* f'Utves del muittlo. unios ! TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor »Mnenje 2. D. S- P. B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor: odgo. vomi urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovent Anticommunists TABOR es organ« de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos- • Director: Ing- Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.159.810 Naročnina: Južna Amerika 15 pesov ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 7,00 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: T. E. 796-7513. NASLOVNA SLIKA Pest je klena, srce je vroče, narod naš umreti noče! — so peli naši dični slovenski domobranci in /. orožjem v roki pokazali na najhujše zl|:lčince našega veka: mednarodne komunistične zarotnike. Tako so ob pravem času dali zgled vsemu svetu, ki se danes že zaveda pravilnosti naše takratne borb*1 za — Boga — Naroči — Domovin). PORAVNAJTE NAROČNINO Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Octubre 1972 BUENOS AIRES Oktober 1972 Fidel Ca.stro se ha alineado con Moscu Hacia ocho anos que Fidel Castro no habia ido a Moscu. Ocho anos que habian sido marcados por movimientos de humor entre el Kremlin La Haiiana. El paroxismo de la discordia sobrevino cuando Fidel Castro creia todavia en la supremacia de la lucha armada para la conquista del poder y organizaba la O.L.A. S., la Organizacion Latinoamericana de Soli-daridad para propagarla en America latina. iDespues Castro se ha aproximado mucho a la Union Sovietica. El fra-caso generalizado de las guerrillas, por una parte y, por otra, la necesidad čada vez mayor de la ayuda economica sovietica le han hecho volver a su pasada actitud y es un Castro juicioso el que ha ido en junio a Moscu, des-pues de un largo periplo en diversos paises de Africa y de Europa orientai. Segiin los terminos del comunicado comun publicado en Moscu a co-mienzos de julio, Fidel Castro se muestra partidario de la “coexistencia pa-cifica , y ha llevado su “alta apreciacion” a la politica de la URSS. El comunicado menciena solemnemente el “papel importante” de la revolucion cubana, pero lleva su aprobacion a los regimenes de Chile y del Peru. Y hecho mas significativo todavia, en el comunicado no figura ninguna alusion a les mčtodes vielentos para la conquista del poder. Ademas, cubanos y sovietieos estan de acuerdo para condenar “la di-vision entre los movimientos revolucionarios contemporaneos y los paises socialistas”, clara alusion a China y a los ultra-izquierdistas que en otro tiempo encontraban una cordial acogida en La Habana. Contra todas estas concesiones de doctrina Fidel Castro ha obtenido de los sovietieos el mantenimeinto y el refuerzo de los lazos militares y el sosten a la politica extranjera cubana. En el comunicado comun, los sovie-ticos estan tambien de acuerdo con La Habana para reclamar la supresion de la base naval norteamericana de Guantanamo. Afirman tambien que da-rdn a Guba su “apoyo total” para la construccion de una sociedad socialista. Habiendo hecho asi una retractacion puhlica, el primer ministro cu-bano no vuelve con las manos vacias de su peregrinacion al Kremlin. F. G. KJE STOJIMO . . . V današnjih razburkanih časih, ko sile teme razpletajo svoje mreže širom svobodnega sveta in ko smo priče, kako delomržneži, razcapani dolgolasci in agenti svetovnega komunizma z vsem elanom posegajo v politično-javno življenje dežel, v katerih živimo, je prav, da si odločno stavimo vprašanje: KJE STOJIMO? Kje stojimo mi, ki smo nekoč nosili baklo svobode v predhodnici, mi, ki smo nekoč v Sloveniji visoko dvignili naš bojni prapor in bili pripravljeni na vsako žrtev samo zato, da bi naša domovina ostala svobodna in da bi Bog vladal naš rod. Daleč so tisti dogodki in mnogo se je med tem spremenilo. Spremenilo se je doma, spremenilo v svobodnem svetu, spremenilo v nas samih. Trideset let je poteklo od onih dni, ko so padli prvi nacionalni streli — šele tedaj, ko so komunisti že pobili na stotine poštenih Slovencev; tedaj ko so komunisti jasno pokazali, da njim ni mar borba za svobodo slovenskega naroda in da je njih edini cilj izvedba komunistične revolucije in zasužnje-nje naroda po komunizmu. Mi nismo začeli državljanske vojne in naš bojni nastop ni bil naperjen v začetku proti komunizmu; naš boj je b:l namenjen tlačiteljem, okupatorjem, ki so sistematično uničevali slovenski živelj. Šele potem, ko so komunisti usmerili vse svoje sile in vso svojo borbo proti nacionalnim enotam, smo bili prisiljeni sprejeti tudi borbo proti revolciji, ki jo je zanetila komunistična partija. Sprejeli smo to borbo, ker je to bila borba med brezbožci, člani brezrazredne družbe, v kateri je človek le materija, in med družbo, ki ima svoje temelje na krščanski ideološki podlagi z dostojanstvom človeka in njegovih duhovnih vrednot. Ker smo bili vzgojeni na krščanski podlagi in ker smo bili duhovno močni, smo brez odlašanja sprejeli breme te borbe brez razlike, kake bodo posledice in kolike bodo žrtve. Da, tedaj je naša odločitev bila jasna in lahka. Veliko vprašanje pa je „KAJ PA DANESl?“ Ali še stojimo na isti bojni liniji, ali smo našim otrokom dali tisto osnovno duhovno osnovo, kakršno smo mi sprejeli od naših staršev in vodnikov? Odgovor na to fundamentalno vprašanje naj vsak pri sebi išče. Na splošno pa bi upal trditi, da smo se pomehkužili in v sebi mnogo popustili, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. Slovenski narod je v gigantski borbi in revoluciji žtrvoval svoj cvet. Desettisoči so padli ali pa bili zločinsko pomorjeni. Te žrtve bi morali biti naši svetilniki — luč ki bi nam morala v življenju svetiti na naši poti. Prazno je govorjenje, da mi Slovenci nimamo velikih mož in vzornikov; imeli smo jih, padli so na braniku domovine, nam pa zapustili pranor, katerega moramo danes mi nositi po poteh, ki so jih nam oni začrtali; in to brez razlike, kje živimo in delujemo. čas, v katerem živimo, zahteva od nas prav isto zrelost kot tedaj pred 30 in več leti. Vsako cincanje, vsako malodušje je lahko v bodočnosti katastrofalno. Morda mi ne bomo doživeli nove komunistične revolucije, morda; toda... kaj pa naši otroci in njih potomci? Tudi oni so del slovenske narodne volje, tudi oni so potomci nekdaj vernega in Bogu vdanega slovenskega naroda in kot taki naša skupna skrb. Enkrat za vselej spoznajmo, da kompromisa s silami teme ni; — dialog s komunisti je prazen, brezpredmeten in lahko usoden. Če komu še danes ni jasno, naj polista po analih preteklih dogodkov vse do današnjega dne in našel bo lekcijo in odgovor na vprašanje dialoga. Tudi v preteklosti ie bilo govora o dialogih s tirani in primeri dialoga so zabeleženi. Kaki pa so bili rezultati takih dialogov, pa povedo pretekla dejstva. Prvi dialog s komunisti, oziroma organizacijo OF se je vršil pozimi leta 1941/42. Rezultat: padli so vodniki nacionalne ilegale Emmer in drugi. V drugi polovici leta 1943 se je zopet vršil dialog s partizanskim poveljstvom na eni strani in enotami druge ilegale na drugi. Rezultat tega dialoga je bila nova katastrofa v Družinski vasi in pokol četnikov na Trebelj-nem. Komunistična „častna“ beseda je prazna beseda, ker je to beseda ve-rolomca, člana brezrazredne družbe. Kadar smo v preteklosti nasedli njihovim „častnim“ besedam smo krvavo plačali vsak korak. Primer za to nam nudita katastrofi v Grčaricah in na Turjaku. Vse te katastrofe nekaterih še niso izučile in človek se resno vprašuje kako je leta 1945 mogel Slovenski narodni odbor sploh misliti na sodelovanje s komunisti, ko je v odboru pustil eno mesto prazno zanje, če bi se pridružili. Kako naivno in nezrelo je bilo tako gledanje! Komunisti so tedaj že imeli priznanje, bili instalirani v Beogradu, imeli garancije, da bodo svoje politične nasprotnike uničili. Kako naj bi se torej tedaj podrepili NO? Zadnja katastrofa — Vetrinj — pa je bila največja. Slovenska narodna tragedija je doživela svoj vrhunec. Ni potrebno listati le po dogodkih preteklosti v naši lastni zgodovini, ozrimo se tudi okoli sebe in spoznali bomo, da komunistična taktika dialoga in „častne“ besede ni bila nič drugačna drugje po svetu kot pri nas doma. Primer nam nudijo dogodki v Koreji od leta 1950 dalje, Kuba; in najdrastičneje danes situacija v Vietnamu. Koliko je ameriških naivnežev, ki govore, mislijo in silijo na sporazum s komunisti. Med temi so vidni predstavniki ameriškega javnega življenja, celo taki, ki hočejo postati vodniki ZDA. Kako komunistična propaganda uspeva danes, nam jasno in glasno pove primer bivšega pravosodnega tajnika, ki se je nedavno vrnil iz Severnega Vietnama, in ki sedaj na dolgo in široko širi prav tiste krilatice, s katerimi komunisti hočejo okužiti vse tiste,, ki cincajo. Kako dolgo še, se človek resno in s skrbjo vprašuje... Zdi se, da je odgovor na to enostaven. Komunisti bodo uspevali in napredovali vse dotlej, dokler ne bodo vse zdrave sile kot eden napovedale boj njihovim revolucionarnim načrtom. Vse do tedaj, dokler ne bodo oni, ki so nekoč bili baklonosci v borbi proti tej brezrazredni družbi, zopet stopili na plan in z istim elanom odločno stopili naprej in posegli v borbo. Komunisti, kot vsi tirani, poznajo samo en dialog; in ta dialog je sila. Potrebna so torej dejanja, vzgledi in ne le prazne besede. Naša taktika mora biti diametralno nasprotna komunistični, če oni razbijajo, mi gradimo; če oni širijo laži, jih mi pobijajmo z resnico; če oni razvajajo mladino in jo skušajo utapljati v materializmu, jo mi dvigajmo ir navdušujmo, da se