KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	p. b. b.
LETNIK XXV / ŠTEVILKA 31	CELOVEC, DNE 2. AVGUSTA 1973	CENA 2.50 ŠILINGA
Ali smo Avstrijci narod neonacistov?
Dr. Reginald Vospernik
V prejšnji številki Našega tednika so trije ugledni koroški publicisti — kulturnik, po-•itik in časnikar — odgovorili na naše vprašanje, če obstaja v Avstriji oziroma na Koroškem neonacizem. Moramo pripomniti, da so vsi trije anketiranci slovenski narodnostni skupnosti na Koroškem in njenim problemom naklonjeni.
Tudi s slovenskega vidika je potreben odgovor na vprašanje, ki se nam stavlja danes, v trenutku ponovno aktualnega protislovenskega razpoloženja. Kot vsa gibanja, ki so v določenih zgodovinskih pogojih in obdobjih nastala, se je tudi duhovna podoba nacizma ali nacionalizma spremenila. Nihče ne more trditi, da lahko ujamemo gesla kot so imperializem, kapitalizem, komunizem, nacionalsocializem samo v neko zelo določeno formo in šablono. Kakor si imperializem — klasični imperializem 19. stoletja — ne more danes več ustvarjati novih kolonij, kakor kapitalizem ne more več izmozgati delavca, ker so pač organizirani sindikati odigrali svojo vlogo, tako tudi pristaš neonacizma danes ne more več igrati na Hitlerjevi klaviaturi „Mein-Kampf“-ovske-ga kova. Zgodovina nas pa uči, da se sicer sistemi in -izmi spreminjajo, prilagajajo danostim, da pa ljudje dostikrat svoje tako zasnovane preteklosti ne morejo pozabiti, zatajiti. Primer visokega dunajskega FPd-po-■itika je simptomatičen. On je pač bil eden ■zmed redkih, ki si je upal tudi priznati javno, kar danes še misli. V drugih strankah stvari nikakor niso drugačne. Povsod še živijo rudimenti tisočletnih sanj, ki kdaj pa kdaj planejo z vso silovitostjo na plan. Nihče seveda ne mara priznati, da so to pojavi podzavestnega neonacizma, kajti nihče ne mara biti obremenjen s hipoteko kacetov in vojnih morišč, vsakomur se — vsaj javno — upira misel na poklane Žide, ker mu vest dopoveduje, „da so tudi ljudje".
Seveda so zaradi tega očitki, da obstaja v Avstriji neonacizem, najbolj boleči, zato jih povprečni Avstrijec in tudi politični predstavniki odločno zavračajo. Sigurno ne moremo pavšalno obsojati vseh bivših nacistov, da tudi še danes želijo „nemško“ Evropo. V tem oziru tudi Slovenci pogostokrat zapademo poenostavljanju; eno pa je sigurno: mar-(Nadaljevanje na 5. strani)
Vsakomur hlapci
i
•	Vedno znova se pritožujejo naši ljudje — upravičeno —, da jim država noče da-© ti tega, kar jim gre po ustavnih zakonih, kar jim je država že obljubila. Ta venček
•	neizpolnjenih obljub in neizpolnjenih zakonitih določil sega od najosnovnejših živ-© Ijenjskih zahtev pa do vrhov družbenega življenja. Človek primerjaš tako stanje z ® razmerami pri drugih narodih, ki živijo kot narodne manjšine skorajda po vseh ev-
•	ropskih državah. Jasno je, da kot vzor ali celo kot izgovor ne smemo jemati dr-
•	žav, ki so dale manjšinskim narodnim skupnostim manj kot Avstrija. In celo pri ne-
•	katerih takih primerih bi prišli do ugotovitve, da vrivanje večinske narodnosti tam
•	ni tako vsiljivo, tako zanesenjaško včerajšnje, pa tudi ne tako hinavsko kot je rav-
•	no v Avstriji. Kar se dogaja pri nas pod okriljem tako imenovane „Gemutlichkeit“
•	(pojem, ki ga ni mogoče prestaviti v kak drug jezik), povezane z raznimi mamili „pri-© jaznosti, ugodljivosti" in kar se še tako da pobrskati v našem gostoljubnem svetu, © je po večini mnogo bolj odurno kot odkriti pritisk v nekaterih deželah. V znamenju © evtanazije, smrti z nasmeškom, se sklepajo prav lepo hinavsko sosedske roke, iz-
•	ustijo se spravljive besede o neomajno trajnem vzornem stanju, pozabi se resnica,
•	da ne bi izginila v pozabo vsebina prekrasnih praznih besed, izgovorjenih v pre-© teklih časih, skratka, živimo v zlati kletki dobrega sosedstva.
Fevdalci so si prisvajali v preteklih časih najboljša zemljišča, kolonialne sile so se teple za najbolj donosne konce našega sveta, razni samozvanci si prilaščajo najvišja mesta v tem ali onem krogu. Prihajajo iz preprostih slojev, na ramah svojih sovrstnikov se porivajo do najvišjih in najdonosnejših mest. Nekateri jih dosežejo, drugi imajo preslabe komolce. A komaj so na vrhu, ali vsaj na dozdevnem vrhu, mnogi že prej, pozabijo svoje, spadajo namreč k višjemu sloju, tam pa ne kaže več, da bi se človek zavzemal za pravice svojih z isto borbenostjo. Da, besede še prihajajo vzpodbudne iz njihovih ust, v kolikor pač to dopuščajo nove okoliščine, za dejanja naj pa se bijejo drugi, imajo manj zgubiti, njim lahko zamerijo, a sami se seveda nočejo onemogočiti. Izpadla bi omizja, ne bi več mogli popiti kake kave v prisotnosti in kot
Na sliki vidite pravo goro žita, ki prihaja iz ZDA, držav Evropske gospodarske skupnosti ter Kanade. Žito je namenjeno raznim zahodnoafrikanskim državam, kjer že leta ni več deževalo. Milijoni domačinov morajo trpeti lakoto, ter ni jih malo, ki morajo od lakote umreti. Vsekakor so belci dolžni, črncem pomagati. Dovolj časa so jih namreč izžemali ter jih še izžemajo.
„gostje“ tega ali onega dostojanstvenika. Častna in dobro plačana mesta v krogu „svojih“ so jim seveda vselej po želji, o njih se bo seve govorilo, če bodo omenili ta ali oni krožek. Kot dostojanstveniki se morajo pač boriti za izpiljenost, jasnost vodilnih nazorov, kajti s tem izpodjedaš mesto drugemu, nasprotniku, ki je najhujši sovražnik, ker je — drugega mišljenja. Na pomoč hitijo k mogočnemu sosedu, ta jim daje orožje, odlikovanja, pa si da nato poročati, koliko jih je obležalo na bojišču. Gre mu za lastno zmago. Čim več jih je padlo, ljubše mu je. Njegov „zaveznik“ — tako se imenuje zdaj oni, ki ga je prišel prosit pomoči proti rodnemu bratu — se čuti nasršenega, povišanega, počaščenega, dobil bo celo bleščeča odlikovanja. Da je le pomagal pobijati lastno rajo.
Pogosto te vpraša znanec, zakaj ni še ne tega ne onega. Pa južni Tirolci so si to že izvojevali zdavnaj. A ne samo oni, celo Slovenci na Tržaškem in Goriškem imajo več pravic — imajo pač več samozavesti. Pa
Italijani in Madžari v Sloveniji; da, tam so dobili celo cigani že lastne šole, otroške vrtce. Pa Nemci so dali Dancem v južnem Schlesvvigu precej pravic, Danci pa Nemcem v severnem Schlesvvigu. Povsod mnogo več kot imamo koroški Slovenci. Našteva ti primere, še in še. Omenja ti pogumne, samozavestne Baske, tisti majhni narodič, ki je stresel s svojo neustrašenostjo Francov fašizem. Da, si misliš, gotovo ni vse v redu, tudi tam ne, predvsem ne v državi, ki izsilijo s svojo nečloveško okrutnostjo in nasilnostjo take dogodke kot smo jih doživeli pri Baskih. A nekje morajo biti vzroki spremenjenim razmeram. Država ima drug odnos do narodnih skupnosti, ki žive kot manjšine, a tudi narodi imajo zdravo, trdno samozavest, ponosni so na svojo samobitnost, zavedajo se narodne nuje, vidijo bistvene stvari, zagrabijo jih, jih dosežejo, z odločnostjo, utemeljeno zahtevo, ne dajo se odpraviti s slepimi obljubami.
Zavedajo se, da je v prednosti vselej skupna korist, potem šele osebna. Ne podrejajo se tako hlapčevsko večinskim organizacijam, strankam, ustanovam. Koritarjem niso odmerili prostora v svojem nastopanju. Tudi pri nas ga nismo odmerili, to bi odvrnil znanec. A poglejmo malo svoje zbrane slovenske vrste. Zunaj na podeželju se trudi naše preprosto ljudstvo, kmetje, obrtniki, delavci, nameščenci, z njimi duhovniki, vneti, vzorni učitelji, zdravniki, drugi. Zraven njih pa imamo še druge, mogočne besede za narodov blagor vrejo iz njihovih ust, vse vrste ljudi imaš med njimi, vse poklice, vse sloje; skoraj bi jim verjel, če poznaš njihove besede, a njihovo ravnanje ti jemlje vero. Posmihajo se tistim „norcem“, ki mislijo resno v svojih izjavah. Pomilujejo jih. Odvračajo se od njih. Družbo teh „nor-
(Nadaljevanje na 4. strani)
jjjin...........................................................................................
Grška »demokracija"
Referendum v Grčiji za odpravo monarhije ni prinesel presenečenj, vsaj kar se tiče končnega rezultata: novi ustavni ureditvi države je reklo „da“ 3,860.195 volivcev, kar v odstotkih znaša 78,5, za „ne“ pa se je odločilo 1,060.138 Grkov (21,5 odst.). Prav tako ni nobeno presenečenje, da so se fašistične oblasti tudi med samim potekom glasovanja poslu-žile raznih nezakonitih metod pritiska, da bi vplivale na končni izid referenduma. Opozicijske stranke in organizacije so že navedle vrsto nepravilnosti bodisi pri načinu poteka glasovanja, kot tudi pri končnem štetju glasov, ki so ga opravili vladni funkcionarji, ne da bi sodne oblasti ali predstavniki opozicije smeli nadzorovati njihovo delo.
Primerov nepravilnosti pa je na stotine; bivši premier Kanellopulos je napovedal, da jih bo opozicija zbrala v belo knjigo, na osnovi katere bodo vložili priziv na vrhovno sodišče ter zahtevali razveljavitev referenduma. Dokumentacija, ki so jo zbrali doslej, zadeva samo nekaj desetin volišč na dvanajst tisoč, vendar je dovolj zgovorna: bivši poslanec Kefallinos
je z otoka Zakyntos sporočil, da so skru-tinatorji pripravili zapisnik o izidu glasovanj, še preden so se ta sploh začela. V nekaterih vaseh na tem otoku pa so ..zmanjkale" glasovnice z napisom „ne“, tako da so volivci namesto dveh prejeli eno samo glasovnico, seveda ono z „da“. Bivši župan otoka Kalimnos, Kapelas, je zahteval pojasnila o vzrokih pomanjkanja glasovnic z „ne“. Pravdnik krajevnega sodišča ga je povabil na razgovor, nato pa ga je aretiral. Bivši minister Stamatis je povedal, da je na nekem volišču neki policijski major pozival volivce, naj glasujejo za režim. V istem sedežu so na koncu prešteli samo glasovnice v prid režimu, ostale pa so uničili.
„Začasni“ predsednik Papadopulos, ki ga je referendum potrdil za „stalnega“ (razen če ne bo vrhovno sodišče sprejelo priziva opozicije, kar pa ni verjetno) je v svojem proglasu po televiziji izjavil, da je glasovanje poteklo „v ozračju absolutne svobode", ter je ostro napadel predstavnike opozicije, češ da so „fali-rani ljudje", ki jih mora grški narod »zaničevati".
IIIIIIIIIIIIIIIIIIMtlllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllMIIIIIIlMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIiilllllMlllllllltlllltllllllllUIIMIIIIIIllllllllllllllllllllllllirilllllllMIIIIIIIMIIIIIIIIItllllllllllllllin
Dogodki v deželi Toleranci!!
OHNE MAULKORB
(BREZ NAGOBČNIKA)
Avstrijska televizija je v svojem drugem programu v četrtek, dne 26. julija, ob 20.15 prenašala pod gornjim naslovom razgovor avstrijske mladine o vprašanju tujih delavcev v Avstriji. Med mladinci so bila zastopana prav različna mnenja. Eden od ekstremov je bil, da je treba vse inozemske delavce nagnati iz države, ker jih Avstrija ne rabi. Če je Avstrija brez teh delavcev premostila povojne težave, tako bo prav gotovo zmogla tudi težave, ki nastajajo v dobi največjega udobja.
Nam se pa le zdi, da Avstrija svojih povojnih težav ni zmogla brez tuje pomoči, ker je bila avstrijska moška mladina še v vojnih ujetništvih in so predvsem begunci z vzhoda pomagali pospravljati vojna razdejanja in gradili prve nove stavbe. Enako se nam zdi zmotno zastopanje, da je Dunaj zrasel z delom nemškega prebivalstva monarhije, pač pa je Dunaj rezultat skupnih naporov delovnih kakor tudi finančnih vseh nekdanjih avstrijskih narodov.
Nasprotno pa je bilo v imenovanem razgovoru zastopano mnenje, da je treba inozemske delavce popolnoma vključiti v avstrijsko družbo, ker je to potreba
V________________________________________
avstrijskega gospodarstva in samo z delom teh delavcev moremo v Avstriji vzdržati tako visoko življenjsko raven. Med udeleženci tega razgovora je bil tudi zastopnik delavcev iz Jugoslavije, Stojan po imenu, ki je v kratkih stvarnih besedah nakazal dejanske probleme, ki zadevajo inozemske delavce. Dejal je,
® naj pridejo le delavci, ki imajo delovno dovoljenje,
•	naj delodajalci poskrbijo za človeka vredna stanovanja,
•	naj so Avstrijci vsaj nekoliko vljudni do teh delavcev, ki so državi potrebni, saj opravljajo v Avstriji težaška dela. Sicer pa vidimo isti pojav pri avstrijskih delavcih, ki zapuščajo delovna mesta doma in se zaposlijo v Zahodni Nemčiji ali pa v Švici, ker je tam boljša plača.
