SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ARO) XLV (39) Štev. (No.) 15 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 24. aprila 19£tì Dr. KATICA CUKJATI Obisk Slovenije Narodna sprava kot prepovedana tema Pod tem naslovom je France Bučar v Novi reviji (Ljubljana 85, stv. 41/42) napisal domiselno premišljevanje,'ki ga v povzetku potiatiskujemo: Družboslovci dn politologi debatirajo v dveh zadnjih stoletjih o bistvenih in sekundarnih sestavinah naroda in države. Pomembna znanstvena bibliografija na tem področju vsebuje obširna in mnogokrat kvalitetna dela. Raziskovalci tega področja s tehtnimi in celo originalnimi argumenti zagovarjajo važnost tega ali onega činitelja pri sestavi in izoblikovanju (narodov. V XIX. stoletju ob prebujanju narodne zavesti (pomislimo na pomlad narodov v Evropi) se je preučevanje državnikov, zgodovinarjev in filozofov osredotočilo na študij narodnostnega vprašanja, na pomembnost faktorjev kot so ljudstvo, skupno ozemlje, oblast, duhovne vezi ter zavest skupne usode pri izoblikovanju narodov. Že v sami izhodiščni točki je nastalo precej nejasnosti, saj je večina znanstvenikov — predvsem v latinskem svetu «— praktično enačila pojma narod in država. Debate v okviru teh tem so se zaostrile po letu 1970 ob zahtevah narodnih manjšin in ob uveljavitvi krajevnih avtonomij, ki odgovarjaj* narodno-kulturni realnosti pred pritiskom političnih teženj držav (npr. v Španiji, Franciji in Italiji). Naravni družbeni razvoj, ki prej ali slej prodre in se uveljavi v političnem ogrodju določene države, nam pa v svetovni stvarnosti nudi vedno nove pojave. Te spremembe se vršijo ne samo na političnem področju (nastanek konfederacij in osamosvojitev držav) temveč tudi v družbenih strukturah. Tako zgodovinsko znani pojav emigracij zadobiva nove obrise in obeta drugačne perspektive, kot so nam znane v preteklosti. Evropski narodi iz enega ali drugega razloga imajo po tujih deželah reprezentativen del prebivalstva., Vzroki visokih procentov emigracijskega vala so političnega, gospodarskega, verskega, rasističnega, kulturnega ali tehnološkega značaja. V današnjem modernem svetu, kjer so se gospodarsko in kulturno premostile mnoge ovire, in kjer srednji in nižji sloji uživajo relativno visok standard življenja, imamo na razpolago (mnoga) komunikacijska (in prevozna) sredstva. Ti pojavi so postavili v novo luč klasične (narodove sestavine ter obetajo nove možnosti za razvoj narodnih in mednarodnih dogodkov. Prebudi se vprašanje, kakšne so možnosti za spremembe Dogmatično in centralistično u-smerjeni vladni krogi v Jugoslaviji so dosegli, da so v načrtovanju letošnjega gospodarskega razvoja vzpostavili pojem „programirana inflacija“, ki naj bi dosegla le 30% — namesto lanske 80%. Pred tremi leti so namreč z velikim upanjem vpeljali tkzv. program gospodarske stabilizacije, ki je državo ^privedel na 80% inflacijo. S sedanjimi predpisi se bo Jugoslavija vrnila na sistem, po katerem naj bi bile cene produktov rezultat prehodnih razgovorov med podjetji in vlado. Že pred leti ga je izdelal sedaj že pokojni hrvaški politik Ba-karič. Predvideva birokratično dodeljevanje sredstev, kreditov in deviz — torej politično odvisnost gospodarstva. Polemična točka novega programa je pojem „realnih obresti“. Tudi slovenska profesorja dr. Bajt ter dr. Korošec sta povedala svoje mnenje. Dr. Korošec meni, da so tozadevni novi predpisi pod vplivom marksističnega