^mcĄi iz hmetshilt Ąrsf. _ernik Boltek, kmet v Št. llju pri Vclenju.) Kadar listje porumeni in odpada, ve (jQo, da se nam približuje zima in da tudi leto kmalu zatone v preteklost. Nekako sam od sebe začne človek razmišljati; misli mu silijo nazaj v minuje čase, pa tudi v bodočnost: začenja misliti na obračun za staro leto in delati načrte za novo. Kmetski stan je v drugih letnih easib preobložen z delom, sedaj imamo pa že malo več časa, da premišljujemo, k-j nam je dobrega ali slabega prineslo tekoče leto in kako še bo kaj v bodočnosti. Nič veselega ni bilo za naš stan. Težka gospodarska kriza, ki je pae svetovna, jc obiskala tudi nas kmetovalce in nas našla nepripravljene. Zato z veliko skrbjo zremo v bodočnost. Kam torej plovemo, se vprašamo, ali na viharno morje, ali v pristanišče? Hoeemo k obrežju, bočemo na trdna tla, ki se ne majeje* To pa labko dosežemo, saj smo dobili pomoč. V stiskah m težavah, ki bfemenijo naš stan, nas* je obiskal ..eustrašcn prijatclj — krmilar, ki nas hočc iz viharnega morja negotovosti privesti na ob.il, k mirnemu življcnju. In kedo je ta naš prijatelj — krmilar? To je naša Kmetska zveza, naša strokovna in stanovska organizacija. Razurneti hočemo in tudi moramo, dragi slanovski tovariši, da bomo le preko močne in složne organizacije, ki se opira na katoliška načela, uveljavili svoj upliv in enakopravnost z drugimi staaovi. Naš kmetski narod se hoče z jekleno voljo in vztrajnostjo okleniti krmilarja in veslarjev, da ne utone na razburkanem morju razrednega stanovskega boja. Dobro se namreč zavedamo, da prevelika stanovska nasprot stva in nestrpnost ne reši in ne ublaži naših razmer. Naš slovenski kmetski stan si želi mirnega sožitja z drugimi stanovi. Nočemo razdirati, temveč zidati hočemo in sicer močno in silno domovino, našo Jugoslavijo. In največ ji in zato neprecenljivi zaklad za državo je zadovoljnost naroda. Preko naših pokrajin in po naših domovih je zavela misel potrebe složnega dela za zboljšanje naših razmer. In tukaj naj bodi za vzgled Svetopolkova oporoka. Na delo torej, sotrpini, tovariši in prijatelji naši, ker le po storjenem delu je počitek sladek! Naš kmetski narod je spoznal prijatelje svoje, prižel je do pravega spoznanja, »svita se« mu, pa ne samo tam nekje na Pohorju in ne v nekem namišljenem »naprednem« smislu, temveč širom slovenskih dolin in gora zora vstaja, dan se dela. Na plan, tovariši, sodelavci! Tudi pri nas »se dani«, zato hočemo čuvati našo dedščino, naše bisere. Vsiljevali so se in se še vsiljujejo, ki hočejo kmetski stan izkoriščati. Delajo se naše prijatelje, hočejo nas pa razdvajati. Pregovor pa pravi: Kjer se prepirata dva, — tretji dobiček ima! — Mi pa, zvesti sinovi naše Jugoslavije, hočemo- mirno življenje ob naših ognjiščib, v domači hiši. Zato odločno odklanjamo one, ki z neko laži-naprednostjo in laži-prosvitljenostjo hočejo razdor med brati. Radi bi ti ljudje, da bi se pričelo »svitati«. Ali bi si tudi radi pri tem »svitu« razdelili po svoje dedščino, ki so nam jo oskrbeli naši predniki, naši vzorniki Slomšek, Krek in nebrojni naši prosvetni delavci med kmetskim ljudstvom? Izgledalo bi ravno tako kakor če bi volk pastiroval ovcam. Napravil bi si barantijo po svoje. Vprašam: kje pa je bila takrat tista »naprednost« in tista »prosvitljenost«, ko je blagopokojni Slomšek oral ledino, pripravljal pot slovenski knjigi v naše domove? In ko je Krek organiziral naše slovensko zadružništvo in obvavoval s tem kmetski in delavski stan pred izkoriščanjem raznih tujib in domačih neprijateljev? In ko je naša od raznih ljudi in časopisov toliko oklevetana slovenska duhovščina ustanavljala šole, učila tam našo domačo besedo in pisavo? Takrat je vel tam od sevora mrzel veter, ki bi bil kmalu olcdonil naša slovenska naselja in odtu jil materini govorici naše lepe slovensko vasi. V tisti veliki nevainosti so stopili na plan pravi prijatelji naši — sinovi naših domov, naša slovenska dubovščina in ramo ob rami a slovcn&kim kaloliškirn izobraženstvom, ki je tudi v globini svojih src ljubilo svoj narod, so ustavili mrzli sevcrni val s tem, da so tistanavljali izobraževalna društva, knietske posojilnice in raznc druge koilatne ustanove. In sicer ustanavljali ne iz uabiekaželjnosti, anapak polni nesebične ljubezni in sočutja do trpečega kmetskega ljudstva. In če so to vršili v smislu narodnih in katoliških načel, da so tako ohranili ljudstvu njegovo dedščino: slovensko besedo in. slovensko zeraljo, ali je to »demagoštvo«, ki ga tako radi očitajo nekateri po imenu napredni listi z zavitimi besedami našim soborcem? In majniška deklaracija, ta veličastni spomenik jugoslovanske misli, ki je našla toliko navdušenega odmeva ravno v kmetskih domovih in ki je užgala tisto veliko hrepenenje med nami, brcpenenje po skupnem življenju z dragimi bra ti na jugu pod svobodnim solncem! In ali ni našla tega odmeva ravno zato, ker so to misel sejali in za njo delovali v prvi vrsti slovenski duhovniki in katoliški izobraženci? Ali je mar to tisto »temno ozračje«, o kojem se piše po nekaterih listih? Zato pa še tembolj uvidimo, kako potrebno nam je složno delo za razmah naše misli, delo za Kmetsko zvezo, sloneco na katoliških načelih in zvesto jugoslovanskim vzorom. Veselo si podajmo roke, tovariši, poprimite za vesla veslarji, zaveslajte k varnemu obrežju! To našo lepo slovensko zemljo, ki so jo preorali in obsejali z zdravim, klenim zrnom M. Slomšek, Krek in nebrojni drugi naši vzorniki, hočemo čuvati, da se brazde razorane ne zaplevelijo. Zvest hoče biti naš kmetski rod praporom, ki se belijo in svetijo po naših gorah in dolinah. To je naša dedščina, to so naši biseri, ta naša rodna gruda, orošena z znojem in trpljenjem našik prednikov, posejana s cerkvami in društvenimi domovi, ki nas pozdravljajo in kličejo k sebi kot očesca nedolžnih otrok! Da, to so naši vzori! > * > ¦' ¦