GLASILO SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA
XVI. LETNIK
o
1910 □
ŠTEV. 10
Janko kot slikarski vajenec.
Črtica iz življenja fotografov. — Spisal Janko Mlakar. (Konec.)
prostorni obednici Triglavskega Doma ni bilo posebno živahno. Stanko je pregrnil klop z mehko odejo, legel nanjo ter si domišljeval, da se vozi v kupeju drugega razreda, Joško je brskal po humorističnih listih ter iskal pripravnih častnih naslovov za ljudi, ki mu kvarijo plošče. Janko je pa milo prosil tlakomer, naj malo poskoči; tuintam je tudi naznanil tovarišema, da rije solnce skozi megle. Kako so se vsi trije vsak po svoje kratkočasili, ve vsak, kdor je že čakal na Kredarici lepega vremena.
Popoldne se je vendarle nekoliko zjasnilo. Mojster Joško in njegov učenec Janko pobašeta fotografsko brašno in jo mahneta proti Vrbanovi Špici, Stanko je pa uspešno nadaljeval svoje delovanje na odeji v Aljaževem Kotu. Gaz proti Dežmanovki je bila popolnoma zasuta od plazov, ki so vsak hip grmeli s pobočja Kredarice. Malo pod vrhom Vrbanove Špice nastavi Joško svoj »top« proti Rjavini, ga nabaše ter prime za hruško, da bi sprožil, brž, »ko se predmet pokaže v pravi svetlobi.« Janko se pri tem seveda ni mogel ničesar učiti, ker se je že zjutraj izkazal mojstra v »pritiskanju«; zato je šel prav na Špico ter se tam vlegel k zasluženemu počitku.
Nekaj časa je prisluškoval žuborenju vode, ki je drla od kopnečega se snega, gledal v oblake, ki so se podili po nebu ter Jošku nagajali; vmes pa je malo zadremal. Naposled se je vsega naveličal. Vstane ter gre gledat, kaj dela mojster Joško. Bil je nekoliko presenečen; zakaj »top« je še stal na mestu, »topničarja« pa ni bilo nikjer. In prav ta hip se je solnce oprostilo nadležnih oblakov ter
10
razlilo celo morje svetlobe čez Rjavino. V Jankovih žilah je fotografska kri kar zavrela. Urno zgrabi hruško ter jo stisne. Bil je prepričan, da ga Joško pohvali, ker je porabil tako važen trenotek.
A revež se je ljuto varal.
Joško je bil namreč že poprej »ustrelil« Rjavino, ko je Janko dremal na vrhu Špice. Isti hip pa mu vzame veter klobuk. Pustil je hruško iz rok ter šel za klobukom, ki je že ubiral bližnjico proti — kotanji pod Dežmanovko. Med tem, ko je Joško zvesto sledil klobuku, je pa Janko na — isto ploščo »vzel« še enkrat Rjavino »gori« . . . Naposled se vrne Joško s klobukom in pogleda na svojo
sliko Rjavine. Obupno se je ozrl na Janka, potem ga je poslal naprej v Triglavski Dom naročit večerjo. Kajti edino na ta način je upal dobiti par lepih ; slik. —
Drugo jutro je bilo najkrasnejše vreme. Joško in Stanko sta letala na vse zgodaj po Kredarici in »streljala«. Pred Jankom sta bila to pot varna, ker je imel opraviti z raznimi važnimi stvarmi, med katerimi je zajutrek zavzemal prvo in zadnje mesto. Nato so se odpravili vsi trije črez Triglav v Trento.
Na vrhu so imeli, stoječ ob zasneženem Aljaževem Stolpu, še krasen razgled; samo južna stran je bila precej meglena. Janka megla ni posebno skrbela, dasi je imel prevzeti vodstvo v Trento. Strašil ga tudi ni debel sneg, ki je pokrival strmo Kugyjevo pot.
Oprezno so se dričali po mehkem snegu in še dosti urno prispeli do »Bovške Škrbine«. Tu so bili pa kaj neprijetno iznenadeni. Dočim
Janko in zasneženi Aljažev Stolp.
so se snežišča krog Marije Terezije koče kopala v solnčnih žarkih, se skozi ozko škrbino ni videlo drugam kakor v meglo. Janko je gojil srčno željo, da bi ga Joško »gor vzel« na strmem plazu, ki se vidi tako lepo iz Zelenice, sedaj jim je pa grda megla vse »gor jemanje« preprečila. Zato je s kaj čmernim obrazom sekal v trdi sneg stopinjo za stopinjo. V gosti megli se mu je plaz zdel tako dolg in strm, da se je že malo bal, da si je izbral napačnega. Tudi Joško je tako mislil ter venomer popraševal Janka, če jo seka po pravi poti, ko ni videti nobenega znamenja. Ta mu pa niti odgovarjal ni, marveč je urno delal stopinje, zraven pa škilil na vse strani, kje bi zagledal kako rdečo liso. Naenkrat zapazi par metrov pred seboj moleti železni klin iz snega. Sedaj se mu takoj odveže jezik.
»Kaj si rekel ravnokar, Joško, da sem zašel, kaj ? O tristo cepinov, jaz pa zašel! Z zavezanimi očmi in v najtemnejši noči te pripeljem tu skozi.«
Tako in enako se je ustil Janko zlasti še potem, ko so imeli trdne skalnate police pod nogami. Po njih so kmalu primahali na Zelenico. Sedaj je bilo treba poiskati stezo, ki vodi proti Komarju. To pa ni bilo lahko v gosti megli in debelem snegu, ki je zakrival vsa znamenja. Janko je toliko časa letal po snegu in vohal za stezo, da se je izpodtaknil in pomeril moža v mehki sneg. Ko je iskal »kamen izpotikljaja«, je izkopal iz snega tablo, ki je kazala smer proti Doliču.
»Sedaj pa imamo pot,« je dejal Janko. »Udarimo jo kar naravnost; malo se bo treba na desno držati, potem pa ne moremo zgrešiti.« Udarili so jo torej kar naravnost; malo so se držali na desno in resnično tudi — zgrešili pot! Ako bi ne bilo megle, bi bili videli, kako so izprva šli naravnost proti Kanjavcu. Kmalu so se pa zasukali proti Šmarjetni Glavi. Prepričani so bili, da se drže desne, a nagibali so se že na levo. Vedno bolj so se približevali v lepem polukrogu stezi, ki veže Dolič in Marije Terezije kočo, ko naenkrat zazija pred njimi globoka konta. Ker je Janko — četudi s težkim srcem — priznal, <fa je zgrešil pravo pot, in je bilo vsem trem junakom le na tem ležeče, da sploh kam doli pridejo, so sklenili mahniti jo naravnost navzdol v konto. Megla je bila pa tako gosta, da niso mogli ceniti niti strmine niti globočine. Čutili so, da imajo strm plaz pod nogami; toda kam pridejo po njem, tega niti slutili niso. Ko bi se bila megla vsaj za trenotek dvignila, bi bil Janko že vedel, kaj ima storiti. Šel bi ob konti naravnost proti jugu in bil bi v
najkrajšem času na Komarjevih plazovih. Tako se je pa ravno toliko zavedal, kje je, kakor njegova tovariša, ki še nista bila poprej nikdar tam.