Sicer pa se je tok gospodarske sile v Evropi že desetletja pred svetovno vojno pomikal iz vzhoda proti zahodu in je deloma tudi ameriško bogastvo sad evropskih delavcev in strokovnjakov. Takega naravnega toka pa noben šovinizem ne bo ustavil, ker je gospodarska nujnost.
__________________________________________J
Nekoč, za časa bradatega cesarja Franca Jožefa smo imeli dvojezične napise, krajevne, na javnih poslopjih in tako naprej. Celo dvojezične uradne liste smo imeli. Vse nekoč za časa bradatega cesarja Franca Jožefa. V monarhiji torej, ki je bila kljub svoji reakcionarnosti in nemškonacionalni za-bubanosti mnogo bolj pravična kot pozneje demokratična republika Avstrija.
Pa je republika Avstrija postala 1938 žrtev nacistov. In Avstrijci so v ogromni večini pozdravili svojega slavnega rojaka Adolfa Hitlerja, ki jih je vrnil naročju matere Nemčije. In so se podili v nemških uniformah po krajih širom po Evropi. In so morili. Znani so bili avstrijski valpti, znani po svoji krutosti. Pravijo, da so bili mnogo bolj zagri-ženi kot severni Nemci ali Prusi sami.
Leta 1945 je Nemčija kapitulirala. Avstrija je nastala znova. Štirje veliki zavezniki druge svetovne vojne so si razdelili to deželo. Leta 1955 so odšli, potem ko so Avstriji hočeš nočeš podpisali državno pogodbo. To pogodbo je imenoval neki koroški časopis že kmalu po podpisu „politični diktat". Ta časopis izhaja še danes in sika precej ostrega strupa proti Slovencem.
In so Avstrijci dolgo časa oklevali, ali naj izpolnijo to državno pogodbo ali ne. Pa so se odločili, da jo izpolnijo le v pičlih delcih, kajti nočejo se zameriti nacističnim krogom, tistim, ki so leta 1938 zavladali v Avstriji tudi uradno. Uradno so vladali sedem let. Da-
nes so nacisti na najvišjih položajih. Celo v vladi imamo štiri nekdanje člane nacistične stranke. Nekoč so bili ..nacionalsocialisti", danes so samo še nacionalni socialisti.
Usoda dvojezičnih tabel je znana. Pred kratkim so se pojavljale namesto njih nekatere nemške. Ni jih več. Izginile so.
Pa pravijo, da so te table postavili po naročilu občinskih uprav. Mogoče je bila soudeležena tudi deželna. Čudno pa je, da zakonskih predpisov ne poznajo ljudje, ki drugače koj tako jezdijo po zakonskih predpisih. Zanimivo bi bilo ob vsem tem mnenje tistih, ki morajo skrbeti, da se zakoni izvajajo, recimo policije, žandarmerije, sodišč in tako naprej. Mnenje nekaterih nam je znano. Najbrž da ni popolnoma v skladu z zakoni. Če namreč vidimo, kako kruto kršijo zakone, postave, se človeku niti zgroziti ne more več. Tolerira se čisto vse. Samo do Slovencev niso tako popustljivi, tako neskončno strpni.
Tistih krogov, iz katerih je vzšel morilec Ernst Dostal, kratko malo niso hoteli videti, tudi ničesar niso hoteli slišati o njih. Pa je gotovo moralo precej močno pokati pri njihovih strelnih vajah.
Treba je, da kak tak človek pomori nekaj ljudi, rani nekaj policistov, preden sploh hočejo zaznati njegov obstoj.
Vprašamo se, ali bodo hotele videti oblasti te nacistične kroge šele tedaj, ko bo vse skupaj prepozno?
Nove pobude za gospodarsko sodelovanje z vzhodnoevropskimi deželami
Kakor pred sedmimi, osmimi leti, se avstrijska vlada in avstrijsko gospodarstvo spet resno prizadevata, da bi poživila gospodarsko sodelovanje s svojimi vzhodnoevropskimi sosedami. To prizadevanje ima tokrat v bistvu dva vzroka: pojemanje naraščanja obsega trgovine in blagovne izmenjave z vzhodnimi deželami na eni strani in naraščajoče inflacionistične tendence po deželah zahoda na drugi strani. K obojemu se pridružuje še naraščajoča avstrijska pasiva v trgovini z Evropsko gospodarsko skupnostjo.
Za poživitev gospodarskega sodelovanja z vzhodnoevropskimi deželami je tokrat Avstrija vpregla svojo najvišjo politično in gospodarsko garnituro. Prva pot je to garnituro konec marca vodila na Madžarsko, s katero ima Avstrija na osnovi sporazuma iz leta 1964 že itak zelo dobre odnose, saj sodi Madžarska za Sovjetsko zvezo na drugo mesto avstrijske trgovine z vzhodnoevropskimi deželami.
Sredi aprila se je avstrijski minister za trgovino, obrt in industrijo v Bukarešti zedinil z romunsko vlado glede ustanovitve mešanih avstrijsko-romunskih gospodarskih podjetij, na katerih bo Avstrija lahko udeležena z 49 odstotki skupnega kapitala. V drugi polovici maja so predstavniki Avstrije in Demokratične republike Nemčije na Dunaju podpisali sporazum o razširitvi gospodarskega sodelovanja med obema državama iz zgolj zbornične na vladno raven. Konec junija so avstrijski vladni predstavniki in predstavniki gospodarske zbornice in podržavljene industrije tri dni bivali v Varšavi, da tudi s to deželo poživijo in razširijo gospodarsko sodelovanje. Svoja prizadevanja je avstrijska delegacija osredotočila za zagotovitev dobave energetskih virov, ki jih potrebuje, zlasti črnega premoga in električne energije. Poljska vlada je obljubila, da bo v primeru potrebe Avstriji dobavljala električno energijo, ustregla je želji po skupnem
elektro-daljnovodu in po gradnji skupne elektrarne na Poljskem z zmogljivostjo 300 megavatov. Načelno sta se delegaciji tudi sporazumeli, da bosta obe deželi v prihodnje tesneje kooperirali na področju industrije motornih vozil.
Dan navrh je bil med Avstrijo in Bolgarijo sklenjen desetletni sporazum o gospodarskem, industrijskem in znanstveno-tehnič-nem sodelovanju. To je bil prvi tak sporazum, ki ga je Bolgarija sklenila z eno od zahodnoevropskih dežel. Kakor v primeru Poljske, so se tudi v primeru Bolgarije tozadevni konkretni razgovori takoj pričeli.
Tem obiskom, sporazumom in dogovorom je začetkom julija sledil obisk sovjetskega premiera Kosigina v Avstriji, ki je imel prvenstveno razširitev gospodarskega sodelovanja za cilj. Šlo je v bistvu zato, da Sovjetska zveza odpravi pasivo v svoji trgovini z Avstrijo in da dobi Avstrija od Sovjetske zveze več nafte in zemeljskega plina, končno pa tudi za to, da pride do večje kooperacije med avstrijsko podržavljeno in sovjetsko industrijo. Viden izraz poživitve gospodarskega sodelovanja med Avstrijo in Sovjetsko zvezo pa sta namen ustanovitve sovjetske banke na Dunaju in dogovor, da velja šiling za obračunsko sredstvo med obema državama.
■	Slovenci smo kot narod, ki se je mo-
■	ral vedno v svoji zgodovini trdo boriti za
■	svoj obstoj in ki je na lastni koži preiz-
■	kusil takorekoč vse oblike tujega zatira-
■	nja, okupacije, preganjanja in gospodar-
■	skega izkoriščanja, a je vzdržal in si pri-
■	boril med majhnimi narodi še kar močen
■	in s stališča mnogih drugih majhnih na-
■	rodov kar zavidljiv položaj, dolžni, da se
■	zanimamo za osvobodilni boj drugih
Za temi obiski je prišlo v drugi polovici julija do obiska avstrijskega ministra za trgovino, obrt in industrijo v Jugoslaviji in Albaniji. V primeru Jugoslavije je prišlo do nadaljnih dogovorov glede gospodarskega sodelovanja, v glavnem na področju industrije in turizma. V primeru Albanije pa je šlo za iskanje poti, da se gospodarsko sodelovanje z Avstrijo, ki se je šele lani pričelo, ustrezno poveča.
Celokupno vzeto je mogoče reči, da so zadnji štirje meseci veliko pripomogli, da si je avstrijsko gospodarstvo zagotovilo boljše osnove ne le v trgovini z vzhodnoevropskimi deželami, marveč tudi na drugih področjih gospodarskega sodelovanja. To pa je za avstrijsko gospodarstvo zelo pomembno. Prvič zaradi tega, ker jo na vzhodnoevropskem tržišču že nekaj let čedalje bolj izpodrivajo druge dežele, zlasti Amerika, Japonska, Zvezna republika Nemčija, Italija in Francija. Drugič pa zaradi tega, ker je pospeševanje gospodarskega sodelovanja z vzhodnoevropskimi deželami edino v stanju pomagati Avstriji zmanjšati deficit v trgovinski bilanci, ki je posledica njene enostranske gospodarske orientacije na zahod v prvih dvajsetih povojnih letih. Ta deficit utegne letos znašati 40 milijard šilingov, kar predstavlja dve petini avstrijskega uvoza.
o majhnih narodov in da jih pri tem pod-■ piramo, kolikor pač moremo, vsaj moralen no.
Takih narodov je samo v Evropi precej. Med najbolj zatiranimi so Baski in Katalonci, ki nimajo niti najosnovnejših narodnih pravic, ki pripadajo manjšinam, npr. pravice do šolstva v svojem jeziku ali do uporabe svojega jezika v tisku in literaturi. Trenutno pa vzbujata največ pozornosti v sve-
Indijanci in Slovenci

Zanimiva revolta
Pred nedavnim so jetniki italijanskega zapora „Regina Coe-li“ revoltirali. Kot vzrok revolte so navedli slabo ravnanje s strani jetniških upravnikov. Reakcija jetnikov je potemtakem bila skoraj doslednja „demolaža“ zapora. Konec koncev so še „zased-li“ streho, kar vidite na naši sliki. Po vsem tem lahko rečemo, da italijanska policija vsekakor ni imela lahkega dela, ko je bilo treba spraviti jetnike s strehe.
tu boj irske manjšine na severnem Irskem za osnovne državljanske in narodne pravice ter osvobodilno gibanje Indijancev v Združenih državah.
..Zgodovino o tem, kako so preganjali Indijance z njihovih ozemelj in jih razlašče-vali ter jih skoraj iztrebili, je strašno brati," je zapisal te dni ugledni švicarski dnevnik „Neuer Zurcher Zeitung", znan po svoji objektivnosti. Razpisane so bile nagrade za „skalp“ (naglavno kožo z lasiščem) Indijancev, bodisi otrok, žensk ali moških. General Sheridan je izrekel leta 1868 sramotne besede: „Edini dobri Indijanci, ki sem jih kdaj videl, so bili tisti, ki so bili mrtvi", kar je potem prišlo v pregovor: „Samo mrtev Indijanec je dober Indijanec". Predvsem so hoteli Indijance kulturno napraviti za belce. Imeli so jih za divjake, vendar pa so jih priznavali za ljudi, drugače kot črnce.
(ud(ež)na uganka
SO, PA KLJUB TEMU ZATRJUJEJO (TUDI SAM! O SEBI), DA JIH NI, KAJ JE TO?
iifUtSAV A !}S!38N
Združene države so sklenile z Indijanci na stotine pogodb — indijanska plemena imenujejo še danes „Nations“ (nacije) — a so skoraj vse prelomile.
Indijance so potisnili na ozemlja, ki so se zdela belcem najmanj vredna, a tudi tam so jim naprej jemali zemljo, če se je pokazalo, da ima vrednost. Zadnji tak rop zemlje je bil napravljen pod predsednikom Kennedy-jem, ko so vzeli plemenu Senekas zemljo za gradnjo jeza neke elektrarne; plačali so jim odškodnino, a Indijanci so le ostali brez zemlje. To se je zgodilo prav pri kraju VVounded Knee (Ranjeno koleno). Te zadnje krivice očitno Indijanci niso mogli več prebaviti in tako je prišlo nedavno do indijanskega. upora prav tam.
Poznavavci indijanskih zadev menijo — in to hočejo tudi Indijanci sami — da bi bilo najboljše, da se proglasijo indijanski rezervati (zemlja, ki je priznana kot last indijanskih plemen in kjer uživajo ti avtonomijo) za neodvisno državo v konfederativni obliki. Ta zvezna država naj bi sama urejala svoje notranje in zunanje zadeve ter sklepala pogodbe z Združenimi državami. Seveda naj bi bila zastopana tudi v Združenih narodih.
•	Menimo, da zaslužijo Indijanci, da jih ® tudi Slovenci moralno podpremo v tej ® njihovi zahtevi, kolikor najbolj moremo. ® Slovenci smo že večkrat dokazali svoje ® simpatije do Indijancev. Simbol te sim-® patije je naš ..apostol Indijancev", misi-® jonski škof Baraga. Indijanski boj za pra-
•	vico, svobodo in neodvisnost je danes ® del velikega osvobodilnega gibanja ® majhnih narodov, ki je zajelo ves svet © in ki ga ne bo več mogoče zaustaviti.
Slovenski oktet v ČSSR
Slovenski oktet iz Ljubljane je nedavno odpotoval na enotedensko koncertno gostovanje v ČSSR. Kot gostje osrednje slovaške koncertne direkcije Slovkoncert iz Bratislave so pevci Slovenskega okteta zapeli na šestih oziroma sedmih koncertih v Bratislavi in najpomembnejših slovaških poletnih kulturnih in letoviških središčih: Hlo-hovcu, Trenčianskih Teplicah, v Visokih Tatrah, Bardejevu, Zvolenu in morda še Kožicah.
Tik pred odhodom je Slovenski oktet v sestavi Jože Kores, Danilo Čadež, Božo Grošelj, Peter Ambrož, Tone Kozlevčar, Andrej Štrukelj, Marijan Štefančič in Peter čare naštudiral nekaj novega programa.
Med zadnjimi koncerti v Sloveniji pa so bili v minulem tednu trije zelo uspešni nastopi: jubilejna koncerta ob 70-letnici tovarne Peko v Tržiču in ob 25-letnici tovarne Planika v Kranju ter koncert v okviru poletnih kulturnih prireditev v zdravilišču Rogaška Slatina. Tega koncerta se je udeležilo zelo veliko občinstva; tudi mnogi gostje iz Avstrije so ansambel za podani umetniški spored toplo nagradili s ploskanjem.
Takoj po vrnitvi s turneje po Slovaški bo Slovenski oktet poletel iz Ljubljane v Dubrovnik, kjer bo tudi letos, kot edini slovenski gost te vrste, nastopil v okviru dubrovniških poletnih iger.