poglablja v duhovnosti; če oni žrtvujejo za brezpravnost potem mi s podvojeno silo žrtvujmo za krščanske ideale človeka, za ideale, ki dajejo človeku tisto dostojanstvo, ki mu ga je Stvarnik že od nekdaj namenil. Že več let sem, vse od padca Rankoviča se med nami vedno glasneje pojavljajo govorice in dokazovanja „doma je danes drugače — komunisti popuščajo, nastala je doba liberalizacije, prišel je čas, ko bo možno s komunisti voditi dialog o bodočnosti slovenskega naroda in zgraditi most, ki bo premostil prepad med preteklostjo in sedanjostjo..." Taki in podobni glasovi so postali tako močni, da jim verjamejo celo nekateri tistih, ki so nekoč bili priče morij, priče, kaj in koliko se more komunistu verjeti. Ne čudimo se potem, če naivni Zapad naseda takim govoricam in verjame, da se bo komunizem sam razkrojil. Vedno manj je tistih, ki se dobro zavedajo, da je uničenje komunizma možno le z odločnim nastopom, ki bo porušil komunistično strukturo drugo za drugo, ne pa z besedami in dialogom. Kje pa stojimo mi, ki smo bili in hočemo biti borci proti komunizmu" Ali smo slepi, ali smo se že tako globoko pogreznili v močvaro materializma in uživanja, da smo do konca okuženi in nesposobni za žrtve in delo, za ideal svobode? Okoli nas je praznina, je gniloba, svet brez morale. Sile teme mogočno dvigajo glave in do neke mere že kontrolirajo socialno in politično živlie-nje pomehkuženih narodov Zapada. Uživanje — opij, brezdelje, nemoralno izživljanje, upori proti vsakemu redu in oblasti, to so gesla in ,,idejo" napovedovalcev novega reda. Bratje, mar to ni že revolucija komunizma v prvi fazi? Le nomislbe nazaj, kako se je začelo pri nas, in ugotovili boste marsikatere sličnosti s razliko, da bo tu še mnogo huje, ker je narod pomehkužen in ker ni klicor-iev in idealne mladine, ki bi bila pripravljena stopiti na plan in zajeziti povodenj, ki počasi, toda sigurno obliva nabrežje svobodnega sveta. Medtem ko smo priče vsega tega dogajanja, mi mirno stojimo ob strani; potegnili smo se na varno, postali smo nevtralni. Umikamo in zatekamo se na farme, pristave ali na svoj backyard. Tam malo pokritiziramo drug drugega in se obregnemo ob to in ono, za resnično borbo pa nimamo več smisla, nimamo časa in ne volje za najmanjšo žrtev. Za kak piknik, zabavo ali veselo družbo še najdemo čas. za vse drugo pa smo otopeli, utru-ieni in naveličani, prišli smo do prepričanja, da smo storili vse za našo duhovnost, če gremo v nedelio k sv. maši, pa četudi smo morda mnogokrat tudi pri tem navzoči le telesno ne duševno. Kje je vendar tisti duh, tista gonilna sila, ki je našim prednikom in staršem dajala moči, da so vztrajali, se borili in žrtvovali vsa svoja življenja. Smo mar le pleva, ki so ostala, ko je bil cvet slovenstva pomorjen? Mar v nas ni niti iskrice več ognja za slovenske svetinje in mar je vsa naša ideologija sedaj izražena le v udobnosti? Se mar bojimo javno nastopiti, da bi se ne zamerili temu ali onemu ali si morda preprečili z odločnimi nastopi obisk domovine? Bratje, boj za slovenske svetinje se ne more in ne sme izraziti le z našo navzočnostjo na zabavah in v brezpredmetnih tlebatah. Potrebne s« žrtve, potrebna so dejanja in ponovni naslon na tiste osnovne vrline, na katerih je slonela naša deška vzgoja. Brez tega in takega delovanja je našo slovenstvo prazno in brez koristi tistim, ki trpe in gledajo, kaj bomo storili mi, ki bi lahko bili njihovo upanje. Ponovno prebiram uvodni članek v Ameriški Domovini od 29. junija t. 1. pod naslovom „Emigracija in domovina." Želel bi, da bi ga vsak Slovenec, zlasti pa tisti, ki je bil leta 1945 prisiljen zapustiti domovino temeljito prebral in ga obesil na vidno mesto v svojem domu. Zaradi pomembnosti in globine misli, ki so izražene v tem morda najpomembnejšem uvodniku zadnjih let, bom na tem mestu napisal nekaj citatov iz tega članka. Na enem mestu je zapisano: „...Domovina je lepa, je vabljiva, a vladajo ji zločinski oblastniki, ki svoje nasprotnike zmerjajo z izdajalci in niso do danes nobenega zločina breklicali, kaj šele popravili, (kolikor se popraviti sploh da) . . . Tak odnos do domovine nalaga političnemu izseljencu veliko žrtev. .. Tudi njemu se v srcu vrti film domačih krajev in pozvanja rodna govorica, kar ga z vso silo priganja, naj se odpravi vsaj na obisk, če se že ne more zaradi razmer vrniti za stalno. Mora se odpovedati takim vabilom, če hoče ostati dosleden in pokoncu mož, razim v izrednih primerih, ko gre za najintimnejše družinske vezi... Kdor med političnimi emigranti izza druge svetovne vojne ravna drugače, bi bilo umestno, da bi se zamislil. Zlasti taki med njimi, ki iim je hrišlo v navado letati na olrsk vsako drugo ali tretje leto zgolj zaradi tega, ker je hoditi na počitnice v stari kraj lepo in prijetno ter jim „paše‘‘. Pri reviziji takega ravnanja bi bilo prav pomisliti, da s tem „normali-zirajo“ razmere med politično emigracijo in režimom doma, ki je v bistvu isti, kot takrat, ko so pred njim bežali, le da mu sedaj taki obiski politično m gospodarsko ogromno pomagalo, zaradi česar jih pospešujejo. . .“ Da, vsi ljubimo svojo domovino Slovenijo, toda tisti, ki so hoteli narod utopiti v krvi, nimajo nikake namere oprati raz sebe madeže, ki se jih držijo. Upravičeno je spet zapisano v spredaj omenjenem uvodniku: ...„Čudno je, kako more en sam duhovnik na obisk, da „uživa“ do-movino, ko je pa po nji izteklo toliko dragocene duhovniške krvi pod bodalom sedanjih oblastnikov!..." Upravičeno se z urednikom AD sprašujemo: ... „Pozabiti ? Toliko krivice in gorja se nikoli pozabiti ne more — in tudi ne sme. Bil bi akt slabičev. Odpustiti ? Sam vsemogočni Bog odpusti greh šele, ko je grešnik krivdo priznal in obžaloval, ičemu bi bil človek dobrotljivejši od svojega Stvarnika in bi odpuščal brez priznanja in obžalovanja ? Morda zato, da s tem opraviči svoje sedanje ravnanje ?. . . ‘‘ Le premislimo gornje tehtne misli; in če je v nas še kak dvom o tem, kaj in koliko se je doma spremenilo, potem preberimo še misli, ki jih je nedavno izrekel predsednik CK Zveze Komunistov Slovenije. Franjo Popit je julija v javnem govoru napadal ne le protikomuniste, pač pa vse nekomuniste in nepartijce in se neusmiljeno obregal v katoliško Cerkev v Sloveniji, kateri misli pritegniti vajeti. To ni edinstven slučaj. Pazljivo zasledovanje, kaj se dogaja doma, jasno priča, da komunisti na zunaj popuščajo le tedaj ir. le v toliko, v kolikor imajo od tega koristi bodi i gospodar ,k ) ali politično. S tem, da dovoljujejo nemoteno prihajanje bivših protikomu nist v domov na obisk, so emigracijo skoro docela nevtralizirali. To pa je prav tisto, kar so hoteli doseči. Povrhu pa dobijo v roke še ameriške dolarje, ki jim mnogo koristijo pri njihovem zavoženem gospodarstvu. Komunisti znajo, so elastični, mi pa slabiči! * Ko že analiziramo naše zadržanje na zunaj, se pomenimo še o našem zadržanju v organizaciji. Našli bomo neko paralelo tega zadržanja z onim, o čemer sem pisal zgoraj. Polenili smo se tudi v organizacijskem delovanju in postali smo nevtralni — ali brezbrižni in sila komodni. Pogosto je organizacija tarča tega ali onega; pa nas to ne moti, ker se nam pač „nič več ne ljubi". V organizacijske vrste vedno glasneje prihajajo glasovi po normalizaciji razmer med nami. Skupne proslave so navadno začetek tega namigovanja po normalizaciji, če in ko pride do teh, pa se govori o nadaljnjem mogočem in nemogočem, čudno je to, da ti glasovi navadno pridejo od liudi, ki jim je bila organizacija deveta briga tedaj, ko se je začela ustanavljati. Čim pa je organizacija borcev postala realnovt, je postala mnogim trn v peti. Vanjo in v vse tiste, ki so se zanjo žrtvovali, so 'se zaletavali mnogi in se zaletavajo še danes. Prav zaradi tega zaletavanja in enostranskega prišepetavanja, kaj naj bi bil namen in cilj organizacije, je pred leti (osmimi) prišlo do reorganizacije ali „razkola“, če hočemo tako reči. Tisti, ki so s svojim početjem povzročili ta razkol, so danes zopet najglasnejši zagovorniki „normalizacije“. Pridimo skupaj, pogovorimo se, imejmo skupno proslavo itd! Nič ni slabega, če v tem ali onem kraju pride do skupne proslave, da se tako najlepše oddolžimo tistim, katerih se spominjamo. Z drugo besedo na mestu in v redu je, ako so take skupne proslave iskrene. Dogodki pa so pokazali drugače. Po vsakem skupnem nastopu sledi obračanje dejstev in besed, kar rodi nepotrebno debato, nestrpnost in celo jezo. Kot drugod, so se 24. 10. 