r-l I VSEBINA Uvodnik Ob 65-letnici ustanovitve Slavističnega društva Slovenije Razprave in članki 1 '7'1 Vesna Gomezel Mikolič Povezanost narodne in jezikovne zavesti -ton Monika Kalin Golob Limonadnica, odbiratelj in drugo slovensko komunikološko izrazje -iftC Mateja Pezdirc Bartol Vloga bralca v poglavitnih literamoteoretičnih smereh 20. stoletja - I. del Stališča 207 ^5^? 1^5 Dve sestri in sestrična Jubileji 216 SoUner Perdih Ob jubileju Marka Kranjca Jezik in slovstvo Letnik XLV, številka S Ljubljana, april 1999/2000 ISSN 0021-6933 http:/Avww.ff.uni-lj.si/jis j Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika m književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera pieta d.o.o., Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 5000 SIT, cena posamezne številke 650 SIT, cena dvojne številke 1200 SIT. Za člane Zveze slavističnih društev Slovenije je letna naročnina 3500 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 1800 SIT. Letna naročnina za evropske države je 60 DEM, za neevropske države pa 70 DEM. Naklada 2000 izvodov. Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Revija je uvrščena med izdelke, od katerih se plačuje 8-odstotni davek na dodano vrednost Č 134236 UVODNIK Ob 65-letnici ustanovitve Slavističnega društva Slovenije I-ietos je minilo 65 let od ustanovitve Slavističnega društva Slovenije. V počastitev te obletnice je 7. junija leta 2000 predsednik Republike Slovenije gospod Milan Kučan sprejel Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije in častne člane društva. Čestitkam ob jubileju se pridružuje tudi uredništvo Jezika in slovstva. Ob tej priložnosti objavljamo nagovor predsednika Republike Slovenije. Slovenščina je sodoben in živ jezik, sposoben sprejeti izzive prihodnosti Spoštovani, v veliko zadovoljstvo mi je, da vas lahko pozdravim ob 65-letnici vašega stanovskega društva. Društvo si je ob svojem nastanku še v kraljevini Jugoslaviji naložilo zahtevno nalogo, da bo skrbelo za slovenski jezik v šoli in v družbi nasploh, še posebej v vseh prostorih življenjskega bivanja Slovencev. Zavzelo se je za uveljavljanje in tudi za usposabljanje slovenščine ter se s tem trajno zavezalo slovenstvu in narodovi prihodnosti. Svoje poslanstvo je Društvo ves čas opravljalo vztrajno in požrtvovalno. Postavljalo si je visoke ambicije in visoka profesionalna merila. Spodbujalo je znanstveno raziskovanje slovenskega jezika in književnosti, svoje vedenje in znanje je s svojimi publikacijami in strokovnimi srečanji dajalo tudi drugim. Vodilo ustanovnih članov je ostajalo nespremenjeno tudi v časih preizkušenj, ki jim je bila slovenščina izpostavljena. Vi najbolje veste, kaj pomeni materinščina za narodov obstoj in razvoj. Slovenščina je, tudi zaradi vašega zavedanja o pomenu jezika za duhovno rast človeka in naroda, sodoben in živ jezik, ki je sposoben sprejeti izzive prihodnosti. Bili ste in še zmeraj ste varuhi in ustvarjalci jezika, ker se niste pustili preplaviti politiki. Vaše društvo je trden del civilne družbe že od časov, ko sploh ni bila zaželena. Materni jezik je človekova vsebina. Je vsebina posameznikove identitete in narodove identitete, skupnega duhovnega izročila in ustvarjalnosti, brez česar ni samozavestnega odpiranja svetu. Spoznanje o mestu, ki ga ima slovenščina za nacionalno identiteto, nosimo Slovenci s seboj že od časov, ko je eden največjih Slovencev vseh časov Primož Trubar Kranjce, Štajerce, Korošce, Goričane in Istrane prvič nagovoril kot Slovence. Čez meje administrativnih pokrajin jih je nagovoril kot pripadnike iste narodne skupnosti, istega jezika. »Vsem Slovencom Gnado, Mir, 171 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 UVODNIK Milost,« je zapisal in postavil temelje slovenski nacionalni zavesti, ki se s kulturo in jezikom, s skupno duhovno dediščino oblikuje v skupno identiteto. MiniU so časi najhujšega in sistematičnega potujčevanja. Danes je slovenščina pred novimi zahtevnimi preizkusi. Ko bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo, bo slovenščina eden od enakopravnih uradnih jezikov Evropske unije. V slovenščini bo objavljen ves evropski pravni red. Že samo prevod je velik nacionalni projekt, pri katerem se bo slovenščina ponovno preizkusila kot izrazno in predstavno celovit, suveren jezik slovenskega naroda, ki v svoji materinščini vstopa v informacijsko dobo človeštva. Verjamem, da je ta priložnost ustvarjalni izziv tudi za vas, za Društvo ter za strokovne ustanove. Res se v jezikovnem pogledu evropska realnost z vsemi jeziki zdi pravi Babilon. Vendar je v tem tudi primerjalna prednost združene Evrope. Evropa se vzpostavlja kot eno od civilizacijskih jeder nove globalne družbe. To ustvarjalno jedro bo svoje moči črpalo iz vseh evropskih kultur in jezikov. Črpalo bo iz kreativnega naboja, iz ustvarjanja in razmišljanja sodobnega Evropejca, tudi slovenskega Evropejca, ki bo svojo idejo znal formulirati v jeziku, s katerim bo bogatil evropske duhovne horizonte in ga ne siromašil z oskubljenimi približki misli in formulacij v tujem jeziku. Tudi zato boljše ali slabše znanje tujih jezikov, na kar smo bili Slovenci vedno ponosni, ne sme krniti priložnosti za rabo slovenskega jezika, nasprotno, ravno to kliče k razvoju jezika, k njegovi veljavi, k naši zvestobi in privrženosti materinščini. Ni velikih in malih narodov, ni velikih in malih jezikov. So velike in male ideje in je naša zmožnost, da jih izrazimo. Vsi smo na preizkusu ustvarjalnih idej, znanj in širine duha, ki se kaže tudi v odnosu do živosti in prihodnosti maternega jezika. Ideja združene Evrope je ideja večjezične Evrope, ki se zaveda pomena vseh jezikov za vsakršno ustvarjalnost. Tako tudi ravna. Slovenščine zato ne more ogroziti članstvo Slovenije v Evropski uniji, niti splošna raba enega od svetovnih jezikov za lažje sporazumevanje. Ogrozimo jo lahko le sami. Za slovenščino smo se deklarirano potegovali od prvega političnega programa leta 1848. Obvarovali smo jo v obeh Jugoslavijah. Obvarovali smo jo pred potujčevanjem in izničevanjem v času fašizma in nacizma. Z osamosvojitvijo smo dosegli tudi njeno suverenost. Kot nacija smo se konstituirali s slovenskim jezikom in ustvarjanjem v slovenskem jeziku. V združeni Evropi bodo Evropejci spoštovali naš jezik, če ga bomo spoštovali sami. Če mu bomo dajali veljavo, ki mu gre, če bo vsakdo med nami brez zadrege sposoben oblikovati in ustvarjati besedila o temah človeštva novega tisočletja. Če mu bomo pri tem pomagali tudi s sodobnimi tehničnimi orodji, med njimi tudi z računalniško podporo za izražanje v materinščini. Iz roda v rod zraste tudi jezik. Vi, spoštovani redni in častni člani slavističnega društva, ter Vaši veliki predhodniki ste veliko pripomogli, da je bila ta rast zdrava in plemenita. Hvala vam in najboljše želje za delo, ki Vam ga prinašajo novi časi in novi izzivi. Milan Kučan Predsednik Republike Slovenije 172 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 i RAZPRAVE IN ČLANKI Vesna Gomezel Mikolič UDK 323.1(497.4):811.163.6 Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije v Kopru Povezanost narodne in jezikovne zavesti 1 Uvod v Sloveniji smo z vzpostavitvijo slovenske nacionalne države priča pomembnim premikom na področju etnične identitete, in sicer tako slovenske kot tudi identitete avtohtonih manjšin in priseljencev. Poleg tega so vprašanja v zvezi z etnično identiteto še posebej aktualna v procesih evropskega povezovanja in globalizacije, procesih, v katerih želi biti soudeležena tudi mlada slovenska država in ki se bodo brez dvoma močno odražali tudi v slovenskih obmejnih, regionalnih in narodnostno mešanih družbenih skupnostih. Zato smo se v okviru širše sociolingvistične raziskave, ki žeU ugotoviti povezanost narodne in jezikovne zavesti na eni strani in jezikovnosporazumevalne zmožnosti večinskega, tj. slovenskega prebivalstva na narodnostno mešanem področju Slovenske Istre na drugi, najprej posvetili definiranju pojmov narodna in jezikovna zavest. Poskušali smo določiti njune medsebojne relacije in ugotoviti, kakšen pomen imajo te za slovenski narod danes oziroma kaj bodo pomenile za Slovence ob vstopanju v nove mednarodne povezave. 2 Etnično/nacionalno in narodna zavest 2.1 Etničnost Pojem etničnosti (iz gr. ethnos — ljudstvo) teoretiki zelo razUčno razlagajo; nekaterim etnična skupnost pomeni neko manjšinsko skupnost, drugi etničnost razlagajo kot lastnost neke skupnosti na določeni razvojni stopnji oblikovanja skupne družbene identitete, temelječe na skupnem izvoru, kulturi, jeziku, religiji itn., tretji pa o etničnosti govorijo kot o lastnosti vseh skupnosti, ki jih povezuje skupna kultura. Čeprav tudi v okviru zadnjega koncepta prihaja do različnih pogledov, ko se etničnost razlaga bodisi kot statičen bodisi kot izrazito dinamičen pojav,' pa lahko nasprotujoča si pogleda povežemo, če pozornost usmerimo na kulturno kontinuiteto ali tradicijo. Tako Smith (1991: 52-55) govori o kompleksu mitov, spominov, simbolov in vrednot, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in po katerih se neka skupnost ločuje od drugih. S tega vidika je etničnost pojav, ki v zgodovini nastopa z različno močjo, lahko celo ponikne, a vendar se vedno znova vrača. 1 Smith (1991: 52-53) tako govori o l.i. prvobitnežih (primordialists) oz. večnostnikih (perennialists) oz. o parmenidovskem pristopu na eni strani in o heraklitovskem toku na drugi. Prvi trdijo, da je etničnost neločljiv del človeških združb, da je pač nekaj danega, čeprav priznavajo, da se njene pojavne oblike in njena intenzivnost v času in prostoru spreminjajo. Etničnost je torej bolj statičen kot dinamičen pojav. Drugi, ki pa opozarjajo na njeno dinamično naravo, etničnost vidijo kot visoko spremenljivo in nepomembno postavko, ki se ves čas spreminja, nastaja in izginja. . 