Po kratkem posvetovanju so izkopali izpod snega debelo skalo in jo poslali po plazu v globočino. Bliskovito je odšumela navzdol in izginila v megli. V par trenotkih je bilo zopet vse tiho. Praga se jim torej ni bilo treba bati. Naslonili so se na cepine in se odpeljali po plazu. Bili so kar naenkrat na dnu. Ker niso našli drugega izhoda, morali so na drugi strani zopet navzgor. Ko so pa prilezli iz konte in se je megla malo dvignila, so zagledali pred seboj ozko dolino, na njenem koncu pa lepo planino. Joško in Stanko sta popraševala svojega »vodnika«, če je morda to kaka Trentska planina, toda odgovora nista dobila. S srepim pogledom je Janko zrl na temen gozd, ki se je tako lepo razprostiral nad zelenimi pašniki, in se je vidno oddahnil, ko ga je megla zopet razgrnila.
Hodili so še kake pol ure, ko so naenkrat prišli popolnoma iz megle. Tu je pa Janko obstal kakor uničen. Pred seboj je namreč zagledal Mišeljski Vrh, na desni Hribrce, na levi pa zeleno — Velo Polje. A tudi Joško je zapazil, kam jih je privedla štiriurna blodnja pod Jankovim vodstvom. Z uničujočim pogledom premeri Janka od nog do glave in pravi: »Torej to je tvoja Trenta! Res izborno si vodil! Drugega ne znaš, kakor plošče kvariti in poštene ljudi za nos voditi. Ha, ha, fantje, le pot pod noge in doli črez Komar v — Bohinjsko Trento! Ako urno stopimo, smo lahko še nocoj v Ljubljani.«
Toda tako gladko le ni šlo, kakor si je Joško mislil. Predno so namreč prišli v dolino, so morali črez precej globok s snegom napolnjen žleb. Janko je prvi splezal vanj. Ker se je hotel zopet prikupiti Jošku, se mu je ponudil, da prevzame njegov nahrbtnik, ki ga je oviral pri plezanju. Pri tem predvzemanju se mu je pa izmuznil, pokotalil se je v žleb in je izginil v bližnjo špranjo.
Joško se pa to pot ni prav nič znašal nad Jankom. Zmanjkalo mu je namreč potrebnih izrazov. Tisti, ki si jih je bil nabral na Kredarici, so se mu namreč zdeli za tak zločin vse premajhni, hujših pa ni imel slučajno na razpolago. Potegnil je torej ponesrečenca tiho izpod snega in je začel pregledovati škodo. Vidne škode ni bilo druge, kakor da se je razbila steklenica, napolnjena s črno kavo. Posledice te nesreče niso bile hude; saj kava ni strup, dasi se na perilu dobro pozna. Joško se zavoljo razlite kave tudi ni posebno žalostih Večjo skrb so mu delale plošče, ki jih je imel zavite v telovniku. Ker še niso bile razvite, ni mogel pogledati, če so kaj poškodovane. Pometal je torej vso ropotijo v nahrbtnik,
zlezel iz žleba in jo slabe volje mahnil v dolino. Janko in Stanko sta se pa gugala za njim. Dobra volja se je vsem šele vrnila na zeleni trati ob bistrem potoku. Polegli so po mehkih tleh k zasluženemu počitku.
Ta počitek pa ni trajal dolgo. Kajti Joško in Stanko sta se kmalu šla v bližnje skalovje — past. Vsaj tako jima je Janko očital, ko so ju krasne planinske cvetke zvabile v strme peči. Sam je pa obležal na mehki travi, češ, da so rože le za govedo in drobnico. Ko se pa tako sam s seboj zadovoljen obrača na zelenem ležišču, obvise mu oči na Joškovem nahrbtniku. Urno skoči pokonci, vzame iz njega v telovnik zavite plošče, jih »razvije« in pogleda vsako posebej, če so cele. In glejte, niti ena ni bila razvita. Obračal jih je tudi proti solncu, ki je sedaj kakor v zasmeh vsipalo svoje žarke na krasni planinski svet, toda niti najmanjše napake ni mogel zapaziti na njih. Veselo jih zavije zopet v telovnik in jih spravi v nahrbtnik.
Skoraj nestrpno je pričakoval, kdaj se vrne Joško s »paše«, da mu naznani veselo novico. Toda zopet se je bridko varal; kajti Joško ni bil prav nič vesel njegovega sporočila.
»Kako pa veš, da so plošče cele?« je vprašal mojster precej strogo svojega učenca.
»Kako neki; pogledal sem jih?«
»Da bi te vsaj preje kak prepad požrl, preden sem te jaz spoznal, nesrečnež!« zavpije razjarjen. »Kako si upaš plošče pogledati, ko še niso razvite?« Tako se je togotil Joško, potegnil je plošče in jih zadegal proti Janku.
»Zastonj se jeziš, Joško,« pogovarjal ga je ta; »saj sem vendar plošče popreje razvil, preden sem jih pogledal.« S kakimi sredstvi je nato Joško Janku razložil, kako se »razvijajo« fotografske plošče in kako se je mojster poslovil od svojega učenca, vse to
ostane bolje tudi tukaj nerazvito.
* *
»Dober večer, očka Triglav; ste se li že znebili tiste fotografske golazni?«
»Jo že mahajo proti domu; tako hudega tobaka sem jim dal. Na vse zgodaj sem obrnil pipo proti Trenti in zakril Zelenico z najgostejšim dimom. Škoda, da jih nisi videl, ljubi Razor, kako so kolovratih v kolobarjih po snegu in slednjič prišli na Velo Polje, mesto v Trento! Mislim, da teh treh ne bo letos več k nama.«
In res jih ni bilo.
m m m
Polet v Beneško Slovenijo.
Miroslav Pretner. (Trst).	(Konec.)
d Gorenje Mjerse nas je vodila pot črez mal most do Skrutovega in od tod do stare in največje vasi na Beneškem, do Ažle (Azzido). Ažla leži kakor kaka trdnjava nad rečico Abomo. Veselo potrkovanje zvonov nas je opozarjalo na posebno cerkveno slavnost. In res, ko smo dospeli do vrha, se je vila dolga vrsta ljudi za procesijo. Tu nam je bila prilika, da smo opazovali natančneje gibčne in čile postave Beneških Slovencev. Zdrave belo-rdeče barve z modrimi ali sivimi očmi kažejo takoj, da so istega plemena in pokolenja z Avstrijskimi Slovenci. Mogočno so donele njih slovenske pesmi, ki so jih peli z veliko pobožnostjo in čutom.
In kakor bi hotel slučaj, sem naletel tu na vrlega Ažlanskega rodoljuba, s kojim sem se bil seznanil pred leti na Bledu. Z veseljem se je odzval naši prošnji, naj se nam pridruži, in nam je podal marsikojo zanimivo sliko o svojih rojakih. Pravil je, da v tej največji slovenski vasi občujejo vsi le slovenski in da je mnogo ljudij, ki niso niti kos italijanskemu jeziku. Vlada dela sicer v zadnjem času zlasti pri mladini za poitalijančenje, a nima sreče. Šole, učni jezik, knjige, učitelji, vse je italijansko — a kaj pomaga? Otrok pride v šolo s 6 letom. Ko sede v klop, prične ga učiteljica takoj obdelovati s pristno toskanščino, kakor da bi otrok vzrastel tam kje v Florenciji. Šolarček gleda debelo, ker ne razume ničesar; ko poteče 9 mesecev, odkurijo za 3 mesece domov na počitnice, kjer o italijanščini ni duha ne sluha; tako pozabi, česar se je sploh naučil. Razen tega pa traja dolžnost obiska šole le 3 leta in vsako šolsko leto ima vrhu 3 mesece počitnic.
