pod uplivom domačih razmer in hrvaškega zgleda. — Hrvatje so se zavedli svoje bitnosti in že pod nasilnim banom Hedervaryjem napravili dobro šolo za poznejše boje. Mi bomo Hrvatom sledili. Slovenci smo ime-
li	prvi izmed vseh Slovanov svojo državo, toda je od tega tako dolgo, da ni o-stalo mnogo zavesti v narodu. Zato moramo danes to naglasiti. Hrvatje so imeli samostojno državo tristo let pred Srbi. Zgodovina mi vse, a je za dušo naroda važna in pri nas poleg omike dokaz, da nismo prišli v novo državo prazni, ampak srno prinesli svoje jn hočemo tudi od skupne države svoje imeti. Nismo pod hrvaško komando, kar nam nasprotniki radi očitajo, ampak njih zavezniki.
Naše načelo je, kar hočeš, da delajo drugi, delaj sam. Iz tega sledi, da moramo biti demokratični, slovenski in socialni.
Demokracija in samo demokraciia omogočuje boj, ker ne veruje v nepremično stalnost nekega nauka. Pogoj zato pa je osebna svoboda, ki ne ograža družabnega reda. Vsaj takšna svoboda-da me neke noči ne zakolje moi sodelavec in prijatelj v imenu neke višje pravice, ne da bi bil zato kaznovan, da m® ne postavi pred sodišče, kjer se moram sam proglasiti za največjega lopova sveta, če si hočem rešiti svoie zolo življenje . . .
Iz demokracije, namreč minu nje, so se mogli roditi tudi fašizmi in komu* nizmi. Če ne bi bilo demokratske svobode v Italiji in Nemčiji, bi se ne mogh nikdar Mussolini in Hitler povzpeti do tolike moči, nikdar ne bi mogla oživo-tvoriti svojih »rešilnih« sistemov. Toda, kako bo iz teh fašizmov, ki so enodnevni, prišel družabni red v drugo obliko?
Fašizem in diktatura se večno bojujeta, da bi očuvala sebe pri življenju.
V	tem boju sta zaustavila vsak napredek, zaustavila sta tok idej, dočim vodi demokracija nujen boj za dostojno kulturo človeka. Podobno, kakor gorski potoček, ki nosi s seboj drobne kamenčke, pa se spremeni v reko, ki goni turbine a turbine dajajo energijo, ki razsvetljuje svet.
ZAPISKI
Naše državne meje so popolne. Dne
5. februarja je podal naš ministrski pred sednik dr. Milan Stojadinovič kot zunanji minister v finančnem odboru narodne skupščine poročilo o naši zunanji politiki in dejal med drugim tudi tole: »Ne zahtevamo ničesar tujega, ker smo v svojih sedanjih mejah uresničili vse svoje nacionalne Ideale. Nočemc misliti na nobene druge meje, kakor na sedanje, ker ne zahtevamo ničesar tujega.« Te besede so sprejeli posebno simpatično v Italiji in Avstriji. Tržašk-' in celovški listi so jih objavili debelo podčrtane.
Latvijski Ust o Slovencih. V Rigi izhajajoči latvijski dnevnik »L a t v a s D i n« je objavil te dni simpatično poročilo o Slovencih in zlasti o naši tragični usodi ob prevratu, ko so se zarezale nove meje po sredi našega narodnega ozemlja in smo izgubili, dasi najmanjši med južnimi Slovani tretjino svojega narodnega ozemlja ter tretjino svojih ljudi. Malemu latvijskemu narodu se toplo zahvaljujemo za razumevanje naše boli in naših teženj ter poznavanje pravih naših mej.
»Nova Pravda«. Skoraj sočasno s »Slovensko Besedo« je pričel izhajati v Ljubljani tudi tednik »Nova Pravda«, ki naj bi bil glasilo narodno-naprednega delavstva. List so obudili k življenju ljudje, ki jih pozna slovenska javnost kot nekdanje priganjače diktatorske JNS, zato se nesmemo čuditi, da je tud njena ideologija vseskozi jeenesarska in zlasti še jugoslovenarska. V notici o pogodbi večnega prijateljstva z Bolgarijo se je ta »Nova Pravda« povzpela celo do trditve, ki jo od časov diktature JNS niti v listih jutrovskega konzorcija nismo več slišali. Ko toži o neslogi bratov v Jugoslaviji, pravi:	»Tudi „hrvatsko
vprašanje« so vrgli med nas tuji interesi. To vprašanje bo takoj rešeno, kakor hitro spoznamo, da je le v bratsk slogi zajamčena bodočnost vsem Jugoslovanom«. Tako, sedaj vemo, kako je' to, da zahtevajo bratje Hrvatje svoje pravice, ki jim pritičejo po vsej božj’ in človeški logiki, so krivi »tuji interesi«. In še dosti lažja je rešitev tega vprašanja: treba je le spoznanja, da nam je v Jugoslaviji potrebna bratska sloga in — Bosna bo mirna. Ko bo Hrvate in Slovence obsijalo to veliko spoznanje ne bodo potrebovali ničesar več, ne samouprave, ne boljše uprave, ne pravičnejše razdelitve denarnih sredstev, ne
—	pa kaj bi naštevali, skratka — ničesar. Ob tem božanskem spoznanju bomo živeli Hrvati in Slovenci kakor v Indiji Koromandiji. Jeenesarji bodo lahko večno zastopali »dravsko pleme jugo-slovenskega naroda«, in gospodje narodni strokovniki okoli »Nove Pravde« se bodo lahko hladili v njihovi milost deleči senci. Sicer je pa »Nova Pravda-pokazala v svoji drugi številki tudi nad vse vzvišeno pojmovanje slovenskih narodnih interesov, ko se obrača proti akciji slovenskih akademikov za popolno univerzo v Ljubljani. Po njenem mnenju slovenski akademiki tega ne bi smeli zahtevati, kajti vsega naenkrat jim vendarle ni mogoče dati! »Vse naenkrat b-radi le otroci«, pravi to odlično glasilo »slovenskih« delavcev. Gospodje si pač mislijo: Srbi imajo že lahko svojo popolno univerzo, a mi Slovenci kaj takega vendar ne moremo zahtevati. Zadosti je, če nam odrinejo in priznajo vsaj nekaj. Slovenci smo skromni in moramo stati pohlevno v kotu. Ali nismo delali tako v pokojni Avstriji? Kako bi mogl: drugače v Jugoslaviji? Zares, »Nova Pravda« je v tem daleč prekosila »Jutro« in se uvrstila ob stran k famoznemu »Pohodu«. Prepričani smo, da bodo zavedni slovenski delavci sami spoznali, kaj lahko pričakujejo od take »ideologije«.
Ne begajte mladine! V zadnjem času se je lotila umirajoča JNS nepoučene podeželske mladine, ki naj bi jo zbegala, da bi ji delala štafažo. Tako beremo v glasilih te stranke, da so se v zadnjih tednih ustanovile organizacije mladine JNS. zlasti v mariborski kmečki okolici, v Limbušu, Hočah, Slivnici itd. Zaslepljeni agitatorji JNS vlačijo v te organizacije neuke mlade ljudi, ki se zaradi nepoznavanja pravih političnih ozadij in namenov dajo preslepiti z lepimi besedami o »nacionalizmu«. Pozivamo zavedino slovensko kmečko mladino, da odpre tem zapeljancem oči, starše pa, naj pazijo, da njihovi sinovi ne bodo postali janičarji, ki se bedo borili proti interesom slovenskega kmečko-delavskega ljudstva za pokvarjeno politično gospodo!
Fašistični kaplan. »Istra« piše: V Br-gudu smo imeli župnika, 'ki je bil po rodu iz Trnovega, pa je moral oditi, a na njegovo mesto so nam poslali mladega miličnika kaplana, ki je prišel k nam v fašistični uniformi. Prvo njegovo delo je bilo, da je prepovedal mladeničem peti narodne pesmi, v šoli pa je prišel učiti naše otroke verouk v italijanščini. Pa to bi ne bilo še najhujše. Gospod kaplan je pričel pri veronauku sramotiti jezik naših otrok, zmerjal jih je z Jugoslovani ki so divjaki. Otroci ga izpočetka niso razumeli, toda pričel jih je pretepati, če mu niso odgovarjali na vprašanja. Pa ne samo otrok, tudi starejših se je lotil fašistični kaplan. S prižnice je napadal starše in jih sramotil, češ, da njihovi otroci ne poslušajo božje besede, ki jo razlaga v šoli. Ko je nekega dne bil razred prazen, je poklical milico, ki je s silo odgnala otroke z dvorišča v župnišče Pri tej priliki pa so navalili otroci s kamenjem na kaplana, da je komaj mšel najhujšemu. Sedaj si ne upa iz stanovanja, če pa se pokaže na cesti, je vselej v spremstvu črnosrajčnikov.
Gibanje simo in ne stranka. V javnem življenju hočemo zbuditi novo smer. Tudi če bi imeli svojo stranko, nam stranka ne bi smela biti nikdar namen, ampak le sredstvo. Stranke se lahko menjajo, ne sme se pa menjati mišljenje, prepričanje. Povdariti hočem tri vodilne misli, ki jih -ie smemo pozabiti:
Prva misel je demokratičnost. Zavedajmo se, da za vse, kar smo Slovenci dosegli, se moramo zahvaliti svobodi, ki imo je nekdaj imeli- več kot danes. Smo sa demokracijo. Hočemo svoboden tisk in svobodbo besedo zase in za druge. — Res je, da se tudi svoboda izrablja, toda kaj na svetu se ne izrablja? Res pa je obenem, da brez svobode slabih stvari tudi popraviti nemoremo. Svobodo hočemo in vprašanje je le, kako naj si jo pri-'lojujemo. Narodi so si jo priborili mirno 'ti nasilno. Potrebna je bila razvojna, včasih tiudi preobratna sila. Narodi so meli pravico, da so si svobodo tudi s si-
lo	vzeli. Češki buditelj Havliček je dejal, da daje prednost revoluciji v glavah in srcih. Tega se je držal tiudi pokojni Štefan Radič, ki je odklanjal nasilje in je 'ato razglašal človečnost. Enako je učil naš France Levstik. Zametujemo nasilje, ki ni nam vzor.
Vsebina demokratičnosti naj bi bila
Razne fašistične in diktatorske stranke izigravajo demokracijo, ker je »miroljubna«, ker se »ponaša« z utopijo, da ie mogoče preprečiti vojsko med ljudmi, čeprav priroda sama zahteva neprestan boj. Fašizem odklanja mirotvornost, za katero se skriva kukavičje žrtvovanje. Le vojska in krvavo klanje budi do največje napetosti ljudske energije in pritiska pečat plemenitosti narodom, ki so tako hrabri, da se odločijo za boj. Vsaka doktrina, ki bi temeljila na škodljivih zahtevah po miru, je tuja fašizmu. Fašizem ustvarja v življenju posameznika bojevitega, hrabrega, krvoločnega in kot takšnega tudi sposobnega za življenje. Takšna je vzgoja, takšno je pojmovanje posledic boja, takšen je nov način italijanskega življenja. (»Enciklopedija Tri-cani«.)
Resnica je, da so tvorci fašizma bojeviti ljudje in da so si z mečem priborili oblast. Toda njihov način ni naraven, njihovo pojmovanje in njihovi nauki so nasprotni zgodovinskemu razvoju človeštva. Tvorci fašizma proglašujejo dogme ljudskim masam, ki jih hočejo tes no ukleniti v svoje železne obroče. Z nasiljem hočejo zaustaviti idejni boj med judstvom in namesto stalnih sprememb vsiliti sistem nesvobodne misli, brez po-
Stiska, ki tare danes slovenskega kmeta in delavca, tare prav tako bridko vse slovenske šolane inteligente, posebno še takozvani srednji stan, h kateremu štejemo tudi državno in zasebno uradni-itvo. Tudi ta naša plast čuti na svojih ■•amah vso težo naših neurejenih razmer, namesto da bi se strnila v krepko slovensko fronto in se skupaj z najširšimi slovenskimi ljudskimi množicami bila za lepšo bodočnost, stoji apatično ob strani ali je pa celo v političnih taborih, ki so krivi vsega, torej tudi njenega zla. Dasi so že mnogi spregledali, posebno v zadnjem času, jih je vendarle še veliko, ki hočejo biti »jugoslovenski nacionalisti«, se pa ne zavedajo da je to nesmisel, kajti ilovek }e lahko le nacionalist nekega naboda, ki obstoja, ne pa takega, ki ga dejansko nikjer ni. Prav tako tudi še niso spregledali tako daleč, da bi videli, da so iznašli ta »nacionalizem« tisti, ki bi radi na njegov račun udobno živeli od ljudskih žuljev Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Kakor rečeno, se v zadnjem času tudi v vrstah slovenske šolane inteligence iasni, toda vse to gre preveč počasi, a zgubljanje časa pomeni za ves slovenski narod, m torej tudi za nje, izgubljanje gmotnih dobrin. Če velja kdaj in kje, da ie čas denar, potem velja tu prav goto* • o. Ta politika je vzela nam Slovencem
Vkljub vsej menjavosti strankarskih bojev je ves povojni politični razvoj Jugoslavije potekal v eni in isti glavni smeri, ki jo označuje boj ljudskih gibanj, da bi si pridobili odloči-lnejši vpliv na vodstvo državnih poslov. V tej smeri se razvija naše politično življenje še danes, kajti -njega o-snov-ni vziroki se niso spremenili. Da, ta smer se celo vedno jasneje zarisuje, ker se maša politična drama bli-la vrhuncu, ki nujno terja razčiiščenje po-ožaja. Ljudsko gibanje, ki s-o ga najprej jredstavlj-ale različne stranke in skupine ^ zelo različnimi programi, se je v svoji lajnovejši fazi zlilo v enotni zvezi, današnji združeni opoziciji .s kmečko-de-mokratsfco koalicijo na čelu.