pojmovanja obresti, 'ker naj bi le-te bile „nezasluženi dohodek“. Dir. Korošec pa poudarja, da so obresti me samo rentni 'dohodek, temveč bistveno važni faktor v nekem narodu, kadar pomembeh del njihovega ljudstva živi izven matičnega ozemlja — v zamejstvu in emigraciji — ter se te narodove skupnosti ločujejo med seboj v bistvenih pogledih !na skupno narodno bodočnost?! V prejšnjem stoletju je bila povezava med prebivalci na matičnem ozemlju omejena na izredne oseWne stike in na „ilegalno literaturo“. V današnjem obdobju vse dane možnosti zaobjemajo svetovno dimenzijo, ki nudi stikom med sonarodnjaki, ne glede na kraj bivanja, hitrosF in večjo aktualnost in verodostojnost. V teh novih nepričakovanih okoliščinah si marsikateri sociologi stavijo vprašanje, do katere mere je važna teritorialna enotnost pri sestavi in povezavi določenega naroda. Mislim, da nihče ne dvomi o pomembnosti enotnega ozemlja za nastanek naroda, saj igra pomembno vlogo spojitev naravnih geografskih danosti s kulturnim življenjem prebivalcev pri narodnem izoblikovanjem. Občutek lastninske pravice nad konkretnim omejenim ozemljem je bistvene važnosti za nastanek naroda. Pomislimo, kako je nam vsem zakoreninjena misel, da je Koroška „naša, slovenska“, kljub današnji politični in kulturni situaciji. Osebno a hkrati socialno dejstvo, da življenje prebivalcev poteka v določenem kulturno-zemljepisnem o-kviru gotovo ustvari v teku generacij trden, globoko vsidran občutek pripadnosti. Ta misel se rojeva zaradi osebnih, družinskih in poklicnih (vezi, zaradi soustvarjanja mate. rialnih in duhovnih vrednot v določenem prostoru. Kdor posveti celo življenje ali čustveno pomemben del življenja konkretni kulturni skupnosti, je nanjo navezan. Kraji, v katerih se odvija življenje posameznega narodnjaka, so mu zaradi obvladanja in uporabe okolja — z vso zemljepisno in človeško oznako — domači; to je njegova domovina. Oz vsem tem je razumljivo, da če vprašamo Slovenca po Sloveniji-domo-vini, se mu bo to intuitivno predstavila matična Slovenija, takšno kot jo je osebno doživel v življenjskem izkustvu v kultumo-narodnem delovanju v zemljepisnem okviru. V prvih letih bivanja naše politične zdomske skupnosti, je z leti postalo razvidno, da se svetovne in jugoslovanske politične razmere ne bodo hitro spremenile, in tako se je za gospodarski razvoj i-n da bi vsaka sprememba, katera se bi uvedla, pomenila, da 'ima vlada namen vzeti denar tistim, 'ki so ga pošteno pridelali in zaslužili, ter ga porazdeliti drugim, ki ga nimajo. Novi dev.izini predpisi povzročajo neugodje predvsem v Sloveniji ih na Hrvaškem, saj ti dve1 republiki 'doprinašata Jugoslaviji 60% vseh deviz, dobljenih z izvozom. Spremeniti jih morata v jugoslovanske dinarje in jih oddati centralni banki ter čakati, da jim jih ta nakaže, kadar jih potrebujeta zia svoje uvoze surovin. Ker pa vrednost dinarja nenehno pada, morata tako Slovenija kakor Hrvaška, eventualne razlike v tečajih kriti sami. Viktor Meier je v nemških časopisih zadnje mesece veliko poročal o gospodarskih zapletljajih v Jugoslaviji. Predvsiem poroča o nejevolji Slovencev, ki se čutijo izredno prizadete zaradi novih deviznih oz. finančnih predpisov, saj s svojim izvozom doprinašajo 25% vseh deviz ter 17% socialnega produkta in to komaj ob 9% vsega; prebivalstva v Jugoslaviji. Nezadovoljni so tudi, ker morajo nositi enako težo infla-(Nad. na 2. str.) misel na vrnitev v