173 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI 2.2 Kultura V zvezi s kulturno tradicijo pa se pojavi problem definiranja kulture, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga kot »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« (SSJK, 1975: 526). Pojem kulture je lahko zelo širok, če pod človeško družbo razumemo npr. vse današnje zahodne demokratične države, ki so razvile urbano, sekularizirano in industrializirano stopnjo civilizacije; nasprotno pa se pojem kulture zelo zoži, če ga povezujemo z različnimi družbenimi skupinami, npr. z ateisti, homoseksualci, delavskim razredom itn., za katere so prav tako značilne skupne vrednote, navade itn. V obeh primerih gre za neetnično pojmovanje kulture kot civilizacije ali življenjskega sloga. V našem primeru kulturo razumemo v etničnem pomenu, tj. kot skupek lastnosti, po katerih se etnične skupnosti razlikujejo med seboj. Če torej kulturo razlagamo kot neke vrste vsebino pojma etničnost, se nam takoj odpre vprašanje o njenih sestavinah. S tega vidika se zdi zanimiva razčlenitev kulture (po Tomalinu in Stempleskem, v: Čok, 1999: 51) na vedenjske vzorce (običaji, navade, oblačila, hrana, prosti čas), ideje (prepričanja/stališča, vrednote, institucije) ter proizvode (književnost, folklora, umetnost, glasba, (umetni) izdelki), ki jih razvrščata najvišje. V vsakdanjem govoru kulturo velikokrat razumemo le kot kulturo v ožjem smislu, kot t.i. proizvode v zgornjem primeru ali umetniško ustvarjalnost. Seveda pa je v primeru neke etnične/nacionalne kulture nujno treba opazovati vse tri ravni, čeprav kulturne razlike med različnimi etničnimi/narodnimi skupnostmi niso na vseh treh ravneh enake, pa tudi pomen posameznih sestavin za obstoj neke etnične/narodne skupnosti kot take je zelo različen. Fishman tu na prvem mestu izpostavlja jezik kot naravno in nujno sestavino fizične in kulturne kolektivne tradicije, ki je kot tak pomemben pokazatelj etnične avtentičnosti. To je po njegovem še najbolj značilno za evropske in sredozemske skupnosti (Fishman, 1989: 9-22). Kymlicka (1995: 17-19, 76-80) govori o t.i. 'societalni' kulturi {societal culture), ki omogoča posameznim članom, da najdejo smiseln način bivanja v družbi skozi vrsto dejavnosti na socialnem, vzgojno-izobraževalnem, verskem, rekreacijskem in gospodarskem področju, in to tako v zasebni kot javni sferi. Takšna kultura se lahko razvije na teritorialno omejenem prostoru in na osnovi skupnega jezika. To pa so značilnosti narodne skupnosti, kakršna se je razvila v procesu modernizacije (Gellner, v: Kymlicka, 1995: 76). Kymlicka trdi, da imajo sposobnost in motivacijo za ohranjanje lastne 'societalne' kulture le narodne skupnosti — ne glede na to, ali so to narodi v lastni državi ali avtohtone narodne manjšine — medtem ko priseljenske manjšine predstavljajo le podskupine v okviru skupne kulture, ki jo oblikuje dominanten narod in ki jo priseljenci na neki način lahko obogatijo. Kymlickova 'societalna' kultura vsebuje tako skupen zgodovinski spomin in skupne vrednote kot tudi skupne institucije in družbene prakse. Kymlicka namreč dopolnjuje preveč abstraktno Dworkinovo definicijo kulture kot 'skupnega slovarja tradicij in konvencij' (v: Kymlicka, 1995: 76) s tem, da gre tu tudi za slovar vsakdanjega družbenega življenja, ki da mora pokriti vsa področja družbenega življenja. Vpliv kulture v družbenem življenju pa se lahko doseže le preko institucij, kot so šole, mediji, gospodarstvo, vlada itn., ah povedano drugače: tudi preko družbenih in političnih organizacij se kaže kultura neke skupnosti.^ Po drugi strani pa institucije, katerih delovanje sloni na kulturi neke skupnosti, omogočajo njenim pripadnikom udeležbo v javnem življenju in s tem še povečujejo občutek pripadnosti neki skupnosti (Tamir, v: Kymlicka, 1993: 90). Pri tem Kymlicka opozarja, da 'societalna' kultura poleg tega, da nudi možnost izbire med različnimi načini delovanja, ki temeljijo na skupni zgodovinski tradiciji in družbenih konvencijah, ponuja tudi kriterije, s katerimi te načine ovrednotimo. Po Dworkinu (v: Kymlicka, 1995: 83) kultura ponuja očala, skozi katera lahko izkušnje ovrednotimo. Ta 'očala' so uporabna tudi, ko gre za medsebojno prepletanje različnih kultur in odločanje o tem, katere prvine neke druge kulture bomo sprejeli kot del lastne kulture. Kultura potemtakem ni statičen, pač pa nenehno spreminjajoč se pojav, ki se preoblikuje v interakciji z drugimi kulturami. ^ Podobno tudi Jones (1999) ugotavlja, da družbene in politične organizacije kažejo skupno kulturno shemo. 174 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI; Tudi nekaterim drugim avtorjem se kultura bolj kot skupek določenih lastnosti kaže kot neki orientacijski sistem, ki vpliva na posameznikovo individualno ravnanje in se kot taka neprestano spreminja (Hammerschmidt, 1999; Jones, 1999). Pri tem Jones ločuje biološko in družbeno plat kulture, čeprav pogreša teorijo, ki bi ustrezno povezala ta dva vidika; neka skupnost si namreč skozi skupinsko interakcijo ustvari t.i. 'kulturno shemo', ki se zasidra v posameznikovih možganih in se nato iz generacije v generacijo prenaša torej tudi na fiziološki osnovi. Medtem ko je ta 'kulturna shema' relativno statična (biološki vidik), pa nove družbene izkušnje posameznika in interkulturna komunikacija to shemo nadgrajujejo in sčasoma tudi spreminjajo (družbeni vidik) (Jones, 1999). Prav gotovo je tudi od dinamike kulturnih sprememb neke skupnosti odvisno, kako se bo ta občutila drugačna od drugih skupnosti in ali se bo odrazila kot posebna etnična skupnost. 2.3 Narod Če se zdaj vrnemo k pojmu etničnosti, lahko povzamemo, da je kot izraz kulturne dinamike značilna za vse skupnosti s skupno kulturno tradicijo, ki se v interakciji z drugimi skupnostmi občutijo drugačne. K tem skupnostim, ki jih torej lahko poimenujemo etnične skupnosti v širšem pomenu besede, sodijo seveda tudi narodi, ki niso 'nič drugega' kot »samozavestne etnične skupine« (Weber, v: Rizman, 1991a: 18) oz. »politično ozaveščene etnije« (Rizman, 1991a: 18). Bistvena razlika med etnično skupnostjo v ožjem pomenu in, lahko bi rekli, narodno etnično skupnostjo je namreč njun odnos do države (Eriksen, 1993; Kellas, 1991; Rizman, 1990, 1991a, 1995). Medtem ko etnične skupnosti nimajo političnih aspiracij, pa je za narod vedno značilen tudi politični izraz. Razmerje med pomeni teh dveh pojmov lahko pojasnimo s spodnjo skico: etnična skupnost etnična skupnost brez narod kot politično ozaveščena političnih aspiracij etnična skupnost Medtem ko tudi večina drugih avtorjev narod razume kot etnično skupnost, ki obvladuje državo in katere identiteta se izraža v uradni simboliki in pravni ureditvi (npr. Gellner, Smith), pa nekateri teoretiki narod (nation) razumejo predvsem kot državo, ki lahko nastane tudi neodvisno od etnične komponente (prim. Eriksen, 1993: 107). V slovenščini se v tem primeru velikokrat uporablja beseda nacija (npr. ameriška nacija). V našem izvajanju pa izraza nacija in nacionalno razumemo kot sinonima narodu in narodnemu. Narode glede na razvoj ločimo na t.i. kulturne in politične narode. Zavest o združenosti in skupni pripadnosti se pri prvih opira na realno bivajoče znake, kot so skupni jezik, ozemlje, zgodovina, običaji, vera itn., in je obstajala neodvisno od države. Politični narodi pa so nastali na osnovi ideje kolektivne in individualne samoodločbe hkrati s t.i. nacionalno državo (prim. Rizman, 1990,1995). Prav gotovo je pri obravnavi naroda, nacionalizma in nacionalne države potrebno upoštevati tako politične in ekonomske vidike, ki so v nekem določenem zgodovinskem obdobju sprožili pomemben kvalitetni premik v njihovem razvoju, kot tudi kulturne elemente, ki označujejo vsako etnično skupnost in katere vpliv na razvoj naroda sega daleč nazaj v zgodovino. Vendar pa, medtem ko je večina avtorjev pozorna le na politične, ekonomske in kulturne vidike naroda in nacionalizma, Anderson izpostavlja predvsem intenzivnost in vztrajnost nacionalne identitete in z njo povezanih čustev. Narod mu pomeni kontinuiteto razširjene družinske skupnosti iz ene v drugo generacijo. V času zatona religije se mu nacionalizem kaže kot 'sekulama preobrazba usode v kontinuiteto' oz. kot 'kulturni sistem z religioznimi potezami' (Anderson, v: Eriksen, 1993: 102). Kellas svoje delo o nacionalizmu in etničnosti sklene prav z mislijo, da bi moral biti glavni namen vseh teorij o nacionalizmu, pojasniti moč nacionalističnih čustev, zaradi katerih so ljudje 175 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKlI pripravljeni umirati za svoj narod (Kellas, 1991; 170-171). Tu se pojavi vprašanje etnične identitete, na katero je osredotočena tudi naša razprava. 2.4 Narodna pripadnost in narodna zavest Na točki etnične identitete se sociološki in antropološki vidik srečuje s psihološkim, saj poleg družbe kot celote stopi v ospredje posameznik z lastnimi osebnostnimi potezami in vrednotami. S psihološkega vidika se nam etnična/narodna identiteta pokaže kot izrazito večplasten pojav. Tako Nečak Luk govori o tem, da etničnost lahko doseže globlje ali pa le površinske plasti zavesti in zavezanosti ter da je večplastna tako glede sestavin kot tudi glede na izkušnje posameznika. Pri tem avtorica omenja naslednje distinkcije sestavin etničnega: vrojena razsežnost : pridobljeni vidiki; stabilni : spreminjajoči se vidiki; bistveni, eksistenčni : kontrastni, površinski vidiki; racionalna : zunaj racionalna razsežnost (Nečak Liik, 1998: 23). Gayeva (v: Pertot, 1991: 43) s tem v zvezi govori o razvojnih stopnjah etnične identitete, od nezavedanja v predšolski dobi preko konfrontacije in egocentrizma do pojasnitve odnosov, intemalizacije in integracije pri odraslih kot najvišje stopnje. Po Musku (1994) narodnostna zavest in identiteta obsegata tako občutje različnosti kot občutje pripadnosti. Pri tem občutju pa gre za »zavestne, še bolj pa zgodaj pridobljene in zato nezavedne kognitivne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) povezujejo njega samega z bistvenimi potezami narodnostne skupine: z jezikom, kulturo, zgodovino, geografskim položajem, državnostjo, etnično in nacionalno pripadnostjo družine in ožjega sorodstva ter drugimi. /.../ Posameznik se identificira s svojo