S tem je to gibanje doseglo velik uspeh n izbojevalo pomembino zmago. Uspeh e bil, da so si ljudske množice preko vsega, kar jih je ločilo, podale roke. Zmaga je bila, ker so to storile vkljub vse-
slovenstvo. To je druga naša vodilna misel. Videli smo, da boj za drobtinice ni bil -uspešen. >T'
1 ‘	°	'M*.	»	TV*
i	**
«. Slovenci smo sicer najmanjši izmed južnih Slovanov, toda tudi najbolj razkosani. Tretjina našega naroda je izven naših državnih meja. Pogrešno je, da se država ni ustanovila sporazumno. Krfska deklaracija ugotavlja, da mora ustava biti sprejeta s kvalificirano večino. Vidovdanska ustava pa je bila sprejeta z navadno večino. To je začetek vseh nesreč in zarodek nezadovoljnosti Hrvatov in Slovencev. Vsak pojmuje našo državo drugače. Srbi jo pojmujejo kot povečano Srbijo, mi pa trdimo, da je čisto nova državna tvorba.
Zavedati se pa moramo, da izvir Oblasti ni država, ampak ljudstvo. Pri nas je narobe. Vsi trije narodi bi morali sporazumno določiti, koliko pravic dajo državi, ki more biti močna le tedaj, če bo zgrajena na sporazumu.
Tretja misel je socialnost. O tem se danes preveč govori, a premalo stori. Dosedanje stranke so grešile, ker niso zadostno načele lastninskega vprašanja. Lastnina ni sveta in nedotakljiva. Vzeti moramo tam, kjer je preveč in dati tja, kjer je premalo. Za nas je socializacija resno
kreta ljudskega duha. Ponašajo se z vojsko, ki je fizično obračunavanje na zunaj in na znotraj. Drugače pa pretijo s smrtjo posamezniku, ki bi se odrekel pokorščini napram vrhovnemu vodji. Toda. kaj pravi preteklost človeštva, kaj narava človeštva?
Nič ni stalnega, nič omejenega, nič ozkega za človeško družbo. Nikjer ni zastoja. Večne so spremembe. Ni in tudi ne more biti nobene dovršene družbe, v kateri bi se vsi počutili srečne in zadovoljne. Zadovoljnost občuti človek v stalni spremembi, v boju za novim, ker družbeno življenje ima že v sebi na-sprotstva. Človečanstvo išče starih temeljev v novi obliki. In to zopet v neprestanem in živem življenskem zibanju.
Temu gibanju, temu obtoku krvi in idej, tej ljudski naravi pa more služiti samo demokracija. Demokracija ne predstavlja omejenega političnega, niti gospodarskega, niti socialnega sistema v pravcu nekih spremenljivih tez. Demokracija samo nudi možnost, ali če hočete, sistem za boj med ljudmi. Demokracija uravnava bojne ideje. Demokraciia ne vpraša, kam kdo gre in za kom, marveč skrbi, da se vse razvija v nekem redu, ki je pristojen ljudem, a ne živalim
se tudi naši šolani inteligenci lahko bolje
god lo. Zato mora nehati misliti v megli čustvenih sanj in se vrniti v stvarnost, v resnično (življenje. Vrniti se je treba k narodu, stopiti za njegovo zastavo roko v roki s kmetom in delavcem, ki1 hvala Bogu nista dostopna za prazne »jugoslovanske« sanje, ampak vidita le slovensko- stvarnost.
Slovenska šolana inteligenca mora postati z narodom eno, ako noče, da je narod ne izloči in prepusti njeni usodi. Tudi na bratskem Hrvaškem smo opažali, da je hotela tamkajšnja šolana inteligenca hoditi nekaj časa odnarodena pota, toda v svoii zdravi bistrini je le še razmeroma zgodaj spoznala svojo zmoto. Dajies je skoraj brez izjeme združena s hrvaškim narodnim gibanjem, ki -terja svoje pravice -in se ne vda za nobeno ceno, dokler jih v celoti ne dobi. Zato pa je hrvaški narod tudi tako močan, ker mu njegova šolana inteligenca ne pada več v hrbet, kakor mu je prva leta po ore-vratu.
Slovenska šolana inteligenca stoji danes pred važno odločitvijo, ali hoče s slovenskem narodom a’i z »ju^osloveni«, ali hoče s slovenskim kmečko-de^vskhn gibanjem a’i s poklicnimi politiki, ki čakajo, da bi jih čudež kake mo ve d ktature zopet postavil na odločilna mesta. Ne trdimo, da se to ne bi moglo zgoditi, toda
mu močnemu nasprotnemu stremljenju, ki jih je izigravalo med seboj.
Ko smo ustanovili našo državo, je bi*lo treba rešiti toliko vprašanj, kolikor je bilo nasprotujočih si državnopravni-h. gospodarskih in kulturnih teženj njenih različnih sestavnih delov, ki so se zato sami zase politično organizirali. Ker so poleg tega konservativne struje trdovratno vztrajale pri ustvarjenem stanj« in ovirale tvorbo ljudskih vsedržavnih političnih gibanij, ni čuda, če se more govoriti o enotnem vsedržavnem gibanju s pretežno socialno vsebino kot znakom ljudskih teženj šele sedaj, ko se je po železni logiki razvoja jasno pokazalo, da je samo zveza med vsemi aktivnimi silami našega javnega življenja zlasti pa zveza med delavci in kmeti, edino jamstvo političnega preroda in s tem rešitve vseh državnopravnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih vprašanj.
nova diktatura bi trajala še dosti manj časa, kot je zadnja, in 'bi se tudi še bolj klavrno končala. Kajti trajno proti volji naroda ni mogoče gospodariti. Slovenski narod, ki je preživel že vse mogoče težke čase, je hvala Bogu tudi sedaj še -toliko močan, da se prav nič ne boji za svojo bodočnost. Hlapci in špekulanti tujih interesov bodo izginili, narod ne bo!
Zato kličemo vso slovensko šolano inteligenco vseh poklicev tega stanu, naj se pridruži našemu pohodu v novo bodočnost, našem-u boju za absolutno spoštovanje slovenske narodne samobitnosti, slovenskih gospodarskih, socialnih, kulturnih, prosvetnih in vseh drugih interesov! Njeno mesto je tam, kjer so naij-šjrše narodne množice! Ako bo to storila, naj bo prepričana, da bo dobila velike in častne naloge, obenem bo pa imela vso zaščito, ki ji je nasprotniki naših teženj -nikoli ne 'bodo dali. Ti jo samo brezvestno izkoriščajo, da se z golimi rokami in lačnimi trebuh] bori za nje ter postane tako ob vsaki spremembi političnega kurza tarča za maščevanje ta preganjanje. Torej preč iz hlapčestva! Pokon-cu glave! V srca pogum in ponos* mo samozavest! Mi ne moledujemo za drobtine, mi se -borimo za vse kar je našega in nam pripada po naravnih zakonih. Hočemo svojo mizo, na kateri bomo lahko rezali svoj kruh vsem, tudi danes sestradani slovenski šolan] inteligenci!
Ta zveza je danes, čeprav sestavljena iz politično raznarodnih edinic, enotna vsaj v osnovnem vprašanju našega časa, ko zahteva politično in socialno demokracijo, ki bi mogla s tem, da bi uresničila z dolžnim spoštovanjem posameznih narodnostnih edinic njih državnopravne zahteve, najmodrejše normalizirati naše notranje zadeve. Za to bi bil skrajni čas. Kajti k vsej tragiki našega političnega življenja po vojski se pridružuje še dejstvo, da so bile radi narodnostnih sporov zanemarjene vse najnujnejše socialne, gospodarske in kulturne potrebe delovnega ljudstva. Naš kmet je propadel v bedi in revščini, ki ga obeta pahniti v tlačanske razmere, življenjska mera našega delavca pa izgleda, da teži k vzoru azijskega kuiija, saj spada po statističnih podatkih Mednarodnega urada dela med najslabše plačane delavce na svetu. In to v času, ko naša -industrija prospeva in si
njeni delničarji delijo sijajne dobičke. Da ne govorimo o davčni politiki, ki nepravično obremenjuje najbolj davčno silo malega človeka, dočim so velekapitalu odprte vse možnosti izbegavanja davčne obveznosti. Posledice dvajsetletne brezbrižnosti napram najbolj perečim notranjim problemom, ki so se dali pri nepristranskem pojmovanju zgodovinskih pravic pos»neznih narodov z lahkoto rešiti, se kažejo danes v splošnem nazadovanju življenjske mere, gospodarskem zastoju in malokrvnosti državnih financ. ‘Pri vsem -tem pa velika krivica, ki se je godila nad delom našega ljudstva, ni prinašala koristi
... srbskemu narodu, ki trpi kot vsi mi, temveč le peščioi izbrancev, ki češče nimajo z jugoslovanskim ljudstvom ničesar skupnega.
Ako gledamo na zapletenost naših javnih vprašanj s te višine, nam ni težko razbrati, da je edini izhod v skupnem boju vseh opozicijskih sil, da se končno v celoti rešijo vsa vprašanja, ki se tičejo uravnovešenja državne enotnosti in notranje enakopravnosti in da se obenem prične voditi demo-kratična socialna in gospodarska politika, ki bo upoštevala tudi življenjske potrebe našega kmeta in •delavca, da stopimo končno vendarle enkrat po letih usodne slepote za -korak naprej.
Ta skupni boj je zlasti potreben nam Slovencem, ki smo i-z političnih izkustev po vojski znova lahko črpali spoznanje, v kateri tabor spada majhen narod, ki mu postopoma jemljejo najosnovnejše pogoje za obstanek. Če kje, torej v naši diržavi, tedaj mora ravno med Slovenci najhitreje dozoreti zavest potrebe po preusmeritvi vsega našega javnega življenja v smislu načel politične in socialne demokracije in miru v narodnem in mednarodnem življenju.
O Slovencih se pogrešno misli, da se drže pasivno svojih tradicionelmh -dveh, treh strank in da so z vsem zadovoljni.
V	tresn-ici pa niso -nikjer nove razmere tako brezsporno preras-tle starih strankarskih okvirov m nikjer ni ljudstvo s starimi strankami tako nezadovoljno, njim tako odtujeno, kakor ravno pri nas. Vsa dosedanja slovenska politika se je v glavnem omejevala na boj med dvema strankama za oblast odnosno vsaj za skro men delež na oblasti. Iz tega se sklepa, da so Slovenci srečni in zadovoljni, če le imajo svoje zastopnike v vladi, in da je s tem v slovenski banovini vseh težav konec. Stvarno pa delo zdaj te zdaj one slovenske stranke na vladi našega ljudstva le -malo tiče — ono gleda na vse to dejanje in nehanje na svoj način in samo pričakuie prilike, ko bi se moglo otresti preživelih političnih tvorb in ustvariti nekaj svojega, novega, svežega, prežetega idealov in stremljenj in sile časa, nekaj, kar bi vdihnilo našemu okrnelemu javnem« življenju novo dušo in dalo nov polet. Slovensko ljudstvo ni zdaleč več tam, kjer je bilo; težišče njegovih sil in njegove misli se je prevesilo na fronto novega snovanija, fronto novih idejnih tokov demokracije, ki jih naše stare stranke niso in ne bodo nikoli do;ele.
Politični položaj v Sloveniji izsrleda na zunaj miren in ustaljen, v resnfci se bo pa kmalu pokazalo, da se naš narod v svoji večini zbira na fronti, ld se šele oblikuje, ki bo pa kmalu vodilna sila vse naše politike.