svobodno Slovenijo odmaknila v času. Marsikdo je sklepal, da se ob danih okoliščinah ne bo nikdar vrnil, vrnili se bodo pa njegovi nasledniki čez leta v Slovenijo, kjer ne bo vladala komunistična diktatura, časi so prinesti spremembe. Gospodarske težave slovenskih emigramtskih družin so bile premoščene po prvih letih bivanja, prav tako so se te integrirale v argentinsko življenje. Jugoslavija je po sili političnih in gospodarskih razmer odprla meje za obisk najprej turistov in pozneje okrog leta 1965 celo za bivše jugoslovanske državljane. lin. tako so pričeli obiski matične Slovenije ne samo s strani emigrantov v Evropi temveč tudi iz Severne in Južne Amerike. Mnenja o teh obiskih so si bila in so še vedno različna in vsak je zagovarjal svoje trditve z bolj ali manj prepričevalnimi argumenti. Marsikdo izmed emigrantov je ob tem razlikoval situacijo tistih, ki so na kakršenkoli način bili direktno prizadeti zaradi medvojnih in povojnih dogodkov, z drugimi, ki smo se rodili v tvjjini. Mnogi so opozarjali nad razliko med tem kaj je domovina in kaj vladajoči režim, da ne bi prišlo do nespametnih poenostavitvah. Na vsak način je možnost obiska matične Slovenije in zamejstva privlačna želja, saj je glavno žarišče slovenskega narodno-kulturnega življenje, je kot sok, iz katerega še vedno izvira življenje slovenskega naroda in generacije. Vzrokov za obisk Slovenije je mnogo, vsaj s stališča posameznikov: ponovni obisk sorodnikov, družinske pomembne slovesnosti, želja po spoznanju slovenstva in slovenske kulture, doživetje domovine prednikov itd. Navdušenje nad Slovenijo kot domovino se je vgnezdilo v mnoga mlada srca; razočaranje nad novo Slovenijo in nad z’nanci in domačini je zagrenilo spomine marsikoga iz starejše generacije. Vse starejše in mlajše rodove je pa družila zavest, da so lahko ponosni, da so se odločili ali pa sprejeli usodo slovenskega zdomca. Vsak posameznik, ki je obiskal Slovenijo, ve za vzroke in bilanco tega obiska. Tako kot so se nekateri Slovenci odločili za obisk domovine, tako so se drugi prav tako svobodno odločili, da se ne bodo vrnili iz principa in prepričanja, dokler he bo v matični Sloveniji zaživela svoboda. Takšne vrste načelnost je odločilna za življenje naše zdomske skuphosti. Skoraj nehote nam pride na misel med drugimi pok. msgr. Anton Ore-har, ki kljub velikemu domotožju, ki ga je čutil v srcu, nikoli ni obiskal zasužnjene Slovenije. Ob vseh teh različnih pojmovanjih je pa važno, da se tisti zdomci, ki so se odločili za obisk Slovenije, zavedajo, da je njihov stik z domovino povezan s posebnim poslanstvom. Mislimo, da nihče izmed članov naše skupnosti ni obiskal Slovenije kot turist. Vsak obisk domovine je povezan z nalogami, ki jih narekuje že sama vest. Ne gre tu za kakšna posebna dejanja ali izzivanja temveč samo za to, da smo pričevalci resnice. Ta avtentičnost se pa razodeva v tem, da, če je prilika, povemo najožjemu sorodniku ali pa partijcu, da smo politični emigranti; zakaj smo se odločili za zdomstvo; kako si predstavljamo bodočnost Slovenije doma in v svetu; da ni potrebna junaška mera poguma, da razložimo sonarodnjaku, kako živimo Slovenci v zdomstvu — v svobodi, kaj delamo, katere so naše tiskovne izdaje, itd. Če se pa prične razgovor o zgodovini in preteklosti našega naroda, imamo isto pravico kot naš sogovornik, da mu predočimo našo verzijo o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej. Resnica