Odkritje Trubarjevega spomenika v Tiibingenu v Zahodni Nemčiji
Nedavno se je zbralo okoli 100 Slovencev v Derendingenu, predmestju Tubingena, ob odkritju spomenika našemu rojaku in prvemu književniku slovenskega jezika, Primoža Trubarja.
Sprva se je vršil verski obred na protestantski način v novo otvorjeni Trubarjevi hiši. Ob koncu verskega obreda se je vršila spominska proslava v čast našemu slovenskemu rojaku.
Kot prvi je imel besedo domači pastor, ki je pozdravil častne goste, med njimi tudi univ. prof. dr. Bratka Krefta, ki je nato prevzel govor. O obeh jezikih je nakazal važnost tega našega velikega rojaka. Med dru-
jo lastno književnost, s katero je rešil slovensko nacijo pred propadom. Ob koncu govora je nato v imenu rep. Slovenije odkril doprsni kip Primoža Trubarja, umetniško delo akad. kiparja Petra Šeleta. Kip pa je podarilo mesto Ljubljana.
V imenu društva slovenskih pisateljev je med drugimi govorniki tudi prof. Messner izrekel zahvalo za topel sprejem, ki smo ga bili deležni od derendingenških občanov, ter nato kratko nakazal manjšinski problem na Koroškem.
Ob koncu pa je spregovoril še dr. Roger v imenu slovenskih delavcev iz Vorarlberga zahvalne besede, ter nakazal važnost takih
% ll	I
{ «5	
	1
	in
Cerkev v Derendingenu, kjer je deloval Primož Trubar
gim je povedal tudi to, da so protestantski delavci pod Trubarjevim vodstvom uvrstili Slovence med kulturne evropske narode, ki smo imeli že kot drugi slovanski narod svo-
srečanj. Že pred tremi leti se je slovenska skupina slovenskih delavcev delujoča v Vorarlbergu, s tremi avtobusi pripeljala v De-rendingen, ki je za vse tako znameniti kraj.
r
/AVAvi
-
	

Matija Tomc
Profesor Matija Tomc nam ni neznan. Njegovo udejstvovanje na glasbenem področju, kjer se je v prvi vrsti uveljavil kot uspehii komponist, glasbeni interesenti vedo ceniti. Vsekakor je Matija Tomc komponiral nešteto svetnih ter cerkvenih pesmi, ki jih naši zbori vedno spet radi predvajajo.
Matija Tomc praznuje v teh dneh svoj zlatomašni jubilej. Slavljenec se je rodil pred 13 leti v Župniji Podzemelj v Beli krajini, gimnazijo je končal v Šentvidu v Ljubljani. Po študiju glasbe na Dunaju je poučeval petje in glasbo v šentvidskih škofovih zavodih, kmalu po vojni pa je prišel za župnika v Domžale.
Triinsedemdesetletni slavljenec se je v svojem glasbenem udejstvovanju posvetil tudi koroški narodni pesmi ter med drugim harmoniziral številne naše ljud-
- zlatomašnik
ske pesmi. Ohranil nam je mnogo domačega pevskega zaklada, pomagal, da je koroška ljudska pesem postala živ del celotnega slovenskega pevskega zaklada ter s tem hkrati nam Slovencem dokazal, da imamo bogato pevsko kulturo, katere se kot zavedni pripadniki koroške slovenske narodnostne skupnosti ni treba sramovati. In to, čeprav marsikateri skrajnež skuša vtepsti v naše glave, češ da smo »nekulturni« narod, ki je v primeru z nemškim puhla ničla.
Z deli trajne vrednosti je jubilant o-bogatil zakladnico slovenske svetne ter cerkvene glasbe. Zato mu velja iskrena zahvala ter želja, da bi ostal zdrav ter še mnoga leta deloval na slovenskem glasbenem področju. »Naš tednik« se številnim čestitkam rade volje pridruži!
Še bolj so čutili kot sami delavci v tujini neko povezanost s pokojnim Trubarjem, ki je sam delal tako daleč od doma.
Po končanih govorih je bil podeljen de-rendingenškemu pastorju Dottlingu novoustanovljen Trubarjev fond, ki ga dobi tisti, ki se je v tujini najbolj prizadeval prikazati tujemu ljudstvu slovensko književnost in slovenski narod.
Ob 13. uri smo se zbrali vsi Slovenci v farni dvorani, kjer nas je čakal obed, ki so ga nam pripravili derendingenški farani. Po obedu smo si seveda tudi ogledali farno cerkev, v kateri je nad 20 let pridigal naš Trubar. V cerkvi še vedno hranijo kelih, iz ka-
terega je pil Trubar ob darovanju sv. maše. Edinstveno, kar se v cerkvi opazi pa je to, da ni v cerkvi nobenih posvetilnih plošč, razen ene in ta je posvečena Primožu Trubarju. Plošča je napisana v slovenskem in nemškem jeziku.
Srečanje se je končalo po ogledu mesta Tubingen, ki je znano predvsem kot univerzitetno mesto.
Spoznali smo važnost takih srečanj, ter sklenili še v obče držati vez s tem za nas tako važnim zgodovinskim krajem. L. D.
Darujte za tiskovni sklad!
r—	Ivalevredna kritika	»mladja" j
ODMEV NA VVAKOUN1GOVO KRITIKO „VELIKO BO ZAMERE"	|		
Dragi Jože,
nadvse hvalevredno si se le lotil kritike mladja, ki si jo objavil v Našem tedniku 28, z dne 12. 7. 1973; dovoli mi pa, prosim, da Ti nanizam nekaj osebnih misli ob tej pro-
blematiki.
Kar v začetku bi se tudi hotel malo zvi-iafi na način Tvojega članka, češ da Ti „za kaj takega (za oceno posameznih člankov mladja) že manjka osnovne literarne izobrazbe" itd. Meni take izobrazbe manjka še bolj, tudi pri oceni Tvoje „kritike". Zato sem Te torej prosil, da mi dovoliš nekaj osebnih misli.
Ploskali bodo ob Tvoji kritiki mladja go-tov° drugi, zato se hočem omejiti bolj na kritiko Tvoje kritike.
Prvič: Lipuševo ..Terjatev po koroško", ki zadene gotovo v črno, si prezrl hote ali nehote.
Drugič: Ob „Mohorjevem cvetu in lipovi Politiki" bi se moral malo dalj zadržati in Povedati Lipušu, da je ta način pisanja o res zaslužni osebi — kar je Milka Hart-
mann brez dvoma — le malo plitev, ozkotiren, moral bi reči nedelikaten. Lipuš pride pri tej svoji ..statistični kritiki" celo v protislovje s svojo ..Terjatvijo po koroško", kjer pravi novomašniku (mladje 13, str. 4, spodaj): ..Nikoli se ti še ni utrnilo, da si morajo v drugih poklicih ime šele zaslužiti, pridelati, največkrat prigarati v trdem spoprijemu z resničnostjo, ob trčenju v uporne sile ali tudi šele potem, ko so se razbili ob čereh, zidovih, uradniških vratih ali celo ob kosu papirja ...“ Ravno to, kar Lipuš zaman išče pri mlademu novomašniku, v svoji kritiki Milke Hartmanove docela spregleda. Ne vidi dejstva, da je pesnikovanje le del Milkinega dela za koroške Slovence, katerim je darovala celo svoje življenje in za katere je „garala v trdem spoprijemu z resničnostjo". Da pa njene pesmi ustrezajo docela miselnosti našega človeka, kaže dejstvo, da so nekatere skoraj že ponarodele.
V svoji kritiki Messnerjevega ..Monologa z nekim koroškim pisateljem" pa si le preveč dal duška svojim predsodkom, dragi
Jože! Zakaj si zapisal, da Messner „ni nič manj težaven in neroden kot Lipuš..."? Težavna morda, nerodna pa le nista, res da ne! — Podrobnosti bi prekoračile meje tega pisma; dovoli mi le resen nasvet. Mogoče bi skušal Messnerja malo razumeti, zakaj je zapisal tako in ne drugače. Morda bi se celo pomenil z njim o stvareh, ki jih on ospo-rava. Saj, o tem sem prepričan, slovensko razumemo vsi. — Najbrž si opazil, da sem prepisal prve vrste drugega stolpca Tvoje kritike v Tedniku; zamenjal sem samo ime Lipuša z Messnerjevim.
Lipušev roman „Zmote dijaka Tjaža" je slovenski tisk na Koroškem skorajda res zamolčal, kar trdi Messner. Vprašam Te, ali to ni res? Ko se že imaš za politika („V politiki moraš človek videti to ...“), bi Ti pa še rad povedal svojo misel o slovenskih politikih na Koroškem, ki je na debelo ta: Komaj pohvali kateri dunajski ali koroški nemški politik „die besonnene Haltung der Karntner Slovenenfuhrung", že začnejo presti kot mačka, ko jo božaš, so srečni in blaženi, zaprejo oči in pozabijo na vso „go-lazen" (glej Kladivo, 2. letnik, štev. 2), ki tako lahko mirne duše nadaljuje svoje delo.
Ob Tvoji trditvi, da, „če imaš samo idealne cilje, niti dosegljivih ne boš dosegel nikoli", Te spominjam na življenjsko geslo rajnega dr. Czigana. Vedno je pravil, da moraš streljati čez cilj, da ga boš dobro zadel, kar je celo fizikalno utemeljeno. Prosim Te,
prisvoji si tudi Ti tole geslo in opusti svojo zgoraj navedeno trditev, ki je sicer značilna za miselnost gotovih naših krogov, pač pa je epohalno napačna.
Menda Te je sam hudobec jezdil pri prebiranju Messnerjevega Monologa, da si prezrl dve nadvse važni misli.
Mladje, str. 71, spodaj: „Koliko naprednosti je v Koroškem okolju, zdaj — po javnem sramotenju in teptanju slovenske narodne enakopravnosti — menda vsakdo ve: vodilni .predstavniki’ Tjaževe narodne družine so sicer diplomati, ki se razumejo na seje, pogajanja in bankete, ne znajo pa (in ne ljubi se jim) (podčrtal F. K.) povezati svojega zasramovanega slovenskega ljudstva za demonstrativno dejanje, za protestno demonstracijo na celovški ulici — kljub iniciativi politično dozorevajoče študentske mladine in neštetim mladim slovenskim izobražencem na podeželju ...“
Druga misel, ki Ti jo tudi napišem v spominsko knjigo, pa je podana iz Zmot dijaka Tjaža v mladju 13 na strani 74 zgoraj:
„Če vas kdo udari na desno lice, ga sunite dvakrat tako močno v rebra, da odtehtate njegovo krivico." (podčrtal J. M.)
Zadnje štiri odstavke Tvojega članka „Veliko bo zamere" po smislu dodam tudi ob koncu svojega pisma in Ti prijateljsko sežem v roko.
Pa brez zamere!
Tvoj vdani Franc Kattnig
Rož, Podjuna, žJtfa
Podkraj pri Pliberku
• Igrčeva Greti je poročena. — 21-letna Margareta Išep, ki prihaja iz zavedne Igrče-ve družine (njen oče je na primer član Pliberškega moškega zbora društva „Edinost“), se je zadnjo nedeljo „vdala" F. Kollerju iz Salzburga. Greti je že nekaj časa zaposlena v Salzburgu, kjer je tudi spoznala svojega novoporočenega moža. Poroka se je odigravala v priljubljeni šentjurski cerkvici; tam je naša zakonca „zvezal" domači kaplan Damej. Nato so se svatje peljali v Globasnico k „Šoštarju“ ter se ob spremljavi domačega ansambla „Die fidelen Unterland-ler" prijetno zabavali.
Mlademu zakonskemu paru želimo obilo sreče, Gretlna pa prosimo, da ne bo pozabila, kje je Podkraj!
Občinski seji v Borovljah ...
Pred nedavnim je zasedal občinski odbor občine Borovlje, v katerem je tudi zastopan zastopnik naše »Volilne skupnosti", Franc Poganitsch, nastavljenec koroške deželne vlade. Odbor je poleg običajnih ter manj važnih stvari tudi razpravljal o zelo važni točki, namreč o gradnji nove občinske hiše ter kulturnega doma.
Poslopje, ki bo sezidano na istem mestu, kjer stoji stara občinska hiša ter na prikupljenem zemljišču „Zippusch“, bo stalo približno 28 milijonov šilingov. Z gradnjo oziroma rušenjem starega poslopja se bo začelo že jeseni. Nova občinska hiša, povezana s kulturnim domom, bo gotovo najmodernejše poslopje v Borovljah.
Diskusija o tej točki ter tudi o drugih točkah je potekala stvarno; vse točke so bile enoglasno sklenjene. V zvezi s kulturnim domom je naš zastopnik Poganitsch poudaril vlogo kulturnega doma kot kraj boljšega sorazumevanja med obema narodoma ter njunima kulturama.
Upamo, da ni naletel na gluha ušesa!
v
... ter St. Jakobu v Rožu
Sele
• Blagoslovitev križa na Setičah. — Pred kratkim so na vrhu Setič nad Selami blagoslovili 5 metrov visok križ, ki ga je uničila strela. Zbralo se je precej domačih ljubiteljev gorske narave — zlasti mladina je bila močno zastopana —, da bi prisostvovali gorski maši, pri kateri je sodelovala selska mladina z lepo ubranim slovenskim petjem. S tem je dokazala (ne samo turistom), da tukaj prebiva zdrav in ponosen slovenski rod.
Št. Jakob v Rožu
•	Gostov je pri nas dovolj in so ponajveč iz VVestfalije in Porurja. Izreden obsik beleži letos Božanski dvor Miheja Antoniča, ki nudi svojim gostom poleg običajne gostoljubnosti še mnoge udobnosti kot kopališče, kegljišče, savno idr.
•	Močnikova mama praznovala 80-letni-
co. — Na Tešinji je praznovala svojo osemdesetletnico Močnikova mama, Marija Am-ruš in bila deležna številne pozornosti ožje in širše okolice. Jubilantka je pred leti izgubila svojega moža Miheja, ki je slovel po svoji ljubezni do knjige in domače prosvete. Nedavno pa se ji je smrtno ponesrečil njen vnuk Rudi, ki je bil njen ljubljenec. Močnikovi mami želimo tem potom prav lep življenjski večer v družini sina Toneja.
•	Naš g. župnik Karicelj se nahaja na okrevanju v Istri in ga sredi avgusta spet pričakujemo. Obnova farne cerkve lepo napreduje, ladja za vernike bo znatno razširjena in bo nudila več prostora. Vigredi pa si nadejamo dogotovitve in blagoslavljanja. Tedaj pa vam bomo o našem farnem središču še več poročali.