Slovenski narod se čedalje bolj oddaljuje od svojih starih strank tudi zato, ker ne želi ločitve od ostalih delov jugoslo-
V	dobi nesrečnega in za slovenski narod malopomembnega boja med klerikalizmom in liberalizmom, ko se >2 vsa slovenska politika vodila izključno pod vidikom tega boja, so bila vsa gospodarska vprašanja našega kmeta in kmečke vasi potisnjena v ozadje in so bila le podrejena političnemu razračunavanju nasprotujočih si taborov. Vsak poskus ustvariti stranko, ki bi šla preko tega neplodnega političnega boja, ‘bi bil v tisti dobi popolnoma nemogoč in bi bil v kali zatrt.
Pod vplivom socialnih idej, ki so se širile po evropski zemlji, se je pričelo delavstvo organizirati tudi pri nas in se zanimati za svoja gospodarska vprašanja. S to organizacijo je pričela rasti zavest našega delavstva in s to zavestjo so rasle njegove strokovne in kulturne organizacije, ki so dosegle prav lepe uspehe.
Medtem, ko je slovenski delavec pridobival svojo zavest in ustanavljal svoje strokovne organizacije, je stal slovenski kmet pod uplivom političnega klerikalizma ter še ni mogel čutiti svojega poslanstva. 'Kmečke zveze, zadruge itd. so bile le orodje v rokah dnevne politične borbe, iz katere je politični klerikalizem črpal svoja denarna sredstva za svoje politične kampanje to za utrjevanje svoje moči.
S preobratom leta 1918 se v bistvu ni prav ničesar spremenilo. Ostalo je pri starem. Oba politična tabora tako klerikalizem, kakor liberalizem nista razumela, odnosno ne moreta razumeti časa, ki je nastal po svetovni vojni, nista razumela potreb naše slovenske vasi in socialnih zahtev našega delavstva. Da bi drug drugega nadvladala sta se udinjala Beogradu in podpirala različne režime za bore drobtinice in osebne koristi svojih strankarskih ljudi, dočim je slovensko kmečko gospodarstvo gmotno propadlo m se je pričela stvarna demontaža naše industrije.
Kam je privedla Slovenijo ta politika, čutimo danes prav vsi. Stradanje delavstva v naših revirjih, obubožanje naše vasi, brezposelnost in propadanje našega obrtništva. Danes imamo v Sloveniji cele pokrajine, kakor Haloze. Prekmurje, Be-lokrajino, -kjer kmet dobesedno trpi veli-
vanskega ljudstva, ker se želi nasprotno z njimi združiti v boju za pravično rešitev naših sporov. Slovansko ljudstvo postavlja dane® neodložljivo na dnevni red svoje zahteve, ker se čuti eno s svojimi enako mislečimi južnimi brati. Kakor zveni to paradoksalno, pa je vendar resnično, da se slovensko ljudstvo prav v tre-notku, ko postavlja na dnevni ired tudi njega zadevajoča vprašanja, čuti bližje jugoslovanski- celoti kot prej, ko so v njegovem imenu govorile o jugoslovanstvu njegove dosedande oficielne stranke, pri tem pa omejevale njegov politični pogled zgolj na dnevne potrebe svoje domače dežele, kakor da je Slovenija v tej državi nekaj posebnega in ločenega in je ostali deli in problemi države nič ne tičejo.
Kakor v širokih narodnih plasteh pa se opaža tudi v našem intelektualnem svetu novo življenje, -ki sili in pritiska, da se vse ljudske moči združijo na novi osnovi. Ta združitev je stvarno danes že tako daleč dozorela, da moremo govoriti o slovenski ljudski fronti. To gibanje mora uspeti, ker je nam svojstveno, vznika iz lastnih tal.
Novo gibanje stopa v politično življenje Slovenije in države z osnovnim programom -demokracije, socialne in narodnostne pravičnosti. Njegovo jedro tvorijo kmečke in delavske množice in te mu dajejo naravno vsebino, podobo in značaj svojih teženj. One ustvarjajo in določajo njegovo fiziognomijo in ideologijo. To novo gibanje podčrtava zato prvenstveno gospodarske, socialne in politične zahteve in potrebe Slovenije vobče in njenih produkcijskih slojev še posebej. S tem gibanjem se stopnjuje nujnost naših življenjskih vprašanj: vprašanj obupno naglo obubožavajoče slovenske vasi, vprašanj naše industrije in z njimi v zvezi našega delavstva in njegove težke usode, brezposelnosti, -nizkih mezd itd., vprašanj našega denarništva, kreditnega gospodarstva, zapravljenega narodnega premoženja; vprašani našega socialnega in kulturnega obstoja, naše bibnos-ti, samostojnosti, našega moralnega in političnega ozdravljenja, politične svobode, dosledne demokracije, vprašanja državnega ustroja v smislu najpopolnejše enakopravnosti vseh delov jugoslovanskega državnega ljudstva, vprašanj našega in svetovnega napredka v blagostanju, kulturi in miru. Pri delu in boju za uresni-dinje vseh teh osnovnih stremljenj naše narodne skupnosti morajo sodelovati vsi, ki v današnjem času niso izgubili vere v moč in vzore našega ljudstva. Oh.
»Ne želi si mlačne in nezavedne žene, da ti ne bo vzgajala otrok v tujem jeziku in duhu.«
»Ne pričaj po krivem zoper svoj jezik; laž je trditev, da je naš jezik *td in reven z izrazi.«
Vljudna prošnja
Vse cenjene naročnike, ki nam še n.so nakazali naročnine, najvljudnej-še prosimo, naj nam isto nakažeH> po položnicah, ki smo jih priložili zadnji številki. Z rednim plačevanjem naročnine prihranijo cenjeni naročniki našemu upravnemu poslovanju mnogo truda, sebi pa zagotove redno dostavo lista.
ko pomanjkanje. Nekateri naši mesečniki so objavili sestavke o poedinih predelih naše zemlje, ki nam podajejo grozotno sliko tamošnjih gospodarskih razmer.
To je bilanca politike našega dvostrankarskega sistema, to je politika izigravanja liberalcev proti klerikalcem in obratno, s katerim morata slovenski delavec in kmet pomesti, če hočeta gospodarsko oživeti in najti samega sebe. To mora želeti vsa poštena slovenska javnost, zlasti vsa mlada in poštena inteligenca, da ne zadene našo deželo popolni gospodarski polom.
Skupni politična interes slovenskega kmeta in delavca postaja vsak dan bolj živ, postaja stvarnost, ker je gospodarska kriza globoko posegla v naše kmečko gospodrstvo, da živi naš kmet često še slabše od industrijskega delavca. Le vzajemna borba in preporod kmečkih m delavskih mas lahko prepreči gospodarsko smrt, ki preti slovenskemu ljudstvu.
Kmet in delavec imata samo na videz protivne interese, v resnici pa sta gospodarsko drug na drugega navezana. Propadanje kmeta na deželi in selitev kmečkega prebivalstva iz dežele v mesto pomeni dejansko znižanje mezd, ker je več ljudi na razpolago. To znižanje mezd pa zopet občuti kmet, ker padajo cene poljedelskih pridelkov radi znižanja mezd. Zato so dobre delavske mezde v korist kmetu, ki živi od onega sloja, ki se preživlja z delom svojih rok. Zlasti- in še posebej se mora zavedati slovenski delavec, da je napačna tista politika, ki se naslanja zgolj na delavske mase, ker je v interesu vsega našega delavstva, da stopa v politiki roko v roki z delavskimi masami, ker le taka politika je zmožna zgraditi močno kmečko-delavsko gibanje, ki bo napravilo konec politični igri klerikalcev in liberalcev.
Slovenski kmet in delavec se morata zavedati, da ju liberalizem in klerikaliv ?.em samo razdvaja in da je nujna potreba, da si kmet in delavec zgradita močno gibanje, ki bo dalo slovenski vasi in vsem delovnim slojem slovenskega naroda politični, gospodarski, socialni in kulturni preporod.	-ič.
Slovensko narodno gibanje in izobraženci
Slovenska šolana inteligenca se mora postaviti na stran naroda
nikoli več ne vrnejo. Ko bi jih imeli, bi
sto iin sto milijonov dinar>3v, ki se nam
Združena opozicija in slovensko ljudstvo
Novo gibanje stopa v življenje Slovenije in države z osnovnim programom demokracije,
socialne in narodnostne pravičnosti
Uprava »NEODVISNOSTI«.
Slovenski kmet in delavec
Vzajemni boj in preporod kmečkega in delavskega ljudstva bo preprečil našo gospodarsko smrt
      .   _________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
 —
Mi politiziramo - tujci nam gospodarijo
Ker smo se posvetili čisto političnim vprašanjem, so se našega gospodarstva lotili tujci
Nepoučenost je pravi vzrok, da se razni naši politiki trkajo na prsa, ko govore o bogastvu naše zemlje. Bežen pregled najvažnejših panog našega gospodarstva nam namreč jasno pove, da so česte besede o našem ogromnem bogastvu prazne bajke.
Agrarna reforma je bila pri nas si cer izvršena, vendar ni dosegla zaže ljenega uspeha, prav tako ne koloniza cija kljub velikim gmotnim žrtvam države. Denar, ki so ga naši izseljenci pošiljali domov, je preče sto postal žrtev bančnih polomov. Sedaj pa je ta dotok skoraj popolnoma usahnil. Še več, izseljenci se vračajo domov, ker tudi v tujini ne morejo najti dela, čeprav so skoraj vsi kvaliiicirani delavci.
Naše poljedelstvo je pretežno primi tivno Sredstva za pospeševanje poljedelstva so nezadostna. Izvoz naših poljedelskih pridelkov nam le malo prinaša, ker je njih cena s pričo slabe kakovosti nizka. Naše poljedelstvo zahteva ogromnih investicij, ki jih pa zaradi prezadolženosti ne premoremo. Za melinra cije je bila potrošena milijarda dinarjev, ki pa ni mnogo zalegla. Našo gozdno posest so po osvobojenju brezobzirno izkoriščali in jo prodajali tujcem za vsako ceno. Izsekanih predelov nismo pogozdovali. Les izvažamo nepredelan, kai zmanjšuje naš zaslužek in naše delo. To nam dokazuje industrija papirja. V naši državi izdelujejo tovarne samo slahe in srednje vrste papir in še tega v nezadostni meri, tako, da moramo celo časopisni papir uvažati iz tujine. Še celo celulozo moramo uvažati iz držav, ki od nas kupujejo les.
Naše rudnine so najbolj žalostno poglavje. Čeprav ima naša zemlia dovolj raznovrstnih rudnin, moramo za drag denar uvažati železo, baker, jeklo, aluminij, cink in druge kovine, katerih rud-
nine imamo sicer v naši zemlji, a jih nepredelane izvažamo in nato kot industrijske izdelke zopet za drag denar kupujemo in uvažamo. Mimo tega je znaten del naših premogovnikov in železnih rudnikov ter največji rudniki pirita, bakrene rude. svinca in cinka v rokah tui-cev, ki poleg ogromnih dobičkov izvažajo našo nepredelano rudo za zaposlitev s oje industrije. Razmerje med izvozom in uvozom rudniških proizvodov izkazuje, da smo dali za kovinske proizvode pol drugo milijardo več, kakor smo dobili za ves izvoz naših rudnin. Zato je naše rudarstvo deficitno.
V našem podjetništvu prevladujejo tujci, dočim se domačini le z največjo težavo uveljavljajo. Tudi skrb za naš pridobitno-gospodarski naraščaj ni dovolj urejena. Na široko so odprta vrata tujim podjetnikom, ki brezobzirno izrabljajo svoj položaj na škodo našega gospodarstva in v korist svojih žepov. Tuji kapital ima v svojih krempljih našo industrijo. Po potrebi se kaže tuji kapital v raznih družbah, katerih imena so zelo zveneča, ker mu jih posojujejo naši ljudje, ki se za primerne odškodnine posojajo tujemu kapitalu za njegove namene. Tekstilna, gozdna, prehranjevalna in rudarska industrija je večinoma v rokah tujcev ali tujih bank. Carinska tarifa iz leta 1925., ki je bila uveljavljena brez odobritve parlamenta z vladnim dekretom, je ustvarila eno izmed največjih carinskih zaščit na svetu. Prav to pa je še posebej povečalo zanimanje tujega kapitala za našo zemljo, ki je izkoristil cenen delovne sile in često s starimi stroji gradil takozvano nacionalno industrijo. Boj zopet tako industrializacijo je bil nemogoč, prav tako tudi boj zoper kartele, ki jih ustanavlja ta industrija. Tako postoje še danes karteli tovarn sladkorja, kvasa, papirja, lesa itd itd.
in nihče jim ne more do živega. Karteli diktirajo cene in izžemajo iz širokih slojev konzumentov zadnje denarne rezerve, ali pa, kjer to zaradi skrajne izčr panosti ni več mogoče, silijo narod v najsirovejši primitivizem. Da takšna industrializacija ni izvršena po narodovih potrebah, marveč po profitarskih vidikih tujega kapitala in tujcev, je jasno.