has bo osvobodila in bo osvobodila slovenski narod, če bo v naših srcih pogum in ljubezen, da jo posredujemo sonarodnjaku v pisani besedi in v odkritem razgovoru, mnogokrat celo na domačih nesvobodnih tleh. Na ozkih svetovnonazorskih postavkah zasnovam politični režim se v svojem odporu proti narodni spravi bojuje proti vsemu, kar ml v skladu z njegovim svetovnim nazorom. Na njem namreč temelji politična oblast. Sprava bi pomenila isto kot odstop od monopola politične oblasti. Nesporno drži, da je bila država, ki je izšla iz revolucije, ukrojena po vzorcu Sovjetske zveze, revolucija pa izvedena po boljševiškem vzoru. Rezultat je bil država, zgrajena ,na temeljih leninizma kot njenega u-radnega .svetovnega nazora, z vodstvom komunistične partije kot edine dovoljene politične stranke. Vse se lahko giblje samo v okvirih priznanega leninizma, pri čemer ima koinčno sodbo v sleherni stvari zveza komunistov. Prestopanje mej, ki jih dopušča uradni svetovni nazor, bi pomenilo načenjanje ustroja, na katerem je zgrajena družbena stavba. Tu je jedro težave in vir vse naše krize. Še več, naše paralize. Leninizem je kot vzorec za družbo sedanjosti, in še celò prihodnosti, povsem neustrezen. Monopolizacija politične moči v en'h rokah in demokracija se izključujeta. Brez demokracije1 pa sodobne visoko zapletene družbe ni mogoče upravljati. To okolnost potrjujejo kot praktični primer vsi enopartijski režimi po Kaj se zgodi, ko diktator umre? Nas sedaj predvsem zanima, kaj se zgodi z njegovo vdovo. Seveda imamo v mislih Jovanko Broz, vdovo po Titu, in njene sedanje želje in zahteve. A še prej poglejmo na neke podrobnosti, o katerih ni bilo slišati v javnosti, ki pa kažejo zanimiv pogled na komunistične samodržce in ina njihove žene. Poznamo pred kratkim umrlo ženo Nikita Hruščova, toabuško Nino. A malokdo ve, da kio je Hruščov umrl, je bilo videti za pogrebom njegovo vdovo, kako se je križala. In še to, da je pozneje večkrat skušala na grob svojega moža postaviti križ, pa so ji ga vsakič člani NKVD odstranili. Ko je umrl po kratkem gospodovanju drug tajnik sovjetske komunistične partije černenko, se je pred krsto vpričo vseh mogotcev .in gledalcev po televiziji z vsega sveta njegova vdova tudi pokrižala ; potem so jo odvedli uniformiranci. Zanimivo, da v Sovjetski zvezi žene partijskih poglavarjev v svojem srcu še vedno verujejo in v najtežjih stiskah ; še izpričujejo svojo zaupanje v Boga. Morda pa isto delajo na tihem tudi njih. možje? Postavimo v ta okvir Jovanko. Vsi vemo, da je precej let bila skoraj v hišnem zaporu — zakaj, še točno ne ve •— in je tako popolnoma izginila iz javnega življenja, dokler se ni prikazala na Titovem pogrebu — kjer seveda kot stara partizanka ni storTa nič podobnega kot njeni sovjetski zgledi. A je storila nekaj drugega: po nekaj letih hoče .zdaj dobiti kot Titova zakonita vdova vrsto bogastva, ki je bilo last Tita in ji po njenem mnenju sedaj pripada. Sicer je bil Tito do zrelih let delavec in poklicni revolucionar, in. da njegova plača kot predsednik republike ni bila velika; zato se lahko „sprašujemo“, kako je mogel dobiti vse to, za kar se poteguje Jovanka : vrsta palač, hiš, vinogradov in sadovnjakov, darila im. nakit, avti, jahte, slike in tako dalje sploh vse, kar je bilo v Titovih hišah in rezidencah. O teh vemo, da jih toliko in tako bogatih ni imel noben predsednik kake svetu, brez izjeme. Visi brez izjeme so namreč v težki