Le naprej! ||asa kola zasukalo sc je zopet za jeden zob naprej. S kolesorn časa se mora pa sukati naprej dandanes tudi vsak posamezen 'človek, vsako društvo, vsak stan, vsak narod, vse človeštvo. Tudi nas slovenskih uciteljev je dolžnost, da napredujemo ter se vrtimo s kolesorn časa naprej; to današnji cas od nas zahteva in tirja kajti, kdor dandanes ne napreduje, ta zaostaja, in kdor pa zaostaja, tega napredujoče ljudstvo izbacne iz človeške družbe ter ga obsodi med sebičneže, ki žive sami za se, t. j. zato, da jedo, ni jim pa mar občni blagor ljudstva! Kolo časa je pa tako veliko, da ne pride več tja nazaj, od koder se je začelo sukati. Stvarnik naš je tudi nas slovenske učitelje posadil v to kolo, da se sucemo v njein in nam je dal um, da se držimo v tem kolesu, da ne pademo ž njega. Kdor se dandanes ne poslužuje tega nebeškega daru, se bo vrtoglav lovil raorebiti nekoliko let v tera krogotoku, pa obdržal se ne bo — padel bo na glavo ter obležal v nadlogah ali še celo storil konec. Z novimi casi nastopijo nove potrebe; v novih potrebah pa je treba iskati novih pripomočkov, da človek doseže to, česar potrebuje. Ljudskemu učitelju se je treba dandanes najbolj potezati za zboljšanje gmotnega stanja ter za večje spoštovanje, veljavo in ugled ljudskega šolstva in uciteljstva. Šolstvo je dandanes najvažnejši faktor v družbi človeški. Brez šole ljudem dandanes ni mogoče živeti. To današnji oraikani svet tudi dobro ve in cuti ter prav zato se posamezne stranke v človeški družbi potegujejo z vso silo, da pridobe šolo pod svojo oblast, dobro vedoč, da stranka, ki ima šolstvo in učiteljstvo v rokah, ima tudi gospodstvo. Vprašamo tedaj, ali je mogoče, da bi ravno šolstvo — oziroma učiteljstvo — ker je kolo časa najbolj tira, moglo ostati v svojih delih in opravilih pri starih šegah in pravicah? Nikakor ne! Ce bo ucitelj dandanes učitelj sarao raed štirimi stenami ter učil tako, kakor se je poučevalo v stari šoli, v koji je bila palica jedina metoda, ali bo zadostil potrebam in zahtevarn, ki jih tirja današnji čas od njega? Gotovo ne! Ako se učitelj dandanes ne bode sam potezal za pravice, koje mu gredo po ustavi in novem šolskem zakdhu, ali bode imel potrebno mu veljavo, ugled in spoštovanje med ljudstvom? Nikdar ne! In če se bode učitelj dandanes zaradi osebne koristi uklanjal vsakerau vetriču ter skakal kakor žoga od jedne stranke k drugi, menite li, da bodemo po tej poti prišli do svojih pravic! Tudi ne! Poglejmo zopet prvo vprašanje. Dolžnost naša je, da vestno izpolnujemo svoje dolžnosti v šoli, a vendar dandanes ni dovolj, da je ucitelj samo učitelj v šoli raed štirimi stenarai ter morebiti s palico v roki t. j. s strogostjo »dresira" izročeno mu mladino, arapak postopati mora pri pouku po določenih pravilih t. j. posluževati se mora prave metode in sicer pri vsakera predmetu tiste, koja se najbolj priporoča. V ta namen mora vsakdo izmed nas študirati razne metode ter mnogo čitati. Pa to še ni dovolj za današnji čas; dolžnost naša bodi tudi, da tudi sami spisujemo in sestavljamo metodične knjige. S tem si boderao gladili pot pri pouku. Ves pouk bi bil pa zaman, če bi ne blažili tudi srca! Veronauk, zgodbe iz sv. pisma, zlate resnice, reki, pregovori, ugodne prilike iz vsakdanjega življenja so kaj dobri pripomočki v dosego tega namena, a vendar ga ni boljšega sredstva v ta namen, kakor so dobri mlad i n s k i s p i s i. In te moramo tudi s a m i spisovati, drugi stanovi nam jih ne bodo! S takira delovanjem na šolskem in pedagogiškem slovstvenem polji si boderao pridobili ugled, veljavo in spoštovanje ne le pri svojih predstojnikih, ampak tudi med narodom, ki bode vsled tega izprevidel, da nam je v resnici mar blagostanje njegovo. Ko si bodemo na ta nacin priborili potrebno veljavo, ugled in spoštovanje, nam ne bode težko doseči tudi zboljšanja gmotnega stanja ter potrebnih pravic, ki narn gredo po ustavi in novem šolskem zakonu. Za te naše pravice pa ne smerao nikdar rok križem držati ter morebiti posameznim osebam ali stanu na ljubo zakonito zajamčene nam pravice prezirati. Vsak ucitelj se kot ud krajnega (okrajnega) šolskega svkta krepko in nevstrašeno bojuj za povzdigo šole in veljavo učiteljstva. Kdor se boji zamere — bodisi na desno ali na levo — ter zaradi osebne koristi, harraonije ali ljubega miru molči v teh korporacijah, kedar se godi krivica šoli ali učiteljstvu, ta ne zasluži imena učitelj. Prav in potrebno je, da skuša vsakdo priti v občinski zastop, v katerem marsikaj lahko doseže za ljudsko šolo, in stanovska dolžnost nas veže, da delujemo vsak v svojem krogu vstrajno, a previdno, t. j. toliko, kolikor nara dopuščajo zakoni in ugled našega stanu, da so voljeni v obcinski zastop le šoli prijazni možje. Letos bodo splošne deželnozborske volitve. Ker imajo deželni poslanci usodo našo v rokah, zato bi bilo nespametno, če bi križem držali roke ter se iz strahu pred zaraero odtegovali svojim že tako majhnira ustavnim pravicam. Vsakdo se potrudi, da postane volilni mož ter priporoča le take narodne kandidate, bodisi za volilne može, ali za poslance, od kojih si prepričan, da so šoli in učiteljstvu naklonjeni — naj že pripadajo narodni ali pa konservativni stranki. Mi hočemo šoli in uciteljstvu naklonjenih poslancev! Na volilnih shodih ne sraemo molčati, ampak toplo priporocati deželnozborskim kandidatom šolo in učiteljstvo, kakor je storil na zadnjem takem shodu v Št. Petru na Notranjskem nadučitelj Košanski gospod Josip Rustija. Tako je prav! Na delo tedaj vsi, komur je mar, da si priborimo naše pravice! Le nevstrašeno naprej za svobodo in prospeh naše šole! Ne plašimo se dela za sveto stvar in ne bojimo se zamere ne tu ne tam, kedar gre za naš ugled in naš stan! V tem smislu kliče ,,Učiteljski Tovariš" ob novera letu: Le naprej! S pomočjo božjo ne bo bistri glavi, pridnim rokara, vstrajnosti in poštenosti sreča nikdar dala slovesa. Tedaj: Le naprej! Vedno bolj naprej!