Za elektrifikacijo nimamo splošnega načrta in niti ena dvajsetina naših vodnih sil ni izkoriščena. Naša cestna mreža je redka, ceste so slabe navzlic ogrom nim žrtvam, ki so bile zanje potrošene. Prometna mreža ne zadošča. Železniški gradbeni načrti so se venomer menjali. Železniške tarife ne ustrezajo gospodarski moči naroda in so zato železnice de-ficitne. Naše železnice nudijo neverjetne ugodnosti samo industriji, kar je pretežno v korist tujcu. Vzrok poplave tujcev v našem gospodarstvu pa je v tem, ker se nismo pravočasno orientirali v nov; državi. Namesto, da bi se z vsemi silami posvetili gospodarskemu načrtu in obnovi, smo se posvetili čisto političnim vprašanjem, gospodarstva pa so se lotili med tem tujci. Zlasti škodljiv je našemu gospodarstvu dotok nemških Židov, ki so pobegnili iz Nemčije, a so bili pri nas sprejeti z odprtimi rokami in našli kruh »brez motike«. Tujci se pri nas hitro znajdejo, mi se jim pa klanjamo, občudujemo njihove sposobnosti in se — pečamo s politiko.
Naše siromaštvo je dokazano. Edino kar imamo, je naš prosti čas in naše delovne sile, ki jih pa ne izkoriščamo. Največja odgovornost za to zadene naše intelektualce, najmanjša pa našega ubož-nega in zapuščenega kmeta in delavca, na katerega se je apeliralo takrat, ko je bilo potrebno ustvarjati to državo z grmadami kosti in postavljati temelie njenega blagostanja.
Sagadin Ludvik, Ptuj
[II
„V slogi je moč'
Pomen ..Gospodarske sloge" za naše narodno gospodarstvo
Na Hrvaškem so o dobrem delovanju »Gospodarske sloge« že prepričani. Ko se je pri nas v Sloveniji ustanovila »Sloga« reg. zadruga s sedežem v Ljubljani, ter pričela delovati, so ji zavidneži takoj pripisali drug pomen ter ovirali njeno delovanje. Gospodarska sloga pa m politična grupacija, temveč vseskozi gospodarska zadeva v prid kmečkega gospodarstva in napredka ter izrazito ustvarjena za malega človeka, kar je sam naslov dobro označil, da je »gospodarska in podporna zadruga slovenskih kmetov in delavcev«. Po prvem njenem delovanju smo spoznali, da je hotela preprečiti izkoriščanje kmetovalca pri vnovčenju goveje živine, zlasti na sejmih doseči takšno ceno, katere je blago vredno, in onemogočiti mešetar-je, ki hočejo živeti le od nevednosti in nesloge kmetovalcev.
Ta delokrog pa ne zadostuje. Gospodarska sloga ima veliko širši cilj, in tega hočem v malem obrisu podati, da se bo naša javnost seznanila z njenim pravim namenom.
Smatramo, da ni nihče, kdor pošteno misli, od sodelovanja izključen, temveč je vzajemno delo z vsemi drugimi že obstoječimi kmetijskimi in gospodarskimi zadrugami in društvi nujno potrebno in zahtevamo, da bo »v slogi moč«. To je razumljivo za vsakega, ki hoče spoznati koristi »Gospodarske sloge«, — in če mu je pri srcu gospodarski procvit našega kmečkega človeka, obrtnika, trgovca in splošnega potrošača, ki od skromnih sredstev komaj živi od danes do jutri.
»Gospodarska sloga« dela v medsebojnem zaupanju, nima posla toliko z denarjem in ne kupčuje ter ni njen namen iskati zasebnega dobička, pač pa doseči korist za svoje članstvo v smislu: Kar kmetijstvo pridela, to blago naj bo res svojega denarja vredno in plodo-nosno, prvovrstne kkaovosti in na trgu zaželjeno, vsako delo, tudi kmečko, naj bo primerno plačano. Tako hočemo na primeru pokazati, kaj bi bilo nujno potrebno, da se kaj stori.
Ptujski okraj je deljen na štiri okoliše, to so Gor. Dravsko polje, Spod. Dravsko polje, Slovenske gorice in Haloze. Na Gor. Dravskem polju je krompir vseh vrst izrazit pridelek. Vedno ne gre pridelek za primerno ceno v denar, niti ni dovolj dobrega, izbranega blaga. Tu je naloga »Gospodarske sloge«, da združi pridelovalce krompirja in jih napoti, da pridelujejo krompir, ki je na trgu najbolj zahtevan, da pridelujejo dober semenski krompir, ki se najbolj ponaša in da sami pridelovalci potom lastne vnovčevalnice svoj pridelek prodajo. Sp. Dravsko polje, ki se tudi imenuje »liikarska dežela«, pride poleg drugih pridelkov zlasti v poštev še čebula ali luk. Za Slov. gorice in Haloze pa je najvažnejše razpečevanje vinskega in sadnega pridelka. Ti štirje deli se lahko med seboj spopolnujejo v izmenjavi blaga, kar eden nima, drugi da. Tako nastane gospodarska skupnost in celota. Podobno bi se z izmenjavo blaga dopolnjevali srezi in banovine, osobito v teh časih, ko ni denarja. Po smotrnem na-
črtu bi se nabavljale kmetijske in gospodarske potrebščine, pri kateri dobavi pa niso izključeni pošteni domači trgovci.
Danes dobi kmet še največ denarja za živino, kar pa daleč ne ustreza zahtevam. Naša živinoreja ne nudi kupoval-cem dovolj lepe in debele živine. Manjka nam tudi pršutarjev in debelih svinj. Naloga »Gospodarske sloge« je, da z dru gimi gospodarskimi institucijami in z oblastmi pospešuje živinorejo primernih pasem ter skrbi za dobičkanosno prodajo.
Ker pa je osnova vsake živinoreje dobra krma, leži pred nami velika naloga: izboljšanje poljedelstva in travništva. Z zboljšanjem teh pa je spet v neposredni vezi regulacija rek in hudournikov ter melioracije. Za trgovanje pa so zahtevane dobre cestne n železniške zveze. Drugo je z drugim tako ozko povezano med seboj, da le v medsebojni harmoniji da korist enemu kakor drugemu ter celoti in splošnosti.
Ce smo si tedaj na jasnem, da se kmečko gospodarstvo, na katerem sloni obče blagostanje, da dvigniti na živ-ljensiko sposobno stopnjo le, če vsi sloji v slogi in enotno stremijo im delajo na gospodarskem izboljšanju v obliki gospodarske samopomoči, da dajejo pouk organizirajo skupnost in zadružništvo tedaj moramo priti do neizogibnega zaključka, da je nam »Gospodarska sloga< sedaj zelo potrebna, bolj ko kdaj poprej
DOPISI
Naše železnice
Nove proge — Nepravilno budietiranje — Nezadostno število uslužbencev
V naši državi zgradijo vsako leto ne kaj sto kilometrov novih prog. Do leta 1918. je znašal povprečni prirastek v Sloveniji približno 20 kilometrov na leto, od prevrata pa do danes pa le približ no tri kilometre. Večino novih prog gradi država na ozemlju beograjskega železniškega ravnateljstva, ki je do letos dobilo nad tisoč kilometrov novih prog, in s tem v zvezi približno 6000 novih uslužbencev.
V Sloveniji je bilo poprevratu zgrajenih skupno 60 kilometrov prog, in sicer proga Ormož—Murska Sobota v dolžini 39 km, proga Rogatec—Krapina v dolžini 14 km, proga Konjice—Zreče v dolžini 6 km, spojna proga na Zidanem mostu v dolžini 0.3 km, in proga Vrhnika —Vrhnika trg v dolžini 0.9 km. Po prevratu je bilo na področju ljubljanske železniške direkcije nanovo sprejetih 300 uslužbencev.
Na področju beograjske direkcije pa so bili po prevratu zgrajeni 1104 kilometri novih prog in nastavljenih nad 5000 novih uslužbencev, na področju zagrebške direkcije je bilo zgrajenih skupno 233 km novih prog, nanovo nastavljenih pa 1500 uslužbencev, na področju sarajevske direkcije je bilo zgrajenih 120 km novih prog in nanovo nastavljenih 600 uslužbencev, na področju subotiške direkcije je bilo zgrajenih 28 km novih prog in nanovo nastavljenih 180 uslužbencev
Iz rednih letnih dohodkov našega državnega proračuna se določi vsako leto približno 200 milijonov dinarjev za grad njo novih prog. Način našega budžetira-nja je popolnoma zgrešen, ker bi se morali tekoči dohodki železnic v prvi vrsti uporabljati za redno vzdrževanje in tehnično spopolnitev že obstoječih prog ter za zadostne in pravične nagrade osebja
državnih železnic. Nivo vzdrževanja mnogih starih prog, ki so še danes glavne prometne žile državnega in mednarodnega prometa, se ni dvignil iz stanja iz leta 1918., v mnogih primerih izkazuje celo porazno nazadovanje. Takšno je predvsem stanje prog ljubljanske železniške uprave, kjer so bile svoje dni dosežene večje brzine vlakov od današnjih. Prav nobenega napredka pa ne kažemo tudi v tehničnem pogledu.
Potrebam naših slovenskih krajev se ne posveča tista pazljivost in razumevanje, kot je potrebno z ozirom na gospodarsko razvitost, stopnjo kulture in soseščino dveh narodov z zelo razvito gospodarsko silo in kulturo.
Promet na naših progah je sorazmerno največji na 1 km in 1 uslužbenca in donaša tudi največ dohodkov. Za ljubljansko železniško ravnateljstvo se ne upoštevajo vrste in jakosti prometa, gostota postaj in postajališč, dvotirne proge itd.; z osebjem je slabše dotirano kot n. pr. zagrebško in beograjsko ravnateljstvo. Proge ljubljanskega ravnateljstva so najstarejše in radi visoke obremenitve potrebujejo več delovnih moči za vzdrževanje. Kakovost prog zato pada in hitrost vlakov se znižuje.
V prometno-komercijelni službi je v ljubljanski direkciji dosluženih nad 500 uslužbencev, do leta 1940. bo doslužilo še približno 600, kar bo znašalo tretjino sedanjega števila uslužbencev v tem oddelku. Večina dosluženih radi onemoglosti ne opravlja službe, vendar pa jih uprava vodi še kot aktivne. Podobne raz mere so tudi v gradbeni in strojni službi.
Služba, ki jo morajo opravljati naši železničarji, je zelo odgovorna in napor na. V njihovih rokah je dan za dnem usoda tisočev oseb, ki potujejo z vlaki
Prav tako odgovorna pa je tudi njihova služba pri prevažanju najrazličnejšega blaga. Za vse to delo pa so bili zlasti naši slovenski železničarji v zadnjih letih pod raznimi režimi naravnost porazno zapostavljeni in prikrajšani celo za tiste pravice, ki so si jih pridobili pod nekdanjo južnoželezniško upravo. Velike krivice morajo trpeti zlasti starejši usluž benci pri napredovanju.
Iz navedenih razlogov bi bilo nujno potrebno zvišati število železniških uslužbencev pri ljubljanskem ravnateljstvu. Da bi se razbremenilo prezaposleno uslužbenstvo, bi bila nujno potrebna takojšnja namestitev 2000 novih uslužbencev, v zameno za odslužene, bi bila nujna potreba takojšnja namestitev 900 novih uslužbencev, za normalno izmenjavo pa bi bila potrebna namestitev 400 novih uslužbencev vsako leto.
LESKOVEC PRI KRŠKEM
Uprava tukajšnje gasilske čete ie na svojem rednem občnem zboru, ki se je vršil 24. p. m. v občinskem uradu, po svojem triletnem mandatu polagala račune. Že pred določeno uro je članstvo in nečlanstvo napolnilo občinsko pisarno. Dejstvo je, da ima, odnosno do občnega zbora je imela četa 39 rednih izvršujočih članov, dočim je bila udeležba na skupščini nadštevilna za 13 članov. Torej skupaj 52 članov. Takoj je bilo opaziti, da sta pred skupščino dve skupini. V tem ozračju in grobni tišini je otvoril skupščino bivši in na skupščini ponovno izvoljeni predsednik tov. Joško R e P. Pozdravil je navzoče, posebno še občinskega zastopnika Franca Starca. Nato je predsednik Joško Rep z vso odločnostjo povdaril: »Tovariši, ponosen in pogumno stopam pred vas, ker moja vest ie mirna, roke čiste in poštene, da pred varni, kakor povsod, vselej in pred vsakomur z mirno dušo povem, da je naša uprava, ki ji načelujem kot pred-
sednik, striktno izvajala in postopala po zakonu organizacije gasilstva.