krizi, in to ne samo gospodarski. Narodna sprava je možna v zvezi različnih strank, razponih pogledov in nazorov, ki pa jih vse druži sprejemanje demokracije in svobode posameznika kot temeljnih vrednot. Pridobitve revolucije so predmet spora ali nesoglasij : njihovo izvajanje’ gre (izrazito v prid sovjetiza-ciji oziroma holjševizaciji. Tu pa se je dejansko začela narodna razdvojenost in tudi državljanska vojna. Stara,je neposredno po vojni je pokazalo, da smo v sovjetizacijo dejansko prišli. Najbolj značilen dokaz je vlada ene same partije, u-krojene po leninističnem vzorcu. Jedro spora, zaradi katerega je prišlo do državljanske vojne, je v bistvu ostalo nedotaknjeno do današnjega dne. Siovjetizacija je tujek v .našem narodnem telesu, pomeni prvino, k- ni nastala iz našega narodnega duha im. naše kulture. Na njeni osnovi smo Slovenci dejansko ogroženi kot narod. Sovjetizacija onemogoča razmah našega narodnega duha in razvoj njegovih ustvarjalnih sil. Postaja, trajna prvina narodnega, razdora, ki nam onemogoča, da bi resnično zaživeli iz svojih lastnih korenin. vlade ali države, noben kralj : pomislimo samo na Brione, Brdo, Bled1... 'Saj je bil Tito znan kot najbolj buržujski „komunist*,. In Jovanka hoče sedaj vse to kot Titovo osebno lastnino. Ona, bo že vedela, kako in. zakaj je Tito to smatral za svoje. Vladi se je to zdelo le malo preveč, ponudili so ji eno od Titovih hiš — ,na, izbiro so jih dali šest — a Jovanka nobene ni marala, zato so ji začeli graditi novo. Država — to je' vsi državljani — jo vzdržujejo. Plačujejo strežno osebje, avtomobil ,z voznikom itd. Toda Jo-vam.ki še ni dovolj. Hoče vse! Pa ne samo to: sedaj je ,n:a sodišču tudi zapuščinska razprava za last Titovih avtorskih pravic. Pri tem je prišlo na dan, da veliko, govorov, ki jih je' imel Tito zadnja leta in so bili vzeti kot sveto pismo, sploh ni napisal on sam, ampak so mu jih sestavili drugi. A za partijce je Tito kot Midas: česar se dotakne, postarao zlato — in: seveda zlato ostane njemu, drugi pa naj se pod nosom obrišejo. Saj komunistična enakost ne velja za Tita in njegovo ženo. ZANIMIVO PRIČEVANJE ...Leta 1946 sem bil v Slovenski Bistrici v sobi skupaj s fantom, ki ga je vsak večer „vrglo“. Komaj šestnajst let star je petinštiridesetega z brzostrelko „pospravljal“ bel-čke', ki so jih Angleži tako radodarno vračali iz Avstrije v njihovo domovino. gest nas je bilo v sobi. Ko ga je vrgla božjast, se nas je vseh pet vrgla nanj : eden na desino nogo, drugi na levo, eden na desno roko, drugi spet na levo. Zadnji ga je zagrabil za, glavo. Potem pa smo skozi pene ma ustih poslušali njegove izpovedi, Mi, štiriindvajsetletniki, smo leta 1946 vedeli za pokol v Rogu. Zato nikoli ne bom verjel Edvardu Kocbeku, da je zanj zvedel šele tako pozno..„ -zk Srečanje (Ave Maria, dec. 1985, ZDA, str. 237) Gospodarske spremembe vzbujajo negotovost VDOVA PO DIKTATORJU ....-- 1 .. K 1,1 J, Tone Mizerit Duhovna S tem naslovom je Svobodna misel, ki izhaja na Švedskem, objavila letos februarja v 8. številki članek Marjana Kramaršiča. V njem je najti marsikatere ugotovitve, ki ne veljajo le zanje, ampak tudi za ostale Slovence po svetu. Berimo: „Na potovanjih po Švedski in v stikih s slovenskim izseljenci ma Švedskem vedno znova ugotavljam, kako hitro pozabljamo naš slovenski jezik, kako ga mrcvarimo s tujimi besedami in sredi slovenskih stavkov uporabljamo švedske in srbohrvaške besede. Govorim o prvi generaciji Slovencev na Švedskem.