Nedavno se je občinski svet po volitvah drugič sestal. Pri razdelitvi referatov je bila poverjena nosilcu naše liste g. Miheju Antoniču skrb za čistočo. Skrb za snažnost in čistočo občinskega teritorija je spričo rastočega tujskega prometa nedvomno aktualna, a tudi težka. Tudi ostala zastopnika Socialne gosp. skupnosti Florej Košat in Anton Gabriel sta člana občinskih strokovnih odborov. Na zadnji seji je odbor odobril med drugim č. sestram za politehnični razred 7.200 šil. Občinska doklada na zemljiški davek ostane na 400 °/o in bo občina prosila deželno vlado, naj je pri podeljevanju subvencij kljub temu ne prezre. Občina se trudi za smučarske vlečnice, ki bi bile na razpolago šolarjem in tudi odraslim smučarjem. Obstoja več načrtov tako v Podrožčici, na Brdu in ■ podgorskih Rutah.
Mesto Celovec ima zopet urejen Novi trg, ki so ga preteklo soboto slovesno otvorili.
Romanje na Visarje
Jutri gremo vsi na uprizoritev Miklove Zale v Svatne!
Priprave za uprizoritev Miklove Zale na zgodovinskih tleh v Svatnah so končane. Drevi bo zadnja generalna vaja in jutri zvečer se bo pričelo masovno romanje na breg med Miklovino in Serajnikom, kjer bo prizorišče Sket-Žižkove Miklove Zale. Kdo v igri nastopa in kako so potekale tozadevne priprave, smo javnost sproti obveščali. Tokrat naj navedemo le še nekaj podrobnosti v informacijo obiskovalcev, ki bodo jutri prišli v Svatne.
Že kar na začetku naj povemo, da bo predstava Miklove Zale uprizorjena samo enkrat! Kdor te enkratne priložnosti ne želi zamuditi, se bo jutri napotil v Svatne. Vpadnice iz St. Jakoba v Svatne, to je pot proti Podrožčici, ki se za Lešami odcepi na desno, bodo markirane s smerokazi „Miklova Zala", tako da obiskovalci ne bodo iskali kraja prizorišča. Obiskovalcem svetujemo, da se pravočasno odpravijo na pot, da se bo predstava lahko pravočasno pričela. Vstopnina znaša šil. 25.— (ali 20 Nd). V tej ceni je vključena tudi cena parkirnega prostora. Obiskovalcem svetujemo, da med potjo v Svatne pripravijo denar za vstopnino, kar bo pripomoglo k hitremu poteku pobiranja vstopnine. Tako naj v skupinskih vožnjah organizator skrbi tudi za to. Prav-tako to svetujemo tudi voznikom osebnih vozil. Voznike opozarjamo, da je parkirni prostor od kraja prizorišča oddaljen deset minut hoda in da to ob poti v Svatne upoštevajo. Še enkrat poudarjamo, da so noči v avgustu lahko že hladne in da zato priporočamo primerno obleko. Sedežev bo le o-koli tisoč in bo imel prednost tisti, ki bo pri-
šel prvi. Tozadevno prireditelj sporoča, da je cena sedišč in stojišč enotna in prosi za tozadevno razumevanje. Celotno prizorišče bo strokovno ozvočeno in bo sleherni obiskovalec imel možnost, da bo slišal in razumljivo tudi vse videl, kajti prostor za gledalce se rahlo vzpenja, tako da si gledalci med seboj ne bodo v napoto. Sicer pa je tudi scena urejena tako, da bo igralsko dogajanje vidno z vseh strani avditorija.
Ob koncu vsem obiskovalcem Miklove Zale na zgodovinskih tleh v Svatnah priporočamo, da se nujno držijo navodil rediteljev, ki bodo skrbeli za brezhiben potek prireditve. To pa bo seveda le možno, ob upoštevanju vseh podrobnosti. Zlasti pa opozarjamo, da gledalci ne bi silili v območje prizorišča, kajti na prireditvi bodo sodelovali tudi jezdeci in zato obstaja tudi možnost nezgode. Prizorišče bo pregrajeno z vrvjo in to mejo naj gledalci vsekakor upoštevajo, ker ob neupoštevanju s predstavo ne bo možno pričeti.
Prepričani smo, da bo jutrišnji dan za koroške Slovence velik kulturni dogodek in bo vsem obiskovalcem ostal v lepem spominu.
GORŠETOVA GALERIJA V SVEČAH Prof. akad. kipar France Gorše sporoča svojim znancem in prijateljem, da se je nedavno za stalno naselil v Svečah na Koroškem v svojem domu. Tam si bo uredil tudi zasebno galerijo svojih del, ki bo dostopna javnosti. Njegov naslov: Sveče 42, Suet-schach, A-9181 Bistrica v Rožu — Feistritz im Rosental, Koroška — Karnten.
v nedeljo, 12. avgusta 1973, za okraj Pliberk
Kraj in čas odhoda:
Suha (pri cerkvi) ob 5. uri zjutraj; Žvabek (pri cerkvi) ob 5.15; Dob (ob cesti) ob 5.30; Nonča vas (ob cesti pri cerkvi) ob 5.35; Pliberk (zadruga) ob 5.40; Gonoveca (Jamnik) ob 5.45; Šmihel (Scherzer) ob 5.50; Dobrla vas (Sienčnik) ob 6. uri.
Cena: za vožnjo in za vzpenjačo (lift): samo šil. 110.—
Na Sv. Višarjah je posebna romarska maša za koroške romarje in spovedna priložnost v slovenskem in nemškem jeziku.
Prijave za romanje sprejema:
Dušnopastirski urad
Viktringer Ring 26, 9020 Celovec
Tel.: (0 42 22) 85 3 48
ali Dom prosvete v Tinjah
9121 Tinje/Tainach
Tel.: (04232) 43-6-06
do 6. avgusta 1973
•	Sprejemamo samo romarje, ki so se
•	prej pismeno ali telefonično prijavili in
•	katerim smo doposlali položnico za vpla-
•	čilo navedene vsote šil. 110.— in še na-
•	daljnje potrebne informacije.
•	Plačuje se samo s položnico (Erlag-
•	schein) in sicer pred odhodom.
Vozi: avtopodjetje Sienčnik z modernimi omnibusi Romanje vodi: Jože Kopeinig
Pismo, bcalcev:
NEKAJ VPRAŠANJ
Ker so učitelji in profesorji ob koncu šolskega leta stavkali, niso dobili vsi otroci formularjev glede proste vožnje z vlakom ali avtobusom. Zato bodo morali starši nekaj voženj v novem šolskem letu sami plačati.
Morda bi se uredništvo »Našega tednika«. zanimalo pri pristojnem ministrstvu ali pri kakšnem deželnem šolskem uradu, ali bodo ti stroški staršem pozneje povrnjeni.
V	nekem dnevniku sem bral, da bodo ob začetku šolskega leta veljale stare izkaznice. Kako pa bo v tem slučaju s tistimi otroki, ki na novo začnejo hoditi v šolo ali pa so prej stanovali v kakšnem dijaškem domu, teh starih izkaznic pa nimajo?
In še nekaj bi rad zvedel: država plačuje za internat od 9. šolskega leta naprej; kaj pa, če nekdo že prej težko plača internatne stroške?
Seveda se dotični obrne lahko na »Združenje staršev«, da ga podpira. Toda stroški za dom stanejo za vsak mesec čez tisoč šilingov.
V	formularju »prošnja za štipendijo« sem razvidel, da bi lahko na leto pridelal še 20.000 šilingov več kot jih jaz pridelam. Sem delavec, imam 5 otrok ter ženo; sem edini v hiši, ki zaslužim, pozimi sem še dobra dva meseca brezposeln, plačujem za stanovanje 500 — šilingov na mesec, to je 6000 šil. na leto. In zato bi rad zvedel, ali v takšnem slučaju kot je moj, država kaj podpre take družine?
In če država kaj plača v takšnih primerih, kam bi se morale dotične družine obrniti? Kakšne podatke ali potrdila si do-tična družina naj poskrbi, in jih naj potem pošlje, da bi se kaj dobilo?
Andrej Marktl, Libuče
Slovensko prosvetno društvo »Danica" v Št. Vidu v Podjuni vabi na
pevski koncert
v nedeljo, 5. avgusta 1973, ob 20.30 v farni dvorani v Škocijanu.
Nastopajo:
® Moški pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva „Trta" iz Žitare vasi
• Mešani pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva »Danica" iz Št. Vida v Podjuni
® inštrumentalni ansambel trio »Korotan"
Povezovalec: Stanko VVakounig
Prijatelji narodne in umetne pesmi ter veselih viž prisrčno vabljeni!
Vsakomur hlapci...!
(Nadaljevanje s 1. strani)
cev" iščejo takrat, če jim gre za dobiček, za lastnega, za strankarskega. Takrat so celo zahtevni, odločni v izjavah, ki jih okrepijo celo s kakim korakom. A kaj kmalu računajo s pozabljivostjo »svojih ljudi".
■	Žaloigra za šalo bi imenoval človek
■	tako dogajanje. A ko pogledaš resnico,
■	moraš izreči vse priznanje ljudstvu —
■	naj bo še tako »mevžasto" —, da še je,
■	da se še ni potopilo. V njih je mnogo
■	manj hlapčevstva, koritarstva, biaginjske
■	propadlosti, izdajalskega duha kot v
■	marsikaterem izmed »ariviranih", dosto-
■	janstvenikov, ki kaj radi vohajo omam-
■	Ijivi, sladkostno opojni duh poklona,
■	sklanjanja, »poljubljanja roke". Radi se-
■	dijo v prvih vrstah, radi pri polnih mi-
■	zah, pri olimpijskih pojedinah in spreje-
■	mih naših bogov, radi se dajo pozdrav-
■	Ijati. Seveda kot zastopniki, zagovorniki
■	tistega ljudstva, ki kaj malo čuti prisot-
■	nost in pomoč teh gospodov, kadar bi
■	bilo potrebno.
Jože VVakounig
Tudi če berete malo, berite
Naš Tednik!
Proslava pri Šfibarju
V soboto, 28. julija, so popoldne na Šti-barjevem vrhu na Bivšaku proslavili dograditev električne napeljave na odseku Ko-meljski vrh—Vesnica. 12 kmetij, ena šola in še eno stanovanjsko poslopje za carinike so priključili na električno omrežje Kelaga.
Zgraditi je bilo treba 3,5 km dolg vod visoke napetosti in nad 5 km voda nizke napetosti. Postaviti so morali dva transformatorja, enega pri šoli na Komeljskem vrhu, drugega na pašniku Živinorejske zadruge. Naprava je stala 2,6 milijona šilingov. Posrečilo se je, da je javna roka dala 2 milijona šilingov podpore, to je 80 odst. stroškov. 20 odstotkov so prispevali interesenti. Kmetje so del svojih stroškov lahko tudi odslužili z delom tako visoke subvencije v spodnjem delu dežele dozdaj še nikoli niso dobili.
Delo je izvršila tvrdka AEG Telefunken s svojim zastopnikom inž. Francetom Žužkom. Ta se je zelo trudil, da je pridobil kmete za elektrifikacijo. Vodil je skupino dobro izvežbanih delavcev, nabranih v Kapelških gorah, ki so izvršili delo v splošno zadovoljstvo. Veliko se je trudil tudi načelnik gradbene skupnosti Franc Maček, kmet pri Zgornjem Liesniku na Vesnici. Pri organizaciji gradbe so mu pomagali odborniki: ek. svet. Mirko Kumer, kot njegov namestnik in Jožef Broman kot blagajnik skupnosti. Tajniške posle pa je vodil občinski nastavljenec Gustl Potočnik.
Ker je vse dobro uspelo, so sklenili, da bodo napravo slovesno blagoslovili. Napro-
sili so mestnega župnika Kulmeža, da je daroval pri slikovitem Štibarjevem križu zahvalno sveto mašo in izvršil blagoslovitev. Mašo je opravil dvojezično, verniki pa so sodelovali pri slovenskem ljudskem petju. Poleg župnikovega nagovora med mašo smo slišali po opravilu še nagovora načelnika gradbene skupnosti g. Mačka, zastopnika dež. svetnika Sacherja, velikovškega župana Glančnika. Spregovorila sta tudi novi Pliberški župan Otmar Mory in ekonomski svetnik Mirko Kumer. Ta je orisal potek 10-let-nih prizadevanj za elektrifikacijo tega povsem slovenskega kraja. Saj tu govorijo doma pri vseh hišah le slovensko in tudi v šoli se vsi otroci učijo obeh deželnih jezikov. Svetnik Kumer se je kot predgovornik zahvalil za tako izdatno denarno pomoč, temu dozdaj tako zapuščenemu kraju. Povedal je to v obeh deželnih jezikih. Zahvala pa gre tudi požrtvovalnim delavcem, ki so delali tudi pozimi v snegu in mrazu, da so lahko dogotovili to razsežno delo.
Poleg Štibarjevega križa je dal načelnik postaviti velik šotor za pogostitev povabljenih 100 gostov. Postavljeno je bilo tudi plesišče in naročeni godci v nošah izpod Obirja. Tam se je zabavalo domače prebivalstvo in tudi poletni gostje do zgodnjih jutranjih ur.
Zdaj čakajo na elektriko le še posamezni kmetje iz okolice Svetega mesta, drugače je pa ves gorski masiv Komelja in Suških gor elektrificiran. To bo pomagalo zboljšati živ-
ljenjske pogoje na težavnih gorskih kmetijah. Upamo, da bodo beg z dežele s tem nekoliko zavrli, da bodo sedaj gorski kmetje lažje našli življenjske družice in ustanavljali mlade družine, ki bodo ohranjale stoletja stare slovenske domove bodočim rodovom.
Mirko Kumer
Slovenski verniki iz Koroške romajo
v Sveto deželo
od 6. do 14. novembra 1973 Cena: šil. 7.490.—
za potovanje, vso oskrbo in za srečanje v Tinjah. Prijave: sprejema Dušnopastirski urad do 4. septembra 1973.
Ali smo Avstrijci...?
(Nadaljevanje s 1. strani) sikateri, in dostikrat tudi odločujoči ljudje, si želijo na tem ali onem področju nacističnih metod. Slovensko vprašanje na Koroškem se da najbolje rešiti v obliki tako imenovane Endlosung, kakor je še leta 1970 trdilo glasilo Karntner Heimatdiensta v Ruf der Heimat. Mar to ni neonacistično gledanje?