Nadalje je predsednik obrazložil delovanje čete, posamezni odborniki-funkcijonarji pa so podali svoja poročila. Prišle so na vrsto volitve. Atmosfera je bila navišku! Pet mi nut odmora. Vloženi sta bili dve listi. Lista bivšega predsednika Repa s starim odbo rom in lista g. Starc Franca z novim odborom — trinajstih. Volilna komisija je razglasila kot izvoljeno listo Rep Joška s starim odborom. Starc kot kandidat manjšinske liste je častital ponovno izvoljenem predsedniku Repu. in ugotovil, da so se vo litve izvršile pravilno. Ponovno Izvoljen predsednik se ie zahvalil za zaupanje, k mu ga je izkazal občni zbor.
Ponovna izvolitev nas bodri še k intenzivnejšemu delu in razmahu org. dela in treba, da vsi kot eden nastopimo ramo ofc rami, da pokažemo vsem in vsakomur simbol gasilstva, ki nadkriljuje nad vsemi osta limi organizacijami. — Občni zbor je poteke mirno in prav v tovariškem duhu se je član stvo razšlo. — Kot kronisti beležimo le to da je trojica z godrnjanjem skupščino zapustila. — Pomozi Bog!
GOSPODARSTVO
Koliko hranivih snovi
izčrpajo iz zemlje posamezni sadeži
* Naš izvoz. Preteklo leto smo izvozili iz države za 392 milijonov pšenice več kakor pa predlansko leto. Izvoz živine in mesnih izdelkov se je lani povečal za 313 milijonov dinarjev. Izvoz lesa pa je bil lani skoraj za 235 milijonov manjši kakor predlansko leto. Po službenih podatkih je znašal naš izvoz lansko leto 4376 milijonov dinarjev in se je povečal za 345 milijonov v primeri s predlanskim letom. Pšenice smo izvozili za 431 mil. 800 tisoč dinarjev, koruze za 91 mil. 700 tisoč, svežega sadja za 106 mil. 800 tisoč, suhih sliv za 89 mil. 100 tisoč, hmelja za 87 mil. 200 tisoč, tobaka za 121 mil. 200 tisoč, živine in mesnih izdelkov za 1482 mil. 500 tisoč, lesa za 549 mil. 500 tisoč, bakra za 366 mil. 500 tisoč, ostalih rud pa za 203 mil. 700 tisoč dinarjev.
Naslednji pregledni sestavek naj po jasni, koliko gnojilnih snovi odvzamejo iz zemlje posamezni sadeži, in našim kmetom bo razumljivo, zakaj je naša zemlja čimdalje bolj »pusta« in »nehvaležna«. Zakon o minimumu nam pravi, da so rastline živa bitja, ki potrebujejo irano, in da je odvisna višina in kakovost žetve od tega, koliko in kakšno neobhodno potrebno hrano ima rastlina v manjši meri na razpolago.
Za dobro uspevanje potrebujejo naše gospodarske kulture: sončno energijo, zrak, vodo, ogljikov dvokis, toploto in svetlobo, dušik, žveplo, kalij, apno, železo, magnezij, žveplo, mangan, natrij, dor in kremenovo kislino. V rastlinah e od teh snovi razen vode in oglikove-ga dvokisa, največ dušika, fosforne kis-ine, kalija in apna; ostalih snovi je zelo malo. To pomeni, da črpajo rastline iz zemlje v glavnem velike množine dušika, fosforne kisline, kalija in apna, osta e rudninske snovi pa v neznatnih količinah. Zato postane zemlja »pusta« na teh glavnih štirih hranilnih snoveh, kajti ostalih snovi, ki se izrabljajo v malih coličinah, je še kolikor toliko dovolj v vsaki zemlji. Vsled tega se v glavnem gnoji pravilno, če se vrača zemlji omenjena štiri hraniva. Poleg tega pa moramo zemlji vračati še tudi humus, ki naredi zemljo prhko in sposobno za vpijanje vlage, ki je posebno v poletnih mesecih važni faktor za višino pridelka.
Preglednica nam pove, koliko hranivih snovi odpeljemo iz njive v 100 kg pridelka:
Vnh kulture	■£*	£5?
■uu.uuiu'	k| ksJint kg k| im. p,(ii| Dil
rž#
zrno	1.80	0.84	0.52	0.05
slama	0.40	0.26	0.78	0.35	37.—
Skupaj	2.20	1.10	1.30	0.40
Pšenica:
zrno	2.05	0.85	0.55	0.05
slama	0.45	0.25	0.54	0.25	39.—
Skupaj:	2.50	1.10	1.—	0.30
Ječmen:
zrno	1.50	0.71	0.48	0.05
slama	0.50	0.19	0.92	0.30	34,—
Skupaj:	2.—	0.90	1.40	0.35
Oves:
zrno	1.90	055	0.43	0.10
slama	0.40	0.20	0.97	0.35	36.50
Skupaj:	2.30	0.75	1.40	0.45
Koruza:
zrno	1.60	0.50	0.31	0.03
storži	0.22	0.02	0.23	0.02
koruznica	0-48	0.38	1.66	0.25	40.—
Skupaj:	2.30	0.90	2.20	0.30
Krompir:
gomoljj	0.35	0.16	0.58	0.05
krompir jevka	0.50	0.14	0.42	0.65	16.—
Skupaj:	0.85	0.30	1,—	0.70
koreni	0.38	0.15	0.66	0.06
listje	0.52	0.15	0.44	0.54	17.—
Skupaj:	0.90	0.30	1.10	0.60
Ajda:
zrno	1.70	0.62	0.45	1.90
slama	0.80	0.18	1.25	0.20	42—
Skupaj:	250	0.80	1.70	2.10
Lan:
seme	3.20	1.30	1.05	0.27
steblo	0.50	0.45	1.00	0.83	61.50
Skupaj:	3.70	1-75	2.05	1.10
Seno:
1.30	0.35	1.55	1.25	24.50
Detelja:
2._	0.60	1.90	1.95	36,—
Lucerna:
2.—	0.55	1.50	2.90	35.50
Vino:
grozdje	1.00	0.30	0-60	0.50
listje	0.80	0.15	0.30	2.40
rozge	0.20	0.20	0.30	0.55	35.50
Skupaj:	2.—	0.65	1.20	3.45
Sadje:
jabolka	1-25	0.45	0.95	0.90
listje	0.80	0.15	0.30	1.80	36.—
Skupaj:	2.05	0.60	1.25	2.30
deblo na 10 cm prirastka obsega
27 gr 8 gr 37 gr 30 gr 0.50
Hmelj:
kobula	8.82	0-96	2.48	1.57
na 100 kg kobul odpade še:
259 kg listja	4.35	0.94	5.85	17.49
354 kg trt	2.45	0.89	3.42	5.12	270,—
Skupaj:	15.62	2.79	11.75	24.18
Cene dušika, fosforne kisline, kalija in apna so izračunane na podlagi današnjih cen umetnih gnojil. Tako n. pr. stane 1 kilogram dušika v apnenem dušiku Din 11.25; 1 kg fosforne kisline v superfos-?atu Din 6.—; 1 kg kalija v kalijevi soli Din 4.—; 1 kg apna v žganem apnu Din 1.25. Po teh cenah je tudi izračunana vrednost hranilnih snovi, ki jih 100 kg pridelka izčrpa iz zemlje.
Pri tem še moramo vpoštevati okol-nost: hranive snovi, ki jih dodamo zemlji v obliki umetnih gnojil, ne koristijo stoodstotno rastlinam, ker jih rastline stoodstotno ne morejo izkoristiti. Dušik 'ahko izkoristijo rastline 80—90 odstotno. Fosforno kislino 60odstotno in kalij 85—95odstotno. Ta zmanjšana izkori-
-ščevalna sposobnost poedinih vrst ume nih gnojil potorn posameznih kultur v prednji razpredelnici ni vpoštevana. Zato bi se morale vrednosti izčrpanih hranivih snovi še za toliko povečati. To pride v poštev pred vsem pri gnojenju kajti bilo bi napačno, če bi n. pr. kdo gnojil samo z onimi množinami fosforne kisline, ki jo posamezni sadeži izčrpajo iz zemlje, temveč moramo z ozirom na znižano izkoriščevalno vrednost fosforne kisline v obliki superfosfata zvišati količino istega za zgoraj navedeni procent.
Prednja preglednica nam poda jasno sliko o skromnosti oziroma razkošnosti poedinih kultur. Med žitaricam, je naj-skromnejši ječmen, za njim oves, ki mu sledi rž. Največjo zahtevo po dobri zemlji ima pšenica, ki porabi za 100 kg pridelka tudi največ hranivih snovi.
Koruza rabi več hranivih snovi za 100 kilogramov pridelka, kot pa pšenica; še več pa ajda. Izmed vseh navedenih kultur so industrijske rastline, t. j. lan in hmelj oziroma na potrošnjo hranivih sno vi, najbolj nenasitne. Zato tudi industrijske rastline najbolj izčrpajo zemljo.
Krompir in repa črpata v 100 kg pridelka mnogo manjše količine kot ostali sadeži, to pa vsled tega, ker vsebuje krompir in repa zelo mnogo vode, 75 do SO odst., medtem ko je v zrnu samo 12 do 15 odst. vode. V tem razmerju je tudi potrošnja krompirja z ozirom na hranive snovi manjša, če bi se pa preračunala potrošnja na suho snov krompirja, potem bi videli, da tudi krompir oz repa nfsto skromnejša glede hranivih snovi, kot ostale kulture.
Trave so skromnejše od lucerne in detelje. Grozdje in sadje imata približno slične zahtevke po hranivih snoveh
Preglednica nam kaže pestro različnost o potrebi posameznih kultur glede poedinih hranilnih snovi. Preglednica pa nam obenem tudi kaže, kako moramo poedinim kulturam gnojiti, če želimo pridelati mnogo, kakovostno dobrih pridelkov.	—an>
Kmetijska družba —
žoga za igro
»Vse smo pojedli, hvala Bogu, jutri se zopet začenja glad!«, tako nekako se zdi nevtralnemu opazovalcu igra, ki jo igrajo z 1501etno Kmetijsko družbo. Ka: so naši očetje pred svetovno vojsko in v prejšnjem stoletju ustvarili za svoj napredek in za kulturo vasi, to so po svetovni vojski, v svobodni narodni državi tekom zadnjih 18 let skušali na silo 7 vsemi mogočimi političnimi »triki« in sredstvi uničiti.
Iz »Kmetijske družbe«, 1501etne predstavnice slovenskega kmeta, so naredili šahovsko desko. Okrog nje so se vsedli vsi politični strankarski predstavniki našega »kulturnega« naroda, da z združenimi močmi, sebi v šport in zabavo, šahirajo po deski sem in tja, ter si od časa do časa drug drugemu napovejo »šah-mat«. Ta »šah-mat« se do sedaj še n nobenemu posrečil in trdno smo prepričani, da tudi najnovejša napoved »šah-mata« ne bo uspela.
Splošna želja in zahteva celokupne gospodarske javnosti je, da se naj v gospodarskih krogih in splošno kulturnih vprašanjih, posebno pa v kmetijsko-go-spodarskih ustanovah, zadrugah itd. ne igrajo igre špekulantov na škodo skupnosti in gospodarskega življenja. V teh ustanovah mora zavladati resnični idealizem za dobrobit slovenskega kmečkega naroda. S skupnimi močmi vseh. sicer strankarsko različno opredeljenih gospodarskih delavcev, je edino mogoče rešiti zavoženo agrarno in ekonomsko politiko Slovenije. V tem duhu resničnega stvarnega dela za slovenskega kmeta kličemo: roke stran od naših svetih gospodarskih ustanov, ki so last celokupnega slovenskega naroda, niso pa pašaluk bilo katerekoli politične frakcije ali grupacije!
* Elektrifikacija Slovenskih goric. V
Mariboru je bila konferenca, na kateri so razpravljali o elektrifikaciji severnega dela naše slovenske zemlje. Najvažnejši in najbolj potreben je daljnovod od Sv. Kungote do Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Stroški bi znašali za daljnovod okrog 860.000 dinarjev, za transformatorske postaje pa 240.000 dinarjev. Drugi daljnovod bi bil potreben od Košakov preko Cirknice do St. lija, za katerega bi znašali stroški nad milijon in pol dinarjev.
NOVICE
* Minister Cvetkovič in novi zakoni.
