Poštnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spediz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA Edino slpvensko predstavništvo more bifi hishi činitelj, ki v demokratično urejeni državi omogoča, da narodna manjšina izpriča svoj obstoj. 111. TOČKA PROGRAMA SSL Leto XVII. - Štev. 6 Trst-Gorica, 16. marca 1963 Izhaja 1. in 15. v mesecu ŠTIRIDESET DNI PRED DRŽAVNOZBORSKIMI VOLITVAMI «Skupna slovenska lista» - predložena V četrtek popoldne so predstavniki „Skupne slovenske liste“ predložili na tržaškem sodišču lastno kandidatno listo in potrebno dokumentacijo za volitve nove poslanske zbornice. ,,Skupna slovenska lista", ki jo sestavljajo vse tržaške slovenske politične organizacije: Slovenska demokratska zveza, Slovenska katoliška skupnost Slovenska krščansko-socialna zveza in Skupina neodvisnih Slovencev, je s tem dokazala, da namerava premočrtno slediti glavni točki svojega programa, ki pravi, da se moramo Slovenci ob vsaki priliki po-služiti najpomembnejše demokratične pravice, ki je aktivna in pasivna udeležba pri volitvah. __ Za poslansko zbornico bomo torej Slovenci lahko glasovali za svoje predstavnike. Slovenci] S tem je »Skupna slovenska lista" izvo-jevala svojo drugo zmago, Pred petimi meseci smo napravili, prvi korak za uresničenje dvojezičnosti, ko je volilna komisija morala sprejeti dvojezični napis v znaku »Skupne slovenske liste". Tokrat pa smo postavili po dolgih 39 letih slovensko kandidatno listo za nastop pri parlamentarnih volitvah. Zgodovina bo pokazala, kako slepa in kratkovidna je politika onih, ki zavajajo slovensko javnost v druge stranke, ki se razlikujejo od nas po narodnosti in tudi po ideologiji. Slovenci] Ob vsaki priliki moramo dokazati sebi, sodržavljanom druge narodnosti in svetu, da tu živimo in hočemo živeti. Prvič po 39 letih Letošnje državnozborske volit* ve so za tržaške Slovence zgo* dovinski dogodek. Po 39 letih bodo prvič nastopili s svojo slo; vensko listo in s svojimi slovens skimi kandidati. Pri tem ni tako važna verjetnost izvolitve, ki je odvisna od števila volivcev, pač pa je pomembno, da se je to lah* ko zgodilo. Za povojno demo* kratično Italijo je to zunanji dokaz njene svobodoljubne uredit* ve. Zato ni mogoče razumeti tu stih preživelih skrajnežev in njU hovih, včasih tudi podzavestnih KANDIDATI Skupne slovenske liste viVTftR l/) 1. Dr. Milan Starc Opčine-Kontovel 2. Prof. Alojz Rebula - Trst 3. Josip. Terčon - Nabrežina 4. Inž. Milan Sosič - Opčine VOLILNI BOJ V ITALIJI V četrtek ob 20. je zapadel rok za predložitev kandidatnih list za poslansko zbornico in senat. Za 945 razpoložljivih mest se poteguje nad 5.600 kandidatov. Istočasno pa se seveda nadaljuje propagandni boj. Poleg radijski in televizijskih političnih oddaja pa se predstavniki italijanskih strank še vedno poslužujejo shodov, na katerih prikazujejo volilne programe svojih strank. Glavna tematika govornikov je seveda: nadaljevanje politike levega, centra ali ne. Liberalci in skrajni desničarji zahtevajo od volivcev čim več glasov, da bi preprečili nadaljevanje politike levega centra, ki vodi — tako zatrjujejo — v komunizem. Po svoji strani pa je predstavnik italijanske komunistične partije Longo dejal, »da je glavna naloga KPI premagati KD. KPI se mora čim tesneje povezati z ljudskimi množicami, kajti edinole komunisti držijo v svojih rokah zrcalo, v katerem se odseva hotenje italijanskega delavskega razreda«. Demokristijan Scelba je pozval volivce, naj oddajo čim večje število glasov krščanski demokraciji, »ki jo napadajo od vseh strani. Ce bo KD izšla iz državnozborskih volitev okrepljena, se bo lahko upirala izsiljevanju socialistov, lahko bo vztrajala na svoji poti in dovolila PSI, da se dokončno otrese sodelovanja s komunisti«. Tudi Nenni je pozval volivce, naj pri-pripomorejo s svojimi glasovi; da se PSI okrepi. »S tem bo moč uresničiti politiko demokratične obnove in gospodarskega ter socialnega napredka. Socialisti nismo Domače in tuje novice nasprotni mednarodnim sporazumom in dosedanjim zavezništvom, ki jih je Italija sklenila. Vendar pa se je treba na vsak način potegovati za dosego svetovnega miru.« Pretekli teden je izšla knjiga »Levi center ’62«, ki jo je spisal ministrski predsednik Fanfani. V knjigi avtor prikazuje ukrepe vlade levega centra. S tem svojim delom, piše Fanfani v uvodu, »sem hotel pomagati politikom in gospodarstvenikom pri boljšem razumevanju nove italijanske politike. Upam, da bo knjiga doprinesla svoj delež k pravilni interpretaciji politike levega centra in da bodo volivci potrdili zaupanje v stranke — predvsem v krščansko demokracijo —, ki so jo uresničile v preteklosti. Italija potrebuje politično stabilizacijo v novem parlamentu za dosega socialnega in gospodarskega napredka. Za folkloristični okras volivne kampanje pa so poskrbeli fašistični odpadniki, ki so pod vodstvom bivšega občinskega svetovalca MSI Ernesta Brivia ustanovil* lastno politično organizacijo »Italijansko socialno preosnovo«. Nova stranka je preteklo nedeljo priredila v neki rimski kinematografski dvorani volilni shod. kjer so obdarovali prisotne gospe z rožami. Govoril je Brivio od polglasni spremljavi najbolj znanih fašističnih popevk. Ko so iz podlage zazvenele note znane koračnice »Faccetta nera« si je govornik slekel suknjič in nadaljeval govor v sami črni srajci. Brivio je dejal, da bodo razdelili v Rimu in Neaplju darilne zavoje v vrednosti pol milijarde lir. Ostro je kritiziral takoimenovani italijanski ekonomski čudež, kajti nova stranka se bo posluševala volilnega gesla »V boj proti neresničnemu ekonomskemu čudežu«. Poleg tega pa je v volilnem programu »Italijanske socialne preosnove« preosnova italijanskih manj razvitih dežel v neke vrste »italijansko Kalifornijo«. YEMEN - IRAK - SIRIJA Razumljivo je, da revolucije, katerim smo bili priča v Yemenu, Iraku in Siriji predstavljajo velike nevarnosti za Zapad, kakor tudi za sam Srednji Vzhod. Vse tri revolucije imajo skoraj isti imenovalec in jih zato lahko proučimo pod isteim zornim kotom. Vendar pa so revolucionarji še vedno deljeni na dva tabora. Prvi zagovarjajo takoimenovani »arabski socializem« in so podložni Nasserjevi politiki. Kot znano egiptovski vodja zahteva, da ostane samo en vojaški poglavar za dosego socialistične politike v vseh arabskih državah in kasneje združitev vseh Arabcev pod vodstvom Kaira. Druga struja socializma »Baat« pa zagovarja princip večstranskega sistema. Po njihovem mnenju, naj bi se arabske države združile v federacijo, ki bi ohranila posamezne države in jim jamčila najširšo možno avtonomijo. Vsekakor pa so revolucionarji izvoje- vali svoje dosedanje zmage v slogi. V prvem dejanju igre, ki jo lahko imenujemo »arabski preporod« sta bili obe struji soglasni. Za dosego istega cilja so se složno bojevali vojaki, ki zagovarjajo NasserJ jevo politiko in civilisti, ki so zagovorniki politike »socialističnega preporoda«. Za Zahod je najvažnejše, da so se vse tri revolucije v bistvu izkazale za anti-komunistične. Toda revolucije v Siriji, Iraku in Yemenv lahko čez čas postanejo nevarne tako za Zahod, kakor tudi za sam Srednji Vzhod. Na vsak način predstavljajo nevarnost za Saudsko Arabijo in Jordanijo, na katere preži že dalj časa Nasserjeva roka. Istočasno pa je v nevarnost tudi Izrael, ki bi moral tako sam kljubovati enotnemu arabskemu svetu, ki se ne bo sprijaznil z dejstvom, da so se Židje naselili v Palestini proti njifioin volji. Končno pa predstavljajo tudi nevarnost za Veliko Britanijo, kajti arabski nacionalizem se je s tem še povečal. Ukrepi, ki jih bo moral sprejeti Zahod, da obvaruje pred možnimi napadi svoje dosedanje zaveznike, bodo morali slonet? na enakopravnem razgovarjanju med prijatelji, ki pa lahko postanejo tudi sovražniki. Bilo bi zelo nespametno, če bi z nerazumevanjem vodili neopredeljene Arabce v komunizem. V zadnjem času izgleda, da bo kljub Nasserjevemu p)-itisku in nasprotovanju zmagala zamisel federalistične povezave med arabskimi državami. S tem bo Kairo izgubil ono veliko ambicijo: postati vodilna sila arabskega preporoda. Razumljivo pa je, da ostale države hočejo imeli svojo besedo pri notranji in zunanji politiki. duhovnih dedičev, katerim je vsako samostojno politično na* stopanje slovenske