Poštnina v kraljevini SHS v gotovini plačana.
ZNANSTVENA REVIJA „LEONOVE DRUŽBE“
LJUBLJANA, 1923
TISKALA JUGOSLOVANSKA TISKARNA
»Čas« 1923 XVII. letnik
Zvezek 5
Vsebina.
I. Razprave in članki;
Reparacijski problem in zasedba Porurja.
Univ. prof. dr. Ivan Žolger —	Ljubljana..................265
I. Reparacijska obveznost............................ 265
II. Plačilna zmožnost (kapaciteta) Nemčije	, .	.	.	.	.	268
III. Kako je Nemčija doslej izpolnjevala svoje reparacijske obveznosti	  .	.	,	270
IV. Prošnja Nemčije za moratorij in angleško-francoska pogajanja....................................................................................272
V. Zasedba Porurja...................................  276
VI. Pravna razlika med	zasedbo Porenja in	Porurja	.	.	.	280
VII. Je zasedba Porurja	mednarodno upravičena?	.	.	.	.	281
Ekspresionizam u H r v a t s k o j, Pokušaj pregleda.
Prof. dr. Ljubomir Marakovič —	Zagreb...................287
I. Historijska skica...................................287
II. Doktrina i forma...................................  293
III. Djela i ljudi.......................................299
Staroslovanska in staroslovenska »svobod a«. Poglavje iz povojne znanosti. Spisal Ljudmil Hauptmann — Ljubljana......................................    305
Epilog k staroslovenski svobodi. Dr. Jos. Mal
— Ljubljana............................................. 335
Francosko slovstvo o Jugoslaviji. Driča Melitta
Pivec — Pariz............................................343
Verski moment v vojaški službi kraljevine SHS. Kaplan Jernej Hafner —	Ljubljana...............347
II. Iz našega kulturnega življenja;
Domoznanstvo. Anton Melik. Jugoslavija II. del, 1. sno-
pič (Dr. K. C.)	    355
Pravoznanstvo. Sadašnji položaj kaznenopravnog za-konodavstva Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Dr. Metod Dolenc (Fran Regally) .  ................................357
Cerkvena zgodovina. Kratka zgodovina katoliške
Cerkve za šole. Alojzij Stroj (Dr.	Jos, Srebrnič)..........359
Leposlovje. Peter Pavel Glavar. Dr. Ivan Pregelj (J. Debevec). — Mati narava pripoveduje. K. Ewald - P. H.
(J. D.). — Fr. Zbašnik. Drobne pesmi	(Dr.	I, P.). — Češke
pravljice. Poslovenil Ivan Lah. (Dr. I.	P.)..............362
Filozofija.' Dr. J. Kratochvil. Uvod	do filosofie.	(Dr. A.
Ušeničnik). —> Almanah kat. dijaštva	1922	(Dr. A.	R.) . .	366
■ ■	m ■	■h	■	■	■h	■	■
Im-m)	M						
Reparacijski problem in zasedba Porurja.
Univ, prof. dr. Ivan Ž o 1 g e r — Ljubljana.
I. Reparacijska obveznost.
1.	— Mirovne pogodbe ugotavljajo, da so Nemčija in njeni zavezniki pravno dolžni poravnati vse škode in zgube, ki so jih s svojim napadom (agression) povzročili aliiranim državam (vladam) kot takim ter njihovim pripadnikom (čl, 231 versailleske mirovne pogodbe). Zakaj pravica zahteva, da storilec »največjega hudodelstva«, ki se je kedaj zgodilo v človeški zgodovini, in ki je prineslo aliirancem 7-5 milijonov mrtvih, 20 milijonov pohabljenih ter poleg nepreglednih zgub na privatni in državni imovini 750 milijard frankov državnih dolgov, poravna škodo, ki jo je povzročil s svojim hudodelstvom.1
Ker pa gmotna sredstva Nemčije in njenih zaveznikov nikakor ne zadostujejo, da bi se mogle poravnati vse storjene škode in zgube, določajo mirovne pogodbe, da imajo Nemči‘a in njeni zavezniki poravnati le one škode in zgube, ki jih je civilno prebivalstvo (la population civile) vsake	/
posamezne aliirane države utrpelo na svojem življenju, telesu in zdravju in na svoji imovini (čl. 232).
Odškodnina, ki jo versailleska pogodba nalaga Nemčiji, torej ni nobena kontribucija, kakor jo je n. pr. frankfurtska mirovna pogodba z 1. 1871 naložila Franciji; kajti takozvanih vojnih izdatkov aliiranih vlad (za opremo, prehrano, vzdržavanje armad, za municijo, utrdbe itd.), ki so se , predvsem krili iz najetih vojnih posojil, Nemčiji in njenim zaveznikom ni treba povrniti. Edino izjemo tvorijo v tem pogledu vojna posojila Belgije (radi kršene nevtralitete), ki ima po pogodbi za ta posojila izvestno prioriteto.
1 Lettre d'envoi (16./VI, 1919) au president de la delčgation allemande de la ržponse des puissances alliees et associees, str. 1, 5.
Ču. 1923.
18
266	»Č	a	s«.
2.	— Daleko največje škode in zgube je utrpela Francija; ona ima relativno največ mrtvih (1,500.000) in njej se je docela opustošilo vse vzhodno-severno ozemlje (10 departementov), t. j. oni del Francije, ki je v poljedelskem in industrijskem pogledu tvoril poglavitno gospodarsko podlago in oporo francoskega naroda. To dejstvo so tudi aliiranci priznali in so radi tega določili, da dobi Francija 52% vse odškodnine, ki jo bo Nemčija plačala, tako da odpade na vse ostale aliirane države skupaj le 48% (od teh 5% Jugoslaviji).
Na račun nemške terjatve je Francija do septembra 1922 izdala že 95 milijard frankov, da rekonstruira opusto-šeno ozemlje, vzdržuje rodbine brez strehe in ognjišča ter rodbine, ki so izgubile svoje reditelje, ker seveda s tem delom in s to pomočjo ni mogla čakati do trenutka, ko se ji izplačajo odmerjene nemške odškodnine. S temi izdatki je pa že itak ogromni vojni dolg napram Angliji (10 milijard) in Ameriki (14 milijard) še za vsoto 95 milijard frankov pomnožila in nosi sedaj finančno breme, ki ga nima nobena država.
Približen pojem o tem, kako je severna Francija opusto-šena in kako velikansko delo je francoski narod že izvršil, da omogoči zopet življenje in gospodarstvo v razdejanem in uničenem ozemlju, nam podajajo sledeče številke;
Od 741.883 porušenih hiš in stavb je bilo 1. septembra 1922 popravljenih 498.721;
od 3,692.135 ha opustošenega polja se je ob navedenemu datumu obdelovalo 1,768.634 ha;
od 22.900 razdejanih tovarn je bilo rekonstruiranih 19.923;
od 58.697 km razdrtih ali poškodovanih železnic je popravljenih 32.650 km.
Pač pa vsi napori, da se rekonstruira 220 zasutih premogovnikov in rudokopov, doslej še niso imeli očividnega uspeha. •Nemci so te premogovnike in rudokope v času od septembra 1915 do 23. junija 1916 zares »do tal« porušili z vsemi tehničnimi sredstvi in s posebno za to »delo« organiziranimi poru-ševalnimi kolonami, tako da je bilo ob koncu vojne nad 80 milijonov m3 vode v njih. Produktiviteta severofrancoskega premogovnega revirja, ki je pred vojno dajal 29 milijonov ton, se je vsled tega znižala na 9 milijonov ton.
3. — Vsa odškodnina, ki jo ima Nemčija poravnati, se je v smislu člena 233 mirovne pogodbe določila v skupnem znesku 132 milijard zlatih mark. Dolg se naj poplača v 30 letih deloma v denarju, deloma v blagu (ladjah, kabljih, premogu, lesu, strojih in drugih izdelkih in potrebščinah), in to po plačilnem načrtu (etat de payement), ki je bil določen z dnem 3. maja 1921,
Kot »priznanje in garancijo« tega dolga je morala Nemčija izročiti reparacijski komisiji zadolžnice (bo n s), in sicer v treh skupinah (A, B, C). Skupina A se glasi na 20 milijard, je brezobrestna in jo je bilo v smislu čl. 135 izplačati v letih 1919, 1920 in prvih štirih mesecih 1. 1921. Kar bi 1. maja tega leta ne bilo poravnanega, se konvertira v zadolžnice B,. ki se glasijo na 30 milijard ter jih je izplačati v letih 1921—1926 in se obrestuje v tej dobi z 2-5%, od 1. 1927 pa z 5%. Ostanek dolga pa krijejo boni C, katerih obrestovanje in amortizacija se pa šele začne, ko bo reparacijska komisija ugotovila zmožnost (capacite) Nemčije za obrestovanje in amortizacijo. Reparacijska komisija je po členu 234 dolžna, da »od časa do časa proučava vire in kapaciteto Nemčije« ter ima pravico podaljšanja plačilnih rokov in spremembe drugih pogojev plačilnega načrta; ni pa upravičena spregledati katerikoli določen dolg.
4. — Nemčija sme vobče svoj dolg plačevati v denarju, v blagu ali s tem, da izvršuje dela v svrho rekonstrukcije porušenega ozemlja. Vendar pa ima po plačilnem načrtu fia eni strani plačtevati gotove svote v denarju in na drugi strani (po čl. 236) v določenih mejah uporabljati svoja gospodarska sredstva (ressources econo-miques) za odplačevanje odškodnine. Sem spada dolžnost, da odda aliirancem del svoje trgovske mornarice in jim odstopi svoje podmorske kablje (aneks III. in VII.); dalje dolžnost, da v svrho »materialne restavracije« porušenega gospodarskega življenja pošilja aliirancem na njihovo zahtevo izvestne količine premoga in premogovnih derivatov, jim oddaja potrebnega železničnega in drugega, posebno stavbenega materiala (kamenje, apno, opeko, cement, les, steklo, hišno opravo), kemikalije, farmacevtične potrebščine itd. (aneksi
IV., V., VI.).
Vendar pa velja vse to le pod splošnim pridržkom, da ima reparacijska komisija, ki odločuje o dajatvah ter količini, roku, prioriteti, ceni dajatev, vsikdar upoštevati »lastne potrebe« Nemčije in mora paziti na to, da se s takimi dajatvami »ne desorganizira gospodarsko življenje Nemčije« same.
5. — Kar se posebno tiče premoga, je v aneksu V. določeno, da mora Nemčija Franciji skozi deset let dajati po 7 milijonov ton in skozi isto dobo diferenco med produkcijo severofrancoskih premogovnikov pred vojno in po nji, toda tako, da ta poslednja dajatev ne sme presegati 20 milijonov ton v prvih petih letih in 8 milijonov ton v zadnjih petih letih. Pri tej določitvi se je med drugimi upoštevalo dejstvo, ki je važno za presojo nemške kapacitete, da je Nemčija že pred vojno zalaga läa Francijo s premogom v količini 6,846.000 ton (1913. 1.) in da je v Alzacijo-Loreno pošiljala 6,910.000 ton, torej v sedaj francosko ozemlje po 13,756.000 ton letno ali po
1,146.000	ton mesečno.
Belgijo pa mora Nemčia zalagati z letno 8 milijonov ton in Luksemburško s količino, ki ji jo je pošiljala pred vojno (t. j. z 4,000.000 ton). Istotako so odmerjene količine Italiji.
Namesto premoga se lahko zahteva koks v razmerju 4 : 3.
Dalje je Nemčija dolžna oddajati Franciji skozi tri leta po 35.000 ton bencola, 50.000 ton katrana in 30.000 ton žveplenega amonjaka.
Pa tudi pri teh dajatvah mora reparacijska komisija paziti na to, da se ž njimi nemška industrija ne obremeni »v ekscesivni meri« (d'une fa<;on excessive). Na vsak način pa ima pri teh dajatvah Francija prioriteto glede premoga, ki ga ji je dajati v nadomestilo premoga porušenih severofrancoskih premogovnikov.
II.	Plačilna zmožnost (kapaciteta) Nemčije.
Nemčija naglaša, da ni zmožna plačati odškodnino v znesku 132 milijard ter zahteva revizijo mirovne pogodbe oziroma znižanje odškodninske vsote.
1.	— Napram tej trditvi se pa poudarja, da ima Anglija, ki šteje le 47,000.000 prebivalcev (napram 65,000.000 Nemčije)
večji dolg, namreč 7-5 milijard šterlingov, kar odgovarja 135 milijardam zlatih mark. »Nemogoče je torej za poštenega človeka trditi,« pravi angleški publicist Ellis Barke r, »da bi dolg 132 milijard mark bilo prehudo breme za nemškega davkoplačevalca.« Treba je le, kakor to mirovna pogodba (§ 12 aneksa II) predpisuje, nemškega davkoplačevalca zares v isti meri obremeniti, kakor so obremenjeni državljani ententnih držav.
Dalje je upoštevati, da Nemčiji za enkrat še ni treba skrbeti za obratovanje in amortizacijo bonov C (82 milijard).
Tudi se ne sme prezreti, da je Anglija Nemčiji spregledala del dolga, ker zahteva od svojih dolžnikov, vključivši Nemčijo, le ohi znesek, ki ga ona (Anglija) dolguje Ameriki.
Pa tudi to je treba upoštevati, da je Francija pripravljena svoje vojne dolgove poplačati z boni C, tako da bi popustek. ki bi ga upniki dali Franciji, prišel Nemčiji v prid.
2, — V istem smislu piše Amerikanec M. M o o d y, da se davčna zmožnost Nemčije od vojne.5sem ni zmanjšala, ampak povečala, ker je vlada davkoplačevalce ves čas štedila in bogatila, državne finance pa upropastila. Ne samo ni izterjavala davkov (dokaz takozvana »Kohlensteuer«), ampak tudi vsote, porabljene za amelioracije industrije in poljedelstva, so ostale neobdačene.
Tudi že citiran angleški strokovnjak Ellis Barker izjavlja, da je resnična (reelna) vrednost poglavitnih virov nemškega premoženja sedaj večja, kakor v prošlosti. »Lastniki premogovnikov, rudokopov, tovarn itd. so vrednost svoje imovine kar največ pomnožili. Podjetja so se v Nemčiji povečala in modernizirala, prebitki in prihranki so se ob tem povečanju in zboljšanju mogli kar najbolj sigurno in koristno investirati.«
Umrljivost v Nemčiji pada in prebitek rojstev stalno raste. Ta prebitek je od 282.120 v letu 1919 poskočil na 666.358 v letu 1920 in na 686.655 v letu 1921. Po priseljevanju se je prebivalstvo v zadnjih letih pomnožilo za 1 milijon, dočim je izseljevanje v primeri s predvojno dobo neznatno.
Nemčija se je pritoževala, ker je po mirovni pogodbi morala oddati aliirancem določene količine živine, češ, da ta oddaja povzročuje umrljivost otrok. Statistika pa kaže, da je
n
umrljivost otrok do 1 leta manjša kakor kedajkoli poprej: od 19-6 v 1. 1904 je padla na 15 v 1. 1913 in na 13 v 1. 1920.
Tudi število zakolov se je pomnožilo: za 50% pri govedi in za 150—200% pri svinjah in ovcah. »Ta statistika kakor umrljivost dece ne dokazuje samo obilnosti živine, ampak tudi blagostanje naroda, ki konsumira več mesa kakor kedajkoli prej.«
lil. Kako je Nemčija doslej izpolnjevala svoje reparacijske
obveznosti?
1. — Od maja do decembra 1921 se je Nemčija držala plačilnega načrta, ugotovljenega s 3. majem 1921. Od začetka
1.	1922 pa je venomer prosila za podaljšanja rokov, ki jih ie reparacijska komisija tudi dovolila. Izvzemši plačila na račun belgijske prioritete Nemčija v letu 192 2 sploh ni efek-tuirala nobenega plačila v denarju.
Vsled tega dejstva, posebno pa, ker Nemčija tudi stvarnih dajatev, predpisanih od reparacijske komisije v nižji meri, kakor jih določa mirovna pogodba, in dasi o njihovi objektivni izvedljivosti po mnenju ententnih držav ne more biti nobenega dvoma, ali sploh ni efektuirala ali pa le ob vse mogočem zavlačevanju (procedes dilatoires), se je posebno v francoskem javnem mnenju utrdilo prepričanje, da Nemčija sploh nima dobre volje izpolnjevati svojih r e -paracijskih obveznosti.
2. — V tem oziru je francoski ministrski predsednik v francoskem parlamentu2 naglašal posebno zaostale oddaje lesa, premoga, azota in kamenja za tlak.
a)	'Nemčija je imela do 30. septembra 1922 oddati za popravo opustošenih krajev 200.000 telegrafičnih drogov in 55.000 kubičnih metrov stavbenega lesa. Oddala pa je do 30. novembra samo 65.000 drogov in 35.000 m3 lesa.
Nemčija se je izgovarjala, da ji trgovci z lesom ne marajo dobavljati lesa za ceno, ki jo e določila reparacijska komisija. Napram temu se pa poudarja, da Nemčiji nikakor ni treba les nabavljati od lesnih trgovcev, ker se že v državnih gozdovih ki se nahajajo samo na levem renskem bregu, dobavlja letno
s Glej »Le Temps« z dne 13. februarja 1923.
900.000	m3 lesa in bi se ob racionalnem postopanju količina mogla dvigniti celo na 1,200.000 m3.
Dalje se ugotavlja, da so ob istem času isti lesotržci prišli ponujat francoskim prekupcem les za ceno, ki je nižja kakor cena, ki jo je določila reparacijska komisi a.
Z ozirom na ta dejstva je reparacijska komisija v seji z dne 26. decembra 1922 ugotovila, da Nemčija »svoje obveznosti, dajati Franciji za 1. 1922 v smislu aneksa IV določeno količino lesa ni izpolnila« in da je ta neizpolnitev v smislu §§ 17 in 18 aneksa »namerna neizpolnitev« (man-quement vMontaire).
b)	Kar se tiče premoga, je Francija za 1. 1922 po pogodbi imela pravico na 19,584.100 t; reparaciska komisija je določila le 13,864.100 t. Vendar pa je Nemčija oddala le 11,710.365 t, torej samo 59 8 oziroma 84 4%.
Tudi v tem primeru je reparacijska komisija ugotovila »n am erno neizpolnitev« dolžnosti.
Posledica neizpolnitve je, da si mora Francija dobavljati premog iz Anglije, ki izvaža po vojni več premoga v Francijo, kakor pred vojno, in da so se morali plavži v Loreni pogasiti.
Zmožnost Nemčije, da odda zahtevano količino premoga, je brezdvomna in se v dokaz tega navajajo sledeče številke:
Reparacijska komisija je celokupno količino premoga, ki bi ga Nemčija morala v 1. 1922 oddati vsem aliirancem skupaj, določila z mesečno 1,000.000 t premoga in 550.000 t kpksa. Ker Porurje producira mesečno 8,0001000 t in ker se v Porurju samem porabi 3,200.000 t, ostane za odvažanje 4’8 milijonov ton premoga in 2 milijona ton koksa. Bilo bi torej treba poslati aliirancem le 20 oziroma 30 % proste k o 1 i č i n e ali pai po 1 vagon na 5 vagonov premoga oziroma po 1 vagon koksa na 3 vagone.
V tem, da taka dajatev ne more biti čezmerna omejitev (restriction excessive) nemške porabe, dalje v tem, da je Nemčija, kakor se je zgoraj omenilo, že pred vojno pošiljala v sedaj francosko ozemlje isto količino premoga, kakor ga je reparacijska komisija predpisala, in slednjič v tem, da so nemški podjetniki tudi v tem primeru francoski industriji ponovno ponu-
jali dobavo premoga,3 vidi francoska vlada in javnost nov dokaz, da Nemčija namenoma noče izpolnjevati svojih reparacijskih obveznosti in da dela na to, da onemogoča in zabrani Franciji vpostavitev in redno nadaljevanje gospodarskega dela in na tak način eskomptira porušitev francoskih premogovnikov v svoj prid.
c) Za daljnji dokaz zle volje Nemčije se navajajo pogajanja za dobavo a z o t a. Ob obilnosti premoga producira Nemčija 340.000 t azota in je 1. 1913 za obdelano polje, ki je bilo za 3 milijone ha večje, porabila le 210.000 t azota. Ko pa je Francija zahtevala, naj se ji odda 60.000 t tega premogovega derivata, se je njenim zastopnikom na eni strani odgovorilo: »Naša produkcija niti za naše domače potrebe ne zadostuje«, na drugi strani se jim je pa reklo: »Ako hočete absolutno imeti azot, se nam morda posreči, da ga dobimo, ali mi ga hočemo prodati le francoskim poljedelcem samim, ne maramo ga pa dati na račun reparacij.«
In tako je z vsem, pravi ministrski predsednik, naj gre za azot ali premog ali les.
d) Po dogovoru, ki ga je reparacijska komisija odobrila s sklepom z dne 30. septembra 1921, je imela Nemčija oddati mesečno 16.600 t kamenja za tlak. 70.000 t, ki bi naj bile oddane koncem decembra 1921, so došle šele koncem septembra 1922. Ker je pa Nemčija delala težave glede dobavnih pogojev in cene, se je količina dobave dogovorno znižala na 7500 t mesečno, ali tudi od teh je Nemčija prestirala le tri četrtine.
Francija vidi tudi v tem dokaz pomanjkanja dobre volje, ker se vendar ne da trditi, da bi Nemčija ne imela dovolj kamenja, ker ničesar ne stori v svrho redne dobave, ker dela pri izvrševanju teh dobav neprenehoma težave in šikane in ker dovoljuje, da se kamenje, ki ga dolguje Franciji, izvaža v inozemstvo.
IV. Prošnja Nemčije za moratorij in angleško-francoska
pogajanja.
1.	— Nemčija, ki reparacijskih obveznosti v 1. 1922 ali sploh ni izpolnjevala ali le neredno in nepopolno, je pa povo-
3 Francoski ministrski predsednik navaja v svojem govoru dne 12. februarja korake, ki sta jih meseca decembra 1922 Stinnes in Silberberg v tem smislu storila »par les voies les plus officielles«.
Univ. prof. dr. Iv. Žolger: Repar, problem in zasedba Porurja'; 273
dom padca nemške marke z noto z dne 14. novembra 1922 stavila na reparacijsko komisijo naravnost prošnjo, prvič da se ji dovoli za dobo treh do štirih let splošen moratorij, t. j. za vsa plačila v denarju in v blagu, in drugič da ententne države sodelujejo pri akciji za po-vzdigo in okrepitev markinega tečaja. Ta akcija bi se naj izvedla na ta način, da se dovoli Nemčiji mednarodno posojilo v znesku 500 milijonov zlatih mark in da bi Nemčija v isto svrho dala na razpolago tudi 500 milijonov zlatih mark.4
S to zahtevo je reparacijski problem stopil za aliirane države v kritičen stadij. Ne samo, da se naj te države za razmeroma dolgo dobo odrečejo vsem reparacijskim dajatvam, ki igrajo v njihovih budžetih odnosno za rekonstrukcijo porušenega ozemlja veliko vlogo, ampak one naj bi še iz svojega dovolile Nemčiji posojilo.
Pogajanja, ki so se o tem vodila med aliiranci meseca decembra ip januarja najprej v Londonu in potem v P a -rizu, so v resnici imela kritičen potek. Pokazalo se je naposled med Anglijo na eni strani in Francijo, Belgijo in Italijo na drugi strani nasprotje v naziranju, ki se ni dalo premostiti in ki je imelo končno za posledico, da so se slednje države odločile za samostojno akcijo v Porurju.
2.	— Vzroki tega nasprotja tičijo v različnih materialnih interesih in potrebah, v različnem presojanju smotre-nosti splošnega moratorija in last not least v globokem nezaupanju, ki se je polastilo posebno francoskega in belgijskega javnega mnenja glede dobre volje Nemčije, izpolnjevati repara-cijske obveznosti.
Anglija pri reparaci skih prestacijah sploh ni posebno zainteresirana. Udeležena je pri njih z razmeroma majhnim procentom in tudi za njen državni proračun reparacije ne pridejo v poštev. Pač pa ima veliki interes na tem, da je Nemčija dober odjemalec in plačevalec in da se torej vpo-stavi njen kredit. Radi tega je Anglija podpirala idejo moratorija, ker je mnenja, da bi si Nemčija z njim zares mogla popraviti svoje finance in ker bi bila z urejenim kreditom tem bolj v položaju, da poplača svoj reparacijski dolg.
* Nota v »Journal des Debats« (Edition hebd.) 17. febr. 1923, str. 813.
Vsled tega je zastopala na konferencah projekt, ki ga je izdelal John Bradbury in ki sloni na ideji, da se nudi Nemčiji z moratorijem daljši oddih, in to brez kakih finančnin kontrol za dobo moratorija in tudi brez garancij za to, da bi po preteku moratori a Nemčija redno izpolnjevala svoje obveznosti, ker bi vse take kontrole in garancije bile kvarne za smotre, katerim naj služi moratorij.
Za Francijo pa ima reparacijski problem ves drug pomen kakor za Anglijo. Za Francijo tvori redna izvršitev plačilnega načrta finančno \vprašanje prvega reda, ker je cela sanacija njenega budžeta odvisna od točnega po-plačevanja reparacij.
Dalje Francija nikakor ni mnenja, da bi se od moratorija, posebno pa še od takega brez vseh kontrol in garancij, mogli pričakovati učinki, ki jih predpostavlja Anglija, ker sploh dvomi o dobri volji Nemčije, plačevati reparacije. Nemčija si po njenem mnenju do sedaj ni prav nič prizadevala, da bi izpolnila svoje obveznosti, in tudi ni ničesar storila, da bi zabranila, da marka ne zgubi svoje vrednosti. Opustila je vsako reformo financ, vsako primerno obdačenje posebno velike industrije, ni nič podvzela proti izvažanju mobilnega kapitala v inozemstvo (ministrski predsednik je označil v parlamentu to izvažanje kot »scandale permanent«), nasprotno pa je trosila denar za izdatke, ki, kakor gradbe železnic, kanalov, trgovske mornarice, podpiranje industrije niso neobhodno potrebni.
Tako postopanje je dokaz, da je zatrjevanje Nemčije, da reparacijske obveznosti presegajo njeno kapaciteto, neutemeljeno in neresnično in francoski zastopnik v reparaciski komisiji se je izrazil, da celo izgleda, kakor da bi padec marke bilo Nemčiji sredstvo, .da »z absurd urno.m razreši reparacijski proble m«.
3.	— Francija je torej angleški projekt ostro kritikovala. Ta projekt ni nič drugega kakor temeljna revizija, da popolno porušen j.e (destruction complete) mirovne pogodbe, v kolikor, gre za reparacije in za organizacijo in funkcioniranje reparacijskega dela. Morala bi se med pogodbeniki mirovnih pogodb delati in skleniti nova pogodba, katero bi morali razni parlamenti odobriti in države ratifici-
rati; in vse to le zato, da se da Nemčii nov kredit zaupanja (nouveau credit de confiance), in to brez vsake garancije.
Kakor je ministrski predsednik izvajal v parlamentu, bi se po angleškem načrtu reparacijski dolg Nemčije znižal na 20 do 26 milijard zlatih mark, tako da bi Francija, ki je že dosedaj namesto Nemčije izdala 100 milijard frankov, končno dobila borih 11 milijard zlatih mark odškodnine (koliko bi pač od svote prišlo na Jugoslavijo?). Pa tudi za to reducirano reparacijsko terjatev angleški projekt ne predvideva nobene garancije.
Kljub tej redukciji nemške obveznosti bi pa ostalo vprašanje vojnih dolgov med aliiranci in suspenso; le-ti bi morali eventualno te dolgove v polnem obsegu poplačati, ne da bi se pa njihove reparacijske terjatve poravnale.
Na mesto reparacijske komisije postavlja angleški načrt nov organ, ki bi sestojal iz Angleža, Francoza, Amerikanca, Italijana, Belgijca, odposlanca kake nevtralne države ter iz nemškega finančnega ministra. In ta kolegij bi o vseh vprašanjih, tudi o takih, pri katerih je po mirovni pogodbi potrebna soglasnost, sklepal z večino glasov, tako da bi se Francija s svojimi 52% terjatvami morala podvreči večinskemu sklepu, ki bi morda ugotovil novo znižanje terjatve.
Francija, Belgija in Italija so vsled tega v pogajanjih znižanje nemške obveznosti in revizijo mirovne pogodbe odklonile. Bile so voljne pristati le na kratek in delni moratorij, in tudi to le pod pogojem, da da Nemčija garancije, da se moratorij zares porabi v popravo nemškega kredita in da bo po poteku moratorija Nemčija zares efektuirala svoja plačila, V prvem pogledu naj bi se v smislu mirovne pogodbe nemško finančno gospodarstvo postavilo pod učinkovito nadzorstvo, ki naj bi pazilo, da se inflacija nemškega papirnatega denarja ustavi, da se izvedejo davčne reforme in da se zabranijo nepotrebni izdatki in izvažanje nemškega kapitala v inozemstvo.
V drugem pogledu pa naj dobijo aliiranci zastavila (g a g e s) v roke. V to svrho se naj odpošlje v Porurje i n t e r -aliirana komisija inženirjev, ki bi naj nadzorovala, da se od reparacijske komisije določeni program glede odpošiljanja premoga, koksa, lesa itd. izvršuje. Aliiranci bi naj
dobili pravico in možnost, da odredijo, če bi bilo treba, v državnih gozdovih sekanje lesa, da izvršijo pri zasebnikih rekvi-zicije, da zasežejo določene carinske dohodke itd. S takimi ekonomskimi zastavili bi se mogel v primeru potrebe izvršiti pritisk posebno na veliko industrijo, »to nezaslišano silo, ki se je dosedaj najodločneje upirala izvršitvi versailleske pogodbe, ki je pospeševala izvoz deviz in zlata in ki se je vzdržavala in razvijala na račun in škodo nemške države in nemškega naroda«.
Ker je pa bila Anglija mnenja, dä je kontrola nemških financ in zasega zastavil nezdružljiva s smotrom', da se vpostavi zaupanje v nemški kredit, pogajanja niso vedla do sporazuma. Francija, Belgija in Italija so se torej odločile, da si iščejo pravico z lastno akcijo.
V, Zasedba Porurja.
1.	— Dne 11. januarja 1923 sta Francija in Belgija ob ude-ležitvi Italije poslali misijo inženirjev in funkcionarjev v Porurje (na desnem bregu Rena, severno od Kolina, z mesti Essen, Oberhausen, Bochum itd.), da nadzorujejo delovanje premogovnega sindikata (Kohlensyndikat) in prometno obratovanje. Obenem so vkorakale v ozemlje francoske in belgijske čete v količini dveh pehotnih in ene konjeniške divizije, da ščitijo misijo in zasigurajo izvršitev njenih odredb.
V noti, ki se je dne 10. januarja z dvema prilogama izročila nemški vladi/’ da se ji naznani sklep omenjenih držav, r,e izjavlja, da ima misija nalogo, da nadzoruje točno izpolnjevanje obveznosti, ki jih ima po versailleski mirovni pogodbi Nemčija glede stvarnih dajatev.
Misija je dobila polno moč, da daje upravnim organom, trgovskim in industrijskim korporacijam, zvezam delodajalcev in delojemalcev naročila glede razdeljevanja premoga, koksa itd. in glede uporabljanja prometnih sredstev. Posebno mora misija gledati na to, da premogovni sindikat zasigura najprej pošiljatve, ki jih določa reparacijska komisija, ter zadovolji potrebe zasedenega Porenja in Porurja in da razpolaga le z ostankom po svojem preudarku.
5 Besedilo note in prilog v »Le Temps« z dne 12. januarja 1923.
Misija je pooblaščena, da si pridobi vse podatke, ki so ji potrebni za izvrševanje njene naloge. V to svrho se sme podati v pisarne, rudokope, tovarne, kolodvore in vpo-gledati v listine, dokumente in statistike.
Sicer pa ostane uprava lokalnih oblast e v nedotaknjena in se misija nikakor ne bo vmešavala v normalni potek gospodarskega in socialnega življenja.
Tudi ni smatrati čet, ki misijo spremljajo, za vojno zasedbo; njihov namen je le, da ščitijo misijo in da zasigurajo izvršitev njenih odredb.
Nota končno poziva nemško vlado, da izda lokalnim oblastvom in gospodarskim organizacijam in činiteljern potrebna navodila v svrho primernega sodelovanja z misijo.
Ako bi pa oblastva, organizacije in činitelji skušali m i sijo in njeno stražo ovirati v izvrševanju naloge, ki jim je naložena, . ali ako bi skušali povzročati nemire in motiti normalno življenje in delo, si prizadete države pridržujejo pravico, da uveljavijo vse potrebne sankcije.
Motivirale so se te odredbe z dejstvom, da je repa-racijska komisija v smislu § 17. in 18. aneksa II (v 8. delu vers. pog.) ugotovila, da Nemčija ni izpolnila obveznosti, ki jih je po pogodbi imela glede oddajanja premoga, lesa itd. in da je nastopil primer, v katerem imajo po navedenih določilih oškodovanj države pravico, da uporabljajo prisilna sredstva.
2.	— Nemčija je drugi dan (12, januarja 1923) odgovorila z noto, v kateri izjavlja, da odločbe reparacijske komisije ter navedena določila ne vsebujejo nobene pravne podlage za akcijo v Porurju in da je ta akcija kršenje mednarodnega prava in versailleske pogodbe. Po mirovni pogodbi imate Francija in Belgija v primeru, da se od reparacijske komisije naročena dajatev premoga in lesa ni izvršila, le pravico zahtevati odškodnino v denarju. Izključeno pa je, da bi se na podlagi § 17. in 18. smele uveljavljati druge odredbe. P& tudi če bi bili dani pogoji navedeni v § 17. in 18., 'bi mogle priti v poštev le ekonomske in finančne odredbe, ne pa take, ki posegajo v teritorialno suvereniteto Nemčije. Nadalje ne morejo po pogodbi p o e d i n e države
uveljavljati represalij radi kršenja reparacijskih obveznosti, ampak ta pravica pristoja aliiranim državam le skupno.
Nemška vlada protestira torej slovesno pred vsem svetom proti nasilju, ki se vrši proti narodu, ki se ne more braniti in tudi ne mara rabiti sile, da ne bi s tem kršil svetovnega miru.
Vlada odklanja sodelovanje pri izvrševanju fran-cosko-belgijskega načrta in izjavlja končno, da ustavi vse nadaljnje prestacije Franciji in Belgiji, dokler bo trajal ustvarjeni položaj,
, Istotako označuje vlada v svoji proklamaciji na nemški narod zasedbo Porurja kot »nov čin nasilja«, kot »kršitev miru, prava in pogodb«.
V noti, naslovljeni na tuje vlade, protestira vlada proti »nezaslišanemu nasilju, kršitvi mirovne pogodbe in mednarodnega prava«.
Obenem je nemška vlada poslala svojega pariškega poslanika na dopust, vendar pa ni prekinila diplomatičnih vezi s Francijo in Belgijo.
3.	— Odslej gredo dogodki svojo pot.
Nemška vlada je res ustavila vse prestacije Franciji in Belgiji. Za ekspedicijo že pripravljene količine premoga so se razdelile železnicam, plinarnam in elektrarnam, vlaki z živino (reparacije in restitucije) so se na meji zadržali.
Podjetnikom in delavcem, ki so na podlagi sporazuma z misijo bili voljni nadaljevati pošiljanje blaga v Francijo in Belgijo, je vlada prepovedala izvrševati naročila misije.6 Vsled tega je premogovni sindikat odpovedal vse pogodbe ter zapustil s svojim arhivom Porurje in se premesti! v Hamburg. Vlada je nadalje skušala povzročiti zastoj vsega železniškega, poštnega, telegrafskega obrata z uprizoritvijo splošne stavke.
Na drugi strani sta pa Francija in Belgija naložili podjetnikom, ker niso hoteli efektuirati dolžnih dajatev, globe, ki so se stopnjevale po vrednosti namenoma opuščenih prestacij.
0 Komunike belgijskega ministrskega predsednika z dne 7. marca 1923. »Journal des Dčbats«, Ed. hebd. str. 442,
Radi obstrukcije in sabotaže je bilo do 20. februarja 1923 izgnanih iz Porurja 283, iz Porenja 55 višjih funkcionarjev, ki so se nadomestili z nižjimi.7
Ker sta Francija in Belgija ugotovili, da je poset in nastop nemškega državnega kanclerja v Porurju povzročil nevaren pokret med velikimi industrijci in državnimi funkcionarji, sta obvestili nemško vlado, da v svrho preprečitve »krvavih nemirov« ne dovolite ministrskih posetov v zasedeno ozemlje/
Dalje sta Francija in Belgija prepovedali izvoz premoga in	metalurgičnih	izdelkov	iz Porurja	v
nezasedeno nemško ozemlje.9 Analogno odredbo je Visoka interaliirana	komisija uveljavila	za Porenje glede blaga	in
izdelkov tega ozemlja.10
Ker je	Nemčija ustavila vse	reparacijske	prestacije	za
Francijo in Belgijo, je reparacijska komisija v seji z dne 16. januarja 1923	ugotovila daljne	»namerne	neizpol-
nitve« reparacijskih obveznosti in o tem obvestila vlade. Tudi je rep. komisija odločila, da je s splošno ustavitvijo pre-stacij prošnja Nemčije z dne 14. novembra 1922 za moratorij zapadla (caduque) in da stopijo vsled tega vse določbe plačilnega načrta z dne 3. maja 1921 zopet v veljavo.
Na to je nemška vlada odgovorila, da je prestacije ukinila le napram Franciji in Belgiji, in sicer, »radi invazije teh sil v Porurje, ki nasprotuje pogodbi« in le za dobo te »invazije«. To pa je njena »nedvomna pravica«, radi česar se ne more govoriti o kaki neizpolnjeni dolžnosti in nemška vlada protestira proti konstataciji take neizpolnitve,11
7 »Journal des Debats«, Ed. hebd. du 23/2 1923, str. 339.
8 Komunike z dne 10. februarja 1923, ibidem str. 289.
8 Komunike z dne 10. februarja 1923, str. 289.
10 Komunike z dne 13. februarja 1923, ibidem str. 291.
11 Besedilo note v »Journal des Dčbats«, Ed. hebd, z dne 9. febr, 1923, str. 256. — Ministrski predsednik je podal v francoskem parlamentu 20. februarja 1923 sledečo statistiko: zasedeno Porurje: površina 2800 km5, prebivalcev 3 milijoni, rudarjev 450.000, letni premog 90 milijonov ton, koksovih peči 14.200, koks na dan 90.000; nezasedeno Porurje: površina 500 km5, prebivalcev J/> milijona, rudarjev 50.000, letni premog 90 mlijonov ton, koksovih peči 300. Tehniško osobje šteje približno 1000 do 1200. Okupacijske sile vršijo samo kontrolo nad obrati, in sicer potom 60 inženirjev.
Po tem pregledu dejstev nastane vprašanje, kako je presojati zasedbo Porurja s stališča mednarodnega prava; ali zasedba odgovarja pravu ali pa jo je smatrati, kakor trdi Nemčija, za »čin nasilja, prelom mednarodnega prava in mirovne pogodbe«?
VI.	Pravna razlika med zasedbo Porenja in Porurja.
Po nespornem mednarodnem pravu je le v dveh primerih dopustno, da država stopi s svojimi funkcionarji in četami na ozemlje tuje države in tam vrši upravne čine: prvič, če je tuja država sama v to privolila, drugič, če je opravičena, da na tak način reagira proti storjeni mednarodni krivici (represalija).
1.	— V prvem slučaju gre za čin samoodločbe prizadete stranke, ki ga more storiti iz kateregakoli vzroka. K zasedbam te vrste spada tudi zasedba nemškega ozemlja ob levem bregu Rena. V to zasedbo je Nemčija v versail-leski mirovni pogodbi izrecno privolila in po pravnem vzroku se ta zasedba nanaša na dejstva, ki so se zgodila pred sklenjeno pogodbo. Ta zasedba je ena izmed pravnih posledic, ki jih mora Nemčija trpeti, ker je vojno započela s protipravnim »napadom« (par 1'agression, čl. 231) in prelomom mednarodnih pogodb in ker jo je vodila na načine, ki nasprotujejo mednarodnemu pravu.
Po določilih versailleske pogodbe (čl. 428—432) tvori za dobo 15 let predvidena zasedba Porenja splošno »garancijo izvrševanja« (garantie d'execution) mirovne pogodbe Zasedba bodi predvsem pritisk na Nemčijo, 3a vestno izpolnjuje pogodbene obveznosti. Ima pa tudi namen da kot vojna straža (garde militaire) prepreči nov vpad v sosedno ozemlje.
Tem različnim smotrom so prikrojene določbe mirovne pogodbe o zasedbi.
Na eni strani je določeno (čl. 249, 431), da se zasedeno ozemlje izprazni stopnjema v 3 etapah od 5 do- 5 let ali sploh docela še pred potekom 15 let, ako bo Nemčija v teh dobah »vestno izpolnjevala« pogodbene obveznosti, oziroma kadar je izpolnila »vse obveznosti« (tous les engagements).
Na drugi strani je pa določeno (čl. 429, zadnji odst.), da se more, če bi po preteku 15 let po mnenju aliiranih držav »ne
bilo zadostnih garancij proti neprovociranemu napadu Nemčije«, zasedba v oni meri podaljšati, ki bi bila v svrho takih garancij potrebna.12
Poleg tega je pa za izvesten primer zasedba Porenja predvidena tudi kot represalija proti kršenju specialnih reparacij-skih obveznosti (čl. 430), o čemer se bo pozneje govorilo.
2.	— Zasedba Porurja pa ima povsem drug pravni značaj kakor zasedba Porenja.
To v pogodbi n e predvideno zasedbo sta Francija in Belgija enostransko izvedli in to pod naslovom represalije proti kršenju mirovne pogodbe. Iz tega sledi, da je zasedba Porurja le tedaj pravno upravičena, če je Nemčija kršila mirovno pogodbo in s tem storila mednarodni delikt in če sc more zasedba po načinu in obliki smatrati za dopustno mednarodno represalijo. Sicer bi zasedba sama bila mednarodni delikt, čin nasilja, kakor zatrjuje Nemčija, in bi bila le-ta upravičena, zasedbi se upirati.
VII.	Je zasedba Porurja mednarodno upravičena?
V noti, izročeni nemški vladi dne 10. januarja se kot vzrok zasedbe navaja dejstvo, da Nemčija ni poslala Franciji in Belgiji od reparacijske komisije določenih količin premoga in lesa. S tem se zasedba označuje kot represalija proti kršenju mednarodnih obveznosti.
Zasedba je torej upravičena prvič pod pogojem, da je Nemčija v resnici zagrešila mednarodni delikt in drugič da sta Francija in Belgija upravičeni izvršiti represijo delikta na način, kakor sta to storili.
Kar se tiče najprej kršitve obveznosti, ki je pogoj uveljavljanja mednarodne sile, je ugotovljeno, da je reparacijska komisija količine premoga in lesa, ki ga naj odda Nemčija, pravilno in v mejah mirovne pogodbe določila in Nemčiji notificirala. Predpisala je manj kakor predvideva pogodba in je v vsakem
la Versailleska pogodba, čl. 429, zadnji odstavek: »Si ä ce moment, les garanties contre une agression, non provoquee, de l'AUemagne n'etaient pas considčrees comme süffisantes par les Gouvernements allies et associes, 1‘čvacuation des troupes d'occupation pourrait etre retardče dans la mesure jugče nčcessaire ä l’obtention des dites garanties.
primeru uvaževala lastno potrebo Nemčije in faktično možnost oddaje (prim. spredaj, str. 268, 270 ss.).