“ „Ko poslušam, kako se rojaki pogovarjajo v nekakšni mešanici slovenščine in švedščine, rekli ;bi ji lahko kar ‘slovensvenska’, se mi zdi, da so mnogi moji rojaki postali pravi duhovni invalidi. Ah, bo kdo rekel, saj gre brez slovenščine življenje tudi naprej. Seveda gre. 'Seveda živimo mi vsi v družbi, ki se meri po količini materialnih vrednosti, kjer človek toliko velja, kolikor plača. Toda s tem, žal, nismo postali ine svobodnejši, ne bolj kulturni in niti bolj človekoljubni. Ali se vam ne zdi, da smo pričeli pri napačnem koncu, da smo zanemarili sto im stoletne vrednote, ki so pravzaprav pogoj našega obstoja? Slovenska društva na Švedskem imajo knjižnice. V njih v največji tišini samevajo slovenske knjige. Nihče jih ine vzame v roke, nihče več ne občuti, kako blagodejno deluje slovenska pisana beseda naših pisateljev. Ker iso društva padla v spanje kot Matjaževa vojska in ker se slovenska kultura na splošno (me povsod) goji samo s pomočjo kuhinje in kleti, je tudi temu primerno zanimanje za slovensko knjigo pri članstvu.“ „Jezik je del osebnosti vsakega človeka in nikakor samo šolanega in književnika. Materni jezik pa je še posebej dragocena vrednota, saj je najmočnejša vez med ljudmi istega naroda. Toda mi sedaj govorimo večinoma švedsko, boste ugovarjali. Seveda govorimo, oziroma nekateri skušajo govoriti, ker, kdor ne obvlada dobro slovenskega jezika, tudi švedskega ne more.“ „Jezik je čar, je strast, je svoboda. Prepričuje, razgalja 'in tudi zdravi — piše slovenski rojak prof. Zoran Božič. 'Slovenščina pa je temelj slovenstva !" Posebno močen je zadnji stavek: Slovenščina pa jie temelj slovenstva! Kar preveč puščamo ob strani to invalidnost dejstvo, da je za ohranitev narodnosti — vsaj v našem primeru — veliko odvisno od ohranitve jezika. Sicer smo lahko narodno še vedno zavedni (kar se tudi dogaja), čeprav ne obvladamo jezika, ni pa ta način ravno najbolj priporočljiv, če stavbi izpodmaknemo en temelj, bo lahko še vedno stala, če bodo drugi vzdržali težo stavbe. In to za dalj časia. če bi pa hotel lastnik dozi davati nadstropje, mu okrnjen podstavek tega ne bo dovolil ali pa bi moral vložiti mnogo truda, dela in fantazije, da bo hiša rasla. Slovenska kultura ©e na splošno goji samo 'a pomočjo kuhinje in kleti, pravi Kramaršič. Žalostna u-gotovitev. Že res, da gre ljubezen skozi želodec, vendar je važna ljubezen, ne poln želodec. Zato naj kuhinja in klet pa plesi in družabnost služijo kot sredstvo, da mas v neslovenskem okolju spominjajo in o-pominjajo na narodnostni izvor, sobotne šole, srednješolski im visokošolski tečaji, revije, časopisi, knjige in predavanja pa naj nam utrjujejo temelj-jezik, na katerem bodo naslednje generacije mogle s ponosom postavljati nove stene Slovenije v svetu. GB GOSPODARSKE SPREMEMBE oče in brat, gospod France Avgust Ungerli Iskrena zahvala dr. Alojziju Starcu, dr. Juiretu Rodetu, g. Jožetu Škerbeu in gg. Marku, Janezu in Franciju Cukjati-ju za molitve, duhovno tolažbo in za podelitev sv. zakramentov. , ; Priporočamo ga v molitev. Žalujoči : žena Francka, hčerki Aleksandra in Patricija, sin Franci, brat Tone in ostalo sorodstvo. Buenos Aires, Gorica, Nova Gorica. iniiHiniiiiiiiiuiiiiiiiiiuiiiiiuiiiuiiiiiuiiiiiiiiUHiiiiiiiiiiiiiiiaiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigiiRigHiiimiiininiiHiiBiiaBiiiiiiiiiiiiaiBiiiiiiiiBi