manjšine trn v peti. Nasprotno je res, da je samo zadovoljna in spoštovana manjšina siguren temelj miru in sožitja, njeno priznavanje pa znak notranje trdnosti in ure je* nosti. Nastop Skupne slovenske liste na Tržaškem je torej tudi s tega vidika pozitiven in kon* struktiven pojav. Kakšna razlika z volitvami z dne 6. maja 1924, ko je državo že zagrinjal mrak fašizma, in smo Slovenci v Italiji kljub divs janju škvadrističnih tolp, pred katerimi ni bilo zaščite, sklenili, da gremo na volitve! Pri vsem terorju smo si zagotovili dva poslanca. Izvoljena sta bila dr. WiU fan in dr. Besednjak. Slednji prfr biva v naši sredi ter je ena iz* med živih prič preteklosti, ki še vedno tvorno sodeluje v našem javnem življenju. Danes je poteklo vse v najlepšem redu. Ni se bilo treba izpo* st avl jati nobeni nevarnosti. Po* stopek, s katerim smo tržaški Slovenci sprejeli svoj sklep je bil do skrajnosti demokratičen. Najprej je o tem razpravljal svet »Skupne slovenske liste«, ki jo sestavljajo tržaška Slovenska demokratična zveza, Slovenska katoliška skupnost, Slovenska krščanskosocialna zveza in sku* pina Neodvisnih. Nato so ome* njene skupine sklicale svoje od* bore, ki so sklepali o tem ali se gre samostojno na volitve ali ne, in če se gre, koga bodo delegirali na skupno listo. Ko so organiza* cije in skupine vsaka zase odo* brile samostojen nastop je bil sklican še skupni sestanek vseh kandidatov Skupne slovenske liste in predstavnikov skupin, ki jo sestavljajo. Tako so pri zgo* dovinski odločitvi lahko prišli do besede tudi posamezniki, ki ne pripadajo nobeni od omenjes nih organizaciji, a so v preteklo* sti s svojim imenom in delom podpirali napore demokratičnih Slovencev. Sestanek je bil v ne; del jo 10. t.m. Na njem je bilo soglasno in dokončno odločeno, da demokratični Slovenci na Tržaškem nastopimo na državno* zborskih volitvah z lastno, ki je bila prav tako soglasno odobren na, saj so na njej imena poštenih in spoštovanih mož. Sklep o samostojnem nastopu tržaških demokratičnih Sloven* cev je torej sad širokih posveto* vanj, je v pravem pomenu sku* pen sklep. Vsem, ki so pri tem sodelovali je v lahko zadovoljst* vo, da so se lahko ponovno in ponovno prepričali, da ta odlo* čitev tudi odgovarja občutenim potrebam in željam naše zaved* ne javnosti. Zal nam je samo, da v tako važni stvari, kot je pr\>i nastop Slovencev na državno* zborskih volitvah po 39 letih, ne sodelujejo vsaj vsi demokratični Solovenci v Italiji. V tem primeru bi namreč ta poteza imela še veliko vetji in globlji pomen. ITALIJANSKI KOMUNISTI SO IZGLADILI POT Iz letošnje februarske številke »Hr-vatske Zore«, jugoslovansko in protikomunistično usmerjenega glasila, ki ga v Munchenu izdaja skupina hrvaških emigrantov, povzemamo članek, ki bo gotovo zdhimal naše čitatelje, če zaradi drtigega ne, da vidijo, da se tudi v tujini zanimajo za naše probleme in, da spoznajo, kako drugi gledajo na tukajšnje dogajanje. Ko je junija 1948 znana resolucija Kominforma izobčila Tita, se je kmalu pokazalo, kako problematično in površno je bilo sožitje v Trstu med slovenskimi in italijanskimi komunisti. Z malimi izjemami na obeh straneh, so se vsi italijanski komunisti trdno oklenili Moskve in pa italijanske komunistične stranke, medtem ko so slovenski in hrvatski komunisti sprejeli Titovo šizmo, ki se je vrtela le okoli njegove ogrožene osebnosti. Voditelj tržaških italijanskih komuni stov, Vittorio Vidali je takrat pisal, da ni takšen dokument, za komuniste prav nič novega, kajti po tem, kar so videli, slišali in kar se je delalo ves čas in je bilo celo obvezno, da se dela, je bilo tržaškim komunistom že jasno, da mora priti do iz-občitve Tita in tako so tržaški komunisti že dolgo pred resolucijo Kominforma pričakovali, da bo prišlo do Izobčitve Tita. Vse to dovolj pojasnjuje, zakaj je bilo kominformistična polemika v Trstu proti Titu in Jugoslaviji tako ostra in fanatična, kakšna ni bila pri nobeni drugi komunistični stranki, ki so pokorne Moskvi. Vidali je postal kot voditelj tržaških komunistov glavni teoretični pobornik protititovstva. V tem svojem delovanju je bil vztrajen in tako je držal leta 1950 pred gojenci centralne komunistične šole v Bologni, ki pripada italijanski komunistični stranki, predavanje o zmotah in zločinih jugoslovanskega režima in je to predavanje izšlo tudi v brošuri. V tem predavanju je med drugim Vidali zatrjeval, kakor sledi: »Fašistični značaj hitlerjanskega tipa. kakor ga kaže jugoslovanski režim, je karakteriziran poleg ■ vsega še po policijskem in terorističnem državnem aparatu, po bonapartističnem protirevolucio-harstvu, po protisovjetskem in protikomunističnem stavu, pctom nacionalsocialistične demagogije, po državnem kapitalizmu in narodnem šovinizmu. Vse te značilnosti se srečajo v monstruozni socialni strukturi in rezultat vsega je zunanja in notranja politika v službi anglo-ameri-skega imperializma. V jugoslovanskih ječah in koncentracijskih taboriščih se uporabljajo motode vredne Gestapa in pa fašistične policije. In s takimi metodami se drži pokoncu Titov fašizem...« Glede Kardelja se je Vidali na teh konferencah izjavil sledeče: »Minister Kardelj je bil tekom vojne prijatelj šefa Gestapa v Ljubljani. Analogne zveze z Gestapo ih Ovro so imeli tudi drugi dirigenti slovenske komunistične partije in pa razni drugi titovci, ki so se polastili vodstva naše stranke v Trstu. Ce so bili v Trstu v naši stranki eliminirani najboljši internacionalci v času vojne, se imamo zahvaliti temu sodelovanju titovcev z nacifašistično policijo...« Te težke obtožbe so padle od strani Vi-dalija, ko je bila polemika med Beogradom in Moskvo na višku in zavzela dramatične oblike. Pa tudi pozneje, ko je že prišlo do delnega zbližanja med Beogradom in Moskvo, je v Trstu se nadaljevala protititovska gonja od strani tržaških komunistov. V poletju 1956, ko sta Hruščov in Bulganin potovala v Beograd in po XX. kongresu sovjetske komunistične stranke je tržaško glasilo jtalijanske K SPRAVI TITO-MOSKVA komunistične stranke »II Lavoratore« pisalo: »Naše nezaupanje proti jugoslovanskemu režimu in njihovim voditeljem ostane še zmiraj v veljavi in beograjsko postopanje v prvih letih po vojni z našo stranko v Trstu je bilo slabše od stalinizma...« Pa še lansko leto je sedaj tajnik komunistične stranke v Trstu Paclo Sema v komunističnem glasilu pisal: »Italijanska komunistična stranka je bila za nas tržaške komuniste zmiraj naša prava stranka in h kateri smo se vrnili po presledkih v letih 1944-1948, kc je v Julijski Benečiji prišla do Veljave ideologija, ki nima nikakega opravka z marksizmom-leninizmom, ideologija pri kateri sp prevladovali revizionizem in nacionalizem in katere tržaški delavci že pred revolucijo Kominforma niso odobravali; ali so se pokorili, ker so bili prepričani, da na tak način služijo interesom internacionalnega delavskega gibanja...« Zakaj so sedaj Vidali in njegovi najožji sodelavci naenkrat spremenili svoje negativno mnenje o Titu in so se podali v Ljubljano na potovanje k slovenskim komunistom, kjer se je vršila velika sprava in objemanje? Italijanska komunistična stranka se je leta in leta trudila, da bi pripravila tržaške komuniste do tega, da opuste svojo protititovsko genjo, toda vse je bilo zaman. Vidali in njegova okolica so ostali trdi in nepopustljivi. Sedaj pa je naenkrat Vidali pc svojem potovanju v Ljubljano čez noč dobil ugodno mnenje o Titu in ko se je vrnil zopet v Trst je izjavil: »Vzpostavili smo zopet zveze z dirigenti slovenske komunistične stranke in se vračamo iz Ljubljane zelo zadovoljni... Moje mnenje je, da Jugslavija gradi pravi socializem...