Po mirovni pogodbi (§ 14. aneksa II k čl. 233) so odločbe, ki jih reparacijska komisija ukrene v okviru svoje kompetence, končno veljavne in »so takoj izvršilne« (seront aus-sitöt executoires, shall forthwith become binding), ne da bi bila dopustna daljnja pravna sredstva ali druge formalitete (sans autre formalite, without further proceedings). Z odločbami reparacijske komisije, da mora Nemčija poslati v določenih rokih določene količine lesa in premoga, so se torej v smislu mirovne pogodbe ustvarile za Nemčijo končnoveljavne in p r a -vomočne mednarodne obveznosti. Vsaka kršitev mednarodne obveznosti je mednarodni delikt, ki ima za državo, ki je prekršila obveznost, mednarodno represijo za pravno posledico.11 Nemčija svoje obveznosti ni izpolnila. Sama ne taji tega dejstva ter je to dejstvo pravomočno ugotovljeno po repa-racijski komisiji, ki je izrekla, da je v smislu § 17. in 18. aneksa II neizpolnitev »namerna« (manquement volontaire). S tem je pa pravomočno in končno veljavno tudi ugotovljeno, da so dani pogoji za prisilno postopanje proti Nemčiji.
Nemčija pa v svoji noti uveljavlja, da imate Francija in Belgija le pravico, da terjate za izostale dajatve odškodnino v denarju, nimate pa pravice do uporabe prisilnih sredstev, ter se sklicuje pri tem na reparacijsko komisijo, ki se je baje dne 21. marca 1921 izjavila v tem smislu.
To naziranje je brez dvoma pogrešno. Nasprotuje splošnemu mednarodnemu pravu in posebnim določbam mirovne pogodbe. Ako se je reparacijska komisija res kdaj v tem smislu izrazila, je s svojo izjavo prekoračila določbe mirovne pogodbe.
Naziranje Nemčije bi bilo le v tem primeru upravičeno, ako bi šlo za alternativne obveznosti, pri katerih ima zavezanec izbiro prestirati ta ali oni predmet.14 Toda v našem primeru ne gre za alternativne obveznosti.
Mirovna pogodba postavlja dajatve in natura izrecno nasproti dajatvam v denarju in jih utemeljuje s tem, da je treba
13 Cfr. Ž o 1 g e r , »Kršitev mednarodne obveznosti in njena pravna posledica«, v Zborniku znanstvenih razprav jurid. fakultete v Ljubljani II. str. 10 ss.
11 Cfr. moja izvajanja I. c., str. 14.
da v izvestni meri Nemčija s svojimi ekonomskimi sredstvi »direktno« pripomore k »materialni ob no v i t v i opustošenih pokrajin«, in da nadomesti (rem-placement) uničene ali take predmete, ki si jih ententne države vsled opustošenja svojega ozemlja ne morejo dobavljati.15
Ravno na stvarno dobavo merijo vse določbe čl. 236 in aneksov III—VI. Sicer bi bile vse te minuciozne določbe brez smisla in bi bilo zadostovalo reči vobče, da je Nemčiji na izbiro, ali poplača dolg 132 milijard v denarju ali v blagu. Te določbe nikakor niso le v prid in korist Nemčije-dolžnika, ampak predvsem v prid in korist aliirancev, da dejansko in pod pogoji, ki so v pogodbi določeni, dobijo in natura reči, ki so jim neobhodno potrebne za obnovitev gospodarskega življenja. '
Iz tega pa sledi, da je Nemčija s tem, da ni oddala teh reči, v resnici kršila svojo obveznost in storila mednarodni delikt in da je zapadla pravni posledici mednarodnega delikta, ki je uveljavljenje mednarodne sile. V trenutku, ko je reparacijska komisija delikt ugotovila končnoveljavno in pravomočno (§ 14 aneksa II), se je mogla započeti prisilna akcija.
2.	Kar se tiče načina prisilne akcije, je treba uvaževati, da je represalija, ki v mednarodnem pravu vrši isto funkcijo kakor v državnem pravu eksekucija in kazen, pravni institut in da se vsled tega sme vršiti le v onih oblikah in mejah, ki jih določa pozitivno mednarodno pravo.16 Kot take meje pridejo v poštev čas izvrševanja represalije, prisilna sredstva, katera se smejo v danem primeru uporabljati ter subjekt, ki je poklican vršiti represalijo.
Vprašanje časa je s pravomočno ugotovitvijo reparacijske komisije, da je Nemčija kršila svojo obveznost, že razjasnjeno.
lr> Čl. 236: »LAIlemagne acceptc, c n o utr e, que ses ressources 6co-nomiques soient directement affectees aux rčparations (rcstaurations materielles).« — Aneks. IV, § 1.: »Les Puissances alližes et asspcičes exi-gent et 1‘Allemagne accepte, que 1'Allemagne, en satisfaction partielle de ses obligations definies par la präsente Partie, a p p I i q u e ses ressources 6conomiques directement ä la restauration materielle des rčgions envahies,..« Prim. dalje § 2 aneksa II, §§ 2, 10 aneksa V.
'* Glej moja izvajanja 1. c. str. 105 ss,
:	-	,	j;
V
Ostane še vprašanje, ali je bila zasedba Porurja pravilno sredstvo represije, in ali sta Francija in Belgija upravičeni, da sami uveljavita prisilno akcijo.
Nemčija trdi, da bi prisilna akcija, tudi če bi bili dani zanjo pravni pogoji, mogla obstojati le v odredbah, s katerimi se ne posega v suvereniteto nemške države čez njen teritorij. Le gospodarske in financialne odredbe, ki se vršijo izven nemškega teritorija, bi v smislu § 17 in 18 aneksa II bile po nemškem naziranju dopustne. Dalje trdi Nemčija, da morejo ukreniti take odredbe aliirane države le skupno, ne pa le nekatere izmed njih.
Glede teh vprašanj velja v mednarodnem pravu, če ni posebnih določil, načelo, da ima pravico reakcije država, napram kateri se je prekršila obveznost, in da drugič sme uporabljati v to svrho vsa sredstva, ki pravno niso izključena.17
Kot posebne določbe pridejo v našem primeru v poštev le §§ 17 in 18 aneksa II, na katere se tudi Nemčija poziva.
Ti §§ se glase:
§ 17. V slučaju, da bi Nemčija ne izpolnila katerekoli izmed obveznosti, katere ji nalaga ta del pogodbe (sc. del VIII. reparacije), bo komisija (reparacijska) takoj javila to neizpolnitev vsaki izmpd prizadetih držav ob-enpm s predlogi, ki se ji bodo zdeli primerni, glede odredb, katere bi bilo potrebno odrediti vsled te neizpolnitve.
§ 18. Odredbe, ki jih bodo zvezne in združene države imele pravico odrediti v slučaju namerne neizpolnitve od strani Nemčije in glede katerih se Nemčija zaveže, da jih ne bo smatrala za sovražne čine, morejo vsebovati ekonomske in finančne prohibicije in represalije in sploh vsako -jake druge odredbe, ki bi jih dotičnevlade v danih okolnostih smatrale za potrebne.18
17 Glej moja izvajanja 1. c. str. 116 ss.	__
18 Versailleska pogodba, Partie VIII, Aneks II,	§ 17 in	18:
§ 17. En cas de manquement par l'Allemagne ä l'exčcution	qui	lui
incombe de l'une quelconque des obligations visčes ä la presente Partie du pržsent Tratte, la Commission signalera immčdiatement cette inexe-cution ä chacune des Puissances interessees en y	joignant	toutes	propo-
sitions qui lui paraitront opportunes au sujet des	mesures	ä prendre	en
raison de cette inexčcution.
Te določbe nam dajejo jasen odgovor na vprašanje, kdo sme uveljavljati represijo radi neizpolnitve reparacijskih obveznosti in s katerimi sredstvi.
3.	— Glede subjekta, ki ima pravico uveljaviti represalijo, določa § 17., da ima reparacijska komisija o tem, da se obveznost dajatve ni izpolnila, obvestiti državo, ki je po neizpolnitvi prizadeta, in pravi dalje § 18., da imajo d o -t i č n e vlade pravico do vseh odredb, ki bi jih v danih okoln-nostih smatrale za potrebne. O tem, da bi ententne države smele le skupno ali kolektivno storiti prisilne korake, ni nobenega govora. Ker bi taka omejitev tvorila izjemo od splošnega načela, bi morala biti v pogodbi izrecno ugotovljena. Obenem bi pa, kakor se je to glede kršitve izvestnih mednarodnih dolžnosti zgodilo v paktu Društva narodov, morale biti določene modalitete, po katerih naj se izvrši taka kolektivna akcija, pri kateri'bi sodelovalo kakih 20 ententnih držav.
Dajatvene obveznosti so individualno določene, ker merijo na dobavo materiala, ki ga potrebujejo p o e d i n e države. Glede nekaterih predmetov (premog, koks itd.) je ta individualizacija izvedena že v pogodbi sami (aneksa IV, V), v podrobnem pa vrši individualizacijo dajatev reparacijska komisija s svojimi naročili, ki odrejajo, da ima Nemčija ta in ta določeni material poslati tej in tej določeni državi in se v pogodbi (§ 10. aneksa V) izrecno naglaša, da vrši komisija ta posel kot posredovalka (intermediaire) med Nemčijo in d o -t i č n o državo.10
Če /torej Nemčija ne izpolni obveznosti, ki jih dolguje Franciji in Belgiji, sta le Francija in Belgija oni prizadeti državi, ki sta kot »gouvernements respectifs« po § 18. upravičeni, započeti prisilno akcijo.
§ 18. Les mesures que les Puissances alliees et associees auront le droit de prendre en cas de manquement volontaire par 1'Allemagne, et quc 1'Allemagne s'engage ä ne pas considčrer comme des actes d'hosti-litčs, peuvent comprendre des actes de prohibitons et de reprčsailles čconomiques et financičres et, en gčneral, telles autres mesures que les Gouvernements respectifs pourront estimer nčcessitčes par les circonstances.
18 Prim. tudi določbo § 12. aneksa II, v kateri je rečeno, da je reparacijska komisija zastopnik ententnih držav »za njihove d o -tične deleže« in tudi to le, v kolikor gre za prejemanje, razprodajanje, shranjevanje in razdeljevanje reparacijskih dajatev.
4. — Kar se tiče prisilnih sredstev, ki se smejo uporabljati, določa § 18. izrecno, da smejo prizadete države uporabljati ekonomske in financialne represalije, razen tega pa »v s a k o j a k e druge odredbe, ki bi jih v danih okolnostih smatrale za potrebne.« Ne samo torej, da § 18. ne ugotavlja nobene omejitve v izbiri prisilnih sredstev, ampak nasprotno, on določa svobodo v izbiri teh sredstev. Nemška nota torej stoji v diametralnem nasprotju z določbo § 18., na katero se poziva.
Vso neutemeljenost nemške teze, po kateri bi bila zasedba nemškega ozemlja izključena kot represalija proti kršenju reparacijskih obveznosti, pa kaže činjenica, da mirovna pogodba sama (čl. 430) predvideva tako zasedbo za sankcijo reparacijskih obveznosti. Če bi namreč Nemčija po tem, ko se je zasedeno Porenje že deloma ali do cela izpraznilo, ne hotela izpolnjevati svojih reparacijskih dolžnosti, za kar je, kakor zgoraj omenjeno, predviden rok 30 let, bi se izpraznjene zone »takoj zopet zasedle« (seraient immediatement occupees de nouveau).
Iz vsega tega sledi, da je zasedba Porurja po Franciji in Belgiji v vseh ozirih, ki pridejo za pravno dopustno represalijo v poštev, vskladu z mednarodnim pravom sploh in z mirovno pogodbo posebej in da so povsem neutemeljene trditve nemške note, po kateri se v zasedbi Porurja krši mednarodno pravo in mirovna pogodba, da je ta zasedba čin nasilja itd.
5. — Iz dejstva pa, da je zasedba Porurja po povodu, kakovosti in obliki povsem upravičena represalija, tudi sledi, da niti Nemčija niti druge države ne smejo motiti okupacijskih držav v izvrševanju represalije.' Države, ki pod pogoji in v mejah, ki jih določa pravo, izvršujejo represijo proti kršenju mednarodne obveznosti, izvršujejo lastno pravico, ki jo jim jamči pozitivno mednarodno pravo, in se s tako pravilno izvedeno represalijo ne krati pravica nikogar.20
Zategadelj Nemčija ni upravičena, da se stavi zasedbi v bran, da skuša organizirati odpor prebivalstva proti okupacijskim organom, da je ustavila nadaljnje prestacije.
*,n Glej moja izvajanja 1. c. 110.
S takim početjem krši dolžnost, trpeti upravičeno eksekucijo, in zagreši nov delikt, ki upravičuje okupacijske oblasti k represalijam proti deliktičnemu počenjanju. To že sledi iz bistva represalije in je še izrecno ugotovljeno v citiranem § 18., v katerem se	Nemčija zaveže, da	represalij	ne	bo
smatrala	»za sovražen či n«.
Pa tudi	druge države nimajo	pravice, motiti	izvršitev
represalije z	»nezaželjeno« ali	»nenaprošeno«	in-
tervencijo. Upravičene so le do »prijateljskih« poskusov posredovanja v smislu haških konvencij (ponudba dobrih uslug itd.); ali vsako poseganje v zadevo, ki bi bilo proti volji prizadetih držav, bi bilo ravno tako kršenje mednarodnih obveznosti in torej mednarodni delikt, kakor je to upor Nemčije.
Ekspresionizam u Hrvatskoj.
Prof. dr. Ljubomir Marakovič — Zagreb.
Pokušaj pregleda.1
I. Historijska skica.
Usuprot proročanskoj patetičnosti klasičnoga smjera — s Mažuraničem i Preradovičem na čelu — realizam je, u po-sljednja dva decenija prošloga stolječa, naglasio više misao
1 Ovaj sam načrt za analizu ekspresionističkog pokreta u Hrvatskoj napisao na naročiti poziv uredništva lista »Slovenske Pohl'ady«, organa Matice Slovačke u Turč. Sv. Martinu, gdje je bio odštampan u tri posljed-nja broja lanjskoga godišta. Kako je list inače kod nas malo čitan, držim, da bi ovaj članak ostao kod nas sasvim nepoznat, a to bi bilo u toliko šteta, što su zaista kritičke radnje o savremenoj literaturi u ovako zac,-kruženu obliku kod nas dosta rijetke. Zato sam se odlučio da ponudim ovu radnju uredništvu »časa« i buduči da je ona originalno pisana hrvatski, ostavio sam je onaku kakva je bila, ma da bi inače mogle kod • nas izostati nckoje aluzije, koje su pisane više za orijentaciju strancima. Buduči da je radnja pisana za neutralan list, nišam u njoj naročito isticao krščansko principijelno stanovište; no svatko može lako uvidjeti, da je ona na toj osnovici pisana, i da su sve vrednote ekspresionizma, naročito moralne, tačno označene. A jer se u posljednje vrijeme javljaju i kod nas izraziti ekspresionisti katolici, bilo bi, dakako, zanimljivo i vrijedno pozabaviti se problemom ekspresionizma u katoličkoj literaturi; ali to če pitanje morati biti svakako predmetom jedno odjelite, i to kasnije, študije.
pesimističnog otrijeznjenja nego optimističkog podizanja duhova. Uza sav vedri optimizam Turgenjevski inspirirane pripc-vijesti Na rodenoj grudi i historijskih romana Osvit i Za mate-rinsku riječ (iz doba narodnog probudenja), više je stranica u djelima Ks. Šandora Dalskog pesimističnih, i to tako neutješno črnih, te graniče s očajanjem. U noči, Radmilovič, Janko Bori-slavič, Durdica Agičeva, a da i ne spominjem njegove filoso-fijske pripovijesti, sve je to refleks tadanjih tužnih političkih prilika u domovini. Za prvakom realističkog smjera poveli su se i drugi: Vjenceslav Novak sa svojim očajnički pesimističnim Titom Dorčičem i Dva Svijeta, Tomič s Melitom — užasnim prikazom moralnoga rasula u savremenom društvu, Kumičič sa svojim socijalnim romanima, pa i sam Josip Kozarac sa svojom trulom atmosferom činovničkih krugova i pokvarenih slavonskih seljaka (u Teni), premda je on još najjače nastojao, da podigne duhove i potraži nove smjerove narodnom životu Ali i ti crni refleksi, uza sav svoj beskrajni pesimizam, stojali su u jednom praktičnom odnosu prama narodnom životu: htjeli su’'barem da pale rane, da liječe drastično, i da u nemoči po-litičke skučenosti, barem podržavaju mržnju protiv tirana i na taj način brane što se još braniti dade.
Moderna, nastupajuči pod kraj stolječa, kao internacionalna umjetnička struja, izgubila je i taj vez s narodom i te poglede na faktični život. Deviza L art pour 1'art i dojmovi svih mogučih stranih literatura sve do najeksotičnijih učinili su da se u literaturi stala tražiti neobična istančanost psiholo-gijskih problema i duševne analize, krajnja rafiniranost forme i višina evropskih umjetničkih pretenzija, ali je literatura gotovo potpuno izgubila vezu sa zbiljskim narodnim životom i s njegovim problemima. Lica drama i ako su tobože iz narodnog milieua, više su Tolstojevi i Andrejevljevi Rusi nego Hrvati toga vremena; lirika je zadahnuta eksotizmom i histo-rizmom, te se prema torne kreče u svijetu utopija i fantazije; jedino još u romanu — koji se u ostalom nije mnogo emanci-pirao od realističkog — čuju se jači tonovi savremene analize (tako u Bijegu od M. Nehajeva, najboljem romanu toga vremena), ali uvijek s jačim naglasivanjem individualne note nego s nastojanjem, da se zade u velike probleme opčenitosti narodne. Osim umjetničkih pretpostavaka uzrok je torne bez sumnje neobična sterilnost narodnog života u to vrijeme:
mrtvilo, koje je zavladalo i u političkom i u socijalnom ropstvu kao kobna tišina pred buru. Ali imena Vladimira Nazora, Dra-gutina Domjaniča, Iva Vojnoviča i drugih zastupnika Moderne svakako ide zasluga, da su naglasili u hrvatskoj literaturi umjetnost prije svega, i da su prema torne riješili našu književnost naivnosti, površnosti, diletantizma i formalne neizgra-denosti prijašnjih vremena. Oni su dali Štihovima novu, nijan-siranu muziku, a prozi mnogostruk izražaj i gladak, čist, umjetnički stil.
Ali bura se spremala i došla. Bez sumnje, pokret ekspresionizma, kao i svi raniji književni smjerovi, ovisan je o doj-movima izvana. A ekspresionizam je imao svojih preteča i prije golemih katastrofa svjetskoga rata. I Strindberg i Paul Claudel s njim su u vezi, a i kod nas mu je VI. Nazor — u izvjesnom smislu — stvarao tlo. Ta nije li ga jedan od mladih kritičara u časovitom zanosu nazvao »pjesnikom nas sutrašnjih«!
Ne shvačam ovdje ekspresionizam kao jedan tačno od-reden, tačno omeden i tačno definiran smjer. I sami njegovi najortodoksniji nosioci razilaze se u definicijama, a za jedan historijski prikaz kao što je ovaj, bile bi tačno odredene gra-nice preuske. Mi zato svrstavamo u nj ljude i djela, čije se glavne — ne uvijek bitne — oznake u glavnom podudaraju i čine, da izvjesni literarni mentalitet odskače od smjera, koji je neposredno prije njega vladao literaturom.
Sve teže i teže snošenje ratnih socijalnih i materijalnih tereta, sve jače osječanje imperialističkog tiranstva na svim područjima, i sazrijevanje nacionalističkog ppkreta u jednu odlučnu revolucionarnu reakciju protiv stogodišnjega robo-vanja, donijelo je sobom sasvim nove uvjete, pod kojima su se razvijali duhovi nove generacije. U neprirodnosti opčih prilika i oni su se imali i prebrzo osjetiti. Kao da je ušlo u običaj pravilo: Što mladi čovjek, to jači talenat. A u istinu je to bila samo jedna iluzija. Impulzivnost, spontanost istupanja i eksplozivnost gesta često je prikrivala lažne 'ili samo osrednje talente. Danas več možemo, obavljajuči približnu bilancu, kon-statovati koliko se »nadobudnih« debutanata izgubilo u dimu prvih slavospjeva, kojima su sami sebe obasipali.
Sasma je jasno, da se Moderna več poodavno bila pre-živila i da je ooo subjektivističko igranje s blistavim formama moralo iščeznuti pred prvim predznacima golemih socijalnih
preobrata i nadčovječnih nacionalističkih napora. Ali misliti, da če riješenje tih divskih problema donijeti »genijalni« eks-presionistički mladiči, bilo bi i više nego naivno. Mora se doduše priznati, da talentiraniji od njih to nisu nikad tvrdili, ma da su se i oni u izvjesnom stupnju ponijeli prepotentnije no što bi njihova faktična vrijednost dopuštala; ali je svakako karakteristično, kada se'mnogi izmedu njih gerira kao da s njegovim »besmrtnim« djelima počinje nova epoha u historiji čovječanstva.
Trebalo je svakako, da se unese nov život u literaturu i da se obračuna s izlizanim šablonoma, a naročito s lažnim utopijama sasma nesocijalnog smjera kao što je bila Moderna; ali da zato treba s v e srušiti, to je mogla tražiti samo naivna mladost ekspresionista. Eksplozivnost, eruptivnost i borbenost ekspresionizma dovode ga več i same po sebi u blizinu soci-jalnog revolucionarstva; a radikalizam rušenja učinio je, da se njegovi nosioci priznaju komunistima. Jer faktični komunisti ne mogu biti ljudi, koji nemaju ni toliko socijalnog smisla, da se mogu složiti u jednom časopisu; njihovi časopisi imaju vrlo malo saradnika. Svaki je od njih centar svijeta i literature; svaki je apsolutno. mjerilo kritike; i svaki ima o svemu toliko toga da kaže, da drugome ne ostavlja ni riječi. I zato, dosljedno, mora da osnuje sam svoj časopis i da ga velikim dijelom sam ispunjava.
Tako je, prama vami, i počeo ekspresionizam: jednom ne-običnom množinom časopisa, koji su izlazili ili u isto vrijemc ili jedan neposredno iza drugoga. Donadinijev Kokot, Simičeva Vijavica, Krležin Plamen, pa Juriš, za koji je vrlo karakteristično ovo: u prva dva broja ima tri urednika i više saradnika; u trečem broju več je jedini urednik A. B. Simič sa samo dva saradnika. Uzme li se u obzir, da su svi ti listovi (a i jbš nekoji) izlazili u kratkom razdoblju od g. 1917 do 1919, i da se več onda počela osječati materijalna kriza u cijenama papira i štampanja knjiga, to se mora uvidjeti, da je ovoliko časopisa za naše prilike neobično mnogo. Svi su, dakako, bili efemerni; svaki od njih ima velike umjetničke pretenzije, ali nijedan ne može da se otrese pamfletskoga karaktera, ispunjajuči dobar dio stranica zvučnim polemikama i drastičnim kritikama. Karakterističan je u tom pogledu naslovni list trečega broja »Juriša« (od Lj. Babiča): »Književni Jug«, tadanji organ nacionalističke omladine,
imao je na naslovnom listu jednu čudnovato stilizovanu ptiču, za koju se faktično nije znalo, šta je. Na »Jurišu« je nacrtano mnogo kopalja, od kojih jedno nosi slavodobitno nabodenu ptiču »Književnog Juga«. Humor je dobar, ali je mnoštvo kopalja neistinito; tih je ljudi bilo malo, a još manje istinskih talenata medu njima.
S tim su u vezi i javni škandali, naročito u kazalištu — kopija savremenih dogadaja u Njemačkoj, kao što je i sam »Juriš« uzeo ime njemačko - internacionalnog »Sturma«. Ekspresionisti se guraju svom šilom naprijed; kod kazališta to faktično nije toliko iz prepotencije, koliko iz bitne potrebe samoga gibanja:	ekspresionizam je gotovo posve napustio
roman, nego, naglašujuči potrebu akcije u životu, stvara u prvom redu dramu (osim subjektivne ekspresiopističke lirike). Jasno je dakle, da ekspresionizam, koji nosi u dramu nove elemente, a naročito nove režijske probleme i zahtjeve, ne može biti bez pozorišta. U drugu ruku kazališna uprava obično računa s komadima koji »nose« in ne če da riskira deficite; i tako nastaju konflikti, koji nisu, dakako, bez lične pozadine, koja je katkada i vrlo »neliterarna«. Ekspresionisti lično podižu glasne proteste u kazalištu kod drugih domačih noviteta; osten-tativno zvižde i daju se odvesti po policiji, a onda vode temperamentne debate po novinama; izazivaju sudske rasprave i svim mogučim sredstvima svračaju na sebe pažnju »nepro-budene« publike. A ne treba ni kazati, da opet u drugu ruku odbijaju publiku drastičnošču svojih sredstava paradoksnošču — svoje forme i svojih tvrdnja, i svojim bezobzirnim terorizmom.
Kako smo vidjeli, glavni razmah ekspresionističkih časopisa pada svakako u zadnje godine rata, odnosno u prvo doba iza prevrata. Medutim jasno je, da je sam smjer dozrijevao još ranije, ali poradi svoga revolucionarnog karaktera nije mogao da dode do izražaja pod stegom austrijske ratne discipline. Tek kad je staro carstvo stalo tako propadati, da se više nitko nije mogao ni brinuti za otvorenu antimilitarističku, antiimpe-rijalističku i nacionalističku propagandu, planuo je poput vulkana pritajeni požar ekspresionističkog pokreta. Ipak je za nekoje najjače od ekspresionista, bio nacionalizam samo kao jedna prelazna faza u borbi protiv tiranije; u stvari su se oni pokazali kao komunisti, pa je i faktično »Plamen«, najjači i
najintenzivniji list, bio od državne vlasti obustavljen, ne toliko radi komunističkih ideja, nego radi direktnih materijalnih veza s komunističkom propagandom. Medutim, ovim odnosom iz-medu nacionalizma i komunizma u ekspresionizmu još čemo se kasnije pozabaviti.
Vrlo je značajno, da se je ekspresionizam veoma brzo preživio. Ponajprije, časopisi su propali; od toliko različitih pokušaja danas izlazi samo »Zenit« Lj. Micičat ali možda upravo zato, što ni pisca (odn. izdavača) ni list nitko ne uzima ozbiljno; revolverski karakter njegovih polemika i' rebusna forma njegove lirike čine da ga ljudi kupuju umjesto humori-stičkog lista, koji je dosada u tom pogledu nadmašio samo kratkotrajni »Dada - Jok« Micičeva brata Virgila Poljanskog. Druga, svakako dublja činjenica jest ta, da su se ovi »genijalni* mladiči ubrzo iscrpli i da ih je kompromis sa životom lišio literarnih pretenzija, a u drugu ruku neki talentiraniji proživ-ljuju krize i bez sumnje če se razviti u drugom smjeru.. Od nekadanjih toliko glasnih saradnika ekspresionističkih revija G. Krklec se je kompromitirao nekojim vrlo lošim literarnim radovima, a u boljim je ostavio ekspresionizam; za A, Ce-sarca, N. Miličeviča i A. Žarkoviča više se i ne čuje; A. B. Šimič, nesumnjivo jak talenat, jedva se kada pojavi stvarima bez ikakva značenja, a M. Krleža jedini sada je u centru lite-rarnog interesa. Medutim, i ta njegova slava je, kako čemo vidjeti, loš znak za život samog ekspresionizma. Slikarica Anka Krizmaničeva, koja je svojim crtežima u ono doba mnogo obe-čavala, ne daje u današnjim svojim radovima ništo osobito, a kod nekojih drugih slikara, kao naročito kod Vilka Gecana, opaža se izrazito oslobadanje od ekspresionizma i traženje drugih izražajnih formi. M. Uzelac, inače jedan od najjačih mladih slikara, očito je u unutarnjoj destrukciji; Sava Šuma-novič je danas možda još najizrazitiji i najaktivniji nosilac ekspresionističkih težnja u slikarstvu. Kazalište, koje je bilo toliko vremena zatvoreno genijalnim djelima M. Krleže (jedina »Galicija« je bila primljena, ali na samo veče premijere u decembru g. 1920. skinuta s repertoara, tako da se nikako nije izvadala), izvelo je Jos. Kulundžiča Ponoč (1921.) i nedavno Tita Stroz-zija Istočni grijeh, djela koja se nikako ne mogu unutarnjom kvalitetom mjeriti s Krležinima, ali su pristupačnija običnoj
publici; ne mogu dakle da dadu pravoga pojma o djelovanju ekspresionističke drame s pozornice.
Dublje razloge, zašto se je ekspresionizam kod nas upravo ovako. razvijao, vidjet čemo promatrajuči pobliže njegove glavne nosioce i nekoje probleme koji se vežu o samu pojavu ekspresionizma.
II. Doktrina i forma.
3. novembra 1922 prikazana je u Zagrebačkom Narodnorn kazalištu drama Miroslava Krleže »Golgota«. Prošlo je više od deset godina, otkako je Krleža nastupio s prvim svojim književnim djelom u javnosti, a da nije sve dosad mogao vidjeti nijednu od svojih brojnih drama na pozornici. Sam pripovijeda, da je samo u jednoj sezoni bio predlagao kazališnoj upravi jednu dramu za drugom, a u njegovoj se biografiji kazuje, da ima u ladici svoga stola preko tucet dosad nigdje ne prikazivanih dramatskih djela. Koji je uzrok ovom nenadanom preokretu? Da li je javnost uzmaknula pred ekspresionizmom ili je Krleža na-pustio ekspresionizam? I jedno i drugo, pa ipak — ni jedno ni ‘drugo. Nova drama Krležina nosi na sebi svakako karakteristične oznake ekspresionizma, ali ne više one njegove ose-bine, koje su ponajviše priječile iznošenje dosadanjih djela Krležinih. Svakako igra tu ulogu i promjena u upravi dramat-skog odjeljenja Narodnog Kazališta, koje je došlo u ruke uvi-davna i energična mladeg čovjeka; svakako djeluje i sredivanje opčih prilika, koje se više toliko ne »boje« revolucionarnih akcenata u ekspresionističkim dramama; ali najbitnije je svakako ovo: »Golgota« je drama, koja se može izvoditi,' gledati i slušati, »Golgota« je drama s dramatskom tehnikom, šta više sa dobrom dramatskom tehnikom, drama s jakim idejnim akcen-tima i s konsekventno provedenim ideologijom, drama sa zbiljskim karakterima i svim onim što je bitno potrebito da jedna drama ne samo osvoji publiku, nego da bude sposobna za krepak i snažan život na pozornici. A uza sve to, »Golgota« donosi nove poglede ne samo u koncepciji i karalcteristici lica, nego u dramatskoj tehnici, u pozorišnim efektima i u dematerializaciji pozornice, te se može smatrati, da je uistinu privela u život nekoje dobre privrede ekspresionizma. No što je, osim ovih pozitivnih strana, pridonijelo bitno njenu ispjehu, jest svakako ovo — što treba naročito naglasiti —: Krleža se je u
njoj riješio svih nesnosnih ekstravagancija, ekscentričnosti i nesnosnih provokaterskih poza ekspresionizma: a to je jedno važno mjerilo za budučnost ekspresionizma.
U čemu dakle stoje ti novi momenti Krležine drame? Po-najprije, u koncepciji dramatske radnje. Krleži je uspjelo da dade jedrtu dramu, čija je radnja vrlo koncizno komponovana, a ipak je podijeljena na više slobodnih komponenata. Protagonista je izdajica radničkog viječa Kristijan, ali se ipak ne može kazati, da je njegova individualna sudbina u središtu interesa. Druga je komponenta smrt člana radničkog viječa Pavla, antagonista Kristijanova, koji je predvidao i otkrio njegovo izdajstvo, te umire progonjen od vojnika na periferiji grada. Treča je komponenta sudbina Ksaverova, pred čijorr, je kučom izdahnuo progonjeni Pavle, a da ga on nije htio za-kloniti u svoju kuču i nije mu dao ni posljednju čašu vode. Te sudbonosne noči čitao je upravo domaču zadaču svoga sina
0 Ahasveru, te sada prepoznaje u njemu sebe i od grižnje savjesti poludi. Prigodom ukopa žrtava hoče da oda Kristijanovo izdajstvo radnicima, ali Kristijan, koji je več svojom demagoškom vještinom predobio radništvo za sebe, uspijeva da se obrani, i Ksaver pogiba u metežu, koji je iza toga nastao. Je li to kraj? Je li ova drama glorifikacija izdajstva ili resignacija, pred njim? Nipošto. Iza 72 sata neprestane napetosti u ovoj revolucionarnoj aferi, Kristijan se vrača svojoj kuči, u krilo svoje porodice kao triumfator nad zavedenim radništvom. On je sad apsolutni vod, a stoječi u tajnoj vezi s policijom uspjelo mu je da odvrati pažnju radništva od velikih problema revolucije i da ih primiri nekakvom bijednom povišicom plače
1 obečanom racijom mesa. Ali kod kuče nalazi ženu očajnu, jer mu je sin teško obolio. To je bilo baš u čas, kad se on opravdavao od svoje krivnje i za dokaz svoje nevinosti zakleo se na glavu i život svojega djeteta. Dok dijete lebdi izmedu života i smrti, dolazi o ponoči misteriozni doktor, prava eks-presionistička figura, realistična i simbolistična u isti čas, te mu dokazuje svu njegovu krivnju, budi njegovu savjest i dokazuje mu, da njegovo dijete mora umrijeti. To se i dogodi, i tim se svršava drama.
Vidimo, da je poznavanje sadržaja drame bitan preduvjet za razumivanje njenih prednosti. Ponajprije, drama je slobodna od svih šablona o shvačanju dramatske tehnike, a ipak je čvrsto
i dobro komponovana. Nema obligatnog ljubavnog zapleta; ne dominira njom. klasični dijalog; monolog je usuprot naturalizma opet došao do časti, a pored toga govor je podijeljen medu mase, te se baca medu gomilama poput vješto vodene lopte u nogometu; ili je opet podijeljen izmedu pojedinca i mase u debatama, harangama, govorima s velikim realističkim i u isti mah dramatskim efektima. Jedna od bitnih tendencija ekspresionizma jest, da stvori neku duhovnu rentgenizaciju savre-menog društva, da prozre koru konvencionalnosti i društvene šablone, da ispita »srca i bubrege« konfrontirajuči tajne putove pojedinca s opčom savjesti čovječanstva. To je najbitnija, ali i najosjetljivija tačka ekspresionizma; njeni su nosioci obično misteriozne figure, kao ovdje doktor. Medutim, slaba im je strana obično ta, da oni nemaju pravog unutarnjeg opravdanja, nego su više kao nekakav capriccio autorov koji nema do-voljno uvjerljivosti. Ovdje je doktor jedno lice, koje bitno pripada samoj radnji, ali u drugim dramama (kao n. pr. u Kulun-džičevoj Ponoči) takva su lica veoma zagonetna i problematična, jer i ne spadaju nikako u samu radnju, nego su kao neki deus ex machina. Osim toga, njihovo je nastupanje direktno do-ciranje, oni su kao neki Mentori glavnoga lica, koji i suviše insistiraju na direktnoj kritici čovječanstva, na patetičnim optuš-bama i tajinstvenom konfrontiranju ljudskih sudbina i njihova smisla. Ti momenti najviše slabe efekat ekspresionističkih drama; iza prva četiri čina »Golgote« aplaus je bio frenetičan i ispunio je gdjekada gotovo čitavu pauzu; dok je iza petoga, gdje nastupa doktor, bio tako slab, da je potpuni uspjeh drame ostao nekako problematičan.
I onda: rezultati toga kritičkog ispitivanja savjesti čovječanstva suviše su negativni. Ima doduše u ekspresionista i u dramama, a naročito u lirici, manifesta i fulminantnih tirada o budučnosti čovječanstva, o bratstvu, čovječnosti i o novoj boljoj generaciji, ali sve to obično bez kakve realne konkretne podloge, i zato se pretvara u patetičnu deklamaciju. Ali glavni dojam ekspresionističke doktrine jest jedna nesmiljena negativna kritika čovječanstva, revolucionarno rušenje svih vrednota s nekim naročitim užitkom u tom poslu. Taj karakter nosi osobito »H r v a t s k a rapsodija« Miroslava Krleže, u kojoj »Genij Hrvatski« — i opet tipska misteriozna figura — na svom putu ruši »katedrale, kazališta, akademije, kasarne.
palače, dvorove, redakcije, ateliere, urede, crkve, sabore, kapelice,« jer da su to »laži, luksurijozne hrvatske laži.« Isto je tako, za Krležu, u Golgoti i samo čovječanstvo: laž je republika, laž je monarhija; laž je organizacija, laž je vodstvo; laž je komunizam, laž je revolucija! Laž je i revolucija! Ovo treba podčrtati. Ekspresionizam, koji upravo živi od revolucije, negira evo revoluciju, Negirao ju je upravo i u C r i -stovalu Colonu Krležinom, i u Hrvatskoj Rapsodiji, svagdje gdje je ovaj inače tako socijalno disponovani čovjek prikazao mase. Njegovo oštro oko i suviše jasno vidi negativnu psihologiju masa, a revolucija je uvijek pokret masa. Krleža, po uvjerefiju komunista, desavuira svojom kritikom masa svaki socijalni revolucionarni pokret. Porazna je ta kritika pogotovo u »Golgoti«. Onakvih scena kaošto je veliki tableau radništva u mašinskom prostoru ratne lade »Republika« (treči čin), ne treba se bojati nijedna vlast. One otkrivaju strašnu nemoč masa i ne če nikad nikoga pobuditi na revoluciju.
Pa ipak sam rekao, da ekspresionizam živi od revolucije Jest, i ako on negativnim vrednotama svoje doktrine dovodi revoluciju do apsurda, ipak je revolucija tlo, na kojemu on niče. Ako ogledamo najjača Krležina djela — a to su ujedno najbolja djela hrvatskog ekspresionizma — Hrvatsku Rapsodiju i Golgotu, to čemo vidjeti, da je sav njihov umjetnički efekat, sva snaga njihova elana u torne, što u njima vibrira atmosfera revolucije. Hrvatska Rapsodija je tajna pjesma nacionalne revolucije uoči velikog prevrata od 1918., a Golgota, koja se odigrava »u jednom lučkom gradu Njemačke u g. 1919.,« jest definicija svesvjetske revolucionarne situacije iza velike ruske sovjetske revolucije. Ekspresionizam, po svojo; biti eruptivan, eksplozivan, živi od ove atmosfere napetih ekstrema, voli da diše miriš baruta i da sluša srce uskucano pred bajonetama i mitraljezama. Ekspresionizam je jedan smioni revolucionarni gest — ali nista više. Baš kao i oni vode rad-ničke organizacije u prvom činu Golgote, koji viječaju o revoluciji, ali u osudnom času ne znaju, šta da urade.
Ova revolucionarna atmosfera, od koje bitno živi ekspresionizam, stvorila je i njegovu eruptivnu formu. Karakteristika ekspresionističke lirike jest atomizacija forme: nema velikih linija, nema čvrste konstrukcije reče-nica i izgradenog sastava stihova. Svaka je riječ jedna misao.
jedna rečenica; od straha da ne bude vulgaran, da ne rekne isto, što su drugi več prije njega rekli, a i nastoječi da u napetosti svoje atmosfere rekne što više toga u što manje riječi, ekspresionista se zadovoljava iskidanim riječima, kao da govori više gestima nego običnim govorom. Iz svake misli vadi samo ono što je supstancijalno i postavlja riječ do riječi bez brige za veze i interpunkcije. Dakako da ovakvo nevezano redanje riječi vodi do nesporazumljenja, do nerazumijevanja uopče i čini da ekspresionizam, kojemu je korijen u socijalnim pokretima sadašnjosti, postaje nerazumljiv, ekskluzivističan, nesocijalan. Prama onoj »les extremes se touchent« ova forma postaje umjetničko-aristokratska; prama torne utočišče za snobove svih vrsta koji njom prikrivaju često potpunu oskudicu pravog umjetničkog talenta.
Kod najjačih ekspresionističkih lirika (kao što je M. Krleža i B. Šimic), može ova forma da postigne veoma lijepih efekata: usred vulgarnih opažanja, koja se redom nabrajaju kako ulaze u dušu na oko bez logičke ili psihološke nužde, pada odjednom jedna intenzivna lirska fraza — kao kamen u mirnu pučinu ili kao bomba u uzrujanu masu — i produbljuje sentimenat do kraja. To je samo na čas, jer opet, kinematografskom brzinom, jure slike — upravo ne slike nego tek nabačene konture slika — gesti, pokreti, krikovi i gube se u duši kao povik u dubokoj noči. Ekspresionista nema ambicije da poveže svoja opažanja lijepo izgradenim Štihovima u jednu artističku cjelinu čija če savršena forma činiti, da i sama cjelina i svaki dio njen što duže ostane u duši.	1
Ma da dakle razumijemo umjetničko-psihologijske razloge ove forme, ipak moramo reči da ekspresionizam donosi sobom destrukciju umjetničke forme. U ranijim Krležinim dramama se to naročito osječa. Forma Hrvatske Rapsodije je takva, da su na temelju nje nekoji proglasili Krležu —^ novelistom. Faktično je to smjesa od pripovijedanja i jedne slobodne, sasma slobodne dramatske forme. Danas možemo da vidimo, da je Krleža izrazito dramatski talenat, ali da njegova Hrvatska Rapsodija, pravo ekspresionističko djelo, ne gravitira ni za kakvom izra-žitom formom i stvara dojam jednoga filma, Čitav se dogadaj zbiva u jednorn vagonu; ali to ne smeta, da pjesnik objednom projicira ono što se zbiva u duši pojedinih lica, u potpunoj formi i ubacuje sve to u ovaj niz slika — jer dogadaja upravo i nema.
Čas, 1923.	20
Kao u kinematografu, kad se n. pr. prikazuje nečiji san bez neposredne veze sa ostalom radnjom, ali u daleko kolosalnijim i fantastičnijim dimenzijama. .1 u Golgoti stavlja Krleža još nekoje takve zahtjeve, iako vrlo rijetko; ali je vješta ruka režisera umjela te pretjeranosti otkloniti i svesti ih na pravu mjeru, koju su diktirale ne samo realne mogučnosti nego i — estetski interesi. U ovakoj mjeri, ovi momenti mogu da otvore nove perspektive dramatske tehnike, koje doduše vode od realizma dalje, ali i čitava kulturna povijest posljednjega vremena pokazuje, da u realizmu ne leži jedini spas.
Nesredenost forme dovela je do najgoreg debakla na polju romana. Kod novele uspjelo je još ekspresionistima dati nekoliko dobrih pointa — jer je oštro pointiranje uopče jača strana ekspresionizma. Ali u romanu, gdje treba da se dade zaokru-žena i čvrsto komponovana slika svijeta, ekspresionizam je izgubio vladu nad formom i materijom i dao tek djela drugog i treceg reda. Krležin roman »Tri kavalira«, koji je izdala Matica Hrvatska, jest klasičan primjer neuspjeha jednog jakog talenta. Taj je roman karikatura, literarna persiflaža vremena, kad je u hrvatskoj literaturi vladala Modema; dakako da ima prikrivene satiričke tendencije, ali uza sve to stvar je u korjenu slaba i nema nikakve životvorne moči.
Ma što tko mislio, ekspresionizam je literatura sentimenta, i gdje nema sentimenta — kao u ovoj neukusnoj satiri — tu ekspresionizam ne daje ono najbolje što može da dade. Jezgra ekspresionizma jest sentimenat jednoga razrušenog, potrvnog vremena, jednog kaotičnog čovječanstva ali koje trpi od svoje kaotičnosti, pocijepanosti, satrvenosti, razrovanosti, i ako samo ne zna izlaza iz toga. Toj kaotičnosti i toj nostalgiji za nečim boljim i višim može ekspresionizam da dade svojim sredstvima vrlo dobra, pače grandiozna izražaja. Ali kako to vrijeme ne može i ne smije da dugo potraje, tako je i ekspresionizam jedan prelazni smjer, kojega se umjetnost mora riješiti, ako ne če da prede u potpunu destrukciju.