1943 tudi v Kovte /brali protikomunistični Slovenci na tabor, da so obsodili rdeča zločinstva in se opredelili za boj v službi Koru — Narodu — Domovini! K vsemu temu bi dejal tole: nič napačnega ne bi bilo imeti skupne proslave, če bi res mislili iskreno; na drugi strani pa vidim, da temu ni tako in da take skupne proslave temu in onemu več škodijo kot pa koristijo. Zakaj torej naj ne bi bile ločene kot že leta osorej ? Preglobok je bil prepad, ki je nastal ob in po reorganizaciji. Metalo se je toliko blata na borce, da je to težko pozabiti; in tega še ni konec. Tudi tu velja, naj tisti, ki so organizacijo razkrojili in jo prepleskali s pljunki in blatom, to priznajo in povedo, potem pa bo morda nastala prilika za resen pogovor. Dokler pa do tega ne pride pustimo Vsakemu svoje. Dovolj je bilo razočaranj, dovolj katastrof, dovolj obrekovanj; in naše delo bo veliko plodonosnejše, ako zadeve pustimo take kot so. Nikomur ne solimo pameti, nikogar ne obrekujmo; hodimo po poti, ki smo si jo začrtali, ko smo organizacijo poklicali v življenje in jo potrdili z reorganizacijo. Bodimo zreli možje, pripravljeni na žrtve in delo; toda od svojega nikdar ne odstopajmo in kot eden nadaljujmo začrtano delo! Kdor tega ne more doumeti, temu pa povejmo, kje stojimo „dajmo politikom kar je njihovega, oni pa naj pustijo borcem, kar je borčevskega." Ideal stare t/rške demakraeijje (Iz arhiva dr. Celestina Jelenca) V starih Atenah so od nekdaj imeli običaj, da so v vojni padle vojake na slovesen način pokopavali v skupno grobnico, ki je ležala na najlepšem kraju pred mestom. Ugleden meščan je bil določen, da je pri tej priliki imel žalni govor. Na tak svečan način so pozimi od leta 431 na 430 pred Kristusovim rojstvom pokopali tudi prve junake, ki so padli v vojni proti otoku Samosu. Slavnostni govornik je bil Perikles. Po uvodnih besedah je izjavil, da hJče najprej pokazati, s kakšnim prizadevanjem so prišle Atene do svoje moči in s kakšno politiko in naravnimi vrlinami so dosegle svojo veličino. „Naša ustava — je rekel — ne posnema držiavnih oblik sosedov; narobe, prej bi dejal, da dajemo mi vzgled drugim. Pri nab ne vlada neznatna manjšina, temveč velika večina; zato pa tudi po pravici nosi naša ustava ime demokracije. Kar se tiče postav, uživamo v privatnih rečeh vsi enake pravice. Glede uveljavljanja v politiki pa se daje prednost znanju, s katerim se odlikuje posameznik. Sprejem v javno službo ni odvisen od pripadnosti k tei ali •oni stranki, ampak zgolj od osebne uporabnosti; prav tako siromaštvo ali nizki rod zmožnemu ne dela zaprek v politični karijeri. V duhu svobode uravnavamo občno zadevo. Pa tudi tedaj, če e v vsakdanjem življenju med seboj sporečemo, ne da bi zamerili sosedu razposajenost, če si privošči urice veselja ter vihali nos, kar sicer nikomur ne škoduje, vendar pa ne dela prijetnega utiša. In kadar brez pritožb urejujemo zasebne zadeve, tako §e tudi v javnem življenju varujemo kršenja postav in smo pokorni vsakokratni gosposki in zakonom, zlasti tistim, ki so naperjeni zoper krivice, pa tudi drugim, če tudi niso zapisani, ki pa njih kršitev po splošnem mnenju prinaša sramoto. Dalje smo preskrbeli tudi za duha vsakovrsten počitek po delu, s tem, da smo uvedli tekme in praznike, ki se obhajajo v.-e leto; pa tudi br'merne domače prireditve služijo dnevu v razvedrilo in preganjajo dolgčas. Vrh tega se steka zbog velikosti mesta k nam najrazličnejše blago iz vseh dežela, tako da nam je tuje blago prav tako na razpolago kakor naše. Tudi glede vojaških reči je pri nas drugače kot pri naših nasprotnikih. Naše mesto je vsemu svetu odprto in mi nimamo navade, da bi tujce izganjali ter jim branili opazovati in učiti se ob naših pridobitvah, dasiravno jih utegne, ker niso skrite, kak sovražnik, ako jih vidi, obrniti sebi v korist. To dovoljujemo zategadelj, ker se zanašamo ne toliko na tehnične priprave in vojne zvijače, kolikor na duha, ki nas podžiga k dejavnosti. Isto je z načinom vzgoje: drugi se že od mladih nog s "rdim vežba-njem pehajo za možato vztrajnost; mi živimo lagodneje, vendar pa prav tako odločno kljubujemo nevarnostim. — Dokaz: Lakedemonci se ne vzdig- nejo nikoli sami zase zoper našo deželo, ampak vedno z vso zavezniško močjo. Mi pa vdiramo sami zase k sosedom in po večini na tujih tleh brez težave premagujemo vojske, ki se bijejo za domače ognjišče. Nikoli še ni noben sovražnik naletel na naše združene vojne sile. Nekaj zato, ker vzdržujemo obenem mornarico, nekaj, ker imamo kopneno vojsko razmeščeno po raznih krajih v državi. A če se kdaj spopademo s kakim našim oddelkom in nam pobijejo dva, tri može, zaženo na ves glas, da so pobili vso našo vojsko; če pa jih skupijo, so jih prav tako skupili od vseh naš'h armad. Vendar pa smo, če računamo bolj s popustljivostjo ko z napornimi vežbami in se lotevamo nevarnosti manj s pogumom na ukaz ko s prirojeno srčnostjo, toliko na dobičku, da se nam ni treba že naprej mučiti za hude čase. ki imaio priti, da na, kadar nas zadenejo, vendarle ne kažemo manjše odpornosti kakor tisti, ki se venomer vežbajo. Naše mesto pa je, kakor v teh tako tudi v drugih rečeh vredno občudovanja. Mi smo prijatelji ugodnega življenja, toda brez potratnosti mi ljubimo znanost in lepo umetnost, a ob tem ne zanemarjamo praktičnega dela. Bogastvo nam služi za sredstvo ustvarjanja bolj ko za bahato gizda-vost; priznanja, da si ubog, nimamo za sramoto, sramotno je le ,če ne skušaš s pridnostjo se izkopati iz bede. Pri nas skrbe isti mož’e za domače in za javno gospodarstvo; in č5 se havi kmet ali rokodelec s svoiim poklicem, pri tem ne pozablia na zanimanje za državne zadeve. Mi edini imamo človeka, ki se ne briga za politično upravo, ne za miroljubnega meščana, ampak za jalovega ničvredneža. V političnih vprašaniih odločuiemo sami. prav kakor jih sami primerno presojamo. Kajti po našem prepričanju beseda ni škodljiva dejanju: škoda nastane tedaj, če se lotimo kakega dela prej, preden smo stvar natančno pretresli v razpravi. Naša odlika je namreč tudi to, da pri slehernem podietiu združuiemo odločnost s preudarkom, (ločim zavaia druge nepoučenost v lahkomiselnost, preudarjanje pa v neodločnost. Naivečia dušna moč pa se no pravici prisoja tistim, ki lesno vidiio, kai imajo upati in česa se bati in se prav zato ne umikaio nevarnostim s poti. Tudi glede dobrodelnosti je naš značaj v nasprotju z večino. Mi pr1-dobivamo prijatelje ne s tem, da od njih jemljemo, ampak s tem. da jim dajemo; kdor pa daie, je zanesljivejši prijatelj kakor tisti, ki jemlje; zaks.i dajalec skuša s trajno dobrotljivostjo privezati prejemnika nase; preiemnik pa se za dajalca ne žene toliko, ker ve, da z vračaniem ne izkazuje dobrote, ampak odplačuje dolg. Mi smo tudi edini, ki pomagamo ne glede na levo in desno in ne da bi računali na dobiček, temveč iz zaupanja, ki ga nam daie svoboda. Da na kratko novem: naše mesto ie v celoti visoka šola za vs^ Grško in sleherni vres državljan je zmožen, da se izobrazi za vse živi'en.site razmere v samostojno osebnost obdarovano z veliko spretnostjo in prikup-nostjo". LAŽI O AMERIKI (Amerika potrebuje nabilno revolucijo) jEC Pod naslovom „Devet laži o Ameriki", razpravlja Arnold Beichman, profesor političnih ved na univerzi države Massachu-ssets v Bostonu, o položaju Združenih držav v svetu in doma ter zavrača „devet laži", ki jih je o Ameriki vrgla v svet komunistična propaganda. V prevodu prinašamo poglavje, v katerem pisec zavrača laž, da bi Amerika „potrebovala“ nasilno revolucijo, kar tako z veseljem govorijo v raznih svetovnih krogih, ponavljajo pa celo nekatera „koristna budala" v sami Ameriki. — Op. p. Najlažja pot, da si človek danes pridobi poslušalce ali bralce, je, da začne govorit; ali pisati o tem, kako Amerika „potrebuje‘‘ revolucijo, da bi do nje pravzaprav že davno moralo priti, ali pa — kar je najboljše — da smo že sredi revolucije. Beseda „revolucija" je za nekatere ljudi dobila skoraj nek „svetniški sijaj". Predsednik Nixon je objavil, da hoče „novo ameriško revolucijo, ki je lahko tako globoka, tako daljnosežna in tako vzburljiva, kot je bila prva revolucija pred skoraj 200 leti." Govoril pa je seveda o „mirni revoluciji" kf naj spet vrne oblast ljudstvu. Leta 1962 je predsednik Konnedjr izjavil na zborovanju diplomatov iz Južne Amerike, da bodo tisti, „ki bodo onemogočili mirno revolucijo, prav gotovo povzročili nasilno revolucijo". Predsednik Johnson pa je v času, ko je bil še podpredsednik, izjavil, •da so Američani „pristni revolucionarji" zgodovine, in je kasneje kot predsednik pozval na „mirno revolucijo v svetu". I. To strastno govorniško uporabljanje besede . revolucija", zlasti kadar jo izgovarjajo predsedniki, pa gori z jasnim, prosojnim plamenom samo v Ameriki. Doslej še nismo slišali, da bi se britanski ministrski predsedniki, francoski predsedniki, nemški kanclerji ali japonski ministrski predsedniki označevali za „ponosne, pristne revolucionarje" sveta. Najvažnejše vprašanje pa ni, ali je Amerika v resnici postala arena trajne revolucije. Glavno je — kaj naj se zgodi po revoluciji. Na to vprašanje pa vsi tisti, ki hujskajo na revolucijo, kot na primer dr. Marcuse in njegovi učenci, ne morejo odgovoriti; ali pa si ne drznejo odgovoriti. Kaj se zgodi po revoluciji, pa zdaj vemo; saj jih je bilo po letu 1918 več takih, ki so izključile vsako reformo. Proudhon je zavračal Marxovo prepričanje, da je reforma brez revolucije nemogoča, in da je revolucionarna akcija potrebna kot „sredstvo družbene reforme". Pa tudi Marx sam ni bil prepričan, da je za dosego večjih sprememb v kapitalistični družbi potrebno nasilje, saj je dejstvo, da je leta 1872 izjavil na javnem zborovanju v Haagu: „Vemo, da je treba upoštevati ustanove, navade in običaje, in ne zanikamo, da so države, kot na primer Anglija in Amerika, kjer bodo delavci svoje cilje morda dosegli na miren način." II. Ena od razlag revolucionarnega nasilja v Ameriki v zadnjih letih je v tem, da sedanji sistem ne bo spremenjen, dokler ne bo na ta ali oni način eksplodiral na znotraj, ker se sicer ne bo nič spremenilo, pa naj nekdo še tako mirno in potrpežljivo poiskuša. Zato nas predstavniki Nove Levico pozivajo, naj simpatiziramo z „nemočjo, brezbrižnostjo in obupom onih, ki so spoznali, da tistega, kar občutijo in v kar verujejo, večina njihove družb? ne deli z njimi in tudi noče sprejemati." In če poslušamo to kričanje Nove Levice, potem res začnemo spoznavati, da mora biti obžalovanja vredna krivica v tem, da velika večina raznolikega ameriškega ljudstva raje vidi znane stvari od neznanih, preizkušene od novotarij, dejstva in ne