Na shodu v Nišu je član vlade minister Cvetkovič med drugim dejal tudi to-le: »Večkrat se na opozicionalnih zborovanjih slišijo želje, da bi se uveljavili novi pol.tični zakoni, kakor zakon o tisku, zakon o zborovanjih in nov vodilni zakon. Mi delamo pod zakoni, kakor so delali prejšnji režimi. Po sedanjem zakonu o tisku se pred vlado dr. Stojadinoviča nikdar ni moglo nič pisati o političnem delu. In po tem slabem zakonu, ki pa bo spremenjen, keir tudi naš politični program zahteva tiskovni zakon, drug za-xon o zborovanjih in drug volilni zakon, ie velika razlika med pisanjem danes in pa pred vlado dr. Stojadinoviča...«
* Afera za afero. Pred beograjskim sodiščem se je moral zagovarjati bivši sluga in sedanji meščanski mogotec Jovan Lakičevič v družbi 65 drugih obtožencev, ker je z njimi ogoljufal državno rlagaj.no za milijonske zneske. Lakičevič e bil svoje dni sluga, pred desetimi leti ja se je pojavil kot poročnik-invalid. Kot takšen je izmolzel z lažnivimi listinami z državne blagajne za sebe in za soobtožence nad 2 milijona 328.000 dinarjev.
akiičevič si je kupil v Beogradu lepo jalačo, na kazensko razpravo pa se je pripeljal v lepem avtomobilu.
* Dobiček naše poštne hranilnice. Cisti dobiček naše poštne hranilnice je znašal v preteklem poslovnem letu nad 59 milijonov dinarjev. Država je dobila od tega dobička nad 39 milijonov dinar-ev. Odkar posluje naša poštna hranilnica, je znašal njen dobiček 407 milijonov dinarjev, od katerih je dobila država 209 milijonov dinarjev. Uslužbenci poštne hranilnice pa zaslužijo povprečno na mesec po 1300 dinarjev.
* Iz Nemčije bodo izgnali vse Žide. Nemčija namerava izgnati vse Žide iz svojega državnega ozemlja. Popolno iztrebljenje Židov iz Nemčije bo delo tako-zvane štiriletke, katere naloga je tudi, da osvobodi Nemčijo popolnega židovskega vpliva. — Na svetovnem kongresu v Parizu so Židje pred kratkim razprav-jali o svojem »težavnem položaju. Po poročilih tujih listov in nekega poročila društva narodov, bi se naj v naši državi naselilo okrog 30 tisoč Židov.
* Naše zlato. Lani smo pridobili v naši državi 2744 kilogramov zlata. Od te ko-ičine odpade na barske rudnike, ki so tuja last, 2080 kilogramov. Tudi smo lani pridobili 300 kilogramov zlata več kakor predlansko leto.
* Skrb Grčije za narod. Grška vlada e sprejela zakon, po katerem mora biti vsak 25 let stari Grk poročen. Samci, ki so stari nad 25 let, ne bodo dobili nobene državne ali druge avtonomne službe. Uradniki, ki so samci, pa bodo odpuščeni iz službe če si ne bodo takoj poiskali boljših polovic. V zakonu je previden udi poseben davek na samce. Radi tega zakona so grški samci silno razburjeni, samice pa si zadovoljno manejo roke.
* Vojvoda Windsorski se bo oženil. Bivši angleški kralj Edvard VIII. se bo oženil z gospo Simpsonovo v mesecu aprilu. Njuna poroka se bo izvršila v najožjem družinskem krogu brez poseb-lih ceremonij.
* Regulacija Mure. Finančno ministrovo je odobrilo na predlog gradbenega ministra kredit v znesku 900 tisoč dinarjev za regulacijo Mure. Regulacijska de-'a bodo v rokah naše banske uprave.
* Zanimiv protest. V raznih nemških mestih so bile uprizorjene velike demonstracije, pri katerih so demonstranti kričali: »Vrnite nam naše sinove iz Španije!« Nemškim rodbinam, katerih sinovi so padli na strani Franca na španskih tleh, je vlada sporočila, da so se ponesrečili pri vojaških vežbah in jim je radi tega prepovedala žalovati in nositi žalne trake.
* Preko Avstrije bi naj vodila pot... Po poročilih italijanskih in nemških listov, so uspešno zaključeni razgovori, ki jih je vodil italijanski senator Puri-celli. v Berlinu, po katerih naj bi se ustva rila avtomobilska zveza Italije z Nemčijo preko avstrijskega ozemlja. Rim in Berlin že vesta zakaj.
* Kredit za krompir. V Sloveniji je bil lanski pridelek krompirja zelo slab radi bolezni in deževja. Zato je poljedelski minister odobril kredit v znesku 20.000 dinarjev za nakup zdravega krompirja za seme. Krompir bodo dobili naši kmetje po znižani ceni.
* Nemčija In Rusija. V Moskvi se vodijo razgovori med Nemčijo in Rusijo radi izmenjave zemeljskih dobrin obeh držav Nemčija želi povečati svojo trgovino s Sovjetsko Rusijo in je v ta namen poslala v Moskvo najintimnejšega sodelavca dr. Schachta, ki se pogaja s predstavniki sovjetskih gospodarskih in trgovskih organizacij.
* Lov na vžigalnike. Finančni organi so pričeli velikopotezno, kakor poročajo nekateri listi, loviti osebe, ki imajo namesto vžigalic vžigalnike. V okolici Maribora so priredili pravo zasedo in prečkali vse moške, ki so hiteli v raznih urah na delo. Plen finančnih organov je bil baje izdaten. — Ko je potrebno izvajati odloke, je vedno prvi na vrsti ubogi delovni človek, ki z delom svojih rok včasih niti toliko ne zasluži, da bi imel za sol. Kaj, ko bi finančni organi priredili lov na vžigalnike tudi po mariborskih kavarnah in drugih javnih lokalih, kjer bi se jim prav gotovo izplačal!
* Ljubljanska bolnišnica. Številke najbolj zgovorno pričajo, kako nujna je potreba, da bi dobila Ljubljana novo moderno bolnišnico. Lani je sprejela ljubljanska bolnišnica 28.959 bolnikov. Med sprejetimi bolniki je umrlo v bolnišnici 614 oseb. Največji naval na ljubljansko bolnišnico je bil v mesecu juliju.
Kako misli o politiki naš slovenski kmet
Vsadka .pametna in poštena politika mora 'biti' prilagodeffia resničnim dejanskim razmeram m ,potrebam ter imeti za čil]: Popolno narodno slogo in združitev vseh narodnih, gospodarskih in kulturnih sil, za ohranitev in svobodni razmah naroda in domovine. To pa je dosegljivo le v svobodni tekmi različnih strank, — ali struj v eni stranki, v delu za izobrazbo in gospodarsko osamosvojitev najrevnejših 'slojev potom zasebne in zadružne samopomoči z lastnim osebnim poštenim in smotrnim delom, naprednim gospodarstvom, razumnim varčevanjem in socialno pravično zakonodajo, na temelju osebne svobode, demokracije in enakopravnosti vseh državljanov.
Taka mora biti tudi naša politika ako hočemo, da se kmetu in delavstvu za stalno odpomore iz današnje in vsake krize. To hočemo vsaj v glavnih obrisih v'naslednjem pokazati in dokazati.
Kmetje in delavci smo vzgojeni v dolgoletni politični šoli' strankarskih strast4 in sovraštva, ki so ga iz najrazličnejših vidikov in razlogov ustvarjali in netili med namj politični in stanovski strankarski voditelji in njih pomagači najrazličnejših strank in struj.
Zato ni nič čudnega, da živimo v naši državi še vedno v starem strankarskem razpoloženju, polnem predsodkov, strasti,, nezaupanja in sovraštva, brez vsake prave usmerjenosti z ozirom na naše resmdčne razmere in potrebe. Le poglejmo nekoliko!
Naše zemljepisne, gospodarske, narod' nostne in kulturne prilike in razmere so tako različne od drugih narodov in držav ter take narave, da smo radi tega v stalni nevarnosti, da postanemo lahko žrtev tu* jega pohlepa in notranjih razdorov in bo-jev, se moramo zavedati, da je naša narodnostna, gospodarska in kulturna svoboda im samostojnost odvisna edinole od nas samih, od naše lastne moči in spo* sobno s ti.
Zato je nujno potrebno, da zberemo in zdnužimo prav vse naše moči in sredstva, da si ohranimo in utrdimo našo narodnostno, gospodarsko in kulturno samobitnost.
Naša politika torej ne sme biti nikdar kak tuj posnetek, ampak mora biti vedno svojevrstna, samonikla In prilagodena svoj tn posebnim zemljepisnim, gospodar, sklm in kulturnm razmeram In miselnosti ljudstva.
Vsakdo lahko uvidi, da je naša kulturna, narodnostna, gospodarska in politična svoboda odvisna edinole od nas samih in od tega, če bomo vsi stalno složni in edi ni zvesto in požrtvovalno delali za skup ne koristi, tor stali vedno kot celota pripravljeni v obrambo svoje domovine, kulture in gospodarske neodvisnosti.
Naša sloga, edinost in medsebojna lju bežen, ki je nujni predpogoj naše moči in odporne sile proti vsem notranjim in zunanjim sovražnikom, pa je odvisna od medsebojnega spoštovanja, sporazuma, verske strpnosti in socialne pravičnosti. Fxlino to nas more združiti, — kakor p ste ene roke v krepko pest, — da smo z navdušenjem in iskreno ljubeznijo vedno pripravljeni, če treba tudi življenje dati za svobodo naroda.
Glavna in najjačja gospodarska in obrambna sila za narod in domovino pa je: Gospodarska samostojnost kmeta in delovnega ljudstva.
Zato pa mora biti prvi in neposredni cilj naše politike, da našemu kmetu in delavstvu omogoči, da se s poštenim delom po zasebni in zadružni samopomoči čim-prej lahko gospodarsko osamosvoji.
Da se ta cilj doseže je treba, da se v vseh naših političnih in strokovnih sta^ novskih organizacijah započne z resnim in doslednim delom za gospodarsko osamosvojitev kmeta in delavstva.
Kjer so v odborih in vodstvih političnih in strokovnih stanovskih organizacij ljudje, ki ne morejo ali nočejo delovati v tem smislu in cilju, naj se umaknejo dru gim delovnim in požrtvovalnim.
V današnji splošni gospodarski krizi je neodpustljivo, ako se pušča našega kmeta in delavca brezbrižno svoji usodi — v gotovo propast.
Ako propade naš kmetski stan, je naša narodnostna svoboda in naša domovina zgubljena, kljub vsem izrednim narav-onim dobrotam, najprilkladnejši legi ter vsem vrlinam in sposobnostim našega naroda.
Zato pa moramo začeti z delom za od-pomoč kmetu in delavstvu vsi, v vseh krajih in vseh organizacijah, političnih, strokovnih, stanovskih, gospodarskih in prosvetnih.
V medsebojni slogi in sporazumu moramo razmišljati ter iskati potov in sredstev, da se čimprej odpomore našemiu kmetu in preskrbi zaposlenosti' delavstvu.
Ne smemo čakati boljših časov v brezdelju, češ, da bo kriza že sama po sebi kako prešla, da ne postanemo vsled naše nemarnosti narod prezadolženih kmetov in brezposelnih — beračev.
Kmetje in delavci! Vi pa se ne zanašajte samo na druge, da vam 'bodo pomagali! Izkušenj imate dovolj, da če se sami izase ne brigate, se tudi drugi za vas ne bodo. Opustite staro strankarstvo, nesmiselno in pogubno medsebojno sovraštvo in razdvojenost, ter začnite v političnih in stanovskih organizacijah sami reševati socialno vprašanje na temelju socialne pravičnosti, sporazuma med vse. mi narodi, stanovi in stanovske vzajemnosti kmeta in delavstva
Predvsem pa se moramo vsi kmetje in delavci živo zanimati in dobro razumeti, v kakšni neposredni zvezi so vsi naši gospodarski in socialni interesi in odnosi med kmetskim in delavskim stanom. Zavedati se morajo, da današnji delavci niso nič drugega, kakor sedanji in nekdanji obubožani kmetje in tlačani.
Zavedati se moramo, da sta kmet in delavec res dva različna stanova, ki pa sta po svojih gospodarskih in socialnih odnosih tako drug na drugega navezana, da se socialno vprašanje samo enega teh dveh stanov sploh ne da rešiti, ker nam dejanske razmere in gospodarski ustroj v družbi in praktičnem življenju dovolj jasno pričajo, kako je kapitalistično izkoriščanje tudi izmed enega teh dveh stanov — kmeta ali delavca — sočasno in neposredno pogubno za oba in vsled tega tudi za celotno družbo.
V tej zavesti moramo biti kmetje hi delavci vedno solidarni, sporazumni in strnjeni v nedeljivo celoto — in to tudi, ako bi bili slučajno posamezniki pripod-niki različnih strank in različnih organizacij.
