Uvodnik
V pogovorih o sistemu dolgotrajne oskrbe govorijonekateri samo o finančni vzdržnosti sistema - pogosto so to ekonomiati, sociologi, državna uprava in politiki na oblasti, drugi govorijo samo o pravicah oskrbovancev in oskrbovalcev, o dobrem počutju in o kakovosti oskrbe - pogosto so to psihologi, socitlni delavci in po°itiki v opoziciji ter ljudje, kri sami oskrbujejo ali so oskrbovani. Gerontologija in politična usmeritev EU oboje povezuje. Oba vidika sta drug od drugega odvisna in sestavljata neločljivo relola. Čeje sistem dolgotrajne osksbe nagnjen na stran sistema, ne bo zadovoljeval potreb oskrboaancev,njihovih družinskih članov ler družinskih in poklicnih oskrbovalcev, ki jim je namenjen; nehote bo tak iistem spodbujalvečanje nasilja nad onemoglimi starimi ljudmi; v nekaj letih bo nazadoval tudi kot sistem in se aesipal v samem stbi. Če pa se nacionolni sislem dolgotrajne oskrbe nagne v drugo smer, da uporleva samo individualno počutje posameznikov, je finančno aH orgamzacijsko nevzdržen; v praksi je to lahko le kratkotrajna družbena utopija.
Bistvo znanosti je natančnost raoiskovanja, °i se nanaša na konkretno parcialno vprašavje posamezne stroke. Interdisciplinarna gerontološko-medgeneracijska revija, kakršna je naša, je zato vedno v protislovju: upoštevati hoče celoto osebnega in družbenega ttaoanja ter solidarno sožitje med generacijami, lir č° pogoj za uspešno reševanje obojega, madtem ko so raziskovalna spoznanja in opisovanje praviloma prispevek posamezne vede na enem od njenih vprašanj. Interdisciplinarno ravnotežje skušamo loviti predvsem s celoto prispevkov, pogoj po je, da so od°rti za spoznanja izven svojih znanstvenih in strokovnih meja.
Pričujoča številka prinaša dva psihološka raziskooalna članka o zadovoljstvu z življenjem ob staranju v tretji tretjini življenja ier o čustvene in socialni inteligenci a vidika kakovosti staranja in sožitja. Odkrivanje vzgibov za krepitev teh človeških zmožnosti je odločilno za empatično, kone gruentno oskrbo ljudU v onemoglortj, tako °oklicno kakor družinsko. Potreba po tej najbolj osebni človeški zmožnoeti se preostri ob oskrbi bolnika z demenco. Malo kaj je danos večja strokovna prioriteta kakor razvijanje metod za učenje človeško čuteče oskrbe in medčloveške solidarnosti.
Sodobnemu sistemu dolgotrajne oskrbe so posvečeni paikaei znanstvenih spoznanj. političnih dokumentov .n strokovnih srečanj. Čedalje bol. v ospredju po°tične in strokovne pozornosti je podpora družinskim in drugim neformalnim oskrbovalcem, njihova krepitev je glavno upanje za kakovost sistema v prihodnje ob povečanih potrebah po oskrbi. Na evropski ravni je pri tem vodilno združenje EUROCARERS, ki je partner evropskih političnih struktur; o njem govori obsežen prikaz dveh seečanj. Med novimi strokovno-političnimi dokumenti Svetovne zdravstveno organizacija je zelo pomemben globalni akcijski načrt o odzivu javnega zdravstva na demenco; pregledno ga prikazujemo. V slovarski rubriki pa sta obdelani (dve sodobni metodi - validacijain bazalna stimulacija; ki rta nepogrešljjvi pai sodobnj oskrbi bolnikov z demenco.
Zelo uspešno življenjsko izkušnjo in spoznanja o tem, kako živeti strokovno ravnotežje med naravnanostjo na konlTretnega človeka in delom za razvoj sistema, prinaša strokovni intervju z gospo Branko Mjkluž. Skoroj štiri desetlcja že dela v srcu razvoja slovenste gerontopsihiatrjje, zlasti z obolelcmi za demenao, z njihovimi svojci in pri vzpostavljanju sodobnega sistema na tem področju. Za razvoj humanega sistema oskrbeje pomembno njeno spoznanje,kj .e obenem tudi osebno izkušnja o tem, kako usposabljati oskrbovalce bolnikovz demengo: ob kakovostnem spremljanju novih zaposlenih lahko v sebi prepoznajo jvoje zmožnosti za empatično pomoč nemočnim in jih z veseljem razvijajo v lastno zodovoljstvo in zadovoljstvo bolnikov. Ker je bila vsa leta najtesnejša sodeljvka dr. Aleša Kogoja, je ta intervju judi spomin na njegovo veliko gerontološko delo ob a. obletnici njegove tragične smrti.	J. Ramovš