uganke, realnosti pred možnostmi, omejeno pred neskončnim, bližnje pred daljnim, zadostno pred previsnim, zadovoljivo pred prefektnim in vsakdanjo blaženost pred utopističnimi sanjami. Ali, kot je vselej trdil Hugh Gaitskell, pokojni voditelj britanskega socializma: Pravica do oporekanja ni nekaj, kar se lahko prisili v odvisnost od maloštevilnosti tistih, ki oporekajo. Ta pravica mora biti dovoljena večini. Vsakdo pa, ki skuša analizirati intelektualni značaj našega časa, si mora vprašati: Čemu tolikšna strast za revolucionizem, ko pa je toliko nje-govih uspehov, — po priznanju samih ljudi, ki so jih dosegli — zahtevalo toliko cene? Zagovorniki revolucionizma, posebej pa še zagovorniki Ruske revolucije, so dali izjave, ki jih v luči proti-stalinskih razkritij beremo z odkrito grozo. Simone de Beauvoir, na primer, z nekakim veseljem navaja naslednjo razlago Stalinovega terorja, kot jo je zapisal Maurice Marleau-Ponty: ,,V letu 1936 je v Sovjetski Rusiji, — izolirani, ogroženi in nezmožni ohraniti revolucijo, razen za ceno monolitske strogosti, — vsaka opozicija privzela objektivne lastnosti izdaje." Tako torej; in ta „objektivna lastnost izdaje" je po računih — in po »pomoti", kot se je izkazalo, — zahtevala 10, 15, 20 milijonov življenj... Najbolj resna obsodba revolucionarjev v Ameriki, pa tudi drugod po svetu pa je v tem, da je njihova revolucija, pa naj prihaja z leve ali z desne, protiljudska. To so protiljudske revolucije in so kot take tudi načrtovane. Taka protiljudska revolucija se po svoji naravi ne zanima za javno mnenje, pa tudi ne za mnenje ljudi, v katerih imenu govore revolucionarji. V resnici se ti revolucionarji rogajo javnemu mnenju z isto zanesenjaško brezskrbnostjo, kot fašisti. Marcuse je to čisto jasno povedal: „V dinamiki korporativnega kapitalizma prevzema boj za demokracijo — nedemokratične forme... Ali kot se je izrazil Max Stirner z isto ..dialektično logiko": „Narod ne more biti svoboden, razen na račun posameznikov". Potreba po revoluciji v Ameriki — nasilni in temeljiti, krvavi in prečiščujoči — je po mnenju njenih zagovornikov v resnici vprašanje golega obstanka države. Tu pa se vsiljuje nekaj vprašanj: Ali tudi Sovjetija potrebuje revolucijo? Navsezadnje: sovjetska politična in družbena struktura se je v zadnjih 30 letih spremenila manj, kot v katerikoli drugi državi. Ali bi ne bilo prav, da bi bila moralni cilj ameriških revolucionarjev tudi Sovjetska zveza, država, ki se tako upira vsaki spremembi? Kaj pa Kitajska, Albanija, Kuba? Ali ni tudi tam potrebna neka ..prečiščujoča revolucija?" Drugim državam je dovoljeno trpeti v eni sami revoluciji, v enem samem proslavljenem ..končnem konfliktu". Ne pa tudi Ameriki. Nam celo dopovedujejo, da Amerika sploh še ni imela prave revolucije. Med revolucionarji že dolgo prevladuje mnenje, da so vsa zla v Ameriki del sistema, ne le kratkorajne epizode. Amerika je zašla v močvirje, iz katerega ne ve več poti; in če bi jo našla, jo je treba ustaviti. Na splošno se zdi, da se stvari izboljšujejo samo v določenih, daljnih državah, v Ameriki pa padajo od slabih na slabše in na nepopisno slabe, če je to sploh še mogoče. III. Že samo verjeti, da bi se karkoli sploh lahko izboljšalo v Ameriki ---razen seveda z nasilno revolucijo — pomeni izražati vsiljen, portirevolucio-narni šovinizem. Vse države na svetu, posebej pa še tiste, ki naj bi bilo ,,revolucionarne", ..ljudske republike" ali ..ljudske demokracije", uživajo privilegij, da se njihove slabosti in kreposti presojajo po merilih zgodovine ;-3amo Amerika je tista država na svetu, ki jo sodijo po merilih sociologije. To dvojno merilo pa seveda onemogoča, da bi se Ameriki kdajkoli pripisala vera ali celo dvom v njene dobre namene. Presojanje neke države po zgodovinskih merilih dopušča prijetno možnost rožnate prihodnjosti; presojanje po socioloških merilih pa pomeni prepoved primerjanja prijetne sedanjosti z neslavno preteklostjo. Skratka, karkoli že Amerika naredi, iz kateregakoli razloga, Amerika je Amerika in Amerika nima prav. Od 143 držav na svetu se samo Amerika ocenjuje z eksaktnimi in nedosegljivimi merili Utopije, če v Ameriki za celo desetletje prevladuje polna zaposlitev z nadurami in visokimi plačami, potem je jasno, da koče kapitalizem podkupiti delavce, da se ne bi uprli. Ko pride brezposelnost, je pa to seveda pravi kapitalizem, če se dvigne državna produktivnost in z njo osebni dohodki, je to samo znak materializma ameriške civilizacije. Če pa pioduktivnost samo malo uplahne, je to začetek konca. Če predsednik Nixon ne more spraviti dveh svojih kandidatov v Vrhovno sodišče in doživi neuspeh pri odločitvi o nadzvočnem letalu, to ne pomeni dosti, ker tista elita, ki ima moč v rokah, tega ni smatrala za dovolj pomembno, da se ustavi ob njem in se zaradi tega tudi ni nič spremenilo. Bolje je bilo tudi glasovati za Nixona in ne za Humphreya, ker bo Nixon hitreje uvedel fašizem v Ameriki. (V Weimarski Nemčiji so nemški komunisti govorili: Nach Hitler, kommen wir. . . za Hitlerjem pridemo mi). In potem ko je Nixon izvolien, ne more biti nič slabšega, od onega, kar bi storil Humphrey, če bi bil on izvoljen. Tvrdka General Motors je resnični gospodar Amerike, toda če delavci za nekaj mesecev ustavijo njene obrate s stavko, je to samo obžalovanja vreden dokaz, da so podložni sindikatom, ker bi sicer porušili vse tovarne od opeke do opeke. Če je črn kandidat izvoljen s pomočjo belih glasov, je to samo zato. ker se beli boje sile črncev ali pa raje vidijo, da črnec drži na vajetih črnski „gheto“. če pa je črni kandidat poražen, je to dokaz rasizma ameriških volilcev. IV. Rasizem, komunalizem, plemenski spori, verska sovraštva obtežuje:o Indijo, Pakistan, Nigerijo, Sudan, Japonsko, Ceylon, Avstralijo, Anglijo, Jugoslavijo Alžir, Španijo, Južno Ameriko, Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Svet je napet vsled sovraštva, rasnih, nacionalističnih in iredentističnih strasti; toda — samo Amerika je rasistična... Kar pa razlikuje Ameriko od ostalega sveta, je prav dejstvo, da se Američani odkrito sramujejo svojih predsodkov, medtem ko vsi drugi na vs:? mogoče načine opravičujejo svoje rasne ali verske predsodke in dokazujejo, zakaj jih ni mogoče odpraviti čez noč. Zato bi skoraj lahko govorili o „linčanju“ Amerike. V niej sami pa se je pojavila „šola ponarejevanja", katere zagvorniki s pomočjo ideoloških strasti zbirajo svoje pristaše. Toda, kot'je rekel Nietzsche: ,,Na vsakem koraku se moramo boriti z resnico. Služba resnici je najtežja služba. Iz popotne torbe Pred kratkim sem govoril z gospo, ki se je vrnila iz obiska domovine in sicer iz Cerkna (v Trnovskem gozdu). Kot je znano, so imeli pairti-zani zaradi strateško dobrega terena tam svojo šolo mladih komunistov, ki so jih pripravljali za vodilne položaje po partizanskih odredih in VOS. Zaradi izdaje partijskega majorja Hrastarja so Nemci leta 1944 Cerkno obkolili in v bojih ubili okoli 40 mladih komunističnih tečajnikov. Komunisti so seveda „izdajo“ naprtili nekomunistom in pobrali vodilne može in tudi žene iz vasi in okolice, med njimi oba kaplana — Ludvika Piščanca in Slugo ter Piščančevo sestro, jih obsodili na smrt in v bližini pobili. Danes komunisti sami pišejo o tej Hrastarjevi izdaji, čeprav še niso vrnili časti pobitim, ne dovolili domačim, da bi žrtve prekopali in odpeljali na blagoslovljeno zemljo. Kot se pri takih masovnih klanjih rado zgodi, je tudi tu eden od obsojenih (če se ne motim, je bilo vseh skupaj tudi 40) ušel iz groba, ker ni bil preveč ranjen, ostal pri življenju in še danes živi v domači vasi. Ko je letos spomladi dotični, ki je leta 1944 podpisal smrtno obsodbo, umiral, je moral pri njem ob smrtni uri stati rešenec tega umora, ter ga držati za roko, z njim moliti ter mu zagotavljati, da kot odpušča morilcu on, gotovo odpuščajo tudi oni pri Bogu... Kako je morala biti strašna smrt tega nekdanjega junaka in oblastnika. Bog pa je tudi tokrat našel svojo pot in mu še na smrtno uro poslal tolažnika in upanje. Koliko jih je, ki bi danes radi imeli ob sebi svoje žrtve in jih prosili odpuščanja, da bi mogli vsaj umreti v zavesti odpuščanja, pa je tudi mnogo primerov, ko taki heroji obupajo nad seboi, socialistično oblastjo in družbo, ter nad Bogom, ter si sami vzamejo življenje, ker jih vest preganja vse hujše kot bi jih mogla kakršna koli svetna oblast. . . Ko brskam po knjigi: Slovenian Chapel Dedication, ki je bila izdana ob priliki posvetitve slovenske kapele v Washingtonu avg. 1972, zastonj iščem med škofi, ki so kdaj živeli in delovali v Združenih državah, ime škofa-misijonarja dr. Gregorija Rožmana. Vem, da to ime ni priljubljeno pri oblastnikih doma, vendar ta spominska knjižica v glavnem roma po slovenskih domovih v Ameriki, saj je tudi pisana večji del v angleščini, in zato gotovo ni prav, da se je ime tako delavnega škofa, tudi misijonarja — hote izpustilo, na ljubo Ljubljani. Vsaj dvakrat sem zasledil ime: Luis Adamič. . . Kdo je bil večji borec za Kristusovo cerkev? Luis ali dr. Gregorij; to je vprašanje, ki ga zastavljam ne samo urednikom, temveč tudi in. predvsem duhovnikom, ki so pisali v ta spominski album. Ko so bili lansko leto Slakovi muzikantje med nami, so se dogajal? •zanimive stvari. (Prav take ali podobne se gotovo dogajajo, če pridejo podobne skupine iz Slovenije ali Jugoslavije.) V Hamiltonu so prvič nasto-li v cerkveni dvorani sv. Gregorja (Ime jim gotovo ni preveč dišalo.) Dva dni pred nastopom so „vodniki“ dobili obvestilo oz. opozorilo, naj boao previdni, ker nastopajo