Do danes se še nihče od gospodov pri Heimatdienstu ni opravičil za to nezaslišano formulacijo. Vse, kar je prišlo gospodom izpod peresa, so bili medli in prazni komentarji, ki obračajo besede.
Če prisluhneš ljudski duši tam, kjer je nepopačena in brez nepotrebnih obzirov, v gostilnah, na zborovanjih, v gruči, dobiš docela nepopačene cvetke nacistične miselnosti. In če kdo misli, da so to pač mnenja brez vsakega političnega angažmaja in brez akcijskega radija, mu moramo povedati, da se je tudi nacionalsocializem v Nemčiji pričel na podoben način. Sigurno ne more več priti do enakega razvoja, kakor ga je Evropa doživela od leta 1933 naprej, kajti kolo zgodovine se ne vrti nazaj. Brez nadaljnjega si pa moremo misliti, da privede miselnost lanskega rjavega oktobra do podobnih ekscesov, če oblast ne bo na svojem mestu. Mir, ki je zdaj prišel na Koroško je lažni mir. Mi Slovenci si ne želimo nemira, ker je edino mirno sožitje garant za uspešen razvoj narodnostne skupnosti, ne moremo pa soglašati z mirom, ki gre na naš račun, na račun zajamčenih pravic.
Neonacizma v klasični obliki nacionalsocializma ni, so pa pojavi neonacistične miselnosti, zaradi katerih smo upravičeno zaskrbljeni. Avstrija in Koroška sta v letih po vojni mnogo zamudili: zamudili sta temeljito preobrazbo in prevzgojo tistih zapeljancev, ki so kričali Heil. To se danes maščuje.
Nov začetek?
Videmska škofija ima novega nadškofa. Imenuje se Alfredo Battisti.
Bivši videmski nadškof ter drugi visoki cerkveni dostojanstveniki te italijanske pokrajine so dosledno zamolčavali obstoj, posebna vprašanja in težnje teh beneških Slovencev. Dejstvo je, da je obravnavala videmska Cerkev narodnostno vprašanje beneških Slovencev v izrecno nekrščanskem duhu in tako podpirala težnje italijanskih nacional-cev ter — vsaj indirektno — politiko fašistov. Zato so naši beneški rojaki, z njimi pa vsi matični ter zamejski Slovenci, z zanimanjem pričakovali, kakšno stališče bo zavzel novi nadškof.
Pred nedavnim se je Alfredo Battisti udeležil na Sv. Višarjah romanja, m, dr. furlanskih ter koroških vernikov ter v svojem nagovoru tudi zavzel stališče do narodnostnih manjšin. Menil je, da bi narodne manjšine uživale v sklopu večinskih držav vse pravice, katere jim jamči ustava in zakoni teh držav.
Pomeni to nov začetek v verskem življenju beneških ter italijanskih Slovencev sploh? Upamo. Naši italijanski rojaki so polni upanja, da bo videmska Cerkev končno le spremenila svoj za versko institucijo naravnost škandalozen odnos do državljanov druge narodnosti. Upamo, da zlasti beneški Slovenci ne bodo razočarani nad vsekakor vzpodbudnimi besedami videmskega nadškofa.
Morda smo preveč skeptični in potemtakem ne zgubljamo preveč pohvalnih besedi za omenjenega visokega cerkvenega dostojanstvenika. Imamo pa za to tudi svoje vzroke: veliko so nam namreč že obljubili (tudi koroška Cerkev), ali konec koncev smo morali večinoma skozi prste gledati.
Po dolgih letih bo spet MIKLOVA ZALA na zgodovinskih tleh!
Sodelovali bodo igralci iz Bilčovsa in Radiš.
Folklorna skupina iz Železne Kaple bo izvajala narodne plese.
Skupina iz Zilje bo uprizorila znano ziljsko štehvanje in rej pod lipo.
Sodelovalo bo več kot sto ljudi, od tega 70 narodnih noš.
Pridite vsi na prireditev, ki bo v soboto, 4. avgusta, ob 20. uri v Svatnah nad Št. Jakobom v Rožu.
Slovenska prosvetna zveza
V primeru slabega vremena bo predstava v soboto, 11. avgusta 1973, na istem mestu in ob istem času.
Darujte za tiskovni sklad!
Športniki, v nedeljo v Globasnico!
Slovenski atletski klub bo prihodnjo nedeljo igral proti nogometnemu moštvu NK Rudar iz Velenja. Tekma se prične ob 16.30, igrala pa se bo na športnem igrišču v Globasnici. Gotovo bo slovenske športne interesente zanimal SAK, ki je svoje moštvo nekoliko spremenil, to se pravi, pridobil nekaj drugih močnih igralcev, potem ko mu v pretekli sezoni ni uspelo, osvojiti prvega mesta. Priprave na prihodnjo sezono ter skrb za uspešno u-dejstvovanje našega edinega slovenskega nogometnega društva so potemtakem toliko večje, ako pomsilimo, da je SAK že dvakrat stal tik pred vrati 1. razreda, a se je vedno moral v zadnjem trenutku spoprijazniti z dejstvom, da bo moral še v naprej igrati v 2. razredu. Vendarle niso samo igralci ter njihov trener, temveč vsi navijači prepričani, da bo se moralo slovenskemu atletskemu klubu končno le posrečiti pričakovani vstop v naslednji višji razred.
Da je trener s svojimi igralci na pravi poti, se je izkazalo že preteklo nedeljo
v Velenju. Tam je namreč SAK nastopil proti NK Rudarju. Sicer je tekmo izgubil s 4:5 (0:3), ali pri tem ne smemo pozabiti, da nogometaši iz Velenja igrajo v višji ligi ter da se SAK nahaja v pripravljalni fazi. Sploh pa se je izkazalo, da so naši nogometaši proti koncu tekme zmeraj boljše igrali, kar se tudi razvidi iz rezultata. Zlasti se je opazila močna kondicija, tako da lahko z veseljem ugotovimo, da se težke, hkrati pa tudi tehtne ure treninga splačajo. Gole za SAK sta dala Jože Fera, ki je kar trikrat stresel mrežo ter Folti VValdhauser.
SAK je igral s sledečim moštvom: Wa-kounik (Male) — Singer (Pristovnik), Draže, Hribar, Vinko VVieser — VVrolich, Lam-pichler, Pandel — Lipuš, Fera, Hanzi VVieser (Folti VValdhauser).
Ob koncu bi imeli le še eno prošnjo: pridite v nedeljo na tekmo proti igralcem iz Velenja. NK Rudar ter SAK sta namreč sklenila botrinstvo, kar hkrati pomeni, da bodo Velenjčani podpirali naše igralce in to v vseh ozirih!
...................milili................min.......................nuni...............inimiii...............................................................iiiiiiiiiiiiiiii..........................................................m..........milini.......................................iiiiuim...........iiuimii........................................................................m
Prišlo je pismo s Koroške
V 15. številki 7D z dne 12. aprila letos je bil na 16. strani natisnjen članek pod naslovom „Prišlo je pismo s Koroške". V sestavku je bila objavljena pravzaprav le Prošnja, ki jo je kulturno prosvetno društvo Globasnica v Podjuni naslovilo na Mariborsko tekstilno tovarno, da bi ji le-ta priskočila na pomoč ob organizaciji proslave 70-letnice, oziroma, da bi nad KPD Globasnica prevzela mecenstvo; ter moj komentar o tem, kako so se globaški Slovenci obrnili na pravi naslov, ker je MTT razumela njihovo stisko in jim bo (delno jim je že) po svojih močeh pomagala.
Omenjeno pismo pa je na vso moč razkačilo „Die Karntner Landsmannschaft" (koroško deželno moštvo, če bi ime organizacije dobesedno prevedla, smiselno pa bi še najbolj ustrezal naziv koroški brambovci), eno najbolj strupenih protislovenskih organizacij, ki deluje v okviru koroškega Heimatdiensta. V „Karntner Nachrichten", glasilu koroške FPG (...) 16. junija letos je na drugi strani pod naslovom „Es kam ein Brief aus Karnten", objavila pamflet najslabše vrste.
V sestavku so gospodje od »Karntner Landsmannschaft" med drugim zapisali tu-di naslednje: »Vodilne osebe globasniške-9a društva nimajo niti približne predstave, kaj se je godilo v Mariboru med obema vojnama. Tako vsaj mislimo. Če bodo trdili nasprotno, bi morali reči, da izkrivljajo resnico.
Nepozaben in zgodovinsko še izostren je ukaz generala Maistra, po katerem so 27. Januarja 1919 padli streli v Mariboru. Streli Jugoslovanskih vojakov v brezmočno nemško množico, ki je prišla, da bi pred Američani izpričala svojo voljo, so ubili 10 ljudi, 60 Pa jih težko ranili. Evangeličanski žup-njk, ki je spremljal žrtve k poslednjemu po-c'tku, je spregovoril ob odprtem grobu: .Tu-
di ta Maister, bo nekoč našel svojega mojstra’ (gre za besedno igro na račun generala Maistra, kajti v nemščini se stavek glasi: ,Auch dieser Maister wird einmal seinen Meister findenl’ op. B. S.). V 24. urah je moral zaradi teh besed Jugoslavijo zapustiti!
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Mariboru troje tekstilnih tovarn. Največja je bila last Nemca J. Hutterja z nekaj obrati. Samo ta tovarna je imela po poročilu Spominskega zbornika Slovenije, Ljubljana 1939, str. 664, okoli 1500 zaposlenih. V imenovani knjigi beremo: ,J. Hutter... je znan po svojih globokih socialnih občutkih in skrbi za delavstvo. Zanje je postavil lepo število stanovanj in je ustanovil upokojenski sklad iz
katerega je zgradil 20 nadaljnjih hiš za svoje sodelavce...'
To je tista ,peta in bič tujcev’, katoliški kulturniki iz Globasnice!
Zelo malo krščanska, zato pa prav komunistična in polna sovraštva je bila razglasitev tega človeka, ki je dal tolikim slovenskim ljudem delo in kruh!"
Tako torej končujejo gospodje od Karntner Landsmannschaft svoj sestavek v Karntner Nachrichten. Zdi se mi, da je treba stvar pojasniti marljivim kulturnikom iz KPD Globasnica, (...) da postavimo stvari na svoje mesto.
Najprej, kar zadeva 27. januar 1919: res je, tistega dne dopoldne so na Glavnem trgu v Mariboru padle žrtve. Vprašati pa se je treba — kako in zakaj? Mnogo preveč prostora bi potrebovali, če bi hoteli znova (to je bilo v preteklosti že mnogokrat storjeno) podrobneje opisati vse dogodke tistega dne, toda dovolj bo, če ugotovimo zgolj naslednje: iz desnega je na levi dravski breg prikorakala množica zapeljancev, ki so jo v svoje namene izkoristili nemško-šovinistični hujskači, prav taki, kakršni so 53 let kasneje, preteklo jesen, divjali po slovenskih vaseh in krajih na Koroškem, trgali slovenske table in ogrožali življenja Slovencev. Tudi Maribor je imel leta 1919 nekaj podobnih primerkov kot so denimo danes na Koroškem bivši škocijanski župan Vitus (slovensko Vid) Jesse, vodja .vindišarjev’ Valentin Einspieler, napadalec na dr. Marka Dum-
pelnika, Hubert Mulle, gosposvetski dekan Mucher in drugi .fuhrerji’ pogromov na koroške Slovence.
Taki ljudje so tedaj skušali izkoristiti svojo priložnost, nahujskali so več ali manj nevedne ljudi in jih prignali na Glavni trg. V njihovem interesu je bilo izzvati nerede, zato je prvi strel tudi padel iz množice proti policijskim stražarjem. Kdo je ustrelil, si lahko mislimo, in šele tedaj, ko so bili stražniki potisnjeni ob zid starega magistrata, so — da bi rešili svoja življenja — odgovorili z orožjem. Padlo je sedem (in ne deset) žrtev. Gotovo je bila večina nedolžnih, kajti pravi hujskači se znajo vedno zelo dobro skriti. Tako je bilo tedaj na Glavnem trgu in tako je danes na Koroškem. To je torej vsa resnica o žrtvah 27. januarja.
In zdaj k tovarnarju Josipu Hutterju: v Mariboru je bilo med obema vojnama več kot troje tekstilnih tovarn (obratovalo jih je vsaj šest) in ena od teh je bila last (bolje solast) kočevskega Nemca in jugoslovanskega državljana Josipa Hutterja. Nihče ni nikoli zanikal, da so bili delovni pogoji v tej tovarni boljši kot v ostalih mariborskih in mnogih slovenskih tekstilnih tovarnah, kakor hkrati ni mogoče zanikati, da je imel ob tem, ko je omogočil boljše delovne pogoje, tudi tovarnar svoj račun. Zakon o vojnih dobičkarjih in zakon o nacionalizaciji, ki sta bila sprejeta pri nas takoj po osvoboditvi,
(Nadaljevanje na 8. strani)
Stran 6
.Zanimivosti
e KAZEN. — Neki hamburški list je na prvi strani objavil članek z naslovom: ..Tistega, ki vrže atomsko bombo, čaka zapor."
e Iznajdljivost. — V Indiji se spoprijemajo z zelo hudimi vprašanji, med katerimi so najbolj pereča nadzorstvo nad rojstvi, posodobljenje kmetijstva in vključitev manjših naselij v državno življenje.
V vladnih krogih so zelo iznajdljivi. Ugotovili so, da morajo predvsem obveščati in vzgajati prebivalstvo, da se bo privadilo na te novosti. Zato so se odločili, da bodo posegli po televiziji in z njo vzgajali državljane. To naj bi izpeljali v sedmih letih. Postaviti morajo celo vrsto anten in repetitorjev, da bo televizijska slika segla v vsako še najbolj zakotno vasico. Sploh pa je vsa akcija namenjena prav majhnim vasicam, ker v velikih naseljih informacijska sredstva že redno delujejo. Vlada se bo morala seveda soočiti z velikimi stroški, vendar pa kaže, da jim bo kos. Tako so namreč izračunali možje.
Niso pa napravili nekega drugega računa. Majhen televizor stane v Indiji kakih 409,50 šil., v vasicah, katerim so novi sporedi namenjeni, pa osebni letni poprečni dohodek ne preseže 1228 šil. Če se temu ne pravi račun brez krčmarja?
e Beg. — Ženske veljajo za boječa bitja in zato običajno rade bežijo. Tega načela se je držala tudi 21-letna Carme-linana Rinaldi iz Potenze. V bližini Genove jo je namreč ustavil agent cestne policije, ona pa ga je mirno povozila in odpeljala dalje. Zasledovati so jo morali kakih 10 kilometrov, preden so jo ujeli in ji z vljudmini besedami ..dopovedali", da ni prav, kar je storila ter jo aretirali. Pa so res nesramni ti policaji, saj nočejo razumeti značilnosti ženskega značaja.
e Stavka. — Prebivalci Zenice so se odločili za čuden način stavke: sklenili so, da ne bodo več plačevali televizijske naročnine, in dovolili, da so vladni funkcionarji zapečatili njihove televizorje. Za svoje dejanje so imeli, tako vsaj trdijo, tri razloge: sporedi so slabi, naročnino so povišali in pred povišanjem jih ni nihče vprašal za mnenje.