Drugi vplivni faktor je cerkev. V cerkvi so obredi, propovedi, in petje slovenski. Ljudje se čutijo v cerkvi kakor doma in ravno ta narodni značaj cerkve je mnogo pripomogel do ohranitve slov. jezika pri Beneških Slovencih. — Pri vsem tem pa razen dela duhovščine in še nekaterih drugih izjem ni govora o narodni zavednosti. Beneški Slovenci so jako ponosni na svojo zemljo in na svojega kralja. — Pravil nam je naš znanec dalje kako rado čita ljudstvo slovenske knjige, ker italijansko niti ne razume in da doslej ni bilo drugih razen Mohorjevih, po kojih ljudstvo kaj rado sega.
Zanimalo nas je to pripovedovanje, pa ker je čas potekal brzo, se je bilo treba odločiti naprej. Po glavni cesti iz Ažle smo dospeli
v kratkem v prvi Beneški trg v Šempeter Slovenov, ki leži ob zeleni Nadiži. Šempeter je bila naša druga točka počitka in zato smo ostali tu tudi črez noč. Ogledali smo si najprej kraj, ostali čas pa je bil namenjen posetu znamenite Landarske jame, ki je od Šempetra uro hoda oddaljena. Šempeter je ličen mal trg, v njem je več prav ličnih stavb, kakor župnišče in občinsko poslopje. Tu se nahaja tudi žensko učiteljišče s konviktom, notarski urad, okrajna davkarija, orožniška postaja (I. R. carabinieri) za cel okraj, pošta in brzojav. Ime Šempeter Slovenov so pa prekrstili leta 1876. v St. Pietro al Natisone, ali tudi s tem niso izbrisali slov. značaja. V Šempetru govori vsak tudi slovenski, le olikanci se poslužujejo raje italijanskega jezika, a slovenščino, ki ima bolj hrvatski naglas, znajo i ti.
Iz Šempetra smo jo urezali potem po cesti ob Nadiži do vasi »Pontjaka« (Ponteacco); pri skupini hiš, pri »Lipi« (Tiglio) zavije pot navzdol ter vodi črez lepo zidani most v Tarcet in Bijace. A mi smo kot planinci pustili vasice na strani in smo jo mahnili kar po strmem hribu do Lan dar j a (St. Silvestro d' Antro). Landar je mala vas, ki leži na precej strmem pobočju hriba, odkoder je krasen razgled po Nadižki dolini in nasprotnih hribih. Nad Tarcetom se kaj lepo vidijo razne raztresene vasice, ki imajo skupno ime Ofijan (Pegliano). Ker je bil naš obisk namenjen znameniti in zanimivi Landarski jami, smo stopili takoj k cerkovniku, ki hrani ključ in razkazuje jamo. Ko zasliši našo slovensko govorico, nas je zelo prijazno in gostoljubno sprejel ter nas potem peljal k jami.
V 8 minutah smo prišli do slikovitega kraja, kjer iz srede navpične in orjaške skalne stene blesti nekaj zidanega, kakor bi bilo prilepljeno; to je vnanji del cerkve sv. Ivana Krstitelja s podzemsko votlino. Visoko izpod jame pa pada curek vode, ki ob deževju silno narašča. Izpod pečine same pa izvira močen studenec, ki se združuje s slapovo vodo in žubori potem po strmem z grmičevjem in mogočnimi orehi obraslem jarku v dolino. Po 105 kamnitih stopnicah, ki so na vnanji strani z železno ograjo obdane, pridemo najprej skozi vrata v malo lopo, koje eden del je vdolben v skalo in spredaj odprt, da se lahko iz nje vživa zanimiv razgled čez nizek zid, ki človeka varuje prepada. Naraven, okorno obtolčen steber pa podpira strop lopi, v kateri se nahaja stara peč za kruh in skalna doblina; v njej so pšenico tolkli. Iz lope se dospe po še nekaterih stopnicah do glavnega vhoda, ki je nekaka odprta votlina z nizkim zidom, da ne padeš v lopo. Na zidu stoji kamenita posoda z blagoslovljeno vodo, a nad
glavo ti visi zvon izpod skalnega stropa. Cerkvica je le sprednji del jame; jama pa sega še daleč v goro. Stene, strop, vse je naravno iz žive skale, samo sprednja stena z oknom, zakristija in nekoliko prezbiterija je zidanega. V cerkvici je tudi lesena prižnica, spovednica in oltar Matere Božje in sv. Ivana. Pod odprtino zidu zakrstije se pa nahaja štirioglata dolbina; v njej se nahajajo človeške kosti, a na levi je gotski napis z imenom »Feliks« in letnica 1477. To leto so namreč vzidali to ploščo z napisom. Zgodovina trdi, da je ondi pokopan učitelj Feliks, izza časa Longobardskih kraljev. Vjema se baje tudi oblika črk z znaki iz 8. ali 9. stoletja.
V tej cerkvici je vsako leto velik cerkveni shod, in sicer o Veliki Noči in na dan Sv. Ivana Krstnika. Takrat privre ljudstvo iz vse doline in bližnjih gora k cerkveni slovesnosti, potem se pa poizgubi po raznih dolinskih krčmah, da se odpočije pri kozarcu »rujnega cividina«. »Cividin« je rumeno vino, ki se prideluje v teh krajih ; po okusu je enako našemu cvičku. Dobro vince!
Toda zapustivše jamo in prijazno vasico, nas opominjajo žarki zahajajočega solnca na odhod. Deloma po stezi, deloma po poti smo dospeli zopet v dolino. Na levi šumeča Nadiža, na desni hribi obrasli z bujnimi kostanjevimi gozdički so nas spremljali skozi vasice N a v k u l a (Oculis) in Š p a n j u t (Spagnut) na breg reke in prestopivši na železnih vrveh pritrjeno brv smo dospeli zopet v Šempeter. Večerni tihotni mrak se je že vlegal na zemljo in iz mnogobrojnih cerkvic, ki so posejane po gričih, je donelo večerno zvonjenje, ki se je izlivalo čez breg in dol v najmilejo harmonijo.
Večer nas je združil še dalje časa v prijetni neprisiljeni zabavi pod krasnimi vtisi, ki smo jih doživeli na tem poletu v Beneško Slovenijo.
Drugi dan je odšel oddelek že zarana proti Čedadu in Vidmu in potem v Trst, a manji del družbe nas je mahnilo kar proti severu na nasprotno stran, da se navžijemo še krasnega kraja, ki ga nam je bilo težko zapuščati.