prvič v cerkveni dvorani... So mar v Ljubljani mislili, da so prišli med divje Indijance, ki jih bodo skalpirali, ali med stare partizanske „heroje“? Kot so vse take skupine pod dobrim vodstvom Izseljeniške Matice in partije, tako je bila seveda tudi ta. Posebno gospa, baje žena direktorja ljubljanske televizijske postaje, je močno „zgrajena Ko so prinesli slovensko zastavo brez rdeče zvezde, jo je za odrom zagnala v kot in rekla: „Ob tej zastavi mi ne bomo nastopali, to ni naša zastava..." Pojasnili so ji, da mi pač zastave z rdečo zvezdo še nimamo, in ji zato z njo ne moremo postreči. Prav tako so ji pojasnili, da so „vsled“ te rdeče zvezde v Kanadi in po svetu... (Upam, da je medtem že niso nabavili, kajti v teh časih tako „potrebnih“ dialogov bi bilo tudi to mogoče... saj se morajo tudi otroci učiti iz Titovih čitank, kot da bi drugih ne bilo. ..) Kot je znano, komunisti doma vsako leto priredijo za ameriške goste in obisovalce domovine — proslavo ameriškega državnega praznika (4. julij). Lepo in prav. Izbrali so si zadnja leta škofjeloški grad, kjer so v juniju 1945 imeli zaprte vrnjene domobrance (poleg drugih) in odkoder sojih vozili na morišča (Crn grob, Loče, itd.). Stene teh zaporov in grajskih zidov so bile oškropljene s krvjo slovenskih fantov in če bi celice mogle govoriti, bi izvedeli za mnoga grozodejstva, ki so se tam dogajala. Toda to> oblastnikov ne moti. In prav radi tega so grad preuredili v za bavišče in slovenski ljudje hodijo plesat in se zabavat na prostor, kjer sa njihovi bratje, sestre in očetje okušali svobodo komunistične oblasti, ter do življali nekaj križevih postaj pred smrtjo. Kdo od tistih, ki so bili srečni ob dobri kapljici in prijaznosti gostiteljev, je pomislil na to? Kdo bi si upal javno odpreti usta in spregovoriti? Morda kdo od gg. duhovnikov, od katerih so pisali v Delu: Beli duhovniki zapuščajo belčke... še do pred kratkim je bil predsednik Izseljeniške Matice Ivan Pirkovič-čort, eden največjib komunističnih morilcev na Dolenjskem, posebno znan iz morišč v Kočevju, in Ribnici (jesen 1943), zdaj predsednik organizacije, ki je gostitelj: Izseljeniška Matica.. Včasih mi pride v roke verski list Družina. Ni.-em naročnik, ker težko berem članke, ki bi s tem verskim listom dejansko ne smeli imeti nobene zveze. Da ne govorim o člankih kot napr. „Pomembna je prihodnost", kjer uredništvo ne kaže kakšnega posebnega junaštva, da bi branilo svoj položaj in položaj Cerkve med vojsko in revolucijo.., Danes bi rad opozoril le na dva članka, ki gotovo ne spadata v Družino. Eden teh jer »Govoril sem z Angelo Davis". Kot vemo, je Angela prava komunistka in poklicna revolucionarka. Ko se je vrnila iz zaporo’’ — bila je namreč obtožena sodelovanja pri roparskem napadu v Californiji — je bila njena prva izjava: ,.Sistem Združenih držav je treba zrušiti za vsako ceno, tudi s silo ali revolucijo..." V Družini pa beremo ..slavospev" tej ..Mučenki". ki ima vse možnosti, da si zagotovi pravnim in poštenim potom vse možne pozicije, toda kot komunistki je njen glavni cilj — revolucija... Uničiti vse obstoječe: ustavo in ves demokratični sistem... V članku beremo, ca je Angela zrasla v „krščanski tradicionalni sredini..." Danes se je od krščanstva oddaljila, ni pa za seboj podrla mostov... Tudi med Slovenci smo imeli in imamo ljudi, ki so „zrasli iz tradicionalne krščanske sredine", pa so bili med vojsko izvrševalci ali vsaj odgovorni za mnoge uboje m zverinstva... Ljudje Kocbekove bratovščine so nam v dobrem, a zelo žalostnem spominu... Brejci Javorščki, Kocbeki, Fajfarji, Breclji, Škrlji so tisti, ki so zapeljali slovenski narod „tudi ljudi iz krščanske tradicije" v največjo morijo, kar jo je sploh mogoče misliti v tako ..kulturni in katoliški" Sloveniji... Beremo slavospeve bratoma duhovnikoma Danielu in Jeromu Berrigan. Oba sta duhovnika, oba kršita državne zakone in sta obtožena, da sta uničila državne vojaške arhive v državi Marjdand. V svoji goreči vnemi za ..končanje" vojske v Vietnamu sta na čelu ljudi, ki imajo tudi tradicionalno krščansko vzgojo, pa malo pameti in poštenja. Sta duhovnika, ki bi morala biti res vodnika za boljši svet, ne pa razbijača in rušitelja demokratičnega sistema na svetu. V listu Družina beremo, o enem od teh bratov, da je to drugi Ignacij Lojolski. Srečen si sv. Ignacij, da imaš takega dvojnika!... Nekdo je pripomnil: če je Berrigan enak Ignaciju, potem do zdaj še nimamo nobenega svetnika v nebesih. . . Uredniki Družine bi morali biti nekoliko bolj kritični pri izbiri snovi za verski list. Mnenja sem, da poveličevanje ljudi, ki se borijo s silo in nasiljem porti obstoječemu redu večine, ni namen verskega lista. Včasih smo rekli, da pljujejo v lastno skledo... Zakaj ne bi rajši pisali več o ljudeh, ki gradijo boljši svet z ljubeznijo, pravico in poštenjem. O onih, ki se žrtvujejo za reveže in trpeče. Zakaj ne bi poiskali kar doma ljudi, ki so resnično dali življenja za Boga in Cerkev... Za istega Boga za isto Cerkev... In če tega ne morejo in ne smejo, naj pustijo prostor, kjer bi morali prinesti ..slavospeve" razbijačem, prazen, naj napišejo, da je to osmrtnica brez črk in besed za one, ki je ne smejo imeti... Ki ne smelo počivati na blagoslovljeni zemlji, ne imeti spomenika na grobu... Gospodje, potem nam le pošiljajte Družino. Dokler jo le za dolarje, Vam moramo odkrito povedati svoje.... ič. Če vam je Tabor všeč, povejte drugim! če vam ni všeč, povejte nam! V vsakem slučaju pa nemudoma poravnajte naročnino! Tako bonvo dobro izboljšali, slabo pa popravili. Ena proslava ali dve? Vse odkar so se v organizaciji borcev ločili duhovi, se vsako pomlad v naselbinah, kjer delujejo borčevska društva, razvija vprašanje ali naj se Vetrinjske tragedije spominjamo na eni sami, ali pa na dveh proslavah. Tudi je jasno, da gre pri tem za neko prizadevanje, ki naj bi doseglo najprej skupno proslavo Vetrinjske tragedije in potem tudi ponovno združenje obeh organizacij. Ločiti pa je treba pri tem iskreno, čustveno prizadevanje, odnosno želje ljudi, ki smatrajo, da je skupna proslava ne le možna temveč celo potrebna — in pa preračunano prizadevanje ljudi, ki bi radi na ta način spet zbrali vse raztepene „koštrune“ in nad njimi vzpostavili svojo avtoriteto. Pri tem bo tudi javnost sama lahko ugotovila, da se v mnogih krajih že vršijo skupne proslave in da je edini, ki se še upira — Slovenski Cleveland. Kako je s to stvarjo? Zakaj se Cleveland upira? Prva skupna proslava Vetrinjske tragedije, je bila izvedena že pred leti v Toronto in takratni Glavni odbor ZDSPB Tabor, je s svoje strani odobril to akcijo svojega torontskega drušva, z edinim pogojem, da je o takih skupnih akcijah vnaprej obveščen. V tedanji razpravi o tem vprašanju je bilo ugotovljeno, da sicer ni nič zgrešenega, če se vršita dve proslavi, zlasti, ker se je pokazalo, da se je velik del javnosti udeleževal obeh, da pa tudi ni nič prepovedanega v tem, če se krajevno društvo odloči za skupno proslavo s katerokoli drugo organizacijo, če je s tem zagotovljen lepši in učinkovitejši uspeh proslave. Z drugimi besedami, Glavni odbor ZDSPB Tabor je od vsega početka dovoljeval krajevnim društvom, da odločajo o načinu tradicionalne junijske proslave, čeprav so se prav ob prvem Torontskem primeru širile smešne govorice. V Torontu je torej skupna proslava že ustaljeno dejstvo. Do podobnih skupnih proslav pa je prišlo tudi drugod, razen v Clevelandu. Tako v Toronto, kot drugod, pa so še vnaprej delovala ločena, društva borcev, s čemer je bilo lepo pokazano dejstvo, da nas sicer združuje skupno spoštovanje do padlih in pomorjenih, da pa je ločeno organizacijsko delovanje bolj primerno za uspeh ene in druge organizacije, ker so pač ljudje zbrani v skladu s svojimi pogledi na preteklo in sedanjo dobo. Kaj pa Cleveland ? V tej najmočnejši novonaseljenski skupini v Severni Ameriki (če še moremo govoriti o „novih“), je bila takoj spočeta misel proslave Vetrinjske tragedije in njen verski značaj ji je dal menda odbor Prvih sobot (inž. J. Sodja), ki je tudi prvi izvedel „romanje‘‘ k Lurški materi -božji na Providence Heights v predmestju Euclid. Kasneje so to prireditev prevzeli borci in vrsto let se je vsakoletna proslava vršila z akademijo v mestu in sv. mašo pri Lurški votlini na Providence Heights-To sv. mašo je mnogokrat opravil pok. škof Rožman, za njim pa pok. monsignor Škerbec. čas pa je šel naprej in med clevelandskimi Slovenci je zorela in slednjič dozorela misel na lastno zemljišče, ki bi služilo za oddih in zabava mladim in starim, pa tudi za nekak center duhovnega življenja, škof Rožman je med tem umrl, monsignor škerbec pa je bil eden od vodilnih delavcev pri prizadevanju za „Slovensko Pristavo", ki je bila slednjič uresničena z nakupom večjega zemljišča v Genevi, Ohio. Monsignor škerbec je bil tudi od vsega začetka mnenja, da mora biti na tej Pristavi postavljena spominska kapelica Marije Pomagaj, kjer naj bi se nato vršile vsakoletne proslave Vetrinjske tragedije. Pristava je bila kupljena, kapelica zgrajena s prispevki clevelandskih Sdovencev in stoji na mestu, ki ga je določil pok. monsignor škerbec sam. Vse je šlo po načrtu, samo monsignorju Škerbecu se je, enako kot škofu Rožmanu, iztekel čas. Kapelica na Pristavi je bila že dodelana, umrl pa je z željo, da bi živel še toliko časa, da bi pri tej kapelici opravil prvo sv. mašo za pomorjene Slovenske domobrance. Na zadnji proslavi Vetrinjske tragedije, odnosno pri zadnji maši, ki jo je imel monsignor škerbec pri Lurški votlini na Providence Heights, je