V nobeni stranki in nobeni organizaciji ne smemo biti več kmetje in delavci
—	kakor smo bili doslej — samo orodje in slepi, nezmožni sužnji raznih strankarskih voditeljev in njihovih pomagačev, ki so nas strankarsko in stanovsko razdvajali v našo največjo nesrečo in pogubo.
Lahko bo torej vsakomur jasno, da naša politika mora biti v cilju: državne enotnosti, dosledno demokratična, na temelju verske strpnosti, narodnostne enakopravnosti, socialne pravičnosti, spo razuma med vsemi stanovi in stanovske vzajemnosti kmeta in delavca, ter prepo->ena z globokim verskim in moralnim čutom.
Za tako politiko pa je nujno potrebna disciplina, sistematična in smotrna vzgoja vsega ljudstva, prav posebno pa vse naše šoli odrasle mladine.
Posebno v današnjih časih je naši mla dini predvsem potrebno poleg temeljitega strokovnega znanja, tudi še poznanje socialnih in gospodarskih razmer in ustroja človeške družbe s stališča socialne pravičnosti in moralne odgovornosti, da se mladina obvaruje zmot.
Do polnoletnosti bi morali biti vsi naši fantje že popolnoma sposobni v domačem gospodarstvu in upravi javnih zastopov, za katere imajo ob tem času
že volilno pravico.
Do tega časa bi se morali vsi fantje tudi že usposobiti v razumevanju pome> na in vodstva v gospodarskih, strokovnih in političnih organizacijah in zadružništva, ter si pridobiti popolne jasnosti v razumevanju odnošajev človeka do Boga, naroda in domovine, kakor tudi o potrebi in pomenu državne in cerkvene oblasti.
Posebno pa bi morala vsa naša mladina- do polnoletnosti že dobro razumeti nravni in socialni pomen družinskega življenja, predvsem pa važnost gospodarske samostojnosti posameznih družin, brez katere ne more biti niti govora o pravi svobodi in sreči v družini, narodu in državi.
Ta namen in cilj pa bo mogoče doseči s povoljnim uspehom samo tedaj, ako bo v tem smislu in cilju sodelovala v medsebojnem sporazumu cerkev, šola in vse naše narodno izobraženstvo.
V	današnji splošni moralni in socialni krizi je predvsem potrebno, da naše izobraženstvo vseh naziranj in struj nadaljuje in spopolnuje vzgojo šole in cerkve.
Vzdramimo se in zavedajmo se, kako
ko iskrenostjo za nasprotnika kakor za prijatelja.
Vsi' si bodimo iskreni in prijatelji' ter spoštujmo vsakega če je pošiten in se nam pridruži, naj bi bil iz katerekoli bivše a'li sedanje stranke.
Spoštujmo tudi tiste, ki so še v zmoti in zaslepljeni ter se v svoji neuvidevnosti držijo še starih ali novih zaslepljenih strankarjev in stanovskih trazdvajaloev.
Upajmo, da bodo prav kmalu vsi pošteni ljudje uvideli, da rešitev iz sedanje in vsake krize je mogoča edinole, ako smo vsi kmetje in delavci v vsej državi združeni v medsebojnem spoštovanju in strpnosti v enotno kmetsko delavsko or-
ganizacijo, kjer si bomo na temelju socialne pravičnosti in enakopravnosti, v sporazumu z vsemi drugimi stanovi, v vseh zadevah sami odločali ter vodili po svobodno izvoljenih zastopnikih politiko usmerjeno z ozirom na naše resnične razmere in potrebe brez vsakih starih ali novih strankarskih in stanovskih predsodkov, v cilju: Gospodarske osamosvojitve kmeta in delavstva, potom zasebne in zadružne samopomoči z lastnim osebnim poštenim delom, naprednim gospodarstvom, razumnim varčevanjem in socialno pravično zakonodajo, ker le tako je mogoče, da se za stalno odpomore našemu kmetu in delavstvu ...
Otroci in pozdravljanje
Zadnja »Neodvisnost« je prinesla gornji članek, ki se nanaša na moj članek v »Neodvisnosti« z dne 30. januarja.
Člankar trdi, da sem nerodno postavil zvezo med pozdravljanjem šolske mladine in med delom prosvetnih društev na vasi. — Nadalje trdi, da imajo šolski otroci neposredno malo opravka s takšnimi društvi.
Za mene ni bila in ni važna ne posredna ne neposredna zveza, nego le dej-
Križanka
Vodoravno: 2. nada. 4. osebno pov. zaimek, 5. dva enaka soglasnika, 10. rabi nožar, 13. pomožni glagol, 15. pritrdilnica, 16. vodna žival, 17'. veznik, 18. doba. 19. zapreka.
21. predlog, 23. ploskovna mera, 24 prekop, 25. veznik, 26. dva enaka soglasnika, 28. obrtniško združenje v srednjem veku, 31. posmrtno bivališče dobrih, 33. angleški državniki, fonetično, 35. žensko krstno ime, 36. plemenske živali, 37. doba, 38. žensko ime, 39. oblika glagola »mikati«, 40. luskasti grafit, 41. lavma, 42. anla: 45. prirezan les, 48. moš-ko ime, 51. moško ime, 52. otrok, 53. maščoba, 54. naplačilo.
Navpično: 1. zimski praznik, 3. število, 6. odplačilo, 7. drag kamen. 8. del voza, množina, 9. češko moško ime, 11. tekmec, 12. židovsko žensko ime, 14. prislov kraja, 15. darilo, 18. pritrdilnica, 20. veznik po Prešernu,
22. osebni zaimek, 26. vrsta tvorniš-kega obrata, 27. velika stavba, 28. vrsta rozin, 29. iznajditelj megafona, 30. votla mera, 32. moško ime, 34. afriško jezero, 39. lastnoročno, kratica. 43. panj, 44. del voza, 46. grški bog vetra, 47. četa vojakov, 49. žensko ime, 50. grška črka.
Sestavila in narisala za »Neodvisnost« ga. Mara Burja iz Gornje Rad. gone.
menda ga je dodalo uredništvo. Ker tega stavka nisem napisal, ga tudi zaenkrat ne bom branil.
Končno pa moj članek ni bil napisan radi pozdravljanja, nego je mel namen, prikazati sedanje delo prosvetnih društev na vasi, oziroma delo kakršno bi moglo biti. Pri presojanju člankov nikakor ne smemo biti ozkosrčni in se omejiti na sporedno vsebino, nazadnje pa*še potrditi glavne trditve v članku, kakor le to storil gosp. S. D.
Kr. VI.
strašno je današnie razdejanje v našem iStvo, da je sedanji šoloobvezni rod pre-raamrlni!	malo	vljuden.	O	vzrokih te nevljudnosti
v svojem članku nisem govoril, ampak samo napisal, da je vzrokov več. Radi
narodu
Mi kmetje in delavci pa hočemo in moramo pokazati našemu strankarsko zaslepljenemu politikonom vseh strank in struj, da različno versko, narodnostno, socialno in politično naziranje ne bi smelo biti nikdar povod sovraštvu in medsebojnim bojem, marveč bi nam moralo služiti za to, da — vsak po svojem prepričanju — tekmujemo v prizadevanju in doprinaišanju žrtev za splošni dobrobit v državi in celotni človeški družbi.
Različne stranke ne bi smele biti za to, da se ljudje sovražijo in prepirajo, temveč za to, da med seboj tekmujejo po načelih socialne pravičnosti, svobode in prave demokracije, v blagor — ne samo svojih volilcev in pristašev, — ampak celotnega naroda in države.
Naša agitacija naj bo v prijavnem in iskreno dobrohotnem prijateljskem občevanju in strpnosti, pa poštenem, nepristranskem in požrtvovalnem delu z ana-
tega sem tudi le mimogrede navedel pozdravljanje kot primer, da je že otrok v šolskih letih pripravljen oziroma dovzeten za poznejšo nadaljno »p r o s v e t n o-k ulturno vzgojo«.
Če pa bi se v stvar temeljito poglobili, bi sigurno tudi našli nekaj direktnih, mnogo več pa indirektnih zvez med nevljudnostjo otroka (primer: pozdravljanje) in delom prosvetnih ali njemu sličnih društev.
Ali že v šoli ne obstojajo krožki za deco? Kdo pa tvori okolje, na katerega se posebno člankar sklicuje?
Omenim naj še vpliv šole. Dozdeva se mi, da je pisec članka »Otroci in pozdravljanje« učitelj in da ga je prizadel stavek v mojem članku ... da šola otro-Va prav nič ne nauči za življenje... V mojem rokopisu tega stavka ni bilo in
Predpustna črtica
V	neki fari je čakalo sedem nevest različnih starosti gospoda župnika, da bi jim še pred poroko temeljito izprašal vest. Sedem nevest je bilo in vsem sedmim je rojila v glavah samo ena misel, kaj bodo vprašali strogi gospod župnik. Pri tej misli so neveste popolnoma pozabile na svoje ženine. Vse po vrsti so tiho za sebe in zbrano ponavljale najpoglavitnejše odgovore na vprašanja svete vere, kakor šest resnic, sedem zakramentov itd. Prežeta radosti in strahu je stala v prvi vrsti 45-letna nevesta Kunigunda, da ne bi preslišala skrivnosti in nauka svetega zakona.
Ko je vstopil gospod župnik strogega obraza je pomilovalno pogledal na vseh sedem kandidatinj. Njegovo strogo oko se je ustavilo na nevesti Kunigundi. Pomislil je, stara si, bog ve če boš zmožna nositi križ, ki si ga v zapoznelih letih sama nalagaš na sloka in šibka ramena. Pričel je najprej spraševati Kunigundo že iz razloga, da je dolžnost vsakega starejšega dekleta dati mlajšim vzgled o znanju katekizma in vsega kar je dekletu, ki stopa pred oltar z ženinom za življenje nujno potrebno.
»Vprašam te nevesta Kunigunda Lubej, kaj je zakrament svetega zakona?«
Kunigunda je vzradoščeno, ker je bila prva vprašana, glasno odgovorila na župnikovo vprašanje. »Zakra . . zakra zakrament svetega zakona je najpotrebnejši zakrament. Bog mi ga daj vredno in hitro sprejeti!«
»Amen!« je vzhičen nad Kunigundinim odgovorom zaključil strogi gospod župnik spraševanje in nagovoril neveste: »Za danes ste končale! Zbogom!« . .
EPIZODA
V	bolniški sobi prvega razreda.
Bele stene so se končevale v širokem oknu, obdanem z zelenjem.
Bolnik, na katerem so izvršili težko želodčno operacijo, je ležal nepremično, pogreznjen v oomotično spanje . . . Ničesar ni kalilo večerne tišine. Zarja se je krvavo lesketala na šipah in se odbijala v notranjost. Noč je prišla s hitrimi koraki . . . Ura na bližnjem stolpu je bila eno.
Težek vzdih se je izvil iz bolnikovih prsi — prebudil se je.
Polagoma je odprl veke , . . Začudene, široko odprte oči so begale po temnem prostoru. V želodcu je čutil praznino, udje so mu bili težki kot svinec.
Bolečina v glavi ga je postavila v sredo vrteče se sobane. Dvigal se je do stropa in zopet padal . . . Zdaj se mu je zdelo, da je majhen kot mušica, zdaj, da je velik kot kolos. Grlo je bilo izsušeno, ustnice razpokane . . . S težavo je segel po zvoncu.
Čakanje je bilo mučno . . . Lotevala se ga je razdraženost in neka užaljenost . . . Nekaj grenkega, solzam podobnega, je planilo iz srca v sapnik in se zagvozdilo . , . Otrplost udov ga je spravljava v obup.
Ura je bila četrtine ... V podzavesti je sledil bolnik udarcem. Dve . . . Cela večnost je pretekla . . . Dve in četrt. . . Zopet je segel po zvoncu . . . Dolge minute so se vlekle — nikogar.
Tri . . . Štiri . . . Popolna izčrpanost mu je zatisnila oči. . .
Zjutraj se je pritožil šef-zdravniku /adi malomarnosti bolniškega osobja.
»To vodo morate popiti!«
Bilo je zjutraj, drugega dne po operaciji.
Bolnik se je zdrznil ... Z zaspanim pogledom je motril motno tekočino, ki mu jo je ponujala strežnica.
'Hvala . . . Ne bom pil!«
V njenih očeh je vzplamtela nevolja. Mišice na obrazu so se ji napele, roka, v kateri je držala kozarec, se je komaj vidno tresla.
»Morate . . . Sicer . . .«
Vrata so se rahlo odprla, vstopili sta dve tovarišici. Vprašujoče sta se ozrli na ležečega in pristopili k postelji.
Uporabile so nasilje . . . Temna slutnja je planila skozi bolnikove možgane. Slike zadnjega dne so mu stopile jasno pred oči: . . . pritožba ... zdravnikov ukor . . . hladno, da sovražno razmerje med njim in strežnicami . . . kalna tekočina — strup ...
