485
T a de  Srni či ki as.
(Spisal V. C.)
Mf
_ed južnimi Slovani sploh je bilo pred nekaterimi leti težko dobiti knjigo, iz katere bi spoznavali zgodovino svoje domovine. Tudi pri naših južnih bratih Hrvatih, ki imajo staro bogato književnost, ni bilo take knjige. Kako je narod želel zgodovine v materinskem jeziku, kaže nam najbolje to, da se je 1. 1862. takoj razprodala «Hrvatska povjestnica» dobro nam znanega zgodovinarja Ivana Tkaleica. Tako se je zgodilo tudi z zgodovino, ki jo je izdala «Matica Hrvatska« in ki jo je z velikim trudom spisal sedanji profesor na hrvaškem vseučilišču, Tade (Tadija) Srnici ki as.
Da spoznate tega zaslužnega in domoljubnega Hrvata, podajem nekoliko črtic iz njegovega življenja.
Tade Smičiklas se je rodil leta 1843. blizu kranjske meje v Sošicah v Zum-berku. Po dovršenih srednjih šolah v Zagrebu, podpiran od strica Jurija Smiči-klasa, grško -katol. škola križevskega, poslušal je v Pragi in na Dunaju znamenita zgodovinarja Tomeka in Siekela. Po dovršenih naukih je dobil leta 1869. službo na Reki, kjer nam je leta 1871. podal v gimnazijskem programu temeljito razpravo za književno zgodovino: «Prve dvie periode hrvatske književnosti)).
Leta 1875. je postal profesor na zagrebški gimnaziji, kjer nam je 1. 1876. zopet v letopisu gimnazijskem podal važen spis za zgodovino ilirstva: «Zivot i djela Vjekoslava Babukiča«. Med tem je pa prav pridno sestavljal zgodovino hrvaško. Ko je 1.1879. «Matica Hrvatska» svojim udom podala «Poviest hrvatsko« od leta 1527. do 1848., in obljubila, da napiše  Smičiklas  čim  najpreje  i prvo
knjigo, oslobodil ga je znani pesnik in tedanji ban Mažuranič službe.
Smičiklasa je sestavljanje «Poviesti hrvatske« stalo mnogo truda. Prebrska-val je vire celih stoletij, ki še niso bili
v
preiskani. Ze 1. 1882. je podala «Matica» i prvo knjigo «Poviesti hrvatske« svojim udom. V tej knjigi opisuje Smičiklas najprej Illvricum in njegove prebivalce, potem selitev narodov, krščenje Hrvatov in poznejšo njihovo zgodovino do leta 1526. — Tako so Hrvatje dobili svojo zgodovino, v kateri se ne opisujejo samo dogodščine njihovih prednikov, ki so toliko storili «za krst častni i slobodu zlatnu«, ampak se tudi označujejo glavne osebe in tako razvija kulturna zgodovina vsake dobe. Zanimivo opisovanje življenja hrvaškega naroda vnema čitatelja, da z veseljem prebira knjigo. Zgodovina Smičiklasova je pisana iz ljubezni do domovine, a vseskozi je znanstvena in istinita. Pisatelj omenja mnoge vire; kar jih ni označenih, te bode obdelal pisatelj v drugi izdaji. Ko bi Smičiklas ne bil spisal nič drugega, kakor samo to zgodovino, zaslužil bi si bil vendar odlično mesto med hrvaškimi književniki. Matica je osobito z izdajo Smičiklasove «Poviesti» ustregla narodu hrvaškemu, ker se je tako knjiga precej razširila po celi domovini.