Najjači talenti več ga se polagano riješavaju. U isto vrijeme kada se davala Krležina Golgota, djelo koje svojom zrelošču nadmašuje ekspresionizam, visila je u Proljetnom Salonu Uzelčeva velika Kompozicija, slika odabrane ljepote, i manifestacija oslobodenja najjačeg izmedu naših mladih slikarskih talenata od ekspresionističkih ekstravagancija.
III. Djela i ljudi.
Premda je glavna pobuda za pokret ekspresionizma došla izvana, ipak on ima i u hrvatskoj literaturi bar donekle svoj organski razvoj. A. G. Matoš, glavni kritik Moderne i najjači teoretik krajnjega artizma, koji je u svojim vlastitim rijetkim pjesmama dotjerao rafinovanost artističke forme do vrhunca, dao je ipak i nehotice pobudu za samu destrukciju te forme. Nemiran po prirodi, veoma impulzivan, temperamentan sve do nedosljednosti, mijenjajuči rado stanovište, ali uvijek pišuči sa strašču i žestinom, razvio je on jedan naročiti stil žestokih poleiničkih akcenata, nesmiljenih invektiva i izvjesne pamfle-tarske patetičnosti. Ovaj stil, koji ima u sebi nešto što zapa-njuje i ujedno denervira, djelovao je u daleko večoj mjeri no same Matoševe pjesme i njegova literarna teorija, u kojoj je tražio apsolutnu čistoču sroka (rime), besprikornu glatkoču metra i najsuptilniju nijansiranost pjesničkog izražaja. Dok se ova pretjerana rafiniranost več kod samog Matosa počela izradati u dekadentnu igrariju, njegov polemički i kritički stil stvorio je čitavu školu u mladoj generaciji, u kojoj se je kult r i j e č i očitovao na drugi način, tražeči što neobičnije, što epatantnije, što temperamentnije izraze revolte, nezadovoljstva, uzbune, napadanja i obrane. Ovo traženje zvučnosti u nekom patetičnom tonu polemike dovelo je ne samo do slobodnog stiha (koji je več i Moderna kultivirala), nego uopče do slobodne forme i do izvjesnog kulta psovke. Naročito Vladimir Čerina kao političko-literarni agitator i Janko Polič-K a m o v kao pjesnički psovač u duhu jednoga Rabelaisa ili Fischarta, jesu preteče ekspresionističke eruptivne i eksplozivne dikcije i forme.
U drugu ruku je u pripovijesti, u romanu nastupilo pola-gano oslobadanje od Turgenjevskog realizma, koji je tako dugo i tako intenzivno vladao literaturom, te je i u najboljom romanu Moderne, Nehajevljevom »Bijegu« ostavio najjače i najjasnije tragove, ma da se tu osječa več i dojam Tolstoja i nordijskih pisaca, i ma da djelo inače po svom karakteru pripada psihič-kom naturalizmu. Medutim je sada malo pomalo uzmaknuo i realistički detalj i epski ton Turgenjevskih romana, a gotovo isključivo zavladalo pripovjedačkim vrstama literature traženje čisto duševnih procesa i problema, zalazeči dakako pretežnim
20*
svojim dijelom več u psihopatologiju. Nije teško pogoditi, da je Dostojevski svojom do nevjerojatnosti izoštrenom psiho-loškom analizom i svojim ekskluzivnim bavljenjem oko psihičkih fenomena stvorio tu golemu promjenu. Dakako da tome dolazi u izvjesnoj mjeri i nordijska literatura, naročito Strindberg i Hamsun; ali je ipak ruski dojam, a u prvom redu onaj Dosto-jevskoga, najjači. Učestali su prevodi golemih romana Dostojev-skoga, analize i študije; šta više, U. D on a din i je dobar dio svoga »Kokota«, koji je izlazio g. 1916, ispunio študijama o Dostojevskom, polemikama oko njega ili vlastitim proizvo-dima posve u tonu Dostojevskog. Sam Donadini, i ako nije još ekspresionista, jer se u njegovim djelima uopče nije kristalizirao još nikakav izraziti smjer, može se smatrati jednim vrlo karakterističnim prelazom od Moderne do ekspresionizma. Njegov način pripovijedanja još se prilično drži tehničkih pretpostavaka psihičkog naturalizma, i u koliko je njegova forma slobodna, to je više uslijed pomanjkanja dobre konstruktivne koncepcije nego uslijed svjesna nastojanja, da se stvori jedna nova forma pripovijedanja, nezavisna od kronološke koncentričnosti i drugih zahtjeva dosadanjeg romana. Ali psihopatološka pozadina Dona dinijevih romana sama sobom donosi izvjesnu ekscentričnost izražavanja, nesuvislost forme i monstruoznost gledanja svijeta, naročito realističkog detalja, koja tako jasno podsječa na ekspresionizam. Počevši od prvih »Ludih priča« pa sve do večih njegovih djela, romana »Sablasti« i »Vijavice« (1916 i 1917, reimpresija »Sablasti« 1922 pod imenom »Bauk«), »Kroz šibe« (1921) njegova su djela pisana pod vidnim kutom duševne abnormalnosti, kod ko je je oštrina opažanja opravdana naročito tim, što je autor za vrijeme rata, da se očuva od vojničke službe, bio prisiljen da simulira ludost i proveo neko vrijeme na opažanju u ludnici. Zato su upravo te stranice, u kojima črta prizore iz ludnice, pa psihopatološke momente prelaženja iz normalnoga stanja duše u abnormalno, najjače i najzaslužnije, dok inače njegovi romani nose tragove prilične formalne zane-marenosti, neizgradenih kontura, istrganosti u kompoziciji i u črtanju realističkog detalja, koje se ne daju opravdati nikak-vim umjetničkim razlozima, I tako ova djela, koja su inače dokaz očitog talenta, koji je jači u analizi nego u sintezi, ostaju ipak važnija kao dokumenti, nego kao literarna djela: jer je inače u njima dana teška, sparna i maglovita atmosfera najtežih
/
ratnih godina, sablasti militarističkog pritiska na dušu inteligentna čovjeka i vijavice bolnih socijalnih katastrofa: golemih vanjskih i unutarnjih kriza koje je donosio sobom slom svih vrijednota pred svršetak svjetskoga rata.
Odjednom, kao jedan sjajni meteor, pojavio se najgenijalniji zastüpnik ekspresionizma, Miroslav Krleža. Nije doduše njegova pojava tako nenadana, koliko njegov intenzitet pjes-ničkog stvaranja. Več prvi njegov poem, »Pan«, srodan sa »Tri simfonije«, koje su malo iza toga izišle (oboje 1917), odavao je neobičan talenat i neke posve nove stilske pretenzije, koje su odmah bile i zapažene, ali i ocijenjene kao ekscentričnost i nezdrava nastranost. Još veču je buru diskusija izazvala publikacija »Hrvatske Rapsodije« u »Savremeniku« 1917, koju su mnogi shvatili kao otvoren afront protiv patriotizma i kao dokumenat opčeg moralnog anarhizma. Medutim, i ako u jednoj ekstravagantnoj, često grotesknoj formi, Krleža je u čitavo) jednoj seriji svojih djela, u kojoj je baš »Hrvatska Rapsodija« medu najjačima, dao analizu nekojih najspecifičnijih osebina upravo hrvatskoga čovjeka, naročito priprostog čovjeka, seljaka-vojnika iz Hrvatskog Zagorja, rodnog kraja Krležina. Ovamo spada niz novela »Hrvatski bog Mars«: »Magyar kirälyi honved novela« (1921), »Tri domobrana«, »Baraka Pet Be«, »Domo-bran Jambrek«, »Smrt Franje Kadavera«; »Kraljevo«, novela »Veliki Meštar sviju hulja« i veoma neuspjeli literarno-satirički roman »Tri kavalira gospodiče Melanije«, itd. Pretežno je u njima prikazano ratno vrijeme; i to ne fronta nego ono naj-odvratnije naličje militarizma: bolnica, kasarna, vježbalištej sve u jednom nesmiljeno tmurnom ili krvavom osvijetljenju ä la Goya; i dakako u tom milieuu i u takvoj atmosferi, takvom tehnikom, slika hrvatskog čovjeka mora da se ukaže ne toliko karikirana, koliko strašna do sablasnosti, ispijena, izmoždena, sadistički izmrcvarena, makabreskna. Druga serija Krležinih djela nosi opče-ljudski karakter: ona je upravo analiza genija, i pretežno dramatske koncepcije. Pojedinac i masa, genij i pro-fanum vulgus, genij izmedu Boga i davla, zanos stvaralačke snage i malodušnost skepse, to su glavne idejne osi u radnji ovih snažnih djela. Medu njima se ističu: »Cristoval Colon«, »Michelangelo Buonarotti« i »Golgota«.
Krleža je roden g. 1893. Išao je u kadetsku školu u Pečuhu i u Ludoviceum u Pešti, te je imao da postane časnikom. Ali
je iz Peste pobjegao u Pariz, a odatle je, za balkanskog rata, došao u Srbiju htijuči da se, pun nacionalnog oduševljenja, bori u srpskoj vojsci. No umjesto toga bio je progonjen kao špijun, a za svjetskoga rata povlačio se po austrijskim bolnicama uklanjajuči»se fronti. U to je vrijeme stao da publicira svoje radove, ponajprije dramu »Legenda« g. 1914, onda upravo nevjerojatnom brzinom ostala djela. U samoj sezoni 1914/15 predao je upravi kazališta u Zagrebu šest drama, od kojih je bila primljena teškom mukom »Galicija«, ali i ta, kako sam več spomenuo, nije bila izvedena. Danas Krleža živi u Zagrebu, i premda je još razmjerno mlad, sila njegova talenta je opčenito priznata, djela se njegova smatraju medu najjačim od svih sadanjih ne samo hrvatskih, nego uopče jugoslovenskih književnika, a njegov talenat jedan od najoriginalnijih. Spontanost i plodnost njegova stvaranja upravo su začudni, i u koliko ekspresionizam uopče može da dade trajnih vrednota, dao ih je u Krleži. Njegova djela, i ako izazivaju diskusije i oštre replike, svakako su umjetnički odraz jedne epohe, kratke doduše ali veoma teške i sudbonosne po čovječanstvo. Ona ne donose još nikakve pozitivne sinteze niti daju poglede u novu budučnost: ona se zadovoljavaju krajnjim revolucionarstvom, koje negira sve osim stvaralačke snage genija.
Da li je Krleža na zenitu svoga stvaranja i svoje umjetničke reputacije? Djela njegova daju več izrazitu literarnu fizionomiju i odlikuju se ispred svih ostalih ekspresionističkih neobičnom zrelošču; njegovi pojedini radovi preštampavaju se ponovno, ugledni izdavački zavodi jagme se za njegovim djelima, koja do pred lcratko vrijeme nisu mogla da nadu nakladnika. Ali ima u tom mnogo modnog snobizma; dosadanja djela Krležina nisu nipošto takva, da bi mogla nekome stvoriti »slavu« u širokim literarnim i intelektualnim krugovima. Kaošto nas vanjski tok Krležine mladosti podsječa na Schillera — i otud razumijemo onu golemu mržnju protiv pritiska i tiranije kod obojice — tako nas ton i brutalni elan Krležinih djela sječa na neobuzdanost Sturma i Dranga, koja nikako ne može da se trajno održi. Tehnička i idejna izgradnja »Golgote« pokazuje svakako skretanje večoj sredenosti, ozbiljnijem shvačanju umjetničkih i životnih mogučnosti, pa bi razvoj u ovom smjeru mogao da dovede do djela doduše manje spontanih, manje neobuzdanih u formi i idejama, ali svakako zrelijih, punijih,
životvornijih, trajnijih. S tim če bez sumnje biti u vezi i jasnije konturiranje forme; kao kod svih literarnih smjerova, koji su odraz jednog kaotičnog prelaznog stanja, granice su literarnih formi pobrkane, konture su se rasplinule: roman, novela, drama, lirika — sve se ispremiješalo. Djelo, u ^kojemu na 146 strane prikazuje neprestano samo jednu jedinu vojničku v j e ž b u (Magyar Kirälyi Honved novela) u prozi, sa svim odvratnostima koje može da zabilježi samo jedan strastven antimilitarista, naziva autor u samom naslovu »novelom«, a u podnaslovu »lirskim fragmentom«, ma da je sve prije nego to oboje, »^Irvatska Rapsodija« ima dramatsku formu ispremije-šanu s pripovjedačkom, dok je Krležu potpuno iznevjerila snaga ondje, gdje je htio da dade roman u tradicionalnoj formi (»Tri kavalira«), To je djelo najslabije i ne može se upravo vjerovati, da ga je napisao Krleža. U dramama svojim Krleža ide, kako aam kaže, za »dematerijalizacijom« pozornice, ali ta dematerializacija, ma da inače donosi u izvjesnom smislu pojedinih dobrih novosti u tehnici drame, ipak prelazi granice i samoga filma, kada u »Michelangelu Buonarrotti« treba da govori i »crv koji dube dasku« i ruže razasute po podu i miševi koji igraju. A ne radi se kod toga nipošto o kakvoj alegorijskoj koncepciji pozorišnog izvadanja. Osim drama i pripovijesti Krleža je izdao i više manjih svezaka lirike (osim več spomenutog Pana i Tri simfonije); u jednu ruku poezija yeoma fino nijansirana, ali do kraja atomizirane slike i ugodaji prirode; u drugu ruku trula, destruktivna, monotona i do očaja sjetilno sparna atmosfera ve-likoga grada, u kojoj neprestano vri čežnja za revolucijom, strast za revoltom protiv duševne tiranije i protiv socijalne nepravde.
Nijedan drugi ekspresionista ne dostiže Krleža ni plodnošču, ni jakošču talenta, ni umjetničkim značenjem. A. B. Š i m i č faktično je od ostalih najjači talenat, ali je nesreden životni i duševni razvoj i prerano ulaženje u literaturu, kako se čini, iznijelo prije vremena njegov talenat, te je iza jedne zbirke pjesama, »Preobraženje«, u kojoj ima dobrih i ličnih lirskih akcenata, gotovo potpuno zašutio, A. Cesarec, koji je zajedno s Krležom uredivao »Plamen«, nije dosad dao nijedno veče djelo, a več duže vremena se nikako ne javlja; Gustav Kr ki e c diskreditirao se veoma slabom »socijalnom« dramom iz Hrvatskog Zagorja »Grobnica«, u kojoj se ne zna šta je lošije, ili radnja ili črtanje karaktera. Nije ništa bolji ni njegov.
roman iz književničkog života »Beskudnici« (1921) u kojemu vrlo nemarnom tehnikom i veoma površnom psihološkom analizom prikazuje »beskucnike«, prerano ostarjele, blazirane, lažno genijalne savremene literate, svoje drugove, i nezdravi, otrovni zrak »literarnih« kavana. Nešto malo se je rehabilitirao autor svojom lirskom zbirkom »Srebrena cesta« (1921), u kojoj se udaljuje od ekspresionizma, dajuci nekoliko dobrih pjesama »starog« stila. Ova su se imena u vrijeme najjačeg razmaha ekspresionističkog pokreta spominjala, jer se činilo, da su mnogo obecavala; te se nade zasada bar nisu ni izdaleka ispunile. S manje pretenzija, a s više faktidnog uspjeha i talenta je nastupio Josip Kulundžic, koji se doduše ne može mjeriti s Krležom, ali je ipak sa svojom dramom »Ponoc«, u kojoj črta socijalnu križu današnjih srednjih inteligentnih slojeva, uspio na pozornici zagrebačkog Narodnog kazališta 1921, Drugo njegovo djelo »Lunar«, roman-pripovijest, nosi takoder jasne oznake ekspresionističkog duha i tehnike, ističuci se originalnošcu motiva i dobrim pripovjedačkim tonom. U glavnom licu, Lunaru, pomiješan je i srednji vijek i najmodernije vrijeme, i feudalizam i moderni kapitalizam, i hereditarnost i savremena hiperkultura, i realizam i spiritistički somnambu-lizam. Tako je ispredena oko te zagonetne ličnosti jedna čudnovata priča, koja se osniva na nekakom indijskom čarob-njaštvu, i koja je po sebi dakako vrlo malo uvjerljiva, ali je na vrlo sugestivan način ispripovijedana.
Sva ostala imena koja su se pojavila uz ove nosioce ekspresionizma, ili nisu uopce spadala u njihovo kolo, ili su se ved izgubila poradi svoje neznatnosti. A sam ekspresionizam se, kako svi znakovi kazuju, primiče svome kraju, te ce se u skoroj bududnosti, zajedno sa sredivanjem opcih prilika, evo-lucionirati u novu jednu fazu literature.
Ma da je politički Credo svih ekspresionista apsolutna nacionalna ideja i prema torne potpuni jugoslovenski unitarizam, ipak je hrvatski ekspresionizam ostao specifično hrvatski i u svojoj kompaktnoj cjclini sačinja jednu organsku jedinicu, koja je tek postepeno prenijela svoj dojam na Beograd ,i Ljubljanu, gdje se ekspresionizam javio mnogo kasnije. Dakako da bi bilo zanimljivo, ispitati konkretne dodirne tačke ovih ekspresioni-stičkih grupa; ali držim da za to još nije došao čas.
Staroslovanska in staroslovenska „svoboda“.
Poglavje iz povojne znanosti.
Spisal Ljudmil Hauptmann — Ljubljana.
V zadnji številki »Časa« je izšel pod naslovom »Nova pota slovenske historiografije?« članek, v katerem pobija ljubljanski arhivar dr. Mal z veliko vnemo in še večjo samozavestjo moje nazore o starejši slovenski zgodovini. »Čas« je postavil članek na prvo mesto, »Slovenec« ga priporočil občinstvu kot »sijajno« delo »neovrgljive« dokazne moči, vse torej kaže, da gre po mnenju širokih krogov za izreden znanstven pojav. Res je ta vtisk docela pravilen. Kajti izredno je:
1. da so se naenkrat prenesle metode slov. strankarskega boja tudi na znanstveno polje. V tem duhu je moj kritik fino namignil, kako premeteno znam »prezreti«, kar je zame neugodno (str. 198), kako previdno precejam citate, da odpadejo vsa neprijetne besede (str. 203), kako zamolčujem nevarne letnice (str. 216) in »prevajam« vire nalašč napačno, da dobim pripravno besedilo (str. 193 sl.). Jasno je torej brez ugovora, da tiči v taki uporabi politične metode za znanstveno raziskovanja zares izreden kulturen napredek! Še izrednejše pa je
2. da kritik, ki je tako izviren v metodi, ni izviren tudi v argumentih. Zakaj jedro tega, kar stvarno navaja proti meni, je podano že v oceni, ki jo je priobčil leta 1916 v »Carnioli« ravnatelj ljubljanskega muzeja dr. Mantuani. Kritik je to oceno kratkomalo prevzel, — samonikel ja ostal pri tem v toliko, da o tem posojilu molči. Naj-pikantnejši pa je gotovo
3. njegov duševni prevrat, ki je napravil iz Pavla Savla. Kajti v isti reviji, kjer se sedaj ne more dovolj narogati mojim nazorom, je pisal leta 1916 v vsem žaru svojega znanstvenega prepričanja, da sem »pramotril vse dosedanje naziranje« o najstarejši slovenski zgodovini »z obsežnim znanstvenim aparatom«, »z mnogim bistroumjem« ter dokazal svoje trditve »na podlagi kritične in vsestranske izrabe najrazličnejših virov« (1916 str. 88 sl., 113 sl.). Pritrdil mi je takrat celo tako brezpogojno, da je dodal vsaki važnejši točki moje »temeljite razprave« ša svoj posebni znanstveni placet. Moja današnja nevednost je bila torej očividno še včeraj tudi njegova. Zato je lahko razumeli, da danes iz skrbi za dušni mir »nekritičnega čitalca« i o tej oceni rajši ne govori. Kajti bilo bi v istini skrajno neprijetno1, če bi naposled celo še ta izpregledal in vprašal, odkod po tako globoki nevednosti naenkrat ta smeli znanstveni polet.
Zasluga dr. Mala za slovensko slovstvo je torej nesporna. Zakaj če je z velikim samozatajevanjem osmešil svojo lastno preteklost, segel enemu po duševni lastnini, drugemu po poštenem imenu, tedaj ga 'lahko navdaje ponosna zavest, da je obogatil galerijo slovenskih kulturnih delavcev z novim tipom »povojnega znanstvenika«.
Toliko o duhu njegovega članka. Oglejmo si zdaj vsebino!
V svojih spisih sem opozarjal po zgledu prof. Peiskerja, v katž-rem spoštujem duhovitega znanstvenika in svojega očetovskega prijatelja, na dualizem, ki odseva iz virov o staroslovanski in staroslovenski zgodovini.1 Z ene strani slikajo namreč stare Slovane ob njih prihodu v Podonavje kot silne in divje bojnike, pred katerimi se je tresel sam Carigrad, z druge pa kot narod blag, plašen, slabo oborožen in atomiziran, ki ni imel ne iskrice državotvornega daru. Izjemo so tvorili samo v ilirskem četverokotu Hrvati in Srbi, a na vzhodu Anti, ki so predstavljali že okoli 1.550 jako politično silo. Tem krepkeje pa se kaže oni dualizem zopet pri Slovencih, kjer pripovedujejo viri o srditih bojih med Bavarci in-Langobardi, medtem ko govori vsebina slovenskih grobov navidez le o globokem miroljubju. S tem se ujema, da Slovani in Slovenci v kričečem nasprotju z drugimi narodi nimajo; iz dobe svojega preseljevanja ne enega epa, ne ene junaške pesmi, da ne čujemo ne o enem heroju, ne o eni državi, ki bi jo bili takrat ustanovili. Ker pa tega dualizma ne izpričujejo samo sodobni pisatelji, ampak o priliki celo en in isti pisatelj, logično ne preostaje drugega kakor ga kot dejstvo sprejeti in razložiti.
Razlaga je geografska in zgodovinska. Geografsko je treba upoštevati troje:
1. Skozi stoletja je ločila široka germanska pregraja Slovane od antične kulture. Neposredna in posredna zveza z Rimljani je kulturno dvigala Germane, nesrečni geografski položaj kulturno tlačil Slovane.
2. Slovansko preseljevanje tega nasprotja ni moglo izpremeniti. Kajti po istih tleh, po katerih so se pomikale slovanske trume, so se valili in bili pred njimi že Germani ter ostavili svojim naslednikom samo razvaline sredi pustinj.
3. Od Črnega morja se raztezata dva dolga pasa puhlice, prave stepske prsti, za. Karpati do Šleške, pred Karpati do Tullnskega polja na Nižjeavstrijskem. Sredi šum in močvirij barbarske Evrope sta predstavljala dve naravni preseki, po katerih so se podila kakor cikloni germanska plemena proti vzhodu, azijatski nomadi proti za-padu. A ti cikloni so brili tod tudi še tedaj, ko so se selili naši pradedi iz slovanske pradomovine med srednjim Dnjeprom in Vislo preko onih presek na naša današnja tla.
Kar je pripravila prej kulturna zaostalost, je tako dovršilo zdaj prokletstvo presek. V klasični dobi barbarske državotvornosti, za preseljevanja, se Slovani niso mogli združevati v velika plemena, ne ustanavljati močnih držav, — pod pestmi ^bojevitih Germanov, pod kopiti turkotatarskih konj so ostali sipki atomi. Vojaška in politična inferiornost starih Slovanov ima torej svoj globoki geografski razlog.
1 Politische Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten. Mitteilungen des Instituts für österr. Geschichtsforschung 36, str. 229 sl. (citati pod PU). — Staroslovenska družba in njeni stanovi. Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino 1, str. 79 sl.
(SD).   Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju. Njiva 2, str. 113 sl.
(PZ), __ Malov članek navajam samo; str. x: V koliko za vire ne citiram
izdaj, glej pod dotično letnico ali imenom Kosovo Gradivo.
Zgodovinski podatki pa nam kažejo, kako je v takih razmerah razumeti slovansko bojevitost. Viri namreč mešajo Slovana in Obre tako, da rabijo za ene in druge često isto ime. Slično zovejo tudi Slove n c e in Obre o priliki s skupnim imenom Obre, Hune ali Vandale. Jasno je torej, da sta se stapljala za sodobne oči oba naroda v eno barbarsko celoto. V njej je bilo Obrov le malo, drugih na milijone, a vendar so jim Obri gospodovali, ker so znali, kako jih streti. Že stari Asirci so v istem položaju drobili in presajali podložna plemena ter naseljevali med njimi svoja posadke. Uspeh je bil tako temeljit, da n. pr. Sirija nikdar ni več mogla vstati, ampak bila ves stari vek velikansko sejmišče za sužnje. Enako so ravnali s podložniki Obri. Tudi ti so drobili in presajali podložna plemena, naseljevali med njimi svoje posadke, oskrunjali in mučili slovanske žene in hčare, a sad te politike je bil tudi tu brezupna raja. O tej raji se nam plastično opisuje, kako so jo Obri gonili zase v boj. Uganko slovanske bojevitosti razlaga torej obrski bič.
Kritik zavrača te nazore v celoti. Posebno uspešno se bori proti meni tam, kjer me ni. Tako me pobija s podatki o hrabrosti in ponosu polabskih Slovanov (str. 203, 215), dasi dobro ve (str. 190), da pišem samo o Slovencih in balkanskih Slovanih. Pravtako me tolče s poročili o balkanskih Slovanih v poznejših stoletjih (str. 192 sl.), medtem ko gre meni le za to, kakšni so bili, ko so prišli. Najhujši udarec pa mi zadaja s svojimi podatki o antski moči (str. 191 sl,), — le škoda, da sem poudaril že itak sam izjemno stališče baš Antov. Ali iz takih in enakih bitk brez sovražnika črpa moj kritik vsaj toliko poguma, da me poišče tudi tam, kjer sem. Seveda dela to zopet drugače, kakor je sicer v znanstvenem svetu navada. Na primer:
A. On (str. 189):
B. Jaz (SD. str. 79 sl.);
(I.) Hauptmann da pisanim virom premalo vere in kar jo da, se zgodi pogosto na tak način, kakršnega se je posluževal mojster Pei-skcr sam. Toda ker je sam uvidel, da številnih, nad vsak dvom vzvišenih in verodostojnih virov ni mogoče tolmačiti v njegovem smislu, odnosno se mu je tako početje zdelo vendarle nekam prenasilno, izjavlja prof. Hauptmann kratkomalo, da viri ne pomenijo nič, grobovi pa vse. In slovenski grobovi nc poznajo nobenega orožja. Slovenci so bili torej le »pohlevni sir o~fn a k i«.
(I.) Najstarejši viri za slovensko zgodovino nam teko iz knjig in -grobov. Knjige, v prvi vrsti »Langobardska zgodovina« Pavla dija-kona, nam poročajo, kako so se Slovenci merili v ljutih bojih z Bavarci, kako so do osmega stoletja vedno iznova požigali in plenili po Furlanskem ... Zares, divji bojniki so morali biti ti stari Slovenci, tako se glasi naš sklep po pisanih virih. A drugače se glasi po iz-vestju grobov. Bojeviti narodi. .. so pokopavali svoje mrliče z orožjem vred; kopja in puščice, meče in sablje so jim polagali v grob. O vsem tem pri Slovencih ni najti sledu ... Uta logika, ki nam je prej, na temelju pisanih virov, predstavljala Slovence kot silne vojščake, taista logika veleva sedaj, da jih smatramo samo za pohlevne siromake. Kdo ima prav: ali grob ali knjiga?
(II.) Zagonetno nasprotje, ki smo ga zasledili pri starih Slovencih, je — skoro bi rekli — občeslovansko. Bizantinski pisatelji venomer tožijo, kako so v šestem, sedmem stoletju razgrajali Slovani leto za letom križem balkanskega polotoka, kako so rušili mesta, morili prebivalce in nosili strah in gorje celo do carigrajskih zidov... Tem bolj se čudimo glasovom, ki dohajajo v isti čas iz Carigrada, a vendar govore vse drugače.
(III.) Po teh poročilih Slovani. .. dolgo takorekoč »niso poznali nobenega 'orožja razen dveh ali treh sulic«" in brez odpora so se pokorili komur si bod i.«'° Bili so nekdaj baje tako plahi, da se iz svojih skrivališč »niso upali niti na prosto polje, nikar da bi napadli bizantinsko zemljo ali pa da bi se o s m e 1 i 1 i prestopiti Donavo, čeprav jih je bilo morebiti cela vojsk a.«11 »Živeli so po šum ah, sredi nepristopnih jezer in močvirij in si delali pri svojih kolibah več izhodov radi nevarnosti, ki so jim neprestano grozile.« V sili so skakali kakor žabe v vodo in, ležeč na dnu, dihali skozi dolge trsti-ke, dokler ni izginil zadnji sovražni k.11 '
V A/II se je pripetila kritiku nesreča, da sva se inu Peisker in jaz v polumraku staroslovanske zgodovine zlila v eno osebo. Kajti to, kar pripisuje meni, ima iz Peiskerja.2 Jaz tega nisem rekel ne v B/II, ne kje drugje, trdil sem le nedvoumno', da s a je včasih tujcem zdzlo, »kakor da imajo pred sebpj le en sam enoten narod«, in »so govorili zato o Slovanih, a menili obenem tudi Obre, pripovedevali na glas o Obrih, a preštevali na tihem Slovane« (SD. str. 81). To pa je seveda vse kaj drugega in zato, žal, vsi dovtipi, ki jih kreše Mal na ta račun, nikakor nočejo goreti (str. 191 sl., 196 itd.).
Manj nedolžna je njegova pomota v A/I. Tam mi namreč kralko-malo podtika, da samolaslno zametam pisane vire in priznavam le grobove, dh lažje dokažem pohlevnost starih Slovencev. Iz B/I pa se vidi nasprotno razločno, da jaz ne zametam ničesar in tudi ničesar ne sklepam iz vsebine grobov, ampak vobče šele postavljam problem: Kdo ima prav, ali grob ali knjige?
Peisker J., Die älteren Beziehungen der Slawen zu Turkotataren und Germanen. Vierteljahrsschrift f. Social- u. Wirtschaftsgeschichte III, 124 sl.
(II.) Sicer pa nadalje stopa zopet po pristno Peiskerjevih že dobro uglajenih in izhojenih stezah, ko pravi, da nam je misliti pri poročilih bizantinskih pisateljev o napadih, zmagah in bojevitosti Slovanov le na njihove obrske gospodarje.
(III.) Kajti Slovani dolgo takorekoč niso poznali nobenega orožja razen dveh ali treh sulic in brez odpora so se svoje dni pokorili komur si bodi. Živeč po šumah in sredi nepristopnih močvirij se niso upali iz svojih skrivališč niti na prosto polje, nikar da bi napadi bizantinsko zemljo, pa da jih je magari bila cela vojska; kakor žabe so v sili skakali v vodo in dihajoč skozi dolge trstike čakali, da je izginil zadnji sovražnik.
Nadvse značilno pa se poslužuje kritik naposled odstavka B/III. Kajti dasi ga navaja večinoma doslovno, izpušča s čudovito doslednostjo vsa znamenja, ki razodevajo, da gre. tu za citate iz virov. Izpušča narekovaje in izpušča številke, ki se nanašajo' na opombe pod črto. Čitatelj naj rajši verjame, da so oni stavki o slovanski neboje-vitosti samo lažnive izmišljotine, a ne zanesljive sodobne vesti. Na ta način ostanejo samo »nad vsak dvom vzvišeni in verodostojni viri« o slovanskem junaštvu, — zares kolika predrznost, da se mu jaz ne klanjam! Ali na konec konca je mojega kritika vendar svojega polemičnega čarovništva strah in sramežljivo se spominja naenkrat, dasi pozno, tudi onih prej zatajenih glasov o slovanski vojaški slabosti. Seveda pa trdi takoj, da ne dokazujejo plašnosti, ampak samo novo vrlino slovanskih junakov, — premetenost. Saj pravi Mavrikios vendar izrecno: ~x eO-vr; twv iz.Xxßwv -/.v. ’Avtwv op-cstasva "s •/.*:	pcira	ric:
•*ai čAev&ega, firjSafi&g SovAovftai i) aQ^eftai jiei'd'ö/j.eva (str. 203).
Mavrikios je menda že vajen, da ga zlorablja vsak panegirik staroslovanskega junaštva zase kot pričo. Posebne nesreče od tega sicer doslej ni bilo, vendar bi mož po toliko stoletjih zaslužil, da bi vsaj eden izmed njegovih čestilcev njegovo poglavje o starih Slovanih tudi prebral. Morebiti bi se potem uveril, da je Mavrikijeva slika vendar drugačna, kakor si jo želi kak romantik nacionalizma. Kajti kakšni so bili po Mavrikiju stari Slovani?
Bivali so sredi gostih šum, nepristopnih močvirij in jezer. Vzlic temu so živeli v večnem strahu tako, da so zakopavali na skrivnih mestih, kar je bilo količkaj vredno, in si delali pri svojih kolibah po več izhodov, da bi lahko vsak čas bežali. V sili so skakali kakor žabe v vodo in dihali skozi trstike, dokler ni izginil sovražnik. Imeli so le borno orožje. Ker niso bili zmožni nobene organizacije, so pač po tolovajsko prežali na svoje žrtve v zasedah, niso pa poznali bojnega reda in se tudi vobče niso marali biti na golih in ravnih tleh. Če pa so kdaj izjemoma bitko sprejeli, tedaj so šli najprej, divje kričeč, sovražniku malo naproti. Ako se je dal s tem ugnati, so drli pogumno za njim; ako pa ne, so se obrnili sami in se zatekli v gozdove, ne da bi želeli v boju izkusiti sovražnikovo moč. Često se je tudi zgodilo, da je nastala iz neznatnega vzroka panika, in tedaj so zopet stekli, ostavljajoč za seboj svoj plen, na vrat na nos v gozdove. Šele če so potem prišli ti, pred katerimi so zbežali, in se brezskrbno gibali okrog zapuščenega plena, so se Slovani vrnili in jih iznenada napadli.5
Mislim, da bi se težko dalo jasneje očrtati velikansko nasprotje, ki je ločilo stare Slovane od bojevitih Germanov in Uralaltajoev, kakor je to storil v svojem opisu Mavrikios. Kajti s prstom kaže vsakomur, kdor ni slep, na glavno lastnost teh Slovanov, da so se ogibali odkritega, moškega boja, napadali le iz zasede. Posebne vrste pa je bilo tudi njihovo svobodoljubje. German ni maral robo vati, ker
n Scheffer I., Arriani Tactica et Mauricii Artis Militaris 1. XI cap. 5. — Niederle L., Slovanskč starožitnosti. Oddil kulturni 1/1 27 sl,
je hotel gospodovati. Slovanu pa je nedostajalo tako popolnoma gosposkega čuvstva, da je celo svoje vojne ujetnike zopet izpuščal. Njegovo svobodoljubje je bilo zgolj negativno. Izviralo ni iz ponosa, ker se je čutil boljšega od drugih plemen in socialnih plasti: izviralo je iz zavisti. Tudi to Mavrikios jasno pove: ’'AvaQ%a ue Kal fiLodX-XrjXa ö'vxa jjC£ -izv/ Y'vgjc/.sjsiv . . . (Niederle I/j 29 j Aiziipcu. . . vvgjjjw;: •/patoacr,; iv au^ci; rt ob cup,ßa!vou5tv, zal aujjtßsttvavtwv autwv xa Sozoövxa cuvx6[xw; £X£pct -apaßplvivs’, jiävxoov ivuvxiov dAAijXotg cpQOVOVvrcov, Kal fiijöevdg rä> iriQco naga/cogsTv ßovXofievov (istotam I/j 30).
Brata je torej črtil Slovan, se mu upiral, iz sovraštva do njega odklanjal vsako edinstvo. Bil je tako »svobodoljuben«, da je prej sklonil svoj tilnik pod tujčev jarem, kakor da bi se spajal z brati v močne enote na skupen odpor. Kadar hočemo govoriti o slovanskem junaštvu in ponosu, pustimo v bodoče Mavrikija rajši v stran!
Seveda si radi tega še nikakor ne domišljam, da bi bil moj kritik poražen. Zakaj dobro se zavedam: če sem »zgodovinski romanopisec« jaz (str. 220), zakaj te beletristične žile ne bi bil mogel imeti že stari Mavrikios? Saj naposled Malu Mavrikija niti ni treba, ko ima vendar še »nepobitnejše« dokaze. Kajti »čujmo le Ivana iz Efeza, kako toži, da so Slovani pleneč, moreč in požigajoč obogateli, da imajo zlata, srebra, konjskih čred in mnogo orožja, vojskovanju pa so se priučili celo bolje kakor Romajci. Zato objektivni zgodovinar'ne bo nikoli mogel slediti prof. Hauptmannu, ki iz kronike patriarha Mihaela Sirskega pač povzame pasus, da, se Slovani nekoč niso upali izza gozdov in obvarovanih krajev ter »niso poznali nobenega orožja razen dveh ali treh sulic«, nadaljevanje pa, da so se namreč pozneje »izkazali v umetnosti vojskovanja«, kratkomalo utaji, ker njegovi teoriji ne odgovarja« (str. 202 sl.). Ali res »ne odgovarja«?
Zapomnimo si najprej, da namesto dveh udarcev, namenjenih meni, velja samo en. Kajti ne gre za dve različni vesti, temveč samo za eno, ki jo prinaša Mihael Sirski po Ivanu Efeškem. Treba se mi je torej zagovarjati zgolj zaradi Ivana. Glede njega pa se omejujem «a kratko opazko, da moj kritik stavka, s katerim se ponaša, oči-vidno niti ni razumel. Zakaj če so se morali Slovani šele »priučiti vojskovanju«, ker so bili po svoji naravi tako boječi, da se niso upali iz gozdov na piano, tedaj pač nisem to jaz, ki bi moral postaviti to luč pod mernik, ampak gotovo kdo drug. To je tem važnejše, ker zdaj tudi umik v beletristiko ne bi bil več mogoč. Kajti »objektivni zgodovinar« zares »ne bi mogel slediti« dr. Malu, če bi hotel ta v stiski naposled še tretjega, Ivana, pahniti tudi med zgod. romanopisce. Resnično objektivni zgodovinar se bo nasprotno živo spominjal i Prokopijevega nam že dobro znanega stavka, da se Slovani iz svojih skrivališč »niso upali niti na prosto polje, nikar da bi napadli bizantinsko zemljo, ali se osme-lili prestopiti Donavo, čeprav jih je bila morebiti cela vojska« (ed. Haury B. G. III, 38, 7 sl.). Podčrtal bo potem
kar najdebeleje, da izpričujejo torej slovansko nebojevitost enoglasno trije samostojni viri: Prokopios, Ivan-Mihael in Mavrikios.' Vprašal se bo le še to, kako so se v takih razmerah Slovani sploh »priučili« vojskovanju, kdo ja dal njih množicam tisto trdnost, brez katere po Mavrikijevem mnenju ni sposobnosti za pravi boj. Ali tudi na to ni težko odgovoriti.
Theophylaktos Simokatta (ed. de Boor, I, 6, 6 sl.) poroča pod letom 584 ali 585 o velikem slovanskem napadu. Kagan je bil sklenil mir z Bizantinci, ali kmalu se ga je naveličal in »zopet ja obr-sko pleme navalilo na Bizantince, toda ne očito, ampak na zelo zavraten in zloben način. Poslalo je namreč proti njim narod Slovanov«.	,
Ti so nato* preplavili Trakijo in prihrumeli celo do Dolgega zidu, vendar so jih Bizantinci naposled dvakrat hudo potolkli. Tedaj pa je kagan sam pod ničevo pretvezo prelomil mir in napadel Bizant.
Vpad je prištevati onim bojem radi katerih hvali zgoraj Mihaal-Ivan slovansko bojno sposobnost. Kvečjemu je boj za eno leto starejši (583),4 vsekakor pa so Slovani tu kakor tam isti, — dakijski, vlaški. Theophylaktove besede se pogosto navajajo, češ, Slovanov obrski mir ni vezal, torej so bili svobodni. Da je moj kritik hlastno, pograbil to misel, se razume samo^ob sebi. Pozabil je pri tem le, da se vodi mednarodna politika danes po drugih vidikih, kakor 1300 let poprej. A kam se lahko zabrede po taki brezbrižnosti, o tem samo dva primera!
Prokopios, B. G. II, 12: Na začetku gotsko-bizantinske vojne s» je bil cesar Justinian zvezal s Franki. Ali ko so njegove čete zavzele leta 538 Milan, se je frankovski kralj Theodebert približal Gotom in jim »poslal na pomoč 10.000 mož, toda ne Frankov, ampak Burgun-dov, da se ne bi zdelo, kakor da nastopa proti cesarju. Kajti ti Bur-gundi so prišli baje iz lastnega nagiba, docela prostovoljno in ne na Theodebertov ukaz«.
Agathias I, 6 (Dindorf, Hist. Gr. Min.): Ko so prosili 1. 552 Goti iznova Franke za pomoč, jih je sicer kralj Theodebald odbil, ale-manska poglavarja Leuthari in Butilin pa, »dasi to njih kralju (namreč Theodebaldu) nikakor ni bilo všeč, so pristali na zvezo«.
Po gornji logiki bi bili Burgundi in Alemani neodvisni, ker jih ni vezal frankovski mir; in vendar je znano že davno, da je vladal i enim i drugim frankovski kralj, ki si jih je bil v krutih bojih podvrgel. Z argumentom o obrskem miru se torej v takih okolnostih slovanska svoboda leta 584 ne da dokazati. Kar se sme na podlagi te drobne vesti trditi, je v najboljšem slučaju »Non liquat!«. Stvar postane šele prozorna, ako pritegnemo poročilo Mihaela Sirskega (X, 21). Skozi njegova usta nam pripoveduje tam Ivan Efeški:
»Zopet so napadla Bizantince ljudstva proklatih barbarov raz-mršenih las, t. j. Obrov, ki so bili prihrumeli s skrajnega vzhoda, in
4 Prim. spodaj, op. 6.
tudi zahodno ljudstvo Slovanov ter drugi, ki se zovejo Langobardi. Tudi ti so bili pod oblastjo Khagana, obrskega kralja.«*
Po Marquartu se nanašajoi te besede na veliki obrsko-slovanski vpad. iz leta 581—84, pri katerem so se Slovani tako odlično »izkazali v umetnosti vojskovanja«.“ Niederle pa ga istoveti z zgoraj omenjenim drugim pohodom okoli leta 585.7 Bodi temu kakorkoli, — nas zdaj ne zanimajo letnice, ampak lakonična trditev mojega kritika, da Mihael Sirski tukaj »dobro razločuje Obrom podložna „zahodna ljudstva Slovanov" ob Potisju in ogrskih obdonavskih nižinah, od ostalih svobodnih Slovanov« (str. 190).