Po cesti iz Šempetra smo bili kmalu zopet v novi vasici, v Briščah (Brischis), znameniti po srditih bojih med Slovenci in Longobardi. Iz Brišč pridemo v nekaterih minutah do Podbunešca (Pulfaro), male kupice hiš z zadnjo italijansko pošto, in telegrafsko postajo. Tu ima pošta vsakdanjo zvezo z Avstrijsko pošto, ki prihaja iz Kobarida. Od Podbunešca ob cesti je še tu in tam nekaj razstresenih hiš; nazadnje pridemo v vas Stupico (Stupizza). Stupica leži v ozki dolini, ki jo obrobljajo sive skalne pečine, tu in tam še obrasle z
Greben.
Kočna. Grintavec.	Skuta—Rinka. Turška Gora.
Grintavci — pogled z Velike Planine.
Fotogr. Brinšek.
zelenimi gozdi. V Stupici smo napravili mal odmor v domači plan. krčmi »Osteria alle Alpi« ter se okrepčali z izvrstno kapljico in s prigrizkom, kojega dobiš po vseh teh krajih. Delili smo pa tudi prvo tolažbo, kajti ljudstvo je s strahom pričakovalo — kometa. Razložili smo jim, da lahko še nadalje mirno spe, za kar so se nam kaj toplo zahvaljevali. A kdo naj jih pouči? Italijanskih časopisov ne čitajo, ker jih ne umejo, slovenskih nimajo, še manje pa ljudij, ki bi jih o čemerbodi poučili.
Še nekaj kilometrov in bili smo na meji. Lična stavba tvori italijansko obmejno finančno stražnico. Spredaj se nahaja velika veriga; ž njo zapirajo ponoči cesto, da ne more noben voz čez mejo. Za stražnico pa stoji okrogel kamenit steber z napisom »Regno d' Italia«, zraven njega pa črno rumeni kol. — •
Z vljudnim pozdravom nas je spustila ltalj. finančna straža črez mejo in kmalu smo stali zopet pred možem pravice na Avstrijskih tleh v vasi Robič pod Matajurjem. Samozavestno nas je povabil v vežo ter pričel tipati po naših nedolžnih nahrbtnikih, a se je moral kmalu prepričati, da smo planinci povsem nenevarni ljudje.
Močno je pripekalo solnce od Robiča do Kobarida; ko smo se poslovili od zadnjega planinskega raja- kjer prebiva naš nezabni slavec Simon Gregorčič, nas je dovedla pot do zadnje doline, kjer šumi deroča Soča, in od tam v Trst. —
S tem sem podal seveda le površno sliko enega dela kraja, kjer bivajo Beneški Slovenci. Ne vodijo nas pota po strmih skalnih in snežnih planinah, a vodijo nas po bujnih in pestrih brdih in planicah, kjer boš povsod našel gostoljuben narod. —
Žal mi je tudi, da mi ni mogoče podati o tej zanimivi turi kakih slik; saj je znano, da na obmejnih krajih ni varno spuščati se v to, ako nočeš, da te popeljejo na brezplačno hrano in počitek.
K zaključku moram pa v imenu vse naše Tržaške planinske čete izrekati posebno zahvalo našemu čvrstemu planincu g. Al. Knafelcu, ki nas je navdušil za ta polet in nas tudi skrbno in srečno vodil po teh krajih. Vi pa, ostali planinci, tudi Vi pohitite kdaj k pozabljenim svojim bratom 1
Nekoliko morfologije in terminologije za
(Konec.)
alpiniste.
Dr. H. Tuma.
Postat f. ali gled f. gor, die Berg-flucht (prim. madž. gleda, vrsta. Prim. red f. plati, snežne redi, die Platten-, Schneeflucht). Panoga Gebirgszweig. Odrastek Auslaufer. Razsoha Abastung.
Najnižji hrbet med gorami
Gača Zwiesel (prim. v »Gačah« nad Lipaljo Vesjo; »Gačnik«, der Zwieselbauer).
Kobalja, kobalj, kobala Reitsitz (prim. »kobala« pod Kobiljo Glavo pri Tolminu).
Vrtača1), Bergkrumme. v pogorju je sedlo (Sattel). Teme
sedla je predel. — Presedljaj (Uber-, Einsattelung). — Visoko gorsko sedlo je prevala ali preval (Joch). Nizko sedlo je zareza (Einschnitt), preseka (Durchschnitt). Koder drži čez sedlo pot, tam je prelaz (Pass). Od sedla do vrha gore gre sija (der Nacken). Zareza v peččh se imenuje škrbina (Scharte), ako je globlja — špranja (prim. koroško-slovensko Škrbinica v Prednji in Zadnji Špranji; Prednja Špranja se sestavlja iz Špranje v Polici, Špranje v Kamjah, Špranje v Prodčh in Škrbinice).
Nabočna črta se imenuje brdina (Kammhohe); brdnica mittlere Kammlinie. Gorenji del, rekli bi streha hriba ali gore, je hrbet, (Rucken), najvišji del vrh (Gipfel), središče vrha je teme (Scheitel). Črta, ki veže temena, je temenska črta ali temenica (Scheitellinie). Podolgasta gora je sleme (Firstberg). Kjer je slemenska črta ali slemenica (Firstlinie) raztrgana, je greben (Grat^,
Vrhol (a) Gipfelkorper. Vrhunec hochster Gipfel. Vršina Gipfelhohe. Vrhovišče Kulminationspunkt. — Gora vrhuje, gipfelt, kulminiert. Temenišče Scheitelpunkt. Hrbtišče Ruckenflache. Obvršje Gipfelkrone. Veliki vrh ali vršac, der Haupt-
oder alleinstehende Gipfel. Vršič der Nebengipfel.
Vršiček Gipfelspitze. Višina die Hohe (als Dimension). Višek der Hohepunkt. Kvišku die Hohe hinauf. Na viš in die Hohe. Vznožje Fuft, je najnižji del gore. Podnožje Poštament. Podanek Sohle.
Podgorje Gegend am Fufte des Berges.
Zagorje Gegend hinter dem Berge.
') Prof. Seidl rabi »vrtača« za Kraško »dolino«; toda ta izraz je danes postal tehnično ime, on sam mora pristavljati epiteton »kraška«. Prim. tudi lastno ime Vrtačnik.
Zaledje Hinterland. Pobočje das Gehange, je plat gore med hrbtom in vznožjem. Bok die Flanke. Bočina die Bauchung. Vestna der Hang. Polog die Lehne. Navzdolje der Abhang. Sklonina die Abdachung. Rebro, reber f., rebar f., Rippe (prim. Pečna Reb&r nad Postojno, Felsrippe). Plena die Frontdachung. Zatrep die Seitendachung Naklon die Neigung. Naklonina der Neigungswinkel. Obronek der Abfall Ronek1) der Abfall des Berges
in die Ebene. Brežina die Boschung.
Brežnat boschig
Ubrežen geboscht
Brežnina Boschungsterrain, Halde; (haldjan stri. neigen). Rekli bi torej: snežne brežnine, Schnee-halden; kamenite brežnine, Steinhalden etc.; specifično se-sutina, Schutthalde.
Strmina der Steilwinkel.
Strmnina Steilgehange.
Strm f., strmal, i die Steile.
Strmoča, strmost die Steilheit.
Strmotina, strmočina, strmovina, strmalje, Steilhang, Steilboden.