tudi dejal v svoji pridigi: „letos je zadnjič da smo se zbrali na tem kraju, prihodnje leto bomo imeli sv. mašo že pri kapelici na Slovenski Pristavi". To mu ni bilo dano, ker se je prej poslovil od nas. Čas dograditve kapelice na Pristavi in smrti monsignorja Škerbeca pa je nekako sovpadal z reorganizacijo borcev. ZDSPB Tabor, ki predstavlja večino ustanoviteljev organizacije borcev in večino borcev, je v skladu z logičnim razvojem in željo monsignorja Škerbeca, takoj prevzela skrb, da se vsako leto v juniju pri kapelici na Slovenski Pristavi opravi sv. maša za pobite domobrance. Poskrbela pa je tudi, da je bila na kapelico samo vzidana bronasta spominska plošča, ki v slovenščini in angleščini izpričuje, da je bila ta kapelica postavljena v spomin padlim slovenskim vaškim stražarjem, četnikom, domobrancem in vsem žrvtam komunistične revolucije v Sloveniji. Tako je postala ta kapelica prvi, divni spomenik padlim slovenskim protikomunističnim borcem. V tem pa je tudi ves smisel in ozadie ..upiranja" Clevelanda, odnosno glavnega in krajevnega odbora ZDSPR Tabor. Organizacija, ki deluje okrog ..Vestnika" namreč vztraja, da je edini tradicijonalni kraj, kjer se mora opraviti sv. maša za domobrance — Lurška votlina na Providence Heights, češ. da sta tam vselej maševala tudi škof Rožman in monsignor Škerbec — in s to tradicijo tudi nadaljuje. Po isti logiki bi se potemtakem morali vračati na Providence Heights vsaka le*o na proslavo Vetrinjske tragedije tudi potem, ko hi se vrnili v domovino. Jasno je namreč, da ne škof Rožman, ne monsignor škerbec nista mogla maševati na Pristavi, ker sta na žalost prej umrla. In če to ni dovolj se vprašajmo, ali bi onadva, to je škof Rožman in monsignor škerbec danes vztrajala pri „tradicijonalni“ Lurški votlini, katero oskrbujejo italijanske nune in ne bi hotela opraviti sv. maše pred kapelico Marije Pomagaj, zgrajeno na Slovenski Pristavi, s islovenskimi žulji, pod slovensko upravo, v spomin slovenskim domobrancem in drugim slovenskim žrtvam komunistične revolucije. Kot o Torontu in drugod, nima ne Glavni odbor ZDSPB Tabor, ne krajevni odbor, ne članstvo, nobenega načelnega pomisleka proti skupni sv. maši, ne more in ne sme pa pristati na to, da bi se taka skupna sv. maša opravila na Providence Heights zgolj zaradi neke „tradicije“, medtem ko bi slovenska kapelica na Slovenski Pristavi posvečena padlim domobrancem — samevala. To je razlog, zakaj se Cleveland, „upira“. Prepričani smo, da bo tudi javnost priznala upravičenost in logičnost tega „upiranja“. Njegov edini namen je namreč, da 'smo zato, da se obhaja spomin na naše pobite na naših tleh, pri spominski kapelici na 'Slovenski Pristavi. V Clevelandu, 26. avgusta 1972. Glavni Odbor ZDSPB Tabor Kje so seznami ? Zgodovinski odsek Glavnega odbora ZDSPB Tabor že več let zbira Podatke o pomorjenih Slovencih, padlih borcih in vrnjenih domobrancih. Vsi ti podatki so bili od časa do časa objavljeni v štirih zvezkih Matice mrtvih in nato v skupni BELI KNJIGI. Največ tega dela je opravil pokojni Zdravko Novak, ki je iz obstoječih seznamov in že objavljenih virov zbiral imena ter jih nat) uvrščal po Skupinah, letnicah, odnosno občinah. Medtem pa, ko ni manjkalo podatkov za pomorjene Slovence, to je za tiste, ki so postali žrtve komunističnega divjanja na svojih domovih, v vaseh ali mestih, so se pojavile težave pri zbiranju imen iz Vetrinja vrnjenih domobrancev. Za samo njihovo število, okrog 12 ' isoč, je bilo zadosten razlog za zaskrbljenost, da nikdar ne bo mogoče zbrati vseh imen teh nesrečnikov. Kljub temu je bil dosežen lep uspeh in v Beli knjigi so zapisani tisoči predanih, ki so končali pod komunističnimi streli v Rogu in drugod. Ves čas teh prizadevanj pa se je vršlo tudi poizvedovanje za mnogo bolj zanesljivim virom podatkov; vendar je vse to ostalo brez uspeha. Še poleti 1945 je bil namreč v koroških taboriščih izdelan seznam vrnjenih domobrancev in razmnožen v treh izvodih. Ker so bili ti podatki zbrani v prvih mesecih po Vetrinjskih dnevih, ko je bila tudi še vsa slovenska begunska družina na Koroškem zbrana, so bili seveda povsem zanesljivi in popolnir Žal so vsi trije izvodi tega seznama neznanokam izginili. En izvod je bil izročen dr. Kreku, ta pa ga je ob svojem odhodu v Washington pustil v Clevelandu, kjer naj bi ga uničila voda v kleti Slovenske pisarne. Za ostalima izvodoma pa Zgodovinski odsek ZDSPB Tabor ni našel nobenega sledu, čeprav ju je iskal po vseh kontinentih. Zato se tem potom obračamo na slovensko javnost v svetu, na vse, ki bi karkoli vedeli, kje so ti seznami, da nam jih posredujejo, da bodo lahko doslej objavljeni seznami v Beli knjigi dopolnjeni, ter da bomo slednjič dobili popoln in dokončen pregled komunistične žetve v Sloveniji. Hvaležni bomo za vsako navidez še tako nepomembno informacijo, ker bomo morda iz takih malenkostnih drobcev slednjič dobili popolno sliko in odkrili te dragocene dokumente. Potrudimo se torej, pobrskajmo po spominu, in ne ozirajmo se na pomisleke, ki jih nekateri tako radi ponavljajo: zbiranje podatkov o vrnjenih domobrancih je stvar nas vseh in noben posameznik ali organizacija si ne bo lastil kakih posebnih zaslug. Naše največje priznanje naj bo v tem, da bodo imena teh junakov oteta pozabi in 'da bodo služila za temelj, na katerem bo nekoč zgrajena resnična podoba naše polpretekle dobe. Zgodovinski odsek ZDSPB' Tabor 16. REDNI LETNI OBČNI ZBOR ZVEZE BORCEV TABOR se je vršil dne 2. septembra 1972 na Slovenski Pristavi v Genevi, Cleveland, Ohio. Po prejemu zapisnika bomo v naslednjih številkah našega glasila Tabor poročali o tem 16. rednem občnem zboru borcev Tabor. E. C. 125 let iio ^komunističnem manifestu“ Marx sam bi se danes komaj spoznal med svojimi „ideDloškimi potomci", saj so njegov nauk opredelili v celo vrsto teorij, od katerih vsaka naj bi bila po mnenju njenih zagovornikov edino pravilna in edino zveličavna. Marksizem, stalinizem, neo-stalinizem, maoizem, leninizem — in nekje na koncu parade celo titoizem — vse to so razni „izmi“, ki so se zlegli iz sračjega gnezda nepravilnih idej, zgrešenih gospodarskih teorij in zanesenjaških gesel, ki jih je Marx vključil v svoj ..komunistični manifest". Marx, ki je končal v norišnici, je svojo teorijo utemeljil na preučevanju tedanje družbe in seveda ni mogel predvidevati modernega razvoja ne v industriji kot taki, ne v družbi, ki se je nujno morala spremeniti, ne da bi se ozirala na njegove zmešane teorije. Eno od osnovnih gesel, ki so ga moderni marksisti osvojili in ga najpogosteje uporabljajo, je zahteva po „diktaturi proletariata", dasiravno je Marx to zahtevo komaj kdaj omenil in razen mišljenja, naj bi bila ta diktatura izvršena po zgledu pariške komune iz leta 1871, ni Marx nikdar zapisal ne, kaj predstavlja pod pojmom „proletariat“, ne, kaj si predstavlja pod pojmom ..razredna borba“. Vse to so — vsak po svoje razvili današnji apostoli ..proletariata", ki se vozijo v elegantnih avtomobilih in stanujejo v kraljevskih dvorcih, pa so s to razlago povzročili ne le morje krvi in solza v svetu, temveč tudi zmešnjavo v svojih lastnih vrstah. Zgrešenost Marxovih idej pa so v mnogih primerih pokazali prav pripadniki razreda proletarcev. V Združenih državah so prav delavski sindikati tisti, ki so najmočnejša trdnjava proti navalu marksističnih idej. In sami režimi v vseh državah, kjer vlada eden ali drugi iz marksizma razrit; „izem“, občutijo vsak dan bolj, da ne morejo v nedogled omejevat; svobode ne delavskemu, ne kateremukoli drugemu razredu. Val političnega oporečništva se dviga iz same Sovjetske zveze in nobena sila na svetu ne ko preprečila, da ne bi v neki dogledni prihodnjosti butnil preko nasipov terorja marksističnih oblastnikov in vrnil vsemu človeštvu pravo svobodo in demokracijo. Delavci Vzhodne Evrope od Stettina do Trsta nezadržno spoznavajo, kam so se nekdanj; ..proletarci" povzpeli — po njihovih hrbtih! MTV E IS,JA f/V VREHJA Lojze Ilija pravda^ .sc nadaljuje Povest „Huda pravda", katere nesrečni pisatelj sem, le vzbuja pozor nost, kakor jo po svojem predmetu zasluži; ker pa se peča s problemom domobranstva, ima seveda toliko nasprotnikov, kakor jih je imelo — in jih Se ima — domobranstvo. Nekateri jo pa v zmoti načelno napak sodijo, s tem Pa tudi domobranstvo; dovolite mi torej, da se še enkrat oglas m in pojasnim to okolnost, ker ne gre samo za mojo knjigo, temveč veliko bolj za „našo stvar". Na vojaško-domobranski strani povesti očitajo, da ima premalo zmagovitih, udarnih vojaških nastopov, postojanke so premalo vzorno utrjene itd., z eno besedo: domobranci v povesti so jim premalo junaška vojska, ki nasprotnika tare pred seboj. K takemu presojanju je treba pripomniti, da so bili domobranci tako oboroženi, imeli so take postojanke in tako strategijo, bili so taka vojaka, da vojaško niso bili nikoli premagani; povest to izrecno 1'oudari'a na str. 340 in sl. Domobranci so bili politično premagani, uničila jih je politika zuna- njih in domačih sovražnikov, eni na judovsko-masonski, drugi na katoliški podlagi! Tudi poraze na Turjaku, poraze četnikov v Grčaricah in Grahovem, je zakrivila politika, ne pomanjkljivosti na vojaški strani. Domobranci politične obrambe niso nikoli imeli, na nobeni strani, „ne v Ljubljani, ne v Rimu, ne v Londonu in ne v Ameriki" (str. 341). S tem pa pridemo do političnega problema, ki je ob domobranstvu edino važen: ali so bili domobranci izdajalci ali ne, ali so zaslužili, da so tuji in domači politiki tako delali z njimi kakor so in jih nazadnje tako končali, kakor so jih? Temu problemu je posvečena „Huda pravda", ne kakšna vojska so bili! In upam, da se dobro pravda za njihovo dobro ime. Z mnogih strani so izrekli obžalovanje, da moja „Huda pravda" še ni tisti veliki tekst, narodni ep, kakor ga domobranstvo zasluži (tako dr. Tine Debeljak, tudi dr. S. K. v Taboru št. 5-6). Žal, res ni; za tako veledelo je treba navdihnjenja, ki ga pa naša doba ne da, ne meni, ne komu drugemu. Lotil sem se tega dela zgolj zato, ker so drugi že veliko napisali, pa iz vseh prejšnjih opisov izzveni, kot da so Slovenci šele pozno po 1. 