« Tn.tako so bili tržaški komunisti preko noči postavljeni pred nova dejstva in so se morati prilagoditi polt raju, proti kiir toremu sc Se leta in leta krčevito Upirali Toda pri komunistih ni to nič nenavad lega, vsak keminist mora biti pripravljen na najabsurdnejše spremembe taktike in ideologije in jih sprejeti brez najmanjšega protesta. Kje so tedai pravi razlogi te nenadne spremembe v zadržanju tržaškega komunizma proti Titu? Brez dvema najdemo te že v konferenci, ki se je vršila leta 1960 v Moskvi, ko se je sestalo 81 komunističnih strank sveta preko svojih predstavnikov. Izjava predstavnikov 81 komunističnih strank na tej konferenci je bila precej ostra preti Jugoslaviji, toda predstavniki italijanske komunistične stranke so se uprli temu »ostremu in žaljivemu« tonu te izjave ter se trudili, da se stališče omili in je delegacija italijanske komunistične stranke celo izjavila, da smatra za »napačno«, če se preprečuje kontakte med jugoslovanske komunistično stranko in med drugimi komunističnimi strankami. Tržaški komunisti pa so nasprotno z AGRARNA REFORMA V TEKU Mirna revolucija v Iranu Tudi Iran se je prebudil iz tisočletnega spanja. Mirna revolucija je razgibala države perzijskega šaha, ki je spoznal, da predstavlja edino rešitev vsesplošna reforma. Reza Pahlevi se je poslužil ljudskega referenduma — podobno kot De Gaulle —, da bi zvedel za ljudsko mnenje o predlaganih ukrepih. V manj kot treh mesecih se je v Iranu zrušil fevdalni sistem. Danes bi ne mogli najti več niti enega samega veleposestnika, čeprav je Perzija država, v kateri predstavljajo veleposestniki, neomejeni gospodarji celih vasi in polj neke vrste narodno tradicijo. Kmetje so dobili po agrarni reformi zemljo, postali so njeni lastniki. Industrijskim delavcem so po zakonu določili razdelitev dela čistega dobičke tovarne, v kateri so zaposleni. Gozdovi so postali državna last. Mladeniči ki so dokončali srednir šole ne zapadejo vojaški obveznosti, pač pa se morajo obvezati, da bodo za dobo vojaškega roka poučevali analfabete, k: jih je v državi nad 80% pisanja in branja. Perzijski šah je tokrat zaigral odločilno karto. Prehitel je s svojimi reformami revolucijo mladih vojaških poveljnikov, ki v drugih državah Srednjega Vzhoda pripravljajo državne udare. Revolucija je tokrat prišla od zgoraj in ne kot običajno cd spodaj. Toda s temi svojimi ukrepi je podrl za sabo vse mostove. Nikakor s' ne moremo misliti, da bi še vedno lahko računal na pomoč veleposestnikov, ki se bili do sedaj njegovi najvdanejši podaniki. Z razlastitvijo zemlje, z agrarno re formo si je ustvaril nove, morda najhujše sovražnike. Poleg tega se tudi ne more več zanašati na podpori* duhovščine, k' se je z vso silo borila proti agrarni refor mi. Vendar pa Reza Pahlevi lahko račune na vojsko. Prav gotovo je postal v zadnjih mesecih zelo popularen med ubogim ljudstvom. Pezijski šah upa, da si bo v teku časa pridobil zaupanje maloštevilnih izobražencev in meščanstva. Lahko bi rekli, da je — čeprav s previdnostjo — obnovil politiko Mossadequa. Pri svojih refornrT pa se ni dotaknil petrolejskih družb, ki predstavljajo neusahljivi vir za revno državno blagajno. Letno namreč petrolejske družbe plačujejo državi 250 milijonov dolarjev. Toda reforme imajo tudi svojo negativno stran. Naglica, s katero jih je perzijski šah izvedel je negativno vplivala na državno ekonomijo. Trgovsko in industrijsko delovanje je v zadnjem Času zaznamovalo občutni zastoj. Na nekem zasedanju ekonomski izvedencev ’C neki lastnik rudnikov dejal: »Uničiti hočete kokoš, ki vam nese zlata jajca«. S temi besedami je hotel protestirati proti novim davkom. Reformistično gibanje je pričelo s svojim delovanjem leta 1961 pod vodstvom Alija Aminija, ki je dokončal vseučilišče v Parizu. Ali Amini je bil veleposestnik, vendar pa je razumel potrebe ljudstva Parlament, ki so ga dvakrat izvolili jp perzijski šah razpustil zaradi velikih škandalov. Država je bila na robu ekonomskega propada. Korupcija, proti kateri so se borili, toda samo z besedami, je zavzela neverjetno širok krog. Ali Amini je tedaj prevzel vodstvo vlade. Pod njegovo vlado smo bili priča številnim aretacijam zaradi korupcije, prepovedal je uvažanje luksuznih proizvodov, z vsemi silami se je boril, da bi država ne zapravljala za nekoristne stvari tujo valuto. Stroga politika, ki jo je izvajal pa je imela edino posledico, da je Ali Amini postal nepopularen in zasovražen. Lansko leto ga je šah zamenjal z As-sadolahom Alamom. ki je v praksi izvrševal šahovo voljo. Kljub temu pa je o-■stal na mestu ministra za kmetijstvo Ar-sangiani, o katerem marsikdo sodi, da je komunist. Takšno zatrjevanje je v Perziji zelo hudo, kjer je komunistična partija prepovedana. Z omenjenimi pomočniki je šah izdelal šest točk reforme, ki se je spremenila v pravo revolucijo od zgoraj. Najvažnejša točka reforme predstav- lja razdelitev zemlje. Nihče ne sme posedovati več kot petdeset hektarjev. Na kakšen način bodo izplačali razlaščence? Pri tem vprašanju so se vladni krogi po-služili tipično vzhodnjaškega sistema. Ve-leposetniki bode dobili odplačilo za zemljo po istih cenah, ki so jih javili sami na davkariji. Znano je, da se je veleposestnikom posrečilo s pomočjo nepoštenih u-radnikov zamolčati v največ primerih realno vrednost svojih posestev. Plačevali so razmeroma smešne davke. Sedaj pa bodo prejeli za svojo zfemljo smešno nizko odkupnino. Pomembna je tudi točka, ki doleča, da sl delavci zasebnih industrij razdelijo do 20% čistega dobička. Peta točka reforme predstavlja takoimenova-na »legija znanosti«. V vasi pošiljajo mlade učitelje in študente, ki bi morali k vojakom, vendar pa so jih oprostili voiš-ke službe, da lahko pomagajo pri civilizaciji zaostalega ljudstva. Zadnjo točko pa predstavlja podelitev volilne pravice ženskam. Sest točk reforme ni mogel odobrit' parlament, ker ga ni. Pravijo, da bodo politične volitve junija. Odobril jih je ljudski referendum z dne 26. januarja. Perzijski šah je tedaj triumfiral. Za predloge je glasovalo 5 milijonov šest sto tisoč prebivalcev. Proti pa nekaj manj kot pet tisoč. Tedaj je reforma pričela svojo pot. Toda največje težave so komaj sedaj prišle na dan. Bančniki, trgovci in veleindustrije! so zakrbljeni nad stanjem v državi. Marsikateri tujec je pospravil svoje stvari in odpotoval. S tujci pa je Perzija izgubila tudi številne kapitale. Vprašanje je, ali predstavlja reforma zadnji poskus bolnega- režima, da se reši in ostane na oblasti, ali pa preporod demokratične evolucije. Na to vprašanje pc bodo odgovorili dogodki sami. Bilo b-vsekakor prezgodaj, če bi želeli že seda napovedati, kakšen bo razvoj v perzijsk’ državi. Dr. RAFKO DOLHAR ČLOVEK IN OKOLJE II. ČLOVEK IH VREMEHSKI PONVI Kdo še ni slišal o živalih, ki s svojm značilnim vedenjem napovedujejo bližnje vreme? Ne mislim na tiste neokusne, iz posebne higroskopske snovi narejene živalske podobe, ki jih branjevci po sejmih ponujajo za majhen denar in ki so ob lepem vremenu modre in ob slabem vremenu rdeče barve. Tiste podobe živali nam lahko povejo le nekaj o vlagi, ki je v naši neposredni okolici, in posredno tudi odgovarja vremenu, ki je že okreg nas. Ljudje pa, ki so pri svojem delu v neposrednem stiku z naravo, vam bodo vedeli povedati več podrobnosti o vedenju domačih in drugih živali v zvezi z nastankom posameznih vremenskih pojavov. Splošno drži, da postanejo mačke pred nevihto nemirne, da pojoči ptiči obmolknejo in da postanejo ose in čebele sitne. Gorske oVce si ob bližajočem se neurju izberejo pašnike v nižjih krajih, pajki zginejo s pajčevine, lavstovke nizko in nemirno letajo. Mnogo teh stvari je morda tudi neopravičeno prišlo do nas po ustnem izročilu Četudi pa so nekatere vzročne zveze med vedenjem živali in nastankom posameznih živali ob spremembah vremena. Nekateri mislijo, da imajo pri tem svoj delež električne spremembe v ozračju, drugi vidijo vzrok v spremembi vlage ali zračnega pritiska. Skoraj vsi raziskovalci pa so si edini v tem, da spremembam zračne temperature pripisujejo le majhen pomen. Verjetno tudi vse živali ne reagirajo enako na vse faktorje vremenskega dogajanja. Tako je precej jasno, da pajek, ki nenadno zapusti pajčevino v temnem kotu kleti, gotovo ne čuti spremembe vlage ali temperature, ki sta v takih prosto- rih skoraj vse leto enaki. Občuti pa lahko spremembo v zračnem pritisku. Enako je razvidno, kako ptice, ki spreminjajo višino poletov, zopet prej občutjo razliko v vlagi kot pa razliko v zračnem pritisku, ki se takd spreminja v raznih višinah. Eno pa je gotovo: da je na tem področju biologije še marsikaj nejasno in da o teh pojavih še vedrio manj vemo kot pa govorimo. Tudi oznaka »meteoropat« za Človeka, ki v svojem teleshem in še bolj duševnem ugodju občilti spremembe vremena, je razmeroma novejšega potekla. Pa vendar natn mnogi lahko povedo, kako jih ob takem In takem