Strmec, strmica die Steilstelle.
Krutina f., die Schroffe, kruto schroff.
Skrutine Geschroffe.
Strmen f. die Steilrichtung, Steil-linie.
Svet (Gelande) je navzgoren (bergauf), navzdolen. Hodi se vkreber, v breg, v klanec, nadse, ali navzdol, podse, splatoma (quer uber das Gehange), sprekoma (schrag hinauf oder im Zickzack). Pleza se kvišku ali navzdrs (steilab). Stena odpada strmoglav ali zviškoma. Plena ali sklon je krut (schroff) ali prihek(jah). (Primerjaj tudi: pot kruto zavije). Polog ima do 20° brežine, strmina do 42°, krutina od 45° — 70°. Lovt (Absturz ;prim.: pes lovtne, schnappt nach ; zalovtniti vrata, zuschlagen ; po lovtčh morajo seči na dčrezih); stena (Wand) od 70° do 90°, preveša (Uberhang) čez 90°. Oziroma: sklonina do 5° je zložna, do 20° položna, do 42° strma, preko 45° prihka ali kruta. Splošno je svet (Boden, Gelande ; prim.: »ima mnogo sveta;« »je dober svet;« »svet visi;« »svet je raven«) viseč ali raven, poničen (sanft geneigt), sklonjen (abgedacht), sklonit (abdachig). Svet se sklanja (steigt an, dacht ab), se naklanja (neigt sich), se niža (senkt sich), se viša (hebt sich).
') Prof. Štrekelj trdi, da je »ronek« iz furlanskega »ronco«, res pa se mi zdi nasprotno. Prim. češko, roniti, fallen lassen; srbsko: suze rone; Daničič: obronek, roniti, devolvere. Prim. tudi: Ronki, vas pod dolenjim Krasom. Tako so tudi po Furlanskem in Karniji »ronki« le tam, kjer odgovarjajo krajevni formaciji in so nekdaj prebivali Slovenci.
Gorenja razdelitev je od geologa von Soncklar. Za turista pa je važnejša sledeča razdelitev: do 27° in 29° je mogoča navadna hoja (Gang), znak strmosti se pričenja od tod naprej. Preko 290 obremenjena mula ne more več vkreber. Od 35° stopinj pričenja nevarnost plazov in tudi za človeka leza (Steigen), (t. j. treba je pomoči rok ali vsaj palice), ki do 55° preide v plezo (Klettern), kjer roke in noge enako delajo, od 550 naprej pričenja vesa (Hang), kjer imajo roke pretežno delo, noge pa le podpirajo. Od 75° preide telo v preveso (Uberhang). Za turista je torej svet do 20 0 položen, do 45° strm, do 75° prihek, potem pa prevesen ali premašen (iiber-hangig).
Črta, v kateri se sečeta dve sklonini, se imenuje raz (Kante). Oster greben ima 6/MflO(Gratschneide). — Rez f., die!Schneide. — Oster vrh je ostrica, špik (Kofel), špica (Spitze), rog (Horn), zob (Zahn), stador (Saule). Strm, stožast vrh pa je kok, kuk, kucelj. Rt, stumpfe Spitze; rtič, rtina, Zinne ; soha, Zinke (prim. dolenjsko: vile na tri ali štiri sohe ; soha, Fenstersaule ; soha = kip je iz češkega). Za nemški Gabel rabi Slovencem škarje, največkrat pa v krajevnih imenih kal (prim. Kal = Monte Spacato, t. j. preklani vrh nad Trstom; Kal nad Komno ; torej kal iz ki—■). Obel vrh je kopa, kepa, kop (Schopf), kopica, glava. (Koroški Slovenci v Višenjski skupini ločijo prav konsekventno oble glave, visoke špike in ostre špice.) Geometrične oblike so steber, stožec (Kegel), kojica (Pyramide). Prim. kojica = pastirska koliba iz desk na tleh (gl. nižje!); kojec, pyramidenformiger Maiskolben ; okoj, Talabhang (= Pyramidenflache).
Vrh je špičast ali obel, ali komolast (abgestutzt); komol (Stutz-pyramide). (Prim. Komolica, stožčasta senožet v Krnski skupini; conf. komolec). Slemenska črta je valovita ali pretrgana. Greben ali vrh je krnjast ali krnjav (schartig); km m. in krn f., die schartige Spitze. Konec slemena je ali čelo, nos, ali ostroga, ki cesto tvori kobaljo. Pobočje je ali piano ali izbuhlo.
Izbuh Risalit.	Hula runder, glatter Buckel.
Boč bauchiger Vorsprung.	Grba Buckel.
Napust Gesimse.	Grbline Hockerformen.
Pobočje se sklanja ali dviga zdržema, ali pa se stopnjuje v gredinah (Terrasse) ali gredeh (Band). — Stopnja, Stufe. — Vodoravna ali sklonjena greda je polica. Police so na Koroškem in Bovškem porasle sklonine višje v gori, služeče navadno za pašnjo. Ozke, dolge, pečnate police se imenujejo lašte (Leiste. Prim.: Lašča = laštica, planina nad Tolminsko ; gora Za Laštami pri Krnu, Laštanovec nad Predelom).
Rjavina (2532 m).
Rež.
Fotogr. Kunaver.
Rjavina s Kredarice — ob solnčnem zahodu.
Zelene gredice višje gori med pečevjem se imenujejo zelenice. Gore so porasle z lesom do meje drevesne rasti, do ločnice (Baumgrenze). Od 1600 m se pričenja ruševje ali čretje (Knieholz). Nad drevesno ločnico se pričenja alpska krajina (Alpenregion); spodnji pas z grmovjem in tratami s sklenjeno drnjo (Rasen ; drnina, Rasendecke; drnast, rasig); srednji pas s trajnimi posameznimi snežišči in rastresenimi zelenicami, kjer trava raste po rušah (Rasenschollen ; rušast, schollig). Gornji pas pričenja (za nas) nad 2900 m do 3000 m, nad ločnico večnega snega, in je snežna krajina (Schneeregion). Površje g6r je torej drevesnato, drnasto, rušasto, skalnato, sneženo. Plan f,, die freie Flache.	; Preseka Durchschlag, tudi preska
Planja die Bergflache.	i (iz prčseka, Notranjsko).
Planjica, planja, Planina gorski prirodni pašnik nad mejo drevesne rasti, die Alm, ali pa rovt, pod to mejo.
Laz die Reute im Walde.
Prosiina, čistina die freie Selle im Walde.
Paseka, poseka der Schlag im Walde.
Jasa die Lichtung. Črča ali črt die Rodung. Creta die sumpfige Stelle im Walde. Zaloka die abgelegene Waldwiese. OArreše/y'derWaIdzwischenWiesen
oder Feldern. Struge po govedi izhojene poti
med grmovjem. Stegne od živine izhojene steze po strm. pašnikih, druga nad drugo.