nacionalno skupnostjo in se spoznavno, emocionalno in tudi moralno veže nanjo« (Musek, 1994, 22). Narodnostno zavest in identiteto torej tvorijo kognitivna, emocionalna in moralna komponenta, ki jim Musek dodaja še socialno, motivacijsko in metafizično-transcendentno. Čeprav jih navaja kot enakovredne, pa lahko na osnovi njegovega izvajanja zaključimo, da so temelj narodne zavesti in identitete zavestno ali nezavedno oblikovane kognitivne sheme, ki povzročijo nadaljnje spremembe na kognitivni, emocionalni, moralni in drugih ravneh narodne zavesti. Seveda je odnos tako med zavestnimi in nezavednimi prvinami kot med razhčnimi komponentami nacionalne zavesti lahko zelo zanimiv. Nekatere nezavedne prvine so pridobljene bodisi zelo zgodaj bodisi — npr. nekateri narodnostni stereotipi^ — kasneje prav tako v procesih nezavednega socialnega učenja. Odrasel in zrel človek pa nujno tudi zavestno presoja svojo narodnostno pripadnost in vsaj delno tudi zavestno oblikuje svojo narodno zavest in identiteto. Zavestne prvine narodne zavesti so izjemno pomembne zato, ker jih danes štejemo za nujno sestavino modernega pojmovanja narodne zavesti in identitete. Zavestna in svobodna opredeUtev narodne pripadnosti je torej v očeh sodobnega sveta nujna in spoštovanja vredna sestavina narodne identitete posameznika (Musek, 1994: 20-23; Musek, 1999: 139). S tega vidika lahko narodno zavest pojmujemo kot eno od osnovnih stališč vsakega posameznika, ki se manifestira v nizu stališč. Čeprav spadajo stališča v sfero kognicij ter se njihovi elementi in medsebojna razmerja kažejo kot posebna kognitivna struktura, vsako staUšče predstavlja integracijo treh osnovnih duševnih funkcij: kognitivne, emotivne, dinamične/aktivnostne komponente. Med temi dimenzijami obstaja tesna povezanost, tako da jih lahko ločimo pojmovno, ne pa reahio. Od samih stališč in razmer, v katerih se pojavljajo, je odvisno, katera dimenzija bo bolj poudarjena."* Večdimenzionalnost pojma etnična identiteta izpričuje tudi cela vrsta temu sorodnih pojmov (etnična/narodna pripadnost, identiteta, narodnost, državljanstvo, narodna zavest, lojalnost državi, privrženost/zavezanost etnični/narodni skupnosti, patriotizem ipd.). Seveda gre tu tudi za različne možnosti, ki jih na področju obravnavane terminologije ponuja neki jezik. V slovenščini so pomenske razlike med zgoraj navedenimi izrazi večkrat zabrisane (tako v vsakdanjem govoru kot ' Podrobneje o etničnih predsodidh in stereotipih v Nastran Ule, 1994: 76,101-104; Muselc, 1994: 25-26. "* Za podrobnejši opis treh komponent stališč glej Nastran Ule, 1994: 73-80. 176 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKlI tudi v strokovnem in znanstvenem jeziku), čeprav že sami pojmi odkrivajo široko paleto sestavin etničnega na različnih stopnjah pa tudi različen pogled nanje: — Pripadnost — »dejstvo, da kdo, kaj pripada čemu: pripadnost ozemlja naši državi / javno izražati svojo narodno pripadnost; pripadnost k delavskemu razredu / jezikovna, politična, verska pripadnost / pripadnost fevdalnemu gospodu« (SSKJ, 1985: 162); pripadati — »biti določen, namenjen komu po določenih pravilih (...), biti vključen v kako skupnost« (SSKJ, 1985: 161-162). Izraz 'pripadnost' kaže torej na vrojeno, biološko razsežnost, ki ne vključuje zavedanja, in sam po sebi torej ne izraža aktivnega razmerja posameznika do neke etnične/narodne skupnosti, ki ji pripada. Pomen pasivnosti potrjuje tudi glagol 'pripadati', ki izraža stanje, ne dejanja. — Identiteta — »skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto« (SSKJ, 1975: 12); identificirati — »imeti, šteti za identično; istovetiti, enačiti« (SSKJ, 1975:11). V filozofiji je istovetnost »popolno ujemanje nečesa s samim seboj«, v socialni psihologiji pa »spontano in kompleksno prevzemanje vedenja od vzora ali modela, s katerim je posameznik čustveno povezan« (Družboslovje, 1979: 123, 112). Ravnik govori o identiteti kot o psihološkem in etnološkem pojmu. Človek jih ima lahko več, so dejavne in trpne, saj se človek istoveti sam (področje psihologije), identificirajo pa ga tudi drugi (področje etnologije). Identiteto razume kot povezanost, pripadnost in istovetenje ljudi s predmeti in pojavi, ki sestavljajo njihovo kulturo in način življenja ter s človeško skupnostjo, v kateri živijo (Ravnik, 1997: 237-238). Že sam glagol 'identificirati', za razliko od glagola 'pripadati', izraža dejanje, aktivnejši odnos posameznika do npr. etnične/narodne skupnosti, s katero se identificira, lahko zasledimo tudi pri večini navedenih definicij. — Zavest — »zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest« (SSKJ, 1991: 806-807). Pojem 'zavest' izraža torej zavestno identifikacijo, in sicer je izpostavljena predvsem kognitivna razsežnost, čeprav sta v besedni zvezi 'imeti visoko narodno zavest' konotirani tudi čustvena in moralna oz. aktivnostna sestavina. — Ponos — »občutek velike etične, moralne vrednosti: (...) prebuditi narodni ponos« (SSKJ, 1986: 817). — Patriotizem — »ljubezen do domovine, naroda, države; rodoljubje, domoljubje« (SSKJ, 1986: 547). — Zanos — »močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: (...) domovinski zanos (SSKJ, 1991: 714). — Zavezanost, zavezati se — »z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj« (SSKJ, 1991: 808, 809). — Privrženost — »zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej nazoru (...)// zelo pozitiven odnos do česa, zavzemanje za kaj sploh: (...) privrženost tradiciji« (SSKJ, 1985: 216, 217). — Državljanstvo — »pravna pripadnost določeni državi« (SSKJ, 1987: 520). — Lojalnost — »(zgolj) izpolnjevanje državljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolžnosti: (...) zanesti se na lojalnost državljanov / narodna manjšina se je z vso lojalnostjo vključila v življenje države« (SSKJ, 1975: 633). Pri lojalnosti gre potemtakem predvsem za sociološki vidik. Že sami izrazi kažejo na določeno stopnjevanje v odnosu do lastne etnične/narodne skupnosti; od pasivnega do aktivnega in od racionalnega do emocionalnega in aktivnostnega odnosa. Če poskušamo pojme kategorizirati, lahko pojma etnična/narodna pripadnost in identiteta — kljub nekaterim razločkom — razumemo kot sinonima, ki izražata lastnost posameznika, da pripada neki etnični/narodni skupnosti, pa naj se pripadnosti zaveda ali ne. To lastnost si lahko pripiše sam, lahko mu jo pripišejo drugi; etnična identiteta obstaja ne glede na posameznikovo zavestno odločitev ah pa šele tedaj, ko do take opredelitve pride. Vsekakor se nam etnična identiteta kaže kot stanje, pri čemer gre torej za trpen odnos med njo (etnično identiteto) in njegovim nosilcem 177 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 i RAZPRAVE IN ČLANKI! (posameznikom). Kot sopomenko tema izrazoma razumemo tudi pojem narodnost, ki ga uporabljamo le v tem pomenu in ne v pomenu, kakršnega je izraz pridobil v polpretekli zgodovini predvsem v socialističnih deželah, ko je pomenil etnične manjšine, ki so imele samo kulturne, ne pa političnih aspiracij. Če termini etnična/narodna pripadnost/identiteta oz. narodnost izražajo 'zgolj' lastnost posameznika, pa na zavestno in svobodno opredelitev za neko nacionalno pripadnost kaže eksplicitno šele pojem narodna zavest. Kljub temu, da zavest na osnovi predstavljenih teoretskih pogledov lahko razumemo kot zavestno ali nezavedno oblikovano kognitivno shemo, ki povzroča nadaljnje spremembe na vseh ravneh narodne zavesti, pa sam izraz 'zavest' implicira predvsem zavestno plast pojava. To in pa dejstvo, da se ta izraz uporablja le v zvezi 'narodna zavest', ne pa 'etnična zavest', kar potrjuje tezo, da obstaja v sferi zavestnega tisti kvalitativni preskok med etnično skupnostjo v ožjem pomenu besede in narodno skupnostjo, nas je navedlo na to, da govorimo o narodni zavesti, ko govorimo o dejavnem odnosu posameznika — v nasprotju s trpnim — do lastne narodne identitete in naroda, ki mu pripada. V enakem razmerju, kot je etnična/narodna pripadnost oz. identiteta do etnične/narodne skupnosti, je tudi državljanstvo do države: pri prvi gre za identifikacijo z etnično/narodno skupnostjo — ne glede na to, ali je ta skupnost državotvorna ali ne — pri drugem pa za identifikacijo z državo. In podobno kot je narodna zavest nadgradnja etnične oz. narodne pripadnosti, je nadgradnja državljanstvu lojalnost državi, ki vključuje dejaven odnos posameznika do nje. Če izraz zavest kaže — razen na zavestnost pojava — predvsem na spoznavne prvine, pa se pri zadnjih zgoraj navedenih pojmih (narodni ponos, patriotizem, domovinski zanos, zavezanost, privrženost narodu), ki izražajo predvsem občutja in čustva, ki jih posameznik goji do lastne narodne skupnosti, kognitivna sfera vse bolj prepleta z emocionalno in aktivnostno. Tudi Musek kot pomembni prvini patriotizma in patriotske vrednostne usmerjenosti omenja predvsem emocionalno in moralno komponento narodne zavesti (Musek, 1994: 23). Tako lahko, upoštevajoč vse tri osnovne duševne funkcije, govorimo o naslednjih sestavinah narodne zavesti: — kognitivni (misli, predstave, sodbe in ocene o lastni narodni pripadnosti, o značilnostih naroda in njegovih pripadnikov ter o nacionalnih atributih), — emocionalni (čustvena naravnanost in čustveni ter vrednostni odnos do lastne narodne pripadnosti, do naroda, njegovih pripadnikov in nacionalnih atributov), — aktivnostni/dinamični (težnja ali dispozicija posameznika, da je v zvezi z lastno narodno pripadnostjo, narodom in njegovimi pripadniki ter nacionalnimi atributi dejaven, bodisi da podpre pojave, do katerih ima pozitivna stališča, bodisi da prepreči tiste, do katerih ima negativna stališča), ki se deH na motivacijsko (posameznik je dejaven iz lastnih potreb, teženj in želja) in moralno (posameznik je dejaven zaradi občutja odgovornosti in dolžnosti v odnosu do lastnega naroda). Kot nadpomenko različnim vidikom odnosa med posameznikom in lastno etnično/narodno skupnostjo (pripadnost etnični skupnosti brez političnih aspiracij oz. narodni skupnosti, trpni/dejavni odnos, zavestne/nezavedne plasti, upoštevanje treh osnovnih duševnih funkcij) pa uporabljamo pojem etnična identiteta, saj so prav v izrazu 'identiteta' in glagolu iz istega korena 'identificirati' zajeti zavestne in nezavedne prvine in tudi trpni in dejavni odnos. Naše razumevanje etnične identitete v širšem pomenu besede bi s psihološkega zornega kota na podlagi vseh dosedanjih ugotovitev lahko pojasnili s sledečo skico:^ Prim. Muskovo razčlenitev nacionalne identitete, pri kateri zasledimo tudi socialne sestavine (občutja pripadnosti) in metafizično-transcendentne vidike (občutje višjega poslanstva naroda, občutje nacionalnega duha, ki presega fizične prvine nacionalnosti) (1999: 139). V naši razlagi je socialni vidik upoštevan na nižji, trpni ravni identitete, ni pa vključen duhovni vidik, ki se pojavlja le v določenih zgodovinskih obdobjih. 