Zaman iščemo, kje neki razločuje to tako dobro. Ne moremo najti ne sledu o Potisju, ne o ogrskih nižinah, še manj o kakršnemkoli razlikovanju »podložnih« in »svobodnih« Slovanov. Očividno je torej zapisal kritik te besede ob popolni odsotnosti svojega duha. Drugače o n gotovo tudi ne bi napačno prevajal. Kajti v viru ne stoji množina »zahodna ljudstva Slovanov«, kakor da gre le za zapadne Slovane, temveč tam se čita razločno »zahodno ljudstvo Slovanov«. Zapadnike pa jih zotve zaradi nasprotja z Obri, ki so mu prišli »s skrajnega vzhoda«. Prijetno bi se bilo seveda sedaj izgovarjati s tem, da vzlic vsemu iz Mihaela vendar še vedno ne izhaja pod-ložnost baš vlaških Slovanov. Zakaj stavek govori o anonimnih Slovanih, — kdo ve, ali meri to tudi na vlaške? Toda, žal, tudi ta izhod ni več odprt. Kajti Miracula s. Demetrii nam izpričujejo vprav za leto 586, da je bil Kaganu »podložen ves narod Slovanov«,8 predvsem pa je odločilno, da pravi Mihael-Ivan v svojem gornjem opisu po kratkem presledku dalje:
»Tedaj so Bizantinci najeli narod A n t o v , ki so napadli zemljo Slovanov, jo zasedli in oplenili. Odpeljali so njena bogastva in jo požgali. Njih zemlja pa je bila na zapadu od reke, ki se imenuje Donava.
Ko so Slovani izvedeli, da je njih zemlja opustošena, so zarjoveli kakor lev nad svojim plenom ... Napotili so se proti mestu Anhialu in njegovim toplicam... Naposled, so razrušili zidove in našli tam škrlatne obleke, ki jih je dala cerkvi Anastazija, Tiberijeva žena, ko je šla v toplice. Te obleke si je nadel K a g a n rekoč: »Najsi je to cesarju Bizantincev ljubo ali ne, glej, kraljestvo mi je dano!«9
5 Chabot, Chronique de Michel le Syrien, str. 361: »Les Romains lurent attaques de nouveau par les peuples des maudits barbares A chevelure in-cuite qu'on appclle Avares qui s‘čbranlercnt et s'avancerent des extre-mites de l'Orient, et aussi par le peuple Occidental des Esclavons et _par d'autres qu*on appelait Longobards. Ceux-ci čtaient aussi sous la domina-tion de Khägan, roi des Avares.«
" Marquart, Osteuropäische u. ostasiatischc Streifzüge, str. 487.
7 Niederle, Slovanskč starožitnosti II, 209 sl., 216 op. 4.
8 Acta SS. 8. Oct. p. 143. = Rački, Documenta str. 250: uaSxstvto yap aüt(j) xi IfWo; &itav. — Radi datuma glej Stanojevič, Vizantiia i Srbi II, "08.
» Istotam X, 21, str. 362 sl.: »Alors les Romains prirent A gages Ie peuple des Antes qui se jetžrent sur le pays des Esclavons dont ils s‘ em-parerent et qu'ils pillžrent. Ils en cnlevčrent les richesses et ils 1 incendie-
Nadaljnjega slepomišenja je seveda po teh besedah naenkrat in trajno konec. Kajti nedvoumno prišteva tukaj Mihael-Ivan »zahodnemu ljudstvu Slovanov«, ki je bilo Obrom podložno, vprav vlaške Slovane, saj navaja točno njih domovino, sosede, Ante, in vladarja, kagana. Če smo prej po Theophylaktu še dvomili, so li bili res v osemdesetih letih pod obrsko oblastjo ali ne, tedaj vemo zdaj iz Mihaela Sirskega zanesljivo, da. Vemo pa povrhu tudi še to, kdo jih je takrat naučil vojskovanja. Zakaj če se po Prokopiju, Mihaelu, Mav-rikiju sami niso znali boriti, a so se spretno borili pod obrskim vodstvom, tedaj jim je moral biti učitelj pač Ober^------------
Ali — se mi bo ugovarjalo — ako velja'To tudi v istini za osemdeseta leta, kaj za to? Prej in slej je bilo vendar razmerje med Slovani in Obri drugačno, samo da jaz to dejstvo umetno prikrivam. Obtožba se utemeljuje tako:
I. Če se imenujejo v sodobnih virih Obri in Slovani često s skupnim imenom Obri, Huni, Slovani ali Vandali, tedaj se iz tega še nikar ne sme sklepati, kakor delam to jaz, da sta živela ta naroda v posebno tesni medsebojni zvezi. Kajti »to ni prav nič čudnega, če pomislimo, da so srednjeveški in zlasti še renesančni pisatelji radi nadevali poznejšim narodom in njih pokrajinam stara, več ali manj pozabljena imena. Tako so n. pr. zvali Slovene ob dol. Donavi Gete, Srbe Triballi, Bolgare Mysi ali Odrysi, Rumune Daci, Albane Acarnani« (str. 200).
K temu pripominjam jaz, da gre pri vseh teh primerih ne za dva naroda ženim imenom, ampak za enega z dvema. V tem slučaju se razume samo ob sebi, da radi take besedne igre nihče ne more smatrati srednjeveških Bolgarov za podložnike antičnih Odry-sov ali — ker jih imenuje Malalas Mirmidonoe10 — celo za podanike Homerjevega Ahileja. Nekaj povsem drugega pa je, če se imenujeta dva sodobna naroda z enim in istim imenom, a vprav to je kritik prezrl.
II. Obrski vpliv na balkanske Slovane ni mogel biti tako usoden, kakor si mislim jaz, ker jih je bilo mnogo izven kaganove oblasti. Le ogrski Slovani so trajno služili Obrom, drugi, kakor vlaški, ne. Toda poglejmo vendar, ali je to res!
Da je bil položaj vlaških Slovanov pred obrsko-slovanskimi vpadi osemdesetih let sijajen, se dokazuje rado s kaganovim pohodom 578. leta, ki ga sporoča Menander v 48. fragmentu. Povod pohodu je bil namreč ta, da se vlaški Slovani izprva niso hoteli pokoriti kaganu,
rent. Leur pays čtait ä l'ouest du fleuve appelč Danube. Quand les Escla-vons apprirent que leur pays čtait dčvastč, ils rugirent comme le lion sur sa proie ... Ils se tournčrent vers la vlile d'Anchialos et vers les Thermes de cet endroit... A la lin ils renversčrent les murs; ils trouvčrent lä les vetements de pourpre qu’ Anastasia, femme de Tiberius, avait donnčs en voeu ä 1’žglise, lorsq' elle se rendait aux Thermes, Kh&gan s'en revetit en disant: Que 1‘empereur des Romains le veuille ou non, voici que la royautfe m‘a čtč donnče.«
10 Bonnska izdaja str. 97.
Ču, 1933,	21
temveč baje samozavestno odgovorili njegovemu odposlancu krilate besede: »Kdo izmed ljudi, ki jih je rodil svet in grejejo solnčni žarki, je tako silen, da bi nas premagal? Navajeni smo, da si lastimo tujo zemljo, ne pa da bi si drugi osvojili našo. In taka bo naša navada, dokler bo kaj bojev in mečev.« Ves blažen vzklika moj kritik ob teh stavkih: »In meni-li prof. H., da so ljudje takega kova ,kakor žab; skakali v vodo, kadar se je bližal sovražnik (str. 195)?« Žalibog, da! Kajti brez nepotrebnega razburjenja najprej to:
Govori, ki jih govore junaki bizantinskih historiografov, so le prečesto izmišljeni. Že klasiki so se posluževali takih govorov kot stilističnega sredstva, da bi oživili svoj opis, in retorika je to nagnjenje še poostrila. Raziskovati je torej treba pri vsakem govoru natančno, je li resničen ali izmišljen. O gornjem odgovoru velja oči-vidnO drugo. Kajti stilistično je izključeno, da bi bil preprost Slovan tako retorsko izbiral svoje besede, stvarno pa že celo ni verjeti, da bi se bil pred Obrom bahal, kako je navajen vladati drugim, ko so nam vendar tako neusmiljeno odkrili njegovo srce Prokopios, Mihael, Mavrikios. Pravo jedro bobnečih besed je torej kvečjemu to, da so Slovani obrske zahteve odbili, t. j. da takrat še niso bili Obrom podložni.
Toda ali ni tudi to že več, kakor prenaša moja teorija? Zakaj pravkar sem obširno razkladal, da Slovani sami po sebi niso bili sposobni za bojne pohode, ampak da jih je gonil nanje šele Ober, a zdaj zopet čujemo, da so bili vlaški Slovani še v sedemdesetih letih od kagana neodvisni, in vendar so že v prvi polovici šestega stoletja razsajali po balkanskem polotoku. Ali nima torej ipak moj kritik prav, če vpraša (str. 191): »Kdo pa je, recimo, takrat zaganjal Slovane v boj proti silnemu Carigradu, ko še Obri niti v dotiko niso prišli s Slovani?«
Ali kdor tako vprašuje, dokazuje samo, da ne pozna ali noče poznati virov. Kajti isto vlogo, kakršno Obri v drugi polovici šestega stoletja, so igrali v prvi polovici bolgarski Kotriguri in Utiguri. In čudo! Dokler so ti napadali Bizant, so ga napadali tudi Slovani, tako da sta se pojavila v virih i ta naroda kmalu pod skupnim imenom.11 Toda leta 559 je nastal preobrat. Kotriguri in Utiguri so se sprli in začeli klati med seboj, obenem pa so vprav takrat pridrvili iz Azije Obri, premagali oslabljene Bolgara in odvedli mnogo Kotrigurov s seboj v panonske nižine.15 Blagodejne posledice tega preobrata je občutil takoj Bizant. Leta 559 so namah prenehali bolgarski navali,
a ___ značilno______ v isto« minuto i napadi vlaških Slovanov. Le počasi
so si opomogli Bolgari, le pozno obnovili vpade Slovani. Vzlic razmeroma obilnim virom skozi dvajset let ne čujemo ničesar o bojih v Spodnjem Podonavju, šele 578. leta se je zopet utrgal plaz.
11 Müllenhoff K., Deutsche Altertümer II (1906) 382 sl., posebno 393.
— Niederle n. o. m. II 195 sl.
15 Agathias V, 24 sl. — Menandcr Ir. 3.
/
Kdo je zaganjal Slovane pred prihodom Obrov v boj, je menda zdaj precej jasno. Toda, vseeno! Moj kritik je dokazoval slovansko svobodo in samoniklo vojaško silo itak tudi za devetdeseta leta. Vsaj za to dobo jo je vendar dokazal? Preden odgovorimo na to vprašanje, je treba najprej urediti kronologijo zadnjih dvanajstih Mavrikijevih let, ki je pri modernih piscih nekoliko zmedena, ker se glavna vira, Theophylaktos in Theophanes, ne ujemata v svojih časovnih podatkih.
Izhodišče raziskovanju mora biti leto 591, ko se je cesar Mav-rikios sam odpravil na vojno proti Obrom, a prišel samo do Anhiala. Theophylaktos, pišoč o tem (ed. de Boor V, 16) pripoveduje potem, kako so se boji kljub temu nadaljevali, a dodaje na koncu, da so trajali vsega skupaj štiri leta (VII, 6). Tako dobimd kot trden okvir 1.591 do 594. Vmes se datira samo po letnih časih, a še ta način se opušča na začetku, tako da se naposled ne ve, je-li se izvršil prvi kaganov vpad leta 591 ali 592. Treba je torej računati po letnih časih od leta 594 nazaj. Na ta način se da dognati, da se je vojskoval leta 594 proti vlaškim Slovanom cesarjev brat Peter; prejšnjega leta (593) je poveljeval na istem bojišču Priskos, še eno leto prej, torej 592, pa se je izvršil oni kaganov vpad, ki ga še pravkar nismo znali trdno datirati.
Petrov pohod, leta 594 se je končal s sramotnim porazom, zato je cesar izročil poveljstvo zopet Prisku. Ta je šel takoj naslednje spomladi, torej 595. leta, proti kaganu. Obri so oblegali Singidun, Priskos jih je pregnal, ali kagan je dal zato v osveto napasti Dalmacijo in tam razdejati štirideset gradov. Nato pa so boji naenkrat utihnili, »osemnajst mesecev in več« se ob Donavi ni kalil mir. Neposredno za tem čitamo v Theophylaktu o velikem navalu, na katerem so prodrli Obri celo do Drizipere. Tedaj pa je izbruhnila v njihovem taboru kuga in jih prisilila, da so sklenili mir. Ali Bizantinci se ga niso držali, ampak začeli takoj ofenzivo in premagali Obre v več bitkah zaporedoma. Theophylaktos stavi te dogodke v devetnajsto leto Mav-rikijevo, t. j, v dobo od 5./VIII. 600 do 4./VIII. 601. Toda v naslednji knjigi pravi izrečno, da v devetnajstem letü ni bilo nobenega spopada med Bizantinci in barbari. Dejstvo samo je izven vsakega dvoma. Kuga in porazi razlagajo dovolj prepričevalno obrsko miroljubnost ob bizantinski fronti. Vprašanje je le, ali naj datiramo mir res z devetnajstim letom in preložimo katastrofo v osemnajsto, ali moramo premakniti mir v dvajseto leto. Po vsej sreči se najde takoj trden datum, od katerega se šteje zopet lahko nazaj, to je dvajseto leto (5./VIII. 601 do 4./VIII. 602). Jeseni tega leta, torej še 601, je pohitela bizantinska vojska v Dardanijo, ker se je raznesel glas, da zbira kagan okrog kataraktov veliko armado. Ko pa so dospele cesarske čete tja, se je sovražnik umaknil. Vendar je pretila že spomladi (602) nova nevarnost. Kajti kagan se je pripravljal na nov pohod proti Bizantincem. Tedaj pa je cesar pridobil za zaveznike Ante, a ko je hotel nato kagan te kaznovati, so začeli naenkrat odpadati od njega Obri sami.
Če računamo zdaj nazaj, vidimo torej, da spada oni kratki mir ras v devetnajsto leto, a obrska katastrofa v osemnajsto. Theophy-laktova kronologija je potemtakem tale:
Mavrikijev pohod proti Obrom	591
Kaganov vpad	592
Priskov pohod proti vlaškim Slovanom	593
Petrov pohod proti vlaškim Slovanom	594
Boji za Singidun in v Dalmaciji	595
Mir	596—599
Obrski pohod: začetek	599?
kuga, mir, porazi	600
Mir	600/601
Kaganove priprave ob kataraktih	601
Kaganove priprave proti Antom	602
V nasprotju s Theophylaktom nudi Theophanes (ed. de Boor) na videz letnice sam. Kajti v svoji kroniki računa po letih od ustvarjenja sveta in združuje pod. vsakim letom dogodke, ki so se takrat po njegovem mnenju pripetili. Do leta 593 se nekako ujema s Theophylaktom, potem se razlikuje. Ta pripoveduje namreč, da je ukazal cesar Mavrikios Prisku po zmagovitem pohodu onega leta, naj prezimi z vojsko na slovanskih tleh. Theophanes pa vriva med pohod in ukaz še eno vojno ter jo stavi v leto 6086 (593/94). Priskov povratek iz Sklavinije odriva potem v naslednje leto 6087 ((594/95), medtem ko spada po Theophylaktu v zimo 593/94. Petrov pohod razteza na dve leti: v prvem (6088 = 595/96) pride vojska do Donave, v drugem (6089 — 596/97) se bori z Bolgari in Slovani. Prav tako deli na dve leti dogodke drugega Priskovega generalata: 6090 (597/90) so se vršili baje boji za Singidun, 6091 (598/99) obrski napad na Dalmacijo. Tudi veliki obrsko-bizantinski boji, ki jih omenja Theophylaktos za leto 600, trajajo po Theophanu dalje: leta 6092 (599/600) je izbruhnila kuga in se sklenil mir, leta 6093 (600/01) pa so sledili obrski porazi na lastnih tleh. Šele naslednjega leta se sklada Theophanes zopet s Theophylaktom. Zakaj kaganove priprave ob kataraktih spadajo v jesen leta 601, priprave proti Antom v poletje 602, a to je po Theophanu točno annus mundi 6094.
Theophanova kronologija je torej ta-le:
Priskov prvi pohod proti vlaškim Slovanom . 6085 1
» drugi »	»	»	»	6086 > Theophlyaktos 593
» povratek..................................... 6087 j
Petrov pohod:
a) do Donave................................... 6088	1	Ä	594
b) boji z Bolgari in	Slovani................... 6089	J
Drugi Priskov generalat;
a) boji za birgidem............................ 6090	1	»	ggg
b) napad na Dalmacijo ......................... 6091	I
Obrski pohod:
a) kuga, mir....................................6092	1	>	600
b) obrski porazi............................... 6093	J
Keganove priprave ob kataraktih....................\	6094	»	{
»	» proti Antom.......................J	1602
Theophanova na videz tako jasna kronologija je torej navadno slepilo. Ko je pisal o Mavrikiju dve sto let po Theophylaktu, mlajšem sodobniku obrskih bojev, tedaj ni imel pred seboj boljših'poročil kakor ta, ampak je več ali manj samo preuredil njegovo gradivo. Svetovna zgodovina mu je bila kakor omara z mnogo predeli. Vsak predel je moral imeti svojo številko, annus mundi, vsaka številka svoje dogodke in tako je trgal in pulil svojo glavno predlogo, Theophylakta, dokler ni dobil, kar je hotel: nobeno leto ni bilo več prazno, vsako leto se je nekaj zgodilo. Če so moderni pisci sledili v kronologiji Theophanu, so torej grešili, držati se moramo le Theophylakta. Zdaj pa k njegovim poročilom o vlaških Slovanih za zadnjih 20 let Mavrikijeve vlade!
Leta 593 so vdrli Bizantinci na Vlaško in ubili »kralja« Mužoka. O njem sem menil v Njivi II (str. 115), da si je našel mesta v svetovni zgodovini le zato, ker se je na sedmini svojega brata tako napil, da so ga Bizantinci živega ujeli. Zaradi te nespoštljivosti pa me moj kritik zdaj pikro zavrača, češ, našel ga je gotovo zato1, ker se je zdel »bizantinskim načrtom skrajno nevaren mož in so se Bizantinci veselili, da so se iznebili nevarnega protivnika« (str. 196). Toda iz česa se da to pravz,aprav posneti?
Po Theophylaktu so šli Bizantinci omenjenega leta pri Silistri čez Donavo in napadli najprej zemljo nekega Ardagasta. Sredi noči so ga iznenada zatekli, ali v zadnjem hipu se je še rešil. Opustošili so torej le njegovo zemljo in se napotili nato dalje. Ko so prednje čete prekoračile bližnjo reko, so naenkrat naleteli na gručo Slovanov in jo ujeli. Tedaj pa so izvedeli od nekega Gepida, ki je bil med ujetniki, da vlada tem ljudem kralj Mužok, ki prebiva nedaleč odtod in jih je poslal na izvid. Slišal je namreč o Ardagastovi nesreči in hotel dognati, kolika je bizantinska moč. Sicer' pa se je tako malo vznemirjal, da je še brez strahu obhajal sedmino po svojem umrlem bratu. Seveda so Bizantinci porabili takoj to izredno priliko, se priplazili s pomočjo izdajalskega Gepida do Mužokovega tabora in kralja živega ujeli, ker je bil tako pijan, da se ni mogel ne braniti ne bežati.
Kar tukaj pripoveduje Theophylaktos, je prava idila iz staroslovanskega sveta. Bizantinska vojska gre nad Slovane, opustoši prvo župo, sosednji župan pa, samo nekaj kilometrov oddaljen, se ne dvigne takoj na orožje, ampak pošlje šele svoje ljudi poizvedovat, sam pa medtem divje pije, pije. Zares moj kritik ima prav! Tak mož je moral biti v istini »bizantinskim načrtom skrajno nevaren«, tako tajinstveno nevaren, da so Bizantinci vobče celo o njegovem življenju zaznali šele iz Gepidovih ust.
Enako tehtno utemeljuje Mal tudi* nazor, da so bili Mužokovi Slotvani Obrom »enakopraven«, od njih »neodvisen faktor«. Modruje namreč tako:
Ko je prišel Priskos takrat do Donave, je zahteval kagan sicer od njega, naj spoštuje komaj sklenjeni mir*, ali tedaj mu je Bizantinec baje razlagal, da ga veže mir samo proti Obrom, ne pa tudi proti vlaškim Slovanom. Torej so bili ti po Malovem mnenju svobodni.
Vendar stvar ni tako enostavna. Kajti ujeti Gepid, ki je služil, kakor smo videli prej, ujetim Bizantincem za vodnika, jim je dal po Theo-phylaktovih besedah znamenje za napad na Mužokove Slovane s tem, da je zapel o b r s k e pasmi. Ker pa armadni jezik v Mužokiji menda vendar ni bil obrski, se obrska pesem Slovanom pač le tedaj ni mogla zdeti sumljiva, ako so imeli sami med seboj Obre. Nekoliko več opreznosti pri uporabi virov je torej vsekakor želeti. Predvsem pa se mora že vdrugič kar najtopleje priporočati, naj vsakdo, ki se hoče poslužiti kakega vira, najprej prečita dotično mesto1 v celoti. Tudi moj kritik bi bil potem zapazil, da se skriva za pikami v Kosovem Gradivu I, str. 146, zelo zanimivo poročilo o koncu bizantin-sko-slovanskih bojev leta 593. Zakaj po Theophylaktu je hotel takrat kagan, »vladar'vsega slovanskega naroda«, Bizantince napasti in Slovanom ukazati, naj prestopijo Donavo, ker se je Priskos pregrešil proti njegovim »p o d a n i k o m« in vdrl v »njegovo dežel o«. Šele ko mu je ta izročil vse slovanske ujetnike, mu je dovolil svoboden odhod. Morala je priti stoprv kuga, decimirati obrsko vojsko in pobrati kaganu sedem sinov, preden je pristal na mir, po katerem „Stopokoyet-MK . . 'Pogrist; y.ati ’Aßapo’.c c "Ictps; peskr,?, y.axi Ss 2y.Xacur,vüiv eSjcj«« xbv zsxapcv ctavij-aaha!.11 (VII, 15, 14).
Mir se je često napačno tolmačil, češ, dovolil je tako Bizantincem kakor Obrom prestopiti Donavo, kadar bi hoteli navaliti na Slovane. Ali da je to nesmisel, je jasno. Kajti Obri so sedeli itak onstran Donave, njim je ni bilo treba šele prekoračiti. Razen tega pa je iz besedila tudi razvidno, da spada „'Pwpatot? -/.at ’Aßapst;“ k „psritT);“ : proti Obrom naj bo sicer Bizantincem v bodoče meja Donava, proti Slovanom pa ne. Njih se je moral kagan odreči.
Kako kruto je posegla ta določba v davno utrjene razmere, izpričuje dobro to, da se že leta 602 kagan ni več oziral nanjo. Kajti ko so takrat Bizantinci in Anti skupaj naskočili Slovane, je sklenil takoj, da pomaga Slovanom. Res imamo iz malo poznejšega časa tudi trden dokaz, da so mu bili ti zopet podložni; zakaj če je vladal okoli leta 635 Kubratovim Bolgarom v južni Rusiji,13 je moral vladati tem prej vlaškim Slovanom, ki so sedeli vendar med Obri in Bolgari.
Tudi druga točka moje obtožnice, omejevanje staroslovanske svobode in vojaške sile, torej ne drži. Lahko preidemo
III.	na vprašanje obrskih posadk. V zvezi s trditvijo, da so razmeščali Obri med podjarmljenimi Slovani svoje posadke, sem opozoril na izraz »kasaz« za nemški »Edlinger« in na koroški Heunburg — Vovbre. Danes dodajem iz R^pertorija krajev za Štajersko (1883. 1.) še krajevno ime Obri pri Presičnu na Spodnjem Štajerskem, Obrov jugovzhodno od Trsta in — z vprašajem — Obrje pri Mostah blizu Ljubljane.
13 Nikeforos (ed. de Boor str. 24)s Trcb x&v ainöv v.atpiv šnaviar») K-.ußpaxc; i	'Op-fava	6 xtfiv Oiivo-fouvioupcuv xüptos xq> x<«v ’Aßäpiov
xat Sv s! z s nap’ aixoS Aaiv nsptoßpioa;	xfj;	otxsia?
Lessiak (Carinthia 1/103, str. 81 sl.) izvaja »kasaz« iz turške besede »qazaq«. Prvotni kasazi na Slovenskem bi bili potemtakem gospodujoča turkotatarska plast nad podložnim domačim ljudstvom. Ali moj kritik pobija to misel dvojno, pozitivno in negativno. Pozitivno konstruira po Pintarju imenitni rodovnik knez—ksez—kasaz, negativno pa zavrača Lessiakovo mnenje, trdeč, da »ima kazak le v maloruščini pomen prostega moža, v turških jezikih pa pomenja še danes brezdomovinskega vagabunda, najemnika-hlapca, v poljščini pa roparja« (str. 199),
Ne vem, kateri izmed teh dveh trditev se je treba bolj čuditi. Kajti baš Lessiak je že jasno dokazal, da je Pintarjeva razlaga nemogoča. Da jo je moj kritik vzlic temu zopet privlekel na dan, se da razumeti samo, ako pogledamo malo v njegovo delavnico. Potem vidimo:
Lessiak polemizira proti Pintarju na strani 91, kritik pa navaja samo stran 87 in 90. Pintarjev članek je izšel leta 1912, Lessiakov 1913, po mnenju mojega kritika pa 1903. Malov »dokaz« je torej nastal na ta način, da je prinesel tisti pomočnik, kateremu je bilo izpisati Lessiaka, slab ekscerpt. Izpisal je le stran 87 in 90, polemiko proti Pintarju (str. 91) pa prezrl in kot letnico zabeležil namesto 1913 pomotoma 1903. Mal kot artistični vodja vsega podjetja je potem seveda živel v dobri veri, da ni ovrgel Lessiak Pintarja, ampak Pintar Lessiaka, in tako je dobil »kasaz« naposled vendar za deda namesto grdega Turkotatarja poštenega slovenskega »kneza«.
Ta ugotovitev pa nam ne odkriva samo, kako je nastal prvi argument proti Lessiakovim kazakom, ampak tudi drugi; kajti samo ako je imel moj kritik slab ekscerpt pred seboj, je mogel citirati v opombi 29. Lessiaka str. 87, a obenem pisati sine dolo, da pomeni kazak le v maloruščini prostega človeka, v turških jezikih pa n e. Lessiak pravi namreč na navedenem mestu nadvse razumljivo, sklicujoč se na podatke strokovnjaka Korša v Moskvi: »das ursprünglich türkische qazaq bedeutet nach jetzt in verschiedenen Sprachen dieses Stammes 1. frei, 2, unverheiratet, familienlos, 3. heimlos, Vagabund, 4. Nomade, 5. Kirgise..., 6. Räuber, 7. Lohnarbeiter, Taglöhner. Anschließend an Kor-schens Angaben sei noch hingewiesen auf Radloff, Versuch eines Wörterbuches der Türk- Dialekte II 364, wo ebenfalls für Kazak die Bedeutung »ein freier, unabhängiger Mensch« vorangestellt wird, aus der sich ja auch alle ändern zwanglos ableiten lassen.«
Malova trditev je torej brez podlage. V boju s kasazi se je hudo opraskal: moral bo v bodoče trpeti razlago käsaz—qE^zaq, dokler se ga ne usmili kak lingvist.
Z iskrenim veseljem bi privoščil svojemu nasprotniku po toliko bridkih razočaranjih vsaj to zadoščenje, da krajevna imena, izpeljana iz »Ober«, res ne pomenijo več kakor razni »Turški klanci in podobno širom Slovenije« (str. 200), da torej nimamo» pravice govoriti o obr-skih posadkah med podložnimi plemeni. Toda ali mu smemo to priznati?
Šišič je zbral v svoji »Geschichte der Kroaten« I 55 sl. celo kopo krajevnih imen, ki spominjajo na Obre (Obrov, Obrova, Obrovac). Dve navaja iz severne Dalmacije, tri iz saverozapadne Bosne in štiri iz Visoke Hrvatske. Vzporedno opozarja na De administrando im-perio, cap. 30., kjer pravi Konstantin Porfirogenet, da so se Hrvati dvignili proti Obrom, ubili ene, si podvrgli druge, a potomci teh premagancev da žive še v njegovi dobi (10. stol.) v Dalmaciji. Slično čujemo od Nikefora (zgoraj op. 13), da se je dvignil okoli leta 635 bolgarski knez Kubrat proti kaganu in pregnal iz svoje dežele obrske tolpe, ki so bile razmeščene med Bolgari.
Vzlic najboljši volji torej nikakor ne morem dvomiti o načelu obrske politike, da krote podložna plemena s posadkami. Potrpežljivo preiskujmo sedaj nadaljnjo trditev, da
IV.	Obri niso drobili in presajali premaganih plemen z rodnih tal. Jaz sem skušal to dokazati ob usodi Duljebov, o katerih sem našel sledov v krajevnih imenih »Tudleipin — Dudleipa« na Srednjem Štajerskem in »Dulieb« pri Špitalu na Koroškem (PU, str. 234 sl.). Zdelo se mi je, da smem spraviti ta imena v zvezo s tremi poročili: v Nestorju, Masudiju in Menandru.
Iz Nestorja vemo namreč, da so Obri podjarmili in mučili antsko pleme Duljebov ali kakor so se tudi zvali, Volinjanov. V Masudiju se čita, da so imeli Volinjani nekdaj za kralja Madjaka veliko državo, a da je ta pozneje naenkrat razpadla. Iz Menandra pa je naposled znano, da so ubili Obri okoli leta 558 kneza Mezamera, ki je bil združil Ante v mogočno zvezo, in začeli nato njegov narod pestiti in odganjati v sužnost. V skladu z Marquartomu sem izrazil mnenje, da bi moglo Nestorjevo poročilo izvrstno razjasniti, zakaj je Madja-kova država nanagloma razpadla, a da bi narobe zopet Masudijeva vest o vodilni vlogi Duljebov najbolje razlagala, zakaj so se vrgli Obri s posebno silo nanje. Ker pa sem našel glavne in značilne podatke obeh piscev (obrsko sovraštvo, mogočno antsko zvezo, ve-likokneštvo enega izmed antskih poglavarjev) tudi pri Menandru, sem zopet z Marquartom sklepal, da gre pri vseh treh poročilih za en in isti dogodek, tem bolj, ker se da tudi arabski Madjak brez težave zvezati kot hypochoristicon z antskim Mezamerom. Zame je bil ta sklep posebno važen, ker sem mogel na ta način gladko razložiti tudi štajerske in koroške Duljebe. Kajti Duljebski drobci tu, presajanje Duljebov po Menandru tam, — vse se je strnilo v sliko, da naši slovenski Duljebi niso drugega nego iveri nesrečnih Antov ob Bugu.
Ali jaz obračam, Mal obrne. Lotil se je zopet dokazovanja in sebi dokazal, da Duljebov na Slovenskem vobče ni bilo. Kaka predrznost potem seveda, da jih hočem jaz presaditi celo od Buga! Da pa štajerski Tudleipin-Dudleipa na spominja na Duljebe, ve moj kritik odtod, ker Pirchegger »dvomi o pristnosti imena in verodostojnosti
u Marquart n. o. m. XXXVI, 146 sl.
vira, ki ga sporoča« (str. 195). Ali to že zopet ni res! Kajti Pirchegger pravi samo: »Der cominatus Dudleipa steht und'fällt ja mit der einen Urkunde Arnulfs für Salzburg vom 9. März 891, die zu Bedenken Anlass gibt.« O čemer dvomi, je torej samo to, da bi se bila na Štajerskem kaka grofija imenovala po kraju Dudleipa. O kraju samem pa nikakor ne dvomi in tudi dvomiti ne more, ker ga izpričuje itak še drug nesporen vir, Ludovikov diplom z dne 20. novembra leta 860. Duljebov s Štajerskega torej ni več mogoče pregnati, tem manj, ker imamo poleg Dudleipe še en Dulleben pri Brucku in potok Duljebska pri Ormožu.
Toda ali jih Mal ni pregnal vsaj s Koroškega? Čujmo vendar! »In loco D u 1 i e b ad Superiorem villam« nima ničesar opraviti z Duljebi. Približno istočasno s tem krajevnim imenom se omenja namreč briksenska posest »zo Obrundorf (=: Superior villa) ac D o 1 ä c h«. Treba je torej samo iz »Dulieb« napraviti »D u 1 i e h«, potem v smelem nasprotju z Monumenta historica ducatus Carinthie trditi, da »na-letimoi na Koroškem često na kraje v lokativni obliki D o 1 (j) e h , D u 1 (j) e h« in naenkrat je postal Dulieh Doläch. Kdor je doživel tc znanstvo, čaka pač samo še, da se spravi jutri tudi znana »D u 1 i ö h -und Heurigenstimmung von Grinzing« v zvezo z Doläch, saj stoji vendar i Grinzing v dolini. |
Sicer pa je moral kritik ipak imeti nekak temen občutek, da Duljebov vendar ne bo mogel več izbrisati s slovenskega zemljevida. Kajti drugače bi bilo' najbrž odveč dokazovati, da niso bili drobci razkropljenih ruskih Duljebov. To pa je baje izključeno, ker »se je Hauptmannova trias Masudi-Nestor-Menander, na kateri je upal s tako gotovostjo dalje graditi, pri bližjem proučavanju razblinila v prazen nič« (str. 194). Zakaj po vrsti:
1. Nestorjevi Duljebi vobče niso ruski, ampak češki.
Mal je posnel to bržkone iz Westberga, ni pa pri tem vedel, da je ovrgel to zmoto že Marquart (str. 126), a še manj je pogledal Nestorja samega. Kajti o Duljebih, ki so jih mučili Obri, govori ta v osmem poglavju, iz sedmega in desetega pa se vidi, da jih smatra za ruske Duljebe.
2. Nestorjevi Duljebi niso Masudijevi Vali-n j a n i.
Sicer je v to enačbo verjel tudi Ključevskij,"1 ali kaj nam to mar! Po Nestorju se Duljebi v šestem stoletju še niso zvali Volinjani. Masudijevi Volinjani torej ne morejo biti Duljebi, ampak iskati nam jih je »dalje v bližini Obodritov, k* jih naš arabski pisatelj takoj za njimi navaia. Morda so to Vilci ali pa Rujanci, nikakor pa ne Duljebi« (str. 194).
Ali navaia Masudi takoj za Volinjani Abodrite, je po Marauartu zelo dvomljivo (str. 103). Toda pustimo to! Vzemimo, da so sedeli ti
15 Na razpolago imam samo Kratkoje posobije po russkoj istoriji (1908) str. 14 sl.
Volinjani res blizu Abodritov. Potem bi to morali biti samo nekdanji prebivalci onega- otoka, ki je ohranil v svojem imenu še do danes spomin na neke slovanske Volinjane, otoka Wollin ob ustju Odre, Ali noben vir nam ne poroča, da bi bilo tukaj kdaj središče velike slovanske države, in že geografsko to majhen otok na skrajnem robu slovanskega sveta tudi nikdar ni mogel biti. Predvsem pa se je treba vprašati, je-li sploh istina, da pobijajo viri enačbo Duljebi — Vali-njani? Masudi piše (Marquart str, 101):
Unter den slawischen Nationen »gibt es nun eine, bei welcher vor alters im Anfänge der Zeit die Herrschaft stand. Ihr König wurde Madjak genannt. Diese Nation heißt Walinjana und dieser Nation pflegten vor alters die übrigen Slawenstämme zu folgen.«
Iz pisatelja je torej samo posneti, da je imelo to pleme nekdaj v davnini svojo mogočno državo, a da se je zvalo za Masudi-jevega života, v desetem stoletju, Valinjani. Kako se je zvalo v šestem stoletju, se ne pove. Zdaj pa poglejmo Nestorja pogl. X:/
»Duljebi so živeli ob Bugu, kjer žive danes Volinjani.«
Ako rečem: »Emona je stala tam, kjer danes Ljubljana«, menda vendar nihče ne bo trdil, da se je zrušila šele včeraj. Pravtako se torej tudi ne sme sklepati iz Nestorja, da so se Bužani nazvali Volinjani stoprv za njegovega života. S tem pa izgine vsako nesoglasje z Masudijem. Kajti iz njega se izve potem samo še to, da so nosili Duljebi svoje novo ime že za njegovega pisateljevanja, leta 943/44.
3.	Masudijevi Volinjani niso Menasdrovi Anti.
Po Malu je bilo sploh le »po filološkem salto mortale« mogoče priti od Madjaka do Mezamera. Toda da tega skoka ni treba, ve vsakdo, ki ja že kaj slišal, kako so se tvorila pri Slovanih in Germanih ne iz »začetne črke«, ampak iz začatnega zloga hypo-choristica. Jezikovno je torej ta enačba mogoča. Dvomljivo je kvečjemu, ali tudi fizično, in zaradi tega me je kritilf tudi takoj prijel. »Že iz Menandra samega«, pravi, »moremo povzeti, da morati bili to dve različni osebi. Kajti Masudijev Madjak je bil silen vladar, Mezamir pa je bil sajno (najbrž) mlajši brat antskega oblastnika Ke-lagasta in je kot tak šele čakal, da mu po slovanskem senioratnem pravu po bratovi smrti pripade največja oblast; da bi pa te ne dosegel, so ga Obri spravili s sveta« (str. 194).
Sila zanimivo je zdaj zasledovati, kako je palo Malu sploh v glavo, da Mezamer še ni bil antski vladar, temveč je šele težko čakal, da umre njegov brat Kelagast. V Menandru (fr. 6) stoji namreč, da je ščuval Obre proti Mezameru neki Kotrigur, rekoč: „suro; o avr;p |xsviair,v ejo-i	Syvajj.iv	iv "Avxaic.“ Stavek znači
torej:	»Ta mož ima doslej najvišjo oblast med Anti.« Kako, za
Boga, potem ta degradacija v prestolonaslednika in pouk o slovanskem senioratskem pravu? Uganka se reši, če držimo na umu, da Mal nima dobrega grecista in čita vire zato v odlomkih, kate-
rim ja pridodan prevod. Tako je pogledal tudi to pot le Kosa in naše! tam (I, str. 57): »Ta mož hoče med Anti doseči največjo oblast.« Kar je ločil Mal, moram torej zopet združiti jaz: tudi fizično ni nobene ovire proti enačbi Madjak = Mezamar.
Kljub temeljitemu neznanju grškega jezika pa se upa zdaj kritik še druge učiti, kako je treba prevajati grške vire. Konec, s katerim završuje Menander svojo povest o razpadu antske zveze, je namreč Malu skrajno neljub, ker mi je dal tam Menander zadnji argument, ki mi je še manjkal. Kajti če sem prej dognal, da so sedeli duljebski drobci na Štajerskem in Koroškem, a da so na vzhodu Obri duljebsko državo razbili, tedaj sem izvedel sedaj iz Menandra, da so> Obri takrat Duljebe v resniči razseljevali. Sklepni člen v moji verigi se je torej iznenada našel. Razume se samo ob sebi, da je moral zato nasprotnik mojih nazorov zastaviti vse svoje	sile,	da	izžme	iz Menandra
drugo izjavo. Kako je to napravil?	Grško	besedilo se glasi;
s? ezslvou "Asov r, icpotšpov stsjavsv (seil, ot "Aßapot) tr(v vy-v tov Avtov zal ob v. av/črav ävSpaitoS^ep-ivsi	v.ai	äysv-i:	y.at eipovzig
Jaz sem prevedel to mesto tako, da sem podal le »primer nasilnega tolmačenja virov v določno svrho«; pošteno se prevaja po mojem kritiku drugače. Primerjajmo törej moj in njegov prevod: Jaz (PU. st. 242):	Kritik:
»Seither hörten sie nicht auf, die	»Odslej	niso	nehali	odganjati
Anten zu knechten und nach allen	ljudi v sužnost, ropati in ple-
Rich'ungen zu verschleppen«	niti.«
Vsakdo, ki primerja ta prevoda, bo izprva osupnil. Kritik je hotel za vsako ceno odpraviti moj »verschleppen«, a odpravil ga je le pri „ayovreč -e zal figsvrec“, toda vrnil	se	mu	je za	hrbtom pri
„ivSpawsS^ojAivot“. Tako je ostal smisel isti. Ali ker si je kritik vendar postavil za nalogo, da me razkrinka, si najinega nepričakovanega soglasja ne morem drugače razlagati, kakor da se le iz neke mučne okornosti ni znal tako jasno izraziti, kakor je jasno m i -s 1 i 1. Aljo mu smem torej priskočiti na pomoč, je hotel bržkone za „otv5pa-oSt!16jJisvoi“ obdržati m o j prevod »knechten« (zasužnjevati, pestiti) in le za ,„a-'3vree tč zal cs'pcvrec“ ga nadomestiti s svojim »ropati in pleniti«. Prevod, ki mu je rojil očividno po glavi, se je potemtakem najbrž glasil:
»Odslej niso nehali pestiti ljudi, ropati in pleniti.«
Tukaj o »verschleppen«, »odganjati«, res ni več govora; ako obvelja ta prevod, sem jaz brez dvoma kriv. Toda ali mi je pepelnica v istini že tako blizu? Kaj pa pomeni pravzaprav „d^stv zal aepetv“? Izraz je tako vsakdanji, da ga je najti že v navadnih šolskih slovarjih. Radi natančnosti pa se hočem vendar sklicevati na večje. Passow-Rost-Palm (I/I, 26) piše o spornem izrazu:
»Menschen, Vieh und alles bewegliche Eigentum fortschleppen. Homer, auch in ionischer und attischer Prosa, besonders bei Herodot, der es gewöhnlich mit dem Accusativ der Person verbindet, auch mit dem Accusativ der Sache.« Pape-Sengebusch3 I, 28:
»Menschen und Vieh wegtreiben und alles bewegliche Eigentum fortschleppen, rauben und plündern, von Herodot an besonders bei Geschichtsschreibern häufig, sowohl mit dem acc. der Sache als mit dem acc. der Perso n.«
Natančno tako rabi izraz Menander: z akuzativom stvari fr. 48 (rpjd 's v.t. ž:pspsv ätavtx'4) in z akuzativom osebe kakor zgoraj, kjer je prevzeti iz „tr,v t<5v ’Avtüv“ kot skupni objekt „tsü; "Avrto?“. Ali ni torej vprav moj prevod edino pravilen?
Vendar je treba priznati, da nekaj še moti, in to je Pape II 1263, kjer čitamo: »auch crfstv v.v. cepeiv t:vx einen völlig ausplündern«. Po tej razlagi bi se moglo torej reči: »Obri niso nehali Antov pleniti«, ne pa »odganjati«, — zopet bi bil kriv jaz. Toda »odgnati koga« je nekaj tako bistveno drugega od »opleniti ga«, da je že zato Papejeva opazka takoj od kraja sumnjiva. Res je treba samo pogledati mesta, s katerimi podpira svoj prevod, in kmalu se spozna, kje tiči pomota. Pape navaja namreč Herodota 1, 88 in 166, 3. Ako pa se odpre tekst na dotičnih mestih, potem se najde:
Herod. 1, 88: äXXx tšpvti t; y.at afsjc. ta cx.
Herod. 166, 3: zal rjfsv sr, v.a\ estssv tov; -spisiy.sj; azavtac.
V obeh slučajih gre torej očividno zopet le za a?(v.v y.ai <pšpstv v prvem pomenu: odganjati, odnašati. Kdaj se sme prevajati v drugem pomenu, kaže šele Ksenofon, Hellenika 3, 2, 2:	cspwv y.ai a
•rijv BdkivlSa. ISthuvi; je dežela, Bitinija. Ker dežele ni mogoče ne odnesti ne odgnati, pomeni cdps'-v y.ai ciifsiv tukaj seveda res »opleniti«, ali »opleniti odganjajoč ljudi in odnašajoč stvari«. Drugje pa, kjer ne gre za deželo, kraj ali mesto, pomeni slej ko prej, kakor sem prevedel jaz, »verschleppe n«.
Sklepni člen v mojih izvajanjih torej drži. Obri so res razseljevali Duljebe, ruskemu pokolenju slovanskih Duljebov bo težko več ugovarjati.
Da so Obri načeloma presajali ljudstva, o tem se sploh v virih večkrat govori, n. pr.: Theophylaktos Simokatta VII, 10, 1: •r,y.r,y.Č£'., tstvov o Upfs/.s; si tsr/r, '/.ata Xaßiiv	-rfpr;; jvss t’ov ßapßapov,
xazavayxä£eiv ze zovg Xaovg zä ol'xoi xazaXtJtövzag elg zr/v jzoXefilav zäg dnoixiag noirfoaa&az.