Doline (Tal) so podolgaste, razmerno ozke zareze v zemeljsko površje, katere ali v ravnem in enakozmislenem padcu vodijo proti morju. Najnižja črta je globinska črta (Tiefenlinie). Globina die Tiefe als Dimension. Glob f., globel f., Vertiefung, (prim.: čez rob in glob, kakor- čez breg in dol), globočina Tiefe, konkretno. Dolina ima dve pobočji (Gehange) in podanek (Sohle). Sodoline (Talungen) nimajo enakozmiselnega ronka ali padca in prehajajo mnogokrat druga v drugo. Nasprotje za breg je dol.^) Sodolec, sodolica abgelegenes, schmales Wiesental. Majhni doli na gorah so doliči. Dolič, dolek, (-= »dovk«) pomeni čestokrat Hochkar. Dnina globoko vrezana stidolina, dnika tiefe, flache Niederung; dničen nieder gelegen. Širše, ubočene doline, navadno s<5doIine so globanje (Senken). Vsaka prava dolina ima otvor (Taloffnung) ali vhod (Taleingang) in sklep (Talschlufi). Znatna sklonina doline se imenujejo/ (Talhang); dolinska draga Talweg. Doline so ali v ozadju zaprte doline ali v ozadju odprte, tako
') Prof. Seidl ima dol za malo dolino, dolino za veliko. Mala dolina je dolinica; dol pomeni bolj splošno Talung, t. j. ne prihaja v poštev za eno- ali enakozmislene padce.
da prehaja ena dolina v drugo, t. j. podolje (Talzug), ali so predoli ali predoline (Durchbruchstaler), ki vežejo dve pravi dolini (prim.: Prčdolina nad Drežnico ; isto v Beneški Sloveniji ; Prčdole na Dolenjskem). Slepe doline so ob ustju in ozadju zaprte. Kjer se pobočji stikata v globinski črti, tvori dolina debro ali deber f. (Schlucht). Po obliki podanka so doline podanje (Sohlental) ali kopanje (Becken, Wanne), kotlanje {Kesse]ta]\ kotanje (Amphitheater-, Zirkustal). Globoke doline so globenice (Tieftal). Dolina z ubočenimi navzdolji tvori kadunjo (Mulde), z izbočenimi navzdolji in ravnim dnom — korito, koritasto dolino, brez podanka — debro. Kadar tvorita pobočji debra strme stene, nastane sopot (Klamm, Prim. Sopt v Tolminski, v Bači; v Soptčh pri Cerknem; Sappada,2) ena najinteresantnejših Klamm v Karniji. Kjer se dviga dolina v stopnjah ali skokih, je gredasta dolina (Stufental). Gora ali gorski ronek, ki docela zapira dolino, tvori prevor (Querriegel); če jo zapira deloma, zavoro (Riegel). Klanec (Hohlweg, Defilč) je navadno prehod iz ene dolin'? v drugo (prim. klanec v soteski). Planina Al m.
Stanik lastnik planine, Merdar ki ima živino na planini proti odškodnini; Spravnik gospodar na planini. Staje planinski hlevi za bivanje
čez poletje. Tamar za živino zagrajeni prostor brez stanovališča, die Pferche, Hurde.
Utro festgetretener Boden der Alm.
Planišče prostor za zgradbo, n. pr.: tod je dobro planišče za vodovod.
2) Beseda, ki obenem izpričuje starodavno slovensko prebivalstvo ondi. Szopot na Ogrskem pomeni Kanal. Sopot pomeni torej zame obliko rečne dolino, ki ima za bregova steni, ki se skoro stikati. Prim. poto, Pussfessel; nyTaTb, fesseln. Miklošič izvaja sopot od s i p e t i (brausen); Daničič: »tak se zovu mnoga mjesta, gdje izvira voda.« Prim. tudi madž. szop-, saugen. Vsekako je sopot lep izraz za Klamm, dočim tesni ali tesne = tesnina, die Enge sploh; tesneč, enger Weg; tesnica, Weg zwischen zwei Mauern. Za Klamm rabi Slovenec tudi »v koritih«. Prim. »lis coritis», lepi Klamm ob Reklanici.
Kojica šatoru podobna koliba iz desk.
Pograd posteljišče iz desk.
Strom streha brez oboda.
Mederje za ovce ograjen prostor.
Pare pl., vhod v mederje.
Molža kjer sedi pastir, ki molze.
Zvončela ovca, ki nosi zvonec.
Moto roga Drehkreuz.
Vrnila, vrtelja, pritaka, pritek lesa, ki se sama zapira.
Stegna, stegne der pfadartig aus-getretene Viehweg.
Zamušnica lina v koči.
Pogon, pogonič pastir, ki priganja.
Murava weiches, dunkles Gras um die Almen; muravica feines, saftiges Gras zwischen Steinen der Hochalpen. (Bovško).
Leška gladka, polzla trava.
Vernuh (nardus strictus), kratka, čopasta trava po planinskih pašnikih ; žival jo izruva, ker jo bode v gobec. Jeseni leži vse polno takih čopičev po pašnikih.
Splošni turistovs
Ruševina Loden.
Srst f., Kameel-, Tierhar.
Kavrnast zottig.
Hlamodrave hlače Pumphosen.
Dostegnjače hohe Strumpfe.
Golenke Stutzen.
Stromi kratke golenke, ki se ne zatikajo v čevlje.
Slec Stulp.
Kopice Socken.
Podsuknjič Leibchen mit Armeln.
Plašč na splah (ogrtač), Schulter-Radmantel, s pretačnimi rokavi in na boku s prestrižem.
Obutev die Beschuhung.
Oro
Nahrbtnik Rucksack.
Oprta Tragband, obramnica.
Oprtav am Riicken tragend,
Podprožna kljuka Gurtkacken.
Zakopčati verschnallen.
Kopča die Schliesse.
Cepin ima oklo ali okel (ali čekan) in lopatico. Čekan ima na spodnjem delu zalusti ali zazobke, Widerhaken. — Ratišče der Stiel. — Les ratišča mora biti
Samotišče gospodarstvo na samem.
Zakotje odležno samotišče. Kopica dve ali tri hiše na samem. Zaselek ali zaselje der abgelegene
Weiler. Selo der Weiler. Vas Dorf.
Trsavica širokolista, suha trava na visokih pologih.
ki izrazi. — Obleka.
Okovane vezanke genagelte
Schnurschuhe. Gotenice Schuhrohre. Stogljaj Schuhschnur. Ponglica Schnurstift. Nart m.. Fussriicken. Plesno Fussballen. Sekanec žebelj za okovanje, ima
nit in kapico. Zaključiti ali sklepati vernieten. Podkvice imajo kačke die Kappe. Nakačiti žeblje scharf feilen. Plezalke Kletterschuhe. Mečni povoji Wickelgamasche.
d j e.
brez pretresic (weiche Stelle im Holz). Palica je okovana na riiini, dickes Ende.
Vrv je zavita na enem koncu v trdno kambo, Schlinge. Drugi konec mora biti prevezan z motvozom, da se ne tirja (fasern). Vrv se zavija v vozel ali na narnko (Masche). Konopnena vrčica Rebschnur.
Razdrahati vozel = razvozlati.
Vrv je ali strumno (straff) ali ohlapno (schlaff) napeta.
Vrv se nategne ali strumni (an-spannen), ali popušča (nach-lassen.
Natvezti anseilen.
Tvezeti angeseilt sein.
Vesiti se sich senken, obvisniti hangen bleiben.
Spustiti se ob vrvi abseilen.
Kavelj der Hacken.