aBnaBaaBaaBaaBBaBaBBBBBaBBaeBaBaBBBBBBKinaaaaBBBBaBBaaBBBaaBBBBBBBaaaBBBaaaaaaaaaaBBBaaaBBBkiaaBBaaaaaBBaaaaaa FRAN MILČINSKI (11) Ptički brez gnezda Gospa Jerajeva je ustavila guganje 'in je zapela „tim-tim-tim-timtidrim“, lepo arijo z Rigoletta, ne toliko iz veselja do glasbe kakor zato, da jezi moža. Mož je čutil njen namen, pa se je premagal in ni nič rekel. Postal je pri oknu in gledal ven. Pa ga je spet zbodlo: zunanje okno ni bilo pošteno zaprto — n,aj gre dež, napne se les in okna sploh ne bo več moči zapreti! Vedno tista zanikrnost! ■— Brez besede, pa s tem izdatnejšim dejanskim hrupom se je spravil na delo, da okno zapre, kakor mora biti zaprto v dobro urejenem gospodinjstvu. „Jera ga je zapirala,“ je lahko pripomnila gospa. „Jera, Jera — zato, ker ti vedno pošteno zapiraš! Kadar si še šla skoz kake duri, še vsakikrat si pustila odprte. In samo na, pisalnik mi je treba pogledati, pa vem, kdo je pisal. Ti! Zakaj? Zato, ker je črnilnik odmašen.“ „Pa ga zamaši!“ je svetovala Jerajeva. „Zamašil bom najprej tebi usta!“ je zavpil razjarjeni gospod Jeraj, čigar glad ni bil od prerekanja manjši, ampak je rasel in ščuval svojega gospodarja. Milan je bil vajen domačih prepirov, a to pot je bil o,če le preglasen, in plašno je dvignil pogled s krožnika. „No, no, no,“ je rekla Jerajeva, pa ji je mož koj odrezal besedo z gromkim: „Tiho!“ Tačas so se odprle duri, noter je pogledala stara kuharica Jera in poklicala Milana: „Milanček, ali greš malo k meni?“ in Milanček, ki je menda že čakal na ta poziv, je hitro smuknil iz sobe. Jera je že nad deset let služila pri Jerajevih. Prišla je k njim že v onih boljših časih, ko je služboval Jeraj še na kmetih sicer z manjšo plačo, pa tudi z manjšimi potrebami, tako da si je celò v hranilnico nosil denar. Milan se je rodil na kmetih. Kmalu po njegovem rojstvu pa se je primerilo, da se je Jeraju ponudila služba v Ljubljani. Saj je bil zadovoljen na kmetih, vajen ljudi in kraja, in žena, je bila ondi doma iz boljše kmečke hiše. Ali — imel je družabne talente in ti so ga gnali v veliki svet. Znal je zapeti „Domovina, mili kraj!“ in pri čaši vina izpregovo-diti, pokonci zravnan in z levo roko v žepu, pet, šest besedi pa so mu prijatelji vtepli v glavo in jim je verjel in si domišljal, da ga kliče blagor domovine: tam v glavnem mestu da se mu odpre možnost delovanja na širšem področju, primernejšem njegovim sposobnostim. Žena je bila pridno, skromno bitje, nerada se je ločila iz bližine svojcev; ali misel na Ljubljano in na uspehe, ki tam čakajo oboževanega mo- ža, je mikala tudi njo in tako so se z velikanskimi nadami preselili semkaj — tega je bilo zdaj 'devet let. Jero so vzeli s sabo, saj ni mogla zapustiti malega nebogljenega Milančka, ki je s skrbjo in veseljem bila pozdravila njegov prvi dih, imela z njim vse križe in težave, katere povzroča negovanje takega majhnega možica — ti križi in težave so ji ga prikupili in prirasel ji je k srcu. Jerajeve nade so ,se bile izpolnile. S svojo neutrudljivo delavnostjo si je že v teku kratkih treh let priboril častno mesto predsednika v mladem pevskem društvu „Struna“, ki se je zlasti odlikovalo po svojih vrtnih veselicah s šotori. Prav v teh šotorih pa je tudi skromna gospa Jerajeva pričela svoje javno delovanje kot dražestna prodajalka jestvin in pijače in gospodu Jeraju je bilo v veliko ■ zadoščenje, ko je videl, kako se mu preprosta družica s kmetov razvija v mestno damo. Čim pa je on zasedel predsedniški