Chronicon Paschale (Bonnska izdaja str. 714): y.ai -avtap p.eta t(Sv äyatpjbdvtwv aütwv fiezcbxiaav nčpav zov AavovßLov.
Najlepše in najpopolneje pa osvetljujejo obrsko metodo Miracula s. Demetrii. Kajti tam čitamo:
Ko so Obri nekoč opustošili bizantinsko cesarstvo, so odvedli s seboj mnogo ljudstva in ga naselili v Sremu. Nato so presadili medenj Bolgare, Obre ter druge barbarske tolpe in začeli »delati otroka« (taižotsisiv). Na ta način je vzrastel v teku šestdesetih let »nov narod«, čigar »večina je bila že svobodna«, a zato se kaghn ni več pomišljal, temveč mu dal, kakor je bila pri Obrih »navada«, lastnega kneza, Kubra.18
18 Acta SS. 8. Oct. 179 sl. = Rački, Doc. 292 sl.
V zaokroženi sliki se nam torej opisuje tu, kako so Obri ljudstva res presajali, drobili in naseljevali med njimi svoje posadke. A kaj je pomenilo za Obra med podložniki »delati otroke«, o tem se lahko vsakdo pouči iz znanih Fredegarjevih besedi, po katerih »so prišli Obri vsako zimo med Slovane in posiljevali njih žene in hčere«. To je tisto metodično oskrunjevanje, ki ga izpričujejo Fuldski letopisi pod letom 894 tudi o Madjarih, pripovedujoč, da so odvajali mlada dekleta »kakor	živino, da	bi služila njihovi	pohotnosti«,	ali isto oskrunjevanje, ki	ga je Džingiskan priporočal	svojim Mongolom, rekoč: »Naj-
večja slast za moža je, premagati svoje sovražnike, jih goniti pred seboj, jim jemati, kar imajo, videti osebe, ki so jim drage, raztopljene v solzah, jahati njihove konje in držati v svojem objemu njih hčere in žen e.«17 Na ta satanski način so ubijali torej i Obri v podjarmljenih množicah vsak čut človeškega dostojanstva, jih bastardirali, a če so se tudi potem ti mestici semtertje dvignili proti svojim	očetom in	otresli, kakor na	Češkem in	v Sremu, kaganove
vlade,	vobče so	vendar vprav oni	tako krepili	redke obrske vrste,
da so podložna plemena topo slušala kagana.
Kako topo, pa kaže najpretresljiveje bojni način obrsko-slovan-skih vojsk. Kajti kakor sO Mongoli gonili svoje žrtve pred seboj v boj,17 tako so delali i Obri. »Kadar so šli«, pravi Fredegar (IV, 48), »Obri nad kako pleme, je njih vojska mirno ostala pred taborom, a Slovani so se zanje borili«. Slično opisuje tudi Chronicon Paschale, kako je zaganjal leta 626 kagan borno oborožene Slovane proti carigrajskim zidovom (str. 719) in jih poslal v majhnih čolnih na morje, a kako je potem njih ostanke posekal, ko so se vrnili poraženi iz pomorske bitke (str. 724). Nad glavami slovanskih »junakov« je pokal obrski bič.
Poskus, da dokaže ponosno svobodo in bojevitost starih Slovanov, se je torej mojemu kritiku na vsej črti ponesrečil. Niti dotakniti se ni upal temeljnega vprašanja, kako bi bili v danih geografskih razmerah Slovani sploh mogli biti mogočni osvajači, in prav tako daleč se je izognil tudi drugemu vprašanju, zakaj so njegovi junaki sami tako molčali o svojem junaštvu, da nam ne poje o njem niti najkrajša epska vrstica. Tam pa, kjer se je upal blizu, je dokazal edino le to, da je treba razlagati tudi besedo »znanost« semtertje po vzorcu »lucus a non lucendo«.
Prihajam k drugemu poglavju, njegovim izvajanjem o starih Slovencih. Jaz sem trdil, da so bili ti v svoji novi domovini obrski sužnji. Za Sama se je sicer porušila obrska vlada nad njimi, ali že v drugi polovici sedmega stoletja jo je kagan obnovil na Srednjem, Spodnjem Štajerskem in Kranjskem. Le Karantanija v prvotnem smislu, t. j. Koroška in Gornja Štajerska, si je ohranila svojo svobodo, ker so se bili tam naselili ob obrski katastrofi bojeviti Hrvati in
17 D’Ohsson, Histoire des Mongols I, str. 306. — O mongolskem bojnem načinu istotam I, str. 3%.
/
ustanovili samostojno vojvodino. Ali ker Hrvati Slovencev niso tudi socialno osvobodili, ampak samo zamenili njih dosedanje gospodarje, je ostala stara dvoplastnost na Slovanskem v bistvu ista: Slovenci sužnji, nad njimi pa plemstvo kasazov, samo da zdaj vsaj v Karantaniji ni bilo več turkotatarsko, ampak hrvatsko. Tudi ko so prišli Franki, se to razmerje ni izpremenilo. Kajti »Nemci se niso doteknili slovenskega plemstva; poslovenjeni potomci nekdanjih Hrvatov in Turkotatarjev so vobče nemoteno živeli tudi pod nemško vlado« (SD. str. 88). Novo je bilo le to, da je sčasoma razpadlo plemstvo kasazov. Eni so se stopili z nemškim fevdalnim plemstvom, drugi pa zdrknili med slovenske kmete, od katerih so se naposled odlikovali samo še po svoji svobodi.
Po Malu ja to seveda od konca do kraja napačno. Kajti če bi bili Slovenci res sužnji, ne bi bili imeli »omike«. A če ne bi bili imeli omike, »kako naj si tolmačimo trditev anonimnega pisca iz Metodove dobe, da so karantanski Slovenci ubogali svojega vojvodo tudi takrat, če njegovi ukazi niso bili pisani«? »Odkod pri takem narodu tisto silno, neizmerno veselje, ki je obšlo panonskega kneza Kocela, ko je videl v svojem domačem slovanskem jeziku spisane knjige, da je v tem navdušenju takoj izbral 50 učencev — kulturnih pionirjev?« Predvsem pa kako bi bil mogel pisati neki nadškof nekemu grofu, naj mu pošlje »illum medicum Judaicum vel Sclavia-niscum N.« (Kos II, 9), naj bi mu torej poslal tistega zdravnika, o katerem sicer sam ne ve, je li Slovan ali — Žid, o katerem pa smemo verjeti mi, da je brez dvoma črpal svojo znanost iz slovenskega vira, drugače moj kritik gotovo z njim ne bi dokazoval slovenske kulture (str. 219)! Mislim, da celo moj najhujši sovražnik ne bo zahteval, naj odgovorim na ta vrste argumente. Odgovoril bom torej samo na one, ki imajo na videz vsaj teoretski kaj smisla. Po teh je baje izključeno, da bi bili Slovani sužarijski narod, kajti:
I. Pto srednjeveški Sloveniji je kar mrgolelo slovenskih svo-bodnikov in plemenitašev.
II.	Obri vobče niso zasužnjili Slovencev.
III. Gospodujoče hrvatske plasti na Slovenskem nikdar ni bilo.
IV. Enačbi servus = Sclavus, hoba servilis — hoba sclavonica živita samo v moji domišljiji.
Na to odgovarjam:
(Ad I. Po srednjeveški Sloveniji je kar mrgolelo s 1 o v erft s k i h svobodnikov in plemenitašev.
Moj kritik je provzročil to gnečo na ta način, da je lovil duše na debelo. Sicer da mu je grof Uuitagouuo (Kos II, 128 itd.) Slovenec, se mu ne sme šteti v zlo. Tega mnenja so tudi drugi, a vendar je treba pomisliti, da je Uuitagouuo najmanj prav tako lahko kakor slovenski Vitogoj nemški Witigo. Popolnoma samostojen pa je kritik tam, kjer trdi, da je bil tudi neki Liuto iz srede enajstega stoletja Slovenec. Kajti ime je nemško in se nahaja v briksenskih listinah; če smatra torej LiutOna za Slovenca, potem očividno le zato, ker je
živel na Koroškem. Po isti logiki je seveda tudi »nobilis Engilpero Chrainensis« Slovenec. Posebno hvaležni pa moramo biti našemu raziskovalcu, da je odkril po tej metodi tudi slovensko poko-lenje Spanheimovcev. Kajti »o grofu Engelbertu I. Spanheimovcu pravi vir, da je bil po očetu frankovskega rodu, po materi pa prvi izmed koroških velikašev« (str. 209). Doslej se je sicer mislilo, da je njegova mati (Rikarda) pripadala enemu najodličnejših bavarskih rodov, ki se je zgodaj udomačil tudi na Koroškem, Ariboncem, ampak odslej bomo seveda o tej zmoti rajši molčali in se veselili spoznanja, da na Koroškem sploh ni bilo Nemcev, ker je že po prirodi slovensko, kar tod »leze ino grede«.
Čim smeleje se pri nas postopa s srednjeveškimi plemiškimi imeni, tem resneje se je vendar treba enkrat vprašati, ali je z njimi sploh kaka narodnostna statistika mogoča. Takoj zadenemo potem ob dejstvo, za katero navajam dva jasna primera:
Ko je izročila plemenita Wichperga salzburškemu nadškofu samostan pri sv. Juriju na Jezeru, je prisostvovalo predaji petnajst »Sclauenice institutionis testes«, izmed katerih je nosil samo eden slovensko ime, vsi drugi nemška. Narobe pa se pojavljata v salzburških listinah desetega stoletja često neki grof Mojmir, ki spada v Chiem- in Isengau, in neki Svetopolk, sin grofa Diotmara, vnuk nadškofa Odalberta in njegove žene Rihni (Salzb. UB. I, 157 itd.). Iz tega sledi jasno, da navadno vobče na moremo reči, kdo izmed svobodnikov ali plemičev je Slovenec, kdo Nemec, zakaj za nemškim imenom se lahko skriva Slovenec, a za slovenskim Nemec. Slovenstvo kake nepodložniške osebe se da zato dokazati samo v posebno srečnih slučajih, n. pr. kjer je imenu pridodan priimek: Oton Sila, Oton Kralj (str. 209), Konrad Kruh, Konrad Pes, Friderik Kozlič itd. Vsako seštevanje praznih imen je v takih okolnostih seveda le igrača. Je-li bilo mnogo slovenskih svobodnikov in plemenitašev ali ne, se s tem ne more dognati. Da pa jih je bilo, itak nihče ni tajil, najmanj jaz.
Ad II. Obri vobče niso zasužnjili Slovencev.
Da si olajša težki dokaz, je kritik šele primerno priredil moje besede.	,	;	:	i	1
A. Jaz pišem (SD. str. 82):	B.	On	(str.	197):
Kar nas . . . najbolj zanima, je	Že okoli leta 610. napade obr-
to, da z vsakim izbruhom rastoče	ski kakan z veliko vojsko b e -
obrske bojevitosti je redno oživela	n e š k o zemljo, ropa in pleni ter
tudi slovenska podjetnost. Tako so	so polasti celo dobro utrjenega
se vrstili okrog velikega	Čedada ter štirih sinov furlanske-
obrskega navala na Furlan-	ga vojvoda Gisulfa, ki pa so ušli.
sko slovenski boji za Istro	Po Hauptmannovi tezi o suženj-
in pred Kremono, tako je napočila	ski zvezi na življenje in smrt, ki
leta 663. za Italijo dolga doba sr-	je baje družila Slovence z Obri, bi
ditih slovenskih napadov in tako	po njegovih lastnih besedah priča-
se je naposled o tretji priliki Slo-	kovali, da se bo sedaj, ko so tako
vencem celo posrečilo odvzeti	sijajno zmagali Obri, zabliskal tudi
Langobardom neki goriški okraj	slovanski meč.
po imenu »Zellia«.
Isti okraj sta bila iztrgala furlanska vojvoda Taso in Kako Slovencem sto let prej, torej ob času, ko je kralj Samo s silnim sunkom zamajal obrsko moč.
Čudovito enako je tekla usoda, kakor se vidi, Slovencem in Ob-rom. Kadar so zmagovali Obri, se je bliskal tudi slovenski meč. Kadar so pešale obrske sile, so prav-tako nazadovali Slovenci... Tako se javlja v mednarodnih stikih le zveza na življenje in smrt. Taka zveza je družila i Slovence z Obri.
... A kako je potem pravno 'razlagati to vzajemnost? Kot zavezo ali podložnost?
Kritik noče videti tukaj dveh stvari. Najprej, da ne utemeljujem svojega nazora o slovenski sužnosti z obrskim ritmom slovenske bojevitosti, ampak da iz njega izvajam šele problem: zaveza ali podložnost? Potem, da se je po obrski zmagi leta 610 vendar »zabliskal tudi slovenski meč«; kajti jaz izrečno opozarjam na takratne slovenske boje za Istro. Najpresenetljivejše pa je gotovo, da nadomešča kritik slovenski napad na Istro kratkomalo z langobardskim napadom na »Zellio«, ki se je izvršil kakih dvajset let pozneje, za Sama. Na ta način me je seveda kaj lahko pobiti. Zakaj kdor se enkrat privadi tej sicer malo brutalni kronologiji, temu dogodki leta 610/11 res ne morejo več pričati o obrskem ritmu slovenske bojevitosti.
Polemike tukaj ni treba. Rajši zasledujmo moj ritem malo dalje! Od leta 596 do 599 se Obri niso borili na bizantinski fronti; mirovali sO takrat vlaški Slovani, zato so premagali Slovenci leta 596 Bavarce. V osemnajstem letu Mavrikijevem (599/600) so prihrumeli Obri do Bizanta, o Slovencih na zapadu ni glasu. V devetnajstem letu (600/01) je vladal na Balkanu mir, ki se tudi v naslednjem (601/02) ni resno prekršil, pač pa so plenili takrat Slovenci v družbi z Obri po Istri. Od leta 602 do 610 za Foke so Obri s presledki razsajali po Balkanu, o slovenski ofenzivi zopet ničesar ni čuti. Leta 610 je preplavil kagan s svojimi krdeli Furlansko, — takoj nato so vdrli Slovenci v Istro in pobili Bavarce pri Aguntu.
Če se je moglo po mojih nekdanjih izvajanjih (SD. str. 82) še misliti, da izvira moj ritem morebiti samo iz pomanjkljivosti virov, je taka sumnja sedaj nemogoča. Zakaj nihče ne bo mogel trditi, da bi bil Pavel dijakon govoril s tako dosledno slučajnostjo o slovenskih napadih vprav le tedaj, kadar bizantinski pisci niso vedeli kaj poročati o obrskih bojih na Balkanu. Jasneje kakor kdaj poprej zastavlja torej ta ritem sedaj iznova problem: zaveza ali podložnost?
Ko je šel Karel Veliki leta 791 nad Obre, je ukazal svojemu sinu Pipinu, naj pošlje proti njim tudi vojsko iz Italije. Poročilo o tem pohodu italijanske vojske nam prinašajo Annales Laureshamenses in
Toda nič takega! Kajti	’
vprav v tem času so Furlani vzeli Slovencem okraj »Zellia« do kraja »Medaria«, katera pokrajina jim je ostala podložna notri do časov vojvode Ratkisa (o. 738).
Chronicon Moissiacense. V mojih »Erläuterungen zum Historischen Atlas von Krain« se bo lahko vsakdo poučil, da slonita obe poročili na tekstu, ki ga čisto podaje Chronicon Moissiacense, z zmotnim vrinkom Annales Laureshamensas. Pravilno besedilo se torej glasi:
Sed et ille alius exercitus, quam Pipinus filius eius de Italia transmisit, introivit in Illyricum, et fecerunt ibi similiter vastantes et incendentes terrajn illam, sicut rex fecit cum exercitu suo ubi ipse erat.
Kakor se vidi iz teh besedi, pisec pravzaprav ni vedel ničesar o poteku tega pohoda, ampak je povedal samo, kar se lahko pove o vsaki vojni: pustošilo se je in plenilo. Tem dragocenejše je za nas, da imamo iz Karlove roke pismo, ki točno opisuje nalogo in uspeh italijanske vojske. Kajti še septembra istega leta je pisal svoji ženi, da je poslal italijansko vojsko, da straži mejo proti Obrom. Ko pa so prišle čete tja, so še istega dne (23. avg.) prekoračile mejo, zavzele obrski okop in se vrnile naslednjega dne z bogatim plenom. Avarija in Italija sta bili torej neposredni sosedi. Ali če sta to bili leta 791, nas uče Ratchis Leges cap. IX (MG. LL. IV, 190), da sta se stikali tudi že leta 746. Kajti med sosedami langobardske države se imenuje tam izrečno »Avaria«. Vprašanje je torej le to, kje sta mejili, je-li bila Kranjska italska ali avarska. Odgovor nam daje drugo ime za Avarijo »Panonija«. Zakaj po Pavlu dijakonu se odpira Panonija s »širokim in ravnim vhodom« proti Italiji, a na maji stoji »mons Regis«, s katerega je užival Alboin razgled po furlanski ravni. Ta »široki in ravni vhod« pa je vipavska dolina, in mons Regis takozvani »Krališki vrh« nad Podkrajem, odkoder sega zares pogled čez vipavsko dolino in do morja. Tod je tekel še izza cesarske doba utrjeni italski limes, tako jasno poudarjajoč mejno črto na razvodju med SočO in Savo,17 da je Kranjska do štirinajstega stoletja ni mogla premakniti. Kranjska torej ni bila italsko - langobardska, ampak panonsko - obrska, in res se s tem izvrstno ujema, da čujemo vprav o Ratchisu, kako ja napadel okoli leta 738 »Carniolam Scla-vorum patriam«. Posebno dragoceno pa nam je sedaj, da je posneti iz Karlovega pisma, da so živele v tej slovenski deželi tudi obrs'ka tolpe in si gradile svoje okope.
Problem »Zaveza ali podložnost?« je s tem menda rešen. Od prej vemo, da so se pojavljali Slovenci in Obri pod skupnim imenom, da jih je kagan izpremešal z duljebskimi drobci in naselil med njimi turkotatarske posadke. Zdaj smo spoznali, da je spadala Kranjska še do 791. leta pod Obre. O zavezništvu potemtakem ne more biti govora, le o podložnosti, a to je po obrsko, kakor smo se uverili zgorajj su^nost,
^.d Il|. Gospodujoče hrvatske plasti na Koroškem nikdar ni bilo.
17 Müllner A., Emona str. 134 n. 4, 192. — Schmid W., Frühgeschicht-
liche Befestigungsanlagen - im Bereiche der Isonzofront. Jahreshefte des
österr. Archäologischen Institutes Bd 21/22, str. 295 sl.
Čas, 1923 -	22
Mal misli, da izvira moj nazor o Hrvatih na Slovenskem iz dveh zmot. Z ene strani namreč baje ni res, da so bili koroški kasazi Hrvati, z druge pa je vobče iz trte izvito, da so umeščali koroškega vojvodo kasazi. Začnimo z drugim očitkom! Kajti če se izkaže kot resnično', da tisti stan, ki je prvotno volil in umeščal vojvodo, niso bili kasazi, potem seveda sploh ni več mogoče govoriti o njihovem gospostvu, tudi ako so bili Hrvati. Tedaj kaj je s kasazi in umeščanjem? Tukaj in v naslednjih odstavkih odgovarjam lahko krajše, ker bom imel drugje priliko, obširno razpravljati o gosposvetskem obredu in staroslovenskih družabnih ter gospodarskih razmerah.
Viri za gosposvetski obred so trije: Schwabenspiegel, Otakar-jeva kronika in Ivan Vetrinjski. Iz njih je razvidno, da je bilo fev-~ dno plemstvo pri umeščanju koroškega vojvode le statist in nastopalo stoprv v drugem dejanju, ko je novi vladar podeljeval fevde. Prvi obred pa so opravljali izključno »die fryen geburen des selben Landes« =: »die lantsaessen«. Iz Schwabenspiegla se vidi, da so ti izprva volili vsakikrat poßebe iz svoje sredine svojega zastopnika. Za Otakarja pa je bilo to zastopstvo že trdno v rokah enega kmetskega rodu, čigar najstarejši član je izročal knezu vojvodsko oblast. Ivan Vetrinjski ga imenuje »rusticus libertus«, Unrest v petnajstem stoletju »Edlinger«. Mal misli sedaj, da umeščajoči kmet izprva ni bil Edling-kasaz, ampak da se ga je to ime šele prijelo, ko se je pozneje »prosti kmečki stan... tako skrčil, da je ostalo sredi teh socialnih razvalin le še par svobodinov, ki so tem očitneje kot nekako kmečko plemstvo štrleli na dan« (str. 211). Toda kaj pa je bil pravzaprav Edling-kasaz takrat, ko sta pisala Otakar in Ivan? Ali Malu iz Puntscharta, Luschina in moje razprave (PU. str. 260 sl.) res ni znano, da so bili kasazi takrat vprav svobodni kmeti (liberi— libertini—liberti)? Ali res ne pozna, da ne govorim o drugih primerih — tiste listine iz Zahna (St. UB. II, 495, 1245, 15/VII.), kjer stoji tako jasno: »in der Dobre quicquid colunt E dl in ge«? A če je torej brez dvoma kasaz = svobodni kmet, svobodni kmet pa zopet »lant-sass«, kako si upa potem kdo trditi, da kasazi niso umeščali vojvode?
Zdaj pa pomislimo! Fevdno plemstvo ne voli in ne umešča vojvode, ker ga takrat sploh še ni bilo, ko se je obred še svobodno vršil, t. j. v predfrankovski dobi. Ostaneta torej za staroslovensko družbo šamo dva stanova, kasazi in podložniki, nesvobodni kmetje. Toda kaj pa so bili kasazi tedaj? Tudi le svobodni kmetje, kakor v trir-:~tem stoletju? Čigavi pa so bili potem podložniki? Kjer so podložniki, mora biti vendar i plemstvo, — toplemstvo šobili torej kasazi.
Gre zdaj za to, so-li bili karantanski kasazi domačini, kakor hoče Mal, ali priseljeni Hrvati iz Dalmacije, kakor mislim jaz? Loščimo najprej dobro! Hrvati so bili ti na vsak način, kajti ni slučaj, da so sedeli kasazi na Koroškem najgosteje v takozvani »hrvatski grofiji« in da sa kaže enaka zveza med kasaškimi in hrvatskimi na-
selbinami tudi na Štajerskem (PU. str. 259 sl.). Previdno je torej treba	vprašati, so-li	bili karantanski	kasazi slovenski Hrvati ali	priseljeni	dalmatinski?	V vprašanju leži	že en del odgovora. Kajti	ime
Hrvat	ni posneto po prirodi kakor	Poljan, Drevljan, Severjan	itd.
Hrvat	je specifično	ime, o katerem	si je težko misliti, da bi	bilo
pcgnalo v slovanskem svetu na različnih mestih iz različnih korenin. Verjetnejše je že od kraja, da so vsi Hrvati deli enega in istega plemena. Kaj govori zdaj v prid dalmatinskemu izvoru naših Hrvatov? Opozoril sem na to, da so si volili kmetje pri Bihaču v Dalmaciji še v devetnajstem stoletju svojega kmetskega »kralja«, kakor Korošci svojega vojvodo-kmeta. Mal je pobijal to analogijo z opazko, da so umeščali tudi ruske kneze nalik koroškim na mizi, kakor da bi se tikala analogija mize in na kmetskega značaja obreda. Vzlic temu pa seveda drage volje priznavam, da ta analogija nima samostojne vrednosti, ampak služi le kot opora drugim podatkom. Važnejši je bil in je zame Konstantin PorfirOgenet, ki pripoveduje v 30. poglavju, da se je priselil v prvi polovici sedmega stoletja en del dalmatinskih Hrvatov v »Panonijo in Ilirijo« in si tam ustanovil svoje gospostvo. Ker sem v Buličevi Spomen-knjigi dokazal, da je omenjeno poglavje verodostojno, se vprašuje samo, kaj je Ilirija. Glede nje pa sem zastopal s Šafarikom mnenje — opirajoč se na geografske pojme cesarske dobe — da je Ilirija Norik in da so se torej priselili Hrvati za Sama iz Dalmacije v Karantanijo. Ali kritiku to ni všeč. Po njegovem mnenju je Ilirija Liburnija, a jaz sem baje to rajši zopet enkrat »prezrl« (str. 198). V resnici pa je seveda vprav on prezrl kar po vrsti, da je Liburnija del Dalmacije, iz katere so se Hrvati i z selili, potem da nahajamo v Dalmaciji slično dvoplastnost kakor na Koroškem, in naposled — kar je najvažnejše —, da se imenuje tam gospodujoča plast »plemeniti ljudi« in njena posest »plemenština«, a za oba izraza sta koroški »Edling« in »Edeltum« samo d o -slov e n prevod. Za dalmatinsko domovino karantanskih Hrva-tov-kasazov govore torej tehtni razlogi.
Ad IV.: Enačbi s e r v u s = Sclavus, hoba servilis — hoba sclavonica živita samo v moji domišljiji.
Grimm, Deutsches Wörterbuch X/1 (1905) ima str. 1312. za pojem »suženj«: angleško: slave, srednjenizozemsko: slave, dansko-norveško: slave, švedsko s 1 a f.
Meyer - Lübke, Romanisches Etymologisches Wöterbuch (1910) n. 8023 ima za isti pojem:
ital.: schiavo, franc, esc la ve, provansalsko - katalonsko, esclau, špansko: esclavo, portugiško: e s c r a v o.
Iz vseh evropskih jezikov nam doni torej na uho grozna enačba Slovan — suženj, a moj kritik se čuti poklicanega, da jo ovrže. Kako? Kratkomalo na ta način, da odreja: sclavus, slave itd. pomeni le »kupljenega sužnja — Slovana«, »s pravnim položajem in socialnim stanjem Slovanov v njihovih bivališčih pa to nima prav ničesar opraviti« (str. 218). Da to ni res, bi bil lahko izvedel iz
22*
Grimma str. 1310, kjer so navedeni tudi viri. Za Slovence pa si hočemo ogledati njegove dokaze še posebe.
Raffelstättenski carinski red in ranshofenske konstitucije, v kolikor smemo njih določila sploh spraviti v zvezo s Slovenci, so za vprašanje slovenske svobode ali sužnosti že zato brez pomena, ker se iz njih ne da posneti, da so bili »Sclavi« svobodni, ampak kvečjemu, da niso bili vsi nesvobodni. To pa se itak ne taji (prim. zgoraj str. 327). Toda naravnost napačno je, če proglaša kritik Slovence iz Tasilonove listine leta 777 za svobodne. Kajti izrečno s? piše tam, da plačujejo davščine in delajo tlako, a vojvoda da jih »daruj e« samostanu v Kremsmiinsteru.
Prav tako je nerazumljivo, kako si upa trditi, da so bili Slovani, ki so sedeli okoli leta 804 na zemlji istrskih meščanov, svobodni. Kajti čuje se le, da so plačevali vojvodi Ivanu davke, a da jih je ta premeščal iz enega krajä v drugega po svoji svobodni volji. Po krivici straši dalje po člankih in knjigah, ki pišejo o slovenski svobodi tudi brižinška listina z dne 21. avg. 827. Iz nje je baje razvideti, da »so sklenili na javnem zborovanju v Buchenau-u pri Linču ondotni bavarski naseljeniki razmejitveno pogodbo z ondotnimi Slovani. A škofje in grofje se pač ne bodo- šli pogajat z brezpravnimi sužnji!-(str. 206). Žalibog ima listina drugo vsebino. Navajam jo zato do-slovno:
Convenientibus . . . Hitto episcopus et Uuillihelm comis . . . et alii quam plurimi nobilis viri recte definiendum et dirimendum ter-minum illum inter ipsa casa dei ad Pochinauua et inter Sclauaniis ibidem prope commanentibus, ut nulla contentio inde elevaretur. Tune vero Uuillihelm comis secundum Keroldi iussionem quesivit inter vetustissimis viris Baioariis et Sclauaniis ubi rectitudinem terminum munire potuissent. (Pride določevanje.) Ista convenientia >21 c o n p 1 a c i t a t i o factum fuit inter ipso venerabili episcoipo Hittone et Techilino et filiis eius Uuilli-helmo comite praesente et aliis: 26 Bavarcev. Isti Sclauanii ibi prae-sentes erunt: 21.18
O kaki »razmejitveni pogodbi« med Bavarci in Slovenci torej tukaj hi ne duha ne sluha. Bavarci niso pogodbeniki, ampak samo sosedi brižinške posesti in izpovedujejo kot taki, kaj vedo o sporni meji. Prav tako zbor tudi Slovence samo zaslišuje, da izve, kod teče meja. Pogodbenika sta škof Hiton in neki Techilin, Slovenci so tor-e j samo Techilinovi podložniki. Da se vzlic temu navajajo kot priče, pa se razume samo ob sebi iz praktične potrebe in je tem manj čudno, ker nastopa vendar tudi v prej omenjeni Tasi-lonovi listini slovenski nesvobodnik, župan Physso, kot priča.
Še slabša kakor ti primeri pa se je obnesla kritiku kremsmün-st.err.ka listina iz leta 828, kjer podeljuje cesar samostanu neko posestvo v okraju Grunzwiti, »ki so ga imeli doslej v najemu sužnji ali Slovenci (servi vel Sclavi) istega samostana«. Za vsa-
1,1 Bittcrauf Th., Traditionen des Hochstiftes Freinsing, I 469 sl.
koga je jasno, kaj to pomeni. Radi kritika pa razpravljajmo obširnejši Torej!
»Ali« se rabi lahko protivno: lisica ali kragulj je odnesel kokoš. Rabi pa se lahko tudi tako, da se z njim dva izraza istovetita: rečnik ali slovar. V drugem pomenu bi bil veznik »ali« Malu seveda jako neprijeten, zato ga tolmači v prvem. To pa ima zelo rodoljubne posledica. Kajti če so sedeli v Grunz\yitiju ali sužnji ali Slovenci, tedaj gotovo Slovenci niso bili sužnji, ampak svobod.niki, a sužnji so! bili — Bavarci. Jaz sem torej postavil resnico kar na glavo.
Toda tako se vendar ne smemo žogati z viri! Sumljivosti svoje razlage bi se bil mogel kritik zavedati že po listini z dne 18. jan. 853, kjer potrjuj» kralj samostanu sv. Emerama neko posest z vsemi kmeti, ki prebivajo na njej, tam B a i o a r i i quam S c 1 a u u i, liberi et servi«. Kajti ali se ne mora tukaj deliti »Baioarii — liberi«, »Sclauui — servi«? Sicer pa čitajmo vendar samo prejšnjo listino dalje! Zakaj po njej je podaril cesar ono posestvo z vsemi »sužnji ali Slovani«, izvzemši lastnino »svobodnih Slovanov« (salvis tarnen proprietatibus liberorum Sclavorum). Da je bil Slovenec kdaj tudi svoboden, je bilo treba torej šele posebno naglasiti, — vobče je veljalo »s e r v u s vel Sclavus«, suženj, t, j, Slovenec.
Upati smemo potemtakem samo še, da vsaj »hoba servilis« ni »hoba sclavoniča«. Na kaj opiram namreč svojo »trditev«? Iz neke listine vemo, da je bila zemljiška mera v Peterdorfu na Gornjem Štajerskem »slovenska kmetija«; iz urbarjev je razvidno, da je štela ta tam šestnajst oralov in je sedel na njej suženj, medtem ko so bile dvajsetoralske kmetije v Rudenecku »svobodne«. Peisker in Levec sta izračunala za slovensko in bavarsko (mojo svobodno) kmetijo povprečno dvanajst in petnajst hektarjev. Razmerje med obema kmetijama je bilo torej stalno — 4:5 —, samo velikost izpremenljiva »po posebnih razmerah dotičnega kraja ali gospostva« (SD. str. 98). Tako jaz. Ali kritik me podere tudi tukaj zopet že s prvim naskokom. Kajti »bavarska kmetija« ja štela »še v drugi polovici 10. stoletja le 15 oralov« (str. 216), tako da je bila manjša kot peter-dorfska »slovenska«, medtem ko bi bila morala biti baje večja. AH s tisto doslednostjo prirodnega zakona, s katero je kritik doslej še vsak vir napačno razumel, se je tudi tukaj uštel. Zakaj listina, na katero se sklicuje, pravi: »hobam I legalem, id est in tribus plagis jugera XV cum curtifero edificato«, a to pomerp, da je'imela — ne vsega skupaj 15 oralov, ampak v vsaki polici (plagi) 15 ali skupaj 45. Res bom mogel prinesti v zgoraj naznanjenem spisu za to velikost »zakonite«, »bavarske« ali »svobodne kmetije« številne primere. To' pa je tem zanimivejše, ker se da dognati tudi velikost takratne »hlapčevske kmetije«, namreč 36 oralov. Razmerje med obema kmetijama je torej zopet isto, 4 : 5, a velikost v hektarjih 12, 13 : 15, 54, t. j. natančno Peiskar-Levčeva mera. Istovetnost »slovenske« in »hlapčevske kmetije« je potemtakem matematična resnica.
Če se ozrem zdaj nazaj na svoja izvajanja, smem iz njih kratko povzeti kot jedro:
Po soglasnem pričevanju odličnih virov, Prokopija, Ivana-Mi-haela in Maurikija, so bili podonavski Slovani vojaško inferiorni in politično nezmožni, lahek plen vsakemu barbaru. Ritem njihovih ofenziv zato ni naroden, ampak tuj. Podedovano, v geografskih razmerah utemeljeno slabost so poglobili še Obri, krušeč in presajajoč njih plemena, naseljujoč med njimi svoje posadke, kasaze, ter oskru-njajoč jim celo rodbinsko življenje. Svobodo od Obrov so jim prinesli zategadelj šele tuji priseljenci, na Koroškem bojeviti dalmatinski Hrvati, ki so tam zamenili obrske kasaze, medtem ko se je ohranila obrska vlada na Gornjem, Srednjem Štajerskem in Kranjskem do1 Karlove dobe. Ko se je zrušila takrat kaganova moč, so zato vstopili Slovenci v krog nemških plemen kot suženjski narod, kateremu je gospodovala le tenka plast poslovenjenih hrvatskih in turkotatarskih kasazov. Servus-Sclavus, hoba servilis — hoba scla-vonica pa nas spominja še danes mučeništva naših pradedov.
S tem je zame zadeva dr. Mala enkrat za vselej končana. Kritika je vprašanje vesti in znanja: v obeh ozirih je on po svojem lastnem delu tako opredeljen, da mu v bodoče ne bom več odgovarjal. Samo na konec še nekaj načelnih besed!
Narodi so gizdavi, ničemurni kakor ženske. Če nimajo sijajne pro-šlosti, ali ni zgodovinar zato na svetu, da jo iznajde? Kajti da naši pradedi ne bi bili divje ubijali sosedov, kakšna sramota! Da ne bi bili zatirali drugih, kakšno razžaljenje! Zato potvarjajmo dejstva — narod nad vse! Toda ali moramo res tako stremeti za dokazom, da smo padli iz sijajne višine v globoko sramoto? Ali ne bi bilo čast-nejše, če bi se dalo dokazati, da vodi naš pot iz nezakrivljene bede navzgor? Ob svoji maji imamo narod, ki'tega ni hotel uvideti', in njegovi zgodovinarji so odkrili strmečemu svetu šesto celino1, najsijajnejšo izmed vseh, Arpadijo, iznašli »misterij svetoštefanske krone«, spravili narod v delirij — a danes? Madjarski globus se je razbil, misterij razpuhtel. Kogar miče ta usoda, naj falzificira našo zgodovino, moderno in staro, dalja! Izpodbude bo našel pri tem poslu dovolj. Samoi čuditi se potem ne bo smel, če bo nekdaj zapisala zgodovina tudi na naš grobni kamen:	»Tukaj leži narod, ki je
umrl, ker ni prenašal resnice.«
Epilog k staroslovenski svobodi.
Piše dr. Jos. Mal — Ljubljana.
Strme bodo citatalji obstali pri formi, v kakršno rači moij nasprotnik zaviti svoja izvajanja proti moji stvarno pisani razpravi v zadnjem »Času«. Konstatiral je, da se jaz na štirih mestih zadevam cb njegovo osebo; naj ta mesta (na str. 193, 198, 203, 216) vsak primerja, so-li res taka, da »segajo po njegovem poštenem imenu«, kakor on smelo trdi. Prepričan sem, da bo sleherni razsodil, da ne pridejo dotična mesta zbog svoje nedolžnosti sploh v poštev, da bi se smatrala kakorkoli za žaljiva, tembolj, ker jih je prof. Hauptmann nalašč po svoje zavil, da bi jih kot taka prezentiral. Če »segajo po njegovem poštenem imenu«, tedaj so tožljiva; tam naj nastopi, dokler pa tega ne stori, so bila tista štiri mesta zanj, kot se vidi, samo dobrodošel povod, da bi s formo svoje razprave napravil poskus, mene moralno in znanstveno uničiti. To je eno.
Drugo je to: Iz štirih mest v skrajno prizanesljivi in mirni obliki izrečene konstatacije dejanskega stanja, ki jih je prof. H. v moji razpravi za osebno žaljiva izumetničil, je skoval argument, kako so se po meni »naenkrat prenesle metode slovenskega strankarskega boja tudi na znanstveno polje«. Kar neopravičeno očita meni, velja njemu. On, ki je tako ogorčeno to metodo v m o j i razpravi odkril, bi moral pač pokazati, kako je ta metoda njemu tuja. Še bolj bi moral to pokazati kot učitelj in univerzitetni profesor, ki bodi znanstvenemu naraščaju zglad za znanstven nastop. Pokazal je res, kako zna . . . neusmiljeno grditi, smešiti, zavijati in potvarjati, — nastopati torej v tonu tistega gotovega časopisja, ki poštene strankarske idejne boje pri nas najbolj zastruplja. Zaključkov moje razprave seve s takimi dokazi ni mogel niti v eni točki ovreči. Univerza in slušatelji si lahko čestitajo na metodi znanstvenega raziskavanja, ki ob pomanjkanju drugih argumentov deluje proti resnemu in stvarnemu nasprotniku s smešljivimi očitanji »popolne odsotnosti duha«, »Duliöh- und Heurigenstimmung von Grinzing«, »brutalne kronologije«, »slepomišenja«, »polemičnega čarovništva«, »artističnega vodje«, »žoganja z viri« itd.: čitatelj naj blagovoli primerjati dotične odstavke H. spisa, kjer izreka te očitke, z mojimi današnjimi in prejšnjimi izvajanji, pa i naj razsodi sam, na katero stran naj bi se ostrupljene puščice namerile, ako bi se že res hotelo aa tak način debatirati!,
, Moj nasprotnik si je dovolil mojo razpravo označiti tudi kot plod »povojnega slovstva«, t. j. kot delo, ki je nastalo iz miselnosti povojnih političnih problemov pri nas. Zdi se mi, da velja tu rek: reci, da ne porečeš! O moji razpravi je prinesel »Slovenec« v prav skritem kotičku med »Prosveto« kratek posnetek, ko je, kakor vedno, poročal o novoizišli »Časovi« številki. Ker jo je referent priznalno omenil, zato ja razprava postala H.-u čez noč »plod povojnega slovstva«. Kako naj pa presojamo znanstvene nazore prof-
H.-a, če jih je «Jutro« (1922, št. 184), ocenjujoč njegovo razpravo »Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije« v »Njivi«, 1922, str. 113—133 (št. 7), v uvodniku povzdigovalo, češ, da dajo »n a j j a č j e dokaze za umestnost in nujnost jugoslovanskega unitarizma«, in to v tistem našem povojnem času, ko je izvesten del časopisja venomer trobil o slovenskih »robskih dušah« in je torej videl v H. spisu znanstveno utemeljitev, kako umestno je zasužnje-vanje Slovencev po centralizmu! Za interpretacijo medvojnega slovstva pa mimogrede opozarjam, da je suženjska teorija dr. H.-a o preteklosti Slovencev in Jugoslovanov stopila v javnost tedaj, ko je germanstvo bilo boj proti slovanstvu z neprikritim namenom, potisniti Slovence in Jugoslovane še nadalje v isto življenje, v kakršnem jih je ta teorija hotela imeti v preteklosti. Torej zgodovina v službi politike!
Prof. H. govori dalje o moji izvirnosti in sili v ospredje dr. Man-tuanija, o katerem pač le samo H. ve, da je pobil njegove nazore. Omenim naj tu le, da je dr. Kos v svojem »Gradivu« in ostalih razpravah opetovano s povdarkom pobijal romantična naziranja o slovanski nebojevitosti in njihovem rajsko-mirnem tihožitju; komur je , dalje le količkaj poznana slovenska historiografija, bo tudi vedel, da je proti absolutnemu zasužnjenju Slovencev po Obrih nastopil z jako lepo razpravo eden prvih, žal pozabljivosti zapadlih zgodovinarjev, Fr. Bradaška.1 Torej se v tem oziru za prvenstvo ni pričkati: šlo pa je za to, da se z nepobitnimi dokazi znova dožene, koliko je na novo-izrečenih H. trditvah resnice. Prezreti pa pri tem ne smemo, da sem se v svojem nastopu proti novemu nauku največ pečal z nazori, ki jih je H. podal v »Staroslovenski družbi in njenih stanovih«, in ta spis je izšel 1. 1918. Ali je mar dr. Mantuani tudi o tem poročal že
I. 1916? In če ga je M. resnično že 1. 1916 pobil, zakaj se dr. H. ni spravil nadenj in je le meni nezaslužnemu naklonil svoj neblagodišeči cvetlični šopek »poglavja iz povojne znanosti«? Ali je morda vzrok temu poznejša veledušna preorientacija referenta v »Glasniku muz. društva« (1920, str. 25 sl.)?
Da sem 1. 1916 opozarjal na H. članek, je zelo enostavno. Spis-, ki povdarja za preteklost državnopoliitično skupnost Hrvatov in Slovencev, mi je namreč hodil takrat jako prav, ker so Nemci trdovratno trdili, da nimamo nič skupnega z ostalimi Jugoslovani; seveda je bilo obenem prevzeti vse ostale H. trditve, s katerimi ta stoji in pade, kar je bilo tem lažje, ker je H. spis (ampak prvi in zadnji) izšel v ugledni nemški hist. reviji. Za pripravo terena majski deklaraciji je bilo to potrebno1, in v enakem silobranskem položaju, kot smo bili Slovenci med svetovno vojno, bi tudi vprihodnjič — kljub notranjim pomislekom — vedno zopet kaj takega zagrešil: kdor živi in čuti z narodom, bo to opravičil, nekaterniki pa, ki so živeli med Nemci v kakem Fiirstenfeldu, Gradcu i. dr., to seveda nekoliko težje razumejo,
1 O najstareji slovenski zgodovini, Letopis Matice slovenske, 1870, str. 260—292.
Sicar pa ne gre za to: glavno je, kdo se je — pa magari post tot discrimina rerum — dokopal do resnice, ali dr. Mal ali vseučiliščni profesor Hauptmann.
* * *
Kar tiče stvari same, se prof. H. tudi topot zateka le k posameznim poročilom virov, ki bi — iztrgana deloma iz celotnega konteksta — mogla govoriti za njegovo tezo, ter jih tolmači po svoja kljub temu, da sem že dokazal, kako jih je razlagati. Česar absolutno ne more preobrniti, pa enostavno molče preide. Ako bi hotel znova zavračati vsa njegova kriva mnenja, ki jih razklada v pred-ležačem spisu, bi narastla zopet dolga razprava, čije rezultat bi bil isti, kot sem ga objavil v zadnjem »Času«. Zadostuje naj le, da na nekaterih važnejših slučajih pokažem neutemeljenost in nevzdržlji-vost H. načina historičnega raziskovanja. Eno dobro pa je moja razprava učinila pri prof. H.-u, da namreč sedaj prvič prizna (gl. zg. str. 306), da si je prisvojil duševni koncept Paiskerjev, ki ga je doslej prodajal za svojo lastnino.