Zakavljiti se sich mit Hacken versichern.
Spustni obroč der Abseilring.
Derezi ali drezi (na Tolminskem). krdmpeži (na Gorenjskem), kra-piži (na Koroškem), Steigeisen ; šesterke, osmerke ali deseterke.
Žabice (na Tolminskem), krotice (na Gorenjskem, Koroškem) = male četverke.
Vezava die Bindung.
Zadrga die Schnalle.
Krplja der Schneereifen.
Smuč f., Ski, Smuka Glitschbahn.
Smukati Skilaufen. (Valvasor poroča, da so se med kranjskimi kmeti rabile približ. po 2 m dolge, ozke deske za smukanje po snegu. Na Dolenjskem rabijo izraz »smuči« za krplje).
Kurtki Rodel.
Vlake sančm podobna naprava, da se vlačijo veje in les po drčah doli.
Podvora die Schleife.
Sankati rodeln, sankališče Rodel-bahn.
Sanica, kotač die Schlittkufe, sa-nenec, sanik die Kufenspur.
Rt, rtič der Kufenriissel, od tod rtiči, male vlake v rudnikih.
Strama Stiitzholz der Kufe.
Na
Stop der Tritt.
Stopinja die Trittstelle.
Prijem der Griff als Handlung.
Prijemek, oprimek der Griff als Gegenstand. Prim.: »Todi so dobri prijemki in varni stopi« (Kranjska Gora).
Koračaj Schrittweite.
Pristop Anstieg.
Vstop Einstieg.
Sestop Abstieg.
Zateti se s prsti in nogami sich anklammern.
o tu.
Hribolezec (ne -lazeč). [»Hribo-lazca« smo že vajeni! Priznavamo pa, da beseda ni dobra. Ured.]
Videz der Aussichtspunkt.
Sot beschwer!icher Gebirgsvceg, (primerjaj češko: sotva, kaum, schwerlich).
Ndtrv m., steza, ki je vidna le po stopinjah v drni, po strmih senožetih.
Brašno Proviant.

Naše slike.
a)	Rjavina s Kredarice — ob solnčnem zahodu. Naš Triglavski Dom na Kredarici slovi ne samo po ugodni legi — tukaj se shajajo vse glavne potne zveze za dostop na Triglav — nego tudi po širnem razgledu, ki se nam nudi od hotela in z vrha Kredarice (2541 m).
Današnja slika nam kaže pogled po bližnjem, severovzhodnem predgorju. Raztrgan greben spaja Kredarico s prvim sosednim vrhom — z Rež j o; na desno so prepadi proti Krmi, na levo strma snežišča, ki se grezijo v velikansko snežno kotlo pod Kredarico in Begunjskim Vrhom. Po tem grebenu in pod severnimi stenami Reži je napravilo naše društvo ravnokar novo pot, ki vodi s Kredarice do planote nad Peklom proti Kotu in se tako ogne nevarnim snežiščem in ledeniku.
Onkraj sedline nad Peklom se dviguje divja Rjavina, mogočno gorovje, ki loči gorski dolini Krmo in Kot. Glavna vrhova imata znatno višino 2532 in 2457 m.
b)	Grintavci — pogled z Velike Planine. Le malo so doslej pohajali turisti na Veliko Planino nad Kamnikom; sedaj, ko je naše društvo pridobilo in uredilo Kočo na Veliki Planini (glej 9.- št. Pl. Vestnika), postane to pravo pastirsko gorovje izvestno priljubljena točka za lažje ture. Hvaležen je semkaj izlet posebno vsled slikovitega razgleda.
Najbolj impozanten kajpada je pogled po glavnem grebenu Savinjskih Planin. Ako stopiš na rob Velike Planine, seti odpre presenetljiva panorama. Globoko pod teboj sameva temna Bistriška Dolina, onstran pa kipi proti nebu jasna, veličastna skupina Grintavcev s svojimi silnimi stenami in zapored se vrstečimi ostrimi vrhovi in grebeni. Opustimo daljnje opisovanje — saj je popolnoma nadomešča dobro pogojena slika sama.	T.
Obzor.
Pot iz Planice v Koritnico. — Češka podružnica je bila že prej od svoje koče v Koritnici napravila pot pod Jalovcem na visoko sedlo Veliki Kot. To leto pa je dovršila zvezo tudi na severno stran, s Planico; zdaj je zlasti Jalovec tudi s Planice pristopen. Nova pot pa je, osobito s Koritnice gori, veleturistična in se naj nastopi le v dobri opremi.
Markacije leta 1910. 1. V Savinjskih Planinah: a) ob no vlj en e: 1. Stahovica-Vel. Planina, 2. Stahovica-Bistriška koča, 3. Vel. Planina-Dol-Bistriška Dolina (Kopišče), 4. Dol-Resenik-Konj-Presedljaj, 5. Bistriška Dolina-Brusniki-Medvedja Jama-Mokrica, b) na novo: 1. Kampotela-Jermenci-Dolga Njiva. II. v Ljubljanskem okrožju: a) obnovljene: 1. Vrbljenje-Krim, b) na novo: 1. Iška Vas-Iški Vintgar-Št. Vid nad Cerknico. III. V Karavankah: obnov-jene: 1. Golica-Stol, 2. Planina-Golica. —Kranjskogorska podružnica j>e na novo markirala: a) pot iz Krnice čez Lipnico na Špik. b) Popravile so se markacije s Špika k Črni Vodi; v Planico iz Kranjske Gore ob železnici; iz Kranjske Gore preko Srednjega Vrha na Vožico in doli na Kranjsko Goro.
Promet v kočab 1. 1910.
1 Koče		>	> O	> o	> o		Skupaj	
	Slov.	>U	cs > j-, K	E u Z	ra	Razi.	letos	lani
Triglavski Dom ■	431	70	36	153	45	2	737	668
Aljažev Dom	698	147	22	290	40	4	1201	807
Vodnikova Koča	198	29	5	138	11	3	384	243
Orožnova Koča	259	52	7	95	21	6	440	408
Kadilnikova Koča	702	26	14	131	26	12	911	782
Prešernova Koča							410	—
V Kamniški Bistrici	1230	28	15	167	2	9	1451	1304
Koča na Vel. Planini	87						87	—
Na Kanin. Sedlu	362	19	4	47	—	—	432	456
Frisch. Dom	289	59	3	137	—	—	458	452
Kocbekova Koča	107	5	—	38	—	—	150	114
Gornjegr. Koča	107	—	—	5	—	—	112	148
Mozirska Koča	65	—	—	31	—	—	96	68
Hausenbichler. Koča							262	227
O Vilfanovi Koči na Begunjščici nismo dobili podatkov.	S.
Rudolfova Skala — največji blodni balvan v Srednjeevropskih Alpah. — Že dolgo (Melling 1. 1848) je znano, daje ledeniška doba ustvarila Klanski Jezeri. Lednik je segal izpod severnih Mangartovih sten in je ležal v sedanji Jezerski Dolini ob zapadnem vznožju Ponce. Ob svojem sprednjem robu je nagromadil
obsežncTgrobljo, da je z njo zajezen vhod v Jezersko Dolino od Radeške strani. Potem se je ledenikov konec umaknil nekoliko nazaj, pa zopet obstal ter nagro-madil pred seboj grobljo, ki tvori sedaj skalnati nasip med obema jezeroma. Ko je zavladalo toplejše podnebje sedanje dobe, je ledenik skopnel in izginil. Ostali sta ledniški groblji in pa globeli za njima, ki ju je izgrebel ledenik. Obe globeli zapolnjuje dandanes vodovje in tvori znani divni Klanski Jezeri.