178 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKlI kognitivna sestavina narodna/nacionalna zavest emocionalna sestavina narodni ponos patriotizem domovinski zanos aktivnostna/dinamična sestavina moralna motivacijska sestavina sestavina zavezanost privrženost narodu narodu dejaven odnos posameznika' narodna/nacionalna zavest j t i trpen odnos posameznika (lastnost) etnična/narodna identiteta/pripadnost oz. narodnost ! TNICNA IDENTITETA 3 Jezik in jezikovna zavest 3.1 Jezik kot sestavina kulture Ob razčlenjevanju pojma kultura smo omenili jezik kot naravno in nujno sestavino kulture neke etnične/narodne skupnosti. Odnos med jezikom in kulturo pa je seveda še bolj kompleksen, zato mu bomo na tem mestu posvetili več pozornosti. Levi - Strauss (v: Južnič, 1983: 152) govori o trivrstni soodnosnosti med jezikom in kulturo, pri čemer je jezik proizvod kulture, njen sestavni del in pogoj zanjo. Kot proizvod kulture jezik odraža splošno kulturo tistih, ki ga govorijo. Kot del kulture predstavlja izjemno pomemben element, saj ni njen pasivni ah morda avtomatični del, pač pa pomeni jezik način kulturnega vedenja. Poleg tega o vlogi jezika v neki kulturi odloča, kako ta kultura jezik vrednoti. Kulture se namreč razlikujejo glede na vrednotenje jezika; v nekaterih kulturah bolj cenijo gostobesednost in leporečje kot v drugih, ponekod predstavlja jezik večjo vrednoto kot drugod.* Jezik je pogoj kulture, saj je z jezikom omogočeno uresničevanje bistvene narave kulture, to je po Južniču t.i. kumulativnost kulture. Gre za kopičenje, množenje, prevzemanje, prenašanje kulture s komunikacijo iz generacije v generacijo, mehanizem te komunikacije pa je jezik. Zato vsak jezik odraža neko kulturo; v jeziku se izpričujejo vrednote, ideologija, svetovni nazor, odnos do življenja idr., značilni za neko kulturo (Južnič, 1983: 151-153). Če gremo še dlje, jezik ne le omogoča nastanek in razvoj kulture, pač pa to po svoje determinira. Južnič govori o t.i. jezikovnem modeliranju stvarnosti, saj vsak jezikovni sistem v določeni meri določa percepcijo sveta, okolja, v katerem je človeku dano živeti. Ljudje slišimo in vidimo znotraj jezikovnega sistema, ki nam je bil tako rekoč vsiljen v procesih socializacije in inkulturacije (Južnič, 1983: 155-156). Po Sapir-Whorfovi teoriji o t.i. jezikovnih vzorcih je človekov idejni svet tesno naslonjen na jezikovno strukturo. Sapir pravi, daje 'resnični svet' nezavedno zgrajen na jezikovnih navadah neke skupnosti. Človek namreč v procesu inkulturacije in socializacije ponotranji o pomenu, ki ga ima jezik v slovenski kulturi, glej v nadaljevanju! ^ X79 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI temeljne vzorce svojega jezika. Tako si pridobi modele vseh realnih možnosti, ki jih ponuja njegov jezik. V okviru teh jezikovnih vzorcev človek izraža svojo misel; in če hočemo te vzorce razumeti, moramo poznati kulturo jezikovne skupnosti, v kateri ti veljajo. Jezikovni vzorci in kulturne norme se razvijajo sočasno, pri čemer predstavlja določeno omejitev jezik kot sistem in ne le naključna skupina norm (Whorf, 1997: 443-446; Sapir, Whorf, v: Južnič, 1983: 160). Jezik potemtakem ni le sredstvo medsebojnega sporazumevanja in vplivanja, pač pa tudi pomemben dejavnik osebne in etnične identifikacije. Usvajanje jezika je tudi oblikovanje vrednostnega in intelektualnega sveta, ki človeka določa kot pripadnika nekega naroda (Pogačnik, 1993: 256). Čeprav se neka etnična oz. narodna skupnost kot taka lahko opredeli na podlagi več kriterijev, kot so skupni izvor, jezik, kultura, ozemlje, religija itn., se večina etnij definira prav z jezikom. To dokazuje tudi dejstvo, da sta ime za jezik in etnijo ponavadi enaka. Nečak Liik poudarja, da je jezik ena izmed najbolj razvidnih sestavin etničnega, zato spreminjanje vzorcev jezikovne rabe (npr. širjenje ali opuščanje jezikov v dvo- ah večjezičnih okoljih) raziskovalci običajno povezujejo s stopnjo istovetenja rojenih govorcev določenega jezika z odnosno etnično/jezikovno skupnostjo (Nečak Liik, 1998: 77). Če je torej jezik tudi izraz osebne in hkrati etnične/narodne identitete posameznika, potem lahko rečemo, da je s posameznikovo narodno zavestjo povezan tudi njegov odnos do jezika oz. jezikovna zavest. 3.2 Jezikovna zavest Van Lier (1995: xi) jezikovno zavest definira kot razumevanje človekove jezikovne zmožnosti in njene vloge v razmišljanju, pri učenju in v družbenem življenju, hkrati pa mu jezikovna zavest pomeni tudi zavedanje moči in nadzora, ki nam ju jezik omogoča, in zavedanje o zapletenem razmerju med jezikom in kulturo. Polanyi (v: van Lier, 1995) ločuje t.i. pomožno jezikovno zavest (subsidiary awareness) in t.i. usmerjeno zavest (focal awareness); prva omogoča neposredno sprejemanje pomena sporočila (t.i. transparentnost jezika — transparency of language), ne da bi se zaustavljah ob jeziku kot sredstvu tega prenosa, druga pa zaustavlja sprejem pomena, zato da iz takega ah drugačnega razloga lahko opazujemo izrazno sredstvo. Polanyi to razlikovanje jezikovne zavesti primerja z zavestjo, ki jo ima o svojem početju kolesar. Ta pri vožnji gleda naprej, opazuje okolico, druge udeležence v prometu, tehniko vožnje uravnava s pomožno zavestjo; upravljanja kolesa se zave šele v posebnih okoliščinah, npr. če je še neizkušen kolesar, če je slaba cesta, če ima slabo pritrjeno kolo aH pa če ga pri vožnji ovira hčerka, ki sedi pred njim na kolesu. Tako tudi pri jezikovnem sporočanju v posebnih okoliščinah oz. za posebne namene usmerimo zavest (usmerjena zavest!) na kod sporočanja, tj. jezik (Polanyi, v: van Lier, 1995: 2-4). Seveda se ljudje razlikujemo glede na višino praga med pomožno in usmeijeno jezikovno zavestjo, to pomeni, da se pri nekaterih usmerjena jezikovna zavest aktivira prej, pri drugih kasneje. Povedano drugače, ljudje imamo večjo ali manjšo jezikovno zavest, če pod visoko jezikovno zavestjo razumemo usmerjeno zavest, pod nizko jezikovno zavestjo pa pomožno. pomožna jezikovna zavest _ usmerjena jezikovna zavest JEZIKOVNA ZAVEST Vzrokov za to je več: na eni strani so osebnostne lastnosti, pri čemer imajo pomembno vlogo poklic, ki je lahko bolj ali manj povezan z jezikom kot sredstvom sporočanja, vzgoja, izobrazba itn., na drugi pa so okoliščine, ki vplivajo, da se omenjeni prag zvišuje oz. znižuje pri posamezniku samem. Tako se lahko jezikovna zavest posameznika in celotne skupnosti poveča, ko se v določenem zgodovinskem trenutku neki jezik začne čutiti ogrože(a)nega od drugih, npr. ob okupaciji, tujih nacionalnih pritiskih, povezovanju v multikultume združbe itn. Poleg tega van Lier predvideva, da je zaradi tesnejše povezave med jezikom in kulturo pri medkulturni komunikaciji. 180 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI tako na narodnostno mešanih področjih kot v mednarodnem prostoru, jezikovna zavest višja kot pri komunikaciji v enem jeziku v etnično homogenem prostoru (van Lier, 1995: 6). Podobno meni tudi Skutnabb-Kangas, ki pravi, da se dvojezični govorci bolj zavedajo lastnega govornega obnašanja kot enojezični govorci (Skutnabb-Kangas, 1981: 195). Seveda se nam na tem mestu odpira cela vrsta vprašanj jezikovne zavesti na narodnostno mešanih področjih, kjer se posameznik v okolju srečuje z dvema ali več avtohtonimi jeziki. Je tako okolje bolj ali manj spodbudno za razvoj jezikovne zavesti kot enojezično? Kakšen odnos do maternega in drugih jezikov naj si ustvari posameznik? Gotovo pa imajo v takšnem okolju pomembno vlogo tako etnični stereotipi kot stereotipi o jezikih teh etničnih/narodnih skupnosti. Zato van Lier (1995: 136) poudarja, daje zavest o obstoju teh stereotipov in predsodkov prvi korak k spodbujanju medkulturnega razumevanja. Podobno kot velja za odnos med narodno pripadnostjo in narodno zavestjo, bi torej lahko ugotoviH tudi za razmerje (prvi) jezik : jezikovna zavest. Namreč tako kot predstavlja narodna pripadnost neko danost, ki obstaja lahko tudi neodvisno od posameznikove zavestne odločitve, tako nam je vnaprej dan tudi prvi jezik, s katerim se ta sreča takoj po rojstvu. Kakšen odnos si bo izoblikoval do lastne narodne pripadnosti in jezika, kako bo torej razvil svojo narodno in jezikovno zavest, pa je odvisno od dejavnosti njega samega in družbenih okoliščin, v katerih se bo znašel. In podobno, kot smo to storili pri narodni zavesti, lahko tudi jezikovno zavest razčlenimo na vsaj tri sestavine: — kognitivno (predstave, sodbe in vedenje o jeziku na splošno in o jeziku kot sestavini kuUure, razumevanje jezika in njegove družbene vloge), — emocionalno (čustveni in vrednostni odnos do jezika), — aktivnostno/dinamično (odnos do jezika med samo jezikovno rabo, ki se kaže npr. v pozornosti, ki jo posvečamo okoliščinam primernemu ali neprimernemu sporočanju, in našem ustreznem odzivu). 4 Razmerje med narodno in jezikovno zavestjo s posebnim ozirom na Slovence Ugotovili smo torej, da je jezikovna zavest do jezika v podobnem razmerju, kot je narodna zavest do narodne pripadnosti. Medsebojna odvisnost narodne in jezikovne zavesti pa temelji na pomenu jezika, ki jo ta kot sestavina kulture ima pri oblikovanju etnične identitete nekega naroda.' Če je namreč jezik neobhodni gradnik nacionalne identitete, kar pomeni, da nekdo pripada neki narodni skupnosti, le če govori jezik te skupnosti, lahko pričakujemo, da bo jezikovna zavest pripadnikov te skupnosti tesno povezana z narodno zavestjo oz. da jo lahko imamo za njen sestavni del. To prav gotovo velja za slovenski narod, ki se je kot tak izoblikoval predvsem po zaslugi jezikovne samobitnosti.