stolec, se je tudi ona povzpela do upoštevanja vrednega dostojanstva načelnice veseličnega odseka, ki je poveljevala vsemu štabu pri-deljenih ji prodajalk in je šel ves denar skoz njene roke. Tako je rasel ugled Jerajeve dvojice. Ali ugled je stal denarja, „Struna“ je imela seje po gostilnah, načelnica odseka je potrebovala obleke. In ugled je jemal časa in ni šlo drugače, malega Milana sta bolj in bolj prepuščala negovanju stare Jere in mali Milan je kmalu bolj poznal Jero nego rodno mamo in bolj in bolj sta se oklepala drug drugega, služkinja in otrok. Jera je imela svojo posteljo v široki veži med kuhinjo in sobama. Ko sta Jerajeva zadržana po važni društveni seji, prvič izostala zdoma pozno v noč, je bilo Milana samega strah; veka! je in klical in stara Jera je morala k njemu v sobo, da je sedela poleg njega in mu držala roko. Drugo pot so mu pa postavili posteljico kar v vežo poleg Jerine in potem je tam ostala in je bilo vsem prav. Fantek je rasel, več je bil v kuhinji nego v sobi — novodoben pe-peluharček, kakršnih je mnogo — in Jera ga je učila križa in koliko je Bogov in ko je pričel hoditi v šolo, mu je po svojih skromnih močeh pomagala pri učenju in pri nalogah. 'Preprosta je bila, in neolikana, ali imela je srce in vest, to dvoje več šteje, kakor vsa tiskana modrost tega sveta. Potrpežljiva je bila in prizanesljiva, ni je dražil ne jok ne vik, z ljubeznijo je vračala in branila. Njena služba je trajala od šestih zjutraj do desetih zvečer, šestnajst ur na dan, ih še ponoči je vstajala k otroku in če treba, pri njem bedela, mu pravila in pela ure in ure. Imela je mezde šestnajst kron na mesec, za delo v kuhinji namreč in po sobah: delo z Milančkom je opravljala zastonj in povrhu, saj ljubezni tako ni moči plačati. Videla je in si bila svesta, da ni prav, kakor živita gospod in gospa. Pa se ni marala 'brigati za njune zadeve, le na fanta je gledala, da bo zdrav in priden; čutila je, da prav za prav le zaradi njega živi v tej družini. Zakonca Jerajeva pa sta se polagoma privadila temu razmerju in ,se jima je videlo čisto v re- du in sta brez pomislekov prepuščala svojega edinca Jeri in njeni brigi in skrbi. Prav ni,č čudno se jima torej ni zdelo, ko je Jera, začuvši zakonski prepir, kakršen je bil le preobičajen v dugi polovici vsakega mesdca, rešila Milančka, svoje srce, z bojišča v tiho zavetje kuhinje, da vsaj v miru použije svoje kosilce. Zdaj sta bila zakonca sama, in je najprej povzela besedo gospa Jerajeva: „Meso bi rad jedel, plačal pa ne ! Zakaj si mi preklical pri mesarju kredit! Brez denarja in brez kredita ni mesa, pa je dober močnik.“ „Torej ne priznavaš, da zapravljaš? Denarja ti dajem dovolj...“ „Kar sam kupuj hrano in sam oblači, pa boš videl: še močnika ne bomo jedli. In če ne bomo siti tvojih pridig, kmalu umremo od gladu. Vprašam te, ali se kaj brigaš za fanta, ali ima zvezke in svinčnike in peresa, ali ima cele podplate ali ne ? No, vidiš !“ „Ti denar trosiš,“ se je kregal gospod Jeraj. „Kam pa gre? Menda, ne je,š kar takega!“ Na mizi je stal kruh. Kakor v mislih je Jeraj izdolbel s prsti malo sredice in jo jedel, hodeč po sobi. „Preveč denarja ti gre za cunje.“ „O, da,“ je odgovorila Jerajeva, „kar poglej!“ Pridvignila je dob krila in pokazala, da ima na nogah nogavici različnih parov, eno rumeno, eno črno, le toliko sta si bili sorodni, da sta bili obe luknjasti. Sram me je ljudi, da veš! Tako varčujem in odlašam...“