Borba je trajala skoro četrt ure. Bolnikov odpor je bil radi prestane operacije kar neverjeten.
Prisilni jopič, v katerega so ga spravili, je bil obešen za rokavnico pod strop, tako da je bil bolnik v pol ležečem in pol sedečem položaju. Glava mu je klonila na prsi. Čutil je velik pritisk na senci ... v možganih mu je bilo nešteto kladiv, mislil je, da mu raznese črepinjo.
Iz odprte plinske cevi je uhajal ogljikov monoksid. Pri vratih se je Čulo tiho govorjenje.
»Neverjetno je žilav ta pes slovanski . . .«
Tedaj je padel bolnik v nezavest.
Tretja noč v bolnici.
Luna je posijala skozi okno na belo posteljo. Bledi, izmučeni obraz se je zganil, oči so se odprle. Jedka svetloba ga je prisilila, da je zamižal.
V živih barvah so se mu predstavljali prizori prejšnjega dne in nešteto misli se je porajalo v izmučenem duhu. Vprašaji za vprašaji so se kupičili na njegovo glavo — bila jih je polna soba.
Ali naj naznani upravi to barbarstvo? Ali naj si nakoplje še hujše sovraštvo? Kako naj si zagotovi življenje? .
Odgovora na ta vprašanja dolgo ni našel.
Jutranji pregled.
V prisotnosti nekaj strežnic je izpre-govoril bolnik s slabotnim glasom:
»Včerajšnji neljubi dogodek je bila posledica moje duševne depresije . . . Prizadeti naj oproste mojemu početju. Zahvaljujem se jim ja potrpljenje, ki so ga imeli v času, ko se nisem zavedal svojih dejanj . . .«
Vsaka beseda, ki jo izgovoril, ga je udarila v obraz in mu prizadela neizmerno bolečino. S trpko črto okoli ustnic se je spustil v blazine.
Fantazija ali resnica, kdo ve . . .
Sončno mesto se je kopalo v morju svetlobe. Lahen vetrič je vel od sinjih gor na severnem obzorju . . .
Niko L a c u s.
ZAGORKA:
Republikanci
Hrvaški zgodovinski roman io
»Kako ste Hrvati uslužni! Toda naj Vam povem, kako si predstavljam demokrate. Visoke, močne postave, kuštravih las, bledih lic, mrkih pogledov in silnih mišic. Kako rada bi v življenju videla demokrata, se z njim razgovar-iala oči v oči...«
Ksenija je obsula s ploho svojih pogledov Delivuka in kakor strele sta se njeni zenici zaleteli v njegovo postavo. Toda Delivuk je ostal miren in hladen.
»Zakaj bi se Vi tako radi razgovarjali z demokratom?« je vprašal Delivuk.
»Prestavljam si, da ti ljudje drugače mislijo in čutijo kakor mi, in to me zanima.«
»Kaj bi rekla k temu Njegova pre-vzvišenost, če bi vedela za Vaše misli?«
»Tiho, dragi gospod! — Strah me objema, če pomislim, da bi za moje misli zvedel moj očim. Menite, da bi mi prizanesel? Ne bi! On je krut človek. Zaprl bi me v samostan. Vrgel bi me morda celo v ječo. Niti slutiti ne morete, kako grozen človek je moj očim . . . Toda ni lepo, da ga pred Vami tako obrekujem. Oprostite, šele sedaj se zavedam, kako bedasto sem govorila. Pripovedovala sem Vam o stvareh, ki jih doslej še nikomur nisem razodela. Preveč sem Vam zaupala . . .«
»Naj vam ne bo žal!«
»Vidite, kaj pomeni: materinski jezik! 2e toliko let nisem imela prilike govoriti s kom hrvaški. Seznanila sem se z Vami in tako mi je toplo pri srcu, kakor, da bi srečala svojega brata, ki ga nisem videla več let. Prosim Vas, ne
obsojajte me in ne jezite se radi tega na me.«
»Nasprotno, ibaronesa, vaše zaupanje cenim kot odlikovanje.«
»Hvala vam.«
Ponudila mu je roko, ki jo je Delivuk spoštljivo poljubil.
»Želite, da vas popeljem v plesno dvorano?« je vprašal Delivuk.
»Prosim. Čas je, da malo zaplešem. Vi ne plešete?«
»Danes ne.«
»Zakaj ne?«
»Bil sem na lovu in si izpahnil roko, ki me še danes boli.«
Ko sta prišla v plesno dvorano, sta pristopila k njima Lackovič in grof Ser-mage, ki je zaprosil Ksenijo za ples.
»Kako si se kratkočasil z njo?« je vprašal Lackovič svojega prijatelja.
»Lepo in zanimivo. A ti si pobegnil in me pustil samega z njo.«
»Opazil sem Ivko.«
»Kje je Ivka. Ne vidim je.«
»Nisem je našel. Odletela je kakor metuljček. Njena mati mi je povedala, da je odšla.«
'»Prvič je na plesu, pa jo vrvenje gotovo vznemirja. Tudi jaz sem sit. Grem domov.«
»Ti odhajaš?« je presenečeno vprašal Lackovič.
»Plesati ne morem, klepetati pa se mi ne poljubi več. Ob treh zjutraj se bova videla . . .«
»Na svidenje v Galjukovem jarku.«
Delivuk se je poslovil, Lackovič pa je poiskal gospo Novoselovo. Niti sam ni vedel, zakaj, vendar pa mu je bila ljuba bližina gospe Novoselove, Ivkine matere, ki je za trenotek odšla iz plesne dvorane in pogledala v spalnico, kjer je ležala med blazinami hčerka Ivka bledih lic in mladostno zaskrbljenih lic. Ko se je vrnila v plesno dvorano, je tiho
rekla Lackoviču, ki jo je pričakoval na istem mestu:
»Ne vem, kaj je z mojo Ivko. Leži v postelji in njena lica so razmočena od solz. Ko sem jo vprašala, čemu joče, mi je odgovorila, da jo boli glava. Bojim se, da jo je morda kdo užalil.«
»To so posledice prve zabave, ki je mladi gospodični vznemirila živce«, je potolažil Lackovič gospo Novoselovo. Vest, da Ivka joče, mu je jemala sapo. Ivka joče! Zakaj joče?
Na vprašanje, zakaj Iva joče, ni vedel odgovora. Mogoče radi Mariča, ki mu je Ksenija pripovedovala nekaj zaupnega na uho. Ko je tako opazovala Mariča, Ksenijo in Delivuka, ki se jima je približal, se je srečal njegov pogled s Ksenijo, ki je pristopila k njemu. Hotel je sicer pobegniti, toda bilo je prepozno.
»Kaj bo iz vas, ko tako mlad in izvrsten plesalec prezira ples«, ga je nagovorila Ksenija.
»Nasprotno, baronesa, bil bi srečen, če bi vas smel prositi za ples«
»Vidite, gospod profesor,« se je nasmehnila Ksenija, »Lackovič hoče pobegniti, toda nalašč bom sprejela njegovo ponudbo«.
Brezbrižno se je poslovila od profesorja Mariča in z roko v roki odšla z Lackovičem v plesno dvorano, kjer ga je nagovorila:
»Priznati moram, da Zagrebčani krasno plešete in da odlično kratkočasite dame.«
»Vaša milost nam preveč laska.«
»To ni moja navada. Po mojih žilah se preliva hrvaška kri. Govorim kar čutim. Poprej sem se razgovarjala z gospodom Maričem, ki je pameten mladenič in prav tako vaš prijatelj, ki je igral na glasovirju.«
»Delivuk?«
»On, Marič in vi ste iskreni prijatelji?«
Ksenija je prekinila razgovor in napeljala besede drugam:
»Povejte mi, zakaj ne nosite častniške obleke, ko ste vendar častnik?«
»Bil sem, toda dal sem vojaščini slovo.«
»Potem ne boste šli na vojsko. Vojska je rožnata dolžnost!«
»Varate se, baronesa.«
»Govorite vselej kot vojak, žejen boja in slave, toda meni kot nežni ženski ni všeč ubijanje in prelivanje krvi. Če bi bila kralj, ne bilo bi vojske!«
Lackovič je Kseniji na te besede z nasmehom odgovoril:
»Vi bi bili dober kralj, baronesa.«
»Morebiti! Ne moremo pojmovati, zakaj je prav danes zopet potrebna vojska?«
»Vi bi tega ne smeli vprašati . . .«
»Oprostite, raztresena sem, zahotelo se mi je plesa in zabave in nočem se več ukvarjati z mislimi o krvavih poljanah.«
»Razumem vas, baronesa.«
»Prav gotovo sem govorila same neumnosti. Prosim vas. vi jih niste slišali? Kaj ne, da jih niste slišaM?«
»Ničesar nisem slišal, baronesa.«
»Preveč sem klepetava. Ni koristno glasno povedati svojih misli. Ali ni tako?«
»Pregovor pravi, da je molk zlato!«
»Tega zlata imamo me žene bore malo,« se je glasno nasmejala Ksenija in dodala, »grof Sarmage prihaja. Obljubila sem mu ples. Plesati hočem, ker mi je ples najljubša politika.«
Mladi grof Sarmage se je globoko poklonil Kseniji in Lackovič se je poslovil.
»... pastorka ministra Pergena...,« je pomislil Lackovič, »... tako demokrat-
ske misli!... Najbrže se ji je zastudilo vse. prav vse, kar je videla in slišala na dvoru...«
Podobne misli so rojile Lackoviču po glavi, ko je s svojimi pogledi iskal v dvo rani mlado Ivko, čeprav mu je bilo znano, da leži v sobi in joče. Nehote je pogledal v sobo, kjer je igral na glasovirju Delivuk in kjer je nocoj poslednjič videl Ivko. Ker je bila soba prazna, je sedel na stol pri glasovirju, podprl težko glavo z obema rokama in se zamislil... Iz plesne dvorane so odmevali zvoki godbe, slišal je drsenje mladih in razgretih parov, občutil je utripanje mladih src . . .
V	sobi je nekaj zaškripalo. Lackovič je postal pozoren in opazil, kako so se prav v tem trenotku odprla majhna skrivnostna vrata, skozi katera je pokukala črna kuštrava glavica. Naglo je vstal, pohitel k vratom, ki so se naglo zaprla.
Lackovič ni okleval. Odprl je vrata, vstopil in se nepričakovano znašel v mali sobici, ki sta jo razsvetljevala zlata svečnika. V drugem koncu sobe je zagledal Ivko, ki je nameravala pobegniti.
»Ivka! Ivka! Počakajte me! Prosim
vas!«
Mladenka je obstala. Oblečena je bila v tanko belo obleko in njena gola ramena so zakrivali črni, dolgi valoviti lasje. Lice njeno je bilo bledo in v očeh se je skrivala solza. Lackovič je pristopil k njej, uprl svoj pogled v njeno bledo obličje in na tihem dejal:
»Zakaj ste hoteli pobegniti, gospodična Ivka?«
»Nisem vas hotela nadlegovati.«
»Nadlegovati? Nisem li prišel sem samo zaradi vas, da plešem samo z vami?«
»Če ste prišli na ples samo zaradi mene, potem ne bi ves čas kratkočasili
dame z Dunaja...«
»Ivka! Hočem samo z vami plesati do smrti, razgovarjati samo z vami do smrti, samo z vami, draga gospodična Ivka, samo z vami in nobeno drugo na svetu! Odkar sem vas prvič srečal v svojem življenju na stopnicah tega dvora, vedno mislim na vas, nosim v svojem srcu sliko vašega spomina in nesrečen sem bil, ko sem vas videl kako prijazno ste se razgovarjali z mladim gospodom profesorjem Maričem, a mene .. .«
»Gospod Marič je zelo dober človek in se je vedno z nami igral, toda...«
»Končajte stavek, gospodična Ivka, prosim vas!«
Ivka ni spregovorila besede. V očeh pa ji je zaigral žarek upanja. Mlade njene grudi so valovile pod lahko obleko in koderček črnih las je zdrknil preko njih. Vse to je opazil Lackovič in s tresočim glasom dejal:
»Gospodična Ivka, ljubim vas ..., ljubim vas kakor nikogar na svetu. Vam poklanjam svoje srce in svojo dušo. Sprejmite oboje, gospodična Ivka, vzemite mojo ljubezen...«
Ivka ni prav razumela Lackovičeve-ga srčnega priznanja in se je prestrašeno ozirala okrog sebe:
»Mati mi pravi, da sem še otrok, a jaz čutim v srcu nekaj drugega... Nisem otrok in v srcu me teži, me boli, ko vas gledam, ko vas poslušam... Stara sem šestnajst let . . .•
»Ko boste odrasli, ali bom smel prosti mater za vašo roko?«
(Dalje prihodnjič.)
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.