S kakim uspehom in na kak način brani H. svoje stališče? Ker sem mimogrede opozoril na polabske Slovane, zdihuje H., da ga tolčem tam, kjer ga ni, dasi je sam (Staroslov. družba, str. 80) razmere, ki jih je imputiral Slovencem, posplošil kot občeslo-v a n s k e ; če ga opozorim na vire 6., 7. ali celo 8. stol., se huduje, da gre njemu le za to, kakšni so bili Slovenci, ko so prišli na jug, sam pa često brez virov in v protislovju ž njimi konstruira daleko-sežne sklepe ne le za ta, marveč še za mnogo poznejši čas, celo z Džingiskanom in »junaštvom soških zmag« operira. Glede Antov se pač ne more braniti; dejstvo je, da še 1. 1915 o njihovi moči začetkom 7. stol. niti sanjal ni, ker so jih po1 njem Obri že okoli 1. 558 popolnoma zatrli (Polit. Umwälzungen, str. 242); ko sem mu nasprotno dokazal, se skuša sedaj precej neprikrito umikati.
Primerjanje najinih tekstov pa le dokazuje, da sem popolnoma točno posnel rezultate njegovega dela: saj danes zopet na vso moč trdi vprav isto. Sklicuje se na Prokopija, ki pripoveduje k
1.	549, da se Sloveni »v prejšnjih časih niso upali niti oblegati mest, niti se bojevati na ravnem polju«; ker ta drugi del godi H. teoriji, ga daje razprto tiskati, passus »v prejšnjih časih« (ki hoče baš kazati na stanje, preden so Sloveni prišli v stike z Bizantinci in se — kakor na zapadu Germani — priučili njihovemu vojevanju) pa izpusti, ker sicer vse njegovo razlaganje namah razpade. Prav isto naredi s poročilom Ivana Efeškega in Mihaela Sirskega.
Mavrikija, ki iz vojaško-taktičnaga stališča visoko razvite biz. strategije ocenjuje prvotni bojni način Slovanov, vpo-rablja le, da se naroga slovanskemu tolovajstvu, ne meneč se zato, da so jih Bizantinci ravno vsled njihovih bojnih posebnosti radi jemali v vojno službo, kar sem v svoji razpravi tudi že povdaril; močvirne in slične nepristopne utrdbe, skrivna izhodišča, pravarljive napade in podobno pa so tudi drugi bojeviti narodi ravnotako
poznali. Slovanom naj bi zamerili tudi to, da so se sužnji po gotovem času robovanja mogli rešiti; ta njih človekoljubna lastnost da jim daje pečat prirojenega robstva, dasi isti Mavrikij izrečno pravi, da Slovani ne marajo nikomur robovati in služiti! H. se sklicuje tudi še na Psaudo-Cezarija trdeč, da sc* se brez odpora pokorili komur-sibodi. Če bi bil res dotični tekst proučil in bi ne sledil na slepo Peiskerju, bi videl, da se to nanaša na Fizonite, ker taisti vir pravi o Slovanih, da so drzni in samostojni, nikomur se pokoravajoč! (Prim. tudi tozadevno ugotovitev Niederlejevo v Jagičevem Archivu, 1910, str. 579.)
Ča porečem, kdo pa je pred prihodom Obrov tiral Slovane pod biz. meč, ima moj kritik takoj pripravljene kakšne Kotrigure kot gospodarje, — ko jbi mu moralo vendar biti znano, da se je že Ju-stinian poganjal za slovansko zavezništvo proti »Hunom« in da je baš Kotrigur šuntal Obre nad Ante (Kos, I, 26, 57), česar bi pač ne storil, če bi jim bil sam gospodoval. Ogrske Slovene v obrskih vojskah taji, kar ne vpošteva dejstva, da so bila zahodna ljudstva Slo ve no v (les peuples occidentaux des Esclavons, Kos, IV, 477: torej vendarle plural, radi katerega je bilo zgorej na str. 312 toliko zgražanja!) in Langobardov podložna kaganu. Menda pač nihče ne bo resno trdil, da so Obri gospodovali po Lombardiji: bili so to le 'langobardski ostanki po Panoniji, med njimi pa so stanovali ti »zahodni Sloveni«, ki jih je pozneje ob Tisi nadlegoval bizantinski poveljnik Priskos. Proti vzhodu pa Obri niso četarili preko Žel. Vrat in slov. Valahije, zato so jim nudili prelazi 'vzh. Karpatov ugodnejšo in krajšo pot. Tu na vzhodu teh Karpatov so stanovali tudi Antje, ki so okodi 1. 585 napadli kaganove ogrske Slovene.
Torej to »zahodno ljudstvo Slovenov« niso vlaški Sloveni, o katerih H. prav zabavno trdi, da so bili v 80tih letih 6. stoletja pod obrsko oblastjo, ko ravno ta čas biz. viri kar sipljejo srda na Slovenj, ki so si hkrati z Obri v laseh. Če biz. analist zapiše, da so Sloveni tointo učioili Obrom, obrne H., češ, ni res, vse to so le ratorično-stilistične vaje. Kaj verodostojnost pisateljev-sodobnikov, kaj skladnost drugotnih sporočil, H.-u se hoče pesmic in ritma (cf. zgorej str. 306, 328) in ker tega pogreša, zato so bili Sloveni obrski sužnji!
Malo duhovita ja pripomba o obrskem armadnem jeziku: od Bizantincev napadeni Sloveni so morali, čuvši obrsko pešam, biti v prijetnem iznenadenju prepričani, da so se Biz. nepričakovano zapletli v boj s kako obrsko četo, ki je šla na biz. tla plenit. Slov. ujetniki so pretrpeli rajši smrt, ko da bi izdali svojega kralja (odtod ta inkriminirana »tajinstvenost«, gl. zg. str. 317), to je bilo pridržano gepidskemu izdajalcu. Tisti pa, ki so v neposredni bližini sovražne vojske »divje pili, pili« so bili Bizantinci, ki so s tem zapravili sadove srečnega podjetja (Kos, I, 136), medtem ko je bil Mužokov stan oddaljen 166 km: moj kritik pa lapidarno konstatira oddaljenost »samo nekaj kilometrov«! Da je nad glavami slov. »junakov« pokal obrski bič, dokazuje H. tudi iz poročila Chron. paschale
339
=T
o bitki pred Carigradom 1. 626: tu pa se vendar izrečno govori samo
0 »Sclabenorum auxiliares copiae« in ko se je kakan nad nekaterimi utopljenci spozabil, je tako razdražil ostale zavezniški Slovene, da so zapustili taborišče, radi česar je tudi kakan moral s svojo vojsko rebus infectis oditi.
Čudno izrabljanja virov zagreši tudi, kdor trdi, da je Alboin užival s »kraljeve gore« razgled »po furlanski ravni« (zg. str. 329): tistemu namreč to prija, ki hoče dokazovati, da ja bila Kranjska obrska last. Le žal, da govori vir drugače: tu stoji le »partem It a*
1 i a e contemplatus est«T Ker pa je bila Istra (ki se še L 538 imenuje kras Italije in opisuje kot pravi zemeljski paradiž; Kos, I, 17) »aditus ad Italiam« (Kos, I, 171), zato je »kraljeva« gora Učka in po valiki prometni cesti Reka—Trst—Gorica so drveli često tudi Obri proti ožji Italiji, na kar morda spominja tudi krajevno ime Obrov pri Podgradu: prav ta prometna vez nam tudi razloži, zakaj je Istra hrvatska in ne slovenska.
Šišič tudi trdi, da so taki nazivi v sev.-zah. Hrvatski le dokaz, da so se tja zatekli ostanki Obrov in se potem med Hrvati pomešali Zakaj ime Obrov in podobno vendar še ne dokazuje obrskega gospostva, če pa, potem so n. pr. Turki vladali tudi nad Ormožem (Turška gora južno od mesta), nad Aussee-jem (gorski greben Türkenkopf), nad Dunajem (Türkenschanzpark!), v Alzaciji (mesto Türk-heim pri Colmaru), na Švabskem (mesto Türkheim) in na Bavarskem (dva Türkenfelda, Türkenbach, Ober- in Unter-Türken), kjer so gospodovali razentega tudi H. Hrvati: saj govori zato' krajevno ime Edling na Gor. Bavarskem!
Ali prof. H. res ne uvidi, da vodijo slične trditve le v smešnost, kakor je smešno naivno obiranje mojega citata Lessiakove razprave-citiran je pravilno 103. letnik Carinthiae, le pri letnici (1913) je v korekturi ostala pomotoma ničla. Da bi Lessiak pobil Pintarja, je le pobožna želja: L. se je »jedrnato« odrezal »mit der Erklärung, dii Pintar versucht hat, brauch ich mich nicht länger auseinanderzusetzen — vifel Wahrscheinlichkeit scheint mir seine Erklärung nicht zu haben«. Eto, tako izgieda Lessiakov »jasen dokaz«, pri čemer naj še omenim, da je v »Času« na str. 199 navedeni Pintarjev »rodovnik« knez-kosez H.-u stavec (?) korumpiral v kasaz (gl. str. 319).
Glede pomena besede kazak, ki sem ga jaz navedel, naj se H. informira mesto pri Koršu rajši v Berneckerjevem etimol. slovarju — menda bo njemu pač zaupal. Ako ne, potem bi svetoval, naj si poskusi razlagati kazaze iz besede »koza«, ki jo ima Korš za -turko-tatarsko (Jagičev Archiv, 1910, 573). Tisti, ki »se je v boju s kasazi hudo opraskal«, je torej pač nekdo drug kot si H. želi.5
Isto je glede Duljebov: kajti kdor pozna Zahnov Ortsnamenbuch der Stmk., bi na str. 153 pri Dulleben, ki se H. nanj sklicuje, našel
5 Korenika, ki jo najdemo v besedi Koseze, se v imenu »Kosentzes« enega od petero hrvatskih bratov Konstantina Porf. zopet povrača (Smiči-klas, Povj, brv., I, 91).
prvič vprašaj, drugič pa za 1. 1396 nemško oznako »auf der Eben«, torej pomen, ki sem ga jaz »v smelem nasprotju« z Jakschem dokazal za koroški zmotni »Dulieb«. Konstatiram samo, da prof. H. mojega vsestransko utemeljenega paleografskega in virovno-kritično podprtega dokazovanja niti poskušal ni omajati: z veselimi »vici« se pa take stvari ne opravijo dobro. Kar tiče Duljebov samih, ostane pri tem, kar sem zadnjič povedal; dodam naj le še, da je istega mnenja ko jaz tudi Niederle (Jagič, Archiv, 1910, 586), ki trdi, da »i je enačbo Volinjani = Duljebi izmislil Peisker v oporo svoji teoriji; tako odpade tudi vsako sklicevanje na Marljuarta in Ključ evskega (gl. zg. str. 321). Z Magak = Mezamir tudi ni nič; glede tvoritve hypochoristikov pa bi še pristavil, da se je treba dati pravočasno poučiti o razliki med posamezno črko in zlogom. Radi otokov Volinj in Rujan pa naj opozorim, da berlinski profesor C. Schuchhardt že nad dve leti prekopuje velezanimive kraje nekdaj mogočnih severnih, slovanskih Benetk, ki jih je imel v mislih arabski pisatelj, s čimer odpadejo pač menda tudi dvomi, ki se jih prof. H. še danes ne more prav znebiti (gl. str. 322).
Ker virov ne prikrajam po trenutnih potrebah svojega znanstvenega raziskavanja, zato se mi tudi pri prestavi iv3p27c;B'.:5[Xivoi ni bilo treba loviti za kakim izrazom, ki bi komu v debati prav hodil, marveč sem naravno rabil pravilni »odganjati v sužnost«; odganjati pa posameznike v sužnost je čisto kaj druzega ko cel narod raztepsti na vse štiri vetrove (H.-ov: verschleppen!). — Glede äydvtš; xe zal (fšpov-;c; pa je škoda časa in truda za brskanje po raznih slovarjih: prvič je to stalna fraza, ki znači »ropati in pleniti«, kar ve vsak petošolec, drugič pa gre v slučajih dvoma »moj grecist« mesto k mazačem k praviru: Stephanus, Thesaurus graecae linguae, 1/1, pag. 561/2, poučuje vprav za ta slučaj tako nedvoumno, da »dqetv zat tfšpiiv victorum est, qui caedibus ac rapinis omnia vastant«.
Kakor s prestavami, rjivnotako samovoljno postopa moj nasprotnik tudi s kronologijo: če kaj ne sodi v njegov »ritem« slov. zgodovine, prestavi dogodek za dvajset let kesneje, pa ima Obre na Kranjskem. Prav zares »malo brutalna kronologija«, kakor na isti način zavija mojo pripombo glede SpanhajmoVcev, ki jo bo vsak razumel tako, da se celo tuje, bavarsko in frankovsko plemstvo na Koroškem ni od domačega separiralo, marveč se ž njim strnilo v enoto: zato nisem zapisal »slovenskih« in sem še podčrtal »koroških«, da bi me pač ne mogel kdo krivo razumeti, — to je bilo zopet pridržano mojemu kritiku, kr mu moram poklon (gl. zg. str. 326 sl.) o moji samostojnosti trditve, da je bil Liuton slov. pokolenja, žal vrniti, ker je to sodbo izrekel Krones (Deutsche Besiedlung, p. 32, op. 50)!
Glede kritikovega vprašanja, kaj je bil Edling-kasaz takrat, ko sta pisala Otokar in Ivan, naj blagovoli pogledati, kaj sem o tej stvari v zadnjem »Času« napisal: zadeva je na čistem in nimam druzega pristaviti, ko da kasazi v smislu kritika eksistirajo le v domišljiji, viri jih fte poznajo nikjer in nikdar. O plemstvu pa je
treba vedeti vsaj to, da je šele v poznejši fazi razvoja postalo dedno: kaj sodijo v tem oziru Schwabenspiegel in ostali viri, sem povedal zgoraj na sitr. 211. — Do kake absurdnosti bi mogla voditi H. razlaga virov, se vidi iz tega, da bi n. pr. iz dejstva, da se sovneški gospodje nazivajo liber ali libertinus (Krones, Die Freien von Saneck, 11), izhajalo, da so celjski grofje bili potemtakem kasazi in obrskega oz. hrvatskega rodu!
Kajti tudi ti koroški dalmatinski Hrvatje so prosto iz rokava streseni: Porfiroganet pravi le, da je od Hrvatov odšel en del iz Dalmacije v Ilirijo in Panonijo, kjer imajo lastnega kneza, ki je z dalmatinskim samo v prijateljstvu. Iz virov 8. stol. pa znamo, da je Ilirik obsegal takrat nekdanjo Liburnijo, severno od Velebita, in del Panonije (Kos, I, 307; II, 163), zato sem upravičeno trdil jaz, da je Porfirogenet imel v mislih Liburnijo, ki n i del Dalmacije, kot misli prof. H. (cf. Kos, I, 13, 14, 225, 358); knez Borna se je celo ponosno zval »dux Dalmatiae atque Liburniae« in baš v tej slednji pokrajini, ki je tvorila posebno banovino, se nahajajo: razvaline staroslavnega kronitvenega kraljevega gradu Cetin. Takih stvari pač ne sme nihče hudomušno »rajši zopet enkrat prezreti«.
Sklicevanju H.-a radi enačbe servus—Sclavus na razne slovarje in jezike naj pridam le to, da sem baš te stare, žal tako ukoreninjene zmote hotel enkrat razkriti in pokazati, kako je došlo do one posebne pojmovne zveze:3 dokaz za moje naziranje je brez dvojbe doprinešen, — slovarji, ki nimajo toli namena samostojno raziskovati, ko ugotavljati sočasno dognana dejstva (ki se pa potem kot kača vlečejo od enega do drugega), na tem ne spremenijo ničesar. — Po svoji drzkosti je značilna H.-ova lakonična trditev, da sem proglasil Slovence iz Tasilonove listine 1. 777 za svobodne, ko sem izrečno povdaril (str. 205), da jih je šteti med »homines tributales «. Glede istrskih Slovanov bi se tudi lahko iz vira poučil, da jih vojvoda Ivan ni »po svoji svobodni volji« premeščal iz kraja v kraj, marveč jih je moral s silo pregnati (nos eos ejiciamus foras); ti »robski« Slovani pa so celo pobirali cerkveno desetino istrskih Romanov za sebe! (Kos, II, 26.) Pri buchenauskem zboru je »pozabil« omeniti, da sta Hiton in Viljem »placitum habuerunt cum Sclavis«. Ali se mar s sužnji razpravlja »in placito«?
Kot dokaz, kako »zelo rodoljubne posledice« more imeti suvereno preziranje (ali nepoznanje?) duha klasične in srednjeveške latinščine, zlasti ako — zaverovan v gotovo tezo — nimam nepristran-sko-objektivne sodbe, naj za primer služi izraz »servi vel Sclavi«, ki je H.-u nov argument za suženjstvo Slovencev. Dobro!, ča naj ta »vel« v tej zvezi istoveti, potem mi naj moj kritik ne zameri, če ga prosim, naj čita prav isto listino (853), na katero se sklicuje, še dalje do mesta »ut nullus judex publicus ... neque super homines liberos vel Sclavos ullam potestatem habeat in quoquam illos distringuendi«.
3 Prim. v tem oziru tudi tozadevno pripombo Ravnikar-Poženčanovo, Letopis Mat. Slov. 1869, str. 29.
Zmagoslavno bi sedaj mogel jaz prosto po H.-u (gl. zg. str. 333) razglašati: »Da je bil Slovenec kdaj tudi nesvoboden, je bilo treba šele posebno naglasiti, — vobče je veljalo' ,homo liber vel Sclavus’, svo-bodnik, t. j. Slovenec«.
Lep zgled, kako malo resnosti polaga moj nasprotnik na znanstveno delo, ali ki vsaj dokazuje njegovo popolno raztresenoist, nudijo njegova razmotrivanja o hlapčevski in slovenski kmetiji. Ko sem mu namreč iz virov dokazal, da je štela zakonita, normalna kmetija 15 oralov,4 it. j. za en oral manj ko slovanska in povdaril, da je že zato izključeno, da bi ta bila hlapčevska, s čudovitim samo-pozabljenjem oznanja svetu, da b o dokazal, da je štela hlapčevska kmetija 36 oralov, dasi je sam (v »Staroslov. družbi«, 89—99) na desetih straneh dokazoval, da je štela le 16 oralov. Pri tem pa še pridiguje, da je »istovetnost slovenske in hlapčevske kmetije potemtakem matematična resnica«. Malo nova je pač ta matematična resnica, da je 16 = 36!
Po vsem tem je končno umevno, da prof. H. že a priori odklanja vsako nadaljnjo debato o teh stvareh. Dasi z obema rokama podpišem in še podčrtujem, da je »kritika vprašanja vesti in znanja« in da ne smemo1 »falzificirati naše zgodovine, ni moderne, ni stare«, vendar iskreno obžalujem, da je avtor »staroslovanske in staroslovenske ,svobode’« ostal še vedno v prad-Levstikovi dobi, ko je bilo rodoljubno zasluženje vsako pisarjenje in je bila narodna dolžnost hvaliti vsevprek: prof. H. namreč skladno s takratnimi nazori trdi, da sem mu s svojo stvarno kritiko »segel po poštenem imenu«. Menil sem pač, da bo vseučiliški profasor znal brez večjega razburjenja sam z boljšimi dokazi braniti svoje proizvode Peiskerjevih pcdmen, ki jih je Ščepkin ob priliki (Jagičev Archiv f. slav. Phil. 1912, str. 553) nazval orjake socialne in gospodarsko-zgodovinske fantastarije, ki s6 se pred strogo kritiko prelevili vrhtega še v nebogljene veterne mlinčke.	•
1 Če H.-a enkrat uženeš, se ti povrne takoj z izjavo, da je — v zasmeh jasnemu besedilu vira — treba to s 3 množiti, da dobi potem zaželjeno matematično razmerje!
Francosko slovstvo o Jugoslaviji.
i
Driča Melitta Pivec — Pariz.
Navesti v kratkem pregledu vse publikacije o Jugoslaviji, ki so izšle med vojsko, je nemogoče: njih število je tegijon! Kdor jih hoče vse poznati, naj pregleda koristno brošuro: R. J. O d a v i t c h1, Essai de Bibliographie Franchise sur les Serbes, C r o a -tes et Slovenes, depuis le commencement de la guerre actuelle, Paris 1918, chez 1'auteur, 42, r. Deufort— Rochereau, p. 160. Prinaša v štirih poglavjih knjige, brošure, članke iz revij, predavanja, predstave, govore in muzikalne kompozicije, ki se bavijo z državo SHS. Poročala bom tudi o par teh starejših brošur, ki so posebno značilne, podrobneje pa se bom pečala z novejšo literaturo, približno od 1919 do zdaj, ki se razlikuje bistveno od prejšnje že v tem, da je prva nastala v času, ko SHS država še ni bila oficielno priznana.
Predvsem je treba ločiti politično propagandistično literaturo od znanstveno-propagandistične. Vzemimo najprej drugo, ker bomo z njo hitreje pri koncu. Vanjo spada delce: Louis Leger, La vie academique des Yougo-s 1 a v e s (Questions contempor. no 24) Paris, 1921 , Ligue des Uni-versitaires Serbo-Croato-Slovenes, p. 16. O Ljubljani pravi, da je, če je dobj-o informiran, tam bila univerza ustanovljena. Potem govori kratko o belgrajski in zagrebški univerzi, bolj obširno pa o Jugosla-venski akademiji znanosti in umetnosti in o Srpski kralj, akademiji nauka, o zgodovini in o publikacijah obeh zavodov, — Tajnik jugoslovanske sekcije na Institut d'Etudes Slaves A. Arnautoivitch v kratkem dodatku opisuje univerzi v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani in izkazuje z osebno reminiscenco žalostno dejstvo, kako celo oni, ki se največ s tem pečajo, zelo malo vedo o našem znanstvenem delu.
Sledila bi brošura: Ernest Denis, Institut d'Etudes Slaves (Quest. cont. no. 25) Paris, 1919. Ligue des Univ. Serbo-Croato-Slov., p. 32, z dodatkom omenjene lige: Paris, Centre de la Slavistique a 1'Etranger. Zelo zanimiva je, čeprav se ozira le deloma na Jugoslavijo in je bolj splošnega značaja. Po filozofsko-psihološko-političnem primerjanju latinskega, germanskega in slovanskega duha vabi Slovane, naj se otresejo nemškega vpliva in se približajo francoskim običajem, ki so! bolj primerni zanje. Črta nalogo novega zavoda (Inst. d'Et. Slaves), ki bi moral kot nekak naslednik Jagičevega dela pri »Archiv«-u s svojo revijo (Revue d'Et. Slaves) in sploh postati središče slavistike v Evropi.
Res znanstveno delo je: Jovan Cvijič, La Peninsule balkanique, Geographie humaina. Paris 1918. Arn. Colin, p. 528.* Razumljivo je, da so južne pokrajine bolj obširno obdelane, severne bolj
1 Držim se pri citatih originalne ortografije in bom vprašanje, ki je s
icm v zvezi, na koncu omenila.
3 Zdaj je izšel tudi srbski prevod.’
na kratko — pravzaprav ne spadajo več k Balkanu. Ima pa o panonskem tipu, slovenskih deželah in o vlogi Dunaja (p. 506, 507) par besed, ki stvari dobro označijo.
S tem smo s prvim delom pri kraju.
Preidemo k politični literaturi. V njej se jasno razločijo tri struje: prva se peča z aspiracijami Srbije; druga s Slovani avstro-ogrske monarhije; tretja novejša je neka sinteza prve in druge in hoče razširjati znanje o obstoječih razmerah.
Prvi in drugi pripada brez dvoma levji del, večina pri Odaviču navedenih stvari. V prozi in v verzih so se proslavljali srbski vojak, srbske pesmi, srbska duša. Nobena stran srbskih aspiracij ni pozabljena. Dober del že omenjenih Questions contemporaines (izdala jih je prvotno La Ligue des Universitaires de S e r b i e , od št. 4 dalje La Ligue des Univ. Serbo-Croato-S 1 o v e n e s , ter so večinoma ponatisi člankov prvotno iz »L a P a t r i e serbe«, pozneje iz »Revue Yougoslave«) se mora semkaj uvrstiti. Vsa obmejna vprašanja so obravnavana: Jovan Radonič, Les Albanais et les Serbes (Quest. cont. no 2) Paris 1918, p. 7. — A. Belič, Arni Boue et la question macedonienne (Quest. cont, no 3) Paris 1918, p. 15, — Isti, Les cartes ethno-graphiques et historiques au service de la Propagande Bulgare. (Q. c. no 5) P. 1918, p. 24, — St. Stanoye-vitch, La civilisation du peuple serbe au moyen-ä g e. (Q. c. no 6) P. 1919, p. 26, ima posebno vrednost. — Isti, Les relations s e r b o - g r e c q u e s. (Q. c. no 7) P. 1918, p. 23. — Izven te zbirke St. Stanoyevitch, Le role des Serbes de Hongrie. Paris 1919. Bloud et Gay, p. 48. — Kakor je razvidno, noben sosed ni pozabljen. Najslabše se godi Bolgariji; to je prava »bete noire«, »la nation parvenue«,3 o kateri sploh ni gotovo, ali je slovanska, če je pa slovanska, je na vsak način kriva grozodejstev in se mora šele poboljšati. — V macedonskem vprašanju vlada navadno mnenje, da Macedonci niso ne Srbi ne Bulgari, ampak šele narod in statu nascendi.
Najbolje pa reprezentira to strujo E. Denis, La grande Serbie, Paris, 9e ed. 1918, L. Dalagrave, p. XIII-j-336. Srbiji daje spričevalo, da je »le pays le plus francophile du m o n -d e«. Po kratkem pregledu novejše zgodovine Srbije iz Avstro-Ogr-ske pride do sklepa »Le program m e serbe«. O Slovencih pravi (p. 304) »ils sont probablement avec les Tcheques les champions les plus fideles de l'i d č e de solida-ritč slave.« Posebno zanimivo pa je sledeče: — naj se mi dovoli citat v originalu — (p. 305)’: »Parlaforcedeschoses . . . la Serbie se vit imposer aussi une täche plus large qu'elle ne 1'avait soupponnče elle-meme. Elle est
3 La psychologie d'unc nation parvenue. Les Bulgares (Extraits). Paris 1919, p. 72, brez avtorjevega imena.
* Imela sem v rokah 5. izd. 1. 1915.
condamnee k s'etendre jusqu'ä la Styrie, par une fatalite analogue k celle qui poussa Cavour jus-q u'a N a p 1 e s.« Kot predpogoj nove države postavlja (p. 314) lojalno alianso med narodi v njej, ki izključuje subordinacijo.
Končno Milenko Vesnitch, La Serbie k travers la g u e r r e , Paris, 1921, Ed. Bossard, p. XII -j- 160. Je to zbirka med vojno priobčenih člankov. Zanimiva je (p. 82) opazka o mešanju krvi Srbov s Kelti-Ilirci, — iz česar se seveda lahko razume ozko prijateljstva med Srbi-Kelti in Francozi-Gali-Kelti.
Število del, ki se pečajo z aspiracijami Slovencev in Hrvatov, je manjše. Sicer spada sem nestor vseh »slavisants« Louis Leger; še 1920 je izšla zadnja izdaja njegove zgodovine avstro-ogr-ske monarhije. Louis Eisenman, naslednik Denisa, glavni tajnik na Inst. d'Ets SL, je napisal svoje veliko delo o nagodbi 1. 1867 (na dunajski univerzi so ga označevali kot najboljše o tem vprašanju), toda ta velja za dobo pred vojsko. Iv. Žolger, Les Slovenes (Q. c. no 14), P. 1919, p. 10, s karto starih in novih (zahtevanih) mej; Iv. Krek, Les Slovenes (trad. A. Ü.), Paris 1917, Fel. Alcan, p. 85, in B. V o š n j a k , L'a dministration frangaise dans les pays yougoslaves (Ilirija), Paris 1917, Fel. Alcan, p. 16 — to je slovstvo oSlovencih, Krekovo delce je prevod onega 1. 1915 v Jeni izdanega in je po svoji jasnosti zelo pregledno.
Hrvatje so zastopani po: dr. Arthur Chervin, Le Ju-gement de Salomon (La qyestion de Rieka) (Q. c. no. 17), P. 1919, p. 8; Ed. Marbeauet ConteL. Voinovitch, Unapotredel'uniteyougoslave (Msgr. Strossmayer) (Q. c. na 18), P. 1919, p. 16; in Ferdo Chichitch, Zrinski et Frankopan (Q. c. no. 20), P. 1919, p. 20.
Izjemno stališče zavzema knjižica: Comte Begouen, Ches les Yougoslaves il y a 32 ans (Lettres au Journal des Debats 1887/1888), Paris 1919, Ed. Bossard, p. VIII-f-175, s poklonitvijo Stross-mayerju in predgovorom L. Leger-a. Kljub naslovu se peča v knjigi pretežno z zapadnim delom Jugoslavije. Prijetno dene ton, ki vse preveva, izraz osebnega zanimanja, nepolitična dikcija. Ljubljana, Zagreb, Djakovo, Sarajevo defilirajo, Oseba Strossmayerjeva dominira (ž njim Leon XIII., unija cerkev, Solovjev). Majhne opazke (p. 49, La f o r c e n'a jamais rien fondč de durable, ali p. 88 le fčdčralis-me, l'avenir politique de plusieurs Etats de l'E u -rope) frapirajo, kakor da so danes napisane. Potovanje se konča v Sofiji, poglavje o Beogradu je izpuščeno.
Comte L.d e Voinovitch, La Dalmatie, 1*11 a 1 i e et l'unitč yougoslave 1797-1917, Genčve-Bale-Lyon, 1917, Georg & Co., p. C IX-f-380, zastopa proti Italiji slovanski značaj Dalmacije, ki ga dokazuje s statistiko in podrobnim pripovedovanjem zgodovine zadnjega stoletja. Zanimivo je zasledovati metamorfozo avtonomistične stranke v italijansko, srbo-hrvatski sporazum 1. 1903, pa tudi terminologijo, n. pr. slavas dalmates. Trst prepušča (p. 247) Italiji. Isti avtor: Yougoslavie et Autriche (Pages actuelles C«. 1923.	23
1914—1918 no 123), Paris 1918, Bloud et Gay, p. 46. V poetičnem tonu francoskemu okusu prijetne kozerije eskamotira z elegantno gesto vse težkoče. Vse je eno. Govoreč o hrvatski državi 9. in 10. stoletja pravi (p. 13): La Croatie c'est encore ou plutöt c'est dejä la Serbie. — O Dalmaciji še: Vlado R. Petkovitch, L'art dalmate du moyen-äge (Q. c. 15), P. 1919, p. 22.
Ostane še tretja skupina, časovno najmlajša.
Emile Haumant, La Y ougoslavie. Etudes et souvenirs. Paris, 1919. Quest. balkan. no. 3, Ligue des Univ. S. C. Sl., p. 305. Tudi ta knjiga je zbirka člankov od 1. 1910 do zdaj: spomini s potovanja; srbo-hrvatski narod in težkoče njegove definicije; (za Mace-donce akceptira Cvijičevo mnenje; za skupni alfabet priporoča latinico), slavizacija Dalmacije; pregled srbske zgodovine; kosovska legenda in grob Francozinje — srbske kraljice Helene. Knjižica kaže svežost, kakor jo more imeti le pisatelj, ki je sam večkrat v onih krajih potoval.
A. Chaboseau, Les Serbes, Croates et Slovenes, Paris, 1919, Eid. Bossard, p. 107, podaja zgodovinski pregled jugoslovanskih {= SHS) narodov. Bulgare označuje kot »mčtis«, srbsko upravo enakovredno s švicarsko, severoameriško in ono angleških dominionov. O željah Italije glede Trsta, Reke, Gorice, Istrije in Dalmacije pravi, da so najnovejšega datuma, in da je edino pravilna meja geografska — Soča.
Rene Pommier, Sur leDanube et l'Adriatique. Journalistes et voyageurs ä travers la Yougoslavie. Paris, 1920, Ed. Bossard, p. 144. V družbi drugih francoskih, angleških in ameriških žurnalistov je obiskal Beograd, skupščino pod Protičevo vlado in govoril s Pribičevičem; Zagreb, kjer so bili ravno Radiča zaprli in kjer je slišal kritiko centralizma, mu je zelo všeč. Videl je Ljubljano in tukaj opazil, da se je zaupanje v Francijo zmanjšalo radi francoske popustljivosti nasproti Italiji; Reko smatra za nesporno jugoslovansko; v Splitu je ljudstvo zelo mirno in zadovoljno; na Visu (pod ital. okupacijo) je doživel spontano demonstracijo Jugoslovanov; Dubrovnik ga je očaral. Skozi Mostar je prišel v Sarajevo, kjer je govoril z dr. Korošcem, čigar načela so »trčs unitaires et centralistes«. Končal je svojo pot v Beogradu. Avtor pravi, da nima pretenzij, ampak knjižica je živa slika takratnega razpoloženja, ko je bila SHS ravno oficielno priznana in je še prevladoval upapolni optimizem na zunaj in znotraj
Ne radi vsebine, a sicer sta zanimivi dve predavanji: prvo, Mil. R. Vesnitch, Le Pro'bleme Y ougo slave et la P a i x de 1'Europe, držano 13. maja 1919 & la R. L. »Cosmos«. Paris 1919, p. 13. Govori tam kot »profane«; za najbolj kočljivo točko smatra razmerje do Italije. Dasi iskren prijatelj Italije vendar njenih novih aspiracij ne more razumeti, ozir. razume zelo dobro, da so edino gospodarski interesi, radi katerih zahteva Italija Reko. — Drugo predavanje je: F. D. T o m i t c h , d la R. L. Fraternite des peuples 4. apr. 1922. Paris, 1922, p. 16. Še pred njim so črnogorski bratje' pledirali neodvisnost Čmogiore.
Branko Popovitch, L'a rt moderne yougoslave (Q. c. no 21), P. 1919, p. 24, razpravlja (s slikami) o jugoslovanski razstavi v Parizu.
Preden sklenem, naj omenim še vprašanje transkripcije. Srbi jo večinoma prakticirajo, Hrvatje deloma, od Slovencev skoro nobeden. Kot razlog se navaja za francosko transkripcijo to, da bi se imena drugače napačno izgovarjala. Ta utilitaristični princip pa rodi prava monstra. Dijak Vukčevič, ki piše svojo disertacijo o zadrugi v Parizu, se transkribira Vouktchevitch; če jo pa piše v Heidelbergu, se transkribira Wuktschewitch. -— G. Cvijič rabi v svoji »Peninsule balk.« dosledno originalno ortografijo in odklanja v predgovoru načeloma transkripcijo, ker deformira besede. E. Haumant v predgovoru k svoji Yougoslavie želi originalni pravopis, rabi pa še transkripcijo, ker ima le premalo tiskaren v Parizu potrebnih črk. — Zanimiva bi bila sodba kompetentnih lingvistov.
Pustila sem govoriti vire same. Slika Jugoslavije, ki se zrcali v njih, ni popolnoma jasna: mnogo dobre volje in navdušenja za neko enoto, ki se da definirati; razlik ni, če pa obstojajo, jih je ustvarila Avstrija ozir. Habsburžani, po načelu divide etc. Vprašanje jezika ostaja v previdni nejasnosti, jugoslovanski jezik je veriga med seboj se prelivajočih dialektov.6 Italijanske aspiracije se smatrajo splošno za neupravičene in brez izgleda na uspeh.
Nobena teh knjig pa ne vsebuje — saj so tudi novejše le zbirke starejših, medvojnih stvari — problemov, ki so se v teku zadnjih štirih let pri nas izkristalizirali: centralizem, avtonomijo, federalizem, za-padna in vzhodna mentaliteta itd. Prvotna formula je tudi mnogo bolj enostavna: Srbija, zaveznica v svetovni vojski, je nositeljica nove države; drugo — malo; znan aneks, sem in tje še malo osumljen germanskega duha.	Paris, 29. III. 23.
M
Verski moment v vojaški službi kraljevine SHS.
Kaplan Jernej Hafner — Ljubljana.
Vsak bo gotovo pritrdil, da značaj ni še utrjen v tistih letify ko nastopa večina naše moške mladine daleč proč od doma in domačega osredja v drugoverskih pokrajinah in v čisto novi družbi svojo vojaško službo. Dvajsetletni fant je še vedno disponiran, da nekritično posnema višje in starejše, ko se mora slepo pokoriti tem in onim predstojnikom ter jih napeto poslušati in opazovati. Skrajno je sicer omejen v vseh drugih svoboščinah, toda svobodno sme vršiti razna
6 Prim. Miodrag Ibrovac, La langue serbo-croate (Q. c. no. 4), Paris, 1918, p. 12. Alex. Belitch, L'Avenir des langues dans la Peninsule Balka-nique [Q. c. no. 8), P. 191Ö, p. 8 (po A. Meillet, Les langues dans 1'Europe nouvelle, Paris, 1918).
dejanja, ki so verskonravno slaba, a ne samo ne veljajo za nečastna v vojaški družbi, temveč ga družba in kasarniški milje k njim celo navajata in silita (zanemarjanje verskih dolžnosti, psovanje, preklinjanje, brezversko in nespodobno govorjenje, spolna nebrzdanost itd.).
Opravičena je bojazen svojcev in vzgojiteljev, da se ne bi naši mladeniči v vojakih nravno skvarili in vrnili domov kot pohujšljivci. Dasi je dandanes povprečni službeni čas krajši (eno do dve leti) nego pred vojno (tri leta), je ta bojazen še vedno prav tako velika, kajti mladeniči žive v tem času daleč v tujini med drugoverci in imajo manj priložnosti in sredstev za ohranitev nravne moči, ki so jo prinesli s seboj. Nepoznanje predpisov, ki urejajo nravno stran vojaške vzgoje, vznemirjajoča pisma rekrutov in pisanje časopisja (često pretirano, nejasno, antimilitaristično) skrb stopnjujejo tuintam do ne-razpoloženja proti armadi in državi; tako ljudje, ki bi morali vsaj poskusiti zmanjšati nevarnosti in pomagati krepiti nravno življenje vojaštva, resignirano zabavljajo čez vojaško službo sploh, dasi je ni mogoče odpraviti.
Vendar ima od dobro urejene vojaške službe mladina tudi marsikatero korist, Omenjam le naziranje nemških higienikov in fiziologov, ki skoraj soglasno obžalujejo odpravo splošne obvezne vojaške službe (na zahtevo antante), češ, da je tako zamašen eden najmočnejših virov narodovega zdravja in fizične moči. Sanitetni svetnik dr. med. Ferd. Avg. Schmidt (Bonn), eden najsposobnejših, najplodovitejših in tudi najtreznejših nemških telesnovzgojnih pisateljev (vodilnega pomena), nastopa v zadnjih letih odločno za razne načrte, kako bi si nadomestil nemški narod to nepregledno fizično škodo. Število telovadcev in športnikov v Nemčiji se je iz tega vzroka v par letih podvojilo, osnovali so nove stolice na vseučiliščih za telesno vzgojo, uvedli vsled izključitve Nemcev od mednarodnih olimpijskih iger svoje Deutsche Kampfspiele, razširili obvezno telovadbo v vseh šolah, državni centralni urad za telesno vzgojo> v Berlinu izdatno, gmotno in moralno, podpira vsa tovrstna stremljenja, resno se pripravljajo celo na vpeljavo enoletnega obveznega dela za vso mladino obeh spolov med 16. in 20. letom iz telesnovzgojnih in nacionalnohigieničnih razlogov, slično kakor so to že začeli izvajati Bolgari (primerjaj: Dr. A. Korošec, Obvezno delo na Bolgarskem, Soc. Misel, I. letnik, št. 11-12, str. 306—307).
* • *
t
V svrho orientacije in praktične uporabe se mi zdi potrebno, seznaniti voditelje vzgojnega dela v mladinskih organizacijah in svetovalce naših rekrutov s predpisi, ki zadevajo verski moment v vojaški vzgoji naše države. Sicer ne morem povsem zanesljivo trditi, da povsod tovrstne veljavne določbe službenih knjig in ukazov vsa podrejena poveljstva tudi praktično točno izvršujejo. Vendar smemo upati, da vzpričo natančnosti in strogosti vojaške discipline ti predpisi niso le na papirju, ampak se tudi izvršujejo. Naloga in pravica činiteljev, ki imajo skrbeti za red in izvrševanje pravo-
močnih kraljevih ukazov in vladnih predpisov v armadi, pa je, da po potrebi nastopajo za izvrševanje postav. Med te činitelje spadajo versko misleči parlamentarci, katoliški apostolski vojni vikar s podrejeno vojaško duhovščino, episkopat, po možnosti tudi verni vojaki in častniki sami.
Splošno pripominjam, da so predpisi, ki urejajo verskonravne zadeve v naši armadi, še obširnejši in zadovoljivejši nego tovrstni predpisi v nekdanji avstro-ogrski armadi, katere vrhovni poglavar je bil katoliški monarh. (Prim. »Čas«, 1. 1915, pag. 170.—174.,: Skrb za verskega duha vojaštva).
V naslednjem se omejujem na doslovne citate in dodajam le dozdevno potrebne opazke za lažje umevanje smisla. Citiram po — menim najnovejši izdaji — »Privremena pravila službe, I„ III. i IV. deo«. Novi Sad 1919. Štamparija Supek-Jovanovič i Bogdanov. Izdalo; Ministarstvo vojne i mornarice (opšte vojno odeljenje).
Za vse citate velja uvodna določba navedenega službovnika:
»U ime Njegovog Veličanstva Petra I., po milosti božjoj i volji narodnoj kralja Srba, Hrvata i Slovenaca, mi Aleksandar naslednik prestola na predlog našega ministra vojnog i mornarice, a na osnovu čl. 6. zakona o ustrojstvu vojske, propisujemo ovo: Privremena pravila službe I., III. i IV. deo i naredjujemo, da se naša vojska od sada po njima upravlja. Naš ministar vojne in mornarice neka izvrši ovaj ukaz.
Aleksandar s., r.
Ministar vojne i mornarice general Mih. Rašič s. r.
L Zakletva. (1. do 22. točka, str. 1. do 9.)
Da če vojnik ostati veran svome pozivu, polaže zakletvu, koja glasi: Ja zaklinjem se Bogu svemogučim, da ču vrhovnom zapovedniku sve zemaljske oružane sile, kralju Srba, Hrvata i Slovenaca, Aleksandru, svagda i u svfln prilikama biti veran, svom dušom odan i poslušan; da ču zapovesti sviju predpostavljenih mi starešina slušati i verno izvršivati; da ču kralja i otadžbinu junački braniti i vojničku zastavu nigda neču izneveriti. Tako mi Bog pomogao!
Prisegajo vojaki na zastavo z napisom: S verom u Boga — za kralja i otačastvo. Na povelje »kape skini« igra godba »molitev«, duhovnik govori »o značaju zakletve sa verskog gledišta,« zapriseže vojake in podpiše Seznam zapriseženih. Častniki zakletvo spišejo in podpišejo osebno.
II.	Vera i pobožnost. (7 točk, str. 9., 10.)
Svaki treba da zna, da je život u opšte podeljen u dva dela: na privremeni ovdje na zemlji, na večni gore na nebu.
Koji vojnik za života na zemlji poštuje Boga i svoju veru, kpji se u svima prilikama pa i u najtežim i najopasnijim trenutcima oslanja na Boga i njega prizivlje u pomoč, koji se vlada časno i pošteno, i koji voli svoga vladaoca i svoju otadžbinu a poštuje svoje starije; taj je još na zemlji prokrčio put, da izadje pred lice Gospo-dina Boga, gotov da dade računa o svome životu na zemlji.