• Ugriz. — Ne, motite se, ne gre za psa, pač pa za nogometnega igralca. Sicer pa ni velike razlike, saj so sedaj igralci naprodaj (prav tako kot psi) in kupujejo jih zato, da brcajo (psi pa zato, da grizejo). Prav zato je čudno, da neki igralec iz Bergama ni brcnil sodnika, pač pa ga je ugriznil tako močno, da se bo ta moral zdraviti ves teden.
• Duhovnik in ljubezen. — Verniki brazilskega mesta Campos pri Rio de Ja-neiru so v nedeljo kar debelo gledali, ko jih je mladi in prikupni pater Fernando med pridigo pozval: „Prosim vas, da mi ne pošiljate več ljubezenskih pisem."
Kot so verniki pozneje lahko razumeli so bile besede namenjene mlademu dekletu, ki se je zaljubilo do ušes v očarljivega duhovnika. Pater Fernando je svoje nesojeno dekle opozoril, da se ne namerava vdati skušnjavam mesa, da bi omilil udarec, pa jo je pohvalil, da ima ... zelo lepo pisavo.
© Beno Kraut pri Sinči vasi. — Znani slovenski nogometaš, ki je bil v lanski sezoni drugi vratar nacionalnega kluba Avstrije Celovec, bo v letošnji sezoni branil gol za Sinčo vas. Kot je znano, Kraut kljub njegovim zmožnostim pri celovški Avstriji ni imel prilike, prepričati trenerja Hohenbergerja ter športno publiko o svojih kvalitetah. Zato je bil na tako imenovani „Abschu(3liste“ tega celovškega nogometnega kluba. Sprva je izgledalo, da se bo preselil k Dobrli vasi, ki igra v koroški ligi. Vendarle jim je bil očividno predrag, tako da ga je konec koncev kupila Sinča vas, ki prav tako igra v koroški ligi.
■ JOSEPH LEVICH, 46, bolj znan kot Jerry Levvis, glavni igralec v doslej 41 filmih, režiser v desetih, lastnik 2000 kinov v Ameriki in po dvajsetih letih zakona oče šestih otrok, si je ustvaril drugo prebivališče v Franciji.
Jerry: ..Ameriška kritika me že dvajset let neprestano brca v zadnjico. Za Američane veljam še vedno za največjega bedaka, ki svobodno teka naokoli. Francozi pa so me spoznali in priznali."
In res so bili Francozi tisti, ki so Le-wisa spravili v Olimp komikov, kjer vladajo Chaplin, Keaton, Kayw in bratje Marx. Šele Francozi kot Jean-Luc Godard ali Francois Truffaut, so odkrili njegovo vrednost. Levvis je doživel veliko zmagoslavje v pariški Olympiji, zdaj pa snema svoj prvi film v Franciji pod naslovom „Dan, ko je klovn jokal". Film pripoveduje zgodbo propadlega, zapitega klovna, ki ga nacisti vtaknejo v koncentracijsko taborišče, tam pa najde zopet samega sebe. Priznanje in veselje židovskih otrok, ki jih klovn v taborišču zabava s svojimi šalami, mu povrne samozavest.
• Skoraj 6 milijonov za nogometaša.
— Znani nemški nogometni klub Bayern Munchen je plačal za nogometaša Jupp Kapellmanna 5,9 milijonov šilingov. Ka-pellmann je prej igral za 1. FC Koln. S to vsoto je bavarski klub postavil nov rekord nemške zvezne lige.
Slike ledna
Slike na levi kažejo osnutek plakatov koroške delavske zbornice. Koroška delavska zbornica si hoče s plakatno serijo dati novo obličje. Očividno je postala za delavce manj zanimiva kot je to bilo recimo pred 50 leti.
Na sliki spodaj vidite raketo, s katero so se pred nedavnim ameriški astronavti Alan Bean, Owen Garlott ter Jack Lousma podali k vesoljni hiši „Skylab“. Moštvo hoče skupno 59 dni ostati v vesolju.
Dirkališče v Monzi bodo končno zaprli
Dirkališče v Monzi bodo zaprli s prvim januarjem 1974. Tako je odločil občinski svet iz Monze. Občinski odbor je sklenil, da bo takoj preklical pogodbo s SIAS, družbo, ki upravlja avtomobilsko dirkališče v Monzi. Družba bo morala zapustiti dirkališče in vsa poslopja do 31. decembra, ko ji zapade pogodbeni rok. Med sejo so tudi sklenili, da, dokler bo dirkališče še delovalo, nekoliko popravijo ovinek „Ascari“, medtem ko je bil zavrnjen predlog, naj bi uredili progo na velikem ovinku, kjer je pred kratkim preminilo, v dveh različnih dirkah, pet motociklistov.
Jamo Saarinen in Renzo Pasolini sta umrla 20. maja med veliko motociklistično nagrado. Renato Galtrucco, Carlo Chioni in Renzo Colombini pa so se smrtno ponesrečili 7. junija na dirki v kategoriji mladincev.
Sklep o zapori dirkališča je tako zaključil dolgoletne polemike v zvezi s to progo. Že leta 1957 je združenje profesionalnih dirkačev pred dirko „500 milj" grozilo, da bo bojkotiralo tekmovanje. Dirkališče je bilo vedno zelo nevarno zaradi visoke hitrosti, ki so jo vozači lahko dosegli na njegovi progi.
KSAVER MEŠKO:	13
V koroških gorah
NOVELE
In leži ubogi Tinček ponoči na senu nad hlevom kakor na samem peklenskem oglju in vleče na uho, če bi morda Feliks kje zaukal ali zapel. Nič! Samo veter si nalahko požvižgava okrog oglov, se šepetaje pogovarja z jablano in z murvo pred hišo in s čremso za hlevi, takoj spodaj pod kapom, da Šimen dobro sliši, ko pa tako napeto posluša... O Jezus, saj se morda Feliks in Anica prav tako pogovarjata pri oknu Aničine spalnice, šepetata, se skrivnostno, a srečno hihitata, mesec, ta večni bledi ponočnjak, pa jima lepo sveti, da se ravno prav vidita — ne, ljubi Jezus, tega ni mogoče več prenašati! S tresočimi se rokami si natakne Tinček hlače, ki si jih je bil zvečer skrbno zložil na seno ob sebi, ker red res ljubi, seže še po suknjo, visečo na škarniku nad njim, da ga bela srajca ne bi izdala, že od daleč jo je videti, in kakor na naglem in neprijetnem zbezljan maček po lestvici navzdol, okrog ogla, gor proti Majcenovi hiši, ki malo na hribu stoji! Glej ga, Kristus križani, ali ni prav zdaj tam gori nekaj švignilo okrog ogla? Menda prav izpod Aničinega okna! Jezus, Marija, kdo naj to prenese — Tinčku v glavi šumi kakor spodaj ob mlinu, kadar se vrtita obe kolesi, vse se
ziblje okrog njega, krvavo vidi pred seboj. Kaj, če bi pograbil kako prostico, kresnil Feliksa — če ga bo le počakal, ta strahopetec? — po glavi, da bo videl devet, lun? ... Oče nebeški, ne vpelji me v skušnjavo, ubiti pa ga vendar ne smem! Saj zaslužil bi, a da bi me potem orožniki gonili, da bi dvajset let, deset pa že najmanj, sedel za omreženimi okni, Anica bi se pa medtem lahko že trikrat omožila — ljubi Bog, samo tega ne!... Morda pa Feliks niti bil ni? Ne sveti mesec tako svetlo, da bi se jasno videlo; zdaj, ko je že bliže hiše, se mu zdi, da so le jabla-nove veje — se pač zibljejo v nočnem vetru — metale take bežne sence čez ogel hiše. Bogu hvala, vsaj uboja ne bo! Je vendar huda stvar! — Zdaj, ko mu je laže pri srcu, bi najrajši potrkal pri Anici na okno; pa bo le bolje, če je ne budi; lahko bi zaslišali še oče, stari ljudje menda slabo spijo; zameriti se pa staremu Majcenu, ostremu možu, ne, rajši ne! — V božjem imenu, pojdimo nazaj na seno, morda bo zdaj mirnejša noč! Sam Bog mi pomagaj in mi daj pokojno in sladko zaspati!
Skoraj take muke je moral trpeti Šimen zaradi hruške; ljubezen je pač ljubezen, sam nemir, samo trpljenje.
Že podnevi, ko je v vasi delal, ga je nenehno skrbelo: „Gotovo se plazi kak frkolin okrog moje hruške, meče paclje v veje, kakor vrabci proso krade božji dar, ki ga je Bog namenil meni. Ko bi me prosil, saj bi mu dal! A da kar tako kradejo —!“
In je težko čakal večera. Ko je prišel zvečer z dela, najprej pod hruško! Od veje do veje jo je natančno pregledal. In ga je hudo zabolelo, če je zapazil ali se mu je vsaj zazdelo, da je kaka veja bolj prazna, kakor je bila zjutraj. „Saj čisto za gotovo vem, da jih je bilo prav na
ti mnogo več. Odnesli so jih. Da le morejo biti ljudje takšni!"
Na vse strani je premišljeval, kako bi najbolje zavaroval tako ogrožene hruške. Če bi Belina privezal ponoči k deblu? „A kaj, saj mi bodo še psa preslepili in mi ga pokvarili." Ali če bi nastavil past? Tisto močno železno z ostrimi zobci, ki jo je kupil, ko sta imela z materjo še kure in je zahajal ponoči dihur mednje. — „Pa kaj, stopi kak fantalin vanjo, rani ga, vsi bodo padli čezme, še zdravnika bom plačeval ali še šel za nekaj dni sedet! Tako je pravica na svetu!"
Navadno je zvečer še dolgo posedal na pragu, nemirno in naglo vlekel iz pipice, glasno puhal dim v prijetno hladni zrak, strmel dol na hruško, razmišljal. Kar težko se je odpravil v sobo, skoraj leči si ni upal, tako mu je ležala skrb za hruško na srcu. Daši ves zdelan in utrujen, počitka in spanja potreben, se je boril proti spancu, napeto prisluškoval petju fantov na vasi. — „Kam le gredo? Menda pa vendar ne sem proti hruški?" Če je postajalo petje nekoliko glasnejše, ga je kar dvignilo v postelji: „Pa so res namenjeni sem gor, k hruški? Ali ne poznajo greha? in ne usmiljenja? O mladina, mladina!"
Globoko si je oddahnil, če se je pesem oddaljevala, izgubljala se kam na drugo stran vasi: „Pa jim je Bog vendar pamet razsvetlil, da ne bodo takega greha delali!"
Toda šele noči, noči! Da so ljubezni prijazne, pravijo. Ne, ne! Trpljenja polne so, za marsikoga bolečega, obupnega trpljenja polne. Za Šimna vsaj so bile take!
Zadremal je, pa je že planil pokonci, iz postelje, k oknu; odprl je okno, da bi bolje videl, natančneje slišal. Zazdelo se mu je v rahlem spanju — ker zadremalo je samo
B i| je sončen dan. Stopala je po stezi, po kateri bi moral priti njen Jože. Čakala je zaman. 2e prejšnji dan je na njegovih licih opazila trpek nasmeh. Ko ga je vprašala, kaj ga teži, je zamahnil z roko in se zagledal daleč daleč proč. V njenem srcu se je nekaj rušilo. Nikoli ga še ni videla takega. Bila je obupana, saj je vedela, da bo med njima slejkoprej konec.
Ta nesrečen konec bi že še pozabila, toda, kar je tedaj začutila pod srcem, jo je presenetilo.
Se vedno ga je čakala. Minute so tekle, kot teče življenje, a njega, ki bi ji naj bil sedaj edina opora, ni bilo, da bi jo potolažil.
Sedla je na klop ter se zamislila. Da: sedaj je spoznala fante! Zasovražila je ta svet, ki ne pozna usmiljenja in ljubezni! Z rokami si je podprla glavo in na ramena se ji je vsul pramen las. 2e je hotela vstati, toda naenkrat se je zopet nekaj zganilo pod njenim srcem, kar jo je zaustavilo. Zakopala je dlani v lase in bridko zajokala. V nejnem joku je bila neizmerna žalost in trpljenje. Sedaj ga je zasovražila. Morda se sprehaja sedaj z drugo, ko je ona na dnu globokega prepada?
Spomnila se je na starše. Oče jo bo pognal od hiše, materi pa bo od žalosti počilo srce. Tega se je dobro zavedala. Zagledala se je v bistre valove potoka, ki ji je prigovarjal: „Glej! Tu je konec tvojega trpljenja, tu boš našla svoj mir." Toda druga misel ji je oporekala: „Ne, tega ne smeš storiti! Pomisli na očeta in mater ter na
(ervantes - je vztrajal
Pred tremi stoletji so živeli v Španiji milijoni ljudi, a le enega se še spominjamo — Cervantesa, pisatelja »Don Quixota«. Postal je nesmrten.
Glavno pri njem je bilo to, da je vztrajal pri tem, česar se je lotil. Odnehal ni, naj se je zgodilo karkoli. Toda do šestinpetdesetega leta mu je povsod izpodletelo.
Najprej je bil vojak, a so ga ujeli alžirski morski razbojniki. Pet let je bil zaprt v u-mazani ječi.
Njegova rodbina ga je slednjič odkupila. Vrnil se je v Španijo in je začel pisati igre. Igre so propadale, on pa je vztrajal.
Nato je postal carinski uradnik v pristanišču v Granadi. V njegovih računih pa nekaj ni bilo prav. Obdolžili so ga goljufij in vrgli v ječo
Ko je bil v ječi, je začel pisati »Don Qui-xota«. Brž ko je bil prost, se je ves posvetil temu delu.
Na mah je uspel. Postal je najpriljub-ijenejši pisatelj v Španiji in bil obdan z nnnogimi častmi. Do 56. leta mu je torej vse izpodletelo, a on ni nehal iznova poizkušati svojo srečo, ki jo je končno le dosegel.
otroka, ki je komaj začel živeti!" Zamislila se je. Ne, tega ne bo storila! Saj ni vsega ona kriva. K njemu pojde!
