402
Tod je dišala akacija
		
		
		
		
		
Ruža Tremski-Gradišnik
SPOMIN     V razkosanih sanjah stokaš, straši te bridkost v očeh in kri na tujčevem obrazu.
Ko z nezbujenim pogumom
tavaš med hišami,
te val tesnobe sili,
da zahlipaš v mestu,
ki ga obsojajo razglasi smrti
neznancev, obešenih in ustreljenih.
	
	
	
	
	
	
Tod je dišala akacij
Prestrašen blodiš.
Mehka reka te začudena umije.
Lačen blodiš.
Živa meja te trdno objame.
Žejen blodiš.
Zaman iščeš božjo studenčnico.
Ne boš našel studenca, da bi ti odzvanjal kakor prej.
Padeš.
Svit.
V svitu doblodiš do glasov.
Pogum se zdrami.
STISKA    Tod je dišala akacija.
Vržeš se na tla:
Temne mlake kisle vode
so zalile vse prihode
in odhode,
ločje in travo.
Vidiš,
voda kaže trebuhe rib,
obrača polžje hiše,
melje gnilobo
v slepem času gluhega dneva.
Ni brvi čez.
Obrneš glavo, mogočen rjav gozd v maju miruje. Ni božjega vetra, ni petja ptic:
404                                                                                                      Ruža Tremski-Gradišnik
ne pridejo nemirne mravlje
ne iztegnjene roke.
Ugasnilo je vse zeleno,
umrl je travnik.
Kje so hiše, kje ljudje,
ni otrok v kraju,
prej polnem rumenega cvetja
v takem času.
Groza te vsrkava.
Vsa krutost privablja
zadnji dih:
Zaletavaš se v spomine.
ČRNI KAMEN     Ni skrivnosti v tem času.
So samo stare zlohotnosti,
spremenjene v črn kamen,
ki cveti v sedanjost,
da vse je jasno očem iz noči,
ob rjavih listih bolečine,
neustvarjenih znova
iz srca izmučene zemlje.
So samo zatrte steze
k umrli glasbi
na drugih obrežjih,
obrasle z osatom
iz strahotnega vrta porazov
minulega časa.
Ni skrivnosti, kamnita roža,
v trdi neminljivosti
krute zle misli.
Samo tu in tam
do začarane poti
vidne zaznave
zablodi svetleče zrnce drugačnosti.
405                                                                                                          Tod je dišala akacija
ZENICE     Prihajanje po stezi IN SLIKA     osupi dozorelo žito, v zenicah trepeče rdeče cvetje detelje.
Mirna reka.
Oči belih podob na njivah
jo včasih poiščejo.
Ob njej zeleni lan poljublja
smeh razigranih otrok.
Kmalu jih bo srečal
v njenem rokavu.
Ta hip pa na pašniku
izročajo žerjavici
bledo koruzo,
da dehti k vinogradom
na griču.
Bori in hrastovi gozdovi
šelestijo bratstvo za njimi.
Tam, kjer čredo na paši
izzivajo dišeči travniki,
vznemirjajo klici
rimljansko cesto
vseh vojščakov
v panonskem kraju.
Jablane ob njej se priklanjajo
rožnim vrtovom z belimi hišami
pred nasadi sliv.
Kjer je na cvetju največ čebel,
čakata draga starša
na sliki spomina.
PEČAT     Vojna je pohabila vas, pokropila jo je in posula tudi s tujimi grobovi.
. Potem so iz svežih brazd vzklila nova znamenja, in na osojnih pegah
406                                                                                                       Ruža Tremski-Gradišnik
je pozaba samoto pokopala. Po starih spominih jutra razpoznavaš mlade ljudi. Golobice spet nemoteno gnezdijo in krotki glasovi grlic preletajo skrbno zasejane njive.
Odideš.
Čuden čas se lepi nate.
Čakaš besedo, objame te molk.
Iztegneš roko, pogled jo rani.
Molčiš.
V tebi pršijo zelene iskre -pogledi, obrazi, podobe -in žuborijo tokovi rojenih. Postaneš ujetnik šilastih gora in novi pripadnik te zelene krogle.
Pa vendar,
sled vonja po sončni prsti v tebi vselej čuti rast pomladnih trav v svitu oddaljenih juter.
GLASU
BLIŽINA    Selivke se ne ustavljajo, JE^EPEL    v obupnih krogih preletajo tesnobo. Gore pomladnih oblakov jadrajo drugam - brez sporočila. Odmevi meljejo zamolkle klice.
Nad ranjeno hišo se nagiblje jablana -rjasto deblo z bledikastimi cvetovi. Obsojeni sadeži na zamrlem listju: prepereli upi.
Zbirajo se svatje brez godbe.
Med njimi mrtveci poslušajo nepravi smeh,
gledajo blede otroke s skelecim okostjem
in dihajo utrinke minljivosti.
Bližina je pepel glasu.
407
Tod je dišala akacija
ZLATA NIT     Znenada se oglasi pozabljeno drevo, udarja s svetlobo, muči z daljavo, trosi milost mladih molitev na hrapavo rano diha.
Obstaneš.
Zgane se zlata nit mehkobe, spletena iz pomladnih sanj. Čista usta rose v plamenečem jutru. In iščeš zid obtolčene trpkosti med gosto travo v dolini kresnic.
Obraz kamna skriva vzidane rubine; petje ptic pred večerom jih sluti onemele, ob razpokah lesketave, darovane bogu brez oči v rezkem času.
Roka greje hladni ogenj molka.
Potem se vračaš
k drobnim klicem klicev.
MEDVOJNA NOČ     V pratemo zavesti dihne rahel odmev tuje samote. Rdeče-črna znamenja vrtinčasto padajo vate..
Blisk švigne, izgine, razklana noč trepeta. Kristalni zven se širi in spušča v votlo odtekanje teme.
Nekje daleč skelijo žile. Drget se izgublja, kri valovi: vzpenjaš se k sebi.
Ni te obiskala božajoča misel dragega bitja v tej trdi noči.
408                                                                                                      Ruža Tremski-Gradišnik
Krotka celota je ranjena. Vznemirjena duša, v tej strmi minuti so črne roke zasegle tvojo ljubezen.