Sem toga, pomišljajuči na Boga i prizivajuči ga u pomoč u svakoj opasnosti i tegobi i polažuči uvek nadežd.u na njega, lako če svaki vojnik snositi tegobe zemaljskog života.
On najčešče dolazi u iskušenje, da svoju veru i delima potvr-djuje, pa zato ona treba svugde i svakad da mu je vodilja.
Boj se Boga, čini pravo, pa se ne boj nikoga.
Pobožnost je dakle osnova za častan život. Ona je pokretač za potpuno izvršenje svoje dužnosti.
Sve ono, šlo izoštrava čoveka u shvatanju njegove dužnosti, što ga okrepljuje u teškim prilikama u Životu, što mu oživljava duh i hrabrost i što ga u opasnostima umiruje a u nesreči teši, sve su to blagodati pobožnosti i zato je treba što više negovati i razvijati.
IV. 4. Pozdravljanje. (Točke 135., 146., 149., str. 42, 44, 45):
Zastavo, pogreb in procesijo (litija) pozdravljajo častniki in vojaki stoje, trupa pa pogreb ali procesijo obide ali pa pozdravi na 50 korakov; godba neha' svirati. Če ni srečanje lahko, se vojaštvo ustavi na 50 korakov in pozdravi.
V točki 198. str. 65. se prištevajo dejstvitelni (aktivni) vojni svečeniki med višje častnike (višje majorja).
VI.	Svečanost.
1. Putovanje i doček kralja... arhijepiskopa i e p i s k o p a ... (t. 301. str. 96.): »Kad u kakvo mesto dodje ... dejstvitalni arhijepiskop ili episkop, komandanti mesta u službenom odelu javljaju im se u stanu njihovom ili mestu odredjenom za pri-manje. (Komandant divizije se škofu ne javlja).
2. Parade:
a)	Državne svetkovine: (t. 306.—314., str. 97.—100.)
Kralja ali najvišjega komandanta čaka vojaštvo pred cerkvijo. Ker so pravoslavne cerkve povečini maloprostorne in morejo notri le odposlanstva čet, ostane masa zunaj in sledi službi božji tako, da zavzame pozorni položaj oziroma se odkrije »na molitvu«: med sv. evangelijem, povzdigovanjem (»kad se iznosi Sveta Tajna«), na »Dostojno«, ko se poje »Molim Ti se Bože naš«, pri »Mnogoljetstvija«. Po službi božji ostanejo čete na mestu »dok se ne razidje svet«. Vsi častniki, razen službeno drugje zaposlenih, gredo v cerkev. Določeni višji častniki smejo neposredno z depešo »čestitati praznik odnosno svetkovinu kralju, kraljici ili prestolonasledniku«; »o Novoj godini, o danu rodjenja (teh oseb), kraljevoj slavi (godu) i Božiču.«
Rezervni častniki so pozvani, da gredo »u dane državnih svet-kovina u crkvu na blagodarenje ... n propisanom odelu«.
Koder je topništvo garnizirano, je predpisano topniško streljanje: »u vreme večernje molitve (pred praznikom) 11, a na sam dan praznika u vreme jutrenje molitve po 21« strel,... kjer gre kralj v cerkev pa med potjo kralja v cerkev in nazaj na vsako minuto po 1 strel. Strelja se tudi »dok traje blagodarenje, o vosglasima i mnogo-ljetstvija« pri sv. maši.
Te dni je ukazano razsvetliti okna (na cesto) vseh vojaških zgradb, godbi pa igrati po ulicah »pre i posle povečerja« (v spremstvu bakljenoscev).
b) Cerkvene svetkovine (t. 316—319. str. 101., 102.)
Naveden je samo en praznik: Sveto Bogojavljenje (katoliški Sv. Trije kralji, 6. jan.). Ta dan »za crkvene parade odredjuje se u svakom garnizonu iz svakog puka i roda oružja ili struke po jedna četa (eskadron, baterija) i po jedno odelenje peške odredjene čete sa svojim zastavama i muzikama (ako ih imaju) i idu neposredno na mesto vodoosvečenja i stroje se prema mestu gde če se vršiti bogo-služenje«. Ponašanje trupe pri paradnem »dočeku litije« je tako kakor pri državnih praznikih pred cerkvijo. Pri glavnih delih sv. maše in ko svečenik »kropi vojsku i zastave« se poveljuje »na molitvu« i »kape skini«.
3. Osvečenje i predaja zastave (t. 320.—336., stran 103.—107.).
»Neosvečenoj zastavi ne odaje se počast.« Med posvečevanjem so vsi odkriti, godba igra molitev, svečenik pokropi zastavo, starešine (predstojnike) in trupo.
5.	Vojničke slave (t. 346.—378., stran 109.—117).
Vse armade proslavljajo obletnice zgodovinskih dogodkov, ki so sc jih udeležile, zlasti zmag. V a. o. armadi je tudi vsak polk obhajal svojo polkovno slovesnost na dan, katerega se je dotični polk najbolj proslavil. V naši armadi, ki je prevzela vse uredbe in predpise od srbske, se take slovesnosti zovejo »vojničke slave«. Imajo pa v narodnem duhu popolnoma verski značaj in ime jim daje tisti svetnik-patron, čigar praznik se po koledarju obhaja na polkovni zgodovinski dan.
»Patron je slave onaj svetitelj,' koji je po kalendaru onoga dana, koji je za slavu uzet. Svaka komanda, zavod ili dom oficirski imače u svojoj kancelariji ikonu (podobo) svog patrona. Dan slave označuje se u službenom vojnom listu. Pred slavu sveštenik sveti vodiču po kancelarijama i vojničkim sobama i oficirskim domovima a na večernje u oči slave šalje se u crkvu sveča, tamjan i zejtin. Za slavu se spremi: kolač, voštanica, koljivo i vino za prelivanje kolača pri sečenju. Na dan slave drži se u crkvi bogosluženje, a ako je trupa u logoru, onda se bogosluženje drži u logoru, a sečenje kolača i blagodarenje vrši se u krugu kasarne ili zavoda i u domu, ako je vreme lepo, inače u naročito za to spremljenoj sobi.«
V cerkev gredo vsi častniki in zastopstva moštva, vsi ostali ostanejo v kasarni pripravljeni, »da mogu brzo izači za doček onih, koji iz crkve dolaze«. Nato svečenik vrši za celo trupo »blagodarenje i sečenje kolača« pri mizi s kolačem, koljivom, svečo in vinom. Komandant, po en narednik in redov stopijo k mizi, vsi se na povelje odkrijejo, godba svira molitev in svečenik blagodari. Pri sečenju kolača sodeluje trojica zastopnikov. Po obredu se svira konec molitve, komandant pa govori o slavi in njenem pomenu (navadno se slavi najslavnejši vojni čin trupe) in čestita trupi slavo. Po paradi čestita »domačinu slave« (navadno je to komandant) prvi svečenik, za njim častniki in gosti. Ce je ta dan v garniziji navzoč kralj, ga vedno vabijo na slavo, enako višje častnike. Običajno naštete osebe čestitajo trupi slavo z depešo.
»Na dan slave ručak je vojnički po mogučstvu zajednički i voj-ničkom ručku prisustvuju komandant i svi oficiri. Pri ručku napija se: 1. kralju; 2. glavaru (imejitelju) trupe, 3. zdravica je u slavu izginulih vojnika za kralja i otačbinu iz tog puka u ratovima, čija imena da se odmah po sačinjenom spisku pročitaju, na šta vojnici uzviknu »slava im«. »Vreme poslije ručka vojnici provode u veselju, pevanju, igranju itd. godba svira«, služba se omeji na minimum. Zvečer častniki navadno prirede banket v čast odlikovanim tovarišem in vabijo nanj penzionirane in rezervne častnike. Za slavo so dovoljena posebna denarna sredstva.
6.	Osvečenje vodice i bogosluženje.
a) Vo d oi o s v e č e n j e (t. 379.—383., str. 117.—118.). Vojni svečenik je redovito vrši trikrat v letu: prvo nedeljo velikega in božičnega posta in 5. jan. (Krstov dan, vigilija Bogojavljenja).
»Sem ovih vodoosvečenja svetiče se vodica i pri svima crkve-nim obredima, koji su vezani sa vodoosvečenjem po propisu pravila naše svete crkve.« Med posvečevanjem vsi	skinejo	kape, nato	»pri-
laze na celivanje najpre oficiri, zatim trupe	...«
b)	Bogosluženje (t. 384.—390., str. 118.—120.). »Svake nedelje i praznika (kad trupe garnizona nisu na službi) odredjuje se iz svake čete (baterije, eskadrona) po 4 do 8 vtojnika za crkvu, što zavisi od prostranstva crkve« — (V Ljubljani n. pr.	skoro	vsi	katoliški vojaki, ako niso ravno v službi — na	stražah	i. dr.	—	vsako
nedeljo pridejo h garnizijski službi božji v župni cerkvi sv. Petra ob
8.	uri, če le sami hočejo) — »kadgod je moguče u paradnom odelu.« »Vojnike vodi u crkvu oficir, ako ih je 20 i više, a podoficir, ako ih je manje od 20.« »U logoru komandant ovoga odredjuje broj, koji če iči u logorsku crkvu. Crkva se podiže onako, i na onom mestu, kako i na kome naredi komandant logora u sporazumu sa vojnim sveštenikom.« (V a. o. armadi so vodili katolike vsake trupe le enkrat v mesecu k službi božji!) »Vojnicima muhamedanske i mojsijeve vero-ispovedi, ako služba dozvoli, odobravače se odlazak u njihove bogo-molje i oslobodiče se od službe u te dane.«
»Istotako odredjuje se za svaku crkvu o Velikom Petku straža kod Kristovog groba od trupa, koje su u mestu. Jačinu ovih straža
s
odredjivače komandant mesta prema zahtevi crkvenih starešina. Stra-žari oko Hristovog groba stražare sa oružjem i sa skinutom kapom« (a. o. vojaki so stražili pokriti!).
IX. Žalosti. 2. Postupak u smrtnim slučajevima (t. 481-2, str. 149.)
»Umrli podoficiri, kaplari i redovi oglašuju se srednjim zvonom
besplatno, a zvoni se i kad pogreb ide u crkvu ili pored crkve. Za rvo če se starati vojni sveštenik i preduzeče po ovome šta treba...«
A. Pogrebi (t. 490 do 520, str. 151 do 164). Poleg določenega oddelka za sprovod (kondukt) in nosilcev kolajn se določa »za nošenje krstače i koljiva po jedan podoficir«. Samomorilcu se predpisane časti izkažejo le »u tom slučaju, ako je porodica dotičnog dobila arhijerejski blagoslov (cerkveno dovoljenje), inače če se sahraniti bez ikakve počasti«.
»Red je sprovoda ovaj: Napred je krstača i koljivo (s desne je strane nosilac krsta)...« V ostalem je določeno, naj se oni pogrebci, za katere ni predpisano, kako naj se obnašajo, »upravljaju po svom vojničkom, drugarskom i verskom osečanju.« Kadar ni mogoče mrtveca takoj pokopati, ga neso v kapelo in mu tam izkažejo zadnjo čast. Godba svira le med pogrebom, sicer (iz pietete) v obližju hiše žalosti miruje.
B. P a r a s t o s i (t. 520, str. 163-4). »Parastosima (opravilo za mrtvega) umrlih oficira, četrdesetodnevnim i godišnjim, prisustvuju svi oficiri komande ili nadleštva (čete), iz kojih je bio pokojnik,« od drugih čet po 1 do 4 zastopniki.
X. Izvrševanje kazni (t. 542, 548, 549 in 557, str. 171, 172 in 174).
Obsojenim na smrt se ostavlja v rednih razmerah 3 dni, v izrednih
pa vsaj 3 ure po izrečeni obsodbi »na kajanje«. »Za ovo vreme sveštenik ide osudjenome, poziva ga na kajanje, teši ga, ispovedi i pričesti.« »Sa osudjenikom (na mesto usmrčenja) ide sveštenik«; ako ga peljejo na vozu, se pelje poleg njega duhovnik. »Kad osudjeni bude
ubijen, sveštenik izvrši nad njim opelo.«
i;' p
XI. Propisi za vojnu muziku* (t. 608-9, str. 187).
Godba, ki igra na kraljevem dvoru do večera, »na dvorskoj straži svršava večernju molitvu«. Godba na kraljevem dvoru (ob nedeljah in praznikih) ne svira: cel čas velikega posta, prvo in zadnjo nedeljo božičnega posta.
III.	Deo. Unutrašnji red u trupi.
III.	Zbor (t. 7, str. 195). »Komandiri i komandanti, kad prime raport od svojih potčinjenih, pozdravljaju vojnike sa »pomozi Bog, vojnici« (ali tudi: junači, prva četo, in pod.). Vojaki navadno v zboru odsekano odzdravijo »Bog Ti pomogo«.
* Posebno naredjenje F. A. Minist, vojne i morn. br. 163. 33 z dne 18. maja 1922 odreja vojaškim godbam brezplačno sodelovanje pri čisto ver-
• skih slavnostih.
VII.	Ručak i večera (t. 29, str. 206).
»Pre ručka i večere, redov kome je red, očita na glas ,Oče naš', a posle ručka ili večere ,Slava Ocu i Sinu' itd.!«
IX. Redjanje na razne službe (t. 51, str. 214).
»Po svršetku razbroja svršava se molitva ,Oče naš', koji čita dežurni podoficir.«
IV.	Deo. Stražarska služba (t. 58, 59, 68 in 80, str. 332, 333, 342 in 348).
Straže (katerih pozdravljanje je zelo omejeno) pozdravljajo tudi vojaške pogrebe in procesije (pod izraz litija — procesija bi po vsej pravici smeli subtrahirati a fortiori duhovnika, ki s strežnikom, često s spremstvom pobožnih vernikov, nese sv. Rešnje Telo bolniku, ker sicer vojaki iz nevednosti te procesije ne pozdravljajo), ki gredo mimo.
»Na svakoj straži, izuzimajuč unutamje u trupi (te itak v trupi molijo), svršava se redovno jutrenja i večernja molitva.« »Molitev« se trobi ali bobna, odkritim vojakom nato moli podčastnik »Oče naš«, končno se zopet trobi ali bobna konec molitve.
»Stražari dvorskih straža kao i stražari kod sviju magaclna i slagališta vojne spreme i potreba pozdravljaju samo: Nj. Vel. kralja, članove kraljevskog doma, trupu sa zastavom, pogreb i litiju, koji prolaze.«
»U crkvi stražare vojnici sa skinutom kapom.« Odkrijejo in zopet pokrijejo se na povelje vodnika pred cerkvenimi vrati.
« • •
Za duhovne potrebe katoliških vojakov skrbe v drugoverskih pokrajinah katoliški vojaški duhovniki (častniki v činu kapetana in višji), v katoliških krajih pa subsidiarni (navadno upokojeni vojaški) duhovniki. Za slučaj mobilizacije so določeni številni rezervni (večinoma bivši a. o. vojni kurati v rezervi) duhovniki, ki pa so nekoliko drugače porazdeljeni kakor a. o. rezervni vojni kurati. Aktivni katd-liški vojni svečeniki (18) so garnizonirani (za vsako divizijo po eden in apostolski vojni vikar dr. Rožič) v garnizijah: Beograd, Valjevo, Zaječar, Kragujevac, Niš, Bitolj, Mitroviča (srbska), Cetinje, Banjaluka, Stip, Skoplje, Mostar, Sarajevo, Dubrovnik, Novi Sad, Osjek, Zagreb, Zemun. Iz garnizij obiskujejo po svojem okrožju raztresene oddelke in jih pastorirajo. Večini oddelkov poskrbe mesečno sveto' mašo in letno sv. spoved. Med kurati je tudi več Slovencev.
Ker ta »Privremena pravila službe« še ne upoštevajo dejstva, da živi v kraljevini SHS kompaktno več milijonov katolikov, kar cela dva naroda (HS), bi bilo nujno pri izpopolnitvi pravil upoštevati predloge katoliškega episkopata in vojnega svečenstva, kako naj se praviloma uredi versko življenje katoliškega vojaštva (k^kor n. pr. t. Bo-gosluženja omenja mohamedance in Žide), ker se zdaj dogaja pri pu-kovskih slavah, da morajo katoliki biti pri pravoslavni liturgiji, kar povzroča napetosti, škodljive znosnemu in vzajemnemu sožitju.
WM«,
&&
. MMM .
aailiüi
Iz našega kulturnega življenja.
Domoznanstvo.
Anton Melik:	Jugoslavija.	Zemljepisni	pregled, II. del,
1. snopič. Strani 296. Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1923.
V I. delu nam je podal pisatelj splošni zemljepisni pregled Jugoslavije, v II. delu pa nam jo popisuje po posameznih pokrajinah. V prvem snopiču je obdelal prečanske dele Jugoslavije, izvzemši Vojvodino. Kakor je namen splošnega pregleda, podati glavne geogra-fične momente, ki združujejo ali pa ločijo posamezne dele države, tako je namen pokrajinskega popisa, podati jasno sliko posameznih manjših zemljepisnih enot. Iz natančnega pokrajinskega popisa more vsakdo, ki pozna osnovne pojme zemljepisja, tudi če tistih pokrajin nikdar videl ni, vendar si jih predočiti, da mu postanejo znane. Treba je raznoliko geografično ozemlje pravilno razdeliti in pri tem je upoštevati predvsem geologične in morfologične, pa tudi kulturne momente. Ako čitatelj sledi Meliku pri njegovi poti po Sloveniji (svobodni in nesvobodni), Hrvatski, Slavoniji, Istri, Dalmaciji čez Hercegovino v Bosno in se poslovi tam v Bos. Kostajnici od njega, je pač dobil prav lepo, jasno in zanimivo sliko raznolikosti tega dela Jugoslavije. In kako velike razlike nam pokaže pisatelj na tej poti, recimo od Maribora do Fbče, ali od Prekmurja do otoka Visa! Šele tak pokrajinski popis vzbudi smisel za veličino, lepoto, kulturno in gospodarsko važnost naš širne domovine. Seveda ni dovolj, da čitatelj čita knigo, temveč imeti mora pred seboj natančen zemljevid. Žalibog da takega doslej še nimamo, specialni zemljevidi pa večini čitateljev niso na razpolago.
Gradivo za pokrajinski popis je Melik dobro zbral in izbral. Čita se delo splošno gladko. Tupatam moti kak nenavaden izraz. Zakaj n. pr. ne rabi dosledno apnenčev, ker tisti »apniški« le preveč diši po »pnu in ne po ajmencu? Tudi »fliš« ne kaže več rabiti. Pojasniti je pač treba izraze kot »buhač« (str. 208), t. j. rastlina, iz katere se izdelava dalmatinski prašek zoper mrčes, ali »čaršija« (str. 253) za stari turški trgovski del mesta. Tudi izraz »ledeniški prod« (str. 57) za ledeniške groblje lahko zapelje v zmote. Statistični podatki so zelo mnogoštevilni. Posebno je ustregel naši radoznalosti s preglednicami o verskih in nacionalnih razmerah v Bosni in Hercegovini. Škoda, da pri raznih podatkih o produkciji ni navedel letnic, na katere se nanašajo. Sedaj .nam je mogoče to pomanjkljivost popraviti s statističnimi podatki, ki nam jih nudi »Almanah kraljevine
Srbov, Hrvatov in Slovencev«, kjer najdemo n. pr. podatke o produkciji naših premogovnikov in rudnikov v 1. 1920. Tudi podatki o prebivalstvu se ne nanašajo na isto štetje. Navadno so dodani podatki iz 1. 1910 v oklepaju. Pri dalmatinskih krajih pa podatki brez oklepaja večinoma izvirajo iz 1. 1910, ne pa 1921. Tudi višinski podatki so na mnogih mestih napačni. Sicer pa sploh ne vemo natanko, kateri podatki so pravilni, ker so tozadevna merjenja nenatančna in dobimo v vsaki knjigi in na vsaki karti drugačne višinske podatke.
V naslednjem podam nekaj popravkov.
Ko pisatelj govori (str. 16) o domžalski industriji slamnikov, bi prav lahko izpustil tisti »žalibog«. Na str. 17 bi bilo bolje zapisati, »ograditi strugo s trdnim nasipom«, ne pa z »jezom«. Dvakrat se rabi (str. 28 in 33) dober mesto deber. Pri popisu Maribora bi pač lahko omenil veliko hladilnico in vodovod s Tezna, tudi nekaj starin ima Maribor, zlasti grad iz 17. stoletja, in na nekaterih mestih še precej ohranjeno staro mestno obzidje in celo mestna vrata. Maribor je tudi mesto drevoredov in vrtov. Če že pisatelj omeni Ormož (str. 45), bi kazalo tudi omeniti večje Središče, 1159 preb. Na str. 47 pravi, da nameravajo (!) s falske elektrarne napeljati elektriko predvsem v Maribor. V Maribor je napeljava že izvršena med vojno in že dve leti gori elektrika v Mariboru, sedaj je že napeljana v kraje pod Pohorjem in se napeljava v smeri proti Konjicam. Trg Sv. Lenart (str. 50) ne leži v široki dolini Pesnice, ampak na nekakem pomolu v to dolino. Ti pomoli so ravno značilni za Slov. Gorice, Ponekod so označbe svetovnih strani z velikimi začetnicami napačne, n. pr. str. 54. S—I, popravi naj se v S—J. Pri krajevnih imenih v Prekmurju (str. 55) navaja pisatelj drugače pisana imena, kakor pa jih najdemo na sedaj pač merodajnem zemljevidu Slovenije, ki ga je izdala Matica Slovenska (n. pr. Sinik mesto Senik, Štefanovci mesto Števanovci, Verici = Virica, Sakolovci r= Jjakalovci). Blaško jezero (str. 61) se pravilno imenuje Baško jezero. Beneškim Slovencem pisatelj odreka (str. 86) slovensko narodno zavest, kar samo dokazuje, da mu ni znano delovanje slovenske beneške duhovščine in njenega voditelja prof. Ivana Trinkota. Rutarjevi podatki o Beneški Sloveniji so pač zastareli. Zmotno je, da bi imeli vzhodni in severni del Istre pred Habsburžani v posesti Hrvati	(str. 93).	Päzinska grofija je bila v	srednjem
veku v rokah nemških	grofovskih družin,	od katerih so	jo dobili
Habsburžani. Tudi ob Kvarnerskem obrežju raste oljka. Na str. 109 je tiskovna napaka 1863 mesto	1683. Na	mestu, kjer sttfji danes
Zagreb, je pač že tudi	v rimski	dobi bila	naselbina (str.	147). Za-
grebška škofija je ustanovljena 1093, ne 1091. Pri Požegi bo število prebivalstva pač napačno (str. 171). Vis je od dalmatinske celine oddaljen le kakih 50 km, ne pa 72 (str. 211). Vrhovni poglavar mohamedanske cerkve se naziva Reis-ul-ulema, ne pa Reis-el-ulema (str. 255). Napačni so podatki glede produkcije in virov slane vode v Tuzli (str. 264). Almanah navaja tu 34 virov. Dnevno se lahko črpa do 1000 hi iz vsakega. Skupna produkoja soli 1. 1920 je bila 256.788 q. Bolezen »gošavost« (str. 277.) se pravilno imenuje golšavost (golša -=
krof). Kadar bo Melik dokončal cel popis Jugoslavije, bomo imeli v rokah lepo knjigo« ki bo dobro služila šolam in zasebnikom. Seveda bo tedaj še posebno potrebno izdati primeren zemljevid in morebiti čimprej prirediti drugo izdajo s poravljenimi statističnimi podatki in dobro pregledanim tekstom.	Dr.	K.	C.
P ra voznanstv o.
Sadašnji položaj kaznenopravnog zakonodavstva Kraljevine Srba Hrvata i Slovenaca. Napisao dr. Metod Dolenc, profesor univerziteta u Ljubljani. Nakladom Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg u Ljubljani
Pozvan od ugledne nemške strokovne revije je naš najodličnejši kriminalist, ki je sam član ožjega odbora kazenskopravne sekcije stalnega zakonodavnega sveta in zato v prvi vrsti poklican, podati o tem svoje mnenje, očrtal najprej v nemškem jeziku razvoj kazenskopravnega zakonodavstva v naši državi izza prevrata do današnjega dne. Dobro vedoč, kako nujno potrebujejo takega pregleda osobito naši pravniki, pa tudi nepravniki, se je odločil, da nam poda svoje delo tudi »na domačem jeziku«. Kot takega si ni izbral slovenščino, marveč — tuintam pač nekoliko fna slovenščino spominjajočo — srbohrvaščino, ker je vedel, da tako tem zanesljivejše doseže svoj daljnji, v četrtem poglavju podrobnejše obrazloženi namen. Natisniti je dal svoje delo v latinici, da se ga tudi Slovenci tem lažje poslužujejo.
Koliko duševnega dela je nakopičenega na skromnih 38 straneh, more presojati le tisti, kdor je že sam — za objavo ali tudi le za privatno praktično porabo zbiral po raznih službenih listih — osobito v naših »Službenih Novinah« skoro vzorno nepregledno raztresene določbe katerekoli panoge zakonodavstva. Z nenavadno gorečnostjo in z mravljinčjo pridnostjo nam je gospod pisatelj podal docela točen in izčrpen pregled dosedanjega razvoja in sedanjega stanja kazenskopravnega zakonodavstva v naši državi.
Razdelitev gradiva se mu je podala sama ob sebi:
V I. poglavju nam' predoČuje razvoj v prevratni in poprevratni dobi do Vidovdanske ustave, v II. poglavju pa odtlej dalje do konca minulega leta. V III. poglavju nas podrobneje seznanja z novimi načrti materialnega in formalnega kazenskega prava.
IV.	poglavje, ki ga iz umevnih razlogov ni podal inostranstvu, marveč dodal šele tej brošuri, pa odkrito kaže na pogreške dosedanjega zakonodavstva in obsega kritične pripombe.
Točne citacije virov pa Slovencev ne bodo zadovoljile; ker se navajajo razen za prevratno in prvo poprevratno dobo redoma samo zaradi visoke cene pri nas le težko dostopne »Službene Novine«, ki niso na razpolago niti pri vseh državnih oblastvih in uradih s konceptnim uradništvom, ne pa tudi našega »Uradnega lista«. Zato pač prosimo g. pisatelja, da izvoli pri svojih daljnjih delih poleg »Službenih Novin« vedno citirati tudi naš »Uradni list«. Za to mu ne bodo hvaležni samo
vsi pravniki, ampak v dokaj večji meri še nepravniški krogi, ker jim bo šele potem možno, podrobneje se poučiti o zadevnih zakonitih predpisih, in bo imal šele potem vsak sestavek zanje tudi polno ~ praktično vrednost.
Ako pa se ne oziramo na to nebistvenost, moremo le ponavljati, kar smo rekli že gori: Delo je izredno natančno in izčrpno, tako da mu nimamo ničesar stvarnega niti prigovarjati niti dodajati. Svojemu namenu bo izborno služilo in ga vsaj v prvih trhh poglavjih tudi vseskozi doseglo. Prav posabno pa želimo, da ga doseže tudi v četrtem poglavju. O tem pa je treba pač izpregovoriti še nekaj besed.
Gospqd pisatelj že v prvih treh poglavjih na primernih mestih iskreno pove svoje protivno mnenje, osobito na strani 15. o »Kanzal-paragrafu«, na isti strani o odločbi stola sedmorice glede nepristojnosti porotnih sodišč za krivična dejanja, izvršena potom tiskovin, ki morda ustreza namenu zakonodavca, ki pa odloča proti »jasnom zakonskom tekstu«, ker so pri nas porotna sodišča za izvestna krivična dejanja redna sodišča, in pa na strani 19. glede zakona o zaščiti javne sigurnosti, ki »kaže znamenja prenagljenog koncepta« in »često se okreče i proti ustavno zajamčenoj zabrani smrtne kazni za čisto političke delikte/. Š6 ostrejše in odločnejše pa razkriva v četrtem poglavju formalno- in materialno-pravne kakor tudi tehniške pogreške dosedanjega zakonodavstva. Ne zadovoljuje se pa samo s tem, marveč podaja tudi praktične nasvete, kaj je še storiti, da se zakoni tudi dejanski izvrše, da ne ostanejo; zgolj na papirju, ker jih ni možno izvršiti (n. pr. kako naj se oddajajo izvestni zločinci v prisilne delavnice, ako se ne le ne ustanovč, marveč se je še celo edina prisilna delavnica v državi, ki smo jo imeli v Ljubljani, opustila, dočim so vse druge nasledstvene države propale Avstrije take zavode kot nujno potrebne naprave ravno v času po svetovni vojni pridržale, da se morejo nevarni elementi napraviti neopasnimi, nekatere države pa so prisilne delavnice celo lepo izpopolnile). Dalje daja tudi navodila, kako je ravnati, da bodo bodoči kazenski zakoni, ki so vendar hrbtenica vsega zakonodavstva, ne le na višku moderne kriminalistične vede, marveč da bodo tudi docela ustrezali ljudskemu čuvstvo-vanju; vsak osnutek naj se natisne (niti projekt zakona o kazenskem postopku se ni natisnil) in da v knjigotrštvo (tiskanega načrta kazenskega zakona niti neki slovenski narodni poslanec ni mogel dobiti v samem Beogradu){ le tako morejo ne le strokovnjaki, marveč tudi široka javnost zaznati vsebino osnutkov novih zakonov in tudi dejanski sodelovati. Oboje je potrebno. Preveč tajinstvenosti pri takem delu ni na mestu. Ljudstvo mora v dvajsetem veku pač vedeti, kaf se mu kuha.
Uverjeni smo sicer, da zadene g. pisatelj s svojimi nazori deloma na odpor. Toda mi sa z vsemi njegovimi izvajanji docela strinjamo. Le čestitati moramo gospodu univerzitetnemu profesorju k njegovemu pogumu, da je tako iskreno povedal svoje, s tem pa tudi naše mnenje, ki je brez dvojbe mnenja pretežne večine državljanov.
Oprema je lična, papir dober, tisk lep. Tiskovni napaki smo našli le dve.
Knjižico toplo priporočamo ne le pravnikom, marveč tudi vsem drugim, ki se za stvar količkaj zanimajo.	Fran	Regally.
Cerkvena zgodovina.
Kratka zgodovina katoliške Cerkve za šole. Z 20 slikami, Spisal Alojzij Stroj, stolni kanonik v Ljubljani; II. izdaja. V Ljubljani 1922. Založila Jugoslovanska knjigama. Str. 134.
Z veseljem bo to knjigo vsak vzel v roke ne samo radi tega, ker bo takoj ob prvih poglavjih zaznal, da je pisana z veliko ljubeznijo do predmeta, temveč tudi radi tega, ker je pisatelj iz neizmernega gradiva zelo spretno izbral vprav to, kar je učencem nižjih šol, katerim je knjiga kot šolska knjiga namenjena, najbolj potrebno in koristno. Katoliška cerkev je delo božje, pa tako, da »ga je lahko spoznati in v njem doseči večno življenje, ker je zaznamovano z jasnimi znaki« (str. 7), to je bil, kakor knjiga'dokazuje, vidik, ki je pisatelja vodil pri sestavi njegovega dela. Z lahkoto si bo tudi učenec nižjih šol na podlagi te knjige napravil iz zgodovine tisto sliko o katoliški cerkvi, ki edino odgovarja resnici in dejstvom: ona je vedno edina v svojem nauku, v svojih nadnaravnih sredstvih in v svojem ustroju, ona je apostolskega izvora, ona je vesoljna — namenjena vsem ljudem, ona je sveta. Dasi obravnava pisatelj le splošno [zgodovino katoliške cerkve, se vendar ozira pri važnih prilikah tudi na domače dogodke. On govori obširneje o razširjanju krščanstva med Slovenci in Jugoslovani sploh, o sv, Cirilu in Metodu, o ustanovitvi ljubljanske škofije, o luteranstvu in protireformaciji v Slovencih, o ustanovitvi goriške nadškofije, o škofu A. M. Slomšeku itd. S tem dela svoj predmet bolj zanimiv, v učencu pa vzbuja zavest, kako je že od nekdaj naša ožja domovina vezana s cerkvijo in Rimom in kako so dogodki pri nas le odmev apostolskega dela, ki ima svoje žarišče v Rimu kot src;u krščanstva. Slike, ki so knjigi pridejane, zaslužijo še posebno pozornost. Vodijo nas v katakombe in Rim; večinoma pa nam odkrivajo znamenitosti naše zemlje: poleg oglejske bazilike in djakovske prvostolnice tud? Gospo Sveto' in romarsko cerkev na Krki pa štiri prav lepe portrete: Hrena, Knobleharja, Barago in Slomšeka, mož torej, ki naj bi mladini služili kot vzorniki. — Knjiga tvori v resnici skrbno prirejeno lepo zaokroženo celoto ter sega do najnovejših dogodkov v cerkvi: do izvolitve Pija XI., čigar životopis v kratkih obrisih podaja, in do mednarodnega evharističnega kongresa v Rimu meseca maja 1. 1922. Prepričan sem, da bo i učiteljem i učencem kar najlepše služila. —
Za morebitno tretjo izdajo bi pa na to in ono opozoril. Pri svojem pripovedovanju se pisatelj poslužuje naznanjalnega trdilnega stavka za reči, ki imajo čisto različne stopnje resničnosti. Nazna-njalno-trdilno podaja verske resnice n. pr. »Kristus je odločil Simona
Petra za temeljno skalo, za vidnega glavarja svoji Cerkvi«; »Kristus je zapustil mesto sebe sveto Cerkev« itd.; prav tako podaja nepofeitno izpričana zgodovinska dejstva n. pr.: »Rimski cesar je bil tedaj Neron, grozovit vladar, ki je celo svojo mater, soprogo in učitelja dal umoriti«; ali ‘»ob smrti sv. Janeza je bila Kristusova vera razširjena po vseh pokrajinah ob Sredozemskem morju« itd. — Naznanjalno-trdilno govori pa tudi o rečeh, ki niso zgodovinsko izpričane n. pr.: »Isto leto in isti dan (kakor sv. Peter) je svoje učenje z mučeniško smrtjo potrdil tudi sv. Pavel« ali »Andrej je oznanjal sv. vero v pokrajinah ob Črnem morju, v Epiru in na Grškem, kjer ,je v Patrah umrl mučeniške smrti na poševnem križu, na katerem je dva dni visel« ali »sv. Janez je stanoval na hribu Sion blizu one hiše, kjer je Jezus postavil zakrament sv. R. T. K Janezu in Mariji so večkrat prihajali drugi apostoli«, ali »Julijan je umirajoč vzel v roko prsti, pomočil jo v svojo kri in vrgel proti nebu z besedami: .Zmagal si, Galilejec1« (str. 30) itd. — Prav tako govori o dogodkih, ki so le legendarnega značaja, na primer: »V Sriemu je bil prvi škof sv. Andromik, učenec apostola Pavla« (drugi hočejo, da je bil tukaj prvi škof sv. Epaenetos, učenec sv. Petra) itd. itd.
Tak način pripovedovanja ima lahko nenameravane posledice. Učenec se tu navadi, da sprejema versko resnico in legendo, zgodovinsko dejstvo in historično neizpričan dogodek, v stopnji ozir. luči iste historične izvestnosti, kar je že samo na sebi zmotno, toda zgodi se, da isti učenec prej ali slej legendo kot legendo spozna, prav tako dogodek, ki mu je bil v afirmativnem stavku avtoritativno iz učne knjige podan kot historično izpričan, le kot neko usedlino daljnjega ustnega izročila, ki se zgodovinsko nikakor ne da več kontrolirati, posledica vsega bi pa bila, da učenec, ozir. sedaj že mlad fant svoje spoznanje prenese še na verske resnice in historična dejstva, ki so mu bila na isti način v učni knjigi predložena ter prične gledati tudi v njih legende in neizpričana historična dejstva.
Zatorej se mora še posebej v učni knjigi cerkvene zgodovine strogo ločiti med dogodki ozir. tvarino, ki je nepobitno izpričana, in med drugo, ki te lastnosti nima, ozir, ki spada med legende. Avtor omenja, kolikor sem opazil, samo enkrat »legendo, ki pripoveduje, da sta v Ogleju že v prvem stoletju oznanjevala sv. vero prvi oglejski škof sv. Mohor in njegov diakon sv. Fortunat«, pa bi moral na prav mnogih drugih mestih isto storiti. Za učno knjigo je edino pravilno, da podaja le strogo izpričana dejstva, saj je tudi teh v najstarejši dobi cerkvene zgodovine za debele knjige; kar historično ne drži, kar je legendarno, se lahko, ako so razlogi za to in prostor dopušča, tudi navaja, toda mora se kot tako označiti in predložiti (najbolje tudi s posebnim tiskom ali pod črto), da učenec točno ve, kaj nese seboj v življenje. V ti smeri bi se morala tudi naša »Kratka zgodovina« (seveda predvsem v paragrafih I. in II. dobe) za tretjo izdajo revidirati. Naloga katehetov pa je, da do tedaj sami nadomestijo, česar v tem oziru knjiga ne nudi.
Početek širjenja krščanstva v Rimu spravlja pisatelj v zvezo s prihodom sv. Petra v Rim (str. 9). Pa so bili kristjani v Rimu najbrž že pred njegovim prihodom! Konzul Pudent, ki se tu omenja, ni iz časov sv. Petra, temveč iz dobe Pija I. (140—155): bil je senator, ne konzul; spreobrnjen po |Piju. — Ni izpričano, da je »Peter obiskal pokrajine v Mali Aziji: Pont, Kapadocijo itd.« (str. 9). — Prav tako ni izpričano, da »sta Peter skupno s sv. Pavlom iz Korinta potovala v Rim« (pravtam). — »Truplo sv. Jakoba starejšega je v Santiago de Com-postella« (str. 11), toda truplo istega svetnika imajo tudi v cerkvi sv, Saturnina v Toulouse-u! — V prepiru, ki je koncem I. stol. v Korintu nastal, niso bili Korinčani, ki so v Rimu iskali razsodbe (str. 12), temveč Klemen sam je iz lastne iniciative posegel vmes in razmere uredil. — Ni gotovo, da je sv. Polikarp umrl za časa Marka Avrelija okoli 1. 165 (str. 18 s.); verjetneje se je to zgodilo že okoli leta 156 pod vlado Antonina Pija. — Pij I. ni umrl pod Markom Avrelijem (str. 19), temveč pred njim okoli 1. 155, — Misel »vseh mučencev je na milijone« (str. 23) bi jaz drugače izrazil; raje bi veliko število kakorkoli opisal in pridejal kot primer, da izkazuje rimski martirologij za Rim 14.000 mučencev. — Cerkvenih učenikov ni dvaindvajset (str. 34), temveč 24. — Sv. Hieronim se je rodil najzgodnje 1. 340, ne že L 331 (str. 36). — Kar se pripoveduje o sestanku med Leonom I. in Atilo (str. 39 s.), je vse legendarno; sliko sesf^nka dobimo prvikrat zapisano šele okoli 1. 1000, torej okoli 650 let pozneje, kakor naj bi se bila vršila. — Ko izvemo, da se je oglejski nadškof Pavlin I. pričel imenovati* patriarh (str. 41), bi bilo potrebno tudi omeniti, da je to storil radi tega, ker je povzročil v cerkvi razkol in je on kot glavar razkolniškega gibanja hotel biti tudi po dostojanstvu več kot drugi; zato se je imenoval patriarh. — Da bi si bil patriarh sv. Pavlin II. pridobil posebnih zaslug za pokristjanjenje Slovencev (str. 41), je zgodovinsko neizpri-čano; »noben zanesljiv zgodovinski vir nam nič ne priča o tem« (Kos, Grad. I. XLIX). — Podatki, kakor se navajajo za pokristjanjenje Hrvatov (str. 49), so že dolgo opuščejji. Treba v Dalmaciji ločiti med Romani v mestih in na otokih in med Hrvati na kopnem v zaledju primorskih mest. Prvi so bili od nekdaj katoličani, drugi pa pogani. K prvim je papež Ivan IV. (640—642) — ta je bil iz Dalmacije! Martin I. (papež) ni bil iz Dalmacije (str. 49), temveč iz Todi-ja v Umbriji — poslal opata Martina, da bi jim pomagal in da bi krščanske jetnike od poganskih Slovanov in Avarov odkupil. Med Romani, ne med Hrvati in za Hrvate, je bila, a pod vrhovno jurisdikcijo Bizanca, v Splitu okoli 1. 780 (ne okoli 1. 650) osnovana biskupija, čije prvi biskup je bil Ivan iz Ravene. Hrvate v Dalmaciji pa so pridobili za krščanstvo ne romanski sosedje, temveč frankovski misijonarji, a šele p o č e t k o m
9.	stoletja; oni so jim ustanovili v Ninu posebno škofijo, neodvisno od Splita. — Tudi glede Srbov je treba popravka (str. 50): Srbi niso spadali pod splitsko nadškofijo; reči je treba tako-le: katoličani, kolikor so stanovali v severnem delu srbskih zemelj, so bili do Mihaela ozir. do ustanovitve barske nadbiskupije pod Splitom, kolikor pa so prebivali v južnem delu srbskih zemelj, so v 6. in
24
Ča», 1928.
7.	stoletju pripadali Skadru, od 8. stoletja dalje pa nadbiskupiji v Draču. Ni pa bila nadbiskupija v Baru ustanovljena za Mihaela (1050 do 1081), temveč po njegovi smrti šele 1. 1089, in sicer po proti-papežu Klementu III. — Sava je postal nadškof Srbije ne po patriarhu v Carigradu (str. 50), ki je bil tedaj Latinec in v zvezi z Rimom, temveč po patriarhu v Nikeji, ki je stal na čelu grške od Rima ločene cerkve. — Bolgarski knez Simeon je dobil od papeža carski naslov, ne kraljevi (str. 51), od papeža pa je izprosil, da je nadškof v Preslavi, ne v Ohridi (pravtam), postal bolgarski patriarh. — Glagolsko pismo sta sv. brata Ciril in Metod izumela pred svojim odhodom iz Carigrada na Moravsko in prav tako sta že pred svojim odhodom vsaj evangelije (t. j. evangeljske perikope) prevedla v slovenski jezik (t. j. v oni dialekt, ki sta ga od doma znala), ni se pa zgodilo vse to šele na Moravskem, kakor mora vsakdo iz zadevnega odstavka sklepati (str. 56). — Na isti strani stoji, da je »sv. Metod krstil na moravskem dvoru tudi češkega vojvodo Borivoja, njegovo soprogo Ljudmilo i. dr.« — a to je še vedno sporno vprašanje. — Neizpričano je tudi in nihče ne ve, da »je sv. Metod pokopan na Vele-hradu na Moravskem« (str, 56). — Samostan v Stični je bil ustanovljen naravnost kot cistercijanski, ne pa najprej kot benediktinski, ki naj bi bil šele pozneje sprejel pravila cistercijancev (str. 74). Oglejski patrijarh Peregrin je pri ustanovitvi samostana v Stični in Gor. gradu le sodeloval; oskrbel je le ustanovne listine; pravi ustanovitelji so bili domači plemiči, ki so darovali potrebna zemljišča. — Sv. Terezija ni ustanovila sama 32 novih samostanov (str. 99), temveč je v družbi s sv. Ivanom od križa: 32 samostanov (17 ženskih in 15 moških) reformirala. — Med novimi cerkvenimi redovi (§ 37) bi bilo pač omeniti tudi kapucine, ki so si tekom 17. stol. med Slovenci ustanovili največ naselbin, več kot vsak drugi rad, in čijih delo je bilo pri obnovi verskega življenja po protestantski dobi zelo veliko. — Med verskimi zmotami (§ 41) bi se moral, če se že Febronij omenja, mnogo prej navesti gali-kanizem, iz katerega je črpal i Febronij i Jožef II. — Vseh katoličanov je sedaj (t. j. 1922, ko je naša knjigla izšla) precej nad 300 milijonov, ne pa okoli 270 milijonov, kakor se na str. 118 ugotavlja. — Mimogrede bi izrazil še željo1, da se v bodoči izdaji avtor ozira vsaj s kratkimi stavki na to, kako se je v okviru cerkve v vseh vekih gojila znanost in umetnost, ter poda na tak način k nekaterim slikam nekaj več razlage, kakor jo dejansko v knjigi dobe. Prostor za to bi se našel prav lahko tudi pri sedanjem obsegu, ako bi se izpustili ozir. skrčili odstavki, ki spadajo med neizpričana historična dejstva. Prepričan sem, dla bi delo tako le pridobilo, v korist stvari in učencem
Dr. Jos. Srebrnič.