Tiho je vstala in odšla po poti. Zavila je proti njegovemu domu. Že se je hotela obrniti, toda bilo je že prepozno. Opazila jo je njegova mati in jo ogovorila:
„Ali njega iščeš?"
„Da,“ je dejala Marjana. „Ali je doma?"
„Je“, je odgovorila mati. „Toda ni sam. Pri
njem je njegova prijateljica Mojca. Kar stopi k njemu!"
Marjani so se zamajala tla pod nogami. Čez obraz se ji je razlezla rdečica. Opogumila se je in stopila čez prag. Njeni koraki so votlo doneli po kamnitem tlaku in se odbijali. Ustavila se je pred njegovimi vrati. Nalahno je potrkala in vstopila. Zastal ji je dih. Na kavču je opazila drobno črnolaso dekle šestnajstih let. Kmalu bi pozabila, po kaj je prišla. Nato je dejala:
„Jože! Rada bi se pogovorila s tabo." Brez besed je vstal in odšel za njo v kuhinjo. Sedla je poleg njega in rekla: „Je to tvoje novo dekle?"
„Le kaj še sprašuješ, saj vendar vidiš!" ji je osorno odvrnil. „Kaj še tiščiš za mano? Saj vendar ne moreš misliti, da bi bila nekoč moja žena. To so bile le šale in ostal bo lep spomin."
V Marjani se je podiral svet. „Ne, Jože! Tega se ne da pozabiti, ker nisem več sama. Prepozno si spoznal, da ravnaš napak."
Kako hitro minevajo leta, saj je že minilo trideset let, odkar je okupator zasedel naše ozemlje. Še celo v sanje se mi prikradejo tisti žalostni dogodki, ko smo morali zapustiti svoje domove. Ko se potem zbudim, se vsa srečna zavem, da je vse to že zdavnaj minilo in da se ne sme kaj takega ponoviti. Da, bila je vojna, ki smo jo tudi mi, takrat še otroci, bridko občutili, kajti vojna vihra ne prizanaša niti otrokom.
Zame je bilo najhuje to, da sem morala proč od staršev; čeprav še nisem imela petnajst let, sem morala v službo.
Gospa, pri kateri sem nastopila svoje prvo delo, je bila po rodu kneginja, gospodovalna in nič kaj prijazna ženska. Stala sem prvič pred njo, vsa plašna in nebogljena, ona pa me je motrila s svojimi prodornimi temnimi očmi, kot bi hotela prodreti v mojo notranjost. Njena družabnica, grofica Montgelas, me je peljala v podstrešno sobico. V tej sobici sem skupaj stanovala s
Jože je vstal in hotel oditi, tokrat pa je iz Marjane bruhnilo vse, kar mu je hotela povedati. Očitki in grožnje so se mešale z jokom. Ne, to še ni konec. Sedel je. Spoznal je svojo krivdo, toda ni je maral priznati. Ostro ji je zabrusil:
„Ali sploh veš, če je otrok res moj?"
Tega ni prenesla, saj mu je bila zvesta. Sesedla se je in zajokala. Dekle v sobi je zaslišalo jok in prihitela je v kuhinjo?
„Kaj je?" je vprašala. Dobila je le suhoparen odgovor, ki pa ji je povedal veliko. Slutila je, čeprav ni zanesljivo vedela...
Marjana je vstala in se opotekla proti vratom, kjer je dejala:
„Najine noči ne bodo ostale pozabljene, pa tudi ne misli, da se me boš lahko rešil. Za svoj greh boš kaznovan. Name boš ostal priklenjen."
Jože je te besede razumel napak. Ni mu bilo mar za Marjano. Stekel je v sobo in se zagledal v modre oči dekleta, ki so bile polne solza. Mojca je vzela torbico in tiho odšla brez besed. Ni ji bilo žal Jožeta, temveč Marjane.
Jože je ostal sam. Hotel je steči za Marjano, saj je šele sedaj spoznal, da jo zares ljubi. Toda sedaj je bilo prepozno. Marjana je bila že ob potoku, ki jo je sprejel vase z njeno bolečino. Pritekel je prepozno. Videl je le še deroči potok, ki mu je klical: ..Prepozno, prepozno!" Sesedel se je na klop, na kateri je prej sedela Marjana s svojo bolečino in strmela v vodo. Bil je obupan. Sklenil je, da je ne zapusti. Voda je sprejela še Jožeta, ki je do kraja obupal. Napravil je zadnje, kar mu je še ostalo.
Bila je nedelja. Ljudje so odhajali od maše, ko jih je iz prijetnih misli prebudil zvon, ki je naznanjal smrt. Zvonilo je dolgo in otožno. Kmalu se je po vasi raznesla vest o nesrečni ljubezni... Za krstama se je vila dolga procesija ljudi, ki so prosili za mir in ljubezen vsaj pod zemljo, črna prst ju je prekrila in ju združila za vedno.
MILKA
Slovenko Anico, pogumnim dekličem, ki je bila iste starosti kot jaz. To me je zelo potolažilo, kajti kdor okusi, le ta ve, kako zelo potrebuješ v tujem kraju človeka, s katerim se lahko v domačem jeziku pogovoriš.
Svojo borno prtljago sem zložila v določeno omaro in se sesedla na stol. Tu naj bo sedaj konec moje brezskrbnosti, tu me čaka čisto drugo življenje? sem pomislila in krčevito zajokala.
Naslednjega dne mi je grofica odkazala sobe, katere naj bi vsak dan pospravila. Trajalo je nekaj dni, preden sem se znašla med številnimi sobami. Neko jutro sem čistila na stopnišču preproge, kar mi naenkrat utihne sesalec za prah. Poskusim sem, poskusim tja, pa nič.
Tedaj pride gospa in me vpraša, kaj sem naredila, da sesalec ne dela več. „Nič“, sem odgovorila. Izmenjala je nekaj neprijaznih besed in ob koncu pribila:
„V nedeljo ne boš imela za kazen nič
Spomini na preteklost
MARIJAN:
Gosposvetski zvon
Molče se spravil bom na dolgo pot, prišel ves temen in upal na mesto in sedel tam kraj pota bom v kot pa čakal, da zagledam belo cesto.
} Potem po nji bom hodil dan za dnem, prisluhnil mehki pesmi bom ljudi.
In če zaslišim takrat: „Dober den“,
se spomnil bom, da to ni sen, da blizu gosposvetski zvon zvoni, da po deželi rodni spem.
(Iz zbirke „V času odmaknjena sidrišča")
prostega časa!" in se vsa razdražena oddaljila.
Kar onemela sem. Kaj ne bi, saj nisem bila nič kriva. Kazen je bila seveda izvedena, sesalec pa je romal v popravilo.
Vsako jutro sem hodila k peku po kruh. Me, služkinje, smo dobivale črn kruh, pa še ta nam je bil zelo pičlo odmerjen. Na strojček nam je rezala tako tanke rezine, da se je videlo skozi. Za gospodo sem prinesla vsako jutro bel kruh v obliki paličic, ki je bil posut s kumino. Kako rada bi ugriznila vanj, tako prijetno je dišal...
Neko jutro grem zopet k peku po kruh. Ura se je nagibala k sedmi. Pot me je vodila mimo „domače“ hruške. Pod drevesom je bilo vse polno rumenih hrušk, ki jih je ponoči natresel veter. Ozrem se proti vili, če me morda kdo vidi. Saj gospa spi navadno do osmih zjutraj. Hitro se sklonim in poberem hruško. Tedaj pa že zaslišim močan, globok glas izza odprtega okna: „Kaj pa počneš, Marija? Pusti hruške pri miru!"
Kot bi imela v roki žerjavico, izpustim hruško in oddirjam vsa osramočena, še bolj pa žalostna, proti pekarni. Preden sem vstopila, sem si še obrisala solze, vendar je gospa Maierjeva spoznala, da sem jokala. Takrat sem se ji morda zasmilila, kajti podarila mi je presto. Dobro se še spominjam, da sem dobila tisti dan za malico košček črnega kruha, služkinji Anici in Šibila pa sta poleg kruha dobili vsaka po dve hruški...
Takrat je moj košček kruha ostal nedotaknjen, čeprav mi je krulilo po želodcu. Spomnila sem se na naša sočna jabolka, na hruške, breskve in grozdje; na ljubi domači kruhek, ki ga je mama znala tako dobro speči. Koliko sadja smo imeli doma! Saj je oče cepil sadje za nas — otroke! Sedaj pa ga ne smemo uživati. Kakšna krivica! Doma pa sadje gnije, kot so poročali znanci iz domovine.
Takrat sem zasovražila krivičneže, ki so nam oropali naše najdražje, prostost, svobodo. Svoboda, ta beseda pomeni življenje! Naj bi našim otrokom nikoli ne bila prikrajšana!
Marija
utrujeno telo, duša je v skrbeh bedela — da ga je od hruške zaklicalo. In je drhte poslušal, ali se res gode grde, v n°č zavite in skrite hudobije spodaj pod drevesom, ki se braniti ne more. Še na Belina, ki je spal na kupčku slame °b skladu drv na podstenju malo stran od okna, se je raz-iezil in mu očital: „Spi kakor polh pozimi, nič ne sliši! Pa te za to redim?"
Zaspano je dvignil psiček — majhen je bil, da je manj snedel, v tem je bil Šimen dober narodni gospodarstvenik ' glavo, malo z ušesi postrigel, če bi res bilo slišati od k°d kako nevarnost, s smrčkom nekoliko po zraku povo-hal, če bi vendar vonjalo po kakem sovražniku, pa je po-m'rjen in pomirjevalno pomahal z repom, trudno položil glavo nazaj na slamo. Bil je že star, nič mu ni bilo za kako ponočno potepanje in kake neprijetne dogodivščine. T° je tudi Šimna precej pomirilo.
••Pes bi moral že čutiti, če bi lazili potepini tod okrog. Mogoče se mi je res samo tako dozdevalo."
Huje je bilo, če je Belin kdaj nenadno zalajal, s tem šimna iz tenkega spanja zudil. „Zdaj so pa v resnici na hruški!" ga je vrglo iz postelje. Če je bila noč jasna, me-Sečna, se je skozi okno še dovolj jasno videlo, da ni niko-9ar pod hruško. Le kak zajček, je videl Šimen, je skakljal kako noč čez njivo; v neki noči je zagledal tudi majhno Podlasico in se razveselil, da nima kokoši, še kri bi jim iz-PHa. če bi prišla do njih. Menda je Belin te vohal in čutil, niirn se oglasil, jih malo postrašil. — Huje je bilo v tem-njh nočeh. Tedaj si je Šimen v vsi naglici nataknil hlače, voasih mu je prav naglica škodovala in ga zadrževala, ker hh je v temi narobe oblekel, pa je zdrvel kar gologlav dol k hruški, Belin bevskaje za njim. Pa nikogar pod hruško!
„So že zbežali, tatovi nemarni!" je mrmral Šimen, ves prestrašen in zasopel. „Ali se morda vendar kateri skriva gori med vejami? Pa nič ne vohaš, Belin? — Nič? — Sreča njegova, kar brez vsega mi ne bi ušel, to vem!" je nevarno grozil Šimen, vmes še napenjal oči ter strmel gor v vejevje in krošnjo, če bi vendar zagledal kje kaj posebnega črnega ali bi se kake svrži sumljivo pozibavale in šibile pod težo na njih se skrivajočega. A je le nočni veter gibal vrhove, nežno, kakor bi pozibaval dojenčka v zibelki, da ga uspava. Listje je šuštelo poltiho, utrujeno in zaspano, kakor bi ga bila z Belinom iz spanja prebudila in se trudno spet v spanje in sanje pogreza.
Težek kamen se je odvalil Šimnu s srca. Naslonil se je ob deblo kakor otrok ob mater, poslušal tiho šumljanje listja nad seboj, zasanjano strmel skozi vejevje gor na visoko sinje nebo, pokojno kakor samo obličje božje, v zvezde, ki so se skozi ozke predore med vejami lesketale tako žarno sem dol nanj kakor luči z nevidnih nebeških svečnikov. Neke noči se mu je ena, ko je dolgo strmel vanjo, ne da bi z očmi trenil, nenadno zazdela kakor slakov cvet, ki ga je še prav tisti večer ogledoval za hišo; in je čisto tako nihala sem in tja, kakor se je v lahnem vetru pozibaval tisti nežni beli cvet. Prestrašil se je in zamrmral: „Saj to ni mogoče, zlato — pa bi postalo snežna belina? Menda sem le malo zadremal? Ali se hudi duh poigrava z menoj? Poberi se, satan! V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Oče naš, ki si v nebesih ...“
Ves poten je prihitel domov, se zaril pod staro, strgano odejo, oči plašno zatiskal, da bi ničesar ne videl, ker da se zlata zvezda spremeni v slakov cvet, v redu to ni, brez pomena to ne more biti!
Kako noč pa je, ko jih je tako ogledoval med listjem v tistih daljnih višavah tam gori, kaka nepričakovano vzdrhtela, se utrnila, v premi črti ali v lahko zaokroženem loku strmoglavila v globočino, nenadno ugasnila.
„Spet je nekdo umrl — Bog daj duši sveta nebesa!"
In Šimen se je pokrižal, pričel poltiho moliti očenaš za uboge verne duše in se pomirjen vračal gor v bajto; Belin, veren spremljevalec, dasi včasih po krivici oštet, je z repkom mahaljaje zvesto capljal za njim.
In sta potem tisto noč imela navadno oba mir.
II.
Šestinpetdeset let je bilo tedaj Šimnu, kar za moža, ki je sicer ljubil tobak, se pa ni nikdar čez mero in pamet napil, je bil redko presit, ker tudi, kadar je pri premožnih kmetih delal, ni odložil pri mizi žlice zadnji, ampak med prvimi — rajna mati ga je tako učila in se je vse življenje ravnal po njenem nauku — ki se tudi jezil ni rad, vznemirjal se pač večkrat, a ne tako hudo, da bi ga kar kap zadela, še ni taka starost, da bi bilo treba kar umreti. Kakih dvajset let bi mu bil človek še prisodil življenja, če ne bi — da, če ne bi bilo ljubezni!