V groblji, ki loči obe jezeri, je velikanska skala, imenovana Rudolfova Skala, po umrlem cesarjeviču. Visoka je 30 m in nudi krasen razgled na obe jezeri in njun veličastni visokogorski okvir. Ta skala se je nekdaj odkrhnila z Mangartovih sten, in ledenik jo je prinesel na svojem orjaškem hrbtu na sedanje mesto. Zatorej ji pristoji pridevek: ledeniška ali blodna (eratska) skala, ledeniški ali blodni balvan (glej F. Seidl, Kamniške Alpe str. 197).
Znameniti glacialni geolog E. Briickner, sedaj profesor zemljepisja na Dunajskem vseučilišču, ki pozna na svoje oko pojave ledeniške dobe menda z vsega ogromnega obsega Srednjeevropskih Alp, je posetil tudi Klanski Jezeri, ko je proučeval sledove ledene dobe po Gorenjskem. Presenečen je opazil, da je Rudolfova skala največji blodni balvan od vseh, ki so mu znani na obsežnem Alpskem svetu.
Prostora zavzema Rudolfova skala 30.000 do 50.000 m3. Presoditi se da njena prostornina seveda le na surovo, ker ne vemo, koliko je tiči v zemlji. V soseščini Rudolfove Skale je še nekaj velikanskih balvanov, ki pa v velikosti vendar zaostajajo za njo. Vsi so se odkrhnili s severnega obstenja Mangarta ali njegovih bližnjih sosedov, ko je priroda v ledeni dobi oblikovala to obstenje. Prikotalili so se na hrbet Klanskega ledenika in ta je sprejel orjaški tovor, ga odnesel s seboj nizdol ter odložil na sedanje mesto. Tu svedoči ogromna groblja o davno minoli dobi in o njenih dogodkih.
Na Rudolfovo Skalo kot največji blodni balvan vseh Alp je opozoril Briickner v knjigi: Penck u. Briickner, Die Alpen im Eiszeitalter, Leipzig 1909 s pripomnjo na strani 1059.	Ferd. Seidl.
Opomba uredništva. Hoteli smo priobčiti Rudolfovo Skalo tudi v sliki. A ker jo v vsem spodnjem delu obdaja in deloma tudi porašča gozd, se ni posrečilo dobiti od nje porabno fotografijo, dasi se je dotični gospod amaterski fotograf, prijatelj našega lista, resno potrudil. Mogoč pa bi pač bil posnetek iz daljave, a to ne reprezentuje skale, kakršna je.
Društveni vestnik.
Drugi veliki planinski ples v Trstu. — Po daljši dobi treh let se bode vršil dne 11. februarja 1911 drugi veliki planinski ples v Trstu. Sijajna prireditev, ki je pred tremi leti nadkrilila vse ostale našega Primorja, tudi to pot ne bo zaostala.
Sestavili so se že razni odseki, ki vsi tekmujejo med sabo in že zdaj delujejo v to, da presenetijo obiskovalce na drugem velikem planinskem plesu. Primorski planinci pa vabijo že topot vse čvrste planince in planinke širom naše lepe slovenske domovine, da si zabeležijo dan 11. febr. 1911. ter pohite med nas, kjer bodo sprejeti z isto prisrčnostjo in ljubeznivostjo, kakor jih sprejemajo naše sinje gore ter orjaški podzemski domovi v svojih čarobnih svetiščih.
Prenaredba pravil S. P. D. — Na poziv Osrednjega odbora se je odsek za prenaredbo društvenih pravil sestal v Ljubljani dne 13. novembra. Sklenila se je enoglasno preuredba v tem zmislu, da so v Osrednjem odboru zastopane tudi podružnice po poverjenikih. Poverjenike pa bodo imenovali delegati podružnic, ki se bodo sestali na nalašč zato sklicanem zboru. Izprememba se izvede dogovorno s podružnicami.
Novi člani. — Osrednjega društva: č. g. Arh France, župnik. Matevž Piber, trgovec, oba v Boh. Bistrici.
Kranjskogorske podružnice: gospod Klander Kari, c. kr. notar v Kranjski Gori.
[=]
Ob koncu leta
izreka uredništvo srčno zahvalo vsem požrtvovalnim sotrudnikom, ki se jim priporoča i v bodoče, da bo mogel list še bolj napredovati nego je to leto.
Program in načrt ostane Vestniku dosedanji. Naša pot pelje kvišku! Zato bomo za bodoče leto svojim prijateljem nudili še več nego lani. V zalogi imamo veliko število lepih slik ter bogato izbero zabavnih in poučnih spisov in smo ukrenili vse, da postane „Vestnik" prava duševna vez nele med planinci, ampak med našimi rojaki sploh; a vezal nas bo tudi z brati izven naših planin in jih vabil. Skušali smo ga dvigniti in ga bomo dvigali nad vlogo navadnega „glasila" do prave literarne vrednosti za stroke, ki so v zvezi s planinstvom.
Člani „Slov. Planinskega Društva" bodo dobivali „Vestnik" kakor doslej zastonj. Naročnina znaša letnih 5 K, za dijake 3 K; vsak dijak-naročnik pa dobi obenem z listom tudi dijaško izkaznico za vstop v planinske koče.
Prva številka izide s 1. januarjem. Novi člani in naročniki naj se izvolijo oglasiti pravočasno; kajti natisnilo se bo le približno toliko izvodov več, na kolikor odjemnikov se računa z vso sigurnostjo.
Uredništvo in upravništvo „Plan. Vestnika".
Poziv. — V imenu uredništva „Planinskega Koledarja" ponovno opozarjamo, da še nad 800 oseb, katerim je bil Koledar poslan in ki ga niso vrnili, ni plačalo malega zneska 1 K. — Naj to vendar store čimprej !
||_|- 11|' ■ ,i*i —..■■".' ^ , |"M~ i J m ji. I I _f t f*	...	I tj*	J~ |	r.if.
Vsebina: Janko Mlakar: Janko kot slikarski vajenec. S siiko. (Str. 206). — M. Pretnar: Polet v Beneško Slovenijo. (Str. 210). — Dr. H. Tuma: Nekoliko morfologije in terminologije za alpiniste. (Str. 214). — Našeslike: Rjavina s Kredarice, Orir.tavci z Vel. Planine. (Str. 221). — Obzor: Pot iz Planice v Koritnico, Markacijc 1.1910. (Str. 221), Promet v kočah 1. 1910, Rudolfova Skala (F.Seidl) (Str. 222). — Društveni vestnik: Planinski ples v Trstu. (Str. 223), Prenaredba pravil S. P. D., Novi člani, Ob koncu leta, Poziv. (Str. 224).
Urednik dr. Jos. Tominšek. —
Izdaja in zalaga „Slov. Pl. Društvo". —
Tisk J. Blasnikov vLjubljani.