^ Slovenski jezik in nacionalna identiteta sta po Ponižu dve povezani in nerazdružljivi znamenji naše zgodovinske navzočnosti (Poniž, 1996: 131). Pogorelec pa poudarja, da je zato slovenski jezik imel in ima še danes pomembno simbobio vlogo (Pogorelec, 1993: 260). Poniž v zvezi s slovensko jezikovno zavestjo pravi: »Zavest o slovenščini je zavest o vsem, kar je v tem jeziku nastalo in se ohranilo kot naša civilizacijska dediščina /.../« ' Musek (1999: 139-140) govori o nacionalnih atributih, ki oblikujejo nacionalno identiteto (npr. jezikovnih, rodovnih, zgodovinskih, športnih idr.). * Jezik kot nacionalni atribut pa izgublja pomen pri nekaterih skupinah slovenskih izseljencev oziroma njihovih potomcih, ki se kljub temu, da ne govorijo več slovenskega jezika, opredeljujejo za Slovence, vendar pa se tudi ti velikokrat zavedajo pomena, ki ga ima slovenski jezik za slovensko nacionalno identiteto (prim. Sabec, 1995). 181 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI in dalje »/ .../ če se širi zavest, da je jezik brez posebne vrednosti, da je tudi sama nacionalna identiteta vrednota, ki nima posebnega smisla, saj vodi v nacionalizem, nacionalizem pa je tako ali tako prikrita oblika fašizma, potem je jasno, da tako prepričanje ne bo načelo samo 'nacionalne', pač pa tudi 'funkcionalno' snov jezika. Jezik, ki nikogar ne zastopa, je pač take vrste jezik, ki ga lahko uporabljam, kakor vem in znam; če ga pačim in zlorabljam, samo dokazujem, da nisem zadrt nacionalist (torej fašist), ki misli, da je jezik svetinja.« (Poniž, 1996: 129.) Pogorelec opozarja, da se je v preteklosti pri Slovencih prav zaradi privzdignjenosti, 'svetosti' jezika razvilo posebno, kar dogmatsko pojmovanje tako imenovane jezikovne pravilnosti. Posledica takšnega pojmovanja ni bila višja knjižnojezikovna kultura, temveč na eni strani strah — posameznik je glede obvladovanja jezika negotov — na drugi pa brezbrižnost do jezika in jezikovne kulture. Ta dvojen odnos se kaže tudi v načelnem razmerju nekaterih Slovencev do svojega jezika, v zavesti o njegovem pomenu v slovenskem narodovem življenju: na eni strani so tisti, ki današnje stanje ocenjujejo z nespremenjenimi, purističnimi meriU iz polpreteklega izročila, na drugi pa so taki, ki slovenskemu jeziku ne pripisujejo nikakršnega pomena v družbenem življenju slovenskega naroda in ki trmasto vztrajajo pri govorni in pisni jezikovni nekulturi, ki lahko zlahka postane prostor za preveličevanje tujega. So pa tudi taki, ki pojmujejo slovenski jezik iz današnjih izhodišč in upoštevajo njegovo novo veljavo državnega jezika. Prav v tem novem bivanjskem položaju slovenskega jezika vidi Pogorelec novo svobodo za jezikovno (kulturno) ustvarjalnost slovenskega naroda. Slovenskemu jeziku ni več potrebno biti povzdignjen med simbole boja za svobodo, pač pa je »predvsem sporočanjsko izrazilo naših mish, videnja sveta in izkušenj ter zakladnica narodovega duha« (Pogorelec, 1993: 259-269). Poleg novega položaja slovenskega naroda in jezika v nacionalni državi pa smo priča tudi sodobnim integracijskim procesom, v katerih bo prišlo do premika etnične identitete. Če je namreč za obstoj nekega naroda v nacionalni državi doslej zadostovala le zavestna ah nezavedna identifikacija posameznikov z lastnim narodom, pa bo v novih razmerah vse bolj pomembna dejavna raven etnične identitete, tj. narodna zavest z vsemi svojimi komponentami. Seveda tu ne gre za skrajne sestavine narodne zavesti, kakršno je npr. bilo romantično občutje višjega poslanstva naroda, pač pa za zavestno izoblikovan odnos do lastnega naroda in lastne pripadnosti (ter istočasno do pripadnikov drugih narodnosti). Le na tej osnovi neki narod oz. vsak od njegovih pripadnikov pridobi zdravo mero nacionalne samozavesti, s katero lahko stopa neobremenjeno v stik z drugimi narodi, zavedajoč se lastne kulturne, politične, gospodarske itn. identitete. In če lahko pri Slovencih (kot tudi pri številnih drugih narodih) govorimo o tem, da je jezikovna zavest sestavni del nacionalne zavesti, potem bi morali Slovenci izkoristiti novi položaj jezika in oblikovati ne puristični ne brezbrižni in ne malomarni odnos, pač pa neko elementarno občutljivost za jezik,' tj. tako jezikovno zavest, ki ne bo delovala šele ob občutku ogroženosti, pač pa tudi ob opazovanju vsakdanje jezikovne rabe v normalnih okoliščinah. Tako bomo slovenski jezik občutiH kot prostor za lastno jezikovno ustvarjalnost in s tem kot možnost za razvijanje tako lastne kot narodove samozavesti. Seveda pa naj bi sposobnost aktiviranja jezikovne in narodne zavesti v trenutkih ogroženosti Slovenci ohranili, če bi ob sedanjih evropskih in svetovnih združevalnih procesih to bilo potrebno. Nadejati pa se gre, da se bomo Slovenci s pravo mero narodne in jezikovne (samo)zavesti znah takim situacijam pravočasno izogniti. ' Prim, tudi pojetrr jezilcovno mišljenje (Pogorelec, 1993; 267). 182 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKU Literatura Coupland, N., A. Jaworski (ur.) (1997). Sociolinguistics. A Reader and Coursebook. London: Macmillan Press Ltd. New York: St. Martin's Press, Inc. Cok, L. idr. (1999). Učenje in poučevanje tujega jezika. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Koper: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije. Družboslovje (1979). Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana. Dular, J. (1998). Pravna ureditev položaja slovenskega jezika kot državnega jezika (zakon o rabi slovenščine, državni urad za jezik). Poročilo o okrogli mizi. V: Zbornik Slavističnega društva Slovenije 8. Janko Kersnik in njegov čas. Strokovno posvetovanje slavistov v Kranju, 2.-i. oktober 1997. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Eriksen, H. T. (1993). Ethnicity and Nationalism. Anthropological Perspectives. London: Boulder, Colorado, Pluto Press. Fishman, J. A. (1972). The sociology of Language. Rowley, MA: Newbury House Publishers. 8. Fishman, J. A. (1989). Language and Ethnicity in Minority Sociolinguistic Perspective. Clevedon: Multilingual Matters. Gantar, A. (1989). Zavest o slovenskem jeziku in jezikovna kuUura Slovencev. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Gomezel Mikolič, V. (1998): Koprske družbene organizacije kot odraz strukture odnosov med pripadniki različnih etničnih skupnosti. Annales, VIII, 12. Koper, 39-52. Gumperz, J. J., Hymes, D. (ur.) (1972). Directions in Sociolinguistics: The Ethnography of Communication. New York: Holt, Reinhart, Winston. Gurr, T. R. idr. (1993). Minorities at Risk. Washington, D.C.: United States Institute of Peace Press. Hammerschmidt, A. (1999). What kind of awareness? Understanding as Orientational practice. Predavanje na mednarodni konferenci S.I.E.T.A.R. Europa, 9* Annual Congress, 24.-27. 2. 1999, Trst (IT). Jenkins, R. (1997). Rethinking ethnicity. London: Thousand Oaks. New Delhi: SAGE Pubhcations. Jones, J. (1999). The location of the cultural: How we got where we are, and where we need to go. Predavanje na mednarodni konferenci S.I.E.T.A.R. Europa, 9* Annual Congress, 24.-27. 2.1999, Trst (IT). Jurič-Pahor, M. (1998). K etno-nacionalni identiteti koroških in tržaških Slovencev. Annales, VIII, 12. Koper, 15-30. Južnič, S. (1983). Lingvistična antropologija. Ljubljana: FSPN, Dopisna delavska univerza Univerzum. Južnič, S. (1993). Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kaučič Baša, M. (1993). Jezik okolja in jezik šole: Jezikovna pohtika v Italiji. V: Štrukelj, I. (ur.): Jezik tako in drugače. Zbornik. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje. Kellas, J. G. (1991). The Politics of Nationalism and Ethnicity. London: Macmillan Press Ltd. Kymlicka, W. (1995). Multicultural Citizenship. Oxford: Clarendon Press. 183 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI! Lee Whorf, B. (1997). The Relation of Habitual Thought and Behavior to language. V: Coupland, N., A. Jaworski (nr.): Sociolinguistics A Reader and Coursebook. London: Macmillan Press Ltd.. New York: St. Martin's Press, Inc, 443-463. Lier, L. van (1995). Introducing Language Awareness. London, New York etc.: Penguin Group. Makarovič, J. (1997). Slovenska identiteta kot meja in kot razlika. V: Traditiones 26. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 163-171. Milner, A. (1994). Contemporary Cultural Theory. London: UCL Press. Moritsch, A. (1996). Narodna identiteta — nujnost ali anahronizem? V: Nečak, D. (ur.): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. HISTORIA. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino. Muršič, R. (1997). »Razkritje krinke«: O lokalno-globalnih identifikacijah. V: Traditiones 26. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 223-236. Musek, J. (1994). Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Musek, J. (1999). Evropa in bikci. Anthropos, 31, 4-6. Ljubljana, 135-141. Nastran Ule, M. (1994). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Nečak-Luk, A. (1996). Jezik kot kazalec stanja medetničnih odnosov. V: Razprave in gradivo 31. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 11-24. Nečak-Liik, A. (1996). Jezikovna identiteta in jezikovno načrtovanje pri Slovencih. V: Nečak, D. (ur.): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. HISTORIA. Ljubljana: Filozofska fakuheta. Oddelek za zgodovino. Nečak-Liik, A. (1997). Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. Predstavitev projekta. V: Traditiones 26. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 187-202. Nečak-Liik, A. s sod. (1998). Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. Izsledki projekta. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Pertot, S. (1991). Tostran meje. Vzgoja in izobraževanje v večjezičnem okolju. Trst: IRRSAE Furlanija-Julijska krajina. Pogačnik, J. (1993). Kriza jezika je kriza identitete. Sodobnost. Ljubljana, 256-258. Pogorelec, B. (1979). Slovenski jezik: jezikovna pohtika in praksa. V: XV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana, 61-62. Pogorelec, B. (ur.) (1983). Slovenščina v javnosti. Posvetovanje o slovenskem jeziku, Portorož, 14. - 15. maja 1979. Ljubljana: RK SZDL Slovenije, Slavistično društvo Slovenije. Pogorelec, B. (1993). Jezikovna politika in jezikovno načrtovanje pri Slovencih — zgodovina in sodobni vidiki. V: Štrukelj, I. (ur.) (1993): Jezik tako in drugače. Zbornik. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 2-17. Pogorelec, B. (1993). Kaj storiti? Sodobnost. Ljubljana, 259-269. Poniž, D. (1996). Slovenski jezik in narodna identiteta. V: Slovenija v novi Evropi. Zbornik. Celje: Mohorjeva družba, 115-132. Ravnik, M. (1997). Pretrgan kulturni razvoj iz roda v rod in težave z identiteto. V: Traditiones 26. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ljubljana, 237-245. Rizman, R. (1990). Nacionalna država kot sociološki problem. Družboslovne razprave, 7/9. Ljubljana, 82-91. 184 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI! Rizman, R. (1991a). Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma. V: Rizman, R. (ur.): Študije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, 15-37. Rizman, R. (ur.) (1991b). Študije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana, Knjižnica revolucionarne teorije. Rizman, R. (1995). Nacionalna država, nacionalne manjšine in združena Evropa. V: Štrajn, D. (ur.) (1995). Meje demokracije. Zbornik. Ljubljana, 111-131. Rizman, R. (1998). Multikulturalizem in izzivi globalizacije. V: Kržišnik, E. (ur.). XXXIV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Skutnabb-Kangas, T. (1981). Bilingualism or not. Clevedon: Multilingual Matters. Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V (1970-1991). Ljubljana: SAZU, Državna založba Slovenije. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). Ljubljana: SAZU, Državna založba Slovenije. Smith, A. D. (1991). Genealogija narodov. V: Rizman, R. (ur.). Študije o etnonacionalizmu. Zbornik. Krt 79. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, 51-77. Šabec, N. (1995): Half pa pu. The Language of Slovene Americans. Ljubljana, ŠKUC. Štrukelj, I. (ur.) (1993). Jezik tako in drugače. Zbornik. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje. Toporišič, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, J. (1991). Družbenost slovenskega jezika. Ljubljana. Weinreich, U. (1953). Languages in Contact: Findings and problems. New York: Linguistic circle of New York. Zavratnik Zimic, S. (1998). Pogovori s koroškimi Slovenci. O etnični identiteti, slovenščini, dvojezični vzgoji in samopodobi. Celovec: Mohorjeva družba. Zupančič, J. (1998). Identiteta je merljiva. V: Razprave in gradivo 33. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 253-268. Žagar, I. Ž. (1992). Slovenskost. V: Informacije iz Slovenije, 3, 24. 7.1992,1. Žagar, I. Ž. (1992). Nova pot slovenstva. V: Informacije iz Slovenije, 3, 18. 9. 1992, 1. 185 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN CLANKIf Vesna Gomezel Mikolič UDK 323.1(497.4):811.163.6 SUMMARY LINKS BETWEEN NATIONAL AND LANGUAGE IDENTITY AWARENESS The article attempts to redefine the concepts of national and language identity awareness and to analyze their mutual relationship. Ethnicity is approached from sociological, anthropological and psychological points of view. Two levels of ethnic identity are postulated: a lower, passive one (feeling of belonging to an ethnic/national group, or ethnic/national indentity in the narrow sense of the word) and a higher, active one (national identity comprising a cognitive, emotional and active/dynamic component). A relationship similar to that existing between nationality and national identity awareness can be said to exist also between one's (first) language and | language identity awareness. Namely, similarly as belonging to a nation is a given fact that may exist independently of an individual's deliberate decision, one is also given their first language with which one meets immediately after birth. However, what attitude one is going to develop towards their nationality and their language, i.e. how one's national and language identity awareness is going to develop, depends on their own activities and on social circumstances in which they live. Language identity awareness, can be, similarly as national identity awareness, analysed in terms of its cognitive, emotional and active/dynamic components. 186 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI Monika Kalin Golob UDK 811.163.6'373:0OL4 Fakulteta za družbene vede v Ljubljani Limonadnica^ odbiratelj in drugo slovensko komunikološko izrazje 1 Uvod Prevajanje temeljnih del kake stroke je pomembno ne le za študente, ki jim je tako omogočen študij strokovne literature v slovenskem jeziku, ampak tudi za razmislek o slovenščini v strokovnih besedilih, za njeno »izobraževanje«, kot bi rekel Levstik, torej za razvoj slovenskega strokovnega izrazja. Na Fakulteti za družbene vede od leta 1998 potekajo redna strokovna srečanja v okviru terminološke komisije Komunikološkega društva Slovenije.' Srečanja zagotavljajo sprotno in raziskovalno utemeljeno prevajalsko delo ter tako pomembno prispevajo k znanstveni rasti komunikologije na Slovenskem in izpolnjujejo eno temeljnih nalog vsake stroke, tj. skrb za lastno strokovno izrazje. Njihov rezultat je prevod knjige Komunikološka hrestomatija 2, prevajanje besedil za njen 1. deP pa poteka v tem šolskem letu. Komunikološka terminološka komisija s svojim delom prispeva k tradiciji jezikovnokultumih prizadevanj, ki so v Sloveniji od nekdaj združevala jezikoslovce in strokovnjake posamezne stroke — razvijati slovenski knjižni jezik v znanosti, večati njegove izrazne možnosti s slovenskimi termini ter skrbeti za sistemsko primerne, enoumne in nezaznamovane strokovne izraze. Tako skupno, interdisciplinarno delo zahteva od strokovnjakov, da natančno opredelijo pojmovni svet svoje stroke, definirajo temeljne pojme in razčistijo morebitne strokovne nejasnosti, zato je strokovno prevajanje in razmišljanje o ustreznih izrazih resen znanstvenoraziskovalni prispevek, na katerega predvsem mlajše stroke v Sloveniji rade pozabljajo in se zadovoljijo s tujimi (predvsem angleškimi) strokovnimi izrazi ter jih v slovenskih besedilih uporabljajo kar citatno. 2 Razvijanje slovenskega izrazja kot ena izmed nalog slovenske znanosti Vsaka veda naj bi hkrati z znanjem razvijala tudi lastno strokovno izrazje, saj »skrb za urejenost izrazja štejemo za dokaz višje zavesti, praviloma sloneče na spoštovanju pomena nacionalnega ' Letos marca je pri založbi Fakultete za družbene vede izšla Komunikološka hrestomatija 2, delo, namenjeno seznanitvi s temeljnimi komunikološkimi razpravami prve polovice 20. stoletja. Ob prevajanju za to delo se je porodila ideja o poenotenju slovenskih komunikoloških strokovnih izrazov. Konec leta 1998 je bila zato v okviru Komunikološkega društva Slovenije ustanovljena Komunikološka terminološka sekcija. Izvolili so me za predsednico te sekcije, delo pa poteka uspešno predvsem zaradi znanja polne znanstvene zasedbe, saj se sestajamo pod strokovnim vodstvom red. prof. dr. Toma Korošca za jezikoslovni del in red. prof. dr. Slavka Splichala za komunikološki del razprave. V sekciji poleg imenovanih sodelujejo mladi komunikologi, ki so hkrati tudi prevajalci; dr. Karmen Erjavec, mag. Tanja Oblak, Andrej Pinter, Martina Trampuž in mag. Zala Volčič. Naša prva naloga je, da ob prevajanju temeljne angleško pisane komunikološke hterature, ki je študijsko gradivo za študente komunikologije, usklajujemo, tvorimo in predlagamo slovensko strokovno izrazje za poimenovanje pojmovnega in predmetnega sveta vede, ki se ukvarja z raziskovanjem (so)sporočanja. ^ Malce nenavadno oštevilčenje, torej najprej Komunikološka hrestomatija 2, šele potem 1, ni napaka,^iinpak je povezano s časovnim zaporedjem nastanka prevajanih besedil. Prvi del bo namreč vseboval starejša (19. stoletje) komunikološka besedila. I 187 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN CLANKIi jezika kot komunikacijske in aksiološke kategorije« (Korošec, 1996: 257). Tvorjenje strokovnega izrazja je v teoriji knjižnega jezika ena temeljnih nalog jezikovne kulture kot teoretsko podprte nege knjižnega jezika (Havranek, 1932: 32). Zgodovina slovenskega strokovnega izrazja ločuje tri kakovostno različne razvojne stopnje (Orožen, 1986, 133-150), in sicer od začetne stopnje konec 18. stoletja, ko se pojavijo težave ob prevajanju tujega strokovnega izrazja v slovenščino, preko prve polovice 19. stoletja, ki že kaže kakovostni napredek v zbiranju izvirne terminologije (predvsem naravoslovnih strok), »v ukinjanju kalkov, v stremljenju po ustrezni knjižni besedotvorni izpeljavi in dosledni poslovenitvi terminov tujega (in slovanskega) izvora« (Orožen, n. d.: 133), do tretje stopnje, druge polovice 19. stoletja, ko se načrtno oblikuje celovita znanstvena terminologija, katere sintezo predstavlja Slovenska znanstvena terminologija Mateja Cigaleta iz leta 1880. Že ob njej se je pokazalo, da ustvarjanje ustreznega strokovnega izraza zahteva ne le dobro jezikoslovno znanje, ampak tudi poznavanje stroke, ki tvori izrazje. Danes je zato pri terminološkem delu sprejeto Havrankovo stališče, da morata pri tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezni strokovnjak. Kot poudarja Orožnova (n. d.: 143, op. 17), je tako sodelovanje sprejeto po merilih mednarodnih strokovnjakov za terminološka jezikovna vprašanja in »edino zagotavlja uspešno reševanje pomenoslovno-vsebinskih in oblikoslovno-jezikovnih terminoloških vprašanj posameznih strok«. Na Slovenskem je bilo tovrstno sodelovanje pri ustvarjanju strokovnega izrazja v preteklosti pravzaprav zgledno, tudi od začetka tega