1945 začeli premišljevati, kaj je tisto med vojno pravzapav bilo z njimi, prej da so se kakor omotični navduševali za nek napihnjeni boj proti okupatorju, ki ga v resnici nikjer ni bilo. Da bi ne ostala v zgodovini taka klavrna podoba o nas, sem napisal „Hudo pravdo", v kateri sem hotel pokazati, da so mnogi pravočasno izpregledali satansko igro zapeljivca in se niso pridružili njegovi gledališki borbi proti okupatorju, temveč so se zapeljivcu samemu uprli, pa jim nihče ne more očitati, da bi bili izdajalci, temveč so bili baš nasprotno, domo-branci. Hotel sem v literarni obliki ohraniti podatke, dokler smo še očividci pri življenju, in je tako nastala povest, „ki bo zanamcem kazala smer k snovi za ustvaritev resničnega epa slovenskega naroda (dr. S. K.). Kdai bo nastopila tista rodovitna doba, ki bo dala potrebno navdihnjenje za tako veledelo — kdo ve? Takrat, kadar bodo ti dogodki že zgodovina in .,ne bodo toliko pomembni dogodki sami kakor njihova obdelava in duhovna vsebina"; takrat nam bo morda kak razsvetljen umetnik ustvaril zgodovinsko delo, „v katerem ne bodo poglavitna stvar zanimiv dogodki, temveč duh neke dobe in nogled v človeško notranjost" (dr. Fr. Koblar v Onomhah k Pregliov:m „Tolmincem“). Tolminski unorniki so čakali dve sto let, da se je rodil Preglej, ki nam je v niih odkril „duha dobe" in nam odgrnil ..nogled v človeško notranjost"; ob domobranch pa so se mi še zdeli ..poglavitna stvar" zanimivi dogodki, ker se še gibi mio med nami zlikovci, ki i>h taie. Tale jih npr. tudi takole: v rokopisu ,.Hude pravde" stoji, da je bil z ukazanim umikom domobranski program skrivnostno zavržen, v kniigi je pa natisnjeno, da je bil skrivnostno zavožen (str. 315 snodaj); ra-lika le nreceišnia. kaine? Kaj bi tak inteligentni ..tiskarski škrat" vse prevrnil in prenaredil, če bi se „Huda pravda" pisala šele čez dve sto let! Ker imate sotrudnike, ki v raznih člankih večkrat pokažejo, da bistri v>dijo, dostavljam ob tej priliki k istemu problemu naslednjo resnično zgodbo: V mojem domačem (ne rojstnem!) kraju je živel mož, kmet, ki je bil v i,normalnih razmerah" normalen kristjan, vsak dan je molil rožni venec, vsako nedeljo je šel v cerkev. Ko pa so po 1. 1941 prišle „nenormalne raz-mere", je s tolikimi drugimi tudi njega zazibalo in je kmalu pihal mržnje in zaničevanje do domobrancev. Ko so 1. 1945 del domobrancev ponižane in brezpravne privlekli v Škofjo Loko, je bil tudi on med tistim ..katoliškim ljudstvom", ki ga nihče ni prav poučil in nihče branil pred zapeljivcem in je takrat drlo izpod gora v Loko domobrancem v obraz pljuvat in vpit nad njimi, da jih je treba vse pobesiti. (Nekaj krutih ..zanimivosti" iz tistih dni omenja za skromni V. D. skriti dopisnik v člankih ..Nepozabnim v spomin" v Taboru 1971). Ko pa je mož ležal na smrtni postelji, je pa pred pričami dejal: „V življenju mi je samo tega žal, da sem šel takrat v Loko domobrancem v obraz pljuvat in vpit nad njimi, da jih je treba vse pobesiti." Zdaj je mož že na onem svetu. Ta pravda je huda in ne odneha do zadnjega diha. Lepo pozdravljeni! ZANIMIVI PABERKI Gringo V vseh jezikih ljudska govorica večkrat uporablja kakšne besede, katerih izvirni pomen popolnoma zabriše, ali pa celo spremeni. Največkrat Pa dobj taka popačenka zaničljiv pomen. Spominjam se, kakšen vihar je nekoč nastal v beograjskem parlamentu. To se je zgodilo v tistih zlatih časih jugoslovanskega parlamentarizma, ko so se poslanci med seboj klasično psovali. Okrog leta 1925 je neki poslanec zabrusil drugemu v obraz »bitanga" in „vucibatina“. To je pa pri Srbih hudo žaljivka. V resnici Pa po izvirnosti beseda nima žaljivega pomena, ker je nastala nekje v Vojvodini, kakor so se vsi časopisi o tem na dolgo in široko razpisali, je Slovenec Pisal o tem. Ugotovili so, da je beseda nastala iz nemščine: „Tch bitte die Herberge" (ali nekaj podobnega); kar je pomenilo: „Prosim za prenočišče". Tako so prosili ljudje za gostoljubnost, ko so potovali po svetu (ko so vandrali). Toda sčasoma je ta prošnja dala gornjim besedam popačen pomen, ker je pomenilo: prosjak, vandrovec, klatež, potepuh, italijansko: poltrone, girovago. vagabondo itd. In danes besede ..bitanga" nikar ne izusti v družbi Srbov al; Hrvatov, če nočeš, da ti kdo ne prisoli ene okrog ušes. Tega dogodka sem se spomnil, ko sem slišal, kako so pri neki seji naslednji dan po slovenskem žegnanju, 2. julija 1972 v Slovenski hiši, prisotni hvalili šaljiv prizor „Gringo“. Ko sem pa vprašal, kaj pomeni b^/.eda gringo, pa nihče n; vedel, tudi avtor ne. Ko Lsmo prišli leta 1948 v Argentino, smo takoj slišali besedo gringo, pa čudno, da nam niti staronaseljenj Slovenci niti Argentinci niso vedeli povedati izvirnost te besede, Pa tudi če pogledate v šolske slovarje ali v enciklopedijo, boste našli povsod: „Aplicase en Hispanoamerica al extran-jero cuyo lenguaje difiere del castellano". V enciklopediji pa pristavljajo še, da se is tem označuje v Južni in Srednji Ameriki predvsem angleško govoreče tujce. In kaj več vam tudi izobražen Argentinec ne bo vedel povedati. če ne verjamete, pa poskusite! Jaz sem sicer vedel, da je beseda gringo nastala po začetnih besedah neke ameriške popevke, toda primernega vira nisem imel pri roki. Posredoval mi ga je g. Glinšek. In glejte, kako visoko stojimo Slovenci s svojo kulturo! Pomen besede gringo imamo razloženo v slovenskem prevodu knjige C. M. de Heredia „Fuente de energia" — Vir največje sile, ki jo je poslovenil pok. France Ks. Kremžar in na strani 199 je zapisano: „Bilo je leta 1847, na dan 14. kimavca (septembra), na praznik povišanja sv. Križa, ko je ameriškj general "VVinfield Scott zavzel glavno mehiško mesto. Dne 16. istega meseca je s stare podkraljeve palače že plapolal severnoameriški prapor, Mehikanci, globoko prizadeti v svoiem domoljubju z balkonov in z oken začeli streljati na ameriške vojake, ki so polni zmagoslavja korakali po cestah in prepevali tedaj priljubljeno popevko: „Green grows the bushes" — Zeleno raste grmičje, zaradi tega so jim Mehikanci po prvih besedah te pesmi „Green grows“ (izgovarjali so gringous) rekli gringo, kakor jim še danes pravijo (slovensko bi jim rekli „zelenci“). Da prepreči zahrbtno pobijanje Amerikancev, je general Scott objavil naredbo, v kateri je zagrozil, da bo dal „decimirati|l< vse moško prebivalstvo v mestu, če se ponovi umor le enega ameriškega vojaka. Mesto se je pogreznilo v mrtvaško, tihoto, nihče si ni več upal na cesto. Za nas to ni tako strašno, ker vemo, da je Hitler „centimiral“ Slovence — sto za enega Nemca, Mussolini je pa pobijal brez naredbe, da o partizanih sploh ne govorimo. Dr. S. B. TANJUG Dne 11. aprila 1965, ko je Kardelj obiskal Buchenwald, je zapisal v spominsko knjigo: „Naj bo ta spomenik strahote večen opomin ljudem, naj ostanejo ljudje." (Delo 12. 4. 1965.) Vttsii Ibi novice iz Hiilwniikoc<‘ Sredi letošnjega poletja je obhajal svojo 60-letnico Rudi Kotar, ki živi s svojo družino v Milwaukee-ju. Rudi je odličen pevec — tenorist, tudi drugače je navdušen sodelavec pri vseh slovenskih prireditvah, igrah in piknikih, ker je tudi odličen kuhar. Doma je blizu Brežic, med vojno ie bil zaposlen na Prevodu v Ljubljani. Je vedno in povsod zaželen v družbi kot pevec in prijatelj. Letos sem ga imel čast pozdraviti v Triglavskem narku, kjer in kamor vedno rad prihaja med svoje prijatelje. Rudi je ed:n ti tih, ki rad pomaga vsakemu in kjerkoli je le mogoče. Naj mu ljubi Bog partizani udrli skozi žico. Napetost je rastla z vsako minuto." „Sonce se je danes ustavilo na nebu; noče priti mrak, ko se bo izvršil iiapad." To je šumelo vsem v glavah in glodalo, kakor zadnja rešilna misel. Znova se je pripravljal vodnik udarne čete za napad z bombami. Počasi je pogledal izza stene debelega zidu. Tedaj je zaropotalo od sosednje strani. „Teh ne bomo tako lahko iznenadili. So že obveščeni." Sledilo je povelje: »Mitraljezci, zasedite vso hišo in pripravite položaje, da nas boste ščitili s svojim ognjem, ko napademo." Mrzlično so'lezli domobranci po stopnicah v zgornje prostore hiše. Odpirali so sobe in pri oknih iskali pravilne položaje. Drugemu je bil varen zaklon debel hlod, za katerega se je neopazno priplazil in iskal primerno mesto strojničar s svojim pomagačem. „Vsi na svojih mestih! „Juriš! Hura!