vremenu trga po udih, kot pravijo. BOlfečina V hedavho zaceljenih ranah, poostritev išljasa, da o kurjih očesih, ki šo tudi občutljive za posebne Vremenske pojave sploh ne govorimo. Vše to so pojavi, mimo katerih ne moremo enostavno z Zamahom roke. Res je, da tudi na tem področju znanosti vlada precejšnja zmešnjava, morda tudi zato, ker so posledice vremenskih pojavov na človeški organizem v glavnem le majhnega in prehodnega pomena. Vendar ni več nobena novost, In ravno porodnišnice imajo pri tem veliko izkušnjo, da je največ primerov eklampsije ali porodniškega krča ravno ob posebno soparnih dneh z značilno vlago ozračja in Odgovarjajočim zračnim pritiskom. Tako je na marsikateri ginekološki kliniki meteorološka hiJ' šica z vsemi merilnimi aparati, in morda se ravno ginekologi med zdravniki najbolj zanimajo za vremenske pojave. Vsekakor moramo biti tudi pri iskanju vzročnih zvez med človeškimi boleznimi in vremenskimi pojavi zelo previdni, ker so se nekatere take Zveze izkazale za enostavne statistične napake. In tudi pri boleznih, ki imajo neizpodbitno zVezo z vre- menskimi dogodki, tej zvezi ne vemc pravega znanstvenega razloga. Se najbolj raziskan vremenski pojav, kar zadeva učinkovanja na človeka, je fohn. To je tipičen gorski padajoči veter, ki je znan predvsem severno od glavnega grebena Alp. Njegov vpliv sc pa zadnje čase ugotovili — čeprav v manjšem obsegu — tudi v drugih dolinah skoraj širom vseh Alp. Vendar naj opozorim, da se večkrat napačno govori o fohnu tudi v zvezi z drugimi toplimi vetrovi in tudi v zvezi s padajočim na področju visokega zračnega pritiska. Fohn je torej topel, suh in padajoč veter, ki veje čez gorske grebene in zaradi adiabatilnega ogrevanja zraka postaja pri prehodu iz doline v dolino toplejši. Vplivi fhhna na človeka sb zčlO frmo-goštevilni,, a So tudi različni. Tako imamo poleg ljudi, ki jim ta VetČr povzroča fizično neugodje, ludi ljtidi, ki za ta zbh-čilni alpski vremenski pojav hišo občutljivi, da, poznamo cčlo ljudi, na katere fohn ugodno vpliva. Za fdhn je značilno, da postane človek živčno preobčutljiv ali potrt, na kar nas opozarja predvsem veliko število cestnih nesreč in zločinov, ki se ob takem vremenu baje dogode. jVled splošne pejave pri fohnu štejemo trdovraten glavobol, naraščanje krvnega pritiska, zatekanje udov in splošho telesno neugodje. Čeprav je dognano, da se podobni telesni pojavi javljajo tudi pri drugih spremembah v atmosferi, ki se ne dajajo istovetiti s fohnom, vendar vedno posamezni pacienti iz lastne izkušnje, da so bolezenski znaki, če jih smemo tako imenovati, pri raznih vremenskih pojavih različni. Iz tega lahko sklepamo, da fohna nikakor ne moremo istovetiti z drugimi spremembami zračnih mas, kar se tiče vplivanja na človeški _organizem. Značilno je tudi, da za fohn občutljivi ljudje občutijo značilne znake, še preden podre ta veter v deželo, in celo že ob nastopu fohna občutijo neko olajšanje. Tudi pri tem vremenskem pojavu so iskali vzrok v spremembah pritiska, in kot v Innsburcku ugotovili, predvsem v naglih in ponavljajočih se spremembah zrač- nega pritiska. Tudi sprememba radioaktivnosti ozračja je sploh problem zase, in sicer predvsem iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je še zelo sporno, kakšne vplive ima radioaktivnost na naše celice in na naš organizem. Pri tem naj predvsem o-pozorim na dejstvo, da so različne živali, s katerimi eksperimentiramo v labora-boratorijih, za ta radioaktivna izžarevanja različno občutljive in se opazovani pojavi, kljub nekaterim splošnim skupnim; učinkom ne dajo posplošiti. Pri tem naj opozorimo, da so tragični primeri Hi-rošime gotovo ekstremni primeri radioaktivnega izžarevanja, in še tukaj moramo upoštevati razne druge vplive postranskega značaja, ki se ob takem dogodku, kot je eksplozija, pojavijo. Pri raziskovanju posledic radioaktivnosti za Človeka pa naletimo še na drugo težavo: namfeč na človekovo relativno dolgo življettjsko dobe. Ker se Vplivi radioaktivnosti poznajo predvsem na dednih lastnostih bo vferjetho preteklo Še mnogo generafclj, preden bomo imeli v rokah kaj zanesljivih podatkov 6 vplivih radioaktivnosti na človeški organizem. Drugi problem s tem v zvezi pa je človekova neposredna krivda za spreminjanje svojega okolja, vsaj kar se tiče njegove radicktivnosti. Kajti če smo pri nastanku vremenskih pojavov z izjemo nekaterih malenkosti, kot h.pr. preprečitev toče, v glavnem nedolžni, pa zadnje čase človekova roka Vedno bolj posega v radioaktivnost ozračja. Le mimogrede naj omenim, da se nekateri znanstveniki že bavijo z mislijo, da bi s spremembo radioaktivnosti spremenili značilnosti človeškega plemena, ali v dobro ali v slabo, še ne vemo. Pri tem nas je razpravljanje o človekovem fizičnem okolju in o posegu za spremembo tega fizičnega okolja privedlo dovolj daleč, tako da lahko s tem končamo, preden zapustimo trdna tla realnih opazovanj ih eksperimentov pozitivne znanosti. Moramo pa ugotoviti, da postajo meje med znanostjo in fantazijo ali, da se točneje izrazim, med včerajšnjo fantazijo in današnjo realnost vedno ne jasnejše. obema rokama sprejeli protititovsko stališče te resolucije in še poostrili svoje stališče s tem, da so se, kar se tiče jugoslovanskih komunistov, pridružili mnenju Pekinga in Tirane. Kakor je oficijelna italijanska komunistična stranka nd eni strani zavzela zmiraj bolj naklonjeno stališče napram jugoslovanskim komunistom tako je na drugi strani Vidali še poglobil svoje pomisleke proti Titu. Zato je italijanska komunistična stranka, kateri je bilo mnogo na tem, da pride do sprave s Titom, zavzela drugo pot. Ustanovil se je regionalni odbor za Julijsko Benečijo in na ta odbor bi prevzel dosedanje odbore v Trstu, Gorici. Vidmu ih Pordenonu. Na ta način se je hotelo avtonomijo tržaških komunistov omejiti in jih pritisniti ob zid. Na čelo tega regionalnega odbora je bil postavljen Mario Lizzera (Andrea) iz Vidma, ki je takoj vzpostavil zveze z jugoslovanskimi komunisti in je skušal polemiko tržaških protititovcev spraviti ob vsako vrednost. Na neki javni konferenci v Tržiču je Mario Lizzeri celo izjavil, da je smatrati akcijo, katera se je vršila v Ju-iijski Benečiji od leta 1948 naprej proti jugoslovanskim komunistom, naravnost zločin. Ta regionalni odbor italijanske komunistične stranke pa je podvzel tudi korake, da izolira Vidalija v njegovi lastni krajevni organizaciji in za njegovim hrbtom so v tržaški komunistični stranki organizirali opozijo proti Vidaliju, kateri se je pridružilo več žurnalistov ter sindikalistov. Po XXII. kongresu sovjetske komunistične stranke je vsled spora Moskve s Tirano in Pekingom, italijanska komunistična stranka imela že več izgleda, da bo njena akcija Za spravo s Titom vodila k uspehu. Vidali je bil prisiljen, podati se na čelu tržaške delegacije v Ljubljano in tako je zmagala teza Hruščov-Togliatti-Lizzero in tržaški komunisti so se podvrgli pokorno diktatu italijanske komunistične centrale. Nagrada za to je garancija dana Vidaliju, da se ga ne bo eliminiralo iz političnega življenja. Seveda tudi to ni šlo povsem gladko, kajti v Vidalijevi organizaciji so še zmiraj elementi, ki s tako rešitvijo niso zadovoljni. Ce je imel popfej opozicijo tipa »Hruščov«, se je sedaj pojavila opozicija tipa »Stalin«. Eden teh je provincialni tajnih italijanskih partizanov Viktor Pocce-cai (Počkaj), ki je bil po letu 1948, ker se je izjavil za Moskvo, več let v Titovih zaporih, o katerih ve marsikaj strašnega povedati. Po tej tako izsiljeni spravi od strani centrale italijanske komunistične stranke je bilo povsem logično1, da so Titovi italijanski pristaši v Trstu, ki so dosedai bili organizirani v posebni neodvisni socialistični Zvezi pod vodstvom Eugenija Laurentija primorani se razpustiti in so Titovi pristaši V Trstu dobili nalog, da se pridružijo ali k italijanski komunistični stranki ali pa k socialistični stranki Nen-nija, svoječasnega prejemnika Stalinove nagrade. Napori italijanske komunistične stranke za spravo med Titom in Moskvo, so brez dvoma bili kronani z zadnjim obiskom predsednika sovjetskih republik Brežneva pred kratkim v Beogradu. Brež-nev je sam, ne da bi dovolil Titu, da se izrazi, avtoritarno v svojem govoru naglasil. da se nazori Tita in Moskve