Leposlovje.
Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod. Zgodovinska povest. D r. Ivan Pregelj. Izdala Družba sv. Mohorja. 1922. Str. 96. — Rus G. S. Petrov (roj. 1868) je v svojem delu »Ruski pesniki in pisatelji«
\
očital pisateljem in pesnikom' Rusije, vse od Gogolja dalje pa do Čehova in Gorkega, da so izborno znali in znajo popisovati bolezen Rusije, a zdravila ne ve nobeden; da samo slikajo, kako Rusija živi, ne pa, kako bi živeti monala; da so torej dobri diagnostiki, a slabi lečniki; vsa ruska moderna je polna pesimizma, a prazna veselega optimizma. (Prim. G. S. Petrow, Rußlands Dichter u. Schriftsteller, Halle a. S. 1905, str. 78). In zakaj je tako mrko v slovstvu? Ker pisatelji ne motrijo življenja z višjega vidika, z vidika večnosti, in ker ne skušajo ljudi »navdušiti k veselemu, odločnemu delu v duhu višje ljubezni in resnice«. (Tam. str. 85.) Tak pesimizem je uvedel pri nas v svojih prvih spisih Ivan Cankar, čisto po ruskih vzorcih: brutalnost triumfira, vse višje stremljenje je ljudem v zasmeh. Tako slovstvo mora ubiti vsako veselje do dela. Zato moramo z veseljem pozdraviti pisatelja, ki nam oznanjuje vesel optimizem in kaže pot, kako narod pride do sreče: z delom, z delom in zopet z delom. Vzor takega delavnega moža nam je Peter Pavel Glavar: ustanovil je bolnico v Komendi, bil je pravi mecen ubogim dijakom, bil je svoje dni v čebelarstvu prva avtoriteta, v poljedelstvu je kmetovalcem pokazal nova pota, saj se je lotil, ne meneč se za izgubo, vsak dan kakega novega poskusa, in da je veljal tudi v poljedelstvu kot prva avtoriteta, dokazuje dejstvo, da ga je tedanja kranjska poljedelska družba prosila odgovora na 172 gospodarskih vprašanj; ustanovil je beneficij v Komendi, sezidal župno cerkev sv. Ane v Tunjicah, v spomin svoji nesrečni materi Ani, ki je — sirota — ni poznal. Vse to je dovršil mož, ki je bil do 14. leta ubog pastirček brez beliča in potem 10 let dijak, živeč se s poučevanjem po imovitih hišah. Čudovito lepo je to življenje! Ko ga župnik Rogelj da v šolo, mu reče: »Glej, prvo skalo sem ti jaz odvalil s-poti; še jih bo na tvoji poti; valiti jih boš pa moral sam.« In to je v poglavitnem vsebina in ideja te povesti: kako je mladi Glavar, nepremično težeč za ciljem, da postane duhovnik, ogromne skale valil s svoje poti do cilja: skalo v Ljubljani, ko so paglavci izvohali, da je nezakonski otrok; skalo v Gradcu, ko ni imel rojstnega lista; skalo — in največjo — v Senju, ko se mu je obetala najsijajnejša bodočnost, ako bi odstopil od svojega poklica; skalo na Malti, skalo v Ascoliju... Če pisatelj pravi, da je bil Glavar nekakšen Odisej (in Zandonattijeva hčerka Navzikaja), bi lehko pristavili, da je bil pravi slovenski Herkul, ki si je z občudovanja vredno odločnostjo pot utiral k cilju in se na razpotju, kjer ga jc Sreča tako mamljivo vabila, odločil iti zia resno Krepostjo; bil je — lahko rečemo še dalje — slovenski Ojdipus, ki je — zasramovan od vrstnikov zaradi nezakonskega rojstva — iskal svojih staršev križem sveta. — Naša povest je zgodovinska, ne sicer povsem, vendar pa v bistvu, širšemu občinstvu morda ne bo znano, da je že v Ljubljanskem Zvonu (1. 1885) rajni profesor Iv. Vrhovec na 48 straneh popisal življenje Glavarjevo; prof. Vrhovec pa je črpal iz treh virov: 1. iz netiskanega življenjepisa Glavarjevega, ki g)a je bil 1. 1822 sestavil Josip H. Stratil v Stični in ki se hrani v ljubljanskem muzeju; 2. iz spisa prof. Rechfelda, objavljenega 1. 1849 v Mitteilungen des Hist. Vereines f. Krain (s
sliko Glavarjevo), in 3. iz listin in Testaferratovih pisem, kolikor jih je še ohranjenih v arhivu v Komendi (ker večina se je na žalost izgubila in s pismi vred tudi prvotni življenjepis Glavarjev, ki ga je bil morda spisal sam?). Če Vrhovčev spis in našo povest primerjamo, vidimo takoj, da je našemu pisatelju mnogo dejstev bilo že na razpolago: najdba otroka na župniškem pragu, mati Jerasovka, Iti otroka vzame v rejo, župnik Rogelj, rodbina Jerasova (Jernej postane res general v Karlovcu), Matija Kolövratar, slavni korepetitor v Ljubljani, študije v Gradcu (Žid, ki je dijaka opeharil za klobuk), Senj (trgovec Zandonatti!), Malta, Ascoli, Trsat (škof Benzoni). Dva motiva — a zelo važna — je vzel dr. P. iz svojega vira: Ciprijana Antonini (njegovo očetovstvo in zlasti njegovo tragično smrt) in pa Zandotaattijevo hčerko ter njen roman. Ali pa to, da je imel precej gradiva na razpolago, zmanjšuje pisateljeve zasluge? Odgovor je lahek: več ko 100 let je to gradivo ležalo na razpolago vsem našim pisateljem, a nobeden ga ni videl doslej. (Bogve, koliko še imamo, pa ne znamo!) Razen .tega je šlo vse gradivo skozi pisateljev temperament; vse je psihološko utemeljil, poglobil. Tako n. pr. takoj začetek! Stratil pričenja: »Necega poletnega dne 1. 1721 je ravno opravljal župnik v Komendi svojo jutranjo molitev, ko začuje zunaj pred Vrati vekanje majhnega otroka. Misleč, da ga je kaka beračica prišla prosit vbo-gajme, poišče majhen dar« itd. A naš pisat.jlj? Pred to Stratilovo pripoved je postavil celo prvo poglavje (»Hagara«), poleg onih dveh v Senju (ločitev in samoodpoved) ter v Ascoliju (umiranje Ciprija-novo) pač najlepše v povesti. Kaj je vse v tem poglavju! Sen kresne noči, zvezde, veselje mlade kmetske dvojice, ki se pelje na vse zgodaj v Ljubljano, ter obup mlade, nezakonske matere, ki se mora — morda za zmerom — ločiti od svojega otroka. Že to poglavje nas prime tako, da moramo čitati naprej, pa magari do »dana beloga«. (In tako se tudi res godi, kakor slišim.) Človek skoro doživlja kresno noč. In tako srečujemo od poglavja do poglavja nove lepote. Lju-beznjiv je značaj župnika Roglja (zdi se mi nekoliko soroden Pleba-nusu Joannesu) ali njegove dobre sestre, značaj Jerasove Manice; prav po virih je narisan skopi Italijan vitez pl. Testaferrata, ki vidi v našem narodu samo barbare in v zameno za denar ki ga vleče iz ljudskih žuljev, ponuja svojo »avito« kulturo (Castiglione!); prekrasna sta Matija Kolövratar ter magister p. Jeronim. Škoda bi bilo, ako ne bi z veseljem omenil tudi kapitana Pera Glaviniča. Zgodovinsko ozadje je zadeto z nekaterimi značilnimi črtami (branje iz Tobijevih bukev, ki so bile res baš takrat (1733) izšle, janzenizem, str. 49, dijaško življenje v Ljubljani, in vobče tisti preprosti slog, nekako svetopisemski, n. pr. str. 54: »Tako je pisano ...«) — V par stvareh samo se z avtorjem ne strinjamo. Naslov je — po mojih mislih — preširok, ker sega povest samo do 25. leta življenja P. P. Glavarja (d.asi bi resnično še radi brali, kako je še naprej skale valil s poti); da gre Navzikaja v samostan, je vendarle nekoliko prekruto (ker namreč,prej ni mislila na kaj takega); da fant kar nič ne reagira tam (str. 43), ko se mu mati približa, je tudi nekoliko trdo; da bi se z morja
videle luči v Ascoli?! (68); kako more bogoslovec obljubiti, da bo cerkev zidal? Dispenzo bi bil lahko tudi ljubljanski ordinariat izprosil. Pojem »Komenda« naj bi se bil pojasnil.	J. Debevec.
Češke pravljice. Poslovenil Ivan Lah. Ilustriral Rajko Šubic. V Ljubljani 1922. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. — Knjiga je naročeno založniško blago v sliki in besedi iz Božene Nemcove in še od nekod drugod. Motivno vse te pravljiške motive poznam iz svojega sedmega leta. Izvedel sem jih od Ane roj. Carli, omožene Kovačič, sicer poštene šestdesetletne Tolminke, ki je za silo> nekaj bohoričice brala. Ob Lahovem prevodu bi sodil, da modeme ženske, pa niti andersenovska Božena ne znajo več prav-ljičiti. Morda je v češki besedi drugače. Ne vem, nisem bral. Ilustracija je ponekod pristni barbarizem črte in osnutka.	Dr.	I. P.
Mati narava pripoveduje. Prirodopisne pravljice. Spisal K. Ewald. Slovenski mladini povedal P, H. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. (Leta 1922?) Str. 216. — Ta knjiga danskega pisatelja (f 1908) nam je lahko vzor, kako se mladini najtežja vprašanja iz prirodopisja napravijo zanimiva, tako da mladina začne potem sama naprej razmišljati in iskati! Dve reči sta v tem oziru potrebni:
1.	popolno suvereno obvladovanje tvarine, 2. dramatična oblika pripovedovanja, v dialogu (personifikacija!). Skozi vso knjigo poslušamo razgovor raznih ptic (srakoperjev v »Kukavici«, lastavic, ščinkov-cev, vrabcev itd. v »Vrabcu«), žuželk (čebel v »Matici«, kobilic), bacilov (»Pet velesil«), oštrig itd. (»Stari kol«), nebesnih teles (»Zemlja in repatica«); zdaj smo v gozdu, zdaj na dnu morja; zdaj je pomlad, zdaj jesen ali zima, zlasti pri prvih štirih dihamo pomlad (Kukavica, Pajčica, Matica, Podlesne vetrnice): vedno pa opazujemo, opazujemo, opazujemo. — Prevod je prav gladek, jezik vobče pravilen. Napačno se rabi (in to skoro vedno) pridevnik »mali, mala, malo« m. majhen, majhna — kadar je nedoločen, n. pr. 61, 62, 77, 94 (1. vrstica zgoraj) itd. itd. Spako »da se jo je poklicalo!« — sem zapazil samo enkrat. — Tam, kjer govori morje (str. 73—90) bi — po moji sodbi — bilo bolje: »jaz sem vse to zgradilo« m. zgradil (itd. v več stavkih). Ve-levnik od izleči (jajčeca) je pač: izlezi, ne: izleži (str. 21). Sicer pa smo našli dosti lepih, domačih izrazov.	J.	D.
France Zbašnik, Drobne pesmi. Z risbami okrasil Rajko Šubic. V Ljubljani 1922. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna... in uvod je napisal pokojnega začetnika pietetni stric dr. France Zbašnik, ki se je tu vendar le predaleč spozabil v neokusnost šolsko-narodno-vzgojnega stilizovanja. Pesmi so početniško epigonstvo ob Zadrugarje in verbalizem naših otroških listov. Učiteljska tiskarna bi smela živim začetnikom take reči tiskati. Za pokojne se mi zdi veliko preveč — zapravljivosti. No, da ne bom Judež in godrnjal ob potrati in prav otroških »okraskih«, Šubicu je, glejte, kajcor nalašč, še živemu knjiga pomogla, da je »zagledal beli dan«.
Dr. I. P.
Filozofija.
Dr. J. K r a t o c h v i 1, Uvod do iilosolie. 3. vyd, Olomouc 1922. Str. 318.
Dr. Josip Kratochvil je nam Slovencem že znan kot eden najbolj marljivih in plodovitih čeških miselcev. Tudi o drugi izdaji tega dela je »Čas« že poročal (XI, 1917, str. 245). Tretjo izdajo je pisatelj znatno razširil in predelal. Dal ji je tudi bolj znanstven značaj, tako da bo dobro služila zlasti visokošolcem, katerim jo je posebej namenil.
Knjiga ima sedaj tri dele. V prvem »Osnovni filozofski pojmi« (str. 1—60) tolmači K. pojem filozofije, nje razmerje do vede, nje postanek in razdelitev. V drugem, glavnem delu »Razvoj filozofske misli« (61—246) podaja zgodovino filozofije po nje predstavnikih od orientalske in grške filozofije preko krščanske patristike in skola-rtike ter srednjeveške mistike do sodobnih filozofskih struj. V tretjem delu »Sinteza bodočnosti« (247—298) kaže, kako vsi problemi silijo na nov idealizem, ki bo pomenjal v filozofiji zmago duhovnosti. V
2.	izdaji je bil še četrti del »Razvoj in težnje češke filozofije«. Ta del je pa pisatelju tako narastel, da ga izda v posebni knjigi (prim. opombo na str. 299).
Značajka tega uvoda je torej razvoj filozofske misli v prošlosti in pokaz v bodočnost. Glede prvega si skoraj ne moremo misliti dela, ki bi v takšnem obsegu podalo tako jasen pogled v zgodovino filozofije. Zastopniki filozofskih struj so v malo potezah, a krepko orisani, struje same in prehodi dobro označeni, literatura izbrana. Vsak bo to knjigo z veseljem in pridom prebiral, četudi ima na razpolago tuja, večja dela. Zanimiv je pokaz v bodočnost. Dr. Kratochvila že poznamo kot modernega človeka, lajika-katoličana, polnega idealizma, ki mu je geslo: sursum, kvišku! Zato se nič ne čudimo, če gleda v bodočnosti zmago idealizma, ki bo v veličastni sintezi strnil vse, kar so filozofi zamislili lepega, dobrega in pravega. Tako bo filozofija bodočnosti — novoidealizem — kakor »pesem miru, enote in ljubezni«, kakor »kozmična himna« o zmagi duha nad snovjo, himna poduhovnjenja, kakor »mogočna harmonija eksaktne vede s krščanstvom«. Kratochvilu se zdi, da se ta doba že vsepovsod pripravlja. Na Ruskem Solovjev, na Nemškem Eucken, na Francoskem Emil Boutroux, na Angleškem Newman, v Ameriki James, v Italiji Gemelli, na Poljskem Lutoslawski, na Češkem Čada — povsod vstajajo glasniki idealizma, ki hočejo vpostaviti nasproti pozitivizmu porušeno ravnovesje duha in snovi, notranjega jn vnanjega sveta. Možni sta dve struji: ena, ki znači povrat k preteklosti, zlasti k Tomažu Akvin-skemu; druga, ki si osvaja moderne forme mišljenja in z njimi premaguje pozitivizem. Le-ta se zdi Kratochvilu »določnejša in čistejša v svojih principih«. V tem smislu novoidealizem ni tradicionalni, metafizični idealizem, a se mu približuje, kakor se približuje tudi etičnemu idealizmu; noetično je pa zmeren realizem.
Ker Slovenci še nimamo takšnega dela, zato tudi slovenski inteligenci to lepo delo češkega filozofa toplo priporočamo.
Par opazk. Razne pomene izraza »idealizem« tolmači K. dvakrat obširneje s skoraj istimi besedami (prim. str. 243 in 286). Glede »druge struje« novoidealizma ni jasno, kako naj bo določnejša in čistejša. Vsaj K. nam ni podal takšnega določnega in čistega pomena. Če se pa ozremo na predstavnike te struje, celo ni takšne jasnosti in določenosti. Po našem prepričanju more premagati pozitivistično miselnost naše dobe le stari metafizični idealizem, seveda ne kratkomalo »repristiniran«, temveč po načelu kontinuitete z modernimi pridobitvami izpopolnjen in razvit. Ne torej z Euckenom, a tudi ne »povrat k sv. Tomažu Akvinskemu«, temveč s Tomažem Akvin-skim naprej!
Dasi bo K. češko filozofijo posebej obdelal, bi si vendar želel, da bi bila na kratko povzeta tudi v to delo. Za karakteristiko srednjeveške filozofije bi bilo visokošolcem zelo priporočati izvrstno delce: M. Grabmann, Die Philosophie des Mittelalters, 1921.	Dr.	A. Ušeničnik.
Almanah kat. dijaštva 1922. Naše slovensko kat. dijaštvo, ki nima več svojega slovenskega mesečnega glasila, je v tej zbirki * objavilo lepo število člankov religiozno-filozofske, literarno-kritične vsebine ter dvoje doneskov o upodabljajoči najmlajši slov. umetnosti ter arhitekturi. Vmes je beletristika v verzih in prozi. Za uvodno besedo prevzv. kneza in škofa ljubljanskega Dr. B. Jegliča naj omenim študijo Kristus in tragika človeškega rodu (F.. Č.) z zanimivim stopnjujočim se vzporedjem:	Nietzsche-Dostojevski-
Kristus, Fr. Debevčevo Poglavje o katoliških materija 1 i s t i h ter P. Roman Tominčev literarno-kritični esej: Nekaj misli o porajajoči se slovenski literaturi. Anton Vodnikova študija Pri bratih Kralj skuša v dialogični obliki priti do korenin čestokrat nerazumljeni umetnosti Franceta in Toneta Kralja. Izredno temeljit in zrel je Stanko Vurnikov članek O arhitekturi. Pesmi so priobčili v Almanahu Anton in France Vodnik, Tomažin, Okorn, Tine Debeljak, P. Krizostom Sekanovič in B. Vodušek. Iz proze je vsebinsko najboljša izmed drugih A. Čeboklijeva črtica Mrtve roke.
Spričo pretežno umetnostnih doneskov je število programatičnih in znanstveno-socialnih člankov precej skromno. V tej smeri je napisal V. Korošec Nekatere točke našega programa, A. Kordin Pota in cilji in J. Kralj K enoti sveta. Doneski religiozno-apologetičnega značaja so pa zelo globoki. Dr. A. R.
Kulturne drobtine.
K problemu svobode v starejši zgodovini Jugoslovanov, h kateremu sta g. arhivar dr. Jos. Mal in g. univ. prof. dr. Lj. Hauptmann v zadnjem in pričujočem zvezku »Časa« v obširnih izvajanjih označila svoje stališče, mora uredništvo izrecno poudariti, da nikakor ne soglaša s formo, ki jo je pri ti diskusiji p.olemika zavzela. Ne samo radi tradicije, ki jo v tem oziru vedno zastopa naš list in radi spoštovanja,, ki ga vsakdo pred znanstveno debato mora imeti, temveč tudi radi resnosti problema ie uredništvo odločno urgi-ralo. da se vsaka osebnostna ost pri razpravljanju opusti. Žal, ni mogli^ tega doseči. Hoteč pa naše izobražene kroge opozoriti na važno dobo naše preteklosti, se je končno vendarle odločilo, da priobči razprave, toda z izrecnim pridržkom, da je vsak pisec in le on odgovoren za formo svojega nastopa.	Uredništvo	»Časa«.
Časopis za zgodovino in narodopisje v Mariboru. 1923, snopič 1, str. 16—29, prinaša razpravo: Nekaj dokumentov o glagolici na Slovenskem. Iz vatikanskega arhiva priobčil M. Premru. Rim. V tej razpravi pisatelj šele v zadnjem stavku omenja dr. Grudnove razprave o glagolici v Času (!) 1905, str. 9—20 in str. 141—157. Tudi piše kot o posebnem odkritju o korespondenci Ivana Salvago graškega nuncija, ki je vizitiral cerkve po Slovenskem 1. 1607 in o tem poročal v Rim. P. je v vatik. arhivu Fondo Borghese I. 35. prepisal Salvagova poročila, eno pismo tudi v svoji razpravi objavlja. Z ozirom na to je treba opozoriti, da je Gruden omenjene razprave objavil v Katoliškem Obzorniku 1. 1905, ker Čas, nadaljevanje Ka-tol. obzornika, pričenja šele 1907. O glagolici pa je dr. G. pisal tudi v Iz-vestjih muzejskega društva za Kranjsko 1906 str. 30—33 in 115—116 ter 1907 str. 39—41. Tudi iz vatikanskega arhiva je dr. G. mnogo črpal, in sicer prav tam, kjer sedaj g. P. To je razvidno iz dr. G. razprave: Verske in gospodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi. Car-
niola 1910 str. 89—97. Tu omenja Sal-vagovo vizitacijo in priobči eno Sal-vagovih pisem iz vatikanskega arhiva. Želeti bi bilo torej, da si g. P., ki hoče svoje študije nadaljevati, malo bolje ogleda dr. Grudnove razprave in se informira o tem, kaj je že dr. G. iz vatik. arhiva na raznih mestih objavil, da ne bode pri »sedanji draginji tiska« nepotrebnih izdaj. Dr. K. C.
Grobnica egiptovskega kralja Tutan-kamena. Iz Egipta pride tragično poročilo, da je lord Carnarvon 5. aprila na zastrupljenju krvi (pik strupenega mrčesa) umrl. Domačini pravijo, da je Tutankamen maščeval oskrumbo svojega groba. Zares tragična usoda! Carnarvon, eden velikih angleških lordov (30.000 oralov posestva) je žrtvoval 16 let, premoženje in čas za arheološka izkopavanja v Egiptu iri zdaj, ko se je komaj začelo znanstveno ocenjevanje njegove senzacio-nelne najdenine, on umre!
Doživel je še otvoritev stanice, v kateri se nahaja sarkofag.
V prisotnosti Camarvona, zastopnika vlade in cele vrste učenjakov se je predrl 17. februarja zazidani vhod od predsobe v grobnico samo.
Grobnica je okoli 5 m dolga, 6 m široka in 5 m visoka; stene so deloma poslikane (prizori iz pogrebnih obredov) deloma popisane z hieroglifi. Sarkofag zavzema skoro ves prostor: dolg je 514 m, šinok 4 m, visok 3 m, tako da je obhod zelo ozek. Sarkofag je iz lesa in pokrit z zlato štukaturo. V tem sarkofagu, kojega vrata so se že odprla, je drugi sarkofag, ki je pokrit s črno tančico, prepleteno z zlatimi okraski. Vrata tega sarkofaga so zapečatena in se še niso odprla. Soditi po drugih grobovih, bo mumija šele v 4. ali 5. sarkofagu. Jasno je, da so se morali ti sarkofagi izdelati na licu mesta. Med I. in H. sarkofagom so se našle alabastrove žare najfinejšega tipa, okrašene z risbami.
Od grobnice vodijo mala vratca do tajne stanice, ki je napolnjena s sohami bogov, skrinjicami itd. Najdra-gocerffejši predmeti so: zlata daritvena miza, posebno pa velika skrinja, ki je krasna umetnina:	Na štirih vogalih
jo krasijo kot varuhinje 1'80 m visoke
in pozlačene boginje:	bržkone	vse-
buje skrinja najlepšo soho kralja; v neki drugi skrinjici je pahljača iz nojevih peres; nojeva peresa imajo simboličen pomen, da prenesejo dušo umrlega varno na drugi svet.
Obseg celega grobišča je v primeri z drugimi grobišči kraljev in celo privatnikov skromen: kajti navadno imajo grobnice dolg hodnik in celo vrsto sob. Morda je najdeni dohod bil le postranski dohod za delavce.
Grobišče se je zdaj zaprlo radi vročine in šele v jeseni se bo raziskovanje v grobišču samem nadaljevalo: radi toplote, ki je prihajala skoz vhod od zunaj, se je smolnata materija, s katero sta prevlečeni dve kraljevi sohi v predsobi, začela taliti.
Od vseh arheoloških zakladov, ki so se našli v tem grobišču, zdaj skoro še ni nič znanstveno ugotovljeno in opredeljeno. Računa se na 500 predmetov. Doslej se je izpraznila šele prva soba; preneslo se je 177 predmetov v bližnje grobišče Sethi II, ki je zdaj spremenjeno v kemično delavnico. Gre za restavracijo, sestav-ljenje razpadlih predmetov, za opre-delbo in transport v kak muzej. Egiptolog Flinders Petrie pledira za tp, da se postavi poseben muzej za to grobnico v Tebah samih, ki imajo suho podnebje. Muzej v mestu Kairu trpi zelo pod vlažnostjo vsled neposredne bližine Nila. Sicer bi pa tudi ne bilo prostora, kajti sami sarkofagi bodo rabili vsak zase posebno dvorano. Sprožila se je tudi ideja, da naj bi se sploh vse mumije iz muzeja prenesle spet v svoja ' grobišča: žalibog bi ne bile varne pred roparji, kajti še leta 1916 so Arabci oropali grobišča nekih egiptovskih princesinj.
Predmeti, zdaj zbrani v grobnici Sethi II, nam kažejo egiptovsko umetnost 18. dinastije na takem višku, da sc doslej to niti od daleč ni slutilo. Za boljše razumevanje sledi vrsta kraljev one dobe:
Amenhetcp II	.	1449—1423	pr.	Kr.
Thothmes IV	.	1423—1414	»	»
Amenhetcp III	.	1414—1383	»	»
Akhcnaten .	.	1383—1365	»	»
Smenk-ka-aten	.	1365—1358?	»	»
Tutankh-amen	.	1358—1350?	»	»
Ay.............. 1350—1347? » »
Hcremheb .	.	1347—1326	»	»
(pred Kristusom).
Ca«. 1923.
Pod vlado Amenhetepa III je dosegla umetnost svoj višek, pod Tu-tankamenom že propada. A oprema Tutankamenove palače, ki je nagro-madena v grobnici, datira ravno iz prejšnje dobe, ko je umetnost bila na višku; saj bi bilo nemogoče v kratkih letih njegove vlade izgotoviti take umetnine. Tutankamen . bržkone sploh ni bil kraljevega rodu, ampak je prišel na prestol kot soprog tretje hčerke kralja Akhen-atena, kakor njegov prednik Smenk-ka-aten kot soprog prve hčerke istega kralja. Prestolona-sledstvo se je namreč podedovalo po ženskem rodovniku. Del opreme je pač našel ir kraljevi palači.
Ta doba je zelo zanimiva, ker je kralj Akhenaten zapustil stare bogove in vpeljal kult solnca (Aten); preselil se tudi v drugo prestolico: Tell-el-Amarna. Proti temu se je pojavil hud odpor in pod pritiskom razmer se je Tutankamen vrnil v Teben in vpostavil stari kult bogov (Amen!). — Imamo torej reformacijo in protireformacijo pred nami.
Kralji te dobe so slabiči, ki so zapustili malo sledov v zgodovini; s Tutankamenom izumre 18. dinastija in zato se je bržkone vsa oprema njegove palače spravila v njegovo grobnico, morda tudi zato, ker se je prestola kmalu potem polastil vojaški diktator Heremheb, ki je skrbno stikal za vsemi sledovi Tutankamena, da jih uniči.
Med predmeti, spravljenimi v grobišču Sethi II, so sledeči najbolj dragoceni za arheologe in za umetnike:
1. Ovratnica iz biserov in emaila in slonovine, nezaslišane vrednosti.
2. Kraljevi prestol; na slonilu so upodobljeni kralj in kraljica; mozaiki in lapislazuli služijo za oči, obraz, lasuljo itd, Prestol je iz zlata: gotovo je to pravi prestol kralja, ne samo model,
3. Ena postelj in 3 počivalnice, izrezljane iz lesa in prevlečene z zlatim štukom. Kot okraski so naslikani na njih levi, krava z luninom diskom med rogovi (boginja Hator). Te počivalnice so razložljive v 4 dele za transport. Gotovo izvirajo iz Babilona; saj je že Thothmes dobival opravo iz Babilona. V londonskem muzeju je shranjena klinopisna tablica, na kateri sporoča Kadashma-Enlil iz Babilona, da pošlje Amenhetepu III. 4 ležišča iz lesa in
25
zlata: bržkone se to nanaša na sedaj najdene predmete.
4. Oblačila, tkanine v velikem številu, pretkane v barvah in z risbami; ravno o tej umetnosti vemo zelo malo; zdi se, da so Egipčani prevzeli to panogo ročne umetnosti iz Babilona.
5. Papirusovi zvitki, popisani z hieroglifi. Dr. Gardiner je baje en papirus že raztolmačil, ki vsebuje zapisnik vsega inventarja grobnice.
Skratka za vse arheologe in umetnike:	naravnost neprecenljiv zaklad.
(Po Flinders Petrie, Contemporary Review, april 1923, Grigorij Lukianow, člana arheol. zavoda, Moskva, Prager Presse, 8. apr. 1923. The Manchester Guardin Weekly, 23. in 30. marca, 6. aprila 1923.)	E.
Visoko število budistov. Čestokrat se cenijo budisti na 500 milijonov duš; to število se potem navaja kot primer» katera religija je pri sedanjih razmerah najmočnejša. Vendar število 500 milijonov budistov, ki naj bi označevalo vse pripadnike enega ter istega verstva, dejstvom nikakor ne odgovarja. Da se navzlic temu citira, izvira iz površnega poznanja vzhodnoazijskih verstev ali pa iz stremljenja, vsa tista verstva generično z imenom budizem poimenovati. Res pa je, da je v Vzhodni Aziji večkrat težko ločiti ljudi po veri.
Glavna verstva so hinduizem, budizem, konfucionizem, taoizem in šinto-izem. »Ta verstva pa nikakor ne tvorijo opredeljenih, med seboj ločenih verskih skupin kot n. pr. krščanske vere, ampak so v teku časa vsebin-
sko in krajevno druga na drugo vplivale, se mešale in spajale. Budizem n. pr. ne tvori nikake samostojne skupine vernikov iste vere v tem zmislu, da bi se od časa, ko se je na Kitajskem in Japonskem širil budizem, stvorila tu poleg konfucionistič-ne ali šintoistične kaka budistična verska družba, podobno kot so pri uvajanju krščanstva nastajale tam krščanske občine. Govorimo pač lahko o budističnih, konfucionističnih ali šintoističnih svetiščih in svečenikih, toda ne v budističnem, konfucionistič-nem, šintoističnem prebivalstvu. Zato ni mogoče sestaviti za one kraje zanesljive verske statistike.« (Dr. Ditscheid, Die Heidenmission 23. Cöln 1911.) Toda zakaj prevladuje ime budizem? Saj bi pnav tako lahko tudi ime konfucionizem rabili. Znani nemški statistik Krose misli, to se godi radi tega, ker na Kitajskem večkrat pripadniki vseh verstev (poganskih) zahajajo v budistovske templje. (Krose, Missionsstatistik 95.)
Če torej šteje kdo k budizmu n. pr. 500 milijonov ljudi, tedaj misli ne samo na prave budiste, ampak tudi na pripadnike drugih azijskih verstev. Pravilno to nikakor ni, če tega ne pojasni. Kajti četudi se ne da sestaviti natančna statistika teh verstev, na veliko se dado vendarle opredeliti. To je tudi potrebno, ker se bistveno med seboj razlikujejo. L. 1910 so našteli 125 milijonov budistov; konfucionistov 240 milijonov, taoistov in šintoistov pa 49 milijonov. (Krose, Kirchl. Handbuch, 1910—11.) Pa še tu so vmes šteta razna manjša verstva. Budistov torej ni 500 milijonov.	J.	G.
j Dr. Karel Verstovšek. |
Dne 27. marca 1923 je umrl. Naj mu bodo te vrstice skromen spomenik. Ne bomo opisovali in ocenjevali njegovega nesebičnega in vztrajnega dela, ki ga je vršil dolga leta kot državno- in deželno-zborski poslanec SLS, kot štajerski deželni odbornik, kot član gospodarskih organizacij, kot pospeševatelj prosvetnih stremljenj, spomniti se hočemo samo dveh odličnih zaslug, ki si jih je stekel kot predsednik Narodnega sveta v Mariboru v dneh prevrata in pozneje kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni oziroma Deželni vladi za Slovenijo.
Dr. Verstovškova zasluga je, da se je prevrat na Štajerskem izvršil tako gladko, in zlasti, da je Maribor kar čez noč in brez posebnih na zunaj vidnih težav prešel v slovenske roke in da je bil s tem ustvarjen predpogoj, da je Maribor z okolico ostal v naši državi. Kot predsednik Narodnega sveta je Verstovšek s svojim odločnim, rekel bi brezobzirnim nastopom dosegel, da so se zadnje dni pred razsulom Avstrije za večja okrajna glavarstva na Štajerskem imenovali slovenski vodje. V odločilnem trenutku, dne 30. in 31. oktobra 1918, je prevzel vojaško oblast v Mariboru in jo poveril R. Maistru, katerega je imenoval za generala in čigar povišanje je razglasil višjim avstrijskim častnikom, ko se niso hoteli zlepa vdati. Z občudovanja vredno hladnokrvnostjo in žilavostjo je tiste kritične dni, sklonjen od bolezni in naporov, imel v evidenci vse vojaške vlake, ki so prihajali po glavni in po koroški progi južne železnice in odhajali iz Maribora proti Gradcu in s Pragerskega na Ogrsko, obenem se pogajal z mariborskim mestnim zastopstvom radi prehrane in varnosti, dajal navodila okrajnim glavarjem, delal načrte za preosnovo šol v Mariboru in drugih spodnještajerskih mestih. Iz Ljubljane je dobival nujne pozive, naj nastopi poverjeništvo za uk in bogočastje v Narodni vladi, on pa je vztrajal še nekaj dni v Mariboru, češ, v Ljubljani se bo že dalo urediti, važnejše je, da se uredijo razmere v ogroženem Mariboru. Maribor je ostal trdno v slovenski posesti vkljub nakanam belo-zelene garde, ki jo je general Maister v jutro 23. novembra razorožil, vkljub poizkušenemu nemškemu puču 27. januarja 1919. Če bi bil mogel dr. Verstovšek o vseh svetih 1918 ustreči ponovnim telefonsko sporočenim prošnjam koroškega dež. predsednika grofa Lödrona, naj pošlje vojaško pomoč v Celovec, bi bila tudi usoda slovenskega Korotana najbrž drugačna.
Ko so dopuščale razmere, da je dr. Verstovšek zapustil Maribor in šel v Ljubljano, se je z vso vnemo in organizatorično spratnostjo fotil dela kot poverjenik za uk in bogočastje. Postavil si je trojno nalogo: kar najhitreje v narodnem duhu preosnovati že obstoječe šole, ustanoviti novih potrebnih šol, zlasti strokovnih, pripraviti vse potrebno za ustanovitev univerze v Ljubljani. Prvo nalogo je s sotrud-niki, ki si jih je izbral, izvršil nepričakovano naglo in na tihem. Ob otvoritvi tehniških visokošolskih tečajev 19. maja 1919 je mogel izjaviti: »Hvala Bogu, reči smem, da se šolstvo po prevratu po zaslugi vseh merodajnih činiteljev uspešno razvija in reorganizira po celem Slovenskem, brez hrupa in brez nevarnih pojavov, primerno zahtevam našega naroda in v okviru nove, od na® tako zaželjene državne zgradbe, kraljevine SHS!« — Šola mu je bila svetišče, ki bodi namenjeno izključno le izobrazbi in vzgoji. Ob pravkar omenjeni priložnosti je izrekel načelo: »Šolstvo mora imeti mir, ne smejo posegati v njega razburkani valovi vsakdanjega življenja, ker le na ta način se zamore lepo in dobro razvijati.« To načelo se pozneje ni vedno dovolj upoštevalo in to ni bilo našemu šolstvu v prid in procvit. Ko so se preosnavljale že obstoječe šole, je dr. Verstovšek mislil na izpopolnitev šolstva, zlasti na nove meščanske in strokovne šole. Pre-
bedel je v resnici cele noči ter snoval nove načrte, premišljeval in študiral razne šolske zadeve. Hotel je zadostiti vsem potrebam v Sloveniji. Kaj je v tem pogledu storil in kaj zasnoval, je pojasnil v seriji člankov »Preustroj šolstva v Sloveniji« (»Slovenec« 1921, št. 7 do 10), ki jih je objavil v svojo in svojih sotrudnikov obrambo zoper zlohotna očitanja in podtikanja političnih nasprotnikov.
Hitro po prevratu je dr. Verstovšek mislil na priprave za ustanovitev univerze v Ljubljani. Ko je kulturni odsek Narodnega sveta izrekel zahtevo po univerzi, jo je dr. Verstovšek kot tedanji poverjenik za uk in bogočastje z vso odločnostjo zastopal v Narodni vladi.
Že 23. novembra 1918 so se po njegovi iniciativi in na njegov poziv zbrali zastopniki stanovskih kulturnih organizacij k prvemu sestanku v Ljubljani, da so se posvetovali o organizaciji slovenskega visokošolskega študija. Ko so se oglašali ugovori, češ, naj se zadeva odloži, naj se univerza ustanovi v Trstu, v Ljubljani pa tehniška visoka šola, se dr. Verstovšek ni vdal, marveč je skoroda izsilil sklep, da sme osnovati vseučiliško komisijo kot vladno institucijo, ki je imela že 5. decembra 1918 svojo prvo sejo. Otvoril jo je dr. K. Verstovšek; na njegov predlog je komisija izvolila za svojega predsednika dr. Danila Majarona, k poverjeništvu za uk in bogočastje pa je bil nekaj mesecev pozneje za referenta v visokošolskih zadevah pozvan dr. Rikard Zupančič. Delo vseučiliške komisije je dr. Verstovšek z navdušenjem zasledoval in podpiral, kjer in kakor je mogel. Prvi sad teh prizadevanj so bili tehniški visokošolski tečaji, ki jih je kot poverjenik otvoril dne 19. maja 1919. Tedaj je rekel v svojem nagovoru: »Lotili smo se zopet novega resnega dela. Brez hrupa, brez manifestacij otvarjamo tehniške visokošolske tečaje, ki naj bodo jedro tehniške fakultete vseučilišča, katero nujno potrebuje slovenski narod kot najvišji kulturni zavod.« Ko je 17. julija 1919 Narodno predstavništvo sprejelo zakon o ustanovitvi univerze v Ljubljani in je 23. julija regent zakon sankcioniral, je bilo Verstovškovo veselje popolno. Zaslužil je res ime »političnega očeta ljubljanske univerze«.
Dr.-Karel Verstovšek je bil rojen v Velenju dne 26. julija 1871. Gimnazijo je študiral v Celju, klasično filologijo v Gradcu. Služboval je kratko dobo kot suplent v Celju, potem je prišel na gimnazijo v Maribor, kjer je poučeval do 1. 1908, ko je bil izvoljen v državni zbor, in zopet od 1. 1921, ko ga je usoda, ki je ni zaslužil, hudo bolnega zopet pognala v šolo. V teh dveh latih je moral vedno z nova prositi za daljše dopuste: volja je bila neupognjena, a telesne moči so odpovedale. Osem let je bolehal. Zadnji dve leti sta bili zanj leti velikega trpljenja, zadnji štirje meseci doba krutih bolečin. Na veliki petek je ogromna množica spremljala dr. Verstovška na njegovi zadnji zemeljski poti in spontano dala priznanje neustrašenemu, neumornemu, nesebičnemu delavcu za javni blagor.
Mir njegovi dušil Čast njegovemu spominu!	F.	L.
III.	Kulturne drobtine:
Opomba k člankom o problemu svobode v starejši zgodovini
Jugoslovanov (Uredništvo »Časa«).................................368
K dokumentom o glagolici. M. Premru-a v »Časop. za zgod. in
narodopisje« (Dr. K.	C.)  ....................................368
Grobnica egiptovskega	kralja Tutankamena (E.)..................368
Visoko število budistov	(J. G.)..................................370
f Karel Verstovšek (F,	L.).....................................370
* * *
Ureditev lista (»Čas«, 1. XVII., zvezek 5.) je bila zaključena 24. maja 1923.
Opomba. Ponatis člankov in razprav iz »Časa« je dovoljen le z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira.
»Čas« je zamišljen kot dvomesečnik na štirih tiskanih polah. Letnik pričenja z oktoberskim terminom.
Prihodnja — šesta in zadnja številka v tek. letniku XVII. izide početkom julija 1923. Ker je pričujoča številka znatno večja, obsega namreč skoraj tri tiskane pole več, kakor bi jih morala imeti, zatorej bo obseg zadnjega zvezka primerno manjši.
' Naročnina za tekoči letnik (XVII.) znaša 40 dinarjev, Ustanovniki (200 K) plačajo dva dinarja manj, namreč 38 dinarjev. Za dijake je naročnina 25 dinarjev, ako jih je najmanj deset pod skupnim naslovom naročenih.
Naročnina se pošilja naprej, najlepše in za upravo najpripravneje bodisi s položnico bodisi s poštno nakaznico na naslov:
Uprava »časa«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna, Kolportažni oddelek.
Urednik: Dr. Jos. Srebrnič, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.
List izdaja in zalaga »Leonova družba« v Ljubljani.
Pričujoči zvezek (1. XVII. 1923, zvezek 5.) stane v podrobni razprodaji Din. 25'—.
Uredništvo je prejelo naslednje knjige:
L’Unite dans le Christ. Michel d'Herbigny, S. J. Pontificio Istituto Orientale, Roma. 8°. Str, 32.
Slovenci. Napisal Fran Erjavec. Znanstvena knjižnica. 6. zvezek. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1923. 8U. Str. 260.
Jugoslavija. Zemljepisni pregled. II. dal, 2. snopič. A, Melik. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani 1923, Mala 8°. Str. 297—522 -j- III. S prilogo geografske karte Kraljevine SHS. Izradio P. Milan Šenoa v merilu 1 : 2,500.000.
Zgodovina socializma v Srbiji. Fr. Erjavec. Založila Socialna matica v Ljubljani 1923, Ponatis iz »Zarje«. 8°. Str. 56.
Zbirka zakonov, VIII. snopič: Zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih. Zakon o volilnih imenikih. Zakon o ministrski odgovornosti. Zakon o izpremembah v zakonu o obči upravi z dne 26. aprila 1922. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1922. 12°. Str. 51.
Da ste mi zdravi, dragi otroci. Spisal dr. Ivan Robida. Založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1922. Mala 8°. Str. 45.
Zlatorog. Planinska pravljica. Rudolf Baumbach, preložil Anton Fun-tek, Druga, predelana izdaja. Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1922. 12°. Str. 93.
Trbovlje. Tone Seliškar. Založila Slovenska socialna matica v Ljubljani 1923. 8". Str. 64.
Zgodbe Napoleonovega huzarja. A. Cotnan Doyle, prevel V. Mihajlovič. Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1923, 8°. Str. 388.
Mrtvo mesto. Georges Rodenbach, poslovenil Alojz Gradnik. Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1923. 8°. Str. 94.
Spake, satire, humoreske in drugo. Dr. V. Korun. II. natis. Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1922. Mala 8° Str. 150.