FRAN JO ROŠ: NOVEMBER NA VASI.
685
vsakega »mehanizma".  (Zgolj mehanični pojavi kot taki niso ne „uspešni", ne „neuspešni"!)
Sledeča Bergsonova kritika zadene torej pač Spencerja in Kanta, ki izvajata komiko iz duševnega napora, oziroma napetega pričakovanja, ki se spremeni naenkrat v prazen nič, nikakor pa ne tangira našega pojmovanja smešnosti. Seveda imamo celo vrsto komičnih prizorov, ki pomenijo neprestano kopičenje vedno večjih učinkov (semkaj spada.n. pr. Bergsonov primer: obisk — policija), toda ti vedno večji učinki označujejo le vedno manjšo uspešnost doticnih stremljenj (obiskovavec hoče sporočiti n. pr. važno novico, uspeh: trči na damo; dama se hoče umakniti, uspeh: razlije čaj na starca; starec se hoče umakniti, uspeh: razbije šipo in spravi policijo na noge itd.). V kolikor pa Bergson trdi, da mnogo brezuspešnih naporov ne zbuja nikakega smeha, je reči: ne gre za to, ali se nam zazdi vsak brezuspešen napor komičen, temveč le za to, ali se vsak pojav, ki se mu smejemo pod vidikom komike, izkaže v svojem zadnjem bistvu kot neko gori podrobneje določeno neuspešno stremljenje. Le v tem smislu se da interpretirati komika vseh primerov, ki jih je Bergson navedel v svojem spisu, nasprotnega primera ne bo našel oni, ki sledi le izkušnji in glasu samoopazovanja.        (Konec prih.)
FRANJO ROŠ:
NOVEMBER NA VASI.
V molku in hladu čepijo za grapavo cesto hiše. Izza črnih debel-krivulj, venečih trav, golih brajd strmijo okenca. Mirno riše pozno solnce na stene lise utrujenih barv.
Tam za hišami goli stoje visoki topoli
v vrst' ob cesti, mrki stražniki mrtve vasi,
preko koč in polj strmijo vsenaokoli,
da bi zagledali novo mladost, ki je davno še ni.