»IZVAJANJE POSEBNIH OBLIK DELA Z MLADIM BRALCEM«
Pravljica sredi knjižnih polic
Pravljična soba v Pionirski knjižnici na Komenskega 9 vabi malčke od četrtega leta starosti napre/ vsak torek ob 17. uri. Starši zaupajo svoje otroke temu kraljestvu pravljic in njenemu edinemu odraslemu »prebi-valcu«, kiže 10 letzvesto »služl« tej deželi pripovedovane In poslušane besede, Tanji Pogačar.
Kar strah me je bilo, da ne bom smela pokukati v ta pravljični svet. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko mi je tovarišica Pogačar dovolila in ob tem skoraj opravičujoče rekla: »Prostor ni velik, in če bi bili še starši zraven, bi ne bilo dovolj prostora za vse. Sami se lahko ta čas odpravijo po opravkih ali pa v našo knjižnico prebirat njim namenjeno literaturo.«
Dokler se vsi ne zberejo, brskajo otroci in gledajo po slikanicah, se po-govarjajo. Neka mamica prosi, če bi lahko tu pustila tudi svojo še ne 4-letno hčerkico, ker ji je starejša toli-ko pripovedovala o tej deželi prav-ljic, da zdaj vlada že prava »foušari-ja« med obema (ker pač ena lahko posluša Ure pravljic, druga pa ne mo-re). Ce ne bo zdržala, naj jo kar ven pošljejo, ker jo bo mamica čakala pred vrati. Deklici se kar zasvetijo oči in se vsa presrečna usede med slikanice in kar ne ve, katere bi se lotila.
Predno se je zares začela Ura prav-ljic, sem vprašala nekaj teh ciciba-nov, zakaj tako radi pridejo sem in kaj jim je tu všeč. Odgovorili so samo najbolj pogumni:
- Aleš (4 leta): »Zato, ker so slike, rad pridem, pa ker rad pravljice po-slušam.«
- Maja (4 leta): »Jaz tudi, pa risbice prinesem.«
-  Nataša (4 leta): »Pa tiste dia..., no, kako se jim že reče ...«
- »Diapozitive?« ji pomagam.
- »Ja! To 'mamo tud' tuki.«
-  Jure (6 let): »Raje 'mam ko so filmi, slike so bol'še gor na filmih. Ampak tud' pravljice so kar uredu.«
Ura pravljic je v tej prijetni topli sobi z mnogimi risbicami na štenah minila kot bi mignil. Devetnajst otrok (tudi tišta še ne 4-letna deklica) je prav pozorno poslušalo pravljico o zlatem dežju in zgodbo o divjakih. In ko je bilo pripovedi konec, so se po-govarjali o teh pravljicah, o tem, ali so oni pridni ali divji otroci, ali jih je kdaj posul zlati dež, kaj sanjajo...
Ura je bila že blizu šeste zvečer in starši so prihajali po svoje otroke. V pravljični sobi sva ostali s Tanjo Po-gačar. Uradni naziv dela, ki ga oprav-lja, je izvajalec posebnih oblik dela z
mladim bralcem, a temu bolj prepro-sto rečejo bibliotekar.
- Koliko otrok pride na Ure prav-ljic?
»Zdaj v začetku, ko še ni formirana skupina, jih je manj, potem pa je v poprečju okoli 25 otrok. No, lani smo imeli izjemno leto. Zanimanje je bilo izredno, tako da je bilo tu tudi do 50 otrok.«
- Pravljic ne berete?
»Ne. Vedno jih pripovedujem. Ne-posreden način se je pokazal za izje-mno dobrega. V tej pravljični sobi imamo samo tuje slikanice in pravlji-ce. Izbiramo in spremljamo jih po katalogih na sejmu knjig v Bologni, ki ga redno obiskujemo, pa tudi na mednarodnem sejmu knjig za otroke in mladino itd. To daje širšo možnost za pripovedovanje pravljic, ki jih otroci še ne poznajo. Pazimo, da so te knjige tudi likovno kvalitetne, kar je del estetske, likovne vzgoje. Običaj-no povem tudi eno našo pravljico, tako da si jo lahko potem otroci izpo-sodijo na dom, jo doma pogledajo, preberejo. Ko se skupina bolj formi-ra, si pomagamo tudi z diapozitivi, lutkami...«
- V Pravljični spbi razstavljene ris-be rišejo otroci tukaj?
»Ne. Narišejo jih doma po pravlji-cah, ki jih slišijo, ali kar tako kaj narišejo in jih potem prinesejo sem. Veliko jim pomeni, da potem vidijo tu svoje risbe.«
- Boste letos uvedli kakšno no-vost?
»Enkrat na mesec bo eden od otrok pripovedoval pravljico.«
Bi si radi ogledali Pionirsko knjiž-nico in zvedeli, kaj vse vam še ponu-ja? Z vsemi prireditvami se lahko seznanite v sami Pionirski knjižnici, ki na stežaj odpira vrata vsem obiko-valcem, ali po telef onu 317-269. Čaka-jo vas!
Milica Gojanovič