“ so zavpili vsi domobranci hkrati. Vžgalo je od vseh strani proti sosedni hiši. „Bombe“, je zakričal vodnik. Za njim so skočili še ostali domobranci. Odvrgli so ročne bombe. Naskočili so hišo. Skozi okna in vrata so streljali in jo obšli od strani. Zavzeli so jo. „Juriš! Hura! Naprej," je vpil vodnik, ko je videl, da se ni oglasilo od sosednje hiše. Z nekaj skoki so stali v zadnji hiši pred domobransko postojanko. V vasi je hreščalo. Od časa do časa se je ujelo razločno kričanje povelj ali psovk in znova utonilo v peklu streljanja. Poveljnik udarne čete je s preostalimi domobranci čistil, lovil, in pobiral... Domobrancev ni več ustavilo partizansko streljanje, ki je postajalo vedno bolj slabotno. „Belčki, predajte se", se ni več oglasilo in „juriš“ se je spremenil v maničen beg. Vodnik je krepko stisnil roko prvemu domobrancu iz postojanke. Toda takoj je sledilo povelje: „Izpad! za partizani..." Glavna kolona, ki je prodirala po dolini, se je med tem časom toliko približala vasi da je pričela borbo s partizanskimi zasedami in zunanjimi zaščitnicami. Domobranci po hribu so na več mestih predrli partizanski obroč in prišli pred vas, ko je domobranska udarna četa že dosegla oblegano postojanko. Prodor je bil izvršen. Domobranci so se vrgli kakor levi na partizanske položaje, dokler ti niso pričeli s splošnim umikom proti Ljubljanski pokrajini. .. Borba je bila končana. Vas je znova zaživela. Ukresnil se je novi dan; in zopet je plaval zvečer mesec nad dolino. Na vasi se je oglasila domobranska pesem. Domobranci so znova hodili na pohode in ponoči čuli na mrtvi straži v zasedah, da obvarujejo vas in njene dobre ljudi pred rdečo svobodo. Svobodni Sveta, združite se: za Boga — Narod — Domovino! Popravi: V zadnji številki „Tabora“ je objavljen pod zaglavjem ,zanimivi poberki" dopis s podpisom B. P. Ker je prispevek poslal g. dr. S B., prosimo vse bralce, da to napako popravijo, gospoda dr. S. B. pa, da nam to oprosti. Hvala! Julija Jelenc NAŠE POKOPALIŠČE Zdaj počiva štembur, moj oče, že več deset let in čaka Vstajenja na šmihelskem pokopališču v družbi obeh svojih žena in svojih hčerk Mici in Pavle, ki je toliko pretrpela v času komunistične strahovlade. Naše šmihelsko pokopališče je nekaj posebnega. Novejša pokopališča, ki ne leže več sredi vasi okoli cerkve, se navadno nahajajo na samotnem kraju in vzbujajo otožna, turobna čustva. Naše pokopališče pa leži sredi žitnega polja na vzvišenem mestu in vzbuja prijazen, skoro bi rekla, vesel vtis. Z našega pokopališča se ti nudi na vse štiri strani sveta lep razgled. Če pogledaš proti severu, imaš pred seboj vso panoramo Novega mesta. Na vrhu kraljuje Kapiteljska cerkev z visokim zvonikom in poševno prizidanem prezbiterijem. Pod cerkvijo pa se po vsem bregu stiskajo bele hišice kakor v betlehemskih jaslicah. Na hribovju za mestom se na levi strani dviga stari grad Hmeljnik, na desni strani pa vinorodna Trška gora, po kateri so posejane zidanice. Prav zadaj pa zapira obzorje dvojni vrh Svetega Kuma s cerkvicama sv. Neže in sv. Jošta. Če pogledaš proti vzhodu, se ti odpre vsa dolina Krke s prekrasnimi Vrtovi, žabja vas, Gotna vas in druge bele vasice, za katerimi leži ravno Krško polje. Če pogledaš proti jugu, se dviga pred Teboj vse široko sleme Gorjancev od cerkvice sv. Miklavža tja do Radohe in Peščenika z zelenimi gozdovi, v katerih se skrivajo nežne vile in poredni škrati, ki jih je še videl in opisoval stari profesor Janez Trdina. Če pogledaš proti zahodu, vidiš vse kočevsko hribovje od Kump Ma-tta. kjer se svet prevesi v Belo krajino, tja do temnega Roga žalostnega spomina. Vmes med cerkvijo sv. Petra vrh gozda nad Krko in Hmeljnikor.i Pa vidiš ob jasnih dneh za cerkvico sv. Ane nad Mirno pečjo visoke gorenjske gore in skalnate vrhove Triglava. Ob vhodu na pokopališče rasteta dve lipi. Vhodna vrata so toliko vegasta, da se ne dajo zapirati in so noč in dan odprta. Sredi pokopališča stoji kapelica. Vrh strehe kliče k Vstajenju velik iz pločevine izrezan angel, ki so mu zimski vetrovi z Gorjancev skrivili trobento. Pod kapom ob Zadnji strani kapelice se je odtrgal del pločevinastega žleba in enakomerno udaria ob steno, spominjajoč nas, da ne vemo ne ure, ne dneva. Po vsem pokopališču so v slikovitem neredu med zeleno travo pisanimi Poljskimi cveticami razmeščeni grobovi z železnimi in lesenimi križi. Tu čaka Vstajenja toliko mojih znancev. Tu počivajo mojega moža starši m u.iegova sestra, lepa Anica. Tu sni z vso svojo družino stari šuklje. Na ne-t-em spomeniku je pisano v nemškem jeziku, da tukaj počiva Julija pleme- nita Schenchensthnel, rojena Primitz, Prešernova pesniška ljubezen. Stari sodni nadsvetnik Smola jo je še poznal in jo je tudi šel kropit, ko je ležala na mrliškem odru. Pravil mi je, da je bila res lepa, ampak zmeraj nekam otožna. Nikdar nisem mislila, da bom videla toliko sveta. Videla sem velika in razkošna pokopališča z umetnimi mavzoleji in velikimi spomeniki iz rezanega kamna na Dunaju, v Padovi, v Milanu, v Rimu, v Mendozi in v Buenos Airesu na Chacariti, v R^coleti in v Olivosu. Ni ga pa na svetu tako ddmačega, tako lepega in tako toplega pokopališča kot šmihelsko. Kakor vsak človek, se tudi jaz veselim življenja, vendar se mi zdi, da na našem pokopališču mora biti prijetno počivati. Še vlak, ki prihaia iz Bele krajine, vselej veselo zažvižga, ko veri mimo našega pokopališča. Ljuba bralka in prijazni bralec! Ko se bosta kdaj vozila z vlakom iz Novega mesta v Belo krajino, poglejta — čim vlak krene s postaiice Kandija — skozi okno na levi strani v smeri vožne in bosta videla, kako res lepo je naše šmihelsko pokopališče. IZ PISEM Spoštovani g. urednik: V osmi številki Tabora ste na strani 212 objavili pismo uredniku, ki Vam ga je poslal g. Miloš Stare, predsednik NO za Slovenijo. V tem pismu g. Stare komentira oziroma „popravlja“ moj članek „Prvi slovenski ilegalni pokret“, ki je bil objavljen v 5-6 št. Tabora. K temu pismu bi rad dodrl tele pripombe: 1) Nobenega dvoma ali pomisleka ni o tem, da je bil NO ustanovljen na osnovi dogovora imenovanih strank na narodni praznik leta 1944, (29. okt 1944). To mi je dobro znano, ker sem se za to ustanovitev zelo zanimal. 2) Na moje veliko razočaranje pa sem že v Ljubljani slišal in dobil informacije od merodajnih oseb, da je bilo v tem odboru rezervirano mesto tudi za komuniste. 3) Ne morem citirati oseb, od katerih sem to informacijo dobil; in !>i tudi ne bilo prav, ker je eden med njimi, ki je bil zelo blizu ustanovitve NO, sedaj že pokojni. Zato pa navajam izjavo, ki je zabeležena v „Kole-darčku slovenskih emigrantov za leto 1946“. V tem koledarčku stoji na 102. strani članek pod naslovom ,,Narodni odbor v emigraciji". Na strani 101. je v tem članku pod točko 4. zapisano tole: Podpisane stranke odklanjajo vsako sodelovanje in tudi vsako razprav- Ijanje ali dogovaranje z OF ali AVNOJ-cm, ker vidijo v teh dveh organizacijah totalitarne politične tvorbe z delavskimi metodami fašističnega značaja. Pripravljene pa so stopiti v razogovre s komunistično partijo. Mislim, da je vsak nadaljnji komentar nepotreben. Pomnimo, da je ta izjava bila podana dne 2.3. oktobra 1945, tedaj, ko se trupla tisočev poklanih domobrancev še niso ohladila. G. urednik, tole v pojasnilo na trditve v mojem članku in na sledeči komentar g. Stareta. Prosim Vas, da tole pojasnilo objavite. Prilagam Vam fotokopijo omenjenega koledarčka. Vam, vsem borcem in prijateljem Tabora iskren pozdrav, vdani FG. DAROVALI SO: Za Zavetišče: Čisti dobiček na večerji, ki jo je priredil odbor Zavetišča 26. 8. 1972 v „Našem domu“ v San Justu je 1.866.70. Čisti dobiček pri kosilu, ki ga ’e priredil slov. dom v Carapachay-u v korist Zavetišča 17. 9. 1972 670.—. Rifa v Carapachay-u 17. 9. 1972 200.—. Mesto cvetja za pok. Veroniko Kobal Repar Jože, J. J. Suarez . 50.— Mesto cvetja za pok. Tomažem Dermastja Šurman Vera-Božo, M. Co-ronado .................. 50.— Mesto cvetja za pok. Valentinom Markež Rožman Jakob, Capital .. 50.— Mesto cvetja za pok. Janezom žnidaršič Ahlin Francka, San Justo . 50.— ZDSPB Tabor, Cleveland. • .Čisti dobiček na pikniku v korist Zavetišča 23. 7. 1972 na Pristavi-Genova, Cleveland Dol. 528.55. Posamezniki ki so darovali za Zavetišče na pikniku na Pristavi 23. 7 1972: (Dol.): France Dejak ................... 25 Dr. Maks in Meta Rak............ 25 Frank Sterle ................... 20 Milan Zajec .................... 20 Dr. Milan Pavlovčič ............ 10 Mihael Telič ......... Lojze Mohar .......... Anton in Pavla Adamič John Petrič .......... Antonija Novak ....... Ivan Hautman ......... 10 5 5 Z 5 5 Karel Zajec ................... 5 Lojze in Tončka Kodrič ........ 5 Franc Kamin ................... 2 Jože Cerar, Hamilton ......... 20 Za tiskovni sklad gl. Tabor: Prodaja knjig .................. 20 J. B., Avstralija (avstr, dol.)..* 2 SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NIMA PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA JE PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM. VSEBINA Fidel Castro se ha alineado con Moscu ........................... Kje st jimo (F. G.) ........................................ . . . Ideal stare grške demokracije (dr. C. Jelenc) ................... Laži o Ameriki (EC) ............................................. Iz popotne torbe (ič) ........................................... Ena proslava ali dve ? .......................................... Kje so seznami ? ................................................ 325 let po ^komunističnem manifestu1* (E. C.) ................... , Huda pravda11 se nadaljuje (L. Ikja) .......................... Gringo (Dr. S. B.) .............................................. Ve ti in novice iz Mihvaukee .................................... Med vršaci treska (M. Amon) .............. ...................... Naše pokopališče (Julija Jelenc) ................................ Iz pisem ........................................................ Darovali so ........ ............................................. 257 L 5 3 264 265 270 273 275 276 277 270 281 282 28? 28S ITI sl II < !"1 TARIFA REDUCIDA Concesi6n N9 8133 FRANOUEO PAGADO Concesičn N9 2619 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.159.810.