v vseh važnih vprašanjih krijejo. Zato se ni čuditi, če se je italijanski komunistični tisk nahajal v nekaki evforiji, da je prišlo do tega obiska Brežneva v Beogradu in je posebno poudarjalo, da je imel obisk velik uspeh in da se je izkazalo, da vlada na vseh področjih popolna soglasnost. Italijanske komuniste, katere je Titov heretični enklave zelo motil so zelo srečni, da je sedaj zopet vzpostavljena nepretrgana teritorialna zveza od Rima preko Beograda do Moskve. Z zadnjim obiskom Tita v Moskvi mora biti italianska komunistična stranka izredno zadovoljna. Sprava med Titom in Moskvo je definitivna in nima nikakega smisla govoriti še o tem, da je to sporazum med dvema ideologijama. Hruščov sam je sedaj v Moskvi, v svojem govoru poudarjal, da je Jugoslavija tudi socialistična država in s tem je resolucija, katero je na komunističnem koncilu v Moskvi leta 1960 izglasilo 81 komunističnih strank iz celega Sveta postala brezpredmetna. Hruščov jo je razveljavil, ne da bi vprašal katero izmed 81 komunističnih strank Dr. V. Bastien-thiry usmrčen Proces proti atentatorjem generala De Gaulla se je' zaključil s smrtno obsodbo glavnega obtoženca Jeana Marie Bastien Thiryja. Smrtno kazen so izvedli pretekli ponedeljek v neki vojaški trdnjavi v bližini Pariza. S tem je zaključeno zadnjo dejanje napada na generala De Gaulla ki so ga zarotniki pripravili 22. avgusta 1962 na križišču Petit-Člamart. Bastien-Thiry je imel 35 let. Bil je letalski inženir v službi francoskega obrambnega ministrstva. Francoska vlada je skušala istočasno preprečiti vsakršno propagandno akcijo okrog usmrtitve glavnega obtoženca. S tem so se hoteli izogniti povračilnim ukrepom skrajnežev, ki so pred časom izdali naslednji proglas: »Kdorkoli civilist ali vojak, ki bo sodeloval pri akciji, ki zahteva življenje častnikov in vojakov vincenneškega procesa, bo zapadel reprezalijam z naše strani.« Podobno pismo je pred dnevi prejel tudi general De Gaulle. Bidault, ki je pismo podpisal zatrjuje, da v slučaju, ko bi Bastien-Thiry-ja ne pomilostili, bi tudi skrajneži ne imeli pomislekov za pomilostitev francoskega republiškega predsednika. SANJE ALI RESNICA BODOCNO S Tl Mesta zvočnih nebotičnikov Gradbeni inženirji se že sedaj bavijo z načrti, ki naj zrevolucionirali dosedanjo planiifikacijo modernega mesta. Nebotičnik bodočnosti bo podoben stolpu, ki bo visok 3.000 metrov, širok pa komaj kvadratni meter. Kakšna naj bi bila slika bodočega mesta. Veliko število »najresnejših inženirjev in arhitektov se je vrglo na delo, da bi izdelali načrt, ki bi ustrezal vsem pogojem in zahtevam moderne urbanistike. Toda preden nadaljujemo s prikazovanjem izdelanih načrtov moramo razlikovati dvojno kategorijo načrtovalcev. V prvo kategorijo spadajo gradbeniki, katerih glavni cilj je urediti večmilijonsko mesto z naslednjimi kriteriji: ustvariti človeku pogoje, v katerih se bo najbolje počutil. To se pravi, zgraditi mesto r širokimi cestami, relativno nzkimi stavbami, obsežnimi parki in vrtovi, dolgimi drevoredi. Tako mesto bi bilo idealno tu ‘di za človekovo zdravje. Vendar pa predstavlja načrt tudi svojo negativno stran. Mesto zgrajeno po opisanih kriterijih b’ nujno bilo zelo obsežne in bi izkazovalo za graditelje velikanske izdatke. V druge kategorijo pa spadajo oni gradbeniki, ki so svoje načrte pripravili po čisto drugačnih kriterijih: s čim manjšimi strošk-' zgraditi stanovanja, ki sicer ne bi bila zelo udobna, vendar pa snažna in higienična in do neke mere tudi prijetna. Poglejmo si sedaj najdrznejše načrte Preselili se bomo za nekaj desetletij v bodočnost. V velikem mestu bi zaman iskali drevorede, parke in vrtove — kraljestvo otrok in upokojencev. Vse te radosti so le spomin na preteklost. Načrtovalcem nikakor ne pade v glavo, da bi za gugalnico v parku — to se pravi za prostc-r enega ali dveh kvadratnih metrov plačevati milijone. Cena zemljišču, ki je že danes visoka, se je v desetletdh nesorazmerno še povečala. Na prostoru, kjer naj bi bila gugalnica bodo postavil' nebotičnik. Znano je, da lastnik žemlji-' šča pGstane avtomatično tudi lastnik zračnega prostora nad zemljiščem. Cernu bi si torej delali večje stroške z nakupom širšega zemljišča, ko prostor v zraku nič ne stane. Sanje modernih gradbenikov so prav v tem. da bi bilo dovolj kupiti en sam kvadratni meter zemljišča, na katerem b' •zgradili 3.000 metrov visok stolp. Pomislimo: tritisoč metrov stanovanj z eno samo sobo, v katčri žive po dve do tri osebe, ki morajo ves čas, ko so doma nepremično stati, ne da bi si lahko dovolile niti pol koraka. Kljub temu pa bo najemnina dosegla astronomske številke. Računajo, da bodo stanovalci zadnjega nadstropja plačevali MILIJARDO lir mesečno. Toda stanovalci zadnjega nadstropja bodo uživali velike prednosti. Živeli bodo namreč v večnem ledu in snegu, poleg tega pa se bodo lahko kar v stanovanju gugali. Iz računov je razvidno, da nebotičnik, ki je visok 3000 metrov širok pa samo meter niha na svoji najvišji točki nič manj kot 500 metrov. Pravijo, da bo tako nihanje v zadnjih nadstropjih dovoljevalo stanovalcem nepopisne užitke. Vendar pa bo treba nihljaje regulari-zirati in preprečiti, da se razni nebotičniki ne bodo v najvišjih nadstropjih zadevali med seboj. Nujna varnostna meja med enim 3.000 metriskim nebotičnikom iiimiiiiumiuiuniiiiiHiiiiiiiiiiHiniiiHniniimmumiuiu POD ČRTO Vzhodna verstva v SovjeIski Zvezi Pred nedavnim je izšel v Moskvi »Sovjetski ateistični priročnik«. Knjiga je precej obsežna, saj šteje kar 628 strani in so jo natisnili v nakladi 180.000 izvodov. Trideset sovjetskih znanstvenikov je sku šalo v tej knjigi prikazati ali bolje začrtati pot, po kateri naj bi se razvijala protiverska propaganda. Priročnik so izdali pod okriljem ministrstva za prosveto. V nekaj besedah bi smisel knjige prikazali takole: vsaka vera je slaba, vsaka vera škoduje, vsaka vera je brez znanstvene utemeljitve. Naloga komunizma je, da se bori proti vsaki veri in jo iztrebi. Istočasno pa je dovoljeno posluževati se uglednih verskih predstavnikov za politične namene, toda le v slučaju, ko imamo opravka z »naprednimi duhovniki«. Zaradi velikega števila sodelavcev, priročnik hlfnS enotne vezi. Edini temelj, ki je skupen vsem piscem je zagrizeno sovraštvo do katerekoli verske oblike. Knjiga prikazuje razna verstva v luči marksizma-leninizma. Toda kljub svoji obsežnosti »Sovjetski ateistični priročnik« ne dovoljuje bralcu, da bi si ustvaril lastno — čeprav skromno — sliko o posameznih verah. Bralec ne sme misliti, slepo mora verovati to. kar trdijo pisci. Kdor torej bere knjigo v Sovjetski zvezi — pa naj se je posvetil študiju iz prepričanja, da tudi to spada med dolžnosti študija ideologije — nima nikakršne možnosti, da bi spoznal v pravi luči verstva, njihove začetke, filozofijo in probleme. V Sovjetski zvezi je namreč prepovedano tiskati religiozne knjige. Res je, da tu pa tam lahko zasledimo versko knjigo, kot na primer koran v ruščini, vendar pa so te knjige tiskane v propagandni namen in v prvi vrsti za tujino. Vsekakor je nemogoče, da bi koran prišel v roke navadnega sovjetskega državljana. V nekomunističnih državah je navada, da se človek, ki se hoče seznaniti s komunizmom prebere dela komunističnih ideologov: Marksa, Engelsa, Lenina, Stali- in drugim je vsaj 1 kilometer. Toda arhitekti se že ukvarjajo tudi s. tem vprašanjem. Čimbolj je nebotičnik visok in ozek, tembolj visoke note proizvajajo njegovi nihljaji. S pomočjo nebotičnikov različnih visokosti in širine bo moč ustvarjati velikansko harfo, ki bo ob vetrovnem vremenu proizvajala prave koncerte. Med enim velikanskim nebotičnikom in drugim pa bodo zgradili male, zato pa široke stavbe, ki bodo zgrajene v obliki piramide. To pa zato, da se jih tritisočme-trski nebotičniki" ne bode dotaknili, S tem načrtom bo moč graditi poslopja zčlo blizu, to se pravi do take meje, da se bodo skoraj dotikala. Srednjeveške ozke gazi bode široke ceste v primeru z nekaj decimetrov širokimi špranjami med eno in drugo moderno stavbo. Romantika bo s tem izginila. Vrtov in parkov ne bo več. drevoredi se bodo umaknili visokim nebotičnikom. Ljudje s širokimi rameni sc bodo le s težavo premikali skozi ozke po ti. Od romantike bodo ostali le zvoki mo-struozno velike harfe