Res so ob njegovi smrti, saj ob smrti postane celo siromak za ljudi predmet pogovorov, spominov, ugibanj, pomilovanj, nekateri iskali krivdo in vzrok drugod. „Nova cesta ga je dala," so modrovali tisti, ki jim cesta iz tega ali onega vzroka ni bila posebno pri srcu. „Škrlec ga je spravil v grob," so trdili drugi, ki Škrlecu niso bili preveč prijatelji; govorili so sicer bolj previdno in naskrivaj, ker nihče ni želel, da bi Škrlec za to njegovo govorjenje izvedel; najbrž ne bi rodilo presladkega sadu.	(Dalje)
Josip Vidmar:
Gledališke kritike
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 5. 8.: 7.10 Duhovni nagovor — Po vaši želji. — PONEDELJEK, 6. 8.: 13.45 Informacije — Za našo vas. — TOREK, 7. 8.: 9.30 Venček slovenskih narodnih. — 13.45 Informacije — Športni mozaik — Otroci, poslušajte! — SREDA, 8. 8.: 13.45 Informacije — Slovenske umetne pesmi — L. Detela: Sodobni avstrijski književniki — Heimito von Doderer. — ČETRTEK, 9. 8.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. — PETEK, 10. 8.: 13.45 Informacije — Slovenski solisti: Milka Eftimova. — SOBOTA, 11. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
LJUBLJANSKA TELEVIZIJA
gled — 18.10 Obzornik — 18.25 Pet pedi — 18.55 Doktor na pohodu — 19.20 Figurativno plavanje
—	19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.35 Iz zakladnice svetovne književnosti: W. Faulkner: Udarec v prazno — 22.00 XXI. stoletje — 22.25 Poročila — 22.30 Glasbena oddaja — 22.50 Balkanske igre v plavanju.
SOBOTA, 11. avgusta: 16.50 Mednarodni rokometni turnir — 18.00 Obzornik — 18.15 Risanke
—	18.35 David Cooperfield — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.30 Parada tujih gostov slovenske popevke 73 — 21.25 Šerif v New Vorku — 23.00 TV kažipot — 23.20 Poročila — 23.25 Balkanske igre v plavanju.
NEDELJA, 5. avgusta: 8.50 Neznani leteči predmeti — 9.40 Po domače z ansamblom Lojzeta Slaka — 10.10 Kmetijska oddaja — 10.55 Otroška matineja — 11.50 Poročila — 11.55 TV kažipot — 15.25 Po domače z ansamblom Borisa Kovačiča — 15.50 Sinjska alka — 16.50 Poročila — 16.55 Atletska tekmovanja moških za evropski pokal — 19.10 Kraljestvo džungle — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 TV barometer — 20.35 A. Marodič: Pred viharjem — 21.20 Dobre stare melodie — 21.35 Športni pregled — 22.05 Poročila.
PONEDELJEK, 6. avgusta: 16.45 Madžarski TV pregled — 18.15 Obzornik — 18.30 Pustite jih živeti — 19.00 Mladi za mlade — 19.45 Risanka
—	19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.30 D. H. Lavvrence: Snaha
—	22.10 Video kasete: Time — 22.40 Poročila.
TOREK, 7. avgusta: 17.15 Madžarski TV pregled — 18.15 Obzornik — 18.30 Veliki in majhni
—	19.00 Zgodovina kozmetike — 19.20 Karavana — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.30 L. N. Tolstoj: Vojna in mir — 21.20 Kaj hočemo — 21.40 Diagonale — 22.10 Poročila.
SREDA, 8. avgusta: 16.45 Madžarski TV pregled — 18.10 Obzornik — 18.25 Mačkon in njegov trop — 18.55 Na sedmi stezi — 19.15 Resna glasba — 19.45 Risanka — 19.50 Cikcak —- 20.00 TV dnevnik — 20.25 TV barometer — 20.35 Po-lubi me, Katica — 22.20 Glasbeni nokturno: E. Chausson: Poeme za violino in orkester — 22.35 Poroiia.
ČETRTEK, 9. avgusta: 16.45 Madžarski TV pregled — 18.10 Obzornik — 18.25 Vnet za kolo — 18.55 Neznani leteči predmeti — 19.45 Risanka
—	19.50 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.25 Kam in kako na oddih — 20.40 Četrtkovi razgledi: Prostor pod soncem — 21.35 Prigode dobrega vojaka Švejka — 22.35 Poročila.
PETEK, 10. avgusta: 16.45 Madžarski TV pre-
Za naš dobro poznani „Ansambel“ iščemo trompetarja, ki obvlada oba deželna jezika. Interesenti naj se javijo na upravo lista. (Naš tednik, Celovec, Viktringer Ring 26).
Za naše podjetje iščemo pleskarske pomočnike in vajence.
Stanovanje na razpolago.
Kličite nas telefonsko 0 42 22 - 32 4 54, Klagenfurt — Celovec
Hans Scarsini
pleskarski mojster
Koningsberger StraBe 20
Prišlo je pismo...
(Nadaljevanje s 5. strani)
nista poznala izjem, zato se jima tudi Josip Hutter ni mogel izogniti. Bil je obsojen na pet let zapora, odsedel pa ni niti polovice kazni. In ko je leta 1951 prosil za izselitev iz Jugoslavije, mu je bila le-ta odobrena, razen tega pa so mu dale oblasti na voljo tovorni vagon, da je lahko odpeljal s seboj svoje premičnine. To vse pa se je dogajalo v času, ko niti dovoljenja za izselitev ni bilo tako lahko dobiti, kje šele vagon za izvoz premične lastnine.
Imeli pa smo v Mariboru mučenikov v času štiriletne okupacije dovolj: kar poglejte na spomenik talcev ob sodišču, koliko imen je vklesanih vanj, prelistajte malo imenike nacističnih koncentracijskih taborišč in videli boste, koliko Mariborčanov je bilo med njimi, preštejte ubite partizane na Pohorju in Kozjaku, pobite kmečke žene, starce in otroke, požgane domačije in razrušene kmečke domove. In po vsem tem, mislite vi, „koroški deželni brambovci", da bi Glo-basničani v svojem pismu ne smeli omeniti tujčeve pete in biča, ki so ga Mariborčani tolikokrat občutili na svoji koži?
Strahotno vas je razburilo dejstvo, da so se člani KPD Globasnica obrnili po pomoč na Mariborsko tekstilno tovarno. Pa mi prosim, povejte, kje naj bi potrkali na vrata, če ne v matični domovini, če ne pri delovnem kolektivu, za katerega mislijo, da bi jim lahko in bi bil tudi voljan pomagati? Mar naj bi prišli po podporo k Heimatdienstu ali morda kar k vam, ..koroški deželni brambovci", da bi dobili namesto pomoči s krepelom po glavi? Take „pomoči“ si koroški Slovenci niti ne želijo niti je ne potrebujejo, vi ste jo pa kljub temu vso preteklo jesen zelo „ši-rokogrudno" delili...
In za konec: naj vas, koroški deželni brambovci, nikar ne skrbi, če bodo delavci iz MTT soglašali s predlogom, da bi nekaj prispevali za Globasničane. Mariborski delavci — ne samo iz MTT — so v preteklih mesecih in letih ne le enkrat dokazali svojo pripravljenost pomagati zatiranim koroškim Slovencem. Zaradi tega, ker vedo, da na ta način rešujejo pripadnike slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem pred genocidom, ki ga je proklamiralo glasilo vaše strešne organizacije Heimatdienst „Ruf der Heimat", zato, ker s svojo pomočjo ohranjajo na Koroškem slovensko besedo, zato ker s tem podpirajo pošteno, požrtvovalno in naporno delo enega od slovenskih kulturno prosvetnih društev.
Pošteno delo, sem zapisal. To se mi zdi pomembno poudariti že zaradi tega, ker vem jaz, ker vedo vsi Slovenci v Podjuni, da je dobil Hubert Mulle, prosluli napadalec na dr. Marka Dumpelnika, ki že dalj časa nikjer ni redno zaposlen, pred nekaj tedni povsem
20 različnih tipov vrtnih kosilnic, stoli, mize klopi za vrt in pohištvo za tujske sobe nudi po ugodni ceni
Rutar-Center
A 9141 Dobrla vas — Eberndorf
Telefon 0 42 36 - 381
Najbrž v Sloveniji ni gledališkega ustvarjalca, igralca, režiserja, dramaturga, niti pi-satelja-dramatika, pa tudi ne prijatelja gledališke umetnosti, ki ne bi po premieri nekega odrskega dela z zanimanjem, tesnobo, radovednostjo ali kakorsibodl že pričakoval kritike Josipa Vidmarja. Njegovo ostro, a pravično, večkrat karajoče kot pohvalno pero kot izraz njegovega pronicljivega duha, pove v skopih a jedrnatih besedah več kot dolgovezna poročila, nekaterih drugih gledaliških poročevalcev. Pove vse o nekem delu, pa o njegovi uprizoritvi, pove dramaturgov, režiserjev koncept dela, oceni podobe, kakor so jih ustvarjali igralci. In tako si po Vidmarjevih gledaliških kritikah lahko u-stvarimo o nekem odrskem delu sodbo, ki je navadno taka, da se z njo povečini strinjamo. Če je morda avtor kritike na splošno malce prečrnogled in preveč oster, če torej avtorjevim sodbam odbijemo nekaj ostrine, pa je za gledališkega entuziasta Vidmarjeva kritika tako točna, da lahko rečemo, da je žebelj zabit na glavo.
Strokovnjaki imajo seveda o posameznih odrskih stvaritvah svoje sodbe. Na splošno pa lahko rečemo, da so Vidmarjeve gledališke kritike tiste, ki pomenijo kažipot v slovenski gledališki ustvarjalnosti. Zato so tudi Vidmarjeve kritike tako brane, tako težko pričakovane in tudi tako upoštevane.
Za mirno prebiranje in tehtnejšo presojo Vidmarjevih kritik zadnjega časa bo močno koristna knjiga, ki jo je pod naslovom GLEDALIŠKE KRITIKE izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. V sicer preprosto resni, a o-kusni opremi je v knjigi v kronološkem redu razvrščenih 99 gledaliških kritik, napisanih od decembra 1953 pa do junija 1968, kritik, ki zadevajo avtorje vsega sveta od Eu-ripida, Aishila, preko Shakespeara, Moliera, Goldonija do Pirandella, Čehova, Salacrou-ja in Arthurja Millerja, od Linharta, Cankarja do Smoleta, Primoža Kozaka in Mihe Remca; kritik, ki se tičejo uprizoritev na odru ljubljanske Drame, mariborske Drame, ljubljanskega Mestnega gledališča, tržaškega Slovenskega gledališča, Celjskega gledališča, tudi Šentjakobskega gledališča, torej vseh slovenskih poklicnih gledališč.
Tako nam knjiga Vidmarjevih kritik pri ka-
nov avtomobil volksvvagen. Od kod? Sam nezaposlen, ga bržkone ni mogel kupiti in tovarna iz VVolfsburga mu ga zanesljivo ni poklonila. Kupiti mu ga je moral torej nekdo drug. Kdo neki?
Branko Senica
P. S.: Ta članek smo povzeli iz mariborske revije „sedem dni“, 26. julija tega leta.
zuje skoraj petnajstletno slovensko gledališko življenje, gledano skozi oči ostrega recenzenta. Predvsem nam prikazuje slovensko moderno dramatiko, njena prizadevanja in razvoj. Prikazuje nam umetniška prizadevanja in umetniško ustvarjalnost slovenskih poklicnih gledališč, kaže pa nam tudi dejavnost slovenskih gledaliških umetnikov. Skratka, poleg prikaza slovenske dramatike kažejo Vidmarjeve kritike tudi vse petnajstletno snovanje slovenskih gledališč.
Nič manj pomembne pa niso te kritike za razvoj gledališke kritične misli. Avtor v svoji zadnji kritiki sam pove, kakšen namen ima njegovo kritično spremljanje slovenskega gledališča in kaj naj bi s svojimi kritikami dosegel. Tako izrecno nakazuje, v vseh kritikah pa posredno prikaže, kakšna naj bo gledališka kritika.
Knjiga GLEDALIŠKE KRITIKE Josipa Vidmarja je torej tehten prispevek k slovenski gledališki kulturi. Dramatika in gledališka ustvarjalnost sta v teh kritikah našla svoj strogi, a resni in pošteni odmev, porajajoč se iz ljubezni do gledališča in umetnosti sploh. Torej pravo zrcalo slovenskega gledališča zadnjih petnajst let.
CELOVEC
V soboto, dne 11. avgusta 1973, je v kapeli č. šolskih sester v Celovcu v provincialni hiši celodnevno češčenje sv. Rešnje-ga Telesa. Sv. maše bodo ob 7., 8.30, 10. in 18. uri. Vmes so ure češčenja. Verniki iz Celovca in okolice so prisrčno vabljeni!
CIRCUS KRONE
*>
Der profite Circus der Welt 8.-12. 8. VILLACH 14.-16. 8. SPITTAL 18.-23. 8. KLAGENFURT . Taglich 15.30 und 20.00 Tierschau taglich ab 9.00
DRSEČI TEČAJ DINARJA
Jugoslovansko gospodarstvo bo dobilo za okoli 2600 milijonov dinarjev dodatnih sredstev. Tolikšen naj bi bil učinek nižjih plačil davkov in prispevkov iz gospodarstva v letošnjem letu. Zbor narodov in gospodarski zbor Jugoslavije sta bila obveščena o sklepu zveznega izvršnega sveta, da bodo tečaj dinarja uravnavali po zlatu; dinar bo sledil spremembam drugih tečajev, na znotraj pa ga bodo zavarovali z ukrepi, ki naj bi jih sprejeli v najkrajšem času.
NOGOMETNI KLUB AS KO ŠMIHEL PRI PLIBERKU vabi na
Športni praznik-poletni praznik
v soboto, 4., in v nedeljo, 5. avgusta 1973, ki bo na športnem igrišču v Šmihelu pri Pliberku
PROGRAM:
Sobota, 4. avgusta:
Ob 15. uri: ŽENSKI NOGOMETNI TURNIR, pri katerem sodelujejo:
Magdalen-Beljak, Sinča vas-Klopinjsko jezero, Galicija in Šmihel. Ob 19. uri: bo ples v šotoru, pri katerem bodo igrali „Fidelen Unterlandler"
Nedelja, 5. avgusta:
Ob 10. uri: bodo tekme mladincev
Ob 13. uri: bo TURNIR ZA POKAL, pri katerem igrajo:
SV Pliberk, ASKO Metlova, Sv. Labot in AS KO Šmihel.
Ob 19. uri: bo PLES V ŠOTORU
Zabavali vas bodo „Lustigen Unterkarntner"
Oba dneva bo imelo občinstvo priložnost sodelovati pri streljanju enajstmetrovk. Vašega obiska se veseli
Nogometni klub Šmihel
hoš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: .Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100,— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.—DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3— f sterL, za Jugoslavijo 60,— N. din, za USA, Avstralijo, Kanado in južnoameriške države 7.— USA dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.