236                                                  Ivan  Bučar: Sence noči.
Kako je že dejala? »Ej, resnično, redu nimate prav nobenega! Poglejte, kako je vse razvlečeno, oh, in kako je pusto in mrzlo v sobi vaši! In ta dim! In ta zaslepela okna! In one velike pajčevine na zidu!«   . . .
Knjigovodja položi prst na čelo in se globoko zamisli. Res, prav tako je dejala. Včeraj so ga razjarile te besede, danes se mu zd6 precej upravičene. Kaj pak, danes tudi misli trezneje nego včeraj. Lepo ni v njegovem stanovanji, to priznava tudi njega oko ; jasneje še se kaž6 vsi nedostatki ženskemu očesu, ki je itak bolje vajeno takim stvarem nego moško. To ni nič čudnega — čemu pa so naposled ženske, ako ne za to, da pospravljajo in pobrisujejo sleharni prašek po sobi in da m6žu, ki se ne utegne baviti z vsemi malen-kostimi, strežejo ter lepšajo življenje? Stoj! Gospod Gregorij se zaloti pri misli, katera mu hipoma zatemni dosihdob precej vedro čelo. Da, nekdaj je tudi sam mislil tak6, sanjal cel6 marsikaj lepšega, ali od tedaj — pustimo to! Takšne misli niso nič prida — sploh kaj mu je, da se udaja takim otročjim sanjarstvom, ki nikakor ne sodijo resnemu možu ? . . .
Poldne bode, in Katarine še ni! Hitro stopi k oknu in gleda na ulice, nemirno, kakor mu ni navada. Zdi se mu, da mora stara ženica zdajci priti okolo ogla,   in ako ne ona, pa vsaj — nič, nikogar! . .  .
»To mora biti drugače, vse drugače!« mrmra gospod Gregorij, ko stopa po tesnih in temnih stopnicah; potem se molče in zamišljen
napoti   k   »zlati   luni«.                                                                     (Dalje prihodnjič.)
Sence noči.
J_i.vo jih!   Spet se mi bližajo sence noči,            Bliže,  čudni obrazi, strah  me vas ni,
Spet kopernenje iz njih se in ljubav rodi,           Saj sem navajen sladkih milih lažij,
Ko se oziram vanje!                                           Ž njimi si dušo mamim!
Evo jih!   K meni samotniku v vas hite",          Slikajte, varajte, pevajte sladko,
Bele, meglene mi nosijo njih roke'                   Vender mi dovolite sočutno le-td,
Čudne darove: sanje.                                          Da se nikoli ne vzdramim !
Ivan Bučar.