raznolikih nebotičnikov, ki bodo ob vetrovnih vremen hi spominjali človeštvo na srečno dobo, kc si se v svoji hiši počutil resnično doma, ko ni bilo treba spati pokoncu. Na srečo pa ostanejo še vedno tudi na- črtovalci, ki se nikakor niso spoprijaznili s triumfom špekulacije in štednje za vsako ceno. Vsak dan lahko beremo pozive slovitih arhitektov in inženirjev, ki pozivajo graditelje, naj v središču velikih mest gradijo nizke stavbe, široke ceste, drevorede, parke in vrtove. Ali se bo uresničila želja enih ali drugih? Leta 1963 še nismo pripravljeni odgovoriti na to vprašanje. Morda bo zdrava pamet obvladovala, toda prav toliko možnost za dokončno zmago ima tudi struja avangvardistov. Morda pa bi' bilo za človeštvo najbolje, če bi prišlo do kompromisa med obema'strujama. SLOVENSKI VESTNIK V avstralskem mestu MelboUrne-u že dalj časa izhaja glasilo Slovenskega kluba »Slovenski vestnik«. Z letošnjf m letom so list pomnožili, mu dali obliko pravega časopisa, ki bo izhajal mesečno. Avstralskim rojakom, ki tako skrbno skrbijo za slovensko tiskano besedo iskreno čestitamo k novemu uspehu in jim želimo, da bi bilo njihovo delo tudi v bodoče uspešno. Nova številka je pestra, tiskana je na osmih straneh srednjega formata. Fanot osti Veronski proces Brez dvoma smo lahko pričakovali, da se bodo filmski režiserji poskusili tudi s problemi, ki nikakor ne spadajo v njihovo področje. Človekovo probleamtiko je treba prikazati od vseh strani, iz Vseh možnih zornih kotov. Ta trditev drži, vendar pa moramo takoj pristaviti, da so nekatera področja, v katera se film ne more — iz tehničnih, poslanstvepih in podobnih razlogov — vmešati. Hotenje modemih režiserjev lahko spoznamo tudi v želji, da bi se na vsak način vrinili med filozofe, zgodovinarje in kritike. Toda istočasno nastane vprašanje: ali je moč soditi celuloidni posnetek z istimi kriteriji, s katerimi presojamo znanstveno književno delo. Vsakomur je jasno, da kaj takega ne moremo in ne smemo početi.. Bili bi nerealni, če bi hoteli film in znanstvene razprave sparviti v isto vrečo. Nikakor pa nočemo s tem spravljati filmsko umetnost v podrejeno stanje. Znanstvena razprava pač ostane razprava, film pa boljše ali slabše umetniško delo. Toda ž'/ v trenutku, ko smo dejali, .da je film umetnost, smo s tem prikazali jasno mejo, do kod sega njegovo poslanstvo. Naloga filma je, da se pojavi pred očmi gle dalcev v obliki predstave in ne v obliki kritične razprave. Uvod je bil potrebgn za boljše razumevanje Lizzanijevega filma »Veronski proces«. Ne bomo se ustavili pri prikazovanju vsebine, kajti vsem so verjetno znam dogodki, pri katerih je izgubil življenje hierarh fašistične vlade Galeazzo Cian-in njegovi prijatelji-zarotniki, ki so hoteli odstaviti Mussolinija. S tem svojim delom je hotel režiser prikazati lastni doprinos h kritični zgodovinski razlagi ta- KONGRES SOVJETSKIH UMETNIKOV UMETNOST IN SVOBODA Ali se sovjetski umetniki lahko rešijo tesnih spon, s katerimi jih veže komunistični režim? Se lahko ukvarjajo s problemi, ki ločujejo zapadne umetnike? Na ta vprašanje bo moral odgovoriti kongres sovjetskih izobražencev, ki se sedaj raz-govarjajo- o bodoči ustvarjalni poti s hie-rarhi komunistične partije »Socialistična umetnost« mora iztrebiti Vse klice gnilega kapitalističnega sveta, pokazati mora svojo pot in reševati svoje probleme. Taka je bila pot, katere sc se morali strogo držati izobraženci za časa Stalinovega režima. Vsako delovanje je moralo biti v skladu s propagando in z utrditvijo komunistične družbe. Vsak poseg po naprednejših prijemih, iskanje novih oblik in slogov pa je predstavljalo smrtni greh, zaradi katerega je marsikateri umetnik izbral molk. Na sedanjem zasedanju je prisotnih o-krog šest sto delegatov, pristvuje pa tudi sam Hruščov z devetimi člani od dvanajstih presidiuma. Tudi tokrat se je zasedanje vršilo za zaprtimi vrati. Zahodni časnikarji so lahko zvedeli le to, kar je uradno sporočila' sovjetska agenciia »Tass«. Vsekakor pa zgleda, da je prišlo do ostrih besed med naprednimi umetniki in ideološkimi partijskimi voditelji. Kdo so napadeni umetniki in kaj so storili proti »socialističnemu realizmu«. V prvi vrsti moramo omeniti Ehrembur- ga, katerega so napadli stari kritik Ermi-lov, Hruščov sam in sloviti pisatelj Šo-lohoV avtor znanega romana »Tihi Don«. Drugi je bil na vrsti kipar Nejizvestni, katerega so obtožili, da poshčma gnilo zapadno umetnost, ki je izraz propadlega kapitalističnega sveta. Pravijo, da so k -parja prisilili, da je izrekel aVtokritiko. Nato se je moral zagovarjati sloviti režiser Romm, na katerega so letele kritike zaradi posnetka »DeVet dni v letu«. V tem filmu je režiser prikazal z grenkobo življenje skupine atomskih fizikov. Toda Romm se je uprl kritikam. Po: eni strani Sovjeti hvalijo italijanski neorealizem, po drugi pa ne dovoljujejo lastnim filmskim umetnikom, da si preizkusili lastni no-vorealistični slog. Poleg Romma se je moral zagovarjati tudi mladi režiser Ka-lik, ki se je v filmu »Za soncem« poslužil tradicije francoskega »novega vala«. V posnetku je prikazal brez jasne zgodbe ip že vnaprej začrtane poti dan enega izmed tolikih dečkov provincialnega mesta. Kalik je že v mladosti leta 1952 obiskoval umetniško šolo. Tedaj so ga obtožili političnih zločinov in le malo je manjkalo, da ga niso ustrelili. Glavni obtoženci na kongresu so bili pravzaprav filmski režiserji. Na književnem področju pa smo lahko zabeležili ostre napade na SolzRenizina, ki je s Hruščovim dovoljenjem objavil knjigo o koncentracijskih taboriščih za časa Stalinovega režima. Kljub temu pa dve njegovi zadnji deli, ki jih je objavila revija »Novi Mir« niso ugajali »Literaturnaji Gazeti«. Kritike pravijo, da se V zadnjih delih preveč naslanja na kritiko Stalinovega režima in da se ne zanima za aktualne probleme. Sirijo se celo govorice, po katerih naj bi ~ stavili komaj na četrto mesto. Socialisti gotovo ne bodo izvolili niti enega svojega predstavnika. Isto pa velja tudi za kandidate »Skupne slovenske liste«. Kdo ima torej največ možnosti, da bc izvoljen. O Vittoriu Vidaliju smo že dejali, da ima zagotovljeno izvolitev. Prav tako pa je zelo verjetno, da bodo demokristjani potrdili svoja prejšnja poslanca in sicer Sciolisa in Bologno. Največ možnosti za izvolitev' četrtega poslanca pa imajo neofašisti. Za senat pa se v prvem tržaškem okrožju poteguje osem list s prav tolikim številom kandidatov. Izvolitev senatorja je zelo problematična, kajti zelo verjetno je, da nihče od nastopajočih kandidatov ne bo dosegel višjega odstotka od drugih senatorskih kandidatov iz dežele Furla-nija-Julijska krajina. Največje možnosti za uspeh ima prof. Carlo Schiffrer, ki nastopa na sociademokratski listi. Bivši tržaški župan inž. Gianni Bartoli pa bo gotovo prejel -manj odstotkov glasov kot demc-kristjanski kandidat v Pordenonu. Stanje v drugem tržaškem senatorskem okrožju (ki obsega predmestje in okolico) pa je drugačno. Tu si bo zelo verjetno zagotovil izvolitev dosedanji komunistični poslanec Vittorio Vidali, ki bo tako izvoljen v poslansko zbornico in senat. Zgle- da, da bo Vittorio Vidali optiral za senat, ni pa še znano komu bo prepustil mesto v poslanski zbornii. Pred časom so govorili, da bo poslansko v zbornico zbornieo izvoljena Slovenka Marija Bernetič, vendar pa sedaj zgleda, da njena izvolitev ni več aktualna, ker tržaški komunisti zagovarjajo izvolitev sindikalista Giuseppa Burla. V zadnjem trenutku smo izvedeli, da obstaja še vedno možnost za izvolitev o-beh tržaških sentorjev. V Tolmeču kandira na demokristjanski listi tako za poslansko zbornico kot za senat bivši poslanec Biasutto, ki naj bi v primeru izvolitve optiral za poslansko zbornico in pre pustil senatorsko mesto demokristjanske-mu kandidatu v prvem tržaškemm okrožju bivšemu županu Bartoliju. Kljub temu pa so vse te govorice brez realne podlage, saj opazovalci računajo s podobnimi volilni rezultati kot so bili pred šestimi let;. Vendar pa obstaja vprašanje, ali ne bo prišlo do večjih ali manjših sprememb — še posebej- v zvezi z novo italijansko politiko levega centra —, ki lahko postavijo na glavo najresnejša predvidevanja. Samo rezultati volitev 2-8. aprila bodo lahko povedali, kakšno je mnenje tržaških volivcev za formiranje