CVETINOMIRSKI:
Večer v gozdu.
(Konec.)
III.
i se je Tinka zbudila iz spanja, se je najprva ozrla ria nebo: bilo je vse svetlo in žareče od migljajačih zvezd; mesec je sijal še lepše in žarneje kakor prei in se je polagama bližal črnemu robu gozdov na južni strani. Deklica si je pomela oči, zakaj sanje je še vedno niso zapustile;  začutila ie,   da se v resnici nekam pelje; ali to ni bila ona zlata kočija, ne naročje onih krasnih devic — gozdnih vil. Začudila se je Tinka, in v tetn začudenju je naširoko odprla oči... Tistikrat sta se glasuo zasmejala Poldek in Karlek — obadva blizu — in se poredno prevrgla na dišečein senu vrhu voza, kier je bHa tudi Tinka. »Kje smo?« je vprašala Tinka še vedno vsa začudena. Še bolj sta se ii zasmejala bratca; Karlek je pil iz steklenice, Poldek pa jc prigrizoval gnjaf.
»Domov se peljemo. Danes si pa lepo skrbela za nas, Tinka! Ali ne vidiš — šele zdaj smo pri mali južini...« Kalrlek pa je rckel:
»Dobro, da še jerbaščka  nisi  izgubila spotoma.    Potem  br moral poklicati zdaj-le bav-bava!«
Tudi oče, ki je spredaj sede poganjal volička, se je ozrl. »Ali si se že zdratnila?« je pogledal Tinko in tudi on se je smejal dobrodušno, ko je nagnil k ustom steklenico s tepkovcem. »No, lepa reč, Tinka! ... Sredi pota zaspi ... otrok ... in pozabl na vse ... Vidiš, mi pa nismo tako pozabljivK nismo te pustili na poti, ampak smo te pobrali in te naložili na voz ...«
»Še enkrat naredi tako,   pa bom res poklical   bav-bava,    da te vzame!« je zopet ponagajal Tinki Karlek.
»0, Karlek... v bav-bava pa ne verujem nič več...« Zdaj je bilo Tinki vse jasno. in zasmeiala se ie tudi sama. Potem pa je začela pripovedovati bratcema, kato se ji je zdelo vse tako Iepo
—.   124   .<—
- - T-     r     '¦¦/.-
¦ v gGZdtt; pravilfli ie o ptičttt, o kosu in o slavcu in o taščici, kr tako lepo pojo,, da bi jih lahko vedno poslušala, povedala ie, da je videla tam na jasi zajca, ki je imel čudovito dolga ušcsa,, in srne, ki so se napajale v potoku, potetn pa zbežalc bogvekam... In to ie povedala, da ie naposled zaspala. in kaj vse se ii ie sanjalo...
»Nič nisi sanjala, Tinka!« se ie pošalil tedaj Poldek. »Sai vidiš, da te peljemo v biserni grad... Še lepše ie tukaj na senu, ki je tako rnehko in  tako prijetno diši...«
Zvočen smeh se je razlil iz Tinkpnega grla.
»Ali bomo kmalu dorna, Poldek?«
»Kmalu, Tinka! Vidiš, tista svetla luč tain na brcgu! To je okno na5e hiše; inama nas gotovo težko pričakuje z večerjo, ker nas ni tako dolgo domov; še bolj kasni smo danes, kakor smo bili sinoči...«
Vsi trije otroci' so legli zopet vznak na seno, opazovali zvezdc in mesec na nebu ter se šepetaje pogovarjali med seboj. Voz se je zibal počasi naprej; nied ropotanjetn koles se je zdajpazdaj začul očetov hripavi, zategli glas, ki je poKanial.
Tinka se jc popolnoma zarila v dišeče seno ter si položila roke pod glavo. ln še vedno je pripovcdovala bratcema o čaru večera, ki i<) ie bil zmotil; rekla je, da se ji zdi mesec kakor barka, naložena s samimi cekini, in je pravila še vedno o zajcu in o srnah, o oni zlati kočiji, v kateri se je vozila, ter naposled o gozdnih vilali. onih pre-lepih gozdnih devicah. ki so io imele v svojem naročju ...