stoletja (npr. Breznikovo sodelovanje pri tvorbi železniške in medicinske terminologije, tehniška terminologija v 60. letih je nastajala kot plod sodelovanja med jezikoslovjem in stroko, Toporišičevo sodelovanje pri vprašanjih botanike, Toma Korošca pri nastajanju vojaških slovarjev (prim. Korošec 1998), pri arhitekturnem, gozdarskem, farmakološkem, elektrotehniškem, ribiškem izrazju, Franceta Novaka pri računalniškem izrazju itn.). Tovrstnim prizadevanjem se priključuje tudi naše komunikološko-jezikoslovno sodelovanje v okviru Komunikološke terminološke sekcije. Medtem ko se splošno besedišče vsakega jezika razvija zaradi splošnih razvojnih, družbenih ali estetskih razlogov in nanj skoraj ne vplivamo, saj deluje samo iz sebe, pa za strokovno izrazje to ne velja. To, kar ga dela drugačno od splošnega besedišča, je »/n/ajelegantnejša institucija za uravnavanje jezikovne prakse v strokah« — terminološki dogovor (Korošec, 1996: 258). Vendar je tudi tu potrebno meddisciplinamo sodelovanje stroke in jezikoslovja, ki ob poimenovalni teoriji upošteva tudi splošna teoretična načela knjižnega jezika, jezikovnokulturna načela in zgodovinske posebnosti (Korošec, 1992: 264). V nadaljnji razpravi bom pojasnila nekatera izhodišča našega terminološkega dela in jih ponazorila z izrazi, ki so bili upoštevani pri prevajanju člankov, zbranih v Komunikološki hrestomatiji 2. Delo so ob vseh naštetih prvinah usmerjala osnovna načela izrazoslovja, in sicer zahteva po: — enoumnosti (znotraj nje deluje zahteva po ujemanju med pojmovnim svetom in poimenovalnim sistemom stroke), — knjižnosti (podrejanju pravilom knjižnega jezika), — čustveni nezaznamovanosti (neekspresivnosti) in — kratkosti strokovnega izraza (pri čemer je enobesednost zaželena, vendar je ni mogoče vedno uresničiti). Iz vseh teh zahtev izhaja zahteva po ustaljenosti strokovnega izraza, tj. zahteva, ki velja za jezik sploh in jo teorija jezikovne kulture rešuje z Mathesiusovim (1932: 15 in nasl.) načelom prožne ustaljenosti. V izrazoslovju je pomembnejša ustaljenost, zato se termini spreminjajo redko (npr. ko zaradi novih spoznanj beseda ne ustreza več in jo želi stroka nadomestiti z natančnejšo) in po temeljitem premisleku. 188 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN CLANKIi 3 Slovensko komunikološko izrazje Izhodiščno vprašanje naših izrazoslovnih razprav je bila raba temeljnih izrazov komunicirati, komuniciranje, komunikacija, komunikacijski v vedi, ki se imenuje komunikologija. Glede na jezikovnokulturno izhodišče, da bomo dajali prednost slovenskim poimenovanjem, če bodo ustrezna in tvorbeno primerna, smo navedeno besedno družino latinskega izvora nadomestili s slovensko, kot jo je deloma v svoji Slovenski slovnici uvedel že Toporišič (1984: 593 in nasl.): sporočati, sporočanje, sporočilo, sporočanjski, ustaljena pa je tudi v drugih slovenskih, predvsem jezikoslovnih delih. Na Korošcev predlog je nekajkrat uporabljena beseda sosporočanje za komuniciranje (npr. pogl. 12 v Hrestomatiji), ki s pomenom predponskega obrazila so-, tj. izražanje vzajemnosti, medsebojne povezanosti, bolj napeljuje na obliko latinskega communis. Tako bi bila ustrezno rešena nasprotovanja tistih posameznikov, ki so besedo sporočanje zavračali, češ da ne vsebuje navedenega pomena, in ki so za slovensko ustreznico komuniciranju predlagali sporazumevanje r' Slednja je neustrezna zaradi osnovnega pomena, tj. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja, kot ga ponazarjata tudi iztržka v SSKJ: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevah o novi pogodbi. V Hrestomatiji je zato ob sporočanju kot morebitna ustreznejša možnost uporabljena tudi beseda sosporočanje, in sicer le nekajkrat (rekli bi, da »za pokušino«). Nadaljnje prevajanje in dokončna odločitev strokovnjakov komunikologov jo bosta morda ustalila. Uspešnost naše odločitve glede zamenjevanja prevzetih izrazov z domačimi smo najprej preverili, in sicer tako, da so prevajalci v besedila sprva le poskusno uvedli slovenske ustreznice, saj smo se zavedali, da je prevzeta besedna družina močno razširjena v jezikovni praksi. Izkazalo se je, da je raba slovenskih ustreznic pogosto natančnejša in zato s terminološkega vidika poimenovalno primernejša. Tako na primer postane raba natančnejša v 8. poglavju Hrestomatije, kjer avtorji izraz komunikacije (angl. Communications) uporabljajo v dveh pomenih, ki ju z rabo slovenskih izrazov sporočanje in sporočilo ustrezno nadomestimo in tako ne kršimo osnovne terminološke zahteve po enoumnosti strokovnega izraza, se pravi, da je treba imeti v stroki za ločevanje med pojmi različne besede oz. da ena beseda v stroki ne more biti nosilka več pomenov. V konkretnem poglavju tako ločujemo med prepričevalnim sporočanjem in prepričevalnimi sporočili, ki so rezultat tovrstnega sporočanja. Prevzeta beseda komunikacija (in nanjo nanašajoči se pridevnik komunikacijski) je tako rabljena le v prvem in drugem slovarskem pomenu (SSKJ): 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s pnlastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: modeme komunikacije; uporabljajo razhčne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon. Prevzeti izraz je ostal tudi za poimenovanje vede, torej komunikologija (npr. študij/študent komunikologije), in nanj se nanaša pridevnik komunikološki (npr. komunikološke raziskave, metode ipd.). Slovenska ustreznica sporočanjeslovje (Toporišič 1992, 298) m iz nje izpeljani pridevnik sporočanjesloven sta gotovo manj primerna in vztrajanje pri tem, da bi nadomestili z njima prevzeta izraza le zaradi razmerja tuje — domače, bi nasprotovalo načelu ustaljenosti in hkrati tudi uveljavljenosti uradnih poimenovanj, ne nazadnje tudi upoštevanju razvojnega vidika vede, ki se je od svojih začetkov na Slovenskem razvijala kot komunikologija. Za posamezne dejavnike sporočanja smo dali prednost domačim izrazom in tako namesto komunikatorja sprejeli termin sporočevalec in namesto recipienta strokovni izraz prejemnik. Hkrati v razpravah se je v preteklosti pojavljal ob sporazumevanju tudi predlog občevanje, ki je zaradi svojega L (»biti v stiku, sporazumevati se«) in 2. pomena (»opravljati spolno združitev // imeti spolna razmerja«) še manj primeren kot sporazumevanje. 189 11 ZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 i RAZPRAVE IN CLANKIi smo predlagali nov izraz, ki lahko nadomešča oba oz. pomeni enega in drugega, tj. sosporočevalec. Uporaben je predvsem takrat, kadar lahko nadomešča precej dolgo zvezo sporočevalec in/ali prejemnik. Ker so prevzeti izrazi za te pojme v izvirni in prevodni komunikološki literaturi v preteklosti prevladovali, so jih prevajalci ponekod v besedilu navedli v oklepaju za novim terminom, nekajkrat pa so bile zaradi jasnosti potrebne tudi opombe prevajalcev. Naslednji sporočanjski dejavnik je kanal, ki ga nekateri imenujejo tudi prenosnik. V Hrestomatiji je uporabljen prvi izraz, še vedno pa iščemo primernejšega, ki ne bi imel že pomenov v drugih strokah oziroma že širšega področja rabe. Izraz pretvornik pa je uporabljen v matematični teoriji sporočanja, ki kanal razume kot pretvornik, ki spreminja sporočilo v signal, tako da sta za izraza transmitter in receiver uvedeni slovenski poimenovanji oddajni in sprejemni pretvornik, in sicer skladno s slovarskim pomenom (SSKJ: naprava iz sprejemnika in oddajnika, ki omogoča sprejem radijskega, televizijskega programa na področju, ki ga matični oddajnik ne zajema) ter Shannonovim in Weaverjevim modelom prenosa signalov. Dejavnosti sporočevalca in prejemnika, ki so v tuji in slovenski literaturi poimenovane kot šifriranje, enkodiranje, dekodiranje in podobno, smo poenotili in tako dobili niz ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati), pri tem smo se oddaljiU od Toporišičevih predlogov (1992, 298) uvezati za ukodiranje in razvezati za razkodiranje, ki z naslonitvijo na glagol vezati zbujata preveč konkretno predstavo za abstrakno dejavnost pri prenašanju sporočil. Razkodiranje sporočil je povezano s pojmom referenčnega okvira, ki smo ga poimenovah nanašanjski okvir, za t. i. referenčno skupino pa smo ohranili prevzeto besedo, ker pri razpravi ni bilo popolnoma jasno pojmovno ozadje, tako da bo o tem še potrebna razprava. Ena izmed dejavnosti sporočevalca je tudi ta, da s sporočilom postopoma poskuša preoblikovati stališča (prim. Schramm, 1. poglavje Hrestomatije), kar je bilo dobesedno prevedeno kot kanaliziranje in je v slovenščini neustrezno poimenovanje dejanja glede na 1. slovarski pomen, tj. zgraditi, urediti kanalizacijo. Predlagan in sprejet je bil izrazpresmerjanje (presmeriti in presmeritev), seveda za rabo v komunikologiji. Pri vseh izrazih je mogoče uporabiti tudi predpono pri-, kadar želimo poudariti, da sporočevalec presmerja glede na svoje zakrite namene, torej prismerja. Informacija, ki jo dobi sporočevalec od prejemnika, je v tuji literaturi poimenovana feedback. Slovenska strokovna literatura večinoma besedo uporablja kar v citatni obliki, kar je neprimerno tako s stališča slovenskega knjižnega jezika, ki besede prilagodi vsaj po izgovoru, kot tudi poimenovalne teorije, ki zahteva razumljivost besede tudi zunaj sobesedila oz. govorne okoliščine (Korošec 1998:116). Glede na pomen smo zato feedback nadomestih z dvobesedno zvezo povratna informacija. Enobesedna poimenovanja so v strokah sicer idealna zahteva, vendar so poleg njih najpogostejša in najprimernejša taka dvobesedna poimenovanja, ki so iz pridevnika v vlogi prilastka in samostalnika v vlogi odnosnice (Korošec, 1998: 75). Težava ostaja za izmz feedforward, ki se sicer pri prevajanju ni pojavil, je pa pogost v sodobni komunikološki literaturi, zato ga bo treba v prihodnje obravnavati. V zvezi z informacijo sta pogosto rabljeni tudi citatni besedi input in output, pojma, ki ju najdemo tudi v drugih vedah. Pogosta sta v ekonomskih besedilih, kljub temu, da sta bila predlagana izraza vložek in dobit. Za komunikološko rabo smo sprejeli izraza vnos (torej informacijski vnos) in iznos (informacijski iznos). Podobno smo namesto prevzete besede redundantnost sporočil sprejeli izraz nadmemost (redundanca nadmerje, pridevnik redundanten —> nadmeren). Pri prebiranju Hrestomatije gotovo izstopa tudi pogosta raba besede občila. V splošni rabi in tudi strokovni literaturi jo je skoraj popolnoma nadomestila beseda mediji. Prav zato se nam je zdelo vredno obuditi slovenski izraz, kjer je to bilo mogoče. Pridevnik medijski je prav tako pogosto nadomeščen z rodilnikom občil (npr. medijska vsebina —> vsebina občil), pa tudi s pridevnikom občilski. Pri rabi je treba biti pozoren, da se rodilnik občil uporablja pravilno, saj medijsko interpretiranje in /jnporočanje ni isto kot interpretiranje in priporočanje občil (prim. 6. poglavje Hrestomatije). V prvi zvezi so vršilec dejanja občila/mediji, ki interpretirajo in priporočajo, v drugi pa vršilec dejanja kdo drug, ki interpretira in priporoča občila. V zvezi z občili smo predlagali tudi 190 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKU dve novi poimenovanji za televizijsica žanra, ki sicer ne sodita med temeljne komunikološke pojme, a naj ju zaradi pogoste rabe v vsakdanji splošni rabi omenim: v poplavi španskih, mehiških in podobnih nadaljevank se pogosto piše o telenovelah, pri čemer gre za dobesedno prevzemanje iz romanskih jezikov, kjer novela pomeni roman, zato je v slovenščini primerneje govoriti o televizijskem romanu, tj. o dolgi vrsti nadaljevank, ki pa imajo vnaprej predvideno zgradbo zgodbe, torej tudi konec. Z uvedbo komercialnih televizij so tudi pri nas postale priljubljene t. i. soap-opere, ki v nasprotju s televizijskimi romani nimajo predvidene zgradbe, saj vsebino sproti prilagajajo odzivu in željam gledalcev. O njihovi gledanosti in vzrokih za svojevrstno zasvojenost z njimi se razpravlja skoraj v vsaki reviji (strokovni in nestrokovni). Pri tem se uporablja bodisi navedeni angleški izraz, bodisi zaradi pogovomosti neprimerna »žajfasta nadaljevanka«, bodisi najstarejša beseda zanje, ki pa v sebi nosi prizvok slabšalnosti, »limonada«. Izhajajoč iz dejstva, da je zadnji izraz najstarejši in najbolj uveljavljen, da pa je žal za strokovni izraz neprimeren, ker je slabšalen in ker se lahko zamenjuje z občnim imenom, ki poimenuje vrsto pijače, smo predlagali besedo limonadnica (tvorjeno iz zveze limonadna nanizanka). Pri prevajanju se je pokazalo tudi, da so nekatere sporočanjske funkcije oz. disfunkcije v slovenščini še nepoimenovane, tako da so slovenski avtorji uporabljah kar angleška poimenovanja. Pogosto uporabljena citatna zveza je tako v komunikološki literaturi t. i. agenda-setting, tako da naši avtorji pišejo kar o funkciji in teoriji agenda-setting ah pa se pojavlja celo kot nesklonljiva prilastkova zveza na levi strani odnosnice, agenda-setting funkcija in teorija. Glede na pomen je bila po razpravi sprejeta zveza funkcija oz. teorija prednostnega tematiziranja oz. kot glagolnik prednostno tematiziranje. Podobna citatna zveza se uporablja tudi za drugo teorijo srednjega dosega (za razlago gl. Splichalov uvod v Hrestomatijo, str. 15), tj. uses and gratifications, ki smo jo poimenovali teorija zadovoljevanja potreb. Poslovenili smo tudi LasweUovi surveillance in correlation v nadzorstveno in soodnosnostno funkcijo. Lazarsfeldovo in Mertonovo razhkovanje med latentnimi in manifestnimi sporočanjskimi funkcijami smo poimenovali zastrtostne in razvidnostne sporočanjske funkcije, manifestne in latentne vsebine oz. sporočila so potemtakem razvidne in zastrte vsebine oz. sporočila. Narkotična disfunkcija je bila zaradi pomensko omejenih slovenskih predlogov (npr. omamljajoča, mamilna) poimenovalno najprimernejša zveza in je zato sprejeta v prevod. Novi poimenovanji je komunikologija dobila tudi z izrazoma odbiratelj (v več poglavjih) in odbimiStvo (poglavje 7 v Hrestomatiji), ki sta nadomestila pogosto uporabljana (v slovenski literaturi največkrat kar citatno) gatekeeper in gate sections. Veliko neenotnosti je bilo v strokovni literaturi opaziti predvsem pri prevajanju prvega izraza, npr. vratar, golman, paznik ali kar gatekeeper. Ker gre v angleščini za metaforično poimenovanje iz sveta športa za urednika ali posameznika, ki med množico sporočil izbira in »rešeta«, smo sprva predlagali prav tako metaforično poimenovanje rešetalec, vendar smo se zaradi narave komunikologije, ki je mlajša veda, v kateri prevladuje potreba po intelektualizaciji jezika, njen pojmovni svet je izrazito intelektualističen, objektiven, odločili za nemetaforično poimenovanje odbiratelj. Za konec še zgledi, ki ponazarjajo upoštevanje zahteve po kratkosti strokovnega izraza m precejšnjo svobodo, seveda z upoštevanjem jezikovnih pravil, pri ustvarjanju strokovnega izrazja. Vsi pojmi se pojavljajo v zadnjem, 12. poglavju Komunikološke hrestomatije, njihov pomen pa je razložen v opombi prevajalke * *. Prvi pojem je v angleščini zapisan kot »ability of the human being to act toward himself«, dobesedni prevod »sposobnost človeka, da deluje k sebi« smo skrajšali v »sposobnost človeka delovati ksebno«, iz česar lahko dobimo dvobesedno poimenovanje Meadovega pojma, ksebno delovanje, pri čemer je pomensko sicer nekoliko oddaljeni pridevnik v vlogi levega prilastka predložna izpeljanka, zveza pa omogoča ob morebitni potrebi tudi tvorbo nasprotnega pola, tj. odsebno delovanje. Naslednja zveza, ki je povzročala prevajalske zagate, je bUa »to make indications to himself«, torej »delati si indikacije, zazna(mo)vati si«. Prva zveza je okorna in neustrezna, druga dva glagola imata že svoja ustaljena pomena, ki ne poimenujeta tega, kar želi izraziti Blumer, zato je Korošec predlagal le novo predpono na-, torej naznavati si, in po tem je bila 191 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI pot do ustreznega prevoda naslednje zveze, tj. »self-indications«, preprosta tvorba izglagolskega samostalnika samonaznavanje. 4 Sklep V tem kratkem pregledu sem poskušala strniti naše nekajmesečno terminološko delo ob prevajanju Hrestomatije. Ker delo ni potekalo sistematično, ampak smo sproti reševali prevajalske zadrege in si zadali cilj, da najprej ustalimo in določimo temeljne pojme, je tudi povzetek našega dela, zapisan v tem članku, nesistematičen. Obravnavo posameznih besed sem poskušala ponazoriti vsaj po vsebinskih sklopih in tako vpeljati notranjo urejenost obravnave. Za večjo preglednost dodajam abecedna seznama obravnavanih besed; v seznamu I so po abecedi urejeni izvirni in prevzeti izrazi, za puščico pa so besede, ki so bile sprejete kot komunikološki izrazi; drugi seznam pa je obrnjen. Nadaljnji načrti so precej ambiciozni, želeli bi nadaljevati s prevajanjem temeljne literature za naslednje knjige Hrestomatije in hkrati stopnjevati terminološko delo, tako da bi, recimo v petih letih, morda lahko nastal slovar komunikoloških pojmov. Seznam I 1. feedback povratna informacija 2. feedforward ??? 3. funkcija agenda setting funkcija prednostnega tematiziranja 4. gatekeeper -> odbiratelj 5. gate section —> odbirništvo 6. input vnos; informacijski vnos 7. kanal sporočanja ostaja kanal, ker nismo bili zadovoljni s prenosnikom, kljub vsemu pa lahko razmišljamo o boljšem izrazu 8. kanalizacija (seveda v komunikologiji) presmeritev 9. kanaliziranje stališč presmerjanje stališč 10. kanalizirati —> presmeriti. Pri vseh izrazih 8, 9 in 10 je mogoče uporabiti tudi predponcyri-, kadar želimo poudariti, da sporočevalec presmerja gjede na svoje zakrite namene. 11. kognitivna disonanca -> miselna disonanca 12. kognitivni element misel, miselna prvina 13. komunikacija (so)sporočanje 14. komunikacijski sporočanjski 15. komunikator —> sporočevalec 16. komunikologija ostaja poimenovanje vede, nanj se nanaša pridevnik komunikološki. 17. korelacija soodnosnost 18. latentno sporočilo zastrto sporočilo 19. latentna funkcija zastrtostna funkcija 20. manifestno sporočilo razvidno sporočilo 21. manifestna funkcija -> razvidnostna funkcija 22. množični mediji občila 23. output -> iznos; informacijski iznos 24. recipient -> prejemnik 25. redundantnost sporočil —> nadmemost (redundanca -> nadmerje, redundanten nadmeren) 192 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKU 26. referenčni okvir nanašanjski okvir 27. referirati nanašati se 28. sentiment groups razpoloženjske skupine 29. soap-opera —> limonadnica 30. -> sosporočevalec. Nadomešča precej dolgo zvezo sporočevalec in/ali prejemnik. 31. šifriranje ipd.-> ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati) 32. telenovela televizijski roman 33. uses and gratifications -> teorija/funkcija zadovoljevanja potreb 34. zgodnje komunikološke teorije: teorija jermenice, teorija injekcije, teorija čarobnega izstrelka Seznam II 1. funkcija prednostnega tematiziranja <— funkcija agenda setting 2. iznos; informacijski iznos <- output 3. kanal sporočanja ostaja kanal, ker nismo bili zadovoljni s prenosnikom, kljub vsemu pa lahko razmišljamo o boljšem izrazu 4. komunikologija ostaja poimenovanje vede, nanj se nanaša pridevnik komunikološki 5. limonadnica <— soap-opera 6. misel, miselna prvina <— kognitivni element 7. miselna disonanca <— kognitivna disonanca 8. nadmernost (nadmeije, nadmeren) <- redundantnost sporočil 9. nanašanjski okvir i— referenčni okvir 10. nanašati se <— referirati; nismo pa še ugotovili, ali so referenčne skupine nanašanjske skupin, zato ostajamo pri prevzetem poimenovanju. U. občila <-množični mediji 12. odbiratelj <- gatekeeper 13. odbirništvo <— gate section 14. povratna informacija ^feedback 15. prejemnik <- recipient 16. presmeritev <— kanalizacija (seveda v komunikologiji) 17. presmeriti S! > 3 -a " 6 ¦-".2 « E 2 OJ iS 3 g - E >5 Od g-^ uO - a> (U -n '^'^S^-^ g I - o .E , S S 5 « i o " -a-? .22 .-S-M E'G O (St 3 ^ D 00 CO .„ >y b a c o 2 a o-x: co ?1 ä o o rr L5 O 3 B. O IP COQ s: SB'S, o 3 s ^ m" ° < 3 = g 2 3 g a8 gl » ^ H C 3 to- Q. s Ss g.n § .R-3 = 3 3 »^i-iLs-g"„ o et — ss t E.;«ra.5ro S? T D. ili N 5'3 g D. g K s? O ^ S,0 c/îP g O llfiaiä » o, C/, „ re >p 5_ I bb u p— --i 3 O S-'tW o o V 1 CA o