novega italijanskega parlamenta. Pozdraviti pa je treba vsekakor voljo slovenskih tržaških politikov, da se tudi ob tej priliki postavili z lastno listo, kar bo vsekakor pozitivno delalo na bodoče politično udejstvovanje tržaških Slovencev. Tokrat je namreč prvič v povojni zgodovini Italije, da so Slovenci predstavili lastno kandidatno listo za državnozborske volitve. Blagoslovitev prostorov SP V nedeljo 10. marca so slovesno odprli nove prostore Slovenske prosvete v Trstu. V novem sedežu v ul. Donizetti bo poleg številnih organizacij Slovenske prosvete tudi uredništvo in uprava revije »Mladika« ter sedež politične organizacije tržaških katoliških Slovencev včlanjenih v SKS. Slovesnosti so se udeležili poleg številne mladine najvidnejši predstavniki italijanskega mestnega življa in sicer: škof Santin, župan Franzil in generalni vladni komisar Mazza. Goričani in politične uolitue •Na Goriškem demokratični Slovenci na, predstoječih' volitvah ne bodo postavil lastne kandidatne liste. Sklep o svojem dokončnem stališču do drugih list pa še niso zavzeli. Zato zaenkrat ne moremo storiti drugega, kot ponatisniti vesti, k so se v zadnjem času pojavile c tem v javnosti. Tiskovna agencija »Italia«, ki je obenem z volivno propagando obnovila izdajanje svojega biltena v slovenščini, jr dne 26. februarja objavila pod naslovom »Volilne povezave v Gorici« naslednjo vest: V Gorici sta Krščanska demokracijo in Slovenska kotoliška skupnest skleni- li načelni sporazum, da bi usmerili na na političnih volitvah katoliške Slovence na večinsko stranko. V goriški občini predstavljajo katoliški Slovenci skupaj s KD večino. Vest je izbudila živahne komentarje in ob njo se je takoj obregnil »Primorski dnevnik«, ki je pa že 2. marca objav 1 na svoji goriški strani sledečo izjavo: Tiskovna agencija »Italia« je v svoji 21. številki z dne 26. februarja 1963 objavila vest z naslovom »Volilne povezave v Gorici«. Po tej vesti naj bi Krščanska demokracija in Slovenska katoliška skupnost v Gorici sklenili za volitve v državni zbor načelni sporazum. »Primorski dnevnik« je vest ponatisnil. Podpisano vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici, ki jo sestavljata Slovenska katoliška skupnost in Slo- IZKUŠNJE UCE Gradiščanski „vindišar“ V Avstriji so Titovci že pred leti likvidirali svoje samostojno strankarsko politično udejstvovanje. Svoje pristaše in volivce so — podobno kot nedavno na Tržaškem in malo prej na Goriškem — napotili na avstrijske levičarske stranke. Tako kot pri nas so se tudi tam naslonili predvsem na socialistično Stanko. Kako jim pa ta vrača usluge in zaupanje nam nazorno pove naslednji članek, ki ga je dne 4. tm. objavil ljubljanski dnevnik »Delo«. Neki učenec osnovne šole v hrvaški vasi Cindrof na Gradiščanskem je prinesel domov slabe rede. Namesto da bi otroku pomagala pri učenju je njegova mati odhitela na občinski odbor in zahtevala, naj odpravijo v šoli pouk hrvaškega jezika, češ da je dodatni napor pri učenju hrvaščine kriv slabih učbenih uspehov njenega otroka. Občinski odbor je njeni zahtevi ustregel in da bi stvar dobila še značaj in legitimacijo »množičnosti«, so zbrali po vasi dva ducata podpisov za odpravo hrvaščine v šoli. Avstrijski tisk je o »cindrofski aferi« poročal, deloma zelo na široko, in tako se je hrvaško v-pr^šanje nepričakovano znova premakni- lo v espredje zanimanja javnosti. Gradiščanski Hrvatje — okrog 45.000 po šievilu —, ki žive na štirih, med seboj ločenih jezikovnih področjih ub &v-strijsko-madžarski meji, veljajo v Avstriji za zanimivo etnično posebnost, za slikovit folklorni okrasek ob vzhodnem robu države, in skupaj z nekaj tisoč Madžari za simboličen ostanek nekdanje multi-nacionalne Avstrije. Sicer niso bili nikoli izpostavljeni tako silovitemu raznarodovalnemu pritisku kot koroški Slovenci toda avstrijska država ni nikdar načrtno in kontinuirano skrbela za njihov razvoj in so si morali vsako, tudi polovično jamstvo za nacionalni obstanek — tako tudi šolsko uredbo iz leta 1937 — trdo priboriti. Kljub jasnim določbam 7. člena Državne pogodbe se avstrijska vlada doslej ni resno lotila manjšinskega problema na Gradiščanskem (»hrvatško vprašanje ne obstaja« se glasi uradno stališče), in tako je hrvaško šolstvo zgolj pomanjkljiv provizorij, državna podpora hrvatški kulturni dejavnosti občasna miloščina, politično pa stopajo gradiščanski Hrvatje v javnost — kot glosirajo eisenstadtske »Hrvaške novine« — še najbolj takrat, ko tamburaši iz Cindrofa, Klimpuha ali Donje Pulje v narodnih nošah izročajo predsedniku republike voščila za rojstni dan. Razumljivo, je da spričo takega položaja tu in tam srečamo primere »notranje narodnostne emigracije« in tudi primer cindrofske hrvaške matere lahko razumemo le v tem okviru. Renegatsko delovanje socialističnega poslanca Manj je seveda razumljivo ravnanje krajevne oblasti v Cindrofu, še manj pa ravnanje edinega hrvatškega predstavnika v avstrijskem parlamentu, štikaprus-. kega župana Mirka Robaka. Poudariti je treba seveda, da na volitvah ni kandidiral kot Hrvat, temveč kot predstavnik Socialistične stranke, vendar pa so njegovi sonarodnjaki trdno pričakovali, da se bo kot poslanec zavzel za njihove narodnostne pravice. Toda zgodilo se je TRŽAŠKI PREPIHI Osel gre enkrat na led... Teta Neža je napredna ženska. Za časa »Edinosti« je vodila krožek za žensko emancipacijo. Vsakokrat, ko pride k nam na obisk zatrjuje naši mami, da se mora enkrat za vselej otresti loncev in kozic in se posvetiti politiki ali .pa vsaj kulturnemu delovanju. »V dvajsetem stoletju je nepojmljivo, da mož svojo ženo sili, da ostaja pri loncih in kozicah. Zena mora d svet, dokazati mora da ne zaostaja 'V ničemur za možmi!« Takih in podobnih pridig smo se take navadili, da so postale pravi družinski običaj. Po končani svetovni vojni se 'e naša »napredna« teta vpisala v komunistično partijo, Verjetno je bila najvdanej-ša aktivistka, saj je ves'ljubi božji dan prepričevala prijatelje in. sorodnike o mnrksizmu-lenizmu. V trimesečnem partijskem natečaju se je celo navadila nekaterih »strokovnih« izrazov, tai<;o. da se je njenapolitična kultura sila povečala Ni bilo vprašanja, na katerega ne bi znala dati točnega odgovora. »Proletariat, razredni boj, kapitalizem«, s temi težkimi bese^mi je teta Neža. žonglirala, kot naša mama s kuhalnico. Toda nesreča je hotela, da je bila teta Neža zavfdna Slovenka. Sbojega slovenstva pa nikakor ni mogla razlagati z marksistično dialektiko Takd se je zgodilo, da ji niso več obnovili .^mrtijske izkaznice in ji diplomatsko noveaali, da je ne rabijo več. »Mi rabimc komuniste, ne pa konservativne s propadlimi nacionalističnimi idejami prežete elemente!« Teto Nežo je udarec zabolel Se posebej im takrat, ko je slišala, da n! tovariš Vidali nič boljši, nič bolj prežet z internacionalizmcm, ko je govoril v Bariju, da »italijanski Trst« komaj čakc na osvoboditev. Teta Neža, ki je bila kot rečeno napredna ženska, se je kmalu opomogla od udarca. V takrat novoustanovljeni »Neodvisni socialistični zvezi« je videla organizacijo, v kateri bo lahko ostala Slovenka in istočasno tudi zagovornica Marksove ideologije. Ko so NSZ razpustili, se teta Neža ni mogla vrniti h komunistom, ki so jo iz partije naravnost izgnali. Po vzgledu svojega vzornika tovariša Pečenka se je vpisala v »Italijansko socialistično stranko«. Res je, da jo je bolel v oči napis »italijanska«, toda somišljenki iz bivše NSZ so jo prepričali, da italijanska javnost še ni toliko zrela, da bi odvrgla nacionalizem in da je ta napis zgolj propagandnega značaja. Teta Neža je kolegom verjela. Pri zadnjih občinskih volitvah je vztrajno popirala napise in hitela zatrjevati znancem in prijateljem: »Praktično boste podpisali za Slovence, saj imamo kar dva kandidata na PSI, ki bostn oba izvoljena in Slovenci bomo imeli 1 občinskem svetu lepo število svojih predstavnikov. Za sabo pa imamo še oslomb'-velike napredne vsedržavne stranke. V današnjem položaju le velike stranke nekaj pomenijo, in zato bi bilo nespametno glasovati za kapitalistično »Skupno slovensko listo«. Reči in piši je teta Neža prepričala nad sto volivcev, da so šli k notarju in jpired njim podpisali Nennijevo kandidatno listo. Tedaj se je začela volilna kampanja Teta je hodila iz vasi do vasi, od Proseka na Bazovico, da bi pregovorila domačine naj glasujejo za PSI. »Ne pozabite oddati preferenčnega glasu tovarišu Pečenku, da bo v tržaški svet izvoljen Slovenec.