Leta 1891. je Smičiklas zopet obogatil zgodovino hrvaško z delom: «Dvjesta-godišnjica oslobodjenja Slavonije«, s katerim je jugoslavenska akademija najlepše proslavila spomin, da se je pred dvesto leti Slavonija oslobodila turške oblasti. V prvem zvezku tega dela opi suje žalostne razmere hrvaškega naroda
486
J. O. Golobov: Na prvi listopadov večer.
pod turškim gospodstvom, junaško oslo-bojenje in pa junake, kateri so se v bojih odlikovali in katere še danes slavi narodna pesen. V drugem zvezku pa je Smičiklas zbral spomenike iz raznih arhivov o Slavoniji iz 17. stoletja.
Kot člen jugoslavenske akademije je spisal: «0 postanku banske . časti u Hrvata», «0 budjenju narodne misli u Hrvata do Gaja«, «Misli i djela biskupa Strossmavera«, s čimer je akademija dostojno proslavila svojega utemeljitelja leta 1890., ob 40 letnici njegovega vladi-kovanja.
Po smrti Ivana Kukuljevica je dobila «Matica Hrvatska« za predsednika 12. grudna 1. 1889. dostojnega naslednika Tade Smičiklasa, kateri je Ku-kuljeviču takoj postavil krasen spomenik, spisavši življenje in delovanje tega plodovitega pisatelja v «Radu 110. jugoslavenske akademije«: «Zivot i djela Ivana Kukuljevica Sakcinskoga«. Pod marljivim predsednikom Smičiklasom je doživela lani «Matica Hrvatska« svojo petdesetletnico. V «Spomen knjigi« podaje nam sam predsednik zgodovino «Matice» in opisuje življenje in delovanje glavnih pisateljev in dobrotnikov njenih. Prvega opisuje grofa Janka
Draškovica, utemeljitelja «Matice«, katerega mrtve ostanke so 15. rožnika iz Radgone prenesli na zagrebško pokopališče in jih shranili v arkadi, v kateri počivajo prvaki ilirski. Potem je opisal v «Spomen knjigi« življenje in književno delovanje znanega pesnika Ivana Mažuranica, Matije Mesiča, o katerem je že pisal leta 1879. v «Viencu», Ivana Kukuljevica Sakcinskega, Vjekoslava Ba-bukiča, Dušana Kotura in Antuna Mažuranica. Tudi v «Vienac» je pisal Smičiklas:
v
((Spomen Zivka Vukasoviča«, «Kačič prama historiji«, «Matija Mesic«.
Smičiklas označuje osebe v življenjepisih res umetniško in tako podaje neminljive njih slike.
Ko je leta 1887. Smičiklas na hrvaškem vseučilišču nastopil rektorsko čast, čital je temeljito razpravo «0 glavnoj ideji Gunduličevoga Osmana«. iGundu-liču so odkrili dne 26. rožnika v starem Dubrovniku krasen spomenik, ki ga je izdelal znani umetnik Rendič.)
Smičiklas se odlikuje tudi s svojim domoljubjem kot poslanec v hrvaški zbornici. — Tega vrlega in bistrega moža Bog ohrani še mnogo let, da obogati književnost hrvaško z mnogimi plodovi svoje marljivosti in svojega uma.
<*L
Na prvi listopadov večer.
\J? tužni dan v jeseni hladni, "^Ko zime že nastopa vlada, Raz drevje list za listom pada, In pozni cvet umira zadnji!
Glasi se zvon z visoke line, Na kraj miru nas vabi, kliče. Sprevod počasno se pomiče In zale nam budi spomine.
Pred nami je mrtvaška njiva, Vse živo širno je grobišče, Saj svojce vsak nocoj obišče, Ki tu jih mrzla prst pokriva.
A zvon se tužno še oglaša, Tako se zdi, da joka z nami Za dragimi, ki spijo v jami, Pozdrave mile jim donaša.
Ko vse umira po naravi, Vzbude se resni opomini, Da ptujci v solzni smo dolini, In lepši svet naš dom je pravi.
In duh se dviga na višave, Kjer bivajo zdaj srčno-dragi, V nebeški družbi srečni, blagi, Obdani s svitom večne slave.
J. 0. Golobov.