« V marsikateri podeželski gostilnici je priredila pravo volilno zborovanje. Marsikdo ji je ugovarjal, vendar pa je bila teta Neža pohvaljena od najvišjih organov socialistične stranke. Več dni pred volitvami ni zatisnila očesa, ker je napeto pričakovala dogodkov. Ko so r.red sedežem krščanske demokracije javljali prve podatke o volitvah, je bila teta Neža v prvi vrsti. Tedaj ji je blisknilo v možgane, da ni prav, če stoji pred poslopjen osovražene kapitalistične stranke. Kaj di dejali njeni prijatelji, če bi jo videli? Odhitela je naravnost na uredništvo tržaškega slovenskega časopisa, da bi zvedela, kako je z »našimi«. Toda že nekaj dni po volitvah jo ■ ' kalo hudo razočaranje. Tovariš Pečenko je podal ostavko na mesto občinskega svetovalca in ga prepustil italijanskemu kolegu. Teta Neža tega udarca ni mogla preboleti. Ko se je nekega nedeljskega popoldneva odpravila na izlet po Krasu je proti večeru stopila v gostilno. Da b: tega ne storila! Gostje so v njej prepoznali aktivistko, ki jih je prepričevala naj glasujejo za tovariša Pečenka. Prevarani volivci so navalili na teto Nežo. ki ji noben izgovor, kakor tudi ne ostro namezani jezik ter številni argumenti niso mogli pomagati. Ko se je po sprehodu, ki naj bi ji vlV nove moči po obilnem razočaranju vrnila domov, je bila vsa zaprepadena. Toda doma ni mogla strpeti, prišla je k nam na obisk. «Draga moja«, je dejala naši mami, »imela si prav, obilo prav, ko si pravila, da je ženska ustvarjena za lonce in kozice!« Oče jo je hotel pomiriti, češ v v politiki je vse mogoče, znuige in porazi so na dnevnem redu. Toda teta si ni dala miru. »Zmage iv porazi, že res, toda osli ostanejo osli! Verjela sem komunistom pa so me izi grali. Verjela sem socialistom pa so mr tudi izigrali.« Bratec Jakec je tedaj spremenil znan' pregovor osel gre enkrat na led, teta Neža pa dvakrat... Proti pričakovanju se teta ni razjezila, pač pa je pristavila »toda v tretjič tudi Neža ne bo šla na led!« FRNIKULA prav nasprotno. Ob cindrcfski aferi je Robak objavil v časopisu »Burgenlandi-sche Freiheit« članek, v katerem je zagovarjal odločitev cindrofskih občinskih o-četov, se zavzel za »prostovoljnost« pouka v materinščini ter s tem za postopno likvidacijo hrvaškega pouka. Napovedal je tudi »šolske stavke« ter celo — prav po vzorcu neslavno propadlih koroških »vin-dišarjev« — zanikal obstoj hrvaščini kot manjšinjskega jezika, češ da je mešanica nemščine in starih dialektov nekdanje domovine gradiščanskih Hrvatov... Upati je, da so to samo privatni nazori štikopruskega župana, kajti v zadnjih letih smo lahko registrirali dovolj znamenj, po katerih lahko sklepamo, da so se avstrijski socialisti odločili *razumneje in napredne je obravnavati manjšinske probleme, vendar pa ni mogoče spregledati negativnih posledic izjav člana avstrijskega parlamenta za urejevanje hrvaškega manjšinskega vprašanja v Avstriji, posebno še spričo položaja, v katerem gradiščanski Hrvatje žive. Da je treba hrvaško šolstvo ohranjevati in razvijati ne zahteva in določa samo Državna pogodba temveč tudi hrvaška mladina sama, kot dokazuje akcija učencev zadnjega razreda glavne šole v Cindrofu, ki so te dni polnoštevilno obiskali direktorja njihove šole in zahtevali nemoteno nadaljevanje pouka v materinem jeziku. S. Fras * * * Slučaj gradiščanskega »vindišarja« je poučen tudi za Slovence v Italiji, posebno zdaj, ko nam, v zvezi z volitvami, nekateri prigovarjajo, da bi se odrekli samostojnim političnim nastopom in se prelili v italijanske stranke. Ali naj to storimo zato, da bomo s svojimi glasovi pripomogli k uspehu strank, katerih poslanci bi se nato zavzeli za naše pravice na podoben način, kot dela to pravkar omenjeni gradiščanski »vindi- DAROVI Družina Puhalj daruje ob šesti obletnici smrti Josa Puhalja lir 5.000 za SDD. D.T. daruje lir 1.000 za SDD v počasti tev spomina svojega bratranca Franca Košute. Namesto cvetja na grob pok. g. Starčeve daruje družina Lojze Gorjup lir 2.000 za SDD. V spomin pok. g. Starčeve darujeta družini Srebotnjak-Ostan lir 10.000 za ST' V isti namen daruje družina I. Ma Lir 1.000 za SDD. ' venska demokratska zveza, izjavljčL, da je vest neutemeljena. Za vodstvo SDZ v Gorici: (dr. Anton Kacin, t.č. pred. SKS)' (dr. Avgust Sfiligoj, t.č. pred. SDZy Podoben preklic je nato objavila tudi Tiskovna agencija »Italia« in sicer v 24. številki svojih »Novic v slovenščini« z: dne 5. t.m. pod naslovom »Pojasnilo go-riške Slovenske demokratske zveze«: GORICA — Slovenska demokratska zvezd: iz Gorice, v pojasnilu, katerega je poslala agenciji »Italia«, izjavlja, da da je neresnična vest, ki jo je prinsla ista agencija, dne 26. februarja, v kateri je bilo rečeno, da je bil sklenjen-med Krščansko demokracijo in goriško-Slovensko katoliško skupnostjo načelni sporazum, naj bi katoliški Slovenci oddali svoje glasove večinski stranki. Pojasnilo sta poslali skupno Slovenska■ demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost.« »Katoliški glas« ki je 31. marca objavil enak preklic kot »Primorski dnevnik«,, dne 7. t.m. na svoji tretji strani objavil pod naslovom »Obvestilo« še naslednje pojasnilo: Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici sporoča volivcem na Goriškem, da pri prihodnjih volitvah v državni zbor Slovenci ne nastopimo s svojim kandidati, ker ni nobenega upanja na uspeh. Ker imamo Slovenci na Goriškem posebne razmere, bo vodstvo Slov. dem. zveze po treznem preudarku itr po vseh potrebnih korakih sklicalo, kakor prejšnja leta, sestanek volivcev, na katerem se bo disciplinirano odločilo glede ravnanja na volitvah. Vodstvo Slov. dem. zveze poziva zato slovenske volivce, naj mu disciplinirano zaupajo. Gorica, dne 5. marca 1963. Vodstvo SDZ v Gorici Volivci goriške SDZ se bodo torej šele sestali, ne sicer da bi sklepali o tem, ali na volitvah nastopijo ali ne, ker je to že odločilo vodstvo, pač pa se bodo dogovorili o načinu glasovanja. To vprašanje je torej še vedno odprto. ZIBELKA Štorklja je razveselila s prvorojencem PETROM družino g. JOŽKA GERDOLA. Srečnima roditeljema iskreno čestitamo. Spomenica 55Š iz Gorite Solniki šol s slovenskim učnim jezikom v Gorici zbrani na občnem zboru UGOTAVLJAJO da namerava goriška občina zgraditi v Stražicah šolsko poslopje za vse šele s slovenskim učnim jezikom: za vrtce, ljudske in srednje šole; SMATRAJO, da izbrani prostor ni primeren za označeni namen, ker je zunaj mesta, v kraju, kjer prebiva malo slovenskih družin in ki je težko dostopen in oddaljen od rednih in udobnejših mestnih prometnih ulic; da potrebe vzgoje in pouka slovenske mladine zahtevajo dve ločeni šolski poslopji v onih mestnih delih, kjer imajo preko pol stoletja svoji naravni sedež slovenske šole. PROSIJO za dobrohotno zanimanje pokrajinskih in občinskih oblasti, da bi bilo vprašanje rešeno v skladu s potrebami slovenskega šolskega prebivalstva. Sedeža bodočih poslopji naj bosta v neposredni bližini sedežev sedanjih omenjenih šol. f Mario Pertot Zadnji dan februarja smo v Nabrežini spremili na poslednjo pot enainšestletne-ga Marija Petota, trgovca iz Nabrežine. Pokojnik je več let bolehal, zaradi tega je že pred leti opustil svojo trgovino jestvin. V mladih letih se je pridno in vestno udejstvoval na prosvetnem in športnem polju. Bil je tudi vrsto let odbornik tukajšnje posojilnice in tudi bivše zadruge »Prosvetni dom«, ki je upravljala našo kinodvorano. Tudi njemu ni bilo prizanešeno z internacijo v Nemčiji, kjer je delal v neki tovarni na Koroškem. Morda je od tam prinesel kal bolezni Naj ti bo lahka domača zelja! Gospe soprogi, materi in ostalim sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje. Odgovorni urednik: SASA RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZ! ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED Dn7flRI PntlliotD n Rim1) Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te rU6Un. rUlUjtjlu V nlUl. skrbi bodo odveč, če se boste obrnili nai -s Hotel-Penzion BLED §=- Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrežite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte t