DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE Social Science Forum XXXVII / 96–97 / 2021 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE Social Science Forum XXXVII / 96–97 / 2021 Glavni urednici / Main editors Natalija Majsova in Tanja Oblak Crnic Gostujoci urednik številke 96–97 /Guest editor of issue 96–97 Marjan Hocevar Uredniški odbor / Editorial board Milica Antic Gaber (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Hajdeja Iglic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marko Lovec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marina Lukšic-Hacin (Znanstevno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti / Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts) Mateja Sedmak (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Ksenija Šabec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Iztok Šori (Mirovni inštitut / Peace Institute) Veronika Tašner (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Andreja Trdina (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Andreja Vezovnik (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Mednarodni uredniški odbor/International editorial board Maria Teresa Consoli (Univerza v Catanii / University of Catania) Gal Kirn (Univerza Humboldt v Berlinu / Humboldt University of Berlin) Jasmina Petrovic (Univerza v Nišu / University of Niš) Caroline Roth-Ebner (Univerza v Celovcu / University of Klagenfurt) Boris Ružic (Univerza na Reki / University of Rijeka) Julija Sardelic Winikoff (Univerza Victoria, Wellington / Victoria University, Wellington) Irina Souch (Univerza v Amsterdamu / University of Amsterdam) Marta Soler-Gallart (Univerza v Barceloni / University of Barcelona) Andelina Svircic Gotovac (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Liza Tsaliki (Univerza v Atenah / University of Athens) Uredniški svet/ Editorial council Nina Bandelj (Univerza Kalifornije / University of California) Chiara Bertone (Univerza vzhodnega Piemonta / University of East Piemont) Marjan Hocevar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Jana Javornik (Univerza v Leedsu / University of Leeds) Matic Kavcic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Tina Kogovšek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Roman Kuhar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Miran Lavric (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Blaž Lenarcic (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Vesna Leskošek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Sabina Mihelj (Univerza v Loughborough / Loughborough University) Brina Malnar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Katarina Prpic (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Sabrina P. Ramet (Norveška univerza za znanost in tehnologijo / Norweigan University of Science and Technology) Ana Tominc (Univerza kraljice Margarete v Edinburgu / Queen Margaret University Edinburg) Alenka Švab (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Boris Vezjak (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Anja Zalta (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Judit Takacs (Madžarska akademija znanosti / Hungarian Academy of Sciences) David Paternotte (Svobodna univerza v Bruslju / Free University of Brussels – ULB) Tehnicna urednica / Technical editor: Jasmina Šepetavc, technicalDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Urednik recenzij knjig / Reviews editor: Klemen Ploštajner, bookrevDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Jezikovno svetovanje / Language editors: Nataša Hribar, Tina Lengar Verovnik, Murray Bales Spletni urednik / Web editor: Igor Jurekovic Bibliografska obdelava / Bibliographical classification of articles: Janez Jug Oblikovanje / Design: Tina Cotic Prelom / Text design and Typeset: Polonca Mesec Kurdija Tisk / Print: Birografika BORI, Ljubljana Naklada / Number of copies printed: 320 Naslov uredništva / Editors’ postal address: Revija Družboslovne razprave / Social Science Forum Journal Tanja Oblak Crnic in Natalija Majsova Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5, SI-1000 Ljubljana Elektronska pošta / e-mail: editorDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Spletna stran / Internet: https://www.sociolosko-drustvo.si/druzboslovne-razprave/ Revijo sofinancira / The Journal is sponsored by: Izid publikacije je financno podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje strokovnih in znanstvenih publikacij / The Slovenian Research Agency’s scheme for funding expert and scientific publications. Letna narocnina (3 številke) / Annual subscription (3 issues): individualna narocnina / individual rate: 25 EUR; za organizacije / institutional rate: 50 EUR; za študente in brezposelne / students and unemployed discount rate: 16 EUR; cena posameznega izvoda / single issue rate: 16 EUR. Za clane Slovenskega sociološkega društva je narocnina vkljucena v društveno clanarino. / The annual Slovenian Sociological Association membership fee includes the journal’s annual subscription rate. Družboslovne razprave je mogoce narociti na naslovu uredništva ali na spletni strani revije. / Subscription requests can be sent to the editors’ postal address. Ce želite prekiniti narocniško razmerje, nam to sporocite najkasneje do 15. decembra. / If you decite to cancel the subscription, please write to editors‘ postal address by 15th of December. Druz.boslovne razprave so abstrahirane ali indeksirane v / Druz.boslovne razprave is abstracted or indexed in: CEEOL (Central and Eastern European Online Library), COBIB.SI, CSA (Cambridge Scientific Abstracts): • CSA Worldwide Political Science Abstracts • CSA Social Services Abstratcs • Sociological Abstracts (Online), EBSCOhost • Current Abstracts • Political Science Complete • SocINDEX • SocINDEX with Full Text • TOC Premier, OCLC • Scopus• Sociological Abstracts (Online) • DOAJ (Directory of Open Access Journals) • Ulrich’s Web • De Gruyter • dLib Uredniška politika: Družboslovne razprave so revija, ki objavlja kolegialno recenzirane znanstvene clanke in recenzije knjig. V recenzijski postopke sprejema clanke v slovenšcini in anglešcini s podrocja sociologije, komunikologije, politologije in kulturologije ter tem raziskovalnim podrocjem bližnjih družboslovnih disciplin. Pri izboru clankov za objavo se upošteva njihova raziskovalna inovativnost ter aktualnost glede na trende v znanstveni skupnosti, v kateri je revija zasidrana. V teoretskem in metodološkem pogledu je revija pluralisticno naravnana, posebno skrb pa posveca utrjevanju slovenske družboslovne terminologije. Editorial policy: Družboslovne razprave is a peer reviewed journal which publishes papers and book reviews. Contributions are invited in fields of sociology, media studies, political science, cultural studies and other studies which are close to these fields. The published contributions should display high level of research originality and address the themes which seem relevant to the scientific communities in which the journal is grounded. Both in theoretical and methodological respects the journal stands for pluralism. KAZALO TABLE OF CONTENTS UVOD INTRODUCTION POZDRAV NOVE UREDNIŠKE EKIPE / GREETINGS FROM THE NEW EDITORIAL TEAM Tanja Oblak Crnic, Natalija Majsova, Klemen Ploštajner, Jasmina Šepetavc in Igor Jurekovic 9 UVODNIK V TEMATSKO ŠTEVILKO Marjan Hocevar 15 CLANKI ARTICLES POGLED NA EPIDEMIJO COVID-19 Z VIDIKA MEDPANOŽNIH RAZLIK V DESTANDARDIZACIJI IN NESTABILNOSTI ZAPOSLOVANJA V SLOVENIJI / A View on the Covid-19 Epidemic from the Perspective of Intersectoral Differences in Destandardisation and Employment Instability in Slovenia Jožica Cehovin Zajc, Branko Bembic 21 CAS NE TECE ZA VSE ENAKO: ŽENSKE, KI ŽIVIJO SAME, NJIHOVO DOŽIVLJANJE EPIDEMIJE COVID-19 IN SPOPRIJEMANJE Z NJO / Time Does Not Pass the Same for Everyone: Solo-Living Women, Their Experiences of and Strategies for Coping with the COVID-19 Epidemic Nina Perger, Blanka Tivadar, Tanja Kamin 51 CAS PANDEMIJE IN IZZIVI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI IN PO SVETU / The Pandemic and Challenges to Social Work Practice in Slovenia and Worldwide Ana M. Sobocan 79 PROCES RAZVOJA NOVE VARNE »NORMALNOSTI« V (ZOBO)ZDRAVSTVU Z VIDIKA INTEGRIRANEGA (INDIVIDUALNEGA IN SISTEMSKEGA) ODZIVA NA EPIDEMIJO COVID-19: ŠTUDIJA PRIMERA / The Process of Developing a New Safe “Normal“ in (Dental) Healthcare in Terms of an Integrated (Individual and Systemic) Response to the Covid-19 Epidemic: A Case Study Vesna Zupancic 99 SOCIOLOGIJA NESREC IN COVID-19 / Sociology of Disasters and COVID-19 Maruša Špitalar, Marjan Hocevar 121 »VSAKOMUR GLEDE NA SVOJ PRISPEVEK«? PONOVEN PREMISLEK O TEZI LOCEVANJA PRODUKTIVNOSTI OD PLAC / “To each according to his contribution?“: Rethinking the wage–productivity decoupling thesis Minea Rutar 143 K RAZUMEVANJU NOTRANJEGA DIALOGA IN METAREFLEKSIVNOSTI PRI MLADIH V SLOVENIJI / Towards an Understanding of the Internal Conversation and Metareflexivity of Slovenian Youth Tea Golob, Matej Makarovic 165 THE SPECIFICS AND COMPLEXITY OF EU PUBLIC DIPLOMACY / Specificnosti in kompleksnost javne diplomacije EU Hasan Saliu 189 LAGATI KOT TRUMP: RES GOVORJENJE SPONTANE RESNICE? / Lying like Trump: Really Telling the Spontaneous Truth? Vlado Kotnik 209 RECENZIJE KNJIG BOOK REVIEWS Erving Goffman: Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf., 2019. Darja Tadic 235 Matjaž Uršic in Heide Imai: Creativity in Tokyo, Revitalizing a mature City. London: Palgrave Macmilan, 2020. Marjan Hocevar 238 Tomaž Mastnak: Crna internacionala: Vojna, veliki biznis in vpeljava neoliberalizma, I. zvezek. Ljubljana: Založba */cf, 2019. II. zvezek. Ljubljana: Založba */cf, 2019. Marko Hocevar 241 Raymond Williams: Dežela in mesto. Ljubljana: Studia humanitatis, 2019. Primož Medved 246 Clara Bradbury-Rance: Lesbian Cinema after Queer Theory. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2019. Jasmina Šepetavc 249 Patrick Schreiner: Podreditev kot svoboda. Življenje v neoliberalizmu. Ljubljana: Krtina, 2019. Nejc Slukan 252 UVOD INTRODUCTION POZDRAV NOVE UREDNIŠKE EKIPE Drage bralke, dragi bralci! Letos delo pri reviji Družboslovne razprave zacenjamo prenovljeni – z novo ekipo, novo podobo in novim imenom, zato smo se odlocili, da vas ob prvi številki na kratko nagovorimo in vam pojasnimo kljucne novosti. Od leta 2021 do leta 2023 bomo za urednikovanje v ožjem uredniškem odboru skrbeli glavni urednici Natalija Majsova in Tanja Oblak Crnic, tehnicna urednica Jasmina Šepetavc in urednik recenzij Klemen Ploštajner ter spletni ure­dnik Igor Jurekovic. Vodi nas skupna želja, da revijo vsebinsko še naprej polnijo kakovostni znanstveni prispevki temeljnih družboslovnih in sorodnih humanisticnih disciplin, ki na aktualen, znanstveno verodostojen in tematsko raznolik nacin s konceptualno in metodološko raznolikimi pristopi obravnavajo pereca družbena vprašanja. Poleg vsebinske pestrosti na ravni individualnih objav nameravamo tako kot doslej premišljeno in redno ponujati prostor tudi tematsko gledano ožje usmerje­nim številkam, ki z vnaprej dolocenim konceptualnim okvirom bodisi aktualizirajo družbene fenomene na posameznem podrocju bodisi se k specificno ožji temi in pripadajocim problemom približajo z razlicnih zornih kotov. Med takšne sodi tudi letošnja prva dvojna številka Družboslovnih razprav, ki pomeni most med dvema uredniškima mandatoma. Marjan Hocevar, glavni urednik v revije v obdobju 2018–2020, je v vlogi gostujocega urednika za pricujoco številko zbral vrsto prispevkov o družbeno-politicnih razsežnostih pandemije covida-19 in tako zaokrožil široko paleto tovrstnih refleksij, ki so zaznamovale Družbo­slovne razprave v letih 2020 in 2021. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da bo v vsakem letniku vsaj ena številka revije tematska. Vse zainteresirane potencialne gostujoce urednike tako vabimo, da morebitne predloge skupaj z okvirnim ca-sovnim nacrtom pošljete na uredništvo, ki enako kot doslej zbira prispevke tako v slovenskem kot angleškem jeziku. Revija Družboslovne razprave si namrec vse od sredine 90. let prejšnjega stoletja prizadeva delovati kot forum za znanstvene razprave, dostopne tako domaci kot mednarodni javnosti. A ce so redke prispevke v angleškem jeziku prvotno pisali predvsem domaci avtorji, beležimo za tematske številke praviloma vse vec objav tujih avtorjev. Visoka stopnja kohabitacije anglešcine in slovenšci­ne je dandanes že tako mocno usidrana v urednikovanje revije, da je prakticno normalizirana. A cetudi osnovne informacije o uredništvu, izdajatelju, kazalo s prispevki, izvlecki prispevkov, kljucne besede in številne druge podrobnosti ves cas izhajajo v obeh jezikih, anglešcini in slovenšcini, se mednarodna javnost na revijo še vedno naslavlja zgolj s slovenskim imenom Družboslovne razprave. Kot droben popravek te utecene prakse je uredniška ekipa v sodelovanju z vodstvom Slovenskega sociološkega društva nacrtno poiskala novo, angleško verzijo naslo­va revije. Tako se od te tocke dalje na naslovnici imenu Družboslovne razprave pridružuje še prevodna angleška razlicica imena, in sicer Social Science Forum, s katerim želimo še bolj neposredno nagovoriti prav tuje bralce in pisce. Prav tako bi radi k pripravi prispevkov spodbudili mlajše avtorje in avtorice, ki šele stopajo na znanstveno polje, a obenem sprico uveljavljenih standardov zahtevnosti naletijo na publicisticno zaporo, ki jih marsikdaj neupraviceno sili v soavtorstva z mentorji oz. drugimi bolj vešcimi pisci. Želimo si, da bi Družboslovne razprave ostale kriterijsko gledano še vedno visokozahteven, a obenem vendarle avtorsko bolj odprt in mlajšim sodelavcem bolj naklonjen publicisticni prostor, zato vabimo vse zainteresirane, da se z objavami obrnejo na uredništvo. Odprti smo tako za vsebinske premisleke kot za eksperimentiranje s formo in formati prispevkov. Še naprej si bomo prizadevali za cim višjo kakovost objavljenih besedil ter gojili konstruktivnost recenzentskih postopkov in drugih elementov uredniškega procesa; obenem pa se bomo trudili slediti novim trendom na po­drocju znanstvenega publiciranja. Med slednjimi ni zgolj interdisciplinarnost, ampak tudi dialoškost in aktivna izmenjava mnenj glede novih vsebin, na primer v obliki krajših, esejisticnih odzivov na clanke iz predhodne številke, »tokov«, ki lahko za leto ali dve popestrijo revijo s krajšimi tematskimi prispevki, manifesti in drugimi podobnimi intervencijami. Prenove si želimo tudi na podrocju urejanja recenzij znanstvenih monografij, ki jih bomo razvijali kot prostor dialoga med avtorji, tematskimi podrocji, teorijami, disciplinami in širšo javnostjo. Akademskih besedil ne razumemo kot zakljucene produkte, ampak kot del skupinskega procesa proizvajanja vednosti o družbi. Zato bomo spodbujali takšno pisanje recenzij, ki presega zgolj kriticizem ali le obnovo prebranega ter prispeva h globljemu razumevanju recenziranega dela in k njegovemu umešcanju v širše tokove družboslovne misli in družbene­ga dogajanja nasploh. Na podlagi takšnega razumevanja funkcij in namena recenzij bomo odprti tudi za nove pristope h krepitvi družboslovne razprave v obliki tematskih recenzentskih blokov. Ravno tako se bomo zavzemali za širšo branost recenzij in njihovo dostopnost splošno javnosti. Ker pa so recenzije tudi ena kljucnih vstopnih tock na polje znanosti, bomo še naprej vec prostora namenili objavam mlajših avtorjev in avtoric. Sprememba oz. bolje receno dodatek angleškega imena Social Science Forum je seveda zahtevala tudi rahlo oblikovalsko prenovo platnice. Po premisleku smo se v ožjem uredništvu nacrtno odlocili, da ostanemo v osnovi zvesti dosedanji vizualni podobi: tako smo unikatni vertikalni pasici s kratico DR dodali le še angleško razlicico okrajšanega imena SSF. S tem smo obstojeco prepoznavno in bralstvu že domaco vizualno podobo zgolj prevetrili. Drznili smo si poseci le v dosedanjo logiko barvnih shem, ki je predvidevala enotno enobarvno podla-go, na kateri se kontrastno barvno izostruje in menjuje le barva kratic v pasici. Namesto omenjene dosedanje logike bodo naslednje tri številke izmenjevale vnaprej doloceno barvno kombinacijo, kar bo prineslo nekaj dinamike in svežine, ne da bi zares izgubili dosedanji vizualni izgled revije. V letih 2021, 2022 in 2023 si bodo tako na platnicah sledile tri razlicne kombinacije sive, rožnate in bele barve, pri cemer zasnova platnice ohranja jasno kontinuiteto s tisto, ki ste je bili bralci in bralke vajeni v preteklih letih. Jezikovni duo revije Družboslovne razprave/Social Science Forum je na ta nacin postal trajneje integriran tako vsebinsko kot tudi vizualno. Za vse ideje, predloge in konkretne rešitve se toplo zahvaljujemo oblikovalki Tini Cotic. Prenova je doletela tudi premislek o sestavi in strukturi revijalnega uredniške­ga odbora, saj se zaradi visokega števila prispevkov, ki prihajajo v uredništvo, komunikacija med clani uredništva intenzivira. V pomoc ekipi pri usklajevanju in soodlocanju smo tako uvedli ožji domaci in mednarodni uredniški odbor revije, ki ga sestavljajo clani vseh treh javnih univerz in izbranih inštitutov v Sloveniji ter predstavniki razlicnih raziskovalnih in izobraževalnih institucij z relevantnih podrocij v Sloveniji in tujini. Poleg uredniškega odbora smo oblikovali še med-narodni uredniški svet, ki nam bo poleg izkušenj nekaterih dosedanjih glavnih urednikov revije omogocal stik še z mednarodno uveljavljenimi strokovnjaki znotraj ožje regije in tudi širše. In nazadnje: spletno podobo revije smo vkljucili v spletno stran Slovenskega sociološkega društva, ki je doživela privlacno spletno preobrazbo, zato smo v sodelovanju z omenjenim društvom ocenili, da bi se revija na tem mestu bolje pozicionirala in tudi navzven dosegala širšo strokovno javnost. Do revijalnih številk v novem uredniškem mandatu lahko tako odslej dostopate na naslovu www.sociolosko-drustvo.si/druzboslovne-razprave/. Tanja Oblak Crnic, Natalija Majsova, Klemen Ploštajner, Jasmina Šepetavc in Igor Jurekovic GREETINGS FROM THE NEW EDITORIAL TEAM Dear Reader, Družboslovnerazprave–SocialScienceForum is starting the year with a new team, new design, and new name. We believe that all of these changes deserve special mention and would like to present them in this brief editorial. The core of the editorial team responsible for the journal in 2021–2023 consists of the two main editors Natalija Majsova and Tanja Oblak Crnic, the technical editor Jasmina Šepetavc, the book review editor Klemen Ploštajner, and the web editor Igor Jurekovic. Together, we shall give our best to ensure the journal continues to feature high-quality academic contributions from the social sciences and humanities that address various pressing social issues with scientific rigour and rely on a palette of conceptually and methodologically different ap­proaches. Apart from encouraging thematic diversity among regular contributions, we will continue to publish special issues that focus on set topics, depart from a predefined conceptual framework, address social phenomena in a particular context, or tackle a narrow problem/topic from various perspectives. This year’s inaugural double issue falls within the latter. Conceived by the journal’s main editor in 2018–2020 and the guest editor of the current issue Marjan Hocevar, it is also a bridge between two editorial mandates. The current issue features a set of contributions that reflect on different socio-political dimensions of the Covid-19 pandemic, rounding off the extensive series of similar contributions that featured in Družboslovnerazpravein 2020. We intend to publish at least one special issue per year. We hereby invite all interested potential guest editors to contact us with special-issue proposals written in Slovenian or English, or a mix of them, as well as tentative timelines. Ever since the 1990s, Družboslovnerazpravehas attempted to provide an academic discussion forum accessible to both Slovenian and international readers. While contributions in English were at first relatively scarce, typically written by Slovenian authors for the special issues, we are happy to note a surge in international submissions in the past few years. In fact, the editing process that characterises the journal today is strongly shaped by the notable presence of both Slovenian and English languages. Basic information about the edito­rial board and the publisher, the titles and abstracts of the contributions along with other small details have been available in these two languages for years. Having noticed the discrepancy between this bilingual impetus and the obvious Slovenian-sounding “Družboslovne razprave”, we decided to take another step to make the journal even more accessible to an international audience. After extensive discussions with the journal’s co-founder, the Slovenian Sociological Association, the title Social Science Forum was chosen as the preferred English translation of the Slovenian wording. It is hoped that this title will help by more effectively attracting more international readers and contributors. Further, we wish to use this opportunity to encourage early-career scholars to submit their works to Social Science Forum – a journal that applies rigorous academic standards, yet does not pose publication obstacles that discriminate against less established authors, for instance by requiring them to co-publish their work with senior colleagues or dissertation advisors. We wish to ensure that Social Science Forum remains a publication open to authors of various levels of seniority, and encourage everyone interested in publishing with us to contact the editors directly. We are open to new ideas with respect to both content and form. Our ambition is to nurture and strive to constantly improve the quality of the publication, the constructiveness of the review procedures, and other elements of the editorial process. At the same time, we intend to avidly follow new trends in the academic publishing world; apart from interdisciplinarity, these include dialogue and active exchanges on relevant topics. In the framework of Social Science Forum, we encourage such exchanges in a range of forms, from short essays that respond to articles in previous issues to topic-oriented “streams” that may periodically enrich the journal with short topical contributions, manifestos and other similar interventions. We are also looking forward to making some changes in our book review section. We wish to develop this space as a dialogical platform that brings to­gether authors, themes, disciplines, theories, and the broader interested public. Accordingly, we want to encourage everyone involved to consider academic texts as forming part of a common process of generating knowledge about a society, rather than as hermetically sealed finite entities. We therefore encourage book reviews that move beyond criticism or synthesis of the materials at hand and, instead, ensure a deeper understanding of the work under review in particular, and social phenomena in general. In line with this understanding of the functions and aims of book reviews, we are open to novel approaches intended to develop social-scientific discussion, for instance to thematic clusters of reviews. We will simultaneously work toward making our book review section more visible to the general public. Finally, bearing in mind that reviewing academic monographs is an important practice for early-career authors still finding their way in academic publishing, we encourage junior scholars in particular to contribute to this section. We believe that changes on the inside should be shown on the outside. Introducing Social Science Forum as the English translation of Družboslovne razprave inevita­bly required the journal’s design to be adjusted. After careful consideration, the editorial team decided to opt for only modest alterations to the journal’s cover, familiar to generations of readers. Apart from adding the English translation of the title to the cover page, we integrated the English acronym of the title (SSF) to create a unique vertical banner, previously based on the D and R of Družboslovne razprave. We also slightly altered the colour matrix of the journal’s cover, ex­panding it from two to three elements. Instead of a single background colour and colourful fonts for the banner and title, we have transitioned to a refreshing and more dynamic solution, where each new year brings a new combination of three preselected colours. In 2021, 2022 and 2023, readers will therefore see three different combinations of grey, white and pink, while the cover’s basic design is clearly continuing with the traditional one. These small changes symbolise the long-lasting integration of Družboslovne razprave and Social Science Forum, a duo we hope to maintain on the levels of both design and content. We warmly thank the helpful graphic designer Tina Cotic, whose ideas, suggestions and design solutions have been key to the journal’s visual transformation. Certain changes have also occurred in the composition and structure of the editorial board. These have been due for a while and reflect the surge in sub­missions the journal has experienced in the past few years. More submissions mean more intense communication with various board members. This led us to refine the structure of the extensive editorial board, designating a local and a Slovenian team of editorial board members, comprising representatives of all three Slovenian public universities and a selection of research institutes and other stakeholders, as well as representatives of foreign research and higher education institutions with relevant expertise. In addition, we have established an international editorial council made up of certain former main editors of Social Science Forum and internationally acclaimed scholars who represent relevant disciplines in our region and beyond. Last but not least: the journal’s webpage has been integrated into the website of the Slovenian Sociological Association, which recently saw several exciting updates. We hope this new home will add to the journal’s visibility and help it more effectively reach its target audiences and the general public. You can now access and follow us at: www.sociolosko-drustvo.si/druzboslovne-razprave/. Tanja Oblak Crnic, Natalija Majsova, Klemen Ploštajner, Jasmina Šepetavc, and Igor Jurekovic Marjan Hocevar, gostujoci urednik UVODNIK V TEMATSKO ŠTEVILKO Pred nami je nova dvojna številka Družboslovnih razprav. Objavljamo drugi del tematskih prispevkov o pojavu, ki je za daljši cas preusmeril naše raziskovalne in publicisticne prioritete. Ob tem objavljamo tudi štiri prispevke iz »rednega dotoka«. V uredniškem zapisu ob izdaji prvega dela prispevkov sem na podlagi pre­gleda kljucnih baz podatkov podal preliminarno (kriticno) refleksijo naslavljanja pandemije covida-19 v svetovni periodicni publicistiki v letu 2020. Bolj kot na predvidljivo številcnost objav sem se osredotocil na »fenomenologijo hitrosti« v postopkih objavljanja. Takšna praksa pušca znacilne publicisticne odtise. Ena od ocitnih lastnosti, ki sem jo problematiziral, je tudi pospešek pri opušcanju nacela periodicnosti v znanstvenem publiciranju, ki ga spremlja ugašanje fizic­nega tiskanja revij. Sodec po najnovejših objavah se zdi, da gre za tematiko, ki je raziskovalno zanimiva tudi sama zase. Založbe in uredniki revij so se v pospešku »instantnosti« razlicno organizirali, tudi v odvisnosti od institucionalnih in financnih aranžmajev. Nekateri v tekmovalni vnemi tvegajo rahljanje postop­kovne rigoroznosti, zlasti recenzentske. Podobe nekaterih revij so spremenjene do nerazpoznavnosti in bolj spominjajo na spletne novicarske portale kot na znanstvene revije. Temeljitejše ocene takšne preobrazbe bodo mogoce v daljši casovni perspektivi. Se pa že sedaj (v letu 2021) pojavljajo tako scientometricne analize dosedanjega korpusa »kovidnih« objav kot analiticni poizkusi obravnav »dolgega kovida« v znanstveni publicistiki. Za mnoge, tudi za avtorje/ice clan-kov, pandemija covida-19 poudarjeno nakazuje, da je vztrajanje pri tiskanju in periodicni naravi revij zastarelo, nostalgicno, potratno in predvsem zamudno. Že sedaj je jasno, da bi bilo nasprotovanje takšnim oznacbam jalovo. Morda pa je pri tem le treba ohraniti nekaj »metodicnega dvoma«. Avtorji in avtorice, ki so objavo svojega clanka v Družboslovnih razpravah docakali z zamikom, v novem koledarskem letu, ceprav so vsi svoje prispevke oddali v predvidenem roku, tj. do oktobra 2020, so lahko upraviceno nejevoljni, ker nismo vsem omogocili socasne objave. Zavedam se, da je zaradi neobjave z letnico 2020 pri kom lahko šlo celo za nepricakovane in konkretne zadrege pri obracunavanju nacrtovane letne produktivnosti. Iz uvodnega odstavka je mogoce razbrati namige o uredniških dilemah in odlocitvah v letu 2020, ki zadevajo tudi nas. V uredništvo so v drugi polovici leta 2020 dotekali tudi kakovostni clanki z »nenujnimi« vsebinami. Razmislek, da se kljub posebnim razmeram ne odrece­mo osnovnim merilom in postopkom znanstvenega periodicnega publiciranja, je utemeljen na odgovornosti in ohranjanju integritete raziskovalnega cikla, ki vkljucuje cimprejšnjo evalvacijo in diseminacijo izsledkov ter znanja nasploh. V nadaljevanju najprej na kratko predstavljam pet tematskih clankov v tej drugi izdaji, nato pa še štiri clanke iz »rednega dotoka«. Skupna tocka vseh petih clankov je obravnava razlicnih vidikov družbene neenakosti, ki jih je pandemija covida-19 pospešila, poudarila ali »razgalila«. Problematiko upada zaposlovanja in zaposlenosti po panogah, vkljucno s pre­karizacijo v prvem valu epidemije covida-19, obravnavata Jožica Cehovin Zajc in Branko Bembic. Z interpretacijo vec razlicnih agregiranih podatkov preverjata uporabnost razlicnih konceptov destandardizacije in segmentacije zaposlovanja. Med drugim ugotavljata pricakovano najmocnejši upad zaposlitev v storitvenih panogah, kjer je vec nestandardnih (npr. zacasnih, obcasnih) oblik zaposlovanja, pri tem pa izpostavita študente. Zanimiva je tudi njuna analiza ravnanja in strategij akterjev (države, sindikatov, podjetij), zlasti v okviru segmentacije trga delovne sile. Nina Perger, Blanka Tivadar in Tanja Kamin so preucevale doživljanje žensk, ki so v obdobju epidemije živele same. Analiza strategij spoprijemanja s spremembami vsakdanjega življenja v posebnih okolišcinah je pokazala, da je bila za to druž­beno skupino najbolj obremenilna dediferenciacija casovno-prostorskih ritmov, izražena s »prisilnim« združevanjem zasebne in javne sfere. Avtorice ugotavljajo, da so bile glede na njihovo doživljanje najizraziteje prizadete mlajše ženske. Kot je sicer znacilno za znatnejši del socioloških obravnav pandemije, tudi avtorice tega prispevka utemeljujejo neustrezno rabo pojma socialna razdalja, ki je v re-snici fizicna. Ana M. Sobocan se ukvarja z eticno prakso socialnega dela v casu pandemije covida-19. Na podlagi spletne ankete na manjšem vzorcu socialnih delavk preuci odgovore respondentk na vprašanje, kakšni so njihovi strokovni dvomi oz. kako težavno je pri njihovem delu odlocanje za pravilno ravnanje v izrednih razmerah. Ugotavlja, da se z izkušnjami s pandemijo odpirajo vprašanja in dileme o nacinu nudenja storitev socialnega dela, vzporedno s potrebo o naslavljanju politike za prevetritev sistema socialnih transferjev, ko se poglablja neenakost v družbi. Vesna Zupancic predstavi rezultate kvalitativne raziskave o odpornosti slovenskega zdravstvenega sistema na primeru zobozdravstva ob izpostavljenosti v izrednih razmerah, kakršne so ob epidemiji covida-19. Avtorica ugotavlja, da se konceptualne opredelitve odpornosti in tveganja teh sistemov sicer razlikujejo, vsem pa je skupno poudarjanje funkcionalne vzdržljivosti in univerzalne javne dostopnosti do zobozdravstvenih storitev ob spremembah (šokih). Poudarja nujno vzpostavitev pogojev za integriran organizacijski pristop k tveganjem in odzivom, ko se šoki pojavijo, s strani vseh deležnikov (politike, stroke, uporabnikov). Maruša Špitalar in Marjan Hocevar s konceptualno podlago teorije nesrec preucujeta ranljivost populacije in institucij ob spremenjeni, nelinearni družbeni dinamiki pri naravnih nesrecah. Epidemijo covida-19, ki je v kratkem casu pridobila globalne razsežnosti, soocita z obravnavami klasicnih naravnih nesrec. V primerjalno analizo vkljucita primer poplav z indikatorji nevarnosti, škode, ranljivosti in izpostavljenosti. Ugotavljata, da so poleg podobnosti tudi nekatere kljucne razlike med tipoma dogodkov, zato se ti indikatorji razlicno »obnašajo«. Bistvena je casovno-prostor-ska kontekstualizacija pojava, tj. njegovega razlicnega obsega v geografskem prostoru, in stopnje predvidljivosti oz. opredeljivosti trajanja. Avtorji in avtorice se v izrednih razmerah ukvarjajo tudi s svojimi rednimi raz­iskovalnimi temami. Minea Rutar obravnava razlicne pristope pri pojasnjevanju narašcanja dohodkovne neenakosti oz. stagniranja dohodkov nekaterih skupin delavcev v Združenih državah Amerike. Izhaja iz predpostavke o razlicnih politic­nih (progresivnih in konservativnih) pogledih na razmerje med produktivnostjo in placami, ki nimajo nic skupnega z ustreznostjo posamicnih teorij. Njena osnovna ugotovitev je, da teorije, ki dohodkovno neenakost pojasnjujejo z neustreznim razmerjem med delom in kapitalom, ter tiste, ki dohodkovno prikrajšanost pripi­sujejo razlikam v naravi vrednotenja dolocenih del, niso nasprotujoce, temvec dopolnjujoce. Tea Golob in Matej Makarovic se lotevata problematike samore­fleksivnosti pri mladih v Sloveniji. Njuna analiticna podlaga je sociološka teorija kriticnega realizma, ki metarefleksivnost razume v razmerju med avtonomnim delovanjem posameznika in družbenim okoljem. S kvalitativnim raziskovalnim pristopom spletnega anketiranja in semanticne analize biografskih pogovorov (intervjujev) razkrivata razlicne nacine soocanja mladih s strukturnimi izzivi, ki oblikujejo njihove življenjske poti in identitete. Hasan Saliu primerjalno preucu­je mehanizme krepitve mednarodne podobe držav z distinktivno vlogo javnih diplomacij Evropske unije in Združenih držav Amerike. Avtor ugotavlja, da EU in ZDA navzven izkazujeta izrazito razlicne vrednotne orientacije. Medtem ko so kljucne vrednotne usmeritve ZDA jasne v svoji homogeni in poenostavljeni prepoznavnosti, se mora EU kot kompleksna skupnost nacionalnih držav zana­šati na privlacnost notranje vrednotne heterogenosti. Prispevek Vlada Kotnika združuje privlacen esejisticni (pripovedovalni) slog z rigorozno analiticno (pojasnjevalno) presojo, ko obravnava prakse laganja in soocanja z njimi na primeru Donalda Trumpa. Razclenitev eticnih »sestavin« resnice in laži avtorju omogoca, da naposled svoje ugotovitve predstavi v obliki napotkov za osmi­šljanje in opolnomocenje aktivne rezistentne drže do laži in manipulacij. Bralci tega prispevka bodo morda zaznali smiselnost odmerjenega subjektivnega (pristranskega) pristopa, ki se mu v prid objektivnosti pri raziskovanju obicajno izogibamo. A ko tematiziramo laž, brez custev ne gre. CLANKI ARTICLES Izvirniznanstveniclani UDK 316.334.2:331.5:616.98:578.834-036.22(497.4)"2020" Joz.ica Cehovin Zajc, Branko Bembic POGLED NA EPIDEMIJO COVID-19 Z VIDIKA MEDPANOŽNIH RAZLIK V DESTANDARDIZACIJI IN NESTABILNOSTI ZAPOSLOVANJA V SLOVENIJI IZVLECEK V prispevku analizirava ucinke prvega vala epidemije covida-19 na zaposlovanje v Sloveniji v luci nekaterih teorij destandardizacije in segmentacije zaposlova­nja. Analizirala sva statisticne podatke, ukrepe in politike države ter strategije sindikatov pred in med epidemijo. Epidemija je povzrocila mocan upad zapo­slitev in najbolj prizadela delavce v nestandardnih oblikah (še zlasti študente in zaposlene za dolocen cas). Glede na padec prometa oz. obsega proizvodnje je bolj kot izvozno usmerjeno predelovalno industrijo prizadela nekatere storitvene panoge (npr. maloprodaja, izvoz), kjer manj vlagajo v vešcine zaposlenih; te so namrec v vecji meri ucinke šoka prevalile na delavstvo in državo. Ugotavljava tudi, da sindikati razcepov na trgu delovne sile niso poglabljali, medtem ko so segmentacijo krepile državne politike pred epidemijo in ukrepi med njo. KLJUCNE BESEDE: destandardizacija, segmentacija, nestabilnost zaposlovanja, covid-19, epidemija, Slovenija A View on the Covid-19 Epidemic from the Perspective of Intersectoral Differences in Destandardisation and Employment Instability in Slovenia ABSTRACT In this paper, we analyse effects of the first wave of the COVID-19 epidemic on employment in Slovenia in the light of some theories on the destandardisation and segmentation of employment. We consider statistical databases, state mea­sures and policies, along with union strategies before and during the epidemic. The epidemic has caused a sharp decline in employment and hit hardest those workers holding non-standard forms of employment (especially students and temporary workers). Given the decline in service turnover/production volume, particular service industries (e.g. retail, exports) have been more affected by export-oriented manufacturing that has invested less in employee skills and shifted the effects of the shock to labour and the state. We also note the trade unions have not deepened the splits in labour market divisions, while segmentation has been strengthened by both pre- and post-epidemic state policies. KEY WORDS: destandardisation, segmentation, employment instability, Covid-19 epidemic, Slovenia 1 Uvod1 Slovenijo je, tako kot vecino sveta, v prvi polovici leta 2020 prizadela epidemija covida-19. Ukrepi za zajezitev epidemije so povzrocili gospodarski šok, zato so se vlade, tudi slovenska, odzvale z ukrepi za pomoc zasebnemu sektorju gospodarstva za ohranjanje zaposlenosti in s socialnimi ukrepi. Namen tega prispevka je na podlagi analize statisticnih podatkov, vladnih ukrepov in sindikalnih strategij identificirati ucinke gospodarskega šoka ob prvem valu epidemije covida-19 na zaposlovanje v razlicnih oblikah zaposlitev in panogah ter jih analizirati s pomocjo razlicnih teorij destandardizacije zaposlovanja in segmentacije trga delovne sile. Pri tem želiva prouciti (1), kako so se podjetja in organizacije na podrocju zaposlovanja odzvali na gospodarski šok ob epidemiji, kakšne ukrepe je uporabila vlada in kakšna stališca so zagovarjali sindikati, ter (2) odzive podjetij v posameznih panogah prouciti v navezavi na pretekle, dolgorocnejše trende v nestabilnosti in destandardizaciji zaposlovanja, vladnih ukrepov in sindikalnih strategij. Odzive podjetij sva najprej opazovala glede na oblike zaposlitev. Ker je nestandardno zaposlovanje sektorsko mocno segmentirano2 (Cehovin Zajc in Breznik 2020; Bembic 2019), sva preverila stabilnost zaposlovanja glede na izvozno usmerjenost in izdatke za usposa­bljanje zaposlenih po panogah zasebnega sektorja. Z analizo ukrepov države in stališc sindikatov sva ugotavljala, ali ti akterji sektorske razcepe na podrocju zaposlovanja odpravljajo ali jih še dodatno poglabljajo. 1. Raziskava je nastala v okviru projekta SEGNED – Segmentacija nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji (J5-9335), ki ga financira ARRS. 2. To seveda ne pomeni, da so z vidika zaposlovanja panoge homogene. 2 Analiticni okvir Med razlagami, ki obravnavajo pritiske na družbene formacije v Evropi po razkroju povojnega »fordisticnega« režima akumulacije za zahodu in unicenju socialisticnih alternativ na vzhodu, izstopata dve vecji skupini teorij. Prva (npr. Streeck 1998; Höpner in Schäfer 2010; Glyn 2007) poudarja procese v okviru splošnega trenda »(neo)liberalizacije«, ki potekajo zadnjih nekaj desetletij. Veci­na teorij iz te skupine v ospredje postavlja okolišcine »globalizirane produkcije«, negativne oziroma tržne integracije gospodarstev ob odsotnosti enotnih socialnih standardov na nadnacionalni ravni (Scharpf 1996: 15), v katerih slabita moc in posledicno položaj organiziranega delavstva, krepi pa se položaj kapitala. Te teorije pogosto opozarjajo na sorodnost trendov, do katerih prihaja v vseh evropskih državah in ki v splošnem napovedujejo trend konvergence v smeri anglosaškega, liberalnega tipa kapitalizma (Höpner in Schäfer 2010; Streeck 1998). Drugo vecjo skupino predstavljajo teorije, ki se osredotocajo na raz-like med tipi kapitalizmov (Hall in Soskice 2001). Te teorije namesto splošne konvergence v smeri liberalnega modela kapitalizma v ospredje postavljajo akterje (zlasti podjetja), ki s svojimi specificnimi interesi in preferencami v zvezi z vešcinami delovne sile oblikujejo razlicne razvojne trajektorije posameznih gospodarstev (Hall in Soskice 2001; Thelen 2014). Namesto razrednih konfliktov poudarjajo razcepe znotraj razredov in medrazredna zavezništva, saj trdijo, da je dolocenim frakcijam kapitala v interesu ohranjanje institucionalnih oblik »koordiniranega kapitalizma« (npr. kolektivna pogajanja, stabilne zaposlitve ipd.), medtem ko drugim frakcijam bolj ustreza njihova odprava (Thelen 2014). V grobem sozvocju z orisano delitvijo je Thomas Prosser (2016) razdelil tudi teoretske pristope k narašcajoci prekarizaciji dela oziroma destandardizaciji zaposlovanja. Na eno stran je postavil teorije, ki se osredotocajo na strukturne procese, zlasti neoliberalno globalizacijo produkcije (npr. Kalleberg 2009; Glyn 2007), ki z vecjo ali manjšo silovitostjo zadenejo celotno delovno silo. Na drugi strani so teorije dualizacije, ki poudarjajo sposobnost posameznih akterjev, podjetij in skupin delavstva, da ohranjajo svoj položaj s preusmerja­njem strukturnih pritiskov na druge, »periferne« segmente delavstva (npr. Rueda 2007; Palier in Thelen 2010). Ce poenostavimo, medtem ko prva skupina teorij omogoca misliti razredna nasprotja, se druga bolje obnese pri razumevanju segmentacije zaposlovanja. V nadaljevanju prispevka z analizo ucinkov gospodarskega šoka ob epide­miji in ob upoštevanju sektorskih razlik v obsegu nestandardnega zaposlovanja preverjava teorije o ucinkih strukturnih pritiskov globalne konkurence na zapo­slovanje in teorije segmentacije, ki v ospredje postavljajo vešcine zaposlenih ter koalicije med segmenti kapitala in delavskimi organizacijami. Nato poskušava medsektorsko segmentacijo zaposlovanja v Sloveniji pojasniti s strukturnimi silami v okviru nove mednarodne delitve dela. 2.1 Oblike zaposlitve Najino izhodišce je, da šok, ki mu je bilo gospodarstvo izpostavljeno v prvem valu epidemije covid-19, ni prizadel vseh segmentov delavstva v enaki meri. Skladno s tem najprej analizirava razlicne oblike zaposlovanja in preveriva njihovo stabilnost v krizi, ki jo je povzrocila epidemija. Pri tem razlikujeva med standardno zaposlitvijo (za nedolocen cas s polnim delovnim casom neposre­dno pri delodajalcu) in nestandardnimi oblikami (vse druge, npr. za dolocen cas, s krajšim delovnim casom, prek agencij za posredovanje dela, študentsko delo, samozaposlovanje itd.). Najina prva teza meji na trivialnost, a jo, da bi se izognila morebitnim nejasnostim, vseeno eksplicirava: T1: Stabilnost zaposlitve v nestandardnih oblikah je bila v prvem valu epidemije covida-19 manjša kot v standardni obliki zaposlovanja. 2.2. Globalne verige vrednosti in izvozna usmerjenost panog Kombinacije razlicnih oblik in obseg nestandardnega zaposlovanja so sek­torsko specificne (glej Cehovin Zajc in Breznik 2020). Destandardizacijo zapo­slovanja in prekarizacijo dela literatura pogosto povezuje s t. i. globalizacijo produkcije, ki je ob drugih dejavnikih, kot so upad moci sindikatov, spremembe v politikah, tercializaciji itn., »spodbudila delodajalce, da so si prizadevali za bolj fleksibilne odnose z delavci« (Kalleberg 2009: 3). Po teh teorijah se prekarno delo širi s krepitvijo konkurence v okviru globalnih verig vrednosti ali globalnih produkcijskih mrež, kjer so velika podjetja v vlogi kupcev nenehno na lovu za dobavitelji, ki so sposobni ponuditi še nižjo ceno ob dani kakovosti bla­ga (Hewison 2016: 433–434; Kalleberg in Hewison 2013: 276). Raziskovalci globalnih verig vrednosti opozarjajo, da se dobaviteljska oziroma podizvajalska podjetja soocajo z dvojnim izzivom: zagotoviti morajo blago po nizkih cenah, ki pa mora zadostiti zahtevam po kakovosti. Stefanie Hürtgen (2019a: 223–224) ugotavlja, da podizvajalska podjetja, ki so soocena z zahtevami po hitrem pri­lagajanju obsega in vsebine proizvodnje, tveganja z agresivnimi strategijami fleksibilizacije in prekarizacije delovne sile prenašajo na zaposlene. Barrientos, Gereffi in Rossi (2010: 14–15) menijo, da spremembe v smeri kompleksnejših proizvodnih procesov zahtevajo stabilno in usposobljeno delovno silo, vendar neusmiljena tekma za zniževanje stroškov in povecevanje fleksibilnosti produkcije dobaviteljska podjetja sili v zniževanje socialnih in delavskih standardov, zato se zatekajo k segmentaciji delovne sile, tako da nekaterim delavcem zagotovijo dobro placane in stabilnejše zaposlitve, medtem ko vecina dela v nestandardnih, prekarnih zaposlitvah. Razvoj visokotehnoloških proizvodnih kompleksov tako ne prinaša socialnega napredka, ampak za vecino delavcev v globalnih verigah tudi v Evropi vecinoma prekarne zaposlitve in mezde, ki so pogosto še nižje od lokalnih standardov (Hürtgen 2019b). Za podjetja v Sloveniji je znacilno, da so mocno vkljucena v globalne verige vrednosti, v katere pa se vkljucujejo predvsem kot podizvajalci, in ne kot mocni kupci, ki lahko preostalim clenom v verigi narekujejo svoje pogoje. Ce si podjetja v Sloveniji v okviru globalnih verig vrednosti prizadevajo zagotoviti konkurencne prednosti z vzpostavljanjem fleksibilnega režima produkcije na transnacionalni ravni, pricakujeva, da bova najvec fleksibilnega in nestandardnega dela našla v najbolj internacionaliziranih panogah oziroma panogah, ki najvecji delež svojih prihodkov realizirajo na tujih trgih. Najina druga teza torej zadeva odnos med internacionalizacijo in stabilnostjo zaposlovanja: T2: V izvozno usmerjenih panogah je bilo med prvim valom epidemije covida-19 vec nestandardnega zaposlovanja, zaposlitve pa so bolj nestabilne kot v panogah, ki so v vecji meri usmerjene na domaci trg. 2.3 Specificne vešcine in vlaganje v usposabljanje zaposlenih Sodobne teorije segmentacije trga delovne sile opozarjajo, da v sektorju predelovane industrije, ki je najmocneje izpostavljena mednarodni konkurenci, zahteve kapitala po fleksibilizaciji zaposlovanja niso tako ostre kot v nekaterih storitvenih panogah, ki so usmerjene na domaci trg (Thelen 2014: 19). Strategije kapitala v izvozno usmerjenih segmentih predelovalne industrije po mnenju tega teoretskega toka temeljijo na tipu produkcije, ki pri delovni sili zahteva vešcine, ki so specificne za podjetje (Boyer 2014: 131–132), te pa je težko dobiti na trgu delovne sile. Zato imajo delavke in delavci v teh izvozno usmerjenih industrijskih panogah razmeroma mocan pogajalski položaj, njihove zaposlitve pa so raz­meroma stabilne. Na drugi strani naj bi poslovne strategije kapitala v storitvenih panogah, kakršni sta maloprodaja in gostinstvo, temeljile na razmeroma splošnih, prenosljivih vešcinah, kar podjetjem omogoca, da se spremembam v okolju hitro prilagajajo s spremembami v zaposlenosti (ibidem). Pricakovanja na podlagi opisanih teorij segmentacije trga delovne sile so ravno nasprotna najini prvi tezi – destandardizacijo zaposlovanja postavljajo predvsem v dolocene storitvene panoge, kjer prevladujejo osnovne splošne vešcine in so pretežno usmerjene na domaci trg. Glede na mocno industrijsko bazo, ki se je ohranila zlasti v kovinski in kemicni industriji, bi lahko podobne trende pricakovali tudi v Sloveniji. Skladno s tem postaviva naslednjo tezo: T3:Najbolj nestabilne so bile ob prvem valu epidemije covida-19 zaposlitve v panogah, v katerih so izdatki za usposabljanje zaposlenih nižji. 2.4 Medrazredne koalicije Vešcine, ki so specificne za podjetje, so težko prenosljive, zato so delavci v panogah predelovalne industrije interesno »nadpovprecno« vezani na svoja podjetja (Boyer 2014: 138; Stanojevic in Cehovin Zajc 2017: 161), kar tvori materialno podlago za medrazredne koalicije med delom in kapitalom, ki posredujejo pritiske iz mednarodnega okolja (Thelen 2012: 145–148; 2014: 11–18). Anke Hassel (2014) v svoji analizi institucionalnega razvoja Nemcije zato v ospredje postavi medrazredne koalicije med kapitalom in delom v izvozno usmerjenih segmentih predelovalne industrije, ki naj bi uresnicevali svoje interese na racun drugih segmentov delavstva. Opozarja, da so sindikati v jedru izvozne industrije sodelovali s kapitalom pri zašciti obstojecih institucij koordiniranega gospodarstva, ki varujejo naložbe v specificne vešcine (kolektivna pogajanja, sistem usposabljanja, stabilne zaposlitve itn.), a so hkrati na tihem podpirali izlocitev storitvenih dejavnosti (menz, varovanja, cišcenja), reze v socialno državo in liberalizacijo nestandardnega zaposlovanja, ki se uporablja pred­vsem v storitvenem sektorju (Hassel 2014: 65–73). Na ta nacin so si, opozarja Hassel, skupaj z relokacijo delov proizvodnje v Vzhodno Evropo in dogovori o zadrževanju rasti plac izvozna podjetja zagotovila stroškovno konkurencnost ob stabilizaciji zaposlovanja na racun fleksibilizacije periferije. Podobno Palier in Thelen (2010) ugotavljata, da so sindikati v osrednjih delih nemškega izvo­znega sektorja in francoskih »nacionalnih šampionih«, ki so nekoc predstavljali socialni model za celotno gospodarstvo, odstopili od svoje tradicionalne vloge in celo preprecevali sprejem univerzalnih ukrepov (npr. nasprotovanje uvedbi minimalne place v Nemciji; tiha podpora liberalizaciji nestandardnega zaposlo­vanja v Nemciji in Franciji), ki bi koristili drugim skupinam delavstva v slabšem pogajalskem položaju. Skladno z opisanimi teorijami, ki obravnavajo ravnanje sindikatov, sva obli­kovala cetrto tezo: T4:Sindikati predelovalne industrije šcitijo delavstvo v »jedrnih« panogah izvozne­ga sektorja ter podpirajo ukrepe fleksibilizacije nestandardnega zaposlovanja in rahljanja delavskih standardov, kar gre predvsem na škodo delavcem v prekarnih panogah, ki jih ne šcitijo specificne vešcine. 2.5 Segmentacija nacionalnega trga delovne sile v okviru mednarodne delitve dela Sindikati niso edini akterji, ki lahko posredujejo pri prenašanju konkurencnih pritiskov iz mednarodnega okolja in tako vplivajo na sektorske vzorce fragmen­tacije delovne sile. Ce podjetja (individualni kapitali) na svetovnem trgu v odnose konkurence stopajo kot sestavni deli nacionalnih procesov akumulacije, na te odnose s svojimi politikami mocno vplivajo nacionalne države (Iigo-Carrera 2020: 48). Sodobne nacionalne države si zato prizadevajo zagotoviti vse po­trebne pogoje za konkurencnost (Boyer in Drache 1996: 3), saj kot zastopnice nacionalnih fragmentov celotnega družbenega kapitala poskušajo na ta nacin kar najbolj povecati obseg domacega procesa akumulacije (Iigo-Carrera 2020: 48). Proces akumulacije kapitala na nacionalnem obmocju je namrec kljucnega pomena za politicno stabilnost, saj je glavni vir dohodkov države in prebivalstva (Clarke 2000: 80). Domnevava, da poskušajo nacionalne države izboljšati svoj položaj v med-narodni delitvi dela. V tradicionalni mednarodni delitvi dela, kakršna je veljala približno do sedemdesetih let dvajsetega stoletja, so »podrejene« države igrale predsem vlogo dobaviteljic surovin ali trgov za produkcijo imperialisticnih sil (Magdoff 2003: 84–90). Z razvojem transportne in komunikacijske industrije pa so se vzpostavili pogoji za novo mednarodno delitev dela, v kateri je kapital industrijsko proizvodnjo razpršil po vsem svetu (Fröbel in dr. 1978). Ob tem prestrukturiranju proizvodnje na svetovni ravni si individualni kapitali prizade­vajo zagotoviti kar najbolj dobickonosno kombinacijo med relativnimi stroški in produktivnimi lastnostmi delovne sile, tako da maksimirajo presežno vrednost oziroma profite (Starosta 2016: 89). Ekspanzija in krcenje posameznih panog oziroma produkcijskih procesov na obmocju dolocene nacionalne države se tako odvija glede na ritem tehnoloških sprememb in relativnih stroškov ter uspo­sobljenosti delovne sile (Charnock in Starosta 2018: 337). Na podlagi opisanih študij sva pri oblikovanju pete teze domnevala, da si države, ce je njihova umestitev v mednarodno delitev dela odvisna od cene in kakovosti delovne sile, poskušajo ponuditi najkakovostnejšo delovno silo po naj­nižjih možnih cenah. Vendar tega ne morejo storiti niti z neposrednim napadom na proizvodne delavce s specificnimi vešcinami, od katerih so podjetja mocno odvisna. Lahko pa pritisnejo na standarde reprodukcije (mezde, delovne pogoje, oblike zaposlitve) dekvalificiranih delavcev v produkciji blaga in storitev, ki slu­žijo za reprodukcijo delovne sile (maloprodaje, gostinstva itn.) in na domacem tržišcu zagotavljajo storitve za kapital (varovanje, cišcenje). Zniževanje cene delovne sile podjetjem v teh panogah omogoca ohranjanje nizkih cen produk­cije ob normalnih profitih, kar ob danih realnih mezdah znižuje ceno delovne sile v izvoznih sektorjih. Prekarizacija dekvalificirane delovne sile v panogah, ki zagotavljajo storitve po nizkih cenah na domacem tržišcu, tako krepi stroškovno konkurencnost delovne sile kljucnih panog izvoznega sektorja in s tem ugodno vpliva na nacionalni proces akumulacije kapitala. Glede na strukturo slovenskega gospodarstva, ki je cedalje bolj odvisno od izvoza, se ta pristop zdi vsaj verjeten. Primeren je tudi glede na clanstvo Slovenije v EU, katere institucionalna arhitektura nacionalnim oblastem ne omogoca upo­rabe standardnih makroekonomskih politik oziroma jih pri tem mocno omejuje, države sili v nepretrgan proces interne devalvacije, saj lahko makroekonomsko prilagajanje izvajajo le z varcevalnimi ukrepi in politikami na strani ponudbe (Holman 2014). Varcevalni ukrepi, ki zmanjšujejo domace povpraševanje in zaostrujejo konkurencni boj na domacem trgu, ter politike deregulacije in fleksi­bilizacije pogojev dela v panogah, usmerjenih na domaci trg, se v tem okolju zdijo skorajda naraven odziv ekonomske politike. Naslednja teza, ki jo postaviva, je združljiva s teorijami, na katerih temelji teza T3, namesto medrazrednih koalicij iz T4 pa pricakujeva ukrepe za zniževanje cene nizkokvalificirane delovne sile na strani države kot kolektivnega zastopnika nacionalnega fragmenta celotnega družbenega kapitala: T5:Država s svojimi ukrepi konkurencnost v strateških izvoznih sektorjih zago­ tavlja tako, da hkrati fleksibilizira in deregulira pogoje dela v panogah, ki neposredno vplivajo na ceno delovne sile. 3 Metode Za preverjanje postavljenih tez sva uporabila razlicne statisticne podatke ter analizo ukrepov, vladnih politik in aktivnosti socialnih partnerjev/sindikatov. Prvo tezo (o vecji nestabilnosti v nestandardnih oblikah dela) sva preverjala s statisticno analizo mikropodatkov ankete Aktivno in neaktivno prebivalstvo (ANP) o spremembah nestandardnega zaposlovanja. Pri tem sva za kontekstualizacijo analizirala zaposlovanje od leta 2005 do 2019 na letni ravni, za oris neposre­dnih ucinkov epidemije covida-19 na stabilnost zaposlovanja pa sva uporabila podatke za prvi dve cetrtletji leta 2020. Letni in cetrtletni podatki medsebojno sicer niso povsem primerljivi, saj slednji zanemarjajo sezonski vpliv, a ker je za drugo cetrtletje obicajen porast zaposlovanja, lahko morebitne meritve upada zaposlovanja pripišemo neposredni posledici epidemije. Drugo tezo (o vecji nestabilnosti in destandardizaciji v izvozno umerjenih panogah) sva preverjala z uporabo podatkov o deležu cistih prihodkov od prodaje na tujem trgu za leto 2018 (Povšnar in dr. 2019), anketnih podatkov ANP o nestandardnem zaposlovanju po panogah za referencno leto 2018 in spremembo zaposlenosti po panogah v drugem cetrtletju leta 2020 glede na prvo cetrtletje iz registrskih podatkov SRDAP. Obravnavala sva le panoge zaseb­nega sektorja, za katere imava podatke o izvozni usmerjenosti. Pomanjkljivost tega indikatorja (usmerjenost v izvoz) kaže na internacionalizacijo panog, ne pove pa natancno, kakšna je njihova vpetost v mednarodne verige vrednosti, kar bi bolje ujela z opazovanjem domace dodane vrednosti, vsebovane v tu­jem izvozu, izražene kot delež domacega izvoza. Za preprosto spremenljivko deleža prihodkov, realiziranih na tujih trgih, sva se odlocila, ker naju zanima internacionalizacija, in ne le vpetost v mednarodne verige. Da bi bili podatki ucinka gospodarskega šoka sektorju medsebojno pri­merljivi po sektorjih, sva jih relativizirala z izracunom koeficienta nestabilnosti zaposlovanja,3 ki meri odstotno spremembo obsega zaposlenosti po panogah glede na odstotno spremembo obsega storitev oz. proizvodnje. Višje vrednosti koeficienta nestabilnosti zaposlovanja pomenijo vecjo nestabilnost zaposlova­nja, negativne vrednosti pa pomenijo, da se je obseg zaposlenosti spreminjal v drugo smer kot obseg storitev oziroma proizvodnje. Tretjo tezo, tj. o povezavi stabilnosti zaposlovanja z vešcinami zaposlenih, sva preverjala s podatki o višini izdatkov za usposabljanje v podjetjih na zapo­slenega po posameznih panogah (Continuing vocational training survey – CVTS) in z že omenjenim koeficientom nestabilnosti zaposlovanja. Cetrto tezo o medrazrednih koalicijah sva ocenila s pregledom sindikalnih politik v preteklem desetletju in ukrepov, ki so bili usklajeni na tripartitni ravni v obdobju prvega vala epidemije. Peta teza temelji na kombinaciji sodobnih teorij nove mednarodne delitve dela (Starosta 2016; Iigo-Carrera 2020) in tretje teze, zato sva jo preverjala na podlagi pregleda vladnih politik in pri tem upoštevala rezultate iz tretje teze. 4 Rezultati V prvem valu epidemije covida-19 je prišlo do precejšnjega upada celo­tne zaposlenosti v Sloveniji. Število delovno aktivnih se je v drugem cetrtletju leta 2020 glede na predhodno cetrtletje z 982,1 zmanjšalo na 968,0 tisoc; 3. Imenovanje sva prevzela po ekonomisticnem žargonu, kjer bi ta indikator – po zgledu koeficienta elasticnosti povpraševanja – lahko imenovali koeficient elasticnosti zapo­slenosti. povprecna registrirana brezposelnost se je z 78,4 povecala na 89,5 tisoc4. Ce upoštevamo podatek, da so podjetja v aprilu 2020 izkoristila protikoronski ukrep vlade delno povracilo nadomestila place za skoraj 176,5 tisoc zaposlenih na cakanju, ki jim zaradi višje sile (epidemije covida-19) podjetja niso mogla zagotoviti dela, lahko že v izhodišcu prispevka ugotoviva, da je epidemija že v svojem zgodnjem zacetku drasticno zarezala v trg delovne sile in zahtevala državno intervencijo izjemnega obsega. Podatki iz prejšnjih let kažejo, da v obdobjih gospodarske rasti v drugem cetrtletju navadno ne prihaja do zmanj­ševanja celotne zaposlenosti, zato je upad zaposlovanja nedvoumno posledica prvih neposrednih ucinkov epidemije covida-19. Brez ukrepov za ohranjanje zaposlenosti bi bil ta gotovo še neprimerno vecji. 4.1 Oblike zaposlitve Rezultati, predstavljeni v nadaljevanju, potrjujejo prvo tezo, da je do upada zaposlenosti prišlo predvsem na racun zmanjšanja števila delavcev v nestan­dardnih oblikah zaposlitve. Standardno zaposlovanje, zaposlovanje za polni delovni cas in za nedolocen cas, je v gospodarski recesiji upadalo do leta 2014, ko se je trend obrnil, in se nato povecevalo vse do leta 2019, ko je doseglo predkrizno raven, tj. okoli 70 % delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji. V prvih dveh cetrtletjih leta 2020, ko smo bili sooceni s prvim valom epidemije covida-19, se je število standardno zaposlenih še naprej povecevalo, poveceval pa se je tudi delež te oblike za­poslovanja, saj je število vseh drugih, torej nestandardnih oblik zaposlovanja v casu epidemije upadlo. Zaposlovanje za dolocen cas je od leta 2005 konstantno predstavljalo pri­bližno desetino delovno aktivne populacije, od leta 2018 pa upada tako število kot delež zaposlenih v tej obliki, kar lahko vsaj delno pojasnimo z umirjanjem gospodarske rasti. To obliko zaposlovanja podjetja pogosto uporabljajo namesto instituta poskusnega dela, toda reforma leta 2013 je omejila veriženje zaposlo­vanja za dolocen delovni cas za dano delovno mesto. Zato domnevava, da se je pocasnejša rast novih zaposlitev najprej odrazila na krcenju števila zaposlenih za dolocen cas, ki se je zaradi omejitve veriženja delno prelivalo v zaposlitve za nedolocen cas. V casu covid krize se je število zaposlitev za dolocen cas mocno zmanjšalo – kar za 14 tisoc oz. za približno 20 %. Za tako globokim padcem 4. V besedilu prispevka številke zapisujeva z tocnimi številkami, ko se navezujeva na na­tancne podatke (npr. registrski podatki), in z uporabo besede »tisoc«, ko obravnavava na 1000 zaokrožene ocene (npr. anketni podatki ali ko so podrobnejši podatki na voljo v priloženi tabeli). najverjetneje tici drugacna logika: domnevava, da podjetja v krizi pogodb za dolocen cas preprosto niso podaljševala. Drugace povedano, mocan (ceprav ne nepricakovan) upad števila zaposlenih za dolocen cas v krizi kaže, da so to obliko podjetja izrabila za hitro prilagajanje zaposlenosti obsegu poslovanja. Zaposlovanje s krajšim delovnim casom se je od leta 2005, ko je s približno 23 tisocimi zaposlenimi predstavljalo okoli 2,5 % delovno aktivnih, do leta 2019 skorajda podvojilo na 46,2 tisoc. V prvih dveh cetrtletjih leta 2020 se je po anketnih podatkih ANP povecalo za približno 500 zaposlenih. Po podatkih ZRZS pa se je tovrstno zaposlovanje zaradi epidemije mocno okrepilo. Junija 2020 je bilo namrec obracunanih/izplacanih 19,2 tisoc subvencij za skrajšanje polnega delovnega casa 3,3 tisoc podjetjem v Sloveniji. Agencijsko delo je skozi leta precej nihalo, v splošnem pa se je gibalo med 1 in 2 odstotkoma delovno aktivne populacije oz. med 6 in 17 tisoc delavcev. Anketni podatki kažejo na znižanje števila agencijskih delavcev za tretjino, s 13 tisoc v prvem na 9 tisoc v drugem cetrtletju. Toda anketni podatki pri nižjih vrednostih niso zanesljivi, kar potrjujejo tudi registrski podatki za zaposlovalne dejavnosti (N78), ki kažejo manjši upad: mesecno je bilo v povprecju v tej panogi v prvem cetrtletju leta 2020 zaposlenih okoli 13,5 tisoc, v drugem pa okoli 12 tisoc (SURS, SRDAP), torej dobrih 11 odstotkov manj. Samozaposlovanje je oblika zaposlitve, ki tveganja v zvezi z varnostjo za­poslitve prelaga neposredno na posameznika; ta tako v celoti postaja odvisen od tržnega položaja. Od leta 2005 do 2019 se je število zaposlitev te vrste skorajda podvojilo – po anketnih podatkih je s 65,5 naraslo na 100,2 tisoc samozaposlenih (brez kmetov). Med njimi je vseskozi vec kot polovica samoza­poslenih brez delavcev (povecanje s 35 na 65,7 tisoc). Vsak peti med temi pa je navidezno samozaposlen, saj dela pretežno za eno stranko in pogosto celo v prostorih te stranke. V casu prvega vala covid krize (drugo cetrtletje leta 2020 glede na predho­dno cetrtletje) se je skupno število samozaposlenih po anketnih podatkih ANP nekoliko povecalo, po zanesljivejših registrskih podatkih SRDAP pa je bilo sta­bilno in se je vseskozi gibalo okoli 70 tisoc. Pri tem je treba poudariti, da je bila stabilnost števila samozaposlenih v prvem valu epidemije covida-19 v veliki meri zagotovljena na racun protikoronskega ukrepa – zagotovljenega mesecnega temeljnega dohodka, ki ga je izkoristilo vec kot 50 tisoc upravicencev. Za študentsko delo, eno najbolj fleksibilnih oblik zaposlovanja, imava na voljo le anketne podatke, ki kažejo, da v povprecju v tej obliki vsako leto dela približno 30 tisoc študentov in dijakov. Zaposlovanje študentov in dijakov je sicer najintenzivnejše v poletnih mesecih, zato razmeroma nizka vrednost (23,1 tisoc) v prvem cetrtletju leta 2020 ne preseneca. Toda podatki za drugo cetrtletje kažejo na izjemen upad, saj naj bi se število študentskih delavk in delavcev zmanjšalo na 12,6 tisoc, kar gre nedvomno v veliki meri pripisati epidemiji. Podatki v veliki meri podpirajo prvo tezo, skladno s katero so nestandardne oblike zaposlovanja manj stabilne, ceprav ugotavljava, da med njimi obstajajo velike razlike. Najbolj nestabilni obliki sta študentsko delo – to je upadlo skoraj za polovico – in delo za dolocen cas, ki se je po anketnih podatkih zmanjšalo za tretjino (deloma zaradi prehajanja v zaposlitve za nedolocen cas, katerih število se je v tem casu povecalo, deloma pa zaradi prekinitve dela). Upadlo je tudi agencijsko delo, medtem ko je samozaposlovanje ostalo stabilno, prekarno delo s krajšim delovnim casom pa je zabeležilo le rahel prirast. Tabela 1: Splošen pregled oblik zaposlovanja v Sloveniji med letoma 2005 in 2019 ter v prvih dveh cetrtletjih leta 2020 (v tisoc). LETO Povprecno številoregistrirano brezposelnih(VIR: ZZRS) Delovno aktivni Standardno zaposleni Delez. standardno zaposlenih od delovno aktivnih Dolocen cas (brez AD) Krajši delovni cas(brez AD) Agencijsko delo Samozaposleni (brez kmetov) Samozaposleni (brez delavcev) Navideznosamozaposleni Študentsko delo 2020 Q2 89,5 968,0 708,4 73,2% 59,4 47,4 8,6 95,1 64,5 12,26 12,6 2020 Q1 78,4 982,1 703,9 71,7% 73,1 46,9 13,4 90,9 61,6 9,5 23,1 2019 74,2 982,6 688,3 70,1% 75,0 46,2 12,6 100,2 65,7 12,4 27,3 2018 78,5 980,6 647,8 66,1% 86,0 48,1 17,9 101,4 64,7 13,6 30,7 2017 88,6 959,1 629,4 65,6% 93,8 46,8 12,8 92,7 56,7 12,0 33,0 2016 103,2 915,0 612,9 67,0% 87,7 43,1 9,3 90,4 57,6 13,8 30,7 2015 112,7 917,4 591,9 64,5% 90,9 40,2 11,4 92,4 61,2 13,9 29,0 2014 120,1 916,7 588,1 64,2% 81,6 36,7 9,0 86,2 55,3 11,4 25,6 2013 119,8 905,9 596,6 65,9% 77,9 33,5 8,0 82,7 53,6 10,1 26,7 2012 110,2 923,9 606,2 65,6% 88,1 35,4 11,5 80,5 49,7 8,9 28,0 2011 110,7 936,5 607,7 64,9% 91,3 32,0 6,9 85,7 52,8 N 34,0 2010 100,5 966,0 629,5 65,2% 82,1 33,8 9,2 87,0 51,3 N 38,0 2009 86,4 980,7 655,2 66,8% 81,9 33,9 6,6 76,3 43,8 N 37,6 2008 63,2 996,1 681,9 68,5% 93,2 27,9 7,2 66,5 35,9 N 42,0 2007 71,3 985,2 651,0 66,1% 100,8 25,6 10,0 70,3 38,7 N 37,2 2006 85,8 961,2 641,8 66,8% 87,5 25,9 8,7 72,5 39,1 N 32,2 2005 91,9 949,2 643,2 67,8% 92,7 24,3 9,8 65,6 35,3 N 28,0 Vir: SURS (2005-2020): ANP, preracun avtorjev. 4.2 Izvozna usmerjenost panog Na podlagi podatkov iz tabele 1 torej lahko skleneva, da je epidemija najbolj vplivala na zaposlitve v panogah z vecjim deležem nestandardnega zaposlova­nja. Druga teza postulira, da so to predvsem izvozno usmerjene panoge, v katerih sva pricakovala vecjo nestabilnost zaposlitev, cesar pa podatki ne potrjujejo. Iz tabele 2 je razvidno, da podatki o deležih standardnega zaposlovanja (ti predstavljajo inverz deležu nestandardnega zaposlovanja) ne potrjujejo teze T2. V izvoznih panogah je v povprecju vec standardnega zaposlovanja in manj nestandardnega zaposlovanja kot v panogah, ki vecino prihodkov reali­zirajo na domacem trgu. Le dve od pretežno na domaci trg usmerjenih panog (rudarstvo in oskrba z vodo) z razmeroma majhnim številom zaposlenosti v celotni zaposlenosti, v katerih prevladuje državno lastništvo, izkazujeta višje deleže standardnega zaposlovanja kot dve izmed izvozno usmerjenih panog (promet in predelovalna industrija). V vseh preostalih na domaci trg usmerjenih panogah je delež standardnega zaposlovanja znatno nižji kot v izvozno usmer­jenih panogah (industrija, promet in oskrba z elektricno energijo). Podobno se pokaže, ce na nad- in podpovprecno izvozno usmerjene skupine razdelimo podskupine predelovalne industrije, ki je v celoti visoko izvozno usmerjena in je navadno v središcu analiz študij vpetosti v globalne verige vrednosti. Tudi tukaj nadpovprecno izvozno usmerjene skupine praviloma izkazujejo nižje, skupine s primerjalno mocnejšo usmerjenostjo na domaci trg pa višje deleže nestandardnega zaposlovanja (tabela 2, stolpec 1). Skratka, ce v povezavi s prvo tezo sklepamo, da je bil upad zaposlovanja najvecji v panogah, v katerih so zgošcene nestandardne zaposlitve, saj je bil pri teh upad najvecji, potem to ne morejo biti izvozno usmerjene panoge, saj je v njih delež nestandardnih zaposlitev primerjalno nizek. Druga teza izvozno usmerjenost, s katero sva poskusila zajeti vpetost v mednarodne verige vrednosti, povezuje tudi z nestabilnostjo zaposlovanja. Po-vezavo sva preverila z uporabo registrskih podatkov, ki zajemajo le zaposlene po pogodbi o zaposlitvi. Ker med temi zaposlitvami prevladuje zaposlovanje za nedolocen cas, so te naceloma stabilnejše od drugih oblik. Rezultati kažejo, da so tudi po tem kriteriju zaposlitve v panogah, ki so usmerjene na domaci trg, bolj nestabilne. Zato teze T2 v delu, ki govori o nestabilnosti zaposlovanja v izvozno usmerjenih panogah v casu prvega vala epidemije covida-19, ne moreva potrditi. Tabela 2: (Ne)stabilnost zaposlovanja, obseg proizvodnje oz. storitev, uporaba ukrepa cakanja na delo in odpušcanje v casu prvega vala epidemije covida-19. 1 Delez. standardnih zaposlitev (%) 2 Sprememba zaposlenosti Q2/ Q1 2020 (%) 3 Sprememba obsega proizvodnje oz. storitev Q2/Q1 2020 (%) 4 Koeficient nestabilnosti zaposlovanja (2/3) 5 Delez. zaposlenih na cakanju mar–jun 2020 (%) 6 Koeficient uporabe ukrepov (5/3) 7 Delez. odpušcenih mar–jun 2020 (%) 8 Koeficient odpušcanja (7/3) Podpovprecno izvozno usmerjene panoge (< 41,8 %) 53,70 –2,38 –3,33 0,71 A Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo 12,16 2,36 N N N N N N B Rudarstvo 89,04 –1,52 N N N N N N E Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje okolja 86,33 –0,23 N N N N N N F Gradbeništvo 60,43 0,53 15,49 0,03 20,0 1,27 5,0 0,32 G Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil 63,25 –1,70 –2,53 0,67 25,2 –9,97 4,5 –1,77 I Gostinstvo 52,21 –8,23 –43,34 0,19 65,0 –1,50 16,7 –0,39 J Informacijske in komunikacijske dejavnosti 68,63 –0,24 –5,97 0,04 8,7 –1,46 2,4 –0,39 L Poslovanje z nepremicninami 42,70 –1,90 –10,14 0,19 17,0 –1,68 5,0 –0,49 M Strokovne, znanstvene in tehnicne dejavnosti 50,10 –1,58 –3,16 0,50 18,4 –5,81 4,7 –1,47 N Druge raznovrstne poslovne dejavnosti 51,16 –6,22 –11,06 0,56 21,0 –1,90 10,6 –0,96 Nadpovprecno izvozno usmerjene panoge (> 41,8 %) 75,61 –1,79 –16,98 0,11 C Predelovalne dejavnosti 75,44 –1,81 –18,63 0,10 23,3 –1,25 3,7 –0,20 D Oskrba z elektricno energijo, plinom in paro 90,08 1,45 –12,87 –0,11 0,4 -0,03 0,5 –0,04 H Promet in skladišcenje 73,95 –2,18 –11,45 0,19 20,1 –1,76 3,1 –0,27 Podpovprecno izvozno usmerjene skupine pred. ind. (< 71,5 %) 72,59 –1,82 –12,20 0,15 10 Proizvodnja živil 75,01 –1,05 –6,00 0,18 11 Proizvodnja pijac 74,06 –2,21 31,51 –0,07 14 Proizvodnja oblacil 63,08 –2,22 –5,72 0,39 16 Obdelava in predelava lesa; proizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame … 72,40 –2,34 –6,52 0,36 17 Proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja 82,88 –0,35 –9,16 0,04 18 Tiskarstvo in razmnoževanje posnetih nosilcev zapisa 60,27 –2,56 –9,16 0,28 22 Proizvodnja izdelkov iz gume in plasticnih mas 71,79 –1,98 –16,74 0,12 23 Proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov 78,24 –0,69 –5,31 0,13 25 Proizvodnja kovinskih izdelkov, razen strojev in naprav 77,21 –2,40 –16,26 0,15 26 Proizvodnja racunalnikov, elektronskih in opticnih izdelkov 77,46 –0,70 –8,47 0,08 31 Proizvodnja pohištva 62,36 –3,44 –17,02 0,20 33 Popravila in montaža strojev in naprav 50,41 –1,02 –21,24 0,05 Nadpovprecno izvozno usmerjene skupine pred. ind. (> 71,5 %) 78,59 –2,15 –24,92 0,09 3 Proizvodnja tekstilij 78,17 –4,06 –31,78 0,13 15 Proizvodnja usnja, usnjenih in sorodnih izdelkov 87,11 –9,01 –37,98 0,24 20 Proizvodnja kemikalij, kemicnih izdelkov 80,56 –0,35 –15,35 0,02 24 Proizvodnja kovin 84,25 –2,33 –27,18 0,09 27 Proizvodnja elektricnih naprav 78,16 –1,81 –23,02 0,08 28 Proizvodnja drugih strojev in naprav 84,96 –1,11 –13,30 0,08 29 Proizvodnja motornih vozil, prikolic in polprikolic 74,52 –2,68 –33,60 0,08 32 Druge raznovrstne predelovalne dejavnosti 73,35 –1,87 –20,43 0,09 Viri: 1 – SURS (2018): ANP letni podatki, preracuni avtorjev, 2 – SURS (2020): SRDAP; 3 – Po-všnar in dr. (2019), 5 in 7 – ZRSZ – elektronska pošta; 4, 6 in 8 – preracuni avtorjev. Podatki koeficientov nestabilnosti zaposlovanja (izracunane spremembe zaposlenosti v epidemiji covida-19 glede na spremembo obsega proizvodnje/ storitev) v tabeli 2 namrec nakazujejo, da so bile zaposlitve v panogah, ki so nadpovprecno usmerjene v izvoz, v covid-19 krizi veliko stabilnejše kot pano­ge, ki so usmerjene pretežno na domaci trg. V panogi oskrbe z elektriko, ki je pretežno v državni lasti in je ena izmed treh izvozno usmerjenih panog, se je ob precejšnjem padcu proizvodnje zaposlenost celo povecala. Nasprotnosmerna povezava je najverjetneje nakljucna, a vendarle nakazuje, da stabilnost zapo­slenosti v tej panogi ni odvisna od kratkorocnih nihanj v obsegu proizvodnje. Podobno sliko dobimo, ce panoge predelovalne industrije razdelimo glede na njihovo izvozno usmeritev: upad zaposlenosti je bil glede na upad obsega proi­zvodnje znatno mocnejši v skupinah predelovalne industrije, ki so podpovprecno usmerjene v izvoz, kot pri panogah, ki so nadpovprecno izvozno usmerjene. Drugace povedano, skupine predelovalne industrije, ki so primerjalno bolj usmerjene v izvoz, so utrpele dvakrat tolikšen padec obsega proizvodnje kot tiste, ki so mocneje usmerjene na domaci trg, a padec zaposlenosti je bil pri teh izvozno usmerjenih panogah le za petino višji od padca zaposlenosti pri panogah, usmerjenih na domaci trg. V nasprotju z najino tezo, ki destandardizacijo zaposlovanja neposredno povezuje z njihovo internacionalizacijo oziroma vpetostjo v globalne verige vre­dnosti, ugotavljava, da je v izvozno usmerjenih panogah manj nestandardnega zaposlovanja in da je zaposlovanje tam praviloma stabilnejše. Teze T2 torej ne moreva potrditi niti v delu, ki govori o vecji uporabi nestandardnega zaposlovanja v izvozno usmerjenih podjetjih v casu prvega vala epidemije covida-19. 4.3 Specificne vešcine in vlaganje v usposabljanje zaposlenih V tretji tezi sva predpostavljala, da so v epidemiji covida-19 najvecjo nestabil­nost zaposlovanja beležili v tistih panogah, ki manj vlagajo v vešcine zaposlenih.5 Tezo sva preverila s primerjavo podatkov o višini izdatkov za usposabljanje v podjetjih na zaposlenega po posameznih panogah z že omenjenim koeficientom nestabilnosti zaposlovanja. Vse potrebne podatke za izracun obeh kazalcev imava na voljo le za nekaj panog, ki jih prikazujeva na sliki 1. Kot je razvidno iz slike 1, je koeficient nestabilnosti v dveh združenih skupinah panoge trgovine (G45 in G47) negativen, saj se je v casu prvega vala epidemije covida-19 zaposlenost v maloprodaji kljub rahli rasti obsega prometa zmanjšala. Skupni obseg prometa v obeh panogah trgovine se je glede na prvo cetrtletje pove-ceval, a rahlo in manj od obicajnega sezonskega povecanja v tej panogi. Se pravi, zaposlovanje v maloprodaji je ocitno tako nestabilno, da ga prizadene že znižanje rasti pod pricakovano sezonsko raven. Glede na razmeroma nizke izdatke za usposabljanje takšno gibanje ni nepricakovano. Pri predelovalni industriji je koeficient nižji, kot bi lahko sklepali glede na izdatke za usposabljanje. A treba je upoštevati, da so podjetja pri porocanju o izdatkih za usposabljanje upoštevala tudi agencijske delavce, medtem ko registrski podatki, na katerih temelji koeficient nestabilnosti, zajemajo le nepo­sredno zaposlene pri podjetjih. Ce bi agencijske delavce štela med zaposlene v predelovalni industriji, bi bil koeficient nestabilnosti višji, kot sugerira izracunani koeficient nestabilnosti, prikazan v tabeli 2. 5. Ne glede na rezultate, ki jih predstavljava v nadaljevanju, investicij podjetij v vešcine zaposlenih ne moremo jemati kot nesporno pridobitev z vidika delavcev, saj ta vla­ganja lahko delujejo kot nadomestek za formalno izobrazbo, kar pomeni, da lahko s prenosom težišca na (specificno) usposabljanje v podjetjih prihaja do dekvalifikacije delovne sila nasploh (Breznik 2014). Primerjalni podatki Eurostata [trng_cvt_17s] sicer kažejo, da podjetja v Sloveniji razmeroma veliko vlagajo v usposabljanje zaposlenih, toda podatki [trng_aes_102] o usposabljanju in izobraževanju odraslih razkrijejo, da je udeležba mocno diferencirana glede na izobrazbo zaposlenih: medtem ko je delež terciarno izobraženih v programih formalnega in neformalnega izobraževanja in usposabljanja precej nad povprecjem, je delež tistih z osnovnošolsko izobrazbo precej pod povprecjem EU. Slika 1: Koeficient nestabilnosti zaposlovanja v casu epidemije covida-19 in izdatki za usposabljanje po panogah. Koeficient nestabilnosti Izdatkinza usposabljanje 2015 (€) G Trgovina H Promet L Nepremicninsko posl. C Industrija J IKT INDUSTRIJA podrobneje 1 Proizvodnja živil; pijac; tobacnih izdelkov 2 Obdelava in predeleva lesa;proizvodnja izdelkov iz lesa ... 3 Proizvodnja tekstilij; proizvodnja oblacil; proizvodnja usnja 4 Proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja; tiskarstvo in ... 5 Proizvodnja kovin; kovinskih izdelkov, razen strojev in ... 6 Proizvodnja racunalnikov, elektronskih in obticnih izdelkov 7 Proizvodnja motornih vozil; prikolic in polprikolic; drugih ... Vir: SURS (2015): CVTS; SURS (2020): SRDAP, preracuni avtorjev. Nasprotnosmerno razmerje med višino koeficienta nestabilnosti zaposlovanja in višino izdatkov za usposabljanje se veliko jasneje kaže med skupinami prede­lovalne industrije (slika 1, desno). Tukaj rahlo odstopa le skupina proizvodnje živil in pijac, kjer je nestabilnost zaposlovanja višja, kot bi pricakovali glede na višino izdatkov za usposabljanje. Ceprav na stabilnost zaposlovanja ocitno vplivajo tudi drugi dejavniki, podatki za izbrane panoge gospodarstva in podatki za skupine predelovalne industrije nakazujejo, da dolocena povezava med višino izdatkov za usposabljanje in stabilnostjo zaposlovanja v industrijskih panogah vendarle obstaja. Teze T3 torej ne moreva zavrniti, saj se zdi, da jo podatki o nestabilnosti zaposlovanja in investicijah v vešcine zaposlenih vsaj delno pod-pirajo. 4.4 Medrazredne koalicije Cetrta in peta teza se nanašata na ravnanje sindikatov in vladne politike v preteklosti ter ukrepe ob epidemiji, zato jih lahko preveriva s kvalitativno anali­zo. Najpomembnejši ukrepi med epidemijo zajemajo (glej ZIUZEOP, ZUIOOPE itd.): • Zacasno denarno nadomestilo place v višini 513,64 evra, vkljucno z obve­znimi socialnimi zavarovanji za cas trajanja epidemije v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali poteka casa, za katerega je bila sklenjena. Od približno 12 tisoc oseb, za kolikor se je v casu prvega vala epidemije povecala registrirana brezposelnost, je po podatkih ZRSZ posebno vlogo za uveljavitev zacasnega denarnega nadomestila oddalo 1939 brezposelnih, odobrenih pa je bilo 965 vlog. Koliko oseb, ki so med marcem in junijem junija 2020 ostale brez zaposlitve, je prejelo kakršnokoli denarno nadomestilo (vkljucno z rednimi nadomestili), ZRSZ nima, a ocenju­jejo, da jih je okoli 17,5 tisoc , kar je približno dvakrat toliko kot v enakem obdobju leta 2019. • Delna oprostitev prispevkov (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) in krizni dodatek v višini 200 evrov (aprila in maja 2020) za zaposlene v zasebnem sektorju, ki v casu ukrepov delajo, ce zadnja izplacana placa ni presegla trikratnika minimalne place. • Delno povracilo nadomestila place za zaposlene na cakanju v višini 80 % izplacanega nadomestila place za zaposlenega; omejeno z višino maksimal­nega zneska denarnega nadomestila 892,50 evra; podaljšano tudi po koncu prvega vala epidemije do konca leta 2020. Po zacasnih podatkih ZRSZ so podjetja marca te ukrepe uveljavila za 114.405, aprila za 176.437, maja za 149.827, junija za 44.425 in julija za 18.582 oseb. • Delno subvencionirano skrajšanje polnega delovnega casa na najmanj 20 ur, v višini od 112 do 448 evrov, odvisno od ur dela; v soglasju s sindikati, za cas v razliki do polnega delovnega casa je delavec na cakanju, ukrep velja od 1. 6. do konca leta 2020. Junija 2020 je 3295 podjetij ta ukrep uveljavljalo za 19.211 zaposlenih. • Izplacilo enkratnega solidarnostnega dodatka maja 2020 v višini 150 evrov 49.728 prejemnikom denarne socialne pomoci (DSP) in varstvenega dodatka mesec april 2020. • Izredna pomoc v obliki mesecnega temeljnega dohodka za samozaposlene (vkljucno z družbeniki), kmete in verske delavce v višini 350 evrov za marec in po 700 evrov za april in maj ter placilo prispevkov. Število upravicencev: 51.480 (Vir: FURSa), od tega 47.669 samozaposlenih, 2907 kmetov, 686 verskih uslužbencev in 234 družbenikov (vir: FURSb). • Enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov je prejelo 45.250 študentov s stalnim prebivališcem v RS. Ob sprejemanju prvega svežnja ukrepov se vlada ni usklajevala s sindikati, zato ne moremo trditi, da so sindikati izvoznih sektorjev kolaborirali z vlado ali kapitalom pri oblikovanju ukrepov, ki šcitijo »jedrne« skupine delavstva v predelo­valni industriji na racun delavcev v prekarnem sektorju storitev. Vlada je sicer že v prvem protikoronskem paketu marca 2020 sprejela ukrep zacasnega cakanja na delo. Veljavnost tega ukrepa je bila veckrat podaljšana z zakoni, ki so jih socialni partnerji usklajevali na Ekonomsko-socialnem svetu. Tovrstne ukrepe literatura o segmentaciji pogosto obravnava kot ukrepe, ki koristijo jedrni delovni sili, saj naj bi jih uporabljali vecinoma delodajalci v predelovalni industriji, kjer podjetja in zaposleni vlagajo v specificne vešcine, medtem ko naj podjetja v nizko placanih storitvenih sektorjih po tem ukrepu ne bi posegala (Thelen 2014: 113–118 in 131–134). Podatki Zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) tega ne potrjujejo. Najvecje število delavcev, poslanih na cakanje, je bilo res iz predelovalne industrije – toda predelovalna industrija je tudi najvecja panoga v gospodarstvu. Ce povprecno število zaposlenih, ki so jih podjetja med marcem in junijem ob državnih subvenci­jah poslala »na cakanje«, primerjamo s povprecnim številom zaposlenih v prvem cetrtletju leta 2020 po panogah (glej tabelo 2, stolpec 6 – koeficient uporabe ukrepov), vidimo, da je bil delež vseh oseb na cakanju v panogah »prekarnega storitvenega sektorja« (denimo v trgovini, gostinstvu ali drugih raznovrstnih po­slovnih dejavnostih) dejansko vecji kot v predelovalni industriji, ki naj bi ji ukrep cakanja na delo najbolj koristil. Vendar ob pandemiji niso bile vse panoge enako prizadete. Da bi upoštevala še to okolišcino, sva ustvarila koeficient »uporabe ukrepov«, ki povprecni mesecni delež zaposlenih na cakanju primerja s padcem prometa v storitvah ali obsega proizvodnje v drugem cetrtletju 2020. Padec prometa je bil denimo v panogi trgovine znatno manjši kot padec obsega proi­zvodnje v predelovalni industriji, vendar so glede na padec prometa po ukrepu delnega povracila nadomestila place za zaposlene na cakanju na delo skoraj vse druge panoge posegle bolj kot predelovalna industrija. Glede na podatke bi torej težko trdili, da so ta ukrep bolj uporabljali v predelovalni industriji. Zate­kanje k ukrepom v storitvenih panogah (zlasti v trgovini) pa ni veliko koristil niti delavstvu teh panog, saj je bilo tam – primerjalno gledano – intenzivnejše tudi odpušcanje. Najvec novoprijavljenih brezposelnih oseb na ZRSZ med marcem in junijem je bilo resda iz predelovalne industrije. Toda sorazmerno s številom vseh zaposlenih v panogi v prvem cetrtletju leta 2020 je ta delež spet višji v trgovini, pa tudi v gostinstvu, drugih poslovnih dejavnostih itn.6 Razlika med panogami izstopi še jasneje, ce primerjamo število novoprijavljenih brezposelnih (tj. odpušcenih) s padcem proizvodnje oz. obsega storitev (glej tabela 2, stolpec 8 – koeficient odpušcanja), ki kaže, da so se podjetja v trgovini in nekaterih drugih storitvenih panogah precej mocneje odzvala z odpušcanjem kot podjetja v predelovalni industriji. Kapital v storitvenih panogah je torej v veliko vecji meri ucinke šoka eksternaliziral, tj. prevalil na državo (subvencije) in delavstvo (z odpušcanjem) kot podjetja v predelovalni industriji. Sindikatom tudi težko ocitamo, da so pozabili na študentske delavce in samo­zaposlene. Sindikati (zlasti Mladi+) najvecje centrale, v okviru katere osrednjo vlogo igrajo sindikati predelovalne industrije, so opozarjali na položaj študentov in tudi zanje zahtevali mesecno nadomestilo dohodka, širitev solidarnostnega dodatka tudi na tuje študente, širitev kriznega dodatka in temeljnega dohodka tudi na nestandardno zaposlene. Sindikati javnega sektorja in njihove centrale so prav tako podprli širitev podpore na samozaposlene v kulturi in zahtevali pomoc sektorju kulturnih dejavnosti, v katerem je kar polovica vseh zaposlitev nestandardnih, vladni ukrepi v epidemiji pa so ga v veliki meri obšli. Tudi pred epidemijo bi v Sloveniji težko našli primere ravnanja sindikatov, ki bi potrjevali T4. Literatura o segmentaciji, ki smo jo obravnavali pri T4 (npr. Palier in Thelen 2010), govori o podpori sindikatov iz strateško pomembnih izvoznih panog predelovalne industrije liberalizaciji nestandardnega zaposlovanja v za­meno za ohranjanje zašcite standardno zaposlenih; podpori atipicnim oblikam zaposlovanja, ki se navadno uporabljajo v prekarnih sektorjih storitev (malo delo); nasprotovanje uvedbi minimalne place; krepitev locnice med sistemom socialnega zavarovanja in socialno pomocjo itn. Prizadevanja sindikatov v Slo­veniji so šla v nasprotno smer. Leta 2009 so sindikati po veliki stavki v strateško pomembnem izvoznem podjetju (Gorenje) izborili povišanje minimalne place, leta 2016 in leta 2018 pa podprli izlocitev dodatkov iz minimalne place. Leta 2011 so v širši koaliciji zavrnili uvedbo malega dela, ki bi se, ce lahko sklepamo po uporabi študentskega dela, uporabljalo zlasti v prekarnih storitvenih sektorjih. V reformi leta 2013 so sindikati pristali na liberalizacijo standardne zaposlitve v zameno za mocnejšo regulacijo nestandardnega zaposlovanja. Ucinki reforme so lahko predmet razprave, a dejstvo je, da je reforma šla v nasprotno smer, kot bi pricakovali glede na T4. 6. A treba je upoštevati, da se odpušcanje agencijskih delavcev v predelovalni industriji v veliki meri kaže v drugih poslovnih dejavnostih, kjer so registrirane agencije za zapo­slovanje. V manjši meri to velja tudi za trgovino, ki je prav tako pomemben »uporabnik« agencijskega dela. Nekaj najvecjih sindikalnih akcij v casu epidemije in neposredno po njej je bilo prav v prekarnih storitvenih sektorjih. Tako je denimo sindikalno zaupnico v eni od diskontnih verig, ki se je soocila z odpovedjo, solidarnostno podprlo vec kot 20 sindikatov razlicnih sektorjev, vkljucno z najvecjimi sindikati predeloval­ne industrije. Kampanjo za zaprtje trgovin ob nedeljah, ki jo je sprožil Sindikat delavcev trgovine Slovenije in se je septembra 2020 zakljucila s spremembo Zakona o trgovini, so s pismom parlamentu podprle najvecje sindikalne centrale in še posebej najmocnejši sindikat predelovalne industrije SKEI. Skratka, tezo T4, po kateri naj bi delavstvo, organizirano v mocne sindikate v strateških izvo­znih panogah predelovalne industrije z razredno kolaboracijo izboljševalo svoj položaj na racun prekarnega sektorja storitev, lahko zavrneva. 4.5 Država kot akter segmentacije Ostaja še peta teza (T5), po kateri ukrepe, ki spodnašajo položaj zaposlenih v storitvenem sektorju, sprejema predvsem država, ki si prizadeva izboljšati pogoje za konkurencnost individualnih kapitalov (podjetij) na svetovnem trgu in tako cim bolj razširiti nacionalni proces akumulacije kapitala. Usmeritev vladnih ukrepov v casu epidemije vsaj delno podpira tezo T5. Vlada je z izjemo enkratne solidarnostne pomoci za študente pri ukrepih po­polnoma izpustila zaposlene prek študentskih napotnic, ki predstavljajo znaten delež zaposlenosti v prekarnih storitvenih panogah. Toda veliko študentov je eksistencno odvisnih od prodaje delovne sile: pred upadom v epidemiji je kar dve tretjini zaposlenih v tej obliki delalo vec kot dvajset ur na teden, približno ena tretjina pa jih je bila zaposlena za poln delovni cas (glej Bembic in Cehovin Zajc 2020; Breznik in Cehovin Zajc 2020). Tuji študentje, ki so najverjetneje v najvecji meri odvisni od študentskega dela, dodatka niso dobili. Ukrepi so v veliki meri zaobšli tudi samozaposlene, ki so bili sicer deležni t. i. temeljnega dohodka v višini 350 evrov za marec ter 700 evrov za april in maj, vendar le za cas, ko je bila razglašena epidemija. Najvecje število samozaposlenih, ki ne zaposlujejo drugih delavcev, prav tako najdemo v panogah, usmerjenih na domaci trg: v panogi strokovnih, znanstvenih in tehnicnih dejavnosti, v trgovini in gradbeništvu, pa tudi v predelovalni industriji, a je v slednji delež te oblike zaposlovanja nizek – precej višji je v panogah poslovanja z nepremicninami, strokovnih, znanstvenih in tehnicnih dejavnostih ter v kulturnih in razvedrilnih dejavnostih, ki so jih ukrepi za zajezitev širjenja virusa mocno prizadeli tudi po koncu prvega vala epidemije. V nasprotju s tem je standardne zaposlitve, za katere lahko domnevamo, da so z vidika podjetij najpomembnejše – in v zaseb­nem sektorju prevladujejo predvsem v jedrnih panogah izvoznega sektorja –, država stabilizirala z ukrepi subvencioniranja krajšega delovnega casa in cakanja na delo. Usmeritev ekonomske politike države med epidemijo se jasno kaže tudi v odnosu do gostinstva, ki ga je epidemija verjetno najbolj prizadela. Medtem ko je strateško pomembne nastanitvene dejavnosti, v katerih so leta 2019 na tuje goste odpadle skoraj tri cetrtine vseh nocitev, država reševala s turisticnimi boni, dejavnosti strežba hrane in pijac, kjer veliko vecino prometa opravi domace prebivalstvo, niso bile deležne nobenih posebnih ukrepov. Država je ob pomoci velikega kapitala in skladno s smernicami Evropske komisije s svojimi ukrepi že pred epidemijo spodbujala tudi konkurenco med delavstvom v storitvenih panogah, ki so izrazito usmerjene na domaci trg, in sicer z razlicnimi oblikami deregulacije. Poleg periodicnih valov fleksibilizacije zaposlovanja oziroma odpušcanja, ki najbolj prizadenejo delavce brez poseb­nih vešcin, je treba omeniti deregulacijo izobrazbenih pogojev v dveh kljucnih segmentih prekarnega sektorja storitev, gostinstvu in maloprodaji. Tako od leta 2005 za odprtje gostinskega lokala in vodenje delovnega procesa v njem ni vec potrebna nikakršna posebna izobrazba. Podobno velja za maloprodajo, v kateri sta bila leta 2015 deregulirana dva nosilna poklica trgovke in poslovodje. Deregulacija je v obeh primerih udarila po kakovosti storitev in okrepila konku­renco med delavstvom obeh panog. 5 Razprava Analizo ucinkov gospodarskega šoka ob epidemiji covida-19 in ukrepih za njeno zajezitev sva uporabila za preizkus niza tez o dejavnikih sektorsko speci­ficne destandardizacije in nestabilnosti zaposlovanja. Pri tem sva se navezovala na teorije, ki destandardizacijo zaposlovanja povezujejo z vpetostjo v globalne tokove kapitalisticne produkcije, investicije v vešcine zaposlenih, odnose med razlicnimi skupinami delavstva, kapitalom in politiko države. Rezultati najine študije na naslednji nacin potrjujejo postavljene teze: T1: Stabilnost zaposlitve v nestandardnih oblikah je bila v prvem valu epide­ mije covida-19 manjša kot v standardni obliki zaposlovanja. Podatki tezo podpirajo. T2: V izvozno usmerjenih panogah je bilo med prvim valom epidemije covi­da-19 vec nestandardnega zaposlovanja, zaposlitve pa so bolj nestabilne kot v panogah, ki so v vecji meri usmerjene na domaci trg. Podatki teze ne podpirajo. T3: Najbolj nestabilne so bile ob prvem valu epidemije covida-19 zaposlitve v panogah, v katerih so izdatki za usposabljanje zaposlenih nižji. Podatki tezo vsaj delno podpirajo. T4: Sindikati predelovalne industrije šcitijo delavstvo v »jedrnih« panogah izvoznega sektorja ter podpirajo ukrepe fleksibilizacije nestandardnega zaposlovanja in rahljanja delavskih standardov, kar gre predvsem na škodo delavstvu v prekarnih panogah, ki ga ne šcitijo specificne vešcine. Podatki teze ne podpirajo. T5: Država s svojimi ukrepi konkurencnost v strateških izvoznih sektorjih zagota­ vlja tako, da hkrati fleksibilizira in deregulira pogoje dela v panogah, ki nepo­ sredno vplivajo na ceno delovne sile. Podatki teze vsaj delno podpirajo. Pricakovano sva lahko potrdila tezo, da so bile v casu epidemije covida-19 nestandardne zaposlitve (zlasti študentsko delo in delo za dolocen cas, v nekoliko manjši meri pa tudi delo prek agencij) precej bolj nestabilne in z vidika delavcev bolj negotove kot standardna zaposlitev. Tretjina študentov je že pred epidemijo kljub študijskim obveznostim opravljala delo s polnim delovnim casom, kar kaže na prekarnost gospodinjstev, iz katerih izhajajo. Velika vecina teh je prejemala dohodek, nižji od minimalne place (glej Bembic in Cehovin Zajc 2020). Sklepava lahko, da je epidemija, ki je obcutno zarezala v to obliko dela, ob odsotnosti ustreznih ukrepov ta gospodinjstva mocno prizadela. Nekoliko presenetljivo je samozaposlovanje izkazalo veliko mero stabilnosti, saj v krizi ni upadlo, kar gre deloma morda na racun ukrepa temeljnega dohodka, s katerim je država pomagala vecini samozaposlenih med epidemijo. Že pri drugi tezi sva zadela ob zanimiv problem: ceprav vecina teorij pro-blematiko prekarizacije dela navezuje na problem globalizacije in vpetosti v globalne verige vrednosti, podatki kažejo, da se destandardizacija zaposlovanja ne povecuje z izvozno usmerjenostjo panoge. Zaposlovanje v izvozno usmerjenih panogah je bilo v prvem valu epidemije covida-19 v Sloveniji praviloma stabilnej­še. Precej pomembnejše se zdijo investicije v usposabljanje zaposlenih: tam, kjer so višje, je zaposlovanje praviloma stabilnejše (tretja teza). Teorije segmentacije, ki pojasnjujejo stabilnejše zaposlovanje v izvoznem sektorju, specificne vešcine zaposlenih navadno povezujejo tudi z interesno navezanostjo med delom in kapitalom oziroma medrazrednimi koalicijami na ravni podjetij (cetrta teza), vendar pregled dejavnosti sindikatov v Sloveniji med in pred epidemijo te teze ne podpira. V peti tezi sva poskušala razširiti drugo tezo in problematiko konku­rencnosti premestiti od individualnih kapitalov v izvoznih panogah na vprašanje konkurencnosti kot pogojev za akumulacijo celotnega družbenega kapitala na nacionalni ravni. Zato sva v ravnanju države, ki stremi k zagotavljanju pogojev konkurencnosti posameznih kapitalov oziroma podjetij na svetovnem trgu, da bi s tem kar najbolj razširila obseg nacionalnega procesa akumulacije, poskusila razbrati morebitne ukrepe, s katerimi fleksibilizira na domaci trg usmerjene pa­noge. Nakazala sva, kako država vzpostavlja pogoje, v katerih dekvalificirana delovna sila po nizkih cenah zagotavlja storitve za reprodukcijo celotnega de­lavskega razreda in s tem ob danih nominalnih mezdah zagotavlja stroškovno konkurencnost izvoznega sektorja, v katerem prevladuje delavstvo s specificnimi vešcinami in kjer morebitni industrijski konflikti prinašajo veliko vecje stroške. Panoge zasebnega gospodarstva bi lahko v grobem razdelila na štiri skupi­ne. V prvi skupini so strateško pomembne panoge izvoznega sektorja, ki lahko na tujih trgih oziroma kot dobaviteljice ali celo kot podružnice tujih multinacio­nalnih podjetij dosegajo konkurencne cene za svoje produkte. To so vecinoma tehnološko srednje zahtevne ali celo zahtevnejše panoge (kovinska, elektro, kemicna industrija), v katerih podjetja – primerjalno gledano – precej vlagajo v usposabljanje zaposlenih. To so panoge, ki jih vlada podpira z razlicnimi subvencijami in ukrepi, vlaganjem v infrastrukturo in drugimi politikami. Drugi del predelovalne industrije predstavljajo tehnološko nezahtevne panoge, ki v boju s tujo konkurenco izginjajo – tekstilna, oblacilna in obutvena industrija so na primer leta 1992 skupaj zaposlovale okoli 57 tisoc, leto po vstopu v EU 25 tisoc, leta 2018 pa le še 8 tisoc delavk, pretežno žensk (SURS 1992; 2008; 2018)). Prebivalstvo se s proizvodi teh panog po nizkih cenah oskrbuje prek uvoza, kar kapitalu, ki zaposluje delovno silo v Sloveniji, omogoca nižjo ceno delovne sile, kot ce bi se ta reproducirala z doma proizvedenim blagom. Proi­zvodnje dolocenih panog predelovalne industrije in vecine storitev, ki vstopajo v reprodukcijo delovne sile, a jih je bodisi zaradi pokvarljivosti bodisi zaradi drugih razlogov težje uvažati (npr. nekatere vrste hrane, gostinskih storitev, storitve maloprodaje itn.), podobno pa velja za nekatere storitve, ki jih mora kapital najeti v lokalnem okolju (npr. zasebno varovanje in cišcenje). Delovna sila v teh panogah je vecinoma dekvalificirana in zato z vidika kapitala lahko zamenljiva ali pogrešljiva, zaposlena je bodisi v nestandardnih oblikah ali tudi v nestabilnih standardnih zaposlitvah in vecinoma slabo placana (cedalje bolj prekarne so tudi nekatere druge, ki zahtevajo višjekvalificirano delovno silo, npr. arhitekturne, pravne, posredniške ipd. storitve). Prav kolikor je nizka cena te delovne sile pogoj za nizko ceno reprodukcije celotnega delovnega razreda in storitev, na njej temelji stroškovna konkurencnost nacionalnega družbenega kapitala. V teh panogah zaposlena delovna sila je najbolj izpostavljena sicer univerzalnim politikam deregulacije in fleksibilizacije, saj je ne varujejo posebne vešcine – podjetja namrec vanje ne vlagajo. Najina analiza je pokazala, da je bilo v epidemiji najbolj nestabilno zaposlovanje prav v teh panogah – bodisi zato, ker je v njih veliko nestandardnega dela (npr. gostinstvo), bodisi zato, ker tudi delo po pogodbi o zaposlitvi ni stabilno (maloprodaja, druge poslovne dejavnosti, strokovne dejavnosti). 6 Zakljucek Prvi ucinki epidemije covida-19 na zaposlovanje v Sloveniji so kazali na drasticen upad zaposlovanja – število delovno aktivnih se je že v prvem valu zmanjšalo. Pri ohranjanju zaposlitve je prihajalo do neenakosti. Pricakovano sva lahko potrdila tezo, da so nestandardne zaposlitve precej bolj nestabilne in z vidika delavcev negotove kot standardna zaposlitev. Kriza je pri tem mocno prizadela študente, ki so že pred epidemijo kljub opravljenemu delu s polnim delovnim casom vecinoma prejemali dohodek, nižji od minimalne place. V casu prvega vala epidemije je brez dela ostala polovica študentskih delavcev, proti­koronski ukrepi pa so rednim študentom ponudili zgolj drobtinico – solidarnostni dodatek v višini 150 eur. Ugotavljava, da je ob upoštevanju silovitosti šoka epidemija bolj kot zaposlene v izvoznem sektorju prizadela prekarizirano delovno silo, ki je koncentrirana v nekaterih storitvenih panogah (npr. maloprodaja, gostinstvo), v katerih so izdatki podjetij za usposabljanje zaposlenih zelo nizki. Podjetja v teh storitvenih panogah so v primerjavi z izvozno usmerjeno predelovalno industrijo ucinke šoka tudi v veliko vecji meri eksternalizirala, tj. prevalila na delavstvo (z odpušcanjem) in državo (z uveljavljanjem vladnih ukrepov in izkorišcanjem ponujenih subvencij) kot podjetja v predelovalni industriji. Ugotavljava tudi, da sindikati s svojim de­lovanjem tako pred krizo zaradi covida-19 kot med epidemijo niso poglabljali razcepov na trgu delovne sile. Zahvala Avtorja se lepo zahvaljujeva ZRSZ, FURS in SURS za podatke, prof. dr. Miroslavu Stanojevicu in dr. Maji Breznik pa za temeljit pregled prispevka in komentarje pred objavo. SUMMARY In this paper we analyze the effects of the first wave of the COVID-19 epi­demic on employment in Slovenia in the light of some theories of destandardi­zation and employment segmentation. Our aim is to examine how companies and organizations have responded in the field of employment to the economic shock of the epidemic, what measures have been taken by the government and what positions did the trade unions take. For this purpose, the responses of companies in different industries were examined in comparison to the pre­vious, long-term/longitudinal trends in instability and de-standardization of employment, government measures and trade union strategies. Based on some theories of destandardization and segmentation of employment, we set out five theses on the stability of employment in relation to the form of employment (T1), export orientation of the industrial branch (T2) and investment in continuous training (T3) and on the role of trade unions (T4) and the state as collective representative of capital (T5) in the processes of labour market segmentation. We evaluated our theses by analyzing statistical data, measures and policies of the state, and the strategies of trade unions before and during the first wave of the epidemic. In the article, we first note that the first wave of the epidemic has already caused a sharp decline of employment in Slovenia. Workers in non-standard forms of employment were hit the hardest - especially students and temporary workers. As many as half of the student workers lost their jobs, and the state‘s measures were disproportionate. The data thus support the first thesis that in the first wave of the covid-19 epidemic employment stability in non-standard forms of employment was lower than in the standard forms of employment. Secondly, we note that during the first wave of the covid-19 epidemic the share of non-standard employment was lower in the export-oriented industries. Furthermore, employ­ment in export-oriented industries was more stable than in industries oriented on the domestic market. Finally, employment tended to be more volatile in sectors where expenditure on employee training was lower. Taking due account of the intensity of the shock (ie. given the drop in turno-ver/production volume), the epidemic has hit the precarious workforce (which is concentrated in some service industries (e.g. retail), where company training costs are very low) more than employees in the export sector. Compared to the export-oriented manufacturing industry, companies in these service industries also seem to have externalised the effects of the shock to a much greater extent on workers (by means of layoffs) and the state (by taking advantage of the subsidies). Based on the analysis of trade unions’ strategies before and during the epidemic, we rejected the claims of some modern theories of labor market segmentation, according to which manufacturing unions protect labor in the “core” branches of the export sector (i.e. insiders) to the detriment of labor in non-standard forms of employment (i.e. outsiders). While trade unions have not deepened/increased labor market splits, it seems that government policies have strengthened segmentation before the epidemic and reinforced it with the measures during the first wave of the epidemic of covid-19. Literatura Bembic, Branko (2019): Sektorske determinante nestandardnega zaposlovanja in prekarnega dela. SEGNED, delovni zvezek I., drugi del. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Bembic, Branko, in Cehovin Zajc, Jožica (2020): Standardizacija prekarnega dela? Zaposlovanje v Sloveniji v obdobju 2005–2019. V M. Ignjatovic, A. Kanjuo - Mrce-la, R. Kuhar (ur.): Družbene neenakosti in politika: 147–154. Slovensko sociološko srecanje, Ljubljana, 6.–7. november 2020. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Boyer, Robert (2014): Developments and extensions of ‘Régulation theory’ and emplo­yment relations. V A. Wilkinson, G. Wood in R. Deeg (ur.): The Oxford Handbook of Employment Relations: Comparative Employment Systems: 114–153. Oxford: Oxford University Press. Boyer, Robert, in Drache, Daniel (1996): Introduction. V R. Boyer in D. Drache (ur.): States against markets: The limits of globalization: 1–20. Routledge: London in New York. Breznik, Maja (2014): Za napisom nezaposlenim vstop prepovedan: Izobraževanje, delovni pogoji in socialni dialog na ravni podjetja v treh podjetjih iz papirne, tiskar­ske in založniške dejavnosti. Ljubljana: Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam. Breznik, Maja, in Cehovin Zajc, Jožica (2020): Prekarizacija standardnega in nestan­dardnega zaposlovanja v Sloveniji (2005–2019). Teorija in praksa, 58 (1): 28–48. Charnock, Greig, in Starosta, Guido (2018): Towards a “Unified Field Theory” of Uneven Development: Human Productive Subjectivity, Capital and the International. Global Society, 32 (3): 324–34. Clarke, Simon (2001): Class Struggle and the Global Overaccumulation of Capital. V R.Albritton, M. Itoh, R. Westra in A. Zuege (ur.): Phases of Capitalist Development: 76–92. Houndmills: Palgrave. Cehovin Zajc, Jožica, in Breznik, Maja (2020): Segmentacija zaposlovanja v Sloveniji: splošni trendi in medsektorska primerjava (2005–2018). SEGNED, Delovni zvezek II. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Fröbel, Folker, Heinrichs, Jurgen, in Kreye, Otto (1978): The World Market for Labor and the World Market for Industrial Sites. Journal of Economic Issues, XII (4): 834–858. Glyn, Andrew (2007): Capitalism unleashed: finance, globalization, and welfare. Oxford: Oxford University Press. Hall, Peter A., in Soskice, David (2001): An Introduction to Varieties of Capitalism. V P. Hall in D. Soskice (ur.): Varieties of Capitalism The Institutional Foundations of Comparative Advantage: 145–184. Oxford: Oxford University Press. Hewison, Kevin (2016): Precarious Work. V: S. Edgell, H. Gottfried in E. Granter (ur.): The SAGE Handbook of the Sociology of Work and Employment: 428–443. Lon­don: Sage. Holman, Otto (2014): Flexibilization of Labour in the European Union. V K. van der Pijl (ur.): Handbook of the International Political Economy of Production: 247–263. Cheltenham in Northampton: Edward Elgar. Hürtgen, Stefanie (2019a): Mrežna množicna produkcija, novi transnacionalni taylorizem in družbeno-prostorska fragmentacija v globalni in evropski elektroindustriji. V A. Pod­vršic in M. Breznik (ur.): Verige globalnega kapitalizma: 213–240. Ljubljana: Sophia. Hürtgen, Stefanie (2019b): The Competitive Architecture of European Integration: European Labour Division, Locational Competition and the Precarization of work and life. V S. Schmalz in B. Sommer (ur.): Confronting Crisis and Precariousness: Organized Labour and Social Unrest in the European Union: 33–52. Boulder in New York: Roman & Littlefield. Iigo-Carrera, Juan (2020): Oblikovanje splošne profitne mere z diferenciacijo indu­strijskih kapitalov. V A. Podvršic in M. Breznik (ur.): Verige globalnega kapitalizma: 31–68. Ljubljana: Sophia. Kalleberg, Arne (2009): Precarious Work, Insecure Workers: Employment Relations in Transition. American Sociological Review, 74 (1): 1–22. Kalleberg, Arne, in Hewison, Kevin (2013): Precarious Work and the Challenge for Asia. American Behavioral Scientist, 57 (3): 271–288. Magdoff, Harry (2003): Imperialism without colonies. New York: Monthly Review Press. Palier, Bruno, in Thelen, Kathleen (2010): Institutionalizing Dualism: Complementarities and Change in France and Germany. Politics & Society, 38 (1): 119–148. Prosser, Thomas (2016): Dualization or liberalization? Investigating precarious work in eight European countries. Work, employment & society, 30 (6): 949–965. Rueda, David (2007): Social Democracy Inside Out: Partisanship and Labor Market Policy in Industrialized Democracies. Oxford: Oxford University Press. Scharpf, Fritz W. (1996): Negative and Positive Integration in the Political Economy of European Welfare States. V G. Marks, F. W. Scharpf, P. C. Schmitter and W. Stre­eck (ur.): Governance in The European Union: 15–39. London: SAGE Publications. Stanojevic, Miroslav, in Cehovin Zajc, Jožica (2017): Kadrovske politike v pogojih demontaže kolektivnih delovnih razmerij. V A. Kohont in M. Stanojevic (ur.): Raz­potja in prelomi: spremembe na podrocju menedžmenta cloveških virov v Sloveniji: 133–162. Ljubljana: Založba FDV. Starosta, Guido (2016): Revisiting the New International Division of Labour Thesis. V G. Charnock in G. Starosta (ur.): The New international Division of Labour: Global Transformation and Uneven Development: 79–97. London: Palgrave Macmillan. Streeck, Wolfgang (1998): The Internationalization of Industrial Relations in Europe: Prospects and Problems. Politics Society, 26 (4): 429–459. Thelen, Kathleen (2014): Varieties of Liberalization and the New Politics of Social So­lidarity. Cambridge: Cambridge University Press. Uradni list RS, št. 80/20 in 152/20 (2020): ZIUOOPE in ZZUOOP – Zakon o interven­ tnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije Covid-19. Ur. l. RS 49/20 z dne 10.4.2020; 61/20 z dne 30.4. 2020 (2020): Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo – ZIUZEOP. Viri FURS (2020): Prejemniki temeljnega dohodka. Poslano po e-pošti na zahtevo avtorjev. Povšnar, Jure, in dr. (2019): Analiza poslovanja slovenskih gospodarskih družb po dejavnostih v letu 2018. Delovni zvezek 2/2019. Statisticna priloga. Ljubljana: UMAR. Dostopno prek: https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publika­cije/dz/2019/2/DZ_GD_2018.pdf (20. 1. 2021). Statisticni urad Republike Slovenije – SURS (2005–2020): ANP – Aktivno in neaktivno prebivalstvo (mikropodatki). Ljubljana: SURS. SURS (1992): Statisticni letopis, tabela 12-2. Ljubljana: SURS. SURS (2008; 2018): Delovno aktivno prebivalstvo po dejavnostih (SKD 2008), Slovenija, letno (0775321S). Ljubljana: SURS. SURS (2015): CVTS – Continuing vocational training survey. Ljubljana: SURS. SURS (2020): SRDAP – Statisticni register delovno aktivnega prebivalstva. Ljubljana: SURS. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje – ZRSZ (2020): Novoprijavljeni brezpo­selni po dejavnosti zadnjega delodajalca. Interventni ukrep delnega povracila nadomestila place, zacasni podatki 30. 9. 2020. Vkljuceni v interventni ukrep subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega casa, do 20. 12. 2020. Poslano po e-pošti na zahtevo avtorjev. Podatki o avtorjih doc. dr. Joz.ica Cehovin Zajc Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel: +386 1 580 52 04 E-mail: jozica.zajc@fdv.uni-lj.si asist. dr. Branko Bembic Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel: +386 1 580 52 01 E-mail: branko.bembic@fdv.uni-lj.si Izvirni znanstveni clanek UDK 394-055.2-059.1:616.98:578.834-036.22(497.4)"2020" Nina Perger, Blanka Tivadar, Tanja Kamin CAS NE TECE ZA VSE ENAKO: ŽENSKE, KI ŽIVIJO SAME, NJIHOVO DOŽIVLJANJE EPIDEMIJE COVID-19 IN SPOPRIJEMANJE Z NJO IZVLECEK V prispevku obravnavamo zaustavitev javnega življenja v Sloveniji, ki je zaradi zajezitve epidemije covida-19 trajala od marca do maja 2020. Osredotocamo se na specificno družbeno skupino, tj. na ženske, ki so v tem obdobju živele same. V prispevku odgovarjamo na dve raziskovalni vprašanji: kako so pandemijo in z njo povezane zašcitne ukrepe doživljale razlicne starostne skupine žensk, ki so v casu zaustavitev javnega življenja živele same, ter o kakšnih virih in strategijah spoprijema z izredno situacijo vsakdanjega življenja so porocale? Rezultati ka­žejo, da velja ob nacrtovanju in izvajanju ukrepov posebno pozornost nameniti mladim in mlajšim odraslim, ki so zaradi posebnosti faze življenjskega obdobja izpostavljeni še posebni socialnopsihološki ranljivosti. KLJUCNE BESEDE: covid-19; ženske, ki živijo same; zaustavitev javnega življenja; doživljanje; viri in strategije spoprijema. Time Does Not Pass the Same for Everyone: Solo-Living Women, Their Experiences of and Strategies for Coping with the COVID-19 Epidemic ABSTRACT In the article, we discuss the COVID-19 epidemic-related lockdown in Slovenia during March and May 2020. We focus on a specific social group: solo-living women. We aim to answer two research questions: how did different age groups of solo-living women experience the pandemic and the pertaining protective me­asures, and which resources and coping strategies did they report? A practical implication of our study is the evidence-based recommendation that the planning and implementation of protective measures should pay close attention to youth and young adults since they are exposed to a particular socio-psychological vul­nerability, amplified by certain circumstances and social expectations interrelated with their phase in their life trajectory. KEY WORDS: COVID-19, solo-living women, lockdown, affective experiences, resources and coping strategies 1 Uvod Pri pandemiji covida-19 ne gre le za »biološko« ali zdravstveno krizo, temvec tudi za krizo širšega znacaja – psihološko, socialno, kulturno in ekonomsko (Adams 2020; Jiloha 2020). Pojav pandemije in z njo povezani zašcitni ukrepi pomenijo izrazit poseg v samoumevnost vsakdanjega življenja. V casu ustavitve javnega življenja v Sloveniji od marca do maja 2020 se je delno ustavilo tudi vsakdanje življenje ljudi, saj so ga ukrepi za preprecitev širjenja okužb med drugim omejili na socialno življenje znotraj enote enega gospodinjstva. Potek vsakdanjega ži­vljenja, ki je v normalnih okolišcinah porazdeljen med javni in zasebni prostor ter strukturiran v posamezne casovne enote, se je v okolišcinah zaustavitve javnega življenja izrazito spremenil. Vecino vsakdanjih aktivnosti se je opravljalo v istem okolju (okolju enega gospodinjstva) in v interakcijah z istimi osebami (clani gospo­dinjstva) (Shields in dr. 2020; Yuen 2020). Študije, ki so preucevale psihosocialni vpliv preteklih epidemij in pandemij ter trenutne pandemije covida-19, kažejo ambivalentne rezultate glede vpliva demografskih dejavnikov na psihosocialne ucinke epidemij in z njimi povezane zašcitne ukrepe. Vecina študij poenoteno ugotavlja, da ženske zaradi epidemij in zašcitnih ukrepov praviloma pogosteje kot moški porocajo o simptomih de­presije, tesnobe in/ali stresa ipd. (gl. npr. García-Portilla in dr. 2020; Paulino in dr. 2021; Trzebinski in dr. 2020). Manj enotne so študije glede vpliva starosti na psihološke ucinke pandemije (gl. npr. OECD 2020). Nekatere raziskave (gl. npr. Huang in Zhao 2021; García-Portilla in dr. 2020; Ustun 2020; Zhao in dr. 2020) izpostavljajo vecjo psihosocialno ranljivost mlajših skupin, druge poudarjajo vecjo psihosocialno ranljivost starejših, saj imajo slednji praviloma zmanjšano socialno mrežo, zato pogosteje izražajo obcutek pomanjkljive so-cialne opore (gl. npr. Morrow-Howell in dr. 2020; Zysberg in Zisberg 2020). Nekatere raziskave pa jasne povezanosti med psihološkim ucinkom pandemije in starostjo ne zaznavajo (npr. Zysberg in Zisberg 2020). Iz tako nekonsistentnih podatkov se zdi, da je potrebna bolj poglobljena obravnava vpliva starosti na to, kako pandemija covida-19 ucinkuje na ljudi. Obstojece raziskave o ucinkih pandemije covida-19 in drugih pandemij na ljudi najpogosteje temeljijo na kvantitativni metodologiji, osredotocajo pa se praviloma na simptome depresije, tesnobe, stresa in podobno. Zelo redko se raziskovalci ukvarjajo z vprašanjem, kaj tocno je v pandemijah in z njimi povezanih zašcitnih ukrepih takega, kar po­raja obcutke depresije, tesnobe in stresa. Da bi lahko bolj poglobljeno razumeli pojav pandemije na ravni doživljanja, bi po našem mnenju morali natancneje preuciti kompleksnost dejavnikov, povezanih s pandemijo, ki vodijo v razlicne psihosocialne ucinke pandemije. Študije, ki prepoznavajo kompleksnost dejavnikov in njihovih prepletov, ucinke delijo na neposredne oziroma primarne psihosocialne ucinke na eni strani in posredne oziroma sekundarne na drugi strani (Ye in dr. 2020; Garfin 2020). Kot prve obravnavajo tiste pojave, ki so neposredno povezani s pandemijo covida-19, denimo okužba bližnjega, izkušnja okužbe in strah pred okužbo; kot druge pa se obravnava psihosocialne ucinke pandemije covida-19 in zašcitnih ukrepov, kot so posredovani skozi posameznikove (bolj ali manj ucinkovite) stra­tegije spoprijemanja oziroma tiste pojave, ki so posledica pandemije in zašcitnih ukrepov, denimo strah pred izgubo zaposlitve ob izpostavljenosti medijskemu porocanju o prihajajoci ekonomski krizi (Garfin 2020: 1). Doživljanje pandemije je torej kompleksno: ne vkljucuje le strahu pred virusom in okužbo sebe ali bližnjih, temvec tudi druge s pandemijo povezane pojave. Ljudje se v obdobju pandemije ne soocajo le z virusom (Andrade in dr. 2020), temvec tudi z zašcitnimi ukrepi za zajezitev pandemije (Trzebinski in dr. 2020), strahom oziroma zaskrbljenostjo zaradi morebitnega oteženega dostopa do hra­ne in pomanjkanja denarja, strahom pred množicnimi dogodki (Baloran 2020), zaskrbljenostjo zaradi potencialne nacionalne ekonomske krize, pa tudi zaradi oteženega druženja oziroma oteženih interakcij z družino in prijatelji (Giles in Oncescu 2020). Raznolikosti psihosocialnih ucinkov pandemije nas spodbujajo, da dodatno preucimo njihovo razmerje z izbranimi demografskimi kategorijami, in to na ozadju življenjskih potekov oziroma faz v življenjskem trajektoriju. Ena izmed raziskav denimo kaže, da starejše osebe v primerjavi z mlajšimi starostnimi skupinami manj skrbi, da bi se okužile, ceprav so bolj izpostavljene težjemu poteku bolezni (Andrade in dr. 2020). Avtorji to pojasnjujejo s posebnostmi obdobja v njihovem življenjskem poteku: starejše osebe so manj okupirane s smrtjo oziroma so s smrtjo bolj pomirjene (prav tam: 7). Na drugi strani se ve-cja psihosocialna obremenjenost mlajših oseb v povezavi s pandemijo in z njo povezanih ukrepov obravnava v kontekstu aktivnejšega življenjskega obdobja, za katerega so znacilne skrbi in pricakovanja glede prihodnosti z ozirom na zaposlitev, (prihodnje oziroma potencialno) družinsko in socialno življenje (gl. tudi Ustun 2020), financne težave oziroma – na kratko – na bolj nestabilne ži­vljenjske razmere (García-Portilla in dr. 2020: 4; tudi Matthewman in Huppatz 2020). Pogoji vsakdanjega življenja so tudi tisti, ki lahko glede na dostopne in dosegljive vire – skupaj z že nabranimi življenjskimi izkušnjami – pomembno oblikujejo vzpostavljanje strategij za spoprijemanje z izredno situacijo v vsak­danjem življenju, ki jo povzroca pandemija. Razpon možnih ali že izoblikovanih strategij pa lahko vpliva tudi na samo izkušnjo pandemije in z njo povezanih zašcitnih ukrepov. Eno kljucnih vprašanj za razumevanje izkušnje ljudi s pandemijo in z zašcitni-mi ukrepi je zato zagotovo življenje ljudi pred pandemijo – vkljucno z njihovim življenjskim slogom in stabilnostjo življenjskih razmer. Eden vse pogostejših (Chandler in dr. 2004; Demey in dr. 2013; Jamieson in Simpson 2013; Klinen-berg 2012; Roseneil 2006), a spregledanih nacinov življenja je samsko življenje (ang. solo living), ki je v situaciji zaustavitve javnega in zamejitve socialnega življenja na clane enega gospodinjstva po našem mnenju potrebno posebne pozornosti. V pandemski situaciji so namrec osebe, ki živijo same, prisiljene v fizicno osamitev. Preprecen jim je fizicni dostop do socialnih mrež (Giles in Oncescu 2020; gl. tudi OECD 2020), na katere se, kot kažejo druge raziskave, v normalnih okolišcinah zanašajo v vecji meri, kot velja za osebe, ki ne živijo same (Roseneil in Budgeon 2004). V pricujocem clanku naslavljamo prav to spregledano skupino ljudi. Osre­dotocile smo se na ženske, ki so v obdobju zaustavitve javnega življenja živele same. Analiza temelji na podatkih, zbranih s poglobljenimi intervjuji z ženskami (n = 23), starimi med 25 in 69 let, v casu najvecje intenzivnosti zašcitnih ukrepov (marec–maj 2020). Glede na nekonsistentne podatke drugih študij o vplivu sta­rosti na doživljanje zašcitnih ukrepov pred pandemijo smo analizo strukturirale s starostno segmentacijo intervjuvank v tri starostne skupine: intervjuvanke, ki so stare 1) 35 let ali manj, 2) od 36 do 49 let in 3) 50 let ali vec. Za ta pristop smo se odlocile, da bi prispevale k boljšemu razumevanju razlicnih položajev staro­stnih skupin žensk, ki živijo same, njihovih ranljivosti, pa tudi »opremljenosti« z viri in strategijami v obdobju pandemije covida-19, ki izvirajo tudi iz specificnosti njihovih življenjskih obdobij. Kljucni raziskovalni vprašanji tega prispevka sta: 1) kako pandemijo in z njo povezane ukrepe doživljajo razlicne starostne skupine žensk, ki živijo same, ter 2) o kakšnih virih in strategijah spoprijemanja z izredno situacijo porocajo? Pri iskanju odgovorov na zastavljeni vprašanji sledimo pozivom z družboslovne­ga polja k 1) sociologiziranju vednosti o pandemijah – te se namrec odvijajo na temeljih obstojecih družbenih struktur, ki porajajo razlike v ranljivosti in izpostavljenosti negativnim ucinkom (Maticka-Tyndale 2001; Matthewman in Huppatz 2020), ter 2) h kvalitativnim študijam družbenega življenja v kontekstu pandemije, ki nam omogocajo bolj poglobljen vpogled v izkušnje in doživljanja primarnih in sekundarnih pojavov, povezanih s pandemijo (Clotworthy in dr. 2020). 2 Metodologija 2.1 Vzorcenje Vzorcenje udeleženk raziskave je bilo namensko, pri cemer smo rekrutacijski postopek raziskovalke zacele iz svojih socialnih mrež. Z metodo snežne kepe smo iskale ženske, ki so v casu zaustavitve javnega življenja živele same – ne glede na njihov siceršnji intimnopartnerski položaj (samske, ovdovele, locene, razmerje na daljavo) – in ki bi bile pripravljene sodelovati v naši raziskavi. Kljub izrednim razmeram smo bile presenecene nad pozitivnim odzivom in pripravljenostjo številnih za sodelovanje v raziskavi. Iz nabora kontaktov, ki so ustrezali osnovnemu kriteriju za vkljucitev v vzorec, smo izbrale tiste, ki so si bili po socialnodemografskih dejavnikih (npr. izobrazba, starost, kraj bivanja ipd.) najbolj razlicni, in sicer zato, da bi bil vzorec žensk, ki so v casu zaustavitve javnega življenja živele same, kar se da heterogen z namenom pridobivanja vpogleda v cim bolj raznolike izkušnje udeleženk raziskave. Raziskava je namrec ena izmed redkih kvalitativnih raziskav, zato jo velja s tega vidika obravnavati kot bolj eksplorativnega znacaja. Velikost vzorca smo dolocile glede na nacela teoreticnega vzorcenja (Starks in Trinidad 2007) in priporo-cila, ki sta jih za tematsko analizo razvila Braun in Clarke (2013). Upoštevale smo tudi smernice, ki vplivajo na zasicenost kod in pomenov (Hennink, Kaiser in Marconi 2017), ter uporabile kriterij informacijske moci, ki pravi, da vec relevantnih informacij, kot jih ima vzorec za izbrano študijo, manjše število udeleženk v raziskavi potrebujemo (Malterud in dr. 2016). Intervjuji, ki smo jih opravile, so postregli z bogatimi podatki, tipi pricakovanih kod so se ujemali z eksplicitnimi temami, ki so jih odpirale intervjuvanke, pa tudi s teoretskimi koncepti (konceptualnimi temami). V prizadevanju za bogato saturacijo pome­nov, s katero bi lahko razvile poglobljeno razumevanje doživljanja ukrepov med razlicno starimi ženskami, ki živijo same, je vzorec s 23 udeleženkami zadostoval. 2.2 Zbiranje podatkov Podatke smo zbirale s poglobljenimi, delno strukturiranimi osebnimi intervjuji, ki so zaradi t. i. socialnega distanciranja1 potekali prek spletnih platform. Vse udeleženke so bile pred zacetkom intervjujev pisno obvešcene o namenu in po­teku raziskave; vse so podpisale informirano soglasje za sodelovanje v raziskavi. V intervjujih smo jih prosile, naj delijo svoje mnenje in izkušnje glede izbranih tematskih podrocij, povezanih s covidom-19, in sicer: razmišljanje, doživljanje, izvajanje zašcitnih ukrepov; zdravstveno stanje in skrb za zdravje; iskanje in osmišljanje informacij; vsakdanje prakse, povezane z nakupovanjem, kuhanjem in gospodinjenjem v casu zašcitnih ukrepov (socialnega distanciranja); delo in zaposlitveni status; financno stanje; prosti cas; stališca do institucij; refleksije, introspekcije in projekcije o družbi in osebnih zadevah. Vsi intervjuji, ki so v povprecju trajali dve uri, so bili posneti, nato pa dobesedno prepisani. Pet raziskovalk (tri od teh smo avtorice tega prispevka) je izpeljalo intervjuje, in sicer med 3. in 15. aprilom, kar je sovpadalo s tretjim in cetrtim tednom zaustavitve javnega življenja v Sloveniji. Osebne lastnosti intervjuvank smo anonimizirale in v vseh fazah raziskovalnega procesa upoštevale Eticni kodeks za raziskovalce Univerze v Ljubljani (2014). 2.3 Udeleženke raziskave Povprecna starost intervjuvank je bila 45,5 leta (mediana je bila 44 let), pri cemer je imela najmlajša intervjuvanka 25, najstarejša pa 69 let. Vecina (17) jih je živela v Ljubljani, druge pa so živele v manjših mestih in vaseh po Sloveniji. Vecina (18) je imela višjo izobrazbo. Tri so bile upokojene, tri samozaposlene, ena v casu pandemije brezposelna, ena je bila študentka z državno štipendijo, druge so bile zaposlene za dolocen ali nedolocen cas. Ena je bila zaposlena, a na cakanju. Štiri so zaslužile med 600 in 1000 EUR na mesec, druge (19) pa od 1000 do 3000 EUR neto na mesec. Tri so bile v intimnopartnerskih razmerjih (dve sta imeli zvezo na daljavo, ena partnerja, ki je živel v drugem mestu), preostale so bile trenutno brez partnerjev, nekatere med njimi že dalj casa (dve sta bili vdovi, pet locenih, trinajst jih ni bilo nikoli porocenih). Štiri so imele odrasle otroke. Dve sta živeli v hiši z vrtom, preostale v stanovanju balkonom ali brez njega. Dve sta živeli v majhni sobi ali garsonjeri v študentskem domu. Šest jih je imelo hišne ljubljence (macka in/ali psa). Intervjuvanke so imele razlicna prevozna sredstva: avto in kolesa (14), samo 1. Zavedamo se sociološke in socialnopsihološke problematicnosti izraza »socialno distanciranje« v kontekstu epidemije, kljub temu pa ga z zadržkom uporabljamo, saj se ta izraz prevladujoce uporablja v javni in uradni komunikaciji relevantnih akterjev in kot tak tudi zaznamuje realnost, ki jo živimo. kolesa (4), pet jih je bilo odvisnih od javnega prevoza. Udeleženke raziskave so se med sabo v vrsti dejavnikov, ki vplivajo na vsakdanje življenje, razlikovale, so pa bile vse precej dobro izobražene, dokaj vešce uporabe informacijske tehnologije in v glavnem iz urbanega okolja. Treba je izpostaviti tudi, da v našem vzorcu ni bilo oseb, ki bi imele kakšne resnejše zdravstvene ali gibalne težave. Posebnost našega vzorca je torej dokaj velika homogenost v doseženi stopnji izobrazbe, tipu kraja bivanja in v razmeroma dobrem subjektivno ocenjenem zdravstvenem stanju udeleženk raziskave, kar je smiselno upoštevati pri interpretaciji rezultatov. 2.4 Analiza podatkov Podatke smo analizirale s programom MaxQDA2020 (VERBI Software 2019). Analiticni proces smo zacele po izhodišcih utemeljitvene teorije (Strauss in Corbin 1998) z namenom lušcenja kod neposredno iz podatkov. V prvem koraku analize smo se seznanile z vsemi prepisanimi podatki, pri cemer smo si ob prebiranju beležile prve vtise in opažanja. Nato smo iskale vzorce v podatkih z namenom njihovega razumevanja in oblikovanja predpostavk o pojavu zaustavitve jav­nega življenja. V skladu s smernicami, ki sta jih razvila Braun in Clarke (2006), smo identificirale in opisale kljucne teme v podatkih. Vsaki identificirani temi, ki so jo odprle intervjuvanke, smo pripisale kodo (t. i. in-vivo kodiranje). Vsako od kod smo opredelile in med kodami vzpostavile jasne razlike, ki smo jih uvrstile v kodirno knjigo. V prvem, odprtokodnem koraku analize smo kode pripisale manjšim pomen-skim enotam (skupini besed, stavkov, izjav, ki so imele skupni pomen). V tem procesu smo kodirno shemo veckrat dopolnile. Nato smo med kodami iskale vzorce povezanosti in jih skupinile v pomenske nadkategorije (t. i. osno kodira­nje). Kodirni proces in rezultate smo izpeljale v veckratni interakciji z namenom zagotavljanja zanesljivosti ugotovitev. 3 Rezultati raziskave V analizi se osredotocamo na dve dimenziji raziskovalnih podatkov, in sicer na doživljanje pandemije in z njo povezanih zašcitnih ukrepov (tj. na primarni in sekundarni ravni) ter na strategije spoprijema z izredno situacijo zaustavitve javnega življenja. 3.1 Doživljanje Skladno z zapisanim v uvodu razlikujemo med primarnimi dejavniki doživlja­nja, pri katerih gre za doživljanja intervjuvank, ki so neposredno povezana s pojavom pandemije oziroma z obstojem prenosljive virusne bolezni covid-19 in z nepredvidljivo nalezljivostjo virusa, pa tudi doživljanja zašcitnih ukrepov. Med sekundarne dejavnike doživljanja pandemije pa umešcamo tista doživljanja, ki izhajajo iz zašcitnih ukrepov (tj. ne gre za odnos intervjuvank do ukrepov kot takih, temvec do pojavov, ki iz ukrepov izhajajo). V grobem lahko doživljanje ukrepov delimo na 1) negativno in 2) nevtralno ali pozitivno afektivno doživljanje, pri cemer afektivni odzivi niso staticni; v nekem trenutku so lahko negativni, v drugem pozitivni. Med negativna doživljanja umešcamo tista, ki so jih intervju­vanke izpostavljale kot težavna, osebno obremenjujoca in ki so jih opisovale z besedami, kot so obup, panika, groza, utrujenost in podobno. V drugi skupini doživljanj pa so tista, ki so jih intervjuvanke izpostavljale kot zanje vsaj nevtralne ali pa celo pozitivne izkušnje in ki so jih oznacile z besedami, kot so veselje, super pocutje, olajšanje, pomirjanje, stabilnost in podobno. 3.1.1 Negativno doz.ivljanje Primarni dejavniki Glede primarnih dejavnikov ugotavljamo, da je izkušnja pandemije in z njo povezanih zašcitnih ukrepov za vecino intervjuvank negativna. Na podlagi podatkov delimo primarne dejavnike na a) strah pred okužbo sebe in pred okužbo bližnjih ter strah pred prenosom v skupnosti; b) (obremenjeno) doživljanje zašcitnih ukrepov. Negativno doživljanje, ki izhaja iz primarnih dejavnikov, so najbolj intenzivno izkusile osebe v starosti od 35 do 49 let (srednja starostna skupina). To je skupina, ki je najbolj zaskrbljena tako zaradi potencialne okužbe sebe kot tudi zaradi potencialne okužbe bližnjih. O zaskrbljenosti zaradi možne okužbe sebe prica pripoved Lane (46 let): Ja, veš, nekomu je lahko nic, en pa lahko gre – moja prijateljica, njena sestricna je zdaj v umetni komi zaradi korone, jaz nobenega drugega ne poznam, ampak – njen mož, ki jo je okužil, pa nic ni, ima pa nek prehlad. Ona pa je stara 50 let, a veš, to je že blizu mojih let, te informacije niso fajn. O zaskrbljenosti zaradi možne okužbe bližnjih drugih, npr. staršev, prica pripoved Babushke (42 let): Absolutno spoštujem [zašcitne ukrepe], ker moja mama je že v letih in je tudi kronicni bolnik in sodi med bolj ogrožene in mi smo, cela družina – tudi moja sestra in njeni hceri –, smo se samoizolirali od mame, že pred uradno razglasitvijo epidemije. Najmanj strahu pred možnostjo okužbe sebe smo zaznale med ženskami, starimi 35 let ali manj, pa tudi pri ženskah, ki so stare 50 let ali vec. Najmlajša starostna skupina sicer omenja zaskrbljenost zaradi možne okužbe bližnjih dru­gih, vendar redkeje, kot to velja za prej izpostavljeno srednjo starostno skupino (36 do 49 let). Obremenjeno doživljanje zašcitnih ukrepov kot takih so v najvecji meri izpostavljale intervjuvanke v najmlajši skupini, o cemer prica pripoved Flore (32 let): Šla sem samo mimo cloveka, pa se mi je zdelo – fuck, preblizu sem šla. In to je zdaj že avtomatizem. Neke te – neke misli, ki same pridejo, ojoj, o ne, o shit, a je bilo to prav. Ta, še vec stvari je, ki jih lahko narediš narobe. Mislim, to je soocanje s tem. Zašcitnih ukrepov samih po sebi pa niso vse intervjuvanke zaznavale obre­menilno. Srednja starostna skupina (od 36 do 49 let) je v zašcitnih ukrepih mestoma videla celo »pozitivno izkušnjo«, in sicer z vidika zašcite pred virusom (gl. spodaj), kar – upoštevajoc, da je doživljanje te starostne skupine v primerjavi z drugimi bolj negativno, predvsem pa zaradi kompleksne narave njihovega strahu pred okužbo – pravzaprav ne preseneca. Drži pa tudi, da je njihovo doživljanje zašcitnih ukrepov na sekundarni ravni kompleksnejše, saj so poleg osnovnih elementov strahu pred okužbo (sebe in drugih) obremenjene še z za­skrbljenostjo zaradi stisk ljudi, ki bi lahko vodile v vecje izgrede, kaos oziroma porast kriminala. Sekundarni dejavniki Sekundarni dejavniki negativnega doživljanja so v primerjavi s primarnimi nekoliko bolj heterogenega znacaja. Sestavljeni so iz razlicnih pojavov, v grobem pa lahko izpostavimo dva elementa, ki porajata negativno doživljanje pandemije in ki sta skupna vsem starostnim skupinam: a) negotova prihodnost in b) obcutek pomanjkanja nadzora nad situacijo oziroma vsakdanjim življenjem. Zaskrbljenost zaradi negotove prihodnosti povzrocajo razlicni dejavniki, tako ali drugace povezani s situacijo razglašene epidemije – od zaskrbljenosti zaradi financne situacije in zaskrbljenosti zaradi politicnega vidika do splošne percepcije »crne prihodnosti«, o cemer prica pripoved Sobe (43 let): Ja, mislim, da v prvih tednih je bila neka žalost in huda zaskrbljenost, pa kaj vem. Da je bila misel na prihodnost … bolj crna, zdaj pa se mi zdi, da se na zalogo sekirat nima smisla. Tudi ne razmišljam dlje kot za kakšen teden, dva naprej. Drugi skupni element – obcutek pomanjkanja nadzora v vsakdanjem življenju – je izraziteje prisoten pri najmlajši starostni skupini (35 let ali manj), ki poroca o obcutkih brezizhodnosti, ujetosti oziroma utesnjenosti: [K]omaj cakam, da mine, pac ta nek obcutek utesnjenosti, obcutek, da ne moreš iti nikamor. Pa ce bi lahko, vprašanje, ce bi šel, ampak obcutek, da ne moreš, te pac ful tako … ne vem (Marina, 35 let). Ce za primarne dejavnike negativnega doživljanja ugotavljamo, da so bolj heterogenega znacaja, ko gre za starostno skupino od 36 do 49 let, za sekun­darne dejavnike ugotavljamo, da so najbolj kompleksni in raznoliki v najmlajši starostni skupini. Prej omenjenima elementoma negotove prihodnosti in obcutka pomanjkanja nadzora se v tej starostni skupini pridružuje tudi c) manko druženja v njegovih raznolikih oblikah (od dotika do pogovora), kar je razvidno denimo iz pripovedi Han (35 let): Oziroma sem imela tako silno željo, veš, ko imaš tako silno željo, da te kdo objame in umiri. Pac in pol se spomniš, saj sem sama, saj tega ne bo. Grem raje spat, da ne bo kako sranje. Da ne greš cisto v samodestruktivne forme. Poleg tega se intervjuvanke v starosti 35 let ali manj spoprijemajo še z c) destabilizacijo dnevnih rutin oziroma s težavami pri opravljanju vsakdanjih opravil, kot so tuširanje, umivanje las, dnevni sprehodi in izhodi na balkon. O takšni izkušnji denimo poroca Flora (32 let): Tudi imela sem težavo, saj ni tako, ampak sem se stuširala enkrat na dva dni ali pa enkrat na tri dni. Pac, ta neka depresivna vedenja. Saj nisem depresivno, kako se rece, razpoložena … nimam, ne bi rekla, da imam težave, zelo resne s tem. Ampak cutim pa to tesnobo, cutim, kako me vlece k tlom, kako je težko. V manjši meri je podobna izkušnja znacilna tudi za intervjuvanke, stare 50 let ali vec. Te mestoma porocajo o podobni destabilizaciji oziroma o tem, da opravljanje vsakdanjih opravil, ki jih sicer uspevajo redno izvajati (v nasprotju z najmlajšo starostno skupino), od njih terja vec energije: »Da se greš en nor-malen lajf – jaz si vsak dan umijem glavo, se nalicim, oblecem – rabiš kar dosti energije« (Polona, 60 let). Na drugi strani sta tako najmlajša kot tudi srednja starostna skupina dodatno obremenjeni še d) s pritiskom k hiperproduktivnosti, razvijanju in krepitvi novih vešcin, hobijev in podobno, slednje tudi v kombinaciji z njihovo siceršnjo pro-duktivnostjo, ki je v danih razmerah nižja kot obicajno: »[J]az hitro zapadem v to, že od prej poznam to, da zapadem v neproduktivnost oziroma – to bom jutri, bom pojutrišnjem« (Nixi, 36 let). O pritisku k hiperproduktivnosti poroca denimo Marina (35 let): Ne vem, ne vem, meni dnevi … poskušam, res sem rekla – okej, vsak dan boš pac pojedla zajtrk, skuhala kosilo, šla boš na tisti sprehod, delala boš, neka rutina mora biti. In kak dan je produktiven, kak dan pa, tudi ce ga ne bi bilo, ampak ja – ful je pritisk, da mi moramo zdaj biti nahajpani, ker smo doma in pac … nisem okej, ni okej, ni mi okej to. 3.1.2 Nevtralno ali pozitivno doz.ivljanje Nevtralno ali pozitivno doživljanje so intervjuvanke redko izpostavile, in še to bolj v povezavi z obdobjem, ko se je napovedovalo mehcanje strogih zašcitnih ukrepov oziroma ponovni zagon javnega življenja. Primarni dejavniki Primarni dejavniki so redko prispevali k nevtralnemu ali pozitivnemu doživlja­nju pandemije covida-19 in z njo povezanih zašcitnih ukrepov. Izpostavljale so jih le intervjuvanke srednje starostne skupine (od 36 do 49 let), pri katerih je bila zaradi strahu pred morebitno okužbo a) uveljavitev zašcitnih ukrepov doživeta kot dobrodošel in pozitiven korak. Meni je bilo olajšanje. Ker jaz sem malo tak control freak in zato sem bila tudi že prej tri dni na dopustu, in ko je bila ta karantena, sem si mislila, joj, hvala bogu, da so to zdaj naredili (Maja, 49 let). Sekundarni dejavniki O nevtralnem ali pozitivnem doživljanju – predvsem sekundarnih dejavni­kov pandemije in z njo povezanih zašcitnih ukrepov – so pogosteje porocale intervjuvanke iz srednje starostne skupine (36 do 49 let), ki so v povezavi s tem izpostavljale predvsem a) cas zase in b) postopno prilagajanje na spremenjene razmere vsakdanjega življenja ter s tem tudi spremembo v doživljanju situacije (iz negativnega v nevtralno ali pozitivno). O prvem denimo poroca Lana (46 let): Nocem nikakor reci, da aleluja za korono, ampak strašno rada imam dneve, ki so mi na razpolago, da lahko poglobim branje, razmisleke, se mi zdi, da je tega vedno manj, in to je tisto, kar je meni dobrodošlo /…/ Imam cas za svoje stvari, to je tisti plus. Nekatere intervjuvanke – še posebej v starosti nad 35 let – so izpostavile tudi, da spremenjene razmere c) zanje ne predstavljajo vecje spremembe v primerjavi z vsakdanjim življenjem pred pandemijo covida-19. O tem denimo pripoveduje Sonja (49 let): Moj nacin življenja se, kot sem vam rekla, ni kdo ve kako spremenil. Ali sem v službi ali pa doma delam in sem takrat osem ur za racunalnikom in dan kar gre mimo. Podobno so razmišljale tudi intervjuvanke v najstarejši skupini (50 let ali vec), ki so porocale le o nevtralnem doživljanju situacije, povezane s pandemijo covi­da-19, to pa povezovale s c) preteklimi težjimi življenjskimi izkušnjami, s katerimi je situacija pandemije covida-19 pravzaprav neprimerljiva. O tem pripoveduje Žuža (68 let): Nic posebnega, ja. Meni je tako hud udarec povzrocila ta smrt in moževo umiranje pol leta, da mi ni nic tako hudo, res ne. Sem še vedno pod tem in to bom tudi težko prebolela, ce bom sploh kdaj, in to ni nic proti temu. Podobnost med življenjem pred epidemijo in med njo je kot sekundarni de­javnik nevtralnega ali pozitivnega doživljanja pri najmlajših intervjuvanjkah (35 let ali manj) prakticno popolnoma odsoten – za razliko od starejših starostnih skupin. V tej starostni skupini je namrec izpostavljen – pa še to redko – le v smislu poprejšnjega »hikikomori znacaja« intervjuvanke: »Ne, ker sem hikikomori tako in tako in sem itak skoz doma, tko da v resnici to ni zame neka velika spremem­ba« (Han, 35 let); pa tudi v smislu razbremenitev (samoumevnosti) pricakovanj, povezanih z intimnopartnerskim razmerjem, o cemer pripoveduje Zvezda, ki je v intimnopartnerskem razmerju na daljavo, s partnerjem v tujini, ki ga ob zaprtju meja ni mogla obiskati: [V]casih sem se pocutila, kot da res moram iti [v tujino], ker je bila to naša edina priložnost, da se vidimo. In ce je on prejšnji teden bil tukaj in bi jaz zdaj nekako morala iti tja kot nekaj moralnega /…/. In zdaj je super. Zdaj je celo boljše kot prej. V redu je. 3.2 Strategije Strategije, ki so jih intervjuvanke izpostavljale za spoprijemanje z izredno situacijo, lahko razdelimo na razlagalne in delovanjske. Med prve sodijo inter-pretacije razmer, med druge pa vedenja oziroma nacini delovanja. Razlika med interpretacijo lastnega položaja in delovanjem v zvezi z njim je vcasih zabrisana, saj refleksija lahko vsebuje akcijski potencial (podobno kot stališca, ki imajo poleg kognitivne in emotivne komponente tudi konativno), a z analiticnega vidika se nam zdi pomembno razlikovati med implicitnim in dejanskim delovanjem.2 3.2.1 Razlagalne strategije Miselne spodbude in racionalizacije Teza o univerzalnosti in zacasnosti clovekovega trpljenja, koristi dolocenih osebnostnih lastnosti, postavljanje lastne življenjske situacije v perspektivo oz. primerjanje z drugimi, ki jim gre slabše, in sprijaznjenje s kriznimi razmerami so oblike miselnih spodbud, s katerimi so si intervjuvanke blažile negativno doži­ 2. Primer je lahko razlika med posredovano izkušnjo ustvarjalnosti in ustvarjalnostjo samo. Pri prvi gre za veselje oz. užitek v opazovanju ustvarjalnosti drugih, ki ga opazovalki prinese predvsem spoznanje, da ljudje najdejo navdih za ustvarjanje tudi v izrednih družbenih razmerah, pri drugi pa za užitek, ki ga najde v lastnem ustvarjanju. vljanje izrednih razmer. Prve tri niso bile starostno specificne, zadnja pa je bila bolj znacilna za najmlajšo in srednjo starostno skupino. Spoznanje o univerzalnosti in hkratni zacasnosti, minljivosti clovekovega trpljenja je bilo mogoce zaznati v Marinini izjavi (35 let): /…/ da nobenemu zdaj ni okej in da je okej to, da nismo okej. Samo to. In da bo to pac mimo. In da bomo potem spet skupaj, enkrat, tako, opti­mizem, evo, optimizem, jaz imam veliko optimizma v sebi. Pomen optimisticnega pogleda na svet, ki ga omenja Marina, za uspešno spopadanje s krizno situacijo je dobro razviden tudi iz naslednje misli: To me ni potrlo, ampak je samo reklo, okej, ne pašeš v skupino družbeno pricakovanih vlog, recimo, ampak to še ne pomeni, da a) nimaš pravice živeti, b) nimaš pravice biti srecna, c) se ne moreš samorealizirati ... Vedno me je pogled na situacijo z drugacnimi ocmi zanimal do te mere, da sem rada videla v minusu plus, pac, napol poln kozarec rajši vidim kot napol praznega, vedno, ne samo zdaj (Ronja, 44 let). Optimizem lahko uvrstimo tudi v skupino osebnostnih lastnosti, ki so inter-vjuvankam pomagale premagovati krizne razmere – druga lastnost je denimo sposobnost prositi za pomoc: Jaz, recimo, imam še sreco, da nimam težav z interakcijo, jaz recem ‚pro-sim, a mi lahko pomagate‘, nimam problema. /.../ Tako da sem ful vesela, da kljub temu da smo v socialno distanciranih casih, da moja socialnost še vedno pomaga, vztraja in pomaga v teh situacijah, da si pac naredim malo manj stresne (Flora, 32 let). Nekatere intervjuvanke so spregovorile o zmožnosti uzreti svoj položaj z vidika širših (lokalnih in/ali globalnih) družbenih razmer, kar dobro ponazarja naslednja izjava: Je hudo, a v bistvu ni hudo, ker smo del ene elite ... mi se preseravamo in si umivamo roke, jaz imam kožo že cisto znucano, v Grciji ima pa cel kamp beguncev eno pipico in nobene zdravniške oskrbe. To so stvari, o katerih upam, da bomo lahko še kdaj skupaj razmišljali. To je velika nevarnost, samo mi, mi, jaz, jaz (Polona, 60 let). Intervjuvanke iz najmlajše in srednje starostne skupine so kot strategijo upra­vljanja s krizo pogosteje kot pripadnice starejše skupine omenjale tudi pomen sprijaznjenja, kamor lahko uvrstimo sprejemanje razmer, zmožnost obcutenja individualnih potreb ter dopušcanje negativnih custev in prizanesljivost do sebe ali kot pravi Marina (35 let): »Optimizem in nekako prepoznavanje lastnih po­treb in da sebi dovoliš, da nisi okej in si receš: Lej, zdaj pac je tako in bo boljše. Tako, v tem stilu.« Soba (43 let) pa je poudarila pomen dopušcanja brezdelja: »Po drugi pa se mi zdi, da kot ustvarjalec zmeraj rabiš malo … malo poceti nic, da se lahko kaj rodi. Tako da si ne ocitam tega ful prevec.« Kot obliko sprija­znjenja s situacijo lahko razumemo tudi odlog prejšnje prostocasne aktivnosti iz stvarnega sveta, npr. gledanje filmov, obiskovanje tecajev, ceprav bi z njo lahko nadaljevali v virtualnem, da bi se imeli cesa veseliti, ko se javno življenje spet zacne: »/R/ecimo, lahko bi zdaj pogledala kakšne klasike iz šestdesetih, petdesetih, ampak ne – bom jaz to pocakala, da bo spet v Kinoteki« (Virginia, 31 let). Pretekle življenjske izkušnje in razmisleki Intervjuvanke so navajale, da svojo moc za spopadanje z izredno situacijo crpajo iz preteklih življenjskih (pre)izkušenj oziroma premislekov (znacilno pred­vsem za intervjuvanke, mlajše od 50 let) in navad (znacilno za starejše intervju­vanke). Kljuc za uspešno spoprijemanje z izjemno situacijo niso izkušnje same po sebi, temvec pretekli poglobljen (tudi filozofsko-religijski) razmislek o življenju, pridobljeno znanje o clovekovi duševnosti in družbenih procesih, ki jo oblikujejo, aktivno prizadevanje za spremembe in vsaj še dosedanja ozavešcena skrb za psihološko trdnost. Pomen takšnih razmislekov ilustrira Lanina (46 let) misel: [D]a sem /…/ dosti let pac posvetila tudi neke vrste meditaciji /…/ se mi zdi zelo dobrodošlo zdaj, ali pa nekim filozofskim, religijskim refleksijam v smislu tega – kdo smo, kam gremo – in potem /…/ lahko sprejemaš, obdobja, ki niso radostna, tako kot je zdaj to – ko imaš omejeno svobodo. Ceprav samsko življenje marsikdaj ni izbira, je videti, da samost, ce je breme, preneha bremeniti, ko jo sprejmemo oz. se naucimo biti same: Pravzaprav ne, niti ne, tudi tako, ko se pogovarjamo s prijateljicami, ki jih je tudi veliko samih oziroma te moje prijateljice so zdaj že vdove in, tko da, ja, da mi to sploh ni problem, /…/ pac so rekli, da ne smeš ven in ne greš ven. Enostavno (Alja, 66 let). Emocionalna »okužba« Nekatere intervjuvanke so svojo moc crpale iz opazovanja, kako se z izre­dnimi razmerami spopadajo drugi ljudje. Pozitivna ali negativna custva drugih namrec lahko uporabimo za informacijo o tem, kaj se dogaja okrog nas, hkrati pa jih lahko prevzamemo (samodejno, podzavestno, posnemamo), kar je skla­dno s konceptom emocionalne okužbe (Hatfield, Cacioppo in Rapson 1993). Recimo, razmeroma sprošcen odnos sodelavcev do pandemije lahko vlije nekaj optimizma: Me je pa tudi to pomiril, ko sem šla po 14 dneh potem prvic na radio delat in me je pomirilo, ko sem videla, kako sodelavci pac hendlajo s tem, in vidim, da so bili vsi totalno nakulirani, jaz pac nisem bila v stiku z drugimi ljudmi, razen da sem se slišala z bližnjimi po telefonu, ko sem pa videla, kako to na radiu ljudje … da so malo bolj sprošceni, sem si rekla, okej, vse bo v redu (Lena, 39 let). Posredovana izkušnja ustvarjalnosti Ena od mlajših intervjuvank je svoje pocutje skušala izboljšati z iskanjem navdiha v ustvarjalnosti drugih. Prizadevanje drugih, da bi si »mickeno polepšali tudi najbolj gadno situacijo«, ji je lajšalo doživljanje izrednih razmer: Ja, lahko povem, kaj mi dela dneve – kaj je tisto, kar mi polepša dneve, iz kje se napajam – to je predvsem neka individualna ustvarjalnost, ki se jo ljudje zdaj na domu gremo. To je zdaj tisti družinski zborcek, ki poje ‚One more day‘, to so neki fantje, ki se imenujemo Stay Hommas, ki so na strehi Barcelone, neke komade delajo, sem tudi živela tam /.../ in me to zelo navdihuje in se mi zdijo lepi momenti. /…/ To me pa z nekim navda, z neko novo mocjo. Lej, vsak po svoje, bravo, super, da migamo, da brcamo, da živimo naprej (Flora, 32 let). 3.2.2 Delovanjske strategije Siceršnji hobiji Ustavitev javnega življenja je vecini intervjuvank prinesla vec casa, ki pa so ga vsaj prve tedne preživele v poslušanju porocil in na internetu, ne pa, kot bi si želele, v ukvarjanju s siceršnjimi hobiji. Ceprav so intervjuvanke pripovedovale o pomanjkanju koncentracije za uživanje v siceršnjih prostocasnih dejavnostih, so v poslušanju glasbe, branju in filmih videle tudi nacin odmika od realnosti, prežete z virusom: Ugotovila sem, da rabim vsak dan nekaj casa, da pozabim na tukaj in sedaj. Da si privošcim ali branje ali gledanje albumov, nekaj, kar me odnese, kar poruši vse casovne dimenzije (Davis, 50 let). Tehnike sprošcanja Nacine sprošcanja, ki so intervjuvankam lajšale spoprijemanje z izrednimi razmerami, lahko razvrstimo v štiri skupine. V prvi so meditacija, dihalne tehnike sprošcanja, pobarvanke za odrasle in podobno: /…/ mi tudi ta meditacija malo pomaga, da lažje mogoce objektivno kakšne stvari pogledam, z neko distanco. Vcasih se mi zdi, ko mi je težko, se mal usedem, pa mi pomaga (Manja, 54 let). V drugi skupini je ukvarjanje s hišnimi ljubljencki, ceprav veliko pomeni že samo življenje s psom ali macko: Tudi v tej krizi oziroma ce živiš sam, je zelo, zelo velik plus, ce imaš še eno žival. Dejansko je res kot en otrok – ona cuti, vidi, sliši, uboga in mi je izreden sopotnik. Tudi zaradi nje je ta kriza, karkoli pac že je, dosti lažja, kot bi bila, ce bi bila prav sama (Era, 58 let). V tretjo skupino lahko uvrstimo telesno aktivnost v naravi – praviloma so bili to sprehodi –, ki je bila intervjuvankam nadvse pomembna, pa tudi fizicno delo, kot sta obdelovanje vrta in pospravljanje: Drugi teden, ko je bilo že toplo, sem bila na vrtu in sem vrt uštimala v nulo. Sem si ga posnela, ker ga takšnega, mislim, da nikoli vec ne bom imela (Era, 58 let). V cetrti skupini je potrošnja specificnih izdelkov ali prakse, ki tako ali drugace prispevajo k (bolj) sprošcenemu vzdušju, od nakupovanja dišecih sveck prek kopeli do tolažbe s sladkarijami in alkoholom: /…/ ko so pa kaki taki ekstremni trenutki ali pa ti pade vzdušje, pa se potem malo s sladkarijami, vsaj jaz si s tem – da imaš kaka specialna po-rocila, kjer ti povejo, da bo karantena eno leto v Ljubljani, to pac moraš odpreti cokolado, pa še kaj drugega, to je normalno. Pri potresu sem si vino odprla zjutraj (Lana, 46 let). Raba informacijske pismenosti ter selektivno spremljanje medijev in družabnih omrežij Ceprav so bile sredi zaustavitve javnega življenja informacijske vešcine intervjuvank pogoj za ohranjanje socialnih stikov, delo od doma in nenazadnje za sodelovanje v naši raziskavi, jih je eksplicitno omenilo le malo. Razlog za to bi lahko bil v samoumevnosti te vešcine za naše intervjuvanke. Maja (49 let), ki je morala, da je lahko od doma vzpostavila povezavo z delovnim okoljem, premagati nekaj tehnicnih ovir, se je svojih sposobnosti zavedala: Kaj mi pomaga? Po moje to, da sem racunalniško zelo pismena, da sem hitro preklopila na vse te aplikacije, da študenti lahko cisto normalno de­lujejo. Ce še na to tablico prešaltam, kar bom, bo pa nasploh zmaga. S tem sem drugace zelo odlašala, tako da bom zdaj po moje ful profitirala. Vecina intervjuvank (ne glede na starost) je prve tedne zavzeto spremljala informacije o epidemiji. Nic nenavadnega ni bilo poslušanje prav vseh porocil ter vzporedno prebiranje o virusu in okužbah na internetu. Na podlagi njihovih pripovedi lahko intenzivnejšo rabo medijev razumemo kot poskus nadzora nego­tove situacije – vec kot bomo vedeli o tej novi nevarnosti, bolje jo bomo razumeli in se zato ucinkoviteje zašcitili pred njo. Scasoma pa je marsikatera opazila, da jo splošna in nenehna izpostavljenost novicam o smrtnih žrtvah ter podobam skafandrov in respiratorjev potiska v še vecjo tesnobo. Zato so rabo medijev namerno omejile. O spremembi v kolicini informiranja porocajo vse starostne skupine, malenkost pogosteje pa tista starostna skupina, ki se kaže kot najbolj obremenjena s sekundarnimi dejavniki pandemije covida-19, torej najmlajša: Ja, na zacetku – kot sem rekla – ta prvi teden ali prva dva tedna mogo-ce – sem res bila, ne vem, v neki kvazi paranoji, ne bi rekla, da sem bila res. Ampak ja, sem veliko sledila, pa brala, zdaj pa ne (Zvezda, 27 let). Posebej velja tu izpostaviti tudi eno od razlagalnih strategij, ki je nekaterim intervjuvankam omogocila, da se izognejo socialnemu pritisku k ustvarjalnosti in produktivnosti. Gre za zmožnost relativiziranja skrbno kurirane podobe drugih na spletnih socialnih omrežjih, ki so jih spremljale: Kar pa mislim, da je neka lastnost, je to, da preprosto, se mi zdi, da moraš biti prijazen do sebe in ne dovoliti, da ti razno razni peki z drožmi in ljudje, ki na Instagramu objavljajo, kako kreativno in produktivno preživljajo ta cas, da pac moraš biti toliko realen, da razumeš, da je to samo en dan ali pa samo ena ura v dnevu /…/ (Marina, 35 let). Strukturiranje dneva Po zacetnem obdobju zmede, o katerem je porocala vecina intervjuvank, se je pri vecini pojavila tudi želja po redu oz. po strukturi v dnevu, ki so jo ustvarjale na razlicne nacine. /…/ da se teh ritualov, ki so bili že prej, bolj zavedam /…/ da se zjutraj zbudiš, imaš zajtrk, telovadiš, imaš kavo, lovim eno uro, da sem na soncu, da imam te mikro situacije, ki so bile prej tudi, ampak zdaj so bolj usmer­jene v to, da je struktura (Han, 35 let). Grajenje strukture je bilo nekoliko pogosteje izpostavljeno pri najmlajši sta­rostni skupini, kar glede na prej omenjeno porocanje o težavah pri vzdrževanju rutin pravzaprav ne preseneca. Drži pa, da je grajenje strukture kot delovanjsko strategijo spoprijemanja z izrednimi razmerami zaznati v vseh starostnih skupinah, obsega pa razlicna delovanja: • zavestno vzdrževan in bolj ali manj ustaljen urnik dejavnosti: /…/ da se zjutraj zbudiš, imaš zajtrk, telovadiš, imaš kavo, lovim eno uro, da sem na soncu, da imam te mikro situacije, ki so bile prej tudi, ampak zdaj so bolj usmerjene v to, da je struktura (Han, 35 let); • ohranjanje delovne kondicije oz. intelektualne vitalnosti kljub trenutnemu pomanjkanju dela: /…/ mi smo se odlocili, da bomo ustvarjali en dolocen projekt, da si pošilja-mo videote, da se dobimo na video callih, ohranjamo mentalno aktivnost, da razmišljamo o prihodnosti /…/ berem o tem in s tem ohranjam neko tako psihicno aktivnost, ohranjam, ja, intelektualno. Jaz gledam, da ohranjam pac neko to intelektualno vitalnost in da se mi zdi, da zaradi tega mi bo lažje vse skupaj to prebrodit (Lena, 39 let); • opustitev pižam, licenje: Da se greš en normalen lajf – jaz si vsak dan umijem glavo, se nalicim, oblecem – rabiš kar dosti energije (Polona, 60 let); • estetizacijo bivanja: Ful se afnam. Pa pogrnem si prticek, rože, naštimam si fino ... znam uživati (Polona, 60 let); • kuhanje in vecjo pozornost do prehranjevanja: In tako lepo zgleda na krožniku: siv ješprenj, rdeca paprika in korencek in zelen brsticni ohrovt. Mnjam, ful dobro (Ronja, 44 let). Iskanje in nudenje socialne opore Socialni stiki so bili v casu zaustavitve javnega življenja najpomembnejša preživetvena strategija vseh naših intervjuvank, videti pa je, da so bili – sploh v fizicni obliki – za najmlajšo starostno skupino (35 let ali manj) pomembnejši kot za starejše; manko socialnih stikov, še posebej v fizicni obliki, v primeru najmlajše starostne skupine lahko povežemo tudi z upoštevanjem ukrepov: ta skupina je namrec v najmanjši meri porocala o kršenju pravil (npr. druženje izven gospodinjstva). Pomen socialne opore dobro ponazori Florina (32 let) pripoved: /…/ ko sem imela najbolj kriticen dan /.../ In me je mami videla, ker si hodiva mahat na tri metre, in me je objela – ker me pozna in je vedela, da mi je bilo hudo. In sem rekla, ja, mami, zdaj pa bom še tebe okužila in je rekla ‚a lahko prosim nehaš‘ in potem je bilo zanimivo, ker me je srecal še oci, ki mi je nekaj prinesel, in me je isto samo videl pa me je objel. Skrb otrok za starše je bila le ena od oblik iskanja oz. nudenja socialne opo-re. Intervjuvanke so pripovedovale tudi o na novo odkriti prijaznosti med tujci v trgovini, na ulici: »/…/ da se nasmejem ljudem, da se nasmejejo nazaj« (Han, 35 let); druženju na sprehodih, ki niso nujno upoštevali pravil, da smemo biti le s clani gospodinjstva; izmenjevanju dobrin s sosedi, o tem, da hodijo ostarelim staršem po nakupih in podobno. Najbolj pogosta oblika socialnih stikov, še zlasti v mlajših starostnih skupinah, so bila vecurna druženja s prijatelji in družinskimi clani v skupinah prek spletnih aplikacij (Viber, WhatsApp, Skype, Messenger ipd.), po telefonu in prek videoklicev. 4 Diskusija Analiza doživljanja primarnih in sekundarnih dejavnikov pandemije covida-19 z vidika negativnega ali nevtralnega oziroma pozitivnega doživljanja razkriva nekatere lastnosti, povezane s starostjo in s fazo življenjskega poteka intervjuvank. Na primarni ravni so pandemijo najbolj obremenilno doživljale intervjuvanke iz srednje starostne skupine. A pomeljivo izstopa predvsem, da so bile z izrazi pandemije na njeni sekundarni ravni, torej v smislu ucinkov ukrepov, ne pa pan-demije kot take, najbolj obremenjene mlajše intervjuvanke. Ta ugotovitev pritrjuje nekaterim predhodnim raziskavam (Huang in Zhao 2020; García-Portilla in dr. 2020; Ustun 2020; Zhao in dr. 2020; tudi Kamin in dr. 2021). Pri njenem osmi­šljanju nam lahko pomagajo ugotovitve o doživljanju v mlajši odraslosti, ki ga avtorji in avtorice mestoma povezujejo s kljucno znacilnostjo tega življenjskega obdobja, in sicer z aktivnejšim znacajem vsakdanjega življenja, za katerega so znacilni poskusi stabiliziranja življenjskih potekov in prehodov, ki so v pogojih poznomoderne družbe sicer prevladujoce destandardizirani in deregulirani (Ule 2014): »/N/i vec veljavnih in jasnih standardov prehodov« (prav tam: 317). Mla­de odrasle osebe se tako intenzivno spoprijemajo z družbenimi zahtevami po samooblikovanju oziroma ustvarjanju lastne biografske kariere (prav tam: 319; gl. tudi Ule 2008). V obdobju pandemije covida-19 in v kontekstu zaustavitve javnega življenja pa se je manevrski prostor samooblikovanja – tako v smislu delovne kariere, izoblikovanja širših socialnih mrež kot tudi v smislu možnosti za vzpostavljanje intimnopartnerskega življenja – pomembno skrcil. Kar je pomen­ljivo, je, da (ponotranjena) pricakovanja o samooblikovanju v tem casu – kljub manku možnosti oziroma infrastrukture, ki bi to zares omogocala – ostajajo. Pojavlja se torej neravnovesje med družbenimi in osebnimi (marsikdaj od družbe privzetimi) pricakovanji na eni strani in možnostjo njihove uresnicitve na drugi; to neravnovesje pa je ravno zaradi znacilnosti obdobja mlajše odraslosti v tej fazi življenjskega poteka eno izmed bolj izrazitih. Cetudi implicitno, družbene zahteve, povezane s casom življenjskega poteka, skupaj s pomembnimi prehodi, ki naj bi jih mlada odrasla oseba opravila, ostajajo. Izkušnja resnicnosti dveh hitrosti – tiste, ki jo v casu javne zaustavitve življenja živimo, in tiste, ki naj bi jo živeli, da bi cim uspešneje stabilizirali svoj trajektorij – pa je, kot kažejo tudi pripovedi naših mlajših intervjuvank, lahko socialnopsihološko zelo obremenil­na. Na drugi strani je, kot opozarja Mirjana Ule na drugem mestu (2018), za starejše obdobje znacilno drugacno doživljanje casa: ob zavedanju casovne omejenosti življenja je odnos do casa v primerjavi s tistimi, ki imajo pred seboj razmeroma odprt in neomejen življenjski horizont, drugacno (bolj usmerjeno na pretekle izkušnje, smisel tega, kar doživljajo, in na custveno pozitivne pojave v njihovem vsakdanjem življenju). Starostno segmentirana analiza doživljanja pandemije torej odpira pomenljivo vprašanje: kaj sedanjost zaustavitve javnega življenja in okrnjenega vsakdanjega življenja skupaj z njegovo družabnostjo – jutrišnja preteklost – pomeni za pri­hodnost mladih (in manj mladih) odraslih. Ti so namrec deležni reza v življenjski potek na precej radikalen nacin. Ob siceršnji deregulaciji življenjskih potekov so posameznice in posamezniki prisiljeni na osredotocanje na sedanjost, saj je prihodnost prevec nepredvidljiva in ponuja (pre)malo oprijemov. A to prevladu­joco osredotocenost na sedanjost vendarle spremlja tudi misel na prihodnost, predvsem z vidika strahu pred zamujanjem potencialno pomembnih življenjskih priložnosti oziroma možnosti: »Vedno se lahko zgodi, da zamudimo nekaj, cesar pozneje ne moremo vec nadomestiti« (prav tam: 322). Pri tem lahko sledimo Vanniniju (2020: 270), ki zaustavitev javnega življenja in omejitev socialnega življenja na enoto gospodinjstva opredeli kot »geografijo tega, kar se ne zgodi: odpovedani dogodki, zamujene priložnosti«. Obcutki ujetosti, brezizhodnosti in utesnjenosti, obcutek pomanjkanja nadzora, ki je v primerjavi s siceršnjim vsakdanjim življenjem še intenzivnejši, še posebej pa obcutek manka druženja v njegovih razlicnih oblikah, ki jih pogosto izpostavljajo mlajše intervjuvanke, govorijo o tem, da so mlajše osebe posebno ranljive, saj se od njih – glede na fazo življenjskega poteka – pricakuje, da najbolj aktivno in intenzivno izgrajujejo svoje življenje, obenem pa umanjkajo osnovni pogoji za to. Ne glede na to, kako so intervjuvanke doživljale izredne razmere, naša analiza kaže, da so bile strategije spoprijemanja z zaustavitvijo javnega življenja pri vseh starostnih skupinah precej raznolike. Deloma pritrjujejo kvantitativnim raziskavam, ki se analize sicer ne lotevajo z vidika starosti, saj izpostavljajo pomen socialnih interakcij z družino in prijatelji, s strukturiranjem dneva z razlicnimi aktivnostmi in hobiji (Ustun 2020; Lades in dr. 2020), uporabo sprostitvenih tehnik (Baloran 2020), pomen socialne opore (Zysberg in Zisberg 2020; Ustun 2020; Park in Park 2020), digitalne komunikacije (Ohme in dr. 2020; Ustun 2020), telesne aktivnosti (Mutz in Gerke 2020; Ustun 2020; Lades 2020), vzpostavljanja oziro-ma vzdrževanja dnevnih rutin in selektivnega spremljanja medijskega porocanja (Grubic, Badovinac in Johri 2020; tudi Garfin 2020; Park in Park 2020), pa tudi pomen pogleda na svet (Ye in dr. 2020). Naša analiza pomembno dopolnjuje predhodne raziskave, saj ponuja bolj poglobljen vpogled v kompleksne znacilnosti razlagalnih (npr. umešcanje situacije v širše družbene razmere) in delovanjskih strategij (npr. strukturiranje dneva) ter v njihovo prepletenost. Starostna segmenta­cija kaže, da se ženske, ki živijo same, z izredno situacijo, povezano s pandemijo, spoprijemajo na razlicne nacine, ki pa so v manjši meri starostno specificni. Zdi se, da gre za situacijo, s katero se osebe pravzaprav spoprijemajo z vsem, kar imajo na voljo, tudi ce le skozi druge (npr. posredovana izkušnja ustvarjalnosti). Strategije spoprijema tako zajemajo razpon od razmislekov, ki celotno situacijo umešcajo v globalni družbeni kontekst oziroma na makro raven (npr. primerjava naših razmer z razmerami v begunskih taborišcih), do potez, ki se dotikajo najbolj mikro dejanj in praks (npr. estetizacija obrokov, prižiganje dišecih svec). Da bi preverili, kako pogoste so posamezne strategije spoprijemanja pri posamezni starostni skupini, pa bi morali raziskavo razširiti še s kvantitativno metodologijo raziskovanja, ki bi omogocila natancnejši pogled tako v kvantificirano pojavnost posamicnih strategij kot tudi morebitne povezave s starostnimi skupinami. To, kar je bila prednost naše kvalitativne metodologije, ki nam je omogocila razclenitev doživljanja in delovanja v povezavi z epidemijo covida-19 pri nacrtno izbrani populaciji (ženskah, ki živijo same v Sloveniji), je hkrati tudi omejitev naše raziskave, saj zaradi posebnosti vzorca ugotovitev ne moremo posploševati na širšo populacijo oseb, ki živijo same. Omeniti velja, da so med ljudmi, ki živijo sami, še posebno ranljive posameznice in posamezniki, ki jih v našo raziskavo nismo zajele, denimo izraziteje socialno izolirane osebe, osebe, ki se srecujejo z gibalnimi in drugimi ovirami, osebe z resnimi duševnimi težavami ipd., ki postanejo v casu zaustavitve javnega življenja še dodatno ranljive, ce ne celo ogrožene, in so potrebne posebne pozornosti tudi pri nacrtovanju ukrepov za zajezitev epidemije. Našo raziskavo bi bilo smiselno raziskovalno nadgraditi ne samo z vidika razširitve vzorca raziskave, temvec tudi z vidika metodologije, ki bi omogocila identificirana doživljanja in strategije delovanja natancneje preuciti tudi z vidika povezanosti med njimi. Posebej pa bi izpostavile, da se zdi smiselno, pravzaprav nujno, posebno raziskovalno pozornost nameniti skupini mladih odraslih, ki jo je naša raziskava zaznala kot posebej ranljivo. Glede na analizo lahko pred­videvamo, da bodo posledice današnjih ukrepov zaustavitve javnega življenja pri tej skupini ljudi v prihodnosti najbolj vidne. 5 Zakljucek Namen clanka je bil preuciti starostne razlike v doživljanju zašcitnih ukrepov zaradi pandemije covida-19 in osebnih strategijah upravljanja z izrednimi razme­rami, v katerih so se znašle ženske, ki so v obdobju popolne zaustavitve javnega življenja spomladi 2020 živele same. V casu najbolj intenzivnih zašcitnih ukrepov smo izvedle 23 poglobljenih intervjujev z ženskami, starimi od 25 do 69 let. Clovek v kakršnekoli izredne razmere vstopi iz konteksta svojega siceršnjega življenja – svojega znanja, vrednot, osebnostnih znacilnosti, razvejanosti soci­alnih mrež, življenjskih izkušenj, materialnih razmer, faze življenjskega poteka ipd. Vse to in še vec skupaj z odzivom institucij in oblasti na izredne razmere oblikuje posameznicin odziv. Starostna analiza doživljanja zašcitnih ukrepov oziroma njihovih ucinkov (tj. na sekundarni ravni) je pokazala, da so jih najmlajše intervjuvanke (stare pod 35 let) doživljale najbolj obremenilno. Sklepamo, da zato, ker je bila med »prej« (pred pandemijo) in »potem« (v casu zaustavitve javnega življenja) pri najmlajših zaradi njihove siceršnje prisotnosti v javnem in socialnem življenju najvecja razlika; umanjkalo je druženje v živo, skupinske prostocasne dejavnosti, udeleževanje razlicnih dogodkov in prireditev, priložnosti in možnosti za placano delo ipd. Povedano z drugimi besedami: mlajše ženske so s tega vidika »izgubile« vec kot starejše oziroma so to »izgubo« obcutile na bolj obremenilen nacin, hkrati pa so jim zašcitni ukrepi za nedolocen cas moc­no omejili možnosti za vzpostavljanje intimnopartnerskega življenja in delovne kariere, ki sta kljucni del družbenih pricakovanj do mladih. Strategije, ki so intervjuvankam precej uspešno pomagale preživljati custveno zahtevne razmere, ki jih je ustvarila popolna zaustavitev javnega življenja, so bile dveh vrst: prve so bile razlagalne narave – gre za specificne nacine razmišljanja o situaciji, druge pa so bile osredotocene na akcijo, tj. na razlicne nacine delo­vanja. Strategije so bile manj starostno specificne kot doživljanje – intervjuvanke so si pomagale z vsem, cesar so se lahko oprijele, predvsem pa s tem, kar jim je nekoc že pomagalo. A socialni stiki so jim bili od vsega najpomembnejši. To je še dodaten razlog za popolno opustitev izraza socialna distanca v medicinskem in politicnem diskurzu: pred nalezljivo boleznijo naj nas varuje varnostna ali fizicna razdalja, nasprotje socialne distance – socialno bližino – pa ohranimo za ucinkovit spoprijem z izredno situacijo. SUMMARY The COVID-19 pandemic is more than just a “biological” or health crisis; it is also a psychological, social, cultural and economic crisis. The pandemic and COVID-19-related protective measures represent an intensive intervention into the taken-for-granted nature of everyday life. In this article, we consider how a specific social group, solo-living women, experienced the lockdown in the context of the COVID-19 pandemic. A fully implemented lockdown creates a peculiar situation for them, as it limits socializing to one’s household members, therefore creating a situation of complete physical isolation for those who live alone. Since existing research in relation to the COVID-19 pandemic shows ambivalent and inconsistent results when it comes to age-differentiated effects of the pandemic and pandemic-related protective measures, we decided to delve deeper into the age-differentiated experiences of the pandemic and COVID-19 protective measures and the resources and coping strategies they report on. The main research questions were as follows: How did the particular age groups of solo-living women (35 years old or less, between 36 to 49 years old and 50 years old or more) experience lockdown measures, and what resources and strategies helped them to cope with the extraordinary situation in their everyday life? The analysis was based on 23 semi-structured in-depth interviews conducted with women aged between 25 and 69 years (the average age being 45.5 years) who were living alone at the time of the lockdown. All the interviews were con­ducted at the height of the lockdown measures (between 3 and 15 April 2020) and were thus implemented via online platforms. The interviews were transcribed verbatim, and MaxQDA 2020 software was used for the qualitative analysis (VERBI Software 2019). Before the interviews, the informants signed an informed consent form. Throughout the research process, we thoroughly followed the ethics code for researchers associated with the University of Ljubljana (2014). The results showed that the middle age group (between 36 and 49 years old) was most burdened by primary factors of the pandemic (especially by the fear of becoming infected or of their significant others becoming infected with COVID-19). The youngest age group (35 years old or less) was most burdened with secondary factors of the pandemic, reporting intense negative experiences of secondary effects of the lockdown measures. Based on these findings, we propose that life-phase specifics should be taken into account when planning and implementing COVID-19-related measures. It might be that the youngest age group experiences protective measures in such a burdensome way because the discrepancy between their pre-pandemic and mid-pandemic lifestyles is the starkest. In addition, and related to this, youth and young adults are socially expected to be highly involved in building and stabilising – at least as much as possible, given the destandardization and deregulation of life trajectories – the core components of their lives (including employment, social networks and inti­mate partnerships). During the time of the lockdown, the main social infrastructure, which enables such practices, was put on hold. We did not identify age differences related to resources and coping strate­gies. Informants reported relying on various resources and strategies for coping with the extraordinary situation of their daily life, ranging from 1) interpretative strategies (including, for example, perception of their rather privileged situation in comparison to a wider social and global framework; life lessons and reflec­tions) to 2) practical strategies (including, for example, intentionally building and maintaining a structure of daily activities and routines; seeking and offering social support from and to others). The analysis also indicated that the needs of youth and young adults should receive special attention, given the specific social-psychological vulnerability they are exposed to in the context of lockdown measures. We concluded that additional (quantitative) research should be implemented in order to test our findings on a wider and more diverse sample and to gain more comprehensive insight into age-specific experiences of protective measures as well as resources and coping strategies. Literatura Adams, W. Will (2020): Covid-19‘s fierce subversion of our supposed separateness: Cultivating life with and for all others. Journal of humanistic psychology, 5 (60): 690–701. DOI: 10.1177/0022167820938910. Andrade, F. Eric, in drugi (2020): Perceived fear of COVID-19 infection according to sex, age and occupational risk using the Brazilian version of the Fear of COVID-19 scale. Death studies, online first. DOI: 10.1080/07481187.2020.1809786. Baloran, T. Erick (2020): Knowledge, attitudes, anxiety, and coping strategies of students during COVID-19 pandemic. Journal of loss and trauma, 25 (8): 635–642. DOI: 10.1080/15325024.2020.1769300. Braun, Virginia, in Clarke, Victoria. (2006): Using thematic analysis in psychology. Quali­tative Research in Psychology, 3 (2): 77–101. DOI: 10.1191/1478088706qp063oa. Braun, Virginia, in Clarke, Victoria (2013): Successful Qualitative Research: A Practical Guide for Beginners. London: Sage. Chandler, Joan, in drugi (2004): Living alone: its place in household formation and change. Sociological research online, 9 (3): 42–54. DOI: 10.5153/sro.971. Clotworthy, Amy, in drugi (2020): ‚Standing together – at a distance‘: documenting chan­ges in mental-health indicators in Denmark during the COVID-19 pandemic. Scan­dinavian journal of public health, online first. DOI: 10.1177/1403494820956445. Demey, Dieter, in drugi (2013): Pathways into living alone in mid-life: diversity and policy implications. Advances in life course research, 18 (3): 161–174. DOI: 10.1016/j. alcr.2013.02.001. García-Portilla, Paz, in drugi (2020): Are older adults also at higher psycho­logical risk from COVID-19? Aging and mental health, online first. DOI: 10.1080/13607863.2020.1805723. Garfin, R. Dana (2020): Technology as a coping tool during the COVID-19 pandemic: implications and recommendations. Stress and health, 36 (4): 1–5. DOI: 10.1002/ smi.2975. Giles, R. Audrey, in Oncescu, Jacquelyn (2020): Single women‘s leisure during the coronavi­rus pandemic. Leisure sciences, online first. DOI: 10.1080/01490400.2020.1774003. Grubic, Nicholas, Badovinac, Shaylea, in Johri, M. Amer (2020): Student mental health in the midst of the COVID-19 pandemic: A call for further research and im­mediate solutions. International journal of social psychiatry, 66 (5): 517–518. DOI: 10.1177/0020764020925108. Hatfield, Elaine, in drugi (1993): Emotional Contagion. Current Directions in Psycholo­gical Science, 2 (3): 96–100. DOI: 10.1111/1467-8721.ep10770953. Hennink, M. Monique, in drugi (2017): Code Saturation Versus Meaning Aaturation: How Many Interviews are Enough? Qualitative health research, 27 (4): 591–608. Huang, Yeen, in Zhao, Ning (2021): Mental health burden for the public affected by the COVID-19 outbreak in China: who will be the high-risk group? Psychology, health and medicine, 26 (1): 1–13. DOI: 10.1080/13548506.2020.1754438. Jamieson, Lynn, in Simpson, Roona (2013): Living alone: globalization, identity and belonging. London: Palgrave Macmillan. Jiloha, R. C. (2020): Covid-19 and mental health. Epidemiology international, 1 (5): 7–9. DOI: 10.24321/2455.7048.202002. Kamin, Tanja, in drugi (2021): Alone in a time of pandemic: Solo-living women coping with physical isolation. Qualitative health research, 31 (2): 203–217. DOI: 10.1177/ 1049732320971603. Klinenberg, Eric (2012): Going solo: the extraordinary rise and surprising appeal of living alone. London: The Penguin Press. Lades, K. Leonhard, in drugi (2020): Brief report COVID-19: Daily emotional well-being during the COVID-19 pandemic. British journal of health psychology, 25: 902–911. DOI: 10.1111/bjhp.12450. Malterud, Kirsti, Siersma, V. Dirk, in Dorrit Guassora, Ann (2016): Sample Size in Quali­tative Interview Studies: Guided by Information Power. Qualitative Health Research, 26 (13): 1753–1760. DOI: 10.1177/1049732315617444. Maticka-Tyndale, Eleanor (2001): Twenty years in the AIDS pandemic: a place for sociology. Current sociology, 49 (6): 13–21. DOI: 10.1177/0011392101496004. Matthewman, Steve, in Huppatz, Kate (2020): A sociology of COVID-19. Journal of sociology, 56 (4): 675–683. DOI: 10.1177/1440783320939416. Morrow–Howell, Nancy, Galucia, Natalie, in Swinford, Emma (2020): Recovering from the COVID-19 pandemic: a focus on older adults. Journal of aging and social policy, 32 (4–6): 525–535. DOI: 10.1080/08959420.2020.1759758. Mutz, Michael, in Gerke, Markus (2020): Sport and exercise in times of self-quaran­tine: How Germans changed their behaviour at the beginning of the Covid-19 pandemic. International review for the sociology of sport, online first. DOI: 10.1177/1012690220934335. OECD (2020): Covid-19: protecting people and societies. Tackling coronavirus (Co­vid-19): contributing to a global effort. Dostopno prek: https://www.oecd.org/ coronavirus/policy-responses/covid-19-protecting-people-and-societies-e5c9de1a/ (15. 10. 2020). Ohme, Jakob, in drugi (2020): Staying informed and bridging “social distance”: smartphone news use and mobile messaging behaviors of Flemish adults during the first weeks of the COVID-19 pandemic. Socius: sociological research for a dynamic world, 6: 1–14. DOI: 10.1177/2378023120950190. Park, Seon-Cheol, in Park, Yong Chon (2020): Mental health care measures in response to the 2019 novel coronavirus outbreak in Korea. Psychiatry investigation, 17 (2): 85–86. DOI: 10.30773/pi.2020.0058. Paulino, Mauro, in drugi (2021): Covid-19 in Portugal: exploring the immediate psycho­logical impact on the general population. Psychology, health and medicine, 26 (1): 44–55. DOI: 10.1080/13548506.2020.1808236. Roseneil, Sasha (2006): On not living with a partner: unpicking coupledom and coha­bitation. Sociological research online, 11 (3): 111–124. DOI: 10.5153/sro.1413. Roseneil, Sasha, in Budgeon, Shelley (2004): Cultures of intimacy and care beyond »the family«: personal life and social change in the early 21st century. Current sociology, 52 (2): 135–159. DOI: 10.5153/sro.1413. Shields, Rob, Schillmeier, Michael, Lloyd, Justine, in Van Loon, Joost (2020): 6 feet apart: Spaces and cultures of quarantine. Space and culture, 3 (23): 216–220. DOI: 10.1177/1206331220938622. Starks, H., Trinidad, S. B. (2007): Choose your method: A comparison of phenomenolo­gy, discourse analysis, and grounded theory. Qualitative Health Research, 17 (10): 1372–1380. DOI: 10.1177/1049732307307031. Strauss, Anselm, in Corbin, Juliette (1998): Basics of qualitative research: Techniques and procedures for developing grounded theory. Thousand Oaks: Sage Publications, Inc. Trzebinski, Jerzy, Cabanski, Maciej, in Czarncka, Z. Jolanta (2020): Reaction to the CO­VID-19 pandemic: the influence of meaning in life, life satisfaction, and assumptions on world orderliness and positivity. Journal of loss and trauma, 26 (6–7): 644–667. DOI: 10.1080/15325024.2020.1765098. Ule, Mirjana (2008): Za vedno mladi? Socialna psihologija odrašcanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Ule, Mirjana (2014): Spremembe vsakdanjega življenja in življenjskih potekov v sodob­nih globaliziranih družbah. Teorija in praksa, 51: 309–327. Dostopno prek http:// dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/TiP2014_P_Ule.pdf (25. 10. 2020). Ustun, Gonca (2020): Determining depression and related factors in a society affected by COVID-19 pandemic. International journal of social psychiatry, online first. DOI: 10.1177/0020764020938807. Ye, Zhi, in drugi (2020): Resilience, social support, and coping as mediators between COVID-19-related stressful experiences and acute stress disorder among college students in China. Applied psychology: Health and wellbeing, 12 (4): 1074–1094. DOI: 10.1111/aphw.12211. Vannini, Phillip (2020): Covid-19 as atmospheric dis-ease: Attuning into ordinary effects of collective quarantine and isolation. Space and culture, 23 (3): 269–273. DOI: 10.1177/1206331220938640. Yuen, Felice (2020): »If we‘re lost, we are lost together«: Leisure and relationality. Leisure sciences, online first. DOI: 10.1080/01490400.2020.1773988. Zhao, Yuqing, in drugi (2020): Mental health and its influencing factors among self­-isolating ordinary citizens during the beginning epidemic of COVID-19. Journal of loss and trauma, 25 (6–7): 580–593. DOI: 10.1080/15325024.2020.1761592. Zysberg, Leehu, in Zisberg, Anna (2020): Days of worry: emotional intelligence and social support mediate worry in the COVID-19 pandemic. Journal of health psycho­logy, online first. DOI: 10.1177/1359105320949935 Viri Ule, Mirjana (2018): Sprememba življenjskih potekov in dolgoživa družba. Razprava na sekciji Sociologija casa v okviru Slovenskega sociološkega društva, 6. december 2018 [osebni vir]. UL (2014): Eticni kodeks za raziskovalce Univerze v Ljubljani. Dostopno prek: https:// www.uni-lj.si/raziskovalno_in_razvojno_delo/etika_v_raziskovanju/ (15. 10. 2020). VERBI Software (2019). MAXQDA 2020 [racunalniški program]. Berlin, Nemcija: VERBI Software. Dostopno prek: maxqda.com (14. 3. 2020). Podatki o avtorjih asist. dr. Nina Perger Fakulteta za družbene vede, UL Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana E-mail: nina.perger@fdv.uni-lj.si dr. Blanka Tivadar Ministrstvo za kulturo Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana E-mail: blanka.tivadar@gov.si izr. prof. dr. Tanja Kamin Fakulteta za družbene vede, UL Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana E-mail: tanja.kamin@fdv.uni-lj.si Izvirni znanstveni clanek UDK 364-78:616.98:578.834-036.22(497.4)"2020" Ana M. Sobocan CAS PANDEMIJE IN IZZIVI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI IN PO SVETU IZVLECEK Pandemija covida-19 je prinesla radikalne spremembe v življenju ljudi po vsem svetu. Da bi bolje razumeli obseg in znacilnosti vpliva casa pandemije na eticno raven prakse socialnega dela, je mednarodna skupina raziskovalk in razisko­valcev v sodelovanju z Mednarodno zvezo socialnih delavk in delavcev (IFSW) maja 2020 izvedla spletno anketo, na katero so se odzvale socialne delavke in delavci iz 55 držav po svetu; anketa je zajela 607 odgovorov v sedmih jezikih. V pricujocem clanku so predstavljeni rezultati slovenskega dela raziskave, in sicer v kontekstu širših, globalnih ugotovitev raziskave. Analiza odgovorov na anketo je podala šest osrednjih tem, ki so se pojavile po vsem svetu, in tudi v Sloveniji (n =14), v razlicnih kontekstih socialnodelovne prakse, socialnih politik ter družbenoekonomskih in epidemioloških pogojev. KLJUCNE BESEDE: socialno delo, eticni izzivi, etika, covid-19, spletna anketa The Pandemic and Challenges to Social Work Practice in Slovenia and Worldwide ABSTRACT The Covid-19 pandemic has induced radical changes in the lives of people across the globe. To better understand the scope and characteristics of the pandemic’s impact on the ethics of social work practice, an international group of researchers, in collaboration with the International Federation of Social Workers, conducted an online survey in May 2020. Social workers from 55 countries responded, contribu­ting 607 responses in seven languages. The present article presents the results of the Slovenian part of the research, in the context of broader, global findings of the research. The analysis of the responses to the survey provided six central themes that emerged worldwide and in Slovenia (n = 14), in varied contexts of socio-work practices, social policies, socio-economic and epidemiological conditions. KEY WORDS: social work, ethical challenges, ethics, Covid-19, online survey 1 Uvod: Pandemija covida-19 in socialno delo Pandemija covida-19 je v letu 2020 prinesla radikalne spremembe in po­sledice v življenje ljudi po vsem svetu. Osebe, skupine in skupnosti, s katerimi socialne delavke1 najpogosteje sodelujejo – tisti, ki se srecujejo z revšcino, težavami z razlicnimi vidiki zdravja, rasizmom in drugimi oblikami zatiranja in neenakosti, stigmo in izkljucenostjo – posledice pandemije in ukrepe, povezane z njo, gotovo obcutijo zelo mocno ali še bolj kot tisti, ki sicer ne živijo v stiski. Pandemija je v mnogocem sorodna drugim krizam (kot so okoljske katastrofe ali vojne): v casu njihovega trajanja postane zagotavljanje storitev tvegano (in pogosto omejeno), iskati je treba nove nacine dela. Kljub vsemu pa so posebne znacilnosti globalne pandemije zahteva po socialni distanci in samoizolaciji, tveganja, povezana z uporabo istega prostora, in zahteve po uporabi osebne zašcitne opreme, kadar je stik med osebami neizogiben. Vse to je povezano s samo srciko socialnega dela: kakovostjo odnosov med socialnimi delavkami ter uporabniki in uporabnicami storitev ter vlogo medosebnega, neposrednega stika med ljudmi. Posledice navedenih zahtev pomenijo izziv za prakso socialnega dela, ki naj bi jo sicer dolocale predvsem vrednote, kot so spoštovanje, empatija in zaupnost (Banks in dr. 2020c). Pritiski in stiske, ki jih povzrocajo izgube služb, socialna izolacija, slabo zdravje, žalovanje, ter nedostopnost in zapiranje nekaterih storitev socialnega varstva, pa za socialne delavke pomenijo tudi nove (in zato zahtevnejše) oko­lišcine dela – tako z vidika casa in materialnih virov kot tudi z vidika dilem ter nasprotujocih si vrednot in interesov. Vse navedene stiske in pritiski ogrožajo zavezanost socialnega dela k družbeni pravicnosti in nacelom zagovarjanja pravic vseh posameznikov, družin in skupnosti, ki so v ranljivem položaju ali prikrajšani, saj je npr. razkorak med viri (financnimi, storitvenimi, cloveškimi) in potrebami gotovo še vecji kot sicer, ukrepi preprecevanja virusa vplivajo na za­piranje ustanov in prekinitev storitev, neenakosti med ljudmi se poglabljajo ter se intersekcionalno povecujejo (npr. materialna deprivacija ima vpliv na varovanje pred okužbo (povezano z nedostopnostjo zašcitnih pripomockov in testiranja oz. uporabe zdravstvenih storitev, z oblikami dostopnega dela, povecano rabo 1. Izraz socialna delavka velja za socialne delavce in socialne delavke. javnega prostora itd.), na možnosti za šolanje otrok, bivanjsko situacijo itd.). V kontekstih, v katerih morajo socialne delavke in delavci še bolj kot sicer dati prednost dolocenim vrednotam (npr. varnosti nad avtonomijo) ter še pogosteje opravljati nekakšno triažo (odlocanje o tem, kdo bolj nujno potrebuje pomoc) ali ko celo ne morejo opravljati storitev ali nuditi pomoci, je implementacija nacel socialnega dela še bolj zahtevna. Pandemija odpira politicna, strokovna in tudi osebna vprašanja in izzive za podrocje socialne politike, za prakso socialnih delavk, pa tudi za tiste, ki socialnovarstvene storitve uporabljajo. Ta vprašanja med drugim vkljucujejo: V kakšni družbeni ureditvi in družbi želimo živeti?; Kako naj usklajujemo ravnoves­je med prioritetami ekonomske vzdržnosti in zdravjem ljudi?; Kje je ravnovesje med osebno svobodo in javnim dobrim?; Kako naj presojamo, kdo bo v primeru pomanjkanja dobil dostop do zdravstvene opreme, paketov hrane ali namestitve v varne hiše in zavode?; Kako se odlocimo, ali je pomembneje nekoga, ki potre­buje pomoc, obiskati in mu pomoc nuditi ali pa se osebnemu stiku bolje izogniti? (Banks in dr. 2020c). Vse to so vprašanja, povezana s pravicami, odgovornostjo, pravicnostjo, solidarnostjo, skrbjo in odnosi. Kako nanje odgovarjamo z obliko­vanjem ukrepov in socialnih politik ter v praksi na podrocju socialnovarstvenih storitev, je kljucnega pomena (tudi) za uporabnike in uporabnice socialnega dela, pa tudi za same socialne delavke. 2 Raziskava o eticnih izzivih v socialnem delu v casu pandemije Odgovori na nekatera od zgornjih vprašanj so vplivali tudi na prakso soci­alnega dela v casu pandemije in jo zaznamovali. Npr. ukrepi, ki predpisujejo karanteno, so v socialno delo vnesli negotovost in tveganja na delovnem me-stu, delo od doma, zmanjšanje števila storitev in zapiranje ustanov, premik k telefonskemu in digitalnemu kontaktiranju, krcenje timskega dela, prenehanje usposabljanj na praksi za študentke in študente socialnega dela ipd. Strokovno delo je tako postalo zaznamovano z negotovostjo, osebnimi tveganji ter glede na trenutne okolišcine tudi z doloceno ravnijo stresa, nejasnosti in izgube. Da bi bolje razumeli obseg in znacilnosti vpliva casa pandemije na eticno raven prakse socialnega dela, je mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev v sodelovanju z Mednarodno zvezo socialnih delavk in delavcev (IFSW) med 6. in 18. majem 2020 izpeljala spletno anketo, v kateri je sodelovalo 607 oseb iz 552 držav, od tega tudi 14 socialnih delavk iz Slovenije. V casu raziskave (maj 2020) so razlicne države po svetu doživljale razlicne stopnje epidemiološke situacije v zvezi s covidom-19. Tudi s tem so bili seveda povezani ukrepi, navo­dila, pooblastila in omejitve na podrocju socialnega dela v razlicnih državah (vec o tem je mogoce prebrati v porocilu Dominelli in dr. (2020), ki so si glede nekaterih vidikov podobni, glede drugih zelo razlicni. To seveda pomeni, da odzivi socialnih delavk z vsyega sveta temeljijo na razponu razlicnih situacij. Že spomladi 2020 je glede odzivov socialnega dela na pandemijo nastalo vec raziskav in porocil (npr. IFSW 2020; Truell 2020), raziskava, ki je predstavljena tukaj, pa je želela raziskati eticne dimenzije vsakdanje prakse socialnih delavk (Banks in dr. 2020a). Njen namen je bil identificirati in razmeti, kateri so speci­ficni eticni izzivi, ki so se pojavili v okolišcinah pandemije, in kako se socialne delavke nanje odzivajo ter kakšen moralni vpliv imajo na socialne delavke. Eden od ciljev raziskovalk in raziskovalcev je bil tudi oblikovati priporocila za eticno odlocanje socialnih delavk v praksi. Priporocila za ravnanje z dilemami, ki izhajajo iz predstavljene raziskave, so bila zacetek novembra 2020 objavljena na spletni strani IFSW (Banks in dr. 2020b). Raziskava je potekala v obliki spletnega vprašalnika, v katerem so udeleženke in udeleženci odgovarjali na dve temeljni vprašanji (vec o metodoloških vidikih raziskave v Banks in dr. 2020a): 1. Na kratko opišite nekaj eticnih izzivov, s katerimi ste se ali se srecujete v casu izbruha pandemije covida-19. 2. Prosim, opišite specificno situacijo, ki se vam zdi z eticnega vidika velik izziv. Pri tem smo eticne izzive definirali kot situacije, zaradi katerih ste strokovno v dvomu oz. se je težko odlociti, katero ravnanje bi bilo pravilno. Raziskovalni vprašalnik je bil objavljen na spletu v sedmih jezikih (slovenskem, španskem, francoskem, nizozemskem, angleškem in dveh oblikah kitajšcine). Obvešcanje oz. vabilo k izpolnjevanju vprašalnika je na svoji spletni strani in v korespondenci z vsemi nacionalnimi zvezami (ki so bile naprošene, da ga posredujejo svojemu clanstvu) razširjala IFSW. Clanice in clani raziskovalne 2. Odgovori so prispeli iz naslednjih držav: Argentina, Avstralija, Avstrija, Belgija, Brazilija, Brunej, Cile, Hrvaška, Filipini, Finska, Francija, Gana, Grcija, Gvatemala, Gvineja, Islan­dija, Indija, Irska, Italija, Japonska, Južnoafriška republika, Kanada, Kitajska (vkljucno s Hongkongom in Tajvanom), Kolumbija, Kongo, Kostarika, Lesoto, Litva, Malezija, Malavi, Malta, Mehika, Nemcija, Nizozemska, Nova Zelandija, Nigerija, Norveška, Pakistan, Peru, Portugalsko, Portoriko, Romunija, Ruanda, Senegal, Slovenija, Španija (vkljucno s Katalonijo), Šrilanka, Švica, Švedska, Uganda, Ukrajina, Velika Britanija (vkljucno z Anglijo, Škotsko, Walesom in Severno Irsko), ZDA, Zimbabve. skupine smo vabilo k izpolnjevanju vprašalnika poslali poklicnim združenjem na podrocju socialnega dela v svojih državah, zvezam, ki združujejo organizacije s podrocja socialnega dela, naboru socialnodelovnih organizacij in osebnim kontaktom s podrocja prakse socialnega dela. Prejeli smo 505 odgovorov, še 102 odgovora pa smo prejeli s pomocjo Japonske zveze socialnih delavk in delavcev ter z 11 intervjuji, ki jih je opravila raziskovalka v Hongkongu. Skoraj 80 % respondentk je navedlo, da se identificirajo v ženskem spolu, polovica vseh pa je imela vec kot 11 let delovnih izkušenj na podrocju socialnega dela; sodelovalo je tudi 74 študentk in študentov socialnega dela. Respondentke opravljajo razlicne vloge oz. delujejo na razlicnih podrocjih socialnega dela (dodatna analiza glede na podrocje dela ni bila opravljena). Vsaka clanica in clan raziskovalne skupine je najprej opravil prvo analizo dela pridobljenih odgovorov, predvsem glede na razumevanje jezika in razmer v državah, od koder so prihajali odgovori (sama sem npr. analizirala odgovore v slovenskem in francoskem jeziku z izjemo Kanade); skrbeli smo tudi za to, da vse podatke iz ene države analizira ena oseba. Pri razumevanju nacionalnih kontekstov in jezikovnih posebnosti smo uporabljali druge vire, ki so nastali v tem casu (npr. Dominelli in dr. 2020), in se posvetovali z nacionalnimi eksperti, ki delujejo pri IFSW. Proces analize je potekal v vec fazah: najprej je vsaka raziskovalka in raziskovalec preucil svoj del podatkov, oblikoval kode in teme ter pripravil porocilo; porocila in izvorne podatke smo potem ponovno anali­zirali tudi drugi, tako da smo se vsi seznanili s celotnim naborom podatkov in skupaj oblikovali teme, ki precijo in so relevantne za vzorec kot celoto (rezultati raziskave). Vzorec pridobljenih odgovorov seveda ne omogoca posploševanja, vseeno pa je analiza pokazala, da lahko iz pridobljenega materiala natancneje ugo­tavljamo, kateri so morda tisti eticni izzivi v socialnem delu, ki v številnih delih sveta v casu pandemije vzbujajo najvec pozornosti. 3 Ugotovitve raziskave o eticnih izzivih socialnih delavk: globalne izkušnje Analiza podatkov, pridobljenih z raziskavo, je omogocila identifikacijo šestih kljucnih tematskih oz. dilemskih polj, ki so povezana z eticnimi dimenzijami dilem in prakse socialnih delavk (vec o rezultatih raziskave v Banks in dr. 2020a; Banks in dr. 2020b; Banks in dr. 2020c). 1. Vzpostavljanje in ohranjanje zaupnih, odkritih in empaticnih odnosov po telefonu ali preko spletne komunikacije s potrebnim spoštovanjem zasebnosti in zaupnosti ali osebno v zašcitni opremi. Najpogosteje so socialne delavke izpostavile tiste ovire za delo, ki so po­sledica prepovedi osebnega stika in ukrepov karantene, še posebej zato, ker številne socialne delavke ter tudi uporabnice in uporabniki niso imeli možnosti zasebnosti v domacem okolju oz. možnosti za vzpostavljanje zaupne komuni­kacije. S strokovnega vidika je bilo zelo oteženo, pogosto celo onemogoceno presojanje potencialnih zlorab in nasilja (npr. v domacem okolju), saj npr. ni mogoce zagotavljati, da komunikacija na daljavo ne poteka pod nadzorom povzrociteljev. Prepoved terenskih obiskov je onemogocila vpogled in presojanje potreb ljudi v njihovem okolju; neverbalno komunikacijo in kakovostno vzposta­vljanje medosebnega stika je, kot so porocale socialne delavke, omejila tudi uporaba zašcitne opreme. 2. Dolocanje prednosti potreb uporabnikov in uporabnic socialnega dela (ki so zaradi pandemije vecje ali drugacne kot sicer) v okolišcinah zmanjšanih ali ukinjenih sredstev za pomoc in nezmožnosti ustrezne strokovne presoje. Zagotavljanje pravicne porazdelitve financnih sredstev in casa, ki ga social-ne delavke namenjajo uporabnicam in uporabnikom, so od nekdaj velik izziv, v casu pandemije pa je odlocanje še težje, saj so potrebe povecane, nekatere storitve prekinjene ali omejene, socialne delavke pa imajo navodila, da se morajo posvetiti samo urgentnim primerom in situacijam. Ocena potreb je otežena tudi zaradi že omenjene prepovedi osebnega stika in terenskih obiskov. 3. Iskanje ravnovesja med pravicami, potrebami in tveganji za uporabnike in uporabnice ter osebnimi tveganji socialnih delavk, ki želijo svoje delo in nudenje pomoci opraviti cim bolje. Ocene tveganja in ravnanje s tveganji je del socialnodelovnih vlog, vendar so v casu pandemije številne naloge v socialnem delu (terensko delo, osebno sve­tovanje, delo v zavodih in dnevnih centrih itd.) postale tvegane z vidika prenosa virusa in posledicno okužb. V raziskavi so socialne delavke kot pogosto eticno dilemo navedle odlocanje o tem, kdaj kljub prepovedi vlade ali organizacij, v katerih delajo, vseeno imeti osebni stik. Pri tem so tehtale med tveganjem okužbe tako za uporabnico oz. uporabnika kot tudi zase (in svojo družino) na eni ter potrebami ljudi po doloceni vrsti pomoci na drugi strani. 4. Odlocanje o tem, ali bi upoštevale državne ukrepe ali navodila in procedure v organizaciji, kjer so zaposlene, ali bi sledile strokovni diskreciji v okolišcinah, v katerih se ukrepi in navodila zdijo neprimerni, nerazumljivi ali pomanjkljivi. Številne socialne delavke so bile zelo kriticne do vladnih ukrepov ali navodil in pravil v organizacijah, v katerih delajo, še posebej v zvezi z ukrepi, poveza­nimi s pandemijo, ki so po njihovem mnenju nastali prehitro ter brez strokovne refleksije in umestitve. Ugotavljale so, da ukrepi zmanjšujejo pravice uporabni­kov in uporabnic socialnega dela do prejemanja storitev ali npr. do tega, da se strinjajo s posegi v njihovo življenje. Porocale so o tem, da so se odlocale kršiti pravila in so npr. obiskale osebo, ki živi izolirano, prevažale otroke v rejništvu v svojih avtomobilih, s svojim denarjem kupile maske ali razkužila za uporabnike in uporabnice ipd. 5. Prepoznavanje in ravnanje z lastnimi custvi, izcrpanostjo in skrbjo zase v okolišcinah, ki so stresne in niso varne. Kot je mogoce pricakovati v kriznih okolišcinah, so socialne delavke porocale o mocnih custvih, vse od strahu in anksioznosti na eni strani (predvsem pove­zanih s tveganji za zdravje) do žalosti in žalovanja (glede izgub, ki jih ljudje doživljajo, in okolišcin, v katerih živijo) na drugi. Posebej stresne so bile zanje situacije, ko niso mogle obiskati ljudi v stiski in kadar so vedele, da so soudele­žene v nepravicnih in tveganih situacijah, kot je npr. odpust oseb iz bolnišnice v domove za stare z vedenjem, da ni bila nobena od vkljucenih oseb testirana na virus. Obcutki, da so pod stresom in izcrpane, da niso cenjene ali prepoznane kot nepogrešljive v nekaterih situacijah (kot npr. zdravstveni delavci), so bili pogosto opisani. Nekatere socialne delavke pa so porocale tudi o pozitivnih custvih, kadar je bilo doloceno ravnanje kljub tveganjem uspešno. 6. Uporaba izkušenj, pridobljenih v casu pandemije, za razmislek o socialnem delu v prihodnosti. V svojih odgovorih na vprašanja je vecina respondentk pisala o neposre­dnih eticnih izzivih in sistemskih izboljšavah, ki bi lahko podprle njihovo delo v trenutnih okolišcinah. Pomembno pa je, da je bilo vecje število odgovorov tudi v zvezi z razmislekom, kako bi lahko bilo socialno delo v prihodnosti bolje opremljeno za ravnanje v casu razlicnih kriznih situacij in obdobij. V odgovorih smo identificirali tudi pogosto izraženo željo po mocnejšem in avtonomnejšem socialnem delu, po vec interdisciplinarnosti ter bolj integriranem zdravstvenem, socialnovarstvenem in ekonomskem sistemu pomoci. V odgovorih iz številnih držav je bila izpostavljena tudi nujnost vecjega strokovnega in družbenega pripoznanja vloge socialnega dela. 4 Ugotovitve raziskave v Sloveniji Raziskovalni vprašalnik je bil pripravljen tudi v slovenskem jeziku, povabilo k sodelovanju je bilo posredovano clanom Društva socialnih delavk in delavcev ter na naslove razlicnih nevladnih organizacij s podrocja socialnega varstva, prošnja za posredovanje vabila zaposlenim je bila posredovana tudi na naslove CSD-jev in na Skupnost CSD. Navedeni so bili v obliki elektronske pošte, ki je vsebovala vabilo, povezavo na spletni vprašalnik ter prošnjo za posredovanje vabila socialnim delavkam in delavcem v njihovi organizaciji. Odzvalo se je 14 oseb, ki so se (razen dveh, ki se nista opredelili) identificirale kot ženske; imele so med 3 in 37 let delovnih izkušenj (povprecno 16 let), ena med njimi je bila študentka. Šest oseb je zaposlenih v nevladnih organizacijah, preostale na Centrih za socialno delo; delujejo na razlicnih podrocjih (duševno zdravje, brezdomci, šolsko svetovalno delo, urejanje prejemkov …) in imajo razlicne funkcije (vodstvene, koordinacija programov, svetovanje …). V prvih mesecih epidemije covida-19 je bila situacija na podrocju socialnega dela v Sloveniji naslednja: marca 2020 je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) pripravilo niz navodil, skladnih z vladnimi ukrepi za preprecevanje okužb. Ta navodila so vkljucevala: prepoved osebnih stikov na centrih za socialno delo (z nekaterimi izjemami); delo kriznih centrov je bilo prilagojeno razmeram (ukrepom in priporocilom Nacionalnega inštituta za javno zdravje); stiki pod nadzorom so bili odsvetovani; dnevni centri ter domovi za otroke in odrasle z intelektualnimi ovirami so se zaprli (skrb na voljo le za tiste, ki se nimajo kam vrniti); dnevni centri za razlicne skupine uporabnikov (stari, ljudje s težavami v duševnem zdravju, otroci in mladi) so bili zaprti (strokovne delavke so morale biti na voljo za klic ali elektronsko komunikacijo v nujnih primerih); enako tudi terapevtske storitve in programi; domovi in skupnosti, kjer ljudje prebivajo, so bili odprti le do pojava prvega primera okužbe; dnevni centri za brezdomne so se zaprli; vsi drugi programi so bili prekinjeni in so od takrat delovali preko spleta ali telefona (Leskošek, Mešl 2020: 106). Ukrepi zapiranja so trajali vse do konca maja, ko so se storitve in domovi spet odprli (do jeseni 2020), veljala pa so stroga navodila za preprecevanje okužbe. Porocilo o stanju v Sloveniji, ki sta ga pripravili Leskošek in Mešl (2020), obsega tudi nekatere odzive socialnih delavk in delavcev. V domovih za stare so zaposleni porocali o obcutkih, da so prepušceni sami sebi, brez potrebne državne podpore in obenem pod napadi javnosti (ki obsoja ravnanje v centrih glede nezmožnosti zamejevanja okužb in obenem glede preprecevanja obiskov); aprila 2020 so organizirali protest (ibid. 107). Tudi nekatere organizacije, ki delujejo na podrocju brezdomstva, so opozar­jale na pomanjkanje podpore in primernih ukrepov za skrb za brezdomne (ibid. 107). Avtorici porocata tudi o odzivih Društva socialnih delavk in delavcev, ki je problematiziralo zapiranje storitev in opredelilo razlicne ovire pri posredovanju pomoci ljudem, še posebej na podrocju duševnega zdravja in podrocju nasilja (ibid. 108). Društvo je bilo kriticno predvsem do tega, da stroka socialnega dela ni bila vkljucena v nacrtovanje ukrepov (ibid.). Tovrstna sporocila najdemo tudi v raziskavi Banks in dr. (2020a), ki je predstavljena v tem prispevku. 4.1 Socialno delo in prvi meseci pandemije covida-19 Ceprav je slovenski vzorec majhen, pa tudi ta obsega prav vse teme, zajete v splošni analizi (predstavljene v prejšnjem poglavju). V nadaljevanju so predsta­vljene vse teme iz skupnih rezultatov raziskave, in sicer v enakem vrstnem redu kot v prejšnjem poglavju. 4.1.1 Vzpostavljanje in ohranjanje zaupnih, odkritih in empaticnih odno­sov po telefonu ali preko spletne komunikacije s potrebnim spoštovanjem zasebnosti in zaupnosti ali osebno v zašcitni opremi Eticni pomislek je, kako varen je lahko splet in kolikšna je odgovornost mladinskega dela. (Anketa št. 59120711) Tudi pri nas so socialne delavke izpostavile izzive novih pristopov k delu v smislu uporabe digitalnih tehnologij. Pri delu z mladimi se je pojavljalo vpra­šanje, ali je spletno okolje kot medij za nudenje pomoci v obliki svetovanja in skupinskih srecanj lahko dovolj varen prostor za zaupne teme. Izpostavile so tudi sodelovanje na (timskih) sestankih v kontekstu dela od doma, kjer so ugotavljale, da je težko ali nemogoce zagotavljati zasebnost; pogrešale so protokole za sodelovanje, pa tudi potrebno opremo in možnosti za delo. Pri strokovnem delu z družinami so izrazile zaskrbljenost in negotovost glede tega, koliko verodostojno, zanesljivo je lahko presojanje ogroženosti otroka in drugih družinskih clanov preko telefona in, nasploh, koliko lahko pogovor prek telefona nadomesti strokovno presojo in/ali podporo, ki jo izvajajo socialne delavke z obiskom na domu. Nasplošno so se spraševale, ali je prek telefona ali drugih digitalnih tehnologij mogoce enako kakovostno (kot v medosebni interakciji v živo) vzpostavljati in vzdrževati socialnodelovni odnos ter kako uporaba maske in morda poleg te še druge zašcitne opreme vpliva na medosebno komunikacijo. 4.1.2 Dolocanje prednosti potreb uporabnikov in uporabnic socialnega dela (ki so zaradi pandemije vecje ali drugacne kot sicer) v okolišcinah zmanjšanih ali ukinjenih sredstev za pomoc in nezmožnosti ustrezne stro­kovne presoje. V casu po izbruhu krize je v ospredju medicinski model dela z ljudmi. Socialni vidik se s težavo prebije do izvedbe, saj so omejitve v dolocenem delu presegle vse norme. (Anketa št. 59861556) Socialne delavke so ugotavljale, da je pandemija poglobila razlike med ljudmi in da je zagotavljanje storitev najbolj marginaliziranim ali izkljucenim še toliko vecjega pomena. Socialna delavka, ki dela na podrocju brezdomnih, je bila zaskrbljena nad tem, da v casu ukrepov brezdomni nimajo niti minimalnega zaslužka z ulicnim casopisom in da jih policija nenehno popisuje, ceprav ukrep »ostani doma« zanje ne more veljati. V njeni organizaciji so se trudili nuditi prenocišce in bivanje vsem, ki ga potrebujejo, vzpostavili so krizno bivalno enoto, da bi lahko sprejeli tudi tiste, ki morajo biti ob prihodu v karanteni. Druge socialne delavke so se spraševale, kako zagotavljati oskrbo s hrano za vse, ki so ostali brez nje, in kako še naprej zagotavljati namestitve ljudem (stari, ljudje s težavami v duševnem zdravju, krizni centri za mlade, materinski domovi, CUDV­-ji itn.), ki to potrebujejo. Socialna delavka na podrocju duševnega zdravja je izpostavila dileme v zvezi s potrebami ljudi, ki bivajo v ustanovah, in nezmožno­stjo njihovega ponovnega sprejema, ce se odlocijo stavbo ustanove zapustiti. Nekatere respondentke so izpostavile tudi zaskrbljenost nad dejstvom, da so se mladi iz bivalnih skupnosti (ali tudi dijaških domov in študentskih domov) morali vrniti domov, pogosto v zelo tvegane, celo nevarne okolišcine. Ena od socialnih delavk je izpostavila pomen obiskov na domu za ljudi, ki niso v kakšni posebni skupini uporabnikov, imajo pa težave s higieno in cistoco doma – in izpad obiska socialne delavke je zanje poleg osebnih zdravstvenih tveganj tako pomenil tudi zaostrovanje medsosedskih odnosov. Socialna delavka, ki nudi pomoc na domu družini s številnimi izzivi, je ugotavljala, da bo pretrgan stik s podporo doma gotovo vplival na ucne izide otrok, ki brez podpore ne zmoreta sodelovanja v šoli in ucenja. Na širši ravni so socialne delavke opozarjale tudi na izkljucenost otrok in njihovo prikrajšanost za možnost ucenja v tistih družinah, ki nimajo eksistencialnih, bivanjskih in/ali tehnicnih možnosti, opreme in znanj, da bi njihov otrok lahko spremljal pouk na daljavo. Socialna delavka na po­drocju dela z družino se je spraševala, kako presojati v situacijah, ko ima starš pravico, da se sreca z otrokom (in otrok pravico do srecanja s staršem), drugi starš pa ocenjuje, da gre za zdravstveno tveganje. Socialna delavka, ki je s strani soseda v vecstanovanjski stavbi prejela prijavo nasilja v romski družini, pa je po daljšem pogovoru s prijaviteljem ocenila, da gre morda predvsem za motiv umika družine iz stavbe, zato je obisk družine odložila na cas, ko bo ta manj tvegan. 4.1.3 Iskanje ravnovesja med pravicami, potrebami in tveganji za uporab­nike in uporabnice ter osebnimi tveganji socialnih delavk, ki želijo svoje delo in nudenje pomoci opraviti cim bolje Zato sedaj hodim po robu in se z osebami, ki stik najbolj potrebujejo, srecujem v mestu, na prostem. Skupaj gremo na sprehod, se pogovarjamo … Vseeno ostaja dilema … Kaj ce koga okužim? Je osebni stik res vreden tega tveganja? Ker upoštevam vsa navodila, da okužila ne bi nikogar, se odlocam, da ja, osebni stik je toliko pomemben, da kljub temu grem in hodim po robu. In bom še naprej … (Anketa št. 59360525) Na ozadju njihovih ugotovitev o poglobljenih neenakostih in preslabo nacr­tovanih odlocitvah so socialne delavke v anketi pisale tudi o tem, da so iskale ravnovesje med pravicami, potrebami in tveganji za uporabnike in uporabnice ter osebnimi tveganji, pri tem pa pogosto razmišljale, kako svoje delo in nude-nje pomoci opraviti cim bolje. Nekatere socialne delavke so zapisale, da so kljub prepovedi medosebnega stika opravile srecanja z ljudmi, s katerimi sicer sodelujejo, in da so zaznale pri njih še posebej veliko stisko ali potrebe. Kljub temu da so imele na nekaterih CSD-jih zaposlene izrecno prepoved srecevanja (tudi ce so zašcitene z maskami), so nekatere porocale o tem, da so se vseeno srecale z ljudmi; pisale so o »srecevanju zunaj, v mestu, na sprehodu«, še posebej z osebami s težavami v duševnem zdravju, pri katerih so ocenjevale, da osebi ne morejo pomagati prek telefona (ljudje pa niso smeli priti v dnevni center). Odlocale so se tudi za (nedovoljen) obisk družine na domu zaradi nujnosti ocene situacije ogroženosti otroka in nasilja v družini. Dve socialni delavki sta porocali o pomoci otrokom iz ekonomsko šibkih družin in romskih družin pri možnostih in priložnostih za ucenje na daljavo: prinesli sta jim ucbenike in opremo za spremljanje pouka od doma ter družine redno obiskovali, da bi jim pomagali vzpostaviti sodelovanje pri pouku na daljavo. 4.1.4 Odlocanje o tem, ali bi upoštevale državne ukrepe ali navodila in procedure v organizaciji, v kateri so zaposlene, ali bi sledile strokovni diskreciji v okolišcinah, v katerih se ukrepi in navodila zdijo neprimerni, nerazumljivi ali pomanjkljivi … smo se srecevali predvsem z dilemo, kako izvajati naše storitve v cim vecjem obsegu in hkrati zadostiti vsem ukrepom zdravstvene stroke in vlade. To je bilo perece vprašanje predvsem ob zacetku razglasitve epidemije, saj nismo imeli ustreznih navodil za samo izvajanje programa, hkrati pa smo prvo zašcitno opremo dobili šele okoli 20. marca. Odlocali smo se sami, hitro; vodile pa so nas izkljucno potrebe in koristi naših uporabnikov. (Anketa št. 59316360) Socialne delavke so v zvezi z eticnimi izzivi veliko izpostavljale, kako so se v nekaterih situacijah same ali, še pogosteje, v timu ali organizaciji, v kateri delajo, odlocale, ali in v kolikšni meri bi upoštevale državne ukrepe ali navodila in procedure ali bi sledile strokovni diskreciji v okolišcinah, v katerih se ukrepi in navodila zdijo neprimerni, nerazumljivi ali pomanjkljivi. Nekatere so se gle­de tega spraševale tudi v smislu, kdaj je zaradi posledic dolocenega ukrepa posameznik ali skupnost že tako neprimerljivo prikrajšana, da tudi argument neokužbe ne vzdrži vec in morajo socialne delavke zaceti slediti svoji poklicni diskreciji in temu, kako socialno delo v praksi ocenjuje razmerje med tveganji in koristmi. Nekatere so zapisale, da so kljub ukrepom in državnim navodilom ravnale tako, kot so presojale, da je v dolocenih okolišcinah nujno (npr. socialna delavka je sprejela v namestitev osebo, ki jo je nujno potrebovala). Ceprav so vse respondentke prepoznavale nujnost zašcitnih ukrepov, ki zavarujejo tako uporabnike storitev kot tudi osebe, ki izvajajo storitve, so nekatere eksplicitno spregovorile o tem, da zaprtje CSD-jev in drugih storitev, programov in namesti­tev ni pravilno ravnanje. Predstavile so razlicne pristope, s katerimi so še lahko nudile storitve, vendar na prilagojen in varen nacin, pri tem pa vsaj nekoliko še lahko sledile poslanstvu in nalogam socialnega dela. Številne so v zvezi s spremenjenimi režimi dela, dodatnimi nalogami in prevzemanjem novih vlog (tu je bil izpostavljen predvsem »nadzor« nad ljudmi glede tega, kaj pocnejo in kje se gibljejo) izražale, da se pocutijo »nesocialnodelavno« ter da imajo stiske glede izvajanja vlog in nalog, ki po njihovem mnenju niso del socialnodelovnega poslanstva. 4.1.5 Prepoznavanje in ravnanje z lastnimi custvi, izcrpanostjo in skrbjo zase v okolišcinah, ki so stresne in niso varne Veckrat sem se pocutila nemocno, nekompetentno, nesocialnodelovno. (Anketa št. 59146383) Mene fizicno boli, ker cutim nemoc. (Anketa št. 59138653) V zapisih socialnih delavk so bila razvidna tudi pricevanja o lastnih custvih in izcrpanosti v okolišcinah, ki so stresne, pogosto pa tudi niso varne. Pogoste so bile izjave o obcutjih lastne nekompetentnosti ali ocene, da ni bilo narejeno dovolj oz. da bi ljudje potrebovali vec podpore in pomoci, kot so je v teh okolišcinah dobili. Respondentka, ki dela na podrocju duševnega zdravja, je zapisala, da je sicer prejela odzive ljudi, da jim je bil telefonski pogovor kot rešitev, sama pa je vendarle doživljala, da ne dela dovolj dobro. Druga socialna delavka s podrocja duševnega zdravja, zaposlena v organizaciji, ki ni zaprla svojih vrat novim sprejemom, je porocala o pritiskih s strani zdravstva in svojcev ter posle­dicni preobremenjenosti in 12-urnem delovniku. Z epidemiološkega vidika so tako sebe kot druge videle kot tveganje za širitev okužbe, obenem pa niti drugih niti sebe niso želele izpostaviti okužbi. 4.2 Socialno delo v casu pandemije v Sloveniji – in po njej Tudi respondentke v vzorcu iz Slovenije so razmišljale v okviru zadnje v prejšnjem poglavju predstavljene teme – o uporabi izkušenj, pridobljenih v casu pandemije, za razmislek o socialnem delu v prihodnosti. Ko razmišljam, kako naprej, po vsem slišanem, se mi zdi, da smo bili vsi skupaj na situacijo popolnoma nepripravljeni in je vprašanje, kako bo dalje. […] Ne znam in ne upam si predstavljati socialnega dela z masko, brez stika, bližine, bojim se posledic, ki se bodo odrazile na ljudeh. Zaupanja že itak ni bilo veliko, kako bo dalje, je zaskrbljujoce. (Anketa št. 59861556) Na ozadju opisa lastnih izkušenj s socialnodelovno prakso v casu pandemi­je, eticnih izzivih in primerih ter custveni dimenziji dela v tem obdobju je nekaj socialnih delavk v anketi razpravljalo tudi o tem, kaj pridobljene izkušnje po njihovem mnenju lahko pomenijo za nacrtovanje socialnega dela v prihodnosti. Socialne delavke so predvsem menile, da socialno delo ni dovolj avtonomen, spoštovan in prepoznan poklic ter da kot stroka ni bila vkljucena v nacrtovanje ukrepov, ceprav bi bilo to nujno za zagotavljanje vecjega obsega in ustreznejše pomoci ljudem, ki uporabljajo storitve v socialnem delu in tudi širše na podrocju socialnega varstva. Tiste, ki so pisale o tej temi, so izražale stisko v zvezi s tem, da so morale opravljati tudi dodatne naloge; predstavile so jih kot neskladne z vrednotami socialnega dela (npr. pomoc mladim v mladinskem domu pri ucenju na daljavo je socialna delavka opisala kot uvajanje discipline in nadzora glede opravljenih šolskih obveznosti); pocutile so se zelo nemocne v zvezi z odlocitvami za zaprtje centrov za socialno delo ter razlicnih socialnovarstvenih ustanov in programov; ugotavljale so, da stroka socialnega dela ni bila vkljucena v nacr­tovanje ukrepov in postopkov, ki so neposredno povezani z ljudmi, s katerimi se v socialnem delu najpogosteje srecujemo. Na podlagi tega so predlagale, da bi bilo treba ukrepe, ki so sicer nujno potrebni, koordinirati skupaj s stroko socialnega dela, saj so prav socialne delavke tiste, »ki poznajo stanje in potrebe ljudi na terenu – so v stiku z uporabniki, poznajo njihove potrebe, moci in vplive«. Obenem so pogrešale, da bi socialno delo kot poklic, ki nudi pomoc ljudem, v casu pandemije prejelo podporo, navodila in opremo za varno in ucinkovito delo v casu povecanih potreb, namesto da je prejelo le prepoved izvajanja dejavnosti. 5 Premišljanje in prenavljanje socialnega dela v globalni perspektivi Vecina socialnih delavk v celotnem, globalnem vzorcu raziskave je sicer izpostavljala najbolj akutne težave in eticne izzive, povezane s samo pande­mijo, precej pa jih te tudi reflektiralo, in sicer v smislu premisleka o tem, kaj se iz trenutnih okolišcin in odzivov nanje v socialnem delu in širše lahko naucimo za prihodnost ter kakšne spremembe bi bilo treba zahtevati na podrocju so-cialnovarstvenih politik, da bi socialno delo lahko ustrezneje odgovarjalo na potrebe ljudi in skupnosti. V nadaljevanju so predstavljene teme in poudarki, ki so se pojavljali v odgovorih socialnih delavk z vsega sveta, prisotni pa so tudi v odgovorih socialnih delavk v Sloveniji. Ena od osrednjih tem v okviru tovrstnih refleksij je bila potreba po vec casa, sredstev in fokusa za skupnostno socialno delo in socialno varstvo. V številnih državah je pandemija namrec še bolj razgalila šibkosti in nemoc premalo finan­ciranih ter premalo cenjenih socialnovarstvenih storitev. Socialne delavke, ki so poklic socialnega dela v svojih državah oznacile kot nepriznan in marginaliziran (npr. v državah, kot so Brunej, Kongo, Gvineja in Nigerija), so obenem izposta­vljale njegov temeljni pomen in vlogo v družbi, npr. tako, da je prav socialno delo prispevalo h krepitvi skupnostnih mrež moci, saj druge nevladne in vladne organizacije niso zmogle odziva na povecane materialne, psihološke in izo­braževalne potrebe. Nasploh rezultati raziskave kažejo, da socialne delavke velik pomen (v casu krize in sicer) pripisujejo skupnostnemu socialnemu delu, prostovoljnemu delu v skupnosti in podpornih skupinah ter da menijo, da bi bilo treba vec pozornosti nameniti tovrstnih oblikam dela. Poudarile so tudi pomen interdisciplinarnega dela in sodelovanja med razlicnimi organizacijami; koordi­nacija med storitvami je po njihovem mnenju nujna za naslavljanje vecnivojskih problemov in izboljševanje storitev. V številnih državah (najbolj eksplicitno v Sloveniji, Kanadi, Franciji, Španiji in ZDA) so socialne delavke izpostavile, da je socialno delo poklic, ki temelji na vrednotah in je znanstveno utemeljen tre da je treba odzive na krizne razmere oblikovati tako, da med seboj sodelujejo razlicne stroke; ce je le mogoce, je treba ukrepe tudi testirati ali razviti celostne pristope k obvladovanju posledic ukrepov. Številne socialne delavke v raziskavi so namrec opisovale, da so bila navodila glede ravnanja, ki so jih oblikovale vlade in vodstva obcin ali organi­zacij, v katerih delajo, pogosto nezadostna, zmedena in neustrezna glede na stiske in potrebe ljudi v vsakdanjem življenju. Zato so izpostavile, da bi moralo biti socialno delo, ki je v stiku s potrebami in stiskami ljudi, osrednji sogovornik pri oblikovanju ukrepov in socialnih politik. Morda najpomembnejše pa je, da so socialne delavke izrazile tudi strah pred tem, da bi prakse, ki so se uveljavile med pandemijo (malo ali nic osebnega stika, urejanje vecine zadev preko telefona, avtomatizacija nekaterih postopkov), postale stalna praksa. Številne so izpostavile, da je delo v casu pandemije razkrilo in poglobilo obstojece slabosti in pomanjkljivosti v organizaciji ter izvajanju socialnega dela in da je zato to obdobje pomembno za to, da reflektiramo naravo in prakso socialnega dela ter razmišljamo, kako bi lahko bili bolje pripravljeni na podobne situacije v prihodnosti. 6 Sklep: covid-19 kot kriza družbene pravicnosti V raziskavi (Banks in dr. 2020a; 2020b; 2020c) sta bila v odgovorih z vsega sveta veckrat izpostavljena strah in zaskrbljenost, kako bodo ljudje, ki se že sicer soocajo s stiskami in pomanjkanjem, sploh preživeli v okolišcinah, ko se nujne službe zapirajo in storitve ukinjajo zaradi poskusov omejevanja širitve virusa, pa tudi zaradi pomanjkanja zaposlenih (ki je prisotno že sicer, v casu pandemije pa zaradi bolniških odsotnosti še povecano). Primeri, ki so bili navedeni, so bili npr. nezanesljivost in pomanjkanje pri preskrbi s hrano, še posebej v povezavi z zaprtjem šol, izolacija zaradi zaprtja skupnostnih centrov ter številne posledice ukinitve razlicnih oblik pomoci in oskrbe na domu, še posebej vitalno pomembnih za ranljive otroke in stare. Za tiste, ki so bili v ranljivem položaju zaradi nasilja v domacem okolju, zlorabe drog in drugih odvisnosti ali samomorilnih teženj, je izguba podpore v casu pandemije lahko ali pogosto rezultirala v poškodbah, celo smrtnih. Številne osebe namrec nimajo zmožnosti, da bi si priborile storitve, ki jih potrebujejo, nekateri niti tistih ne, da bi lahko sami sebe zašcitili pred okužbo z virusom (Walter-McCabe 2020). Respondentke v anketi z vsega sveta so iz­postavile številne nacine, kako so se v casu pandemije neenakosti razkrile še z novih vidikov, in eticne dileme, katerim vzrok so npr. prenatrpani zavodi in domovi za stare ter neustrezne bivanjske razmere številnih ljudi, zaradi katerih so ljudje še bolj ranljivi za okužbe, ali pa zaposlitve (ki so pogosto tudi slabo placane), ki zaposlenim ne dopušcajo dela od doma, zaradi cesar so bolj izpostavljeni virusu na delu ali v javnem prevozu. Naša in druge študije so pokazale, da so priložnosti za testiranja, delo od doma ali možnost, da se izognemo drugim lju­dem (npr. pri nabavi hrane ali zdravil), neenakomerno družbeno porazdeljene (Banks in dr. 2020c; van Dorn in dr. 2020). Slednje je gotovo tudi posledica dolgotrajnih razlik v družbenoekonomskih in drugih okolišcinah ljudi (vkljucno z razlicnim dostopom do možnosti izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenih storitev, politicne participacije itd.), ki jih temeljno dolocajo izkljucevanje in rasizmi (na podlagi revšcine, etnicnosti, spolne identifikacije itd.). Cas krize in odzive nanjo je zato nujno izkoristiti kot priložnost za identificiranje priložnosti in znanja, ki izhaja iz izkušnje pandemije, in spodbuda, da v social-nem delu ostanemo, kot pravita O‘Leary in Tsui (2020: 417), vztrajni in pozorni na clovekove pravice. Novo znanje izhaja tudi iz kreativnosti socialnih delavk v praksi po vsem svetu, pri njihovem zagovarjanju in vztrajnem zasledovanju družbene pravicnosti ter obnavljanju socialnega dela kot skupnostne prakse, katere osrednji cilj je družbena pravicnost in vkljucenost (glej tudi IFSW 2020; Miller in Lee 2020; Truell 2020). Ob tem je treba opozoriti, da lahko imajo socialne delavke in delavci kolektivno aktivno vlogo v casu pandemije covida-19 in v drugih kriznih obdobjih le, ce tudi mednarodne organizacije, poklicna združenja, odgovorna politicna telesa in delodajalci pristopijo k zahtevi po nujnosti eticne prakse ter zagovarjajo in ustvarjajo pogoje zanjo. Nujno je, da politicne strukture prepoznajo nepogre­šljivo vlogo socialnih delavk in delavcev ter jim v skladu s tem zagotavljajo zašcitno opremo in skupaj s strokovnjaki iz stroke oblikujejo navodila, kako izvajati socialnovarstvene storitve tudi v casu pandemije ter z osredotocanjem na clovekove pravice in družbeno pravicnost. Poklicna združenja, delodajalci ter same socialne delavke in delavci pa morajo premisliti, kako v novih kontekstih aplicirati svoje poklicne vrednote in nacela, ter kriticno evalvirati eticne posledice digitaliziranega dela, nove oblike tveganj in rekonfiguracijo sistema socialnih transferjev v kontekstu povecanih potreb ter predvsem poglobljenih neenakosti in izkljucenosti ljudi, ki išcejo pomoc v socialnem delu (Banks in dr. 2020b). Zahvala Zahvaljujem se clanicam in clanom raziskovalne skupine, s katerimi smo zasnovali, oblikovali in izvedli raziskavo ter interpretirali pridobljene podatke in pripravili mednarodne objave in porocila (glej Viri), na katerih temelji tudi pricujoci cla­nek: Sarah Banks (Univerza v Durhamu, Velika Britanija), Tian Cai (Univerza v Durhamu, VB), Ed de Jonge (Visoka šola v Utrecthu; Nizozemska), Jane Shears, (Britansko združenje socialnih delavk in delavcev (BASW) ter Mednarodno združenje socialnih delavk in delavcev (IFSW)), Michelle Shum (Baptisticna Univerza v Hongkongu, Hongkong), Kim Strom (Univerza v Severni Karolini, ZDA), Rory Truell (IFSW), Maria Jesus Uriz (Javna univerza v Navarri, Španija) in Merlinda Weinberg (Univerza Dalhousie, Kanada). SUMMARY The covid-19 pandemic in 2020 has radically changed the lives of people around the world. The consequences are also felt in social work: both in terms of increasing the need for help and deepening the distress, and in terms of the exercise of the profession itself, where the quality of relationships between social workers and service users and the role of interpersonal, direct contact between people also imposes requirements of distance, risks associated with the use of the same space and the need to use personal protective equipment when contact between people is unavoidable. Professional work is thus char­acterized by uncertainty, personal risks and, in the circumstances, a degree of stress, ambiguity and loss. To better understand the extent and characteristics of the impact of the pandemic period on the ethical level of social work practice, an international group of researchers, in collaboration with the International Federation of Social Workers, conducted an online survey in seven languages, involving social workers in 55 countries around the world. This article presents the results of the Slovenian part of the survey on the ethical aspects of social work practice during the pandemic in the context of the broader, global findings of the survey. The analysis of the survey responses identified six key themes that emerged globally and in all contexts of social work practice (different fields of work, differently organized social protection systems, different contexts of differ­ent social policies, different socio-economic conditions, different levels of action, and the epidemiological situation at the time of the survey). These central themes are: Experiences of building and maintaining confiden­tial, open and empathetic relationships over the phone or via online communi­cations while maintaining privacy and confidentiality or in person in protective clothing; Discussions about assessing the most urgent needs of social work users (greater or different due to a pandemic) in the context of reduced or canceled aid funding and the inability to make appropriate professional judgements; Reporting on finding a balance between the rights, needs and risks for users and the personal risks of social workers who want to do their job and help as best they can; deciding whether to follow the national policies or instructions and procedures of the organization in which they are employed, or to follow professional judgement if the policies and instructions seem inappropriate, incomprehensible or flawed; recognizing and managing their own emotions, exhaustion and self-care in stressful and uncertain situations; and recommending how lessons learned during a pandemic can be used to reflect on social work in the future. The aforementioned themes were also present in the responses of Slovenian social workers (n = 14) who work in different fields (mental health, homeless, school counseling, income management...) and have different functions (management, program coordination, counseling...). The majority of social workers in the Slovenian and global survey sample pointed to the most acute problems and ethical challenges related to the pan­demic itself, but some also reflected on it in terms of considering what can be learned from the current circumstances and responses to them. in social work and more broadly, what we can learn for the future, and what changes in social protection policy are needed to make social work more responsive to the needs of people and communities. In the survey, responses at home and around the world consistently expressed fears and concerns about how people already facing hardship and deprivation will survive in a situation where emergency services are closed and services are cut due to attempts to contain the spread of the virus, as well as staff shortages (which are present elsewhere and exacer­bated by sickness absence during the pandemic). It should be noted that social workers can only play a collectively active role during the covid 19 pandemic and other times of crisis if international organizations, professional associations, responsible political bodies and employers address and advocate for the need for ethical practices and create the conditions for them. It is imperative that political structures recognize the indispensable role of social workers and equip them ac­cordingly with protective equipment and work with experts to produce guidance on how social services can be delivered during a pandemic, with human rights and social justice at the forefront. Professional bodies, employers and social workers themselves need to consider how to apply their professional values and principles in new contexts, and critically evaluate the ethical consequences of digitized work, new forms of risk and the reconfiguration of the social transfer system in the context of increased needs and deepening inequalities. Exclusion of people seeking help in social work (Banks et al. 2020b). Literatura Banks, Sarah, in drugi (2020c): Practicing ethically during COVID-19: Social work challenges and responses. International Social Work, 63 (5): 569–583. Dominelli, Lena, in drugi (ur.) (2020): Covid-19 and Social Work: a collection of country reports. Dostopno prek: https://www.iassw-aiets.org/wp-content/uplo­ads/2020/07/IASSW-COVID-19-and-Social-Work-Country-Reports-Final-1.pdf (10. 10. 2020). International Federation of Social Workers – IFSW (2020): The social work response to covid-19 – six months on: Championing changes in services and preparing for long­-term consequences. Rheinfelden, Switzerland: International Federation of Social Wor­kers. Dostopno prek: https://www.ifsw.org/wp-content/uploads/2020/07/2020-07­-01-SW-Response-to-COVID-19-Six-Months-On.pdf (10. 10. 2020). Leskošek, Vesna, in Mešl, Nina (2020): Slovenia. V L. Dominelli, T. Harrikari, J. Mooney, V.Leskošek, Vesna, in E. Kennedy Tsunoda (ur.) (2020): Covid-19 and Social Work: a collection of country reports: 100–110. Dostopno prek: https://www.iassw-aiets. org/wp-content/uploads/2020/07/IASSW-COVID-19-and-Social-Work-Country­-Reports-Final-1.pdf (10. 10. 2020). Miller, Vivian J., in Lee, HeeSoon (2020): Social Work Values in Action during COVID-19. Journal of Gerontological Social Work, 63 (6–7): 565–569. Dostopno prek: https:// www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/01634372.2020.1769792?journalCode =wger20 (13. 6. 2020). O’Leary, Patrick, in Tsui, Ming-Sum (2020): Social Work’s Role during and after the Pandemic: Keeping Vigilant and Hopeful on Human Rights. International Social Work, 63 (4): 417–418. Truell, Rory (2020): Covid-19: The struggle, success and expansion of social work. Rheinfelden, Switzerland: International Federation of Social Workers. Dostopno prek: www.ifsw.org/covid-19-the-struggle-success-and-expansion-of-social-work (10. 10. 2020). Van Dorn, Aaron, Cooney, Rebecca E., in Sabin, Miriam L. (2020): COVID-19 Exacer­bating Inequalities in the US. The Lancet, 395 (10232): 1243–1244. Walter-McCabe, Heather (2020): Coronavirus Pandemic Calls for an Immediate Social Work Response. Social Work in Public Health, 35 (3): 69–72. Viri Banks, Sarah, in drugi (2020a): Ethical Challenges for Social Workers during Covid-19: A Global Perspective, Rheinfelden, Switzerland: International Fede­ration of Social Workers. Dostopno prek: https://www.ifsw.org/wp-content/ uploads/2020/07/2020-06-30-Ethical-Challenges-Covid19-FINAL.pdf (10. 10. 2020). Banks, Sarah, in drugi (2020b): Practising during Pandemic conditions: Ethical Guidance for Social Workers, Rheinfelden, Switzerland: International Federation of Social Workers. Dostopno prek: https://www.ifsw.org/practising-during-pandemic-condi­tions-ethical-guidance-for-social-workers/ (12. 11. 2020). Podatki o avtorici doc. dr. Ana M. Sobocan Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo E-mail: ana-marija.sobocan@guest.arnes.si Izvirni znanstveni clanek UDK 316:616.314:616.98:578.834-036.22(497.4)"2020" Vesna Zupancic PROCES RAZVOJA NOVE VARNE »NORMALNOSTI« V (ZOBO)ZDRAVSTVU Z VIDIKA INTEGRIRANEGA (INDIVIDUALNEGA IN SISTEMSKEGA) ODZIVA NA EPIDEMIJO COVID-19: ŠTUDIJA PRIMERA IZVLECEK Pandemija COVID-19 je hitro prizadela vsako podrocje našega vsakdanjega življenja in pomeni globalni izziv tudi za naše zdravstvene sisteme. Kljucna vpra­šanja so povezana s pripravljenostjo zdravstvenega sistema na »šok«, hitrostjo prepoznavanja in odziva na zacetek »šoka«, z upravljanjem ucinka »šoka« ter obnovitvijo sistema in ucenjem. Gre za t. i. resilence oziroma odpornost sistema. Namen raziskave je bil dokazati pomen individualne in kolektivne odgovornosti pri odzivu na epidemiološki »šok« na izbranem podrocju medicine – v zobozdra­vstvu. Izvedena je bila kvalitativna študija primera odpornosti slovenskega sistema zdravstvenega varstva na epidemijo COVID-19 na primeru zobozdravstvenega varstva v Sloveniji. KLJUCNE BESEDE: odpornost sistema zdravstvenega varstva, COVID-19, zoboz­dravstvo, kakovost in varnost, mreženje, individualna in kolektivna odgovornost The Process of Developing a New Safe “Normal” in (Dental) Healthcare in Terms of an Integrated (Individual and Systemic) Response to the Covid-19 Epidemic: A Case Study ABSTRACT The COVID-19 pandemic rapidly affected every aspect of our day-to-day lives and soon also became a global challenge for healthcare systems. The key issues concern the health system’s readiness for the “shock”, the speed at which the outbreak of the “shock” was detected and responded to, how to cope with the “shock effect“, and how to restore the system and learn. It is about what is known as system resis­tance. The aim of the research was to demonstrate the importance of collective and individual responsibility in the response to the pandemic “shock” in the chosen field of medicine: dentistry. A qualitative study of the case of the Slovenian healthcare system’s resistance to the COVID-19 epidemic in terms of dental care in Slovenia was carried out. KEY WORDS: resilience of the healthcare system, COVID-19, dentistry, quality and safety, networking, individual and collective responsibility 1 Uvod Pandemija COVID-19 nas je odkrito opozorila na šibkosti nekaterih naših najbolj osnovnih sistemov vsakdanjega življenja, tudi v zagotavljanju dostopnosti ter varnosti in kakovosti zdravstvene obravnave. Zaradi epide­mije se je pokazalo, da lahko imajo viri, ki so pri obicajnem upravljanju in poslovanju odvecni, latentno vrednost, ki jo lahko dosežemo zgolj zaradi »šoka« (Nemeth in dr. 2008: 1). Sistem obvladovanja tveganj se prepogosto razume kot sredstvo za ohranjanje virov v imenu ucinkovitosti in posledicno zmanjševanje odvecnosti na nic. Brez odvecnosti pa je za sistem znacilna vecja ranljivost in malo ali nic sposobnosti prilagajanja na »šoke«, kar pa vodi v ocitne, drugace preprecljive posledice (Nemeth in dr. 2008: 1–2). Pomanjkanje zašcitnih mask, testov za ugotavljanje okužbe, respiratorjev in drugih bistvenih predmetov je zdravstvene in druge delavce nevarno izpostavilo tveganju za njihovo zdravje (Heinzerling in dr. 2020: 472). Kljucna vprašanja v povezavi z odpornostjo1 zdravstvenega sistema na 1. Izraz resilence prevajamo kot odpornost sistema. Pri tem se zavedamo, da je opredelitev pojma še v razvoju, ravno tako raba najbolj sprejemljivega izraza v slovenskem jeziku. epidemiološki »šok« zaradi COVID-19 so povezana s pripravljenostjo sistema na »šok« (Faza A), hitrostjo prepoznavanja in odziva na zacetek »šoka« (Faza B), z upravljanjem ucinka »šoka« (Faza C) ter obnovitvijo sistema in ucenjem (Faza D). Odpornost sistema (angl. resilience in practice), definiramo kot zmogljivost sistema, da zazna ter se ucinkovito odzove in prilagodi na »šok« s strukturnimi spremembami na nacin, ki mu omogoca, da vzdržuje potrebne storitve in cim hitreje nadaljuje z optimalno zmogljivostjo ter preoblikovanjem njegove strukture in funkcije z (po možnosti) zmanjšanjem njegove ranljivosti za podobne »šoke« in strukturne spremembe v prihodnosti (Fridell 2019: 6–7). V okviru proucevanja odpornosti v zdravstvu je bila še posebej pod našim drobnogledom odzivnost zobozdravstvenega sistema. Watt (2020: 462) poudarja, da je potrebna radi­kalna reforma sistemov zdravstvenega varstva ustne votline, kar bo zahtevalo pogumno in drzno odlocanje politicnih in poklicnih voditeljev. Delež oseb z neizpolnjenimi potrebami po zobozdravstvenih storitvah je med 28 državami Evropske unije v letu 2018 zaradi cakalnih dob znašal 0,2 %, v Sloveniji 2,9 %, in zaradi financnih razlogov med državami Evropske unije 0,2 %, v Sloveniji 0,9 % (Eurostat 2019: 16). Ob pojavu epidemije so zobozdravniki cutili moralno dolžnost zmanjšati rutinsko oskrbo zaradi strahu pred širjenjem virusa SARS-CoV-2 med svoje paciente in širše, vendar so bili razumljivo zaskrbljeni tudi zaradi financnih po­sledic (Coulthard 2020: 503). Med opravljanjem vecine standardnih posegov v zobozdravstvu namrec prihaja do sprošcanja in razširjanja aerosolov, majhnih delcev, okuženih s patogeni (Guo in dr. 2020: 321). Ugotavlja se, da se korona­virusi v vecini primerov s cloveka na cloveka prenašajo prek velikih respiratornih kapljic, bodisi z vdihavanjem bodisi z odlaganjem na površino sluznic. Druge poti, domnevno povezane s prenosom koronavirusov, vkljucujejo stik z okuženimi površinami oz. predmeti in vdihavanje aerosolov, katerih vir so postopki, pri ka­terih nastajajo aerosoli; na tem podrocju je sicer zaradi pomanjkanja empiricnih podatkov še veliko nejasnosti (ECDC 2020; Coulthard 2020: 503). Neposredno je tako ogroženo tudi zdravje zobozdravnika, zobozdravstvenega asistenta in morebitnega drugega delovnega osebja v ambulanti. Ne le da veliko zašcitnih mask patogenov ne filtrira v celoti, okužba se prenaša prek vseh predmetov, na katere se iz zraka naložijo patogeni delci (Brian 2020). Pri zobozdravnikih in drugih sodelujocih v timih se tako posledicno pojavljajo tudi negotovost, strah in tesnoba (Mohsen Aly in Aly Elchaghaby 2020: 4). Sociološka teorija ima razmeroma dolgo zgodovino pojmov vkljucno s kon­cepti, kot so »kultura tesnobe« (Crawford 2004), obdobje »negotovosti« (Bauman 1999), »ontološka negotovost« (Giddens 1990) in »eksistencialna tesnoba« (Giddens 1991). Tako kot Ward (2020) se sprašujemo, kako pomembni so ti koncepti pri odzivnih ukrepih zobozdravstvenega sistema na epidemiološki »šok« covid-19 v razmišljanjih posameznikov in javnosti, kdaj se bo to koncalo, kdaj bo »vrnitev v normalno stanje« – kako bo videti »novo normalno«. Ideje strahu in negotovosti tako lahko povežemo tudi z Beckovimi idejami o tveganju (Beck 2009; Zinn 2020) in Gidensovim razmišljanjem o zaupanju (Giddens 1991). 1.1 Koncept odpornosti in njegovo uveljavljanje na podrocju zdravstva Hollnagel (2009: xxix) razlaga, da beseda resilence izvira iz latinske pred-pone »re-« (nazaj) in glagola »salire« (skociti, preskociti) ter da ga inženirstvo v znanosti že dolgo uporablja za opisovanje sposobnosti materiala, da absorbira energijo, ne da bi pri tem izgubil svojo prvotno obliko ali znacilnosti. Scasoma so razlicne discipline izraz sprejele, ga prilagodile ter mu dodale razlicne in-terpretacije in vidike. Biddle in drugi (2020: 1088) so pri pregledu raziskovanj odpornosti ugotovili, da so bila v dosedanjih raziskavah proucevanja odpornosti zaradi nalezljivih bolezni najpogostejši izziv. Študije v zdravstvu je mogoce razvrstiti v tri skupine: (1) kvantitativne študije, osredotocene na zagotavljanje storitev, ki uporabljajo kazalnike izkorišcenosti storitev in so lahko dostopne za oceno odpornosti pred šokom, med njim in po njem (Kozuki in dr. 2018; Ray-Bennett in dr. 2019), (2) kvalitativne študije, osredotocene na zdravstveno delovno silo, na katere vplivajo ideje o vsakdanji odpornosti, in obravnavanje prispevkov socialne povezanosti in vodenja k odpornosti zdravstvenega siste-ma (Brooke-Sumner in dr. 2019; Thude 2019), (3) študije, ki zajemajo široko perspektivo odpornosti zdravstvenega sistema in preucujejo številne gradnike zdravstvenega sistema ali vidike zdravstvenega sistema za oceno odpornosti (Ling in dr. 2017; Meyer in dr. 2018; Watts in dr. 2018). Wreathall (2006) je poskušal izbrati sklope kazalnikov, ki preslikajo vidike odpornosti. Takšni ukrepi naj bi pravocasno opozorili na vrzeli v obicajnih delovnih praksah, da se že v casu narašcanja pritiska razvijajo ustrezne prilagoditve. Medtem ko se oprede­litve in koncepti odpornosti zdravstvenih sistemov v literaturi bistveno razlikujejo, imajo vsi skupno jedro: odpornost obravnavajo kot stopnjo spremembe, ki jo lahko sistem obdrži, hkrati pa ohrani svojo funkcionalnost. Ugotavljajo, kaj naredi razliko med organizacijami, ki nehote ustvarjajo zapletenost in zgrešijo signale, da se tveganja povecujejo, in organizacijami, ki lahko uspešno vodijo procese z visokim tveganjem (Biddle in dr. 2020: 1087). Poleg tega je, kot poudarjajo Hanefeld in dr. (2018: 336), pomembno priznati vpliv oz. vlogo nezdravstvenih vidikov, kot je npr. socialna politika, na splošno odpornost zdravstvenega sistema. Politika in trgi so izjemno dinamicni, oblikujejo se družbena gibanja, dnevne prakse se nenehno spreminjajo. Tudi znanstveno stanje in negotovosti glede virusa se vsak dan spreminjajo, vkljucno z življenjsko pomembnimi informacijami o obetavnih zdravilih in cepivih. Stabil­nost in vpliv posameznih družbenih praks se poveca s povezovanjem (Schatzki 2005) z drugimi praksami, saj odnosi med praksami dodajajo pomen in po možnosti legitimnost (Hillebrandt 2014; Nicolini 2016). Zinn (2020) je opisal konceptualizacijo družbe tveganega Becka kot »novo socialno stanje, v katerem izjemno stanje postane novo normalno«. Za Goffmana (1983: 5) je ta normal-nost kolektivni dosežek, ki je mogoc zaradi urejenosti interakcijskih dejavnosti, ki so nato zasnovane »na veliki podlagi skupnih kognitivnih predpostavk«. Zdi se, da je vecina primarnih praks pandemije neposredno povezanih s formalnimi organizacijami, kot so bolnišnice, raziskovalni centri, javne uprave, ministrstva in zakonodajni organi itd. Te organizacije zagotavljajo strokovno znanje, vla­gajo sredstva, postavljajo standarde, predlagajo (ali uveljavljajo) sodelovanje, hkrati pa uvajajo ukrepe, ki smo jim bili prica v zgodnjih fazah pandemije, kar daje obcutek nujnosti in legitimnosti. Nošenje mask se lahko spremeni v (delno) družbeno normo in institucijo, zlasti ce diskurzivne prakse institucionalizirajo zaskrbljenost javnosti zaradi nalezljivih bolezni (Hillebrandt 2014). Dejansko se lahko pricakuje, da se bodo vse vrste pandemicnih praks, kot je npr. pogosto umivanje in razkuževanje rok, spremenile v stabilne rutine, ko se bodo povezale z drugimi družbenimi praksami in s podpiranjem legitimizacije prepovedi. Sistemski misleci, kot so Senge (2006) in Meadows (2009), so trdili, da v tem organskem svetu, v katerem je vse povezano, ni linearnih sistemov in da prejšnji pristopi k reševanju zapletenih problemov z razclenjevanjem na manjše obvladljive elemente ne zadostujejo vec. Obstajajo razlicne teorije o tem, kako sistemi delujejo in kako se sistem sam prilagodi spremembam. Odpornost sistema zdravstvenega varstva je sicer mogoce opisati z diagramom in natancno anali­zirati: odpornost (t) = pridobljeno po odboju deljeno z izgubljeno zaradi šoka (Pratellesi in dr. 2020: 8). Thomas in dr. (2019) so na podlagi pregleda literature zagotovili tudi izcrpen seznam/matriko za oceno razlicnih vidikov odpornosti zdravstvenega sistema. Odpornost sistema zobozdravstvenega varstva sicer z uporabo teh spoznanj še ni bila izmerjena. 1.2 Namen, cilji raziskave in raziskovalno vprašanje Namen raziskave je bil opozoriti na pomen kolektivne in individualne odgo­vornosti pri odzivu na epidemiološki »šok« na izbranem podrocju medicine, tj. v zobozdravstvu. V Sloveniji deluje vec kot 1600 zobozdravnikov, od tega jih je 42,3 % zaposlenih v javnih zavodih, 41,4 % jih je zasebnikov s koncesijo in 12,6 % jih deluje v zasebni praksi brez koncesije (Strategija ustnega zdravja v Republiki Sloveniji za obdobje 2020–2029 (predlog) 2019). Cilj raziskave je bil na podlagi kvalitativne študije primera prouciti, kakšen družbeni izziv predstavlja epidemija COVID-19 z vidika odpornosti slovenskega sistema zobozdravstve­nega varstva za zagotavljanje univerzalne zdravstvene pokritosti, varnosti in kakovosti zobozdravstvene obravnave pacientov kot uporabnikov storitev. Upoštevajoc diagram poteka šoka (Slika 1) (Pratellesi in dr. 2020: 8), so bila zastavljena naslednja izhodišcna raziskovalna vprašanja: A. Kakšna je bila pripravljenost slovenskega sistema zobozdravstvenega varstva na »šok« zaradi pojava epidemije COVID-19? B. Kako hiter je bil odziv slovenskega sistema zobozdravstvenega varstva na zacetek »šoka« zaradi pojava epidemije COVID-19? C. Kako je potekalo upravljanje z ucinkom »šoka« na podrocju zobozdra­vstva? D. Kako je bilo (oziroma kako se nacrtuje) z obnovitvijo sistema zobozdravstva in ucenjem na podlagi pridobljenih izkušenj v zobozdravstvu? Slika 1: Diagram poteka šoka. Vir: Pratellesi in dr. (2020: 8). 2 Metoda Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop študije primera z vkljucitvijo dveh tehnik raziskovanja: kvalitativne analize vsebine zapisnikov videokonferenc (n = 15), izvedenih za namen odziva zobozdravstva v Sloveniji na epidemijo COVID-19, sprejetih odredb in odlokov, dopisov izvajalcem zdravstvene dejav­nosti kot odzivov na epidemijo COVID-19 (Tabela 1) in individualnih dopisovanj po e-pošti ter refleksije sodelovanja s soudeležbo pri uvajanju zacasnih ukrepov v zobozdravstvu zaradi COVID-19. Tabela 1: Seznam dokumentov za vsebinsko analizo. 1 Strategija ustnega zdravja v Republiki Sloveniji za obdobje 2020–2029 (Predlog, 2019). 2 Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 12. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 19/20). 3 Odredba o zacasnih ukrepih za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Uradni list RS, št. 22/20) 4 Odlok o zacasnih ukrepih na podrocju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 32/20 in 40/20). 5 Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o zacasnih ukrepih na podrocj zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 65/20) . 6 Odredba o zacasnih ukrepih na podrocju opravljanja zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 65/20). 7 Navodila za zobozdravstvo z dne 11. 3. 2020. 8 Navodila za izvajalce zobozdravstvene dejavnosti (8. 5. 2020). 9–10 Dva dopisa za izvajalce zdravstvene dejavnosti v aprilu. Videokonference za zobozdravstvo Datum Cas trajanja Ure 11 Zapisnik 1 16. 3. 2020 20.00-22.00 2 12 Zapisnik 2 20. 3. 2020 20.00-22.00 2 13 Zapisnik 3 24. 3. 2020 20.00-22.00 2 14 Zapisnik 4 26. 3. 2020 20.00-22.30 2,5 15 Zapisnik 5 29. 3. 2020 22.00-22.30 2,5 16 Zapisnik 6 1. 4. 2020 20.00-22.00 2 17 Zapisnik 7 8. 4. 2020 20.00-22.30 2,5 18 Zapisnik 8 10. 4. 2020 20.00-22.30 2,5 19 Zapisnik 9 15. 4. 2020 20.00-22.30 2,5 20 Zapisnik 10 17. 4. 2020 20.00-22.30 2,5 21 Zapisnik 11 22. 4. 2020 20.00-23.30 3,5 22 Zapisnik 12 24. 4. 2020 20.00-23.00 3 23 Zapisnik 13 29. 4. 2020 19.00-20.30 1,5 24 Zapisnik 14 4. 5. 2020 20.00-21.45 1,75 25 Zapisnik 15 9. 5. 2020 20.00-21.45 1,75 V raziskavo zajeti dokumenti so nastali v povezavi z odzivnostjo sistema zobozdravstvenega varstva na prvi val epidemije COVID-19 v obdobju od marca do julija 2020. Refleksija sodelovanja s soudeležbo pri uvajanju zacasnih ukrepov v zobozdravstvu zaradi COVID-19 pa je zajela nekoliko širše obdobje in se je navezovala delno tudi na drugi val epidemije COVID-19. Pri analizi smo uporabili tehniko kodiranja virov. Oblikovali smo štiri vsebinske kategorije po Pratellesi in dr. (2020: 8). V kategorije smo kategorizirali kode in jih za potrditev dopolnili z izbranimi odseki besedil. Podatki so prikazani tako, da identiteta posameznih oseb ni razkrita. 3 Rezultati A. Pripravljenost slovenskega sistema zobozdravstvenega varstva na »šok« zaradi pojava epidemije COVID-19 Pri pregledu pisnih virov so bile prepoznane naslednje kode: (1) neoptimalna urejenost podrocja, (2) nacionalno in lokalno upravljanje, (3) nepreskrbljenost z OVO, (4) nesodelovanje med razlicnimi strokovnimi instituti na podrocju zoboz­dravstva in (5) tekmovanje, prizadevanje za pomembnost. Z analizo refleksije sta bili dodatno prepoznani še dve kodi: (6) prizadevanje za razvoj in (7) potrebe prebivalstva za ustno zdravje. V predlogu Strategije ustnega zdravja v Republiki Sloveniji za obdobje 2020–2029 (predlog) (2019: 1–2) je zapisano: Zobozdravstvena dejavnost na primarni ravni v Sloveniji je kljub temu, da so zobozdravstvene storitve pravica iz obveznega zdravstvenega zava­rovanja in da so formalno dostopne, pomanjkljivo urejena. Financiranje ni transparentno, kar je dedišcina sprememb izpred 20 let. Zaradi po­manjkanja epidemioloških podatkov ni podlag za nacrtovanje in pripravo strategije zobozdravstvene dejavnosti. Bolezni ustne votline so pomemben javnozdravstveni problem, saj slabo ustno zdravje pomembno vpliva na splošno zdravje prebivalstva. Javna mreža le delno sledi potrebam pre­bivalstva, saj je dostopnost navidezna. To izkazujejo tudi dolge cakalne vrste za zobozdravstvene storitve. Hkrati nimamo natancnih podatkov o potrebah prebivalstva (Strategija ustnega zdravja v Republiki Sloveniji za obdobje 2020–2029 (predlog) 2019: 7). Uporaba osebne zašcitne opreme (OVO) v zobozdravstvu ni potekala po standardu, sprejetem za cas COVID-19, zato tudi ni bilo ustreznih zalog. Med Razširjenim strokovnim kolegijem, ki deluje kot posvetovalni organ ministru za zdravje (RSK), in Odborom za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije (OZZZS) ni bilo tako rednega sodelovanja, ravno tako ne z instituti drugih cla­nov zobozdravstvenega tima. Na Ministrstvu za zdravje (MZ) ni bilo posebej zadolžene osebe za podrocje zobozdravstva. B. Odziv slovenskega sistema zobozdravstvenega varstva na zacetek »šoka« zaradi pojava epidemije COVID-19 Pri pregledu pisnih virov so bile prepoznane naslednje kode: (1) spre­memba normativne podlage, (2) reorganizacija sistema, (3) vzpostavljeno delovanje nujnih zobozdravstvenih ambulant, (4) pravocasnost odziva, (5) sodelovanje oz. preseganje nesoglasij, (6) prelaganje odgovornosti, (7) standard uporabe oz. zagotavljanje OVO, (8) uvedba triažiranja, (9) zbiranje statisticnih in znanstvenih dokazov, (10) strah pred okužbo, (11) ucinkovitost ukrepov za preprecevanje širjenja okužbe, (12) skrb oz. ak­tivnosti zaradi financnih posledic. Z refleksijo sta bili dodatno prepoznani še dve kodi: (13) individualna odgovornost in (14) vloga države. V casu epidemije so se vzpostavile nujne zobozdravstvene ambulante (NZA). NZA so namenjene nujni zobozdravstveni obravnavi pacientov s sumom na okužbo s COVID-19, pacientov v karanteni ter pacientov, ki so oku­ženi oziroma oboleli zaradi COVID-19, torej nujnim zobozdravstvenim storitvam na primarni in sekundarni ravni zobozdravstvene dejavnosti, katerih opustitev bi pri teh pacientih vodila v trajne okvare splošnega in ustnega zdravja. Obravnavo v NZA predhodno uredi pacientov osebni zobozdravnik oziroma dežurni zobozdravnik. Priporoca se, da se pri obravnavi pacienta izbira postopke, pri katerih nastaja kar najmanj ae­rosola (Zapisnik videokonference 2 2020). Pobudnik reorganizacije sistema je bil predsednik OZZZS, ki je pripravil predlog navodil. Na MZ je bil dolocen uradnik za pokrivanje podrocja zo­bozdravstva. Predlog je bi usklajen z RSK in potrjen na MZ, ki je z navodili za delo v zobozdravstvu nato seznanilo izvajalce zdravstvene dejavnosti. Sprejem navodil za zobozdravstvo z dne 11. 3. 2020 je sovpadal z datumom razglasitve epidemije z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 12. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 19/20). Nacin organizacije dela je bil pri NZA zelo razlicen: »Nacrtovanje kadrov in organizacija dela mora potekati zelo premišljeno. Nekje timi delajo vec dni zaporedoma, polovica zaposlenih je v tem obdobju doma, potem se zamenjajo, nekje menjajo time vsaki drugi dan« (Zapisnik videokonference 2 2020). Zelo hitro se je uvedla tudi triaža pacientov: Narocilne knjige se uvedejo tam, kjer je to potrebno, da se prepreci stik med ljudmi v cakalnici ambulante. Telefonsko in e-triažiranje sta dobri rešitvi. Na triažiranju morajo biti zelo usposobljeni zobozdravniki. Kar se kaže na triažni tocki, da bo potreben poseg, ni smiselno ta poseg odlagati in naj se opravi v tekocem dnevu (Zapisnik konference po Skypu 2 2020). Sledil je izziv organizacije varnega dela z uporabo potrebne OVO. Pojavila so se vprašanja najprimernejšega standarda OVO, cas uporabe posameznega kompleta OVO in kako si priskrbeti zadostne kolicine OVO. Za obdobje epidemije je OVO za NZA zagotavljalo MZ. Pri tem so zaradi strahu pred okužbo in zaradi pomanjkanja OVO zelo spremljali dogajanje glede okuženosti zobozdravstve­nih delavcev: »Ce je eden pozitiven, kaj z ostalimi v timu? Zdravstveni delavec obvesti vodjo, vodja ga napoti na testiranje. Zdravstvenega delavca se testira prednostno. V primeru pozitivnega izvida se poklice lokalnega epidemiologa, ki odloci o nadaljnjih ukrepih« (Zapisnik videokonference 5 2020). C. Upravljanje z ucinkom »šoka« na podrocju zobozdravstva Pri pregledu pisnih virov so bile prepoznane naslednje kode: (1) vzposta­vljena mreža koordinatorjev za podrocje zobozdravstva, (2) (pre)mocan odziv na šok oz. optimizacija dela, (3) prilaganje standarda uporabe oz. inovacije na podrocju OVO, (4) skrb za kakovost in varnost. Z refleksijo sta bili dodatno prepoznani še dve kodi: (5) medsebojna podpora in (6) nacrtno ravnanje s kadri. Kot »odboj na šok« se je vzpostavila mreža koordinatorjev za podrocje zobozdravstva, ki je delovala pod okriljem OZZZS in je skrbela za prenos infor­macij med nacionalno in lokalno ravnijo. Sestavljali so jo regijski koordinatorji NZA, koordinatorja za specialisticno obravnavo in za bolnišnicno dejavnost ter koordinator za primarno raven, ki je bil hkrati vodja mreže koordinatorjev za podrocje zobozdravstva in predsednik OZZZS. Mreža koordinatorjev, ki se je redno sestajala na videokonferencah, je strokovno usmerjala in koordinirala prehod iz rutinskega dela ter nacrtovala delo v casu razglašene epidemije in ob postopnem vzpostavljanju zdravstvenih storitev. Povzamemo lahko, da je bilo v prvih petih dneh delovanja obravnavanih 1100 pacientov, ki so bili v vecini zdravi, obravnav pacientov s sumom na COVID-19 je bilo malo. Nekatere enote so zato uvedle obravnavo teh pacientov na koncu dela ambulant za zdrave. Samostojno ambulanto za paciente s sumom na okužbo pa bodo ponovno aktivirali, ko bo to potrebno (Zapisnik videokonference 2 2020). Komunikacija je z izvajalci zdravstvene dejavnosti potekala na vec ravneh: nacionalno z odredbami in odloki ter z dopisi in navodili ter javno z objavo na kljucnih spletnih straneh. Za dnevno pojasnjevanje razlicnim deležnikom, tudi novinarjem, je bila komunikacija telefonska ali preko e-pošte. Zaradi izvajanja zgolj nujnih zobozdravstvenih storitev je sicer bila dosežena razpoložljivost potrebnega kadra za aktivne zobozdravstvene time. Sprejet je bil Odlok o do-polnitvi Odloka o zacasnih ukrepih na podrocju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 49/20) za prerazporeditev obstojecega kadra in obveznost vkljucevanja zobozdravnikov koncesionarjev: Pripravljeni so bili predlogi pogodb. V pogodbo je vkljucen dinamicni clen. Dežuranje tistih, ki še nimajo urejene pogodbe, se odloži. Popolnoma je jasno, da so pogodbe pomembne za izvajalce zdravstvenih storitev, o tem je potrebno seznaniti upravo zavodov (Zapisnik videokonference 3 2020). Polemike so potekale tudi glede dodatka za izredne razmere – kdo, kdaj, na katerih delovnih mestih in v kakšnem obsegu. Podan je bil predlog za 65 % dodatka za vse sodelujoce za cas delovanja v NZA, vkljucno z zaposlenimi, ki so delovali na triaži. V okviru mreže koordinatorjev je bila obvezna tema pogovora tudi OVO. V aprilu 2020 je bil v uporabi celo pozdrav »Pa ne ostanite brez OVO!« (e­-sporocilo z dne 3. 4. 2020). Zaradi najbolj perecega pomanjkanja zašcitnih mask FFP3je bilo kljucno vprašanje, ali so maske FFP2 in N95 dovolj za delo z pacienti, ki so okuženi z virusom SARS-Cov-2: FFP3 ne bo mogoce dobiti, FFP2 ali N95 bi bilo ok. Zobozdravniki delajo z aerosolom. Ce imajo 20 pacientov dnevno, 5 dni na teden in 1000 zobozdravnikov, je to 100.000 mask tedensko. Americani že znižujejo standarde glede OVO, vendar pa prevladuje mnenje, da dokler traja epidemija, to ni ok. Pri nas velja stališce, da bomo delo zaustavili, v kolikor jim zmanjka OVO. Ceprav pa si tega ne želijo, želijo delati, za to so se šolali (Zapisnik videokonference 7 2020). Potem je bilo zaradi pomanjkanja ustreznih zašcitnih plašcev aktualno vpra­šanje šivanja zašcitnih plašcev: Šivanje zgornjih plašcev je dobra rešitev. Mora imeti rokave. Pri narocanju števila pralnih plašcev je potrebno upoštevati cas pranja in sušenja, da se lahko plašc ponovno uporabi. Pomembno je, da so brez šivov oziroma da si šivi prekriti/varjeni. Ena izmed možnih poti je tudi prešpricanje ali prebrisanje sprednjega dela plašca z razkužilom, vkljucno z rokavi (Za-pisnik videokonference 5 2020). Zdravniki so intenzivno iskali možnosti in rešitve ponovne uporabe OVO, ki je bila primarno namenjena zgolj enkratni uporabi. Preverjali so možnosti uporabe plazemskih sterilizatorjev zraka, ki lahko neprestano delujejo za razkuževanje zraka v okolju s cloveško dejavnostjo, zlasti v delovnem in cakalnem prostoru. Veliko je bilo usmerjanj glede varnosti in kakovosti obravnave: »Izvesti je potrebno cim manj ekstrakcij, zob se kljub izrednim razmeram poskusi pozdraviti. Antibiotik je zacasna rešitev, ljudje se vracajo. Za zmanjševanje nastajanja aerosolov se uporablja koferdam oz. gumijsta opna« (Zapisnik videokonference 4 2020). D. Obnovitev sistema in ucenje na podlagi pridobljenih izkušenj v zobozdravstvu Pri pregledu pisnih virov so bile prepoznane naslednje kode: (1) izvedba raziskave, (2) organizacija konference, (3) vzdrževanje strokovne mreže, (4) ustno zdravje otrok, (5) izivi pravicnega financiranja in (6) spremenjen standard dela. Z refleksijo so bile dodatno prepoznane še kode: (7) razlike v odzivu v drugem valu, (8) preventivno delovanje in (9) zagotavljanje trajnosti dela mreže koordinatorjev za podrocje zobozdravstva. Priprava na postopen povratek v obicajno stanje s spremenjenim standardom dela se je v okviru OZZZS pricela pravocasno. Pri pripravi na postopno uvajanje storitev je bilo poudarjeno med-sebojno sodelovanje in združevanje znanj ter kolektivna odgovornost: »Nacrt je sledec: glede na epidemiološko situacijo je smiselno priceti oblikovati celovita navodila za vzpostavitev ponovnega delovanja. Zagotovo bo RSK moral dati mnenje glede mask« (Zapisnik videokonference 9 2020). Zlasti zasebniki in koncesionarji so težko cakali pricetek dela: Zacetek izvajanja nenujnih zobozdravstvenih storitev bo odvisen od epi­demiološke situacije v Sloveniji. Predvsem od možnosti, da se izvajalcem zagotovi ustrezno zašcitno opremo, saj bomo le tako povecali varnost pacientov in zmanjšali možnost prenosa okužbe z novim koronavirusom. Ravno zato bo opušcanje omejitev potekalo postopoma, po fazah. Pri tem bomo upoštevali priporocila in stopnje tveganja za škodo na ustnem zdravju pacientov za posamezno specialno podrocje (Osebna komunika­cija v okviru mreže koordinatorjev za podrocje zobozdravstva 2020) . Pri tem so že zelo zgodaj priceli opozarjati na spremembo v standardu dela: /.../ zaradi varnostnih ukrepov ne bo možno v kratkem casu nadomestiti izvedbo obravnav pacientov, ki so bili naroceni v vmesnem obdobju, ter da se tudi ob vzpostavitvi delovanja zelo zmanjša število obravnavanih pacientov dnevno«. »Posebej se bo potrebno posvetiti otroškemu in mla­dinskemu zobozdravstvu in pricetku izvajanja preventivnih storitev, ter pri posameznem pacientu izvesti vec storitev pri posameznem obisku (Zapisnik videokonference 12 2020). Navodila za izvajalce zobozdravstvene dejavnosti so bila sprejeta isti dan, 8. 5. 2020, kot sta bila sprejeti Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o zacasnih ukrepih na podrocju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 65/20) in Odredba o zacasnih ukrepih na podrocju opravljanja zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 65/20). Pri ponovnem uvajanju storitev je bil pripravljen nov standard dela: manj pacientov in izvedba vec storitev pri teh pacientih. Delovanje NZA pa se je zožilo zgolj na paciente s sumom na COVID-19, z odlocbo o karanteni in okuženih z novim koronavirusom. V obdo­bju sprošcanja ukrepov je bila med zobozdravniki izvedena ocena stanja, ki je pokazala, da orodja za zagotavljanje kakovosti in varnosti še niso bila dovolj uporabljana. Izvedena je bila tudi mednarodna konferenca za izmenjavo izku­šenj o delovanju zobozdravstva v casu COVID-19 med evropskimi državami v organizaciji OZZZI. Ob pojavu drugega vala je bilo ugotovljeno, da pripravlje­na navodila vzdržijo in so ustrezna za uporabo med celotnim drugim valom. Razprava v okviru mreže koordinatorjev za zobozdravstvo je bila za razliko od prvega vala usmerjena v spremljanje okužb med clani zobozdravstvenih timov in izvajanje testiranje. Kakovost testov in izvedba testiranja je bila obvezna tema vseh rednih srecanj. Na pobudo OZZZS so bili uvedeni tudi dodatni preventivni pregledi ustne votline za zgodnje odkrivanje rakavih sprememb. 4 Razprava Študija primera odpornosti zobozdravstva v casu zaradi epidemije COVID-19 je razkrila, da lahko val kolektivne odgovornosti sproži kompetenten odgovoren posameznik s pristojnostjo. Angažiranost in motivacija posameznika sicer lahko temeljita na individualnem cilju osebnega napredka v družbenih in profesional­nih odnosih, kar pa je v neposredni vzrocni zvezi s skupnim kolektivnim ciljem, tj. varno prilagoditvijo zobozdravstva na nastale razmere. Pri integriranem sistemskem odzivu na nacionalni in lokalni ravni je bilo v kombinaciji z nastalo mrežo koordinatorjev za podrocje zobozdravstva doseženo udejanjanje dveh kombinacij nizov konceptov: (1) kompetentnost, motiviranost in angažiranost, odgovornost in pristojnost ter (2) zaupanje, etika in morala, komunikacija, so-delovanje in timsko delo. Da bi lahko posameznik »zaupal« bodisi vodji bodisi sistemskim ukrepom, je njegova odlocitev kombinacija »dobrega razloga« (tj. preteklih izkušenj zaupanja v odnose in dobrih rezultatov) in »skoka v neznano«, ki zapolnijo vrzeli v njihovem »delnem razumevanju« (Giddens 1991). Na ta nacin je zaupanje v razmerah negotovosti vec kot zgolj kognitivno razumevanje. Manjši kot je »dober razlog« in vecji kot je »skok v neznano« oziroma slepo zaupanje, vecje je tveganje za zaupanje (Giddens 1991). Thompson (2014: 1) ponuja dve merili, ki pojasnjujejo posameznikovo moralno odgovornost ob kolektivni odgovornosti pri procesu prilagajanja sistemov: (1) posameznikova dejanja ali opustitve so prispevali h koncnemu rezultatu in (2) ta dejanja ali opustitve se niso izvedli v nevednosti ali pod prisilo. Pomembno je, da je odpor­nost (zobo)zdravstvenega delavca vec kot le osebnostna lastnost in da se lahko formalno razvije z usposabljanjem ter neformalno z opazovanjem in ucenjem drugih (Matheson in dr. 2016). Giddens (1990: 85) uporablja izraz »dostopna tocka« za identifikacijo družbenih situacij, v katerih posameznik (individualni posameznik – sprožitelj odzivnosti) dojema doloceno institucijo ali sistem. Trdi, da ceprav se vsi zavedajo, da je kljucno zaupanje v sistem, in ne v posameznika, ki sistem v posebnih okolišcinah zastopa, »dostopne tocke« nosijo opozorilo, da so nosilci naloge ljudje »iz mesa in krvi (in so zmotljivi)«. Pripravljenost slovenskega sistema zobozdravstvenega varstva na »šok« (faza A) je bila pomanjkljiva, vsaj kar se tice tako optimalne urejenosti podrocja pred pricetkom epidemije kot preskrbljenosti z OVO, kar je po Nemeth in dr. (2008) posledica obstojecega modela upravljanja. Upravljanje zobozdravstva je sicer nacionalno (za bolnišnicno dejavnost, podeljevanje koncesij za sekundarno raven, izvajanje specializacij) in lokalno (urejanje dejavnosti na primarni ravni zdravstvenega varstva, podeljevanje koncesij za zobozdravnike na primarni ravni). Poleg RSK in OZZZS, ki sta aktivno sodelovala v odzivnosti na šok, v Slo­veniji v okviru Slovenskega zdravniškega združenja za podrocje zobozdravstva tudi razlicne sekcije. Pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije – deluje Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v zobozdravstvu. Aktivno je Društvo ustnih higienikov (DUH). Nobena od teh struktur se ni dovolj prepoznavno vkljucila v krog nacionalnih prizadevanj odziva na epidemiološki šok, preboj je bil dosežen zgolj pri DUH. Hitrost odziva na zacetek šoka (faza B) je bila glede na pravocasnost obvešcanja izvajalcev o spremembi nacina izvajanja zobozdravstvene dejavnosti ob usklajenosti z nacionalnimi ukrepi optimalna. Z normativno podlago je bila vzpostavljena nacionalna mreža ko­ordinatorjev v zobozdravstvu in delovanje NZA. Kot inovacija je bilo uvedeno triažiranje, ki ima individualno odgovorno družbeno vlogo oz. nalogo. Prese­žena so bila prej obstojeca nesoglasja v okviru stroke. Zobozdravstveni timi so bili izpostavljeni velikemu tveganju za okužbo z novim koronavirusom, kar je imelo vpliv na hitrost, jakost odziva zobozdravstvenih delavcev z mreženjem, reorganizacijo sistema ter z naborom in preskrbo z OVO. To potrjuje ugotovitve Coutland in dr. (2020), da so zobozdravniki cutili moralno dolžnost zmanjšati rutinsko oskrbo zaradi strahu pred širjenjem COVID-19 med svoje paciente in širše, vendar so bili razumljivo zaskrbljeni zaradi financnih posledic, saj se je izvajanje storitev zmanjšalo za tretjino. Upravljanje z ucinkom »šoka« (faza C) je bilo po eni strani pretirano, saj je bilo v obravnavi v NZS za paciente s sumom na okužbo ali okužene s COVID-19 zgolj 80 pacientov. Na to so se v zdravstvenih zavodih zelo hitro odzvali in so na taka delovišca za namen pri­pravljenosti razpisovali zdravstvene time. Ravno tako je potekalo prilagajanje glede standarda uporabe in preskrbe z OVO. Nacrtovanje obnovitve sistema in ucenje na podlagi pridobljenih izkušenj (faza D) je bilo izpeljano celovito. Priprava navodil je bila dosledna, tako da so ta uporabna tudi v drugem valu epidemije, ko ni prišlo do zaustavitve izvajanja zobozdravstvenih storitev, do-datno so svoje delovanje ohranile zgolj nekatere NZA, in sicer za paciente v karanteni s sumom na okužbo ali za okužene z novim koronavirusom. Za namene ucenja in na dokazih temeljecega delovanja je bila izvedena tudi ocena stanja med zobozdravniki ter mednarodna videokonferenca, da bi že uveljavljenim zašcitnim ukrepom v stomatološki praksi morda dodali še kakšnega glede na primere dobre prakse iz tujine. Pridobitev po odboju glede na epidemiološki »šok« je mocna strokovna mreža kot podpora politicnim odlocevalcem na nacionalni ravni, izgubljeno zaradi šoka pa je bilo predvsem ustno zdravje populacije, in sicer na racun primanjkljaja v realizaciji storitev. So pa zobozdravniki že zaceli z ustrezno preventivno akcijo za zgodnje odkrivanje rakavih sprememb v ustni votlini. Izzivi pravicnega financiranja še naprej ostajajo v reševanju. Omejitve študije primera izhajajo iz samega raziskovalnega nacrta, saj bi to temo lahko obdelali tudi povsem matematicno, kvantitativno. Predpostavljamo, da nismo zajeli vseh potrebnih vidikov in kljucnih sporocil za dokazilo o dobri odzivnosti na obstojeco odpornost slovenskega zobozdravstva. Kljub temu pa gre za pri­dobitev dokaza o pomenu individualne odgovornosti pristojnih posameznikov v kontekstu odpornosti na »šok«. 5 Zakljucek V prispevku predstavljamo izvedbo procesa razvoja nove varne »normal­nosti« v (zobo)zdravstvu z vidika integriranega (individualnega in sistemskega) odziva na epidemijo COVID-19. Nova varna »normalnost« pomeni dodatno zmanjšanje univerzalne dostopnosti do zobozdravstvenih storitev, vendar pa je ob zmanjšanju števila dnevno obravnavanih prišlo do vec izvedenih storitev pri teh osebah. Nujno je integrirano sodelovanje politike, predstavnikov stroke in uporabnikov storitev. Mocna, fleksibilna in dobro motivirana delovna sila je kljucni element pripravljenosti, ki ob zdravstveno pismenih uporabnikih storitev omogoca prilagodljivost kot odgovor na kakršen koli »šok«. Zahvala S tem clankom se zahvaljujem Krunoslavu Pavlovicu, predsedniku OOZZS in vodji mreže koordinatorjev, ter vsem imenovanim koordinatorjem za podrocje zobozdravstva, ki ste se aktivno odzvali in ustvarili primer dobre prakse odziva na »šok«. Ucila sem se od vas. SUMMARY Introduction The pandemic COVID-19 has openly reminded us of the weaknesses of our basic systems of daily life, including in ensuring accessibility, safety and quality of health care. The key issues related to the resilience of the health care system to the epidemiological “shock” of COVID-19 relate to the readiness of the system to cope with the “shock” (Phase A), the speed of detection and response to the outbreak of the “shock“ (Phase B), the management of the “shock“ (Phase D) and the renewal and learning of the system (Phase C). It is about t.i resilience in practice. The aim of the research was to use the matrix to evaluate various aspects of the resilience of the health care system in order to draw attention to the importance of collective and individual responsibility in responding to an epidemiological “shock“ in a selected area of medicine - dentistry. The aim of the study was to examine the social challenge of the epidemic COVID-19 with regard to the resilience of the Slovenian dental care system to ensure universal health care, safety and quality of dental care for patients as service users. Method The qualitative research approach of the case study was applied involving two research techniques: Qualitative analysis of the content of minutes of Skype conferences (n = 15) conducted in response to the epidemic COVID-19, adopted orders and decrees, letters to health care providers in response to the epidemic COVID-19. 19 (Table 1), and individual correspondence via email and reflections on collaboration with participation in the introduction of temporary measures in dentistry due to COVID-19. The documents included in the study emerged in the context of the response of the dental care system to the first wave of the COVID-19 epidemic, in the period from March to July 2020. The reflection on collabora­tion with participation in the introduction of temporary measures in dentistry and was partly related to the second wave of the COVID-19 epidemic. We used the source coding technique in the analysis. We designed four content categories following Pratelles et al. (2020: 8). We assigned the codes to the categories and supplemented them with selected sections of text for corroboration. The data are presented in a way that does not reveal the identity of the individual. Results The following codes were identified for the “shock preparedness“ of the Slo­venian dental care system due to the outbreak of the epidemic COVID-19: (1) suboptimal regulation of the field, (2) national and local governance, (3) lack of supply of PPE, (4) non-cooperation between different professional institutes in the field of dentistry, and (5) competition, striving for importance. The reflec­tion analysis also identified two other codes: (6) development efforts and (7) oral health needs of the population. According to the response of the Slovenian dental care system to the incipient shock caused by the outbreak of the epidemic COVID-19, the following codes are identified: (1) change of normative basis, (2) reorganization of the system, (3) establishment of operation of dental emergency clinics, (4) timeliness of response, (5) cooperation / overcoming disagreements, (6) transfer of responsibility, (7) standard of application / provision of OVO , (8) implementation of triage, (9) collection of statistical and scientific evidence, (10) fear of infection, (11) effectiveness of measures to prevent the spread of infection, (12) care / activities due to financial consequences, (13) individual responsibility, and 14) the role of the state. In the context of managing the impact of the „shock“ in dentistry, the following codes were identified (1) established network of coordinators, (2) (too) strong response to the shock / optimization of work, (3) adaptation of the standard of application / innovation in the field of OVO, (4) concern for quality and safety, (5) mutual support and (6) planned human resources management. Regarding system recovery and learning based on experience in dentistry the following codes were identified: (1) conducting a survey, (2) organizing a conference, (3) maintaining a professional network, (4) children‘s oral health, (5) challenges of equitable funding, and (6) a changing standard of work; (7) differences in response in the second wave, (8) preventive measures, (9) ensuring sustainability of the coordinator network‘s work. As a “shock response“, a management team with members of Dental Committee was set up at Medical Chamber Slovenia with a network of coordinators, the Extended Professional College of dentistry and the Ministry of Health, which took over the planning of the response to the “shock” in dentistry. transition from routine work, at the time of the declared epidemic and in restoring the safe provision of all dental services. The Dental Committee was the author of the basic documents / instruc­tions for dentists. At the time of the epidemic, regular dental work was discontinued. Eight emergency dental clinics began operating and formed separate units for the treatment of patients suspected of being infected with Covid-19. An important innovation for communication and information transfer between patients and dentists was the introduction of triage, which significantly reduced the workload of the emergency dental clinics. Communication with health care providers took place at several levels. In connection with the financing of dental services, it was feared that costs would increase due to the need for personal protective equip­ment. To supplement the dental teams, contracts were concluded with licensed dentists. Within the coordination network, the obligatory topic of discussion was personal protective equipment, what is the basic standard of equipment, how is it provided. There was a high degree of innovation (sewing coats) and mutual encouragement, support and motivation to use working techniques that release less aerosol. In view of the damage to oral health, there was a desire to establish activities as soon as possible. During the relaxation phase, an assessment of the situation and an international conference among dentists were held. Discussion A case study on the resilience of dentistry over time due to the epidemic COVID-19 has shown that a wave of collective responsibility can be triggered by a competent and responsible individual. The readiness of the Slovenian den­tal care system for the “shock“ (phase A) was insufficient, at least as far as the optimal regulation of the area before the outbreak and the supply of PPE was concerned. The speed of reaction to the outbreak of the shock was therefore optimal (Phase B). On the one hand, coping with the “shock” effect (Phase C) was excessive, as only 80 patients with suspected infection or COVID-19 infection were treated in the NHS. The planning of the system recovery and the lessons learned (Phase D) were comprehensive. Acquisition after ricocheting against the epidemiological “shock” is a strong professional network to support policy makers at national level, and the loss due to the shock was mainly due to the oral health of the population, at the expense of the deficit in service delivery. However, the challenges of equitable financing still need to be addressed. Conclusion The new safe “normality“ means a further reduction in universal access to dental services, but there has been a reduction in the number of services provided per day to more services for these people. Integrated cooperation between policy makers, professionals and service users is essential. Literatura Bauman, Zygmut (1999): In Search of Politics. Palo Alto: Stanford University Press. Beck, Ulrich (2009): World at Risk. Cambridge: Polity. Biddle, Louise, Wahedi, Katharina, in Bozorgmehr, Kayvan (2020): Health system resilience: a literature review of empirical research. Health Policy and Planning, 35 (8):1084–1109. Brian, Zachary, in Weintraub, Jane A. (2020): Increasing the Need for Prevention and Access. Preventing Chronic Disease, 17: 200266. DOI: http://dx.doi.org/10.5888/ pcd17.200266. Brooke-Sumner, Carrie, in drugi (2019): ‘Doing more with less’: a qualitative investiga­tion of perceptions of South African health service managers on implementation of health innovations. Health Policy and Planning, 34: 132–140. Coulthard, Paul (2020): Dentistry and coronavirus (COVID-19) – moral decision-making. British Dental Journal, 228: 503–505. Crawford, Robert (2004): Risk Ritual and the Management of Control and Anxiety in Medical Culture. Health, 8: 505–528. ECDC (2020): COVID-19 pandemic. Dostopno prek https://www.ecdc.europa.eu/en/ covid-19-pandemic (5. 10. 2020). Eurostat (2019): State of Health in the EU: Slovenia; Country Health Profile 2019. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/state/docs/2019_ chp_sl_english.pdf (5. 10. 2020). Fridell, My, Edwin, Sanna, in von Schreeb, Johan (2019): Health System Resilience: What Are We Talking About? A Scoping Review Mapping Characteristics and Keywords. International Journal of Health Policy and Management, 9 (1): 6–16. Giddens, Anthony (1991): Modernity and Self Identity. Cambridge: Polity Press. Giddens, Anthony (1990): The Consequences of Modernity. Cambridge: Polity Press. Goffman, Erving (1983): The interaction order. American Sociological Review, 48: 1–53. Guo, Yongwen, in drugi (2020): Control of SARS-CoV-2 transmission in orthodontic practi­ce. American Journal of Orthodontics and Dentofacial Orthopedics, 158 (3): 321–332. Hillebrandt, Eine (2014): Soziologische Praxistheorien. Wiesbaden: Springer VS. Hanefeld, Johanna, in drugi (2018): Towards an understanding of resilience: responding to health systems shocks. Health Policy Plan, 33 (3): 355–367. Heinzerling, Amy, in drugi (2020): Transmission of COVID-19 to Health Care Personnel During Exposures to a Hospitalized Patient – Solano County, California, February 2020. Morbidity and Mortality Weekly Report, 69: 472– 476. Hollnagel Erik (2009): The four cornerstones of resilience engineering. V C. P. Nemeth, E.Hollnagel in S. W. A. Dekker (ur.): Resilience Engineering Perspectives: Preparation and Restoration: 2. Farnham: Ashgate. Kozuki, Naoko, in drugi (2018): The resilience of integrated community case manage­ment in acute emergency: a case study from Unity State, South Sudan. Journal of Global Health, 8 (2): 020602. Ling, Emilija J., in drugi (2017): Beyond the crisis: did the Ebola epidemic improve resilience of Liberia’s health system? Health Policy and Planning, 32 (3): 40–47. Matheson, Catriona, in drugi (2016): Resilience of primary healthcare professionals working in challenging environments: a focus group study. British Journal of General Practice, 66 (648): e507–e515. Meadows, Donella H. (2009): Thinking in System. London: Sustainability Institute. Meyer, Diane, in drugi (2018): Lessons from the domestic Ebola response: improving health care system resilience to high consequence infectious diseases. American Journal of Infection Control, 46 (5): 533–537. Mohsen Aly, Miriam, in Aly Elchaghaby, Marwa (2020): Impact of novel coronavirus disease (COVID-19) on Egyptian dentists’ fear and dental practice (a cross-sectional survey). BDJ Open, 6: 19. Nemeth, Christoper, in drugi (2008): Minding the Gaps: Creating Resilience in Health Care. V K. Henriksen, J. B. Battles, M. A. Keyes, in M. L. Grady (ur.): Advances in Patient Safety: New Directions and Alternative Approaches, 3: 1–12. Performance and Tools. Rockville (MD): Agency for Healthcare Research and Quality. OECD (2020): Beyond Containment: health systems responses to COVID-19 in the OECD. Dostopno prek: https://read.oecd-ilibrary.org/view/?ref=119_119689­-ud5comtf84&Title=Beyond%20Containment:Health%20systems%20responses%20 to%20COVID-19%20in%20the%20OECD (2. 10. 2020). Nicolini, Mario, in Janda, Jacub (2016): “In the Area or out of Business”: Building Resili­ence to Hybrid Attacks. The Polish Quarterly of International Affairs, 25 (1): 77–87. Ogrinc, Greg, Davies, Louise, in Goodman, Daisy (2015): SQUIRE 2.0 (Standards for Quality Improvement Reporting Excellence): Revised Publication Guidelines From a Detailed Consensus Process. American Journal of Medical Quality, 30: 543–549. Ogrinc, Greg, in drugi (2016): SQUIRE 2.0 (Standards for Quality; Improvement Repor­ting Excellence): revised publication guidelines from a detailed consensus process. BMJ Quality and Safety, 25: 986–992. Pratellesi, Federico, in drugi (2020): Assessing the resilience of health systems in Eu­rope. Bruselj: Evropska komisija, EU Expert Group on Health System Performance Assessment. HSPA (2019): 2020 HSPA report on access to healthcare. Dostopno prek: file:///C:/ Users/ZupancicV57/Downloads/HSPA_2001%20initiating%20work%20on%20 access.final%20(4).pdf (5. 8. 2020). Ray-Bennett, Nibedita S., in drugi (2019): Understanding reproductive health challen­ges during a flood: insights from Belkuchi Upazila. Gates Open Research, 3: 788. Senge, Peter (2006): The fifth discipline: The art and practice of the learning organization (Rev. ed.). New York: Doubleday. Thomas Steve, in drugi (2019): Introduction to health systems resilience: What is it, how to measure it, and how to strengthen it? Policy Brief series. European Observatory on Health Systems and Policies. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe. Thompson, F. Denis (2014): Responsibility for failures of government the problem of many hands, The American Review of Public Administration, 44 (3): 259– 273. Thude Ravnborg, Bettina, in drugi (2019): Staff acting resiliently at two hospital wards. Leadership in Health Services, 32 (3): 445–457. Ward, Paul R. (2020): A sociology of the Covid-19 pandemic: A commentary and research agenda for sociologists. Journal of Sociology (prva online objava). DOI: 10.1177/1440783320939682. Watt, Richart G. (2020): COVID-19 is an opportunity for reform in dentistry. The Lancet, 396 (10249): 462. Watts, Nick, in drugi (2018): The Lancet Countdown on health and climate change: from 25 years of inaction to a global transformation for public health. The Lancet, 391 (10120): 581–630. Wreathall, John (2006): Properties of resilient organizations: An initial view. V E. Holl­nagel E, D. D. Woods in N. Leveson (ur.): Resilience engineering: concepts and precepts: 275–285. Aldershot: Ashgate. Zinn, Jens O. (2020): ‘A monstrous threat’: how a state of exception turns into a ‘new normal’. The New England Journal of Medicine, 378: 2057–2060. Viri Vlada Republike Slovenije (2020): Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na obmocju Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 19. Vlada Republike Slovenije (2020): Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o zacasnih ukrepih na podrocju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epi­demije COVID-19. Uradni list RS, št. 65. Vlada Republike Slovenije (2020): Odredba o zacasnih ukrepih za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19). Uradni list RS, št. 22. Vlada Republike Slovenije (2020): Odredba o zacasnih ukrepih na podrocju opravlja­nja zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19. Uradni list RS, št. 65. Podatki o avtorici doc. dr. Vesna Zupancic Ministrstvo za zdravstvo, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, Univerza Novo mesto, Fakulteta za zdravstvene vede, Na Loko 2, 8000 Novo mesto E-mail:: vesna.zupancic@gov.si, vesna.zupancic@guest.arnes.si Izvirni znanstveni clanek UDK 316:504.4:616.98:578.834-036.22 Maruša Špitalar, Marjan Hocevar SOCIOLOGIJA NESREC IN COVID-19 IZVLECEK Naravne nesrece z izvorom v meteoroloških in geofizikalnih spremembah so med najbolj proucevanimi v študijah znotraj sociologije nesrec. To perspektivo je mogoce uporabiti za analizo družbene dinamike ob epidemiji COVID-19. V clanku so skozi prizmo sociologije nesrec kot konstrukcije družbenega fenomena avtorja Enrica Quarantellija obravnavani morebitni odkloni v družbi, nastali za­radi motnje (v tem primeru epidemije). Razclenjeni so kazalniki, ki se uporabljajo pri proucevanju naravnih nesrec: ranljivost, izpostavljenost in odziv, ki naslavljajo družbeno dinamiko v teku epidemije. KLJUCNE BESEDE: sociologija nesrec, družbena konstrukcija nesrece, COVID-19, ranljivost, izpostavljenost Sociology of Disasters and COVID-19 ABSTRACT Natural disasters (predominantly those linked to meteorological and geophysical changes) prevail among studies performed in the field of the sociology of disasters, therefore the same parameters may be used while analysing social dynamics due to COVID-19. The specificity of its nature might cause an even higher level of fear and damage (non-material) than other types of disaster. The article will address deviances in society due to the disruption brought by epidemic through the lens of the sociology of disasters and Enrico Quarantelli’s concepts of social phenomena and social construction. The main parameters used in the analysis of natural disasters are described (vulnerability, exposure, response) and how the latter can be insightful while addressing social dynamics. KEY WORDS: sociology of disasters, social construction, COVID-19, vulnerability, exposure 1 Uvod Heraklitova prispodoba »Panta rei« opisuje stanje v prostoru in družbi kot nekaj fluidnega in v nenehnem procesu transformacije. Cloveku je inertno staticno stanje tuje, ker je nenehno obdan s spremembami, ki od njega zahtevajo odziva­nje. Vprašanje, ki se poraja ob anticni prispodobi, je, koliko se s tem povecujeta posameznikova (in kolektivna) pripravljenost ter sposobnost prilagoditve na stanja pri nenadnih dogodkih. Pospešena, nenadna, redka in nepredvidena casovna dinamika vzbudi individualne in kolektivne obcutke, ki so v veliki meri povezani s percepcijo dogodkov v prostoru, na katero pa vplivajo številni dejavniki. Znotraj abstraktnih socioloških konceptov dolgorocnih družbenih sprememb, ki pojasnju­jejo dinamiko preobrazbe (npr. »družba tveganja«) so dogodki obravnavani anekdoticno, eksemplaricno in historicno. Dogodki, kot so naravne nesrece, vojne ali epidemije, so torej le opisi ali nizanje opisov, zato sami zase nimajo vecje poja­snjevalne teže, tudi ce so retrospektivno »prelomni«. Ni nakljucje, da se z redkimi dogodki poleg zgodovinarjev bolj ukvarjajo psihologi kot sociologi. Na primer strah, panika, trpljenje in sumnicenje so klasicne psihološke teme. Neposredno in takojšnjo konotacijo imajo zlasti casovno nedoloceni dogodki z indicirano psihicno ranljivostjo (Dekker 2014). Razumevanje ucinkovanja socialne in v širšem kontekstu družbene ranljivosti (npr. generiranje konfliktov, neenakosti) je bolj kontekstualne narave. Ceprav redki in/ali nenadni dogodki pospešujejo dolgorocnejšo nelinearno družbeno dinamiko ter soocanje z negotovostjo nepredvidljivih izidov, ne zgolj vedenjskih ucinkov, ni povsem gotovo, kako opredeliti »nesrecne dogodke«. Vse vrste institucij, utrjenih odnosov in interakcij nenadoma postanejo problematicne. Samoumevne predpostavke vsakdanjega življenja postanejo negotove in vprašljive. Dogodke opredelimo kot nesrece takrat, kadar imajo (merljive) družbene posle-dice, povzrocijo materialno škodo ali smrtne žrtve (Quarantelli 1992). Družbena zmogljivost, ki se meri v hitri odzivnosti, sposobnosti prilagoditve, odpornosti družbe, njenih kapacitetah zašcite in pomoci ter dobri komunikaciji, predstavlja pomembno komponento pri pojavnosti nesrece, odzivu nanjo in okrevanju. Inhe­rentna povezanost med naravnimi nesrecami in družbeno organiziranostjo postavi sociologijo nesrec v ospredje proucevanja dinamicnega razmerja med fizicnim okoljem in družbo. Je epidemija (nesreca) nesreca? V clanku s konceptualnimi nastavki sociologije nesrec primerjalno soocimo klasicne naravne nesrece (na primeru poplav) z epidemijo COVID-19. Preliminarno preverjamo našo domnevo, da gre pri klasicnih naravnih nesrecah za casovno-prostorsko opredeljen (zamejen) problem z jasnimi izidi, zato zadeva bolj vprašanja organiziranja družbe, medtem ko pojav epidemije zaradi nejasnega in nepredvidljivega poteka zadeva vprašanja kompleksnega družbenega ustroja – družbene strukture. 2 Sociologija nesrec Sociologija nesrec ima razmeroma kratko zgodovino. Prva študija o njej je disertacija Samuela Princa iz leta 1920, ki pojasnjuje, kako šok (kot posledica nesrece) vodi v razpad mehanizmov družbenega nadzora, preusmeritev vsako­dnevnih tokov in spremenjeno delovanje družbenih institucij. Negotovost pomeni predpogoj za družbeno spremembo, šok pa ustvari fluidno atmosfero, v kateri se generira tok družbenih sprememb (Prince 1920: 34). Znatnejši porast študija nesrec je zabeležen po letu 1950 v ZDA. Kljucni so bili Quarantelli, Dynes in Haas, ki so leta 1963 ustanovili center za raziskave nesrec (Disaster Research Center), v katerem so primarno raziskovali družbeno obnašanje med nesreco in takoj po njej, sam dogodek, okolišcine ter vplive na družbo (Tierney 2007: 504–505; Perry 2007: 3). Študije teh primerov so bile kljucne za raziskovanje drugod, vendar pomanjkanje jasnih konceptualnih opredelitev ostaja. Prakticna opredelitev je lahko naslednja: nesrece so opredeljene kot hude motnje v rutin­skem delovanju družbe zaradi škodljivih dogodkov, ki resno škodijo življenju in preživetju, gospodarstvu, okolju ter socialnim in kulturnim virom. Na podlagi te opredelitve se pandemija COVID-19 lahko šteje za nesreco. Ceprav COVID-19 praviloma ni povzrocil škode na premoženju ali infrastrukturi, je zahteval veliko življenj in povzrocil resne motnje v delovanju družbe (institucij) in praksah ak­terjev. Podrocje sociologije nesrec je še danes teoretsko »podhranjeno« oz. nima povsem jasnih pojasnjevalnih podlag. Naravne nesrece predstavljajo glavno podrocje, ki je obravnavano znotraj sociologije nesrec. Z družbenega vidika so nesrece motnja (odklon v klasicnem durkheimovskem smislu) in imajo na družbeni red negativen vpliv. Nepredvidljivost in nepripravljenost pa se pogosto izpostavljata kot glavni razlog za nastale posledice. Povecevanje nevarnosti ali ranljivosti je tesno povezano tudi s posameznikovo (ne)odgovornostjo. Stopnja vplivnosti (ranljivosti) nesrece je odvisna tudi od konkretnega strukturnega ustroja družb. Siceršnji strukturni konflikti (npr. visoka stopnja neenakosti, revšcina) lahko pomenijo njihovo stopnjevanje. Lahko je tudi obratno: siceršnji konflikti prispevajo k zacasni homogenizaciji, krepitvi solidarnosti znotraj družbe, kar pomaga pri procesu obnove po nesreci (Dynes in Quarantelli 1971). Družbena neenakost in viri, ki so posamezniku na voljo, so vzajemno povezani ter znatno vplivajo na ranljivost in na to, kako se bo posameznik z nesreco soocal, se pred njo obvaroval in po njej okreval. V omenjenem kontekstu lahko v raziskavah najdemo ugotovitve o deprivilegiranem položaju temnopoltih. Pri orkanu Katrina je odtegnitev od ekonomskih priložnosti in virov vodila v njihovo vecjo ranljivost (Sharkey 2007). Podobna situacija se je v ZDA pokazala tudi v casu epidemije COVID-19 (Gaynor in Wilson 2020). Starejši so ob pojavu epidemije na vrhu lestvice ranljivih skupin (Tierney 2020). Takšne neenake položaje so analize po­kazale tudi pri drugih naravnih nesrecah, npr. poplavah (Ashley in Ashley 2008; FitzGerald in dr. 2010; Lumbroso in Vinet 2011). Nesreca »razgali« družbene razmere in ustvari »edinstven laboratorij« za proucevanje družbenih odnosov in stanj, ki bi v drugacnih razmerah lahko ostali prikriti (Quarantelli 1992). Nesreca lahko poleg takojšnje stabilizacije razmer ustvari tudi dejanske pogoje za trajnejšo preobrazbo normativnih okvirov. Proucevanje potencialnih družbenih sprememb, ki nastanejo v kriznih situacijah, je tako skupni imenovalec številnim analizam. Sociologija nesrec s specificnim konceptualnim okvirom prispeva k razumeva­nju družbene dinamike (zacasnosti, utrjevanja procesov). COVID-19 je povzrocil spremembe vzorcev družbeno-prostorskih in temporalnih praks ter potencialne, korenitejše strukturne preobrazbe. Pojavnost epidemije ni povzrocila posledic zgolj v družbeni, zdravstveni in gospodarski sferi, ampak ima svoj domet tudi v znanstvenih okvirih. Posamicne discipline so znotraj svojih epistemologij naslovile številne vidike epidemije. Sociološka platforma, ceprav razmeroma obrobna po svojem vplivu, opozori na nujno vecrazsežnostno razumevanje pojava COVID-19 kot nesrece, in sicer predvsem skozi bolj konkretno obravnavo ranljivosti, kot je znacilno za bolj ab-strakten, probabilisticen pristop. izhajajoc iz koncepta tveganja Ulricha Becka (Beck 2009). Konkretno, akutno družbeno stanje je lahko edinstveni družbeni eksperiment (Matthewman in Huppatz 2020), tudi za raziskovanje družbenega reda. Dimenzija ranljivosti pri (naravnih) nesrecah, ki je izhodišce obravnave v tem clanku, je po eni strani povsem univerzalna, neposredna, solidarnostna akcijska in »reševalna«, z navidezno in zacasno odsotnostjo strukturnih kon­fliktov v družbi. Po drugi strani je dimenzija ranljivosti ob nesrecah inherentno povezana z »zatecenimi stanji« neenakosti, kar dokazujejo številne analize COVID-19 (Matthewman in Huppatz 2020; Mohapatra 2020; Lavell 2020; Baldwin-Ragaven 2020; Connell 2020). Kljucni ukrep, ki se nanaša na nujnost ohranjanja fizicne razdalje, se dejansko izkaže kot socialna distanca v vseh svojih razsežnostih, kot jih razumejo sociološki klasiki (npr. »cikaška smer«) (Ethington 1997). Prostorska in socialna razdalja ter »zapiranja« odpira nove, družbeno relevantne polemike, npr. povezane z nasiljem v družini (Connell 2020; Bright in dr. 2020). Analiza, narejena z uporabo indeksa družbene ranljivosti (SVI – Social Vulnerability Index), je v Združenih državah Amerike pokazala znatno višjo raven okužb in smrti med temnopoltimi ljudmi (Gaynor in Wilson 2020). Connell (2020) opredeli sociologijo nesrec kot relevanten segment za naslavljanje omenjenih problemov, odpira vprašanje o (ne)izkorišcenosti poten­ciala, ki ga ta veja sociologije ponuja, in kot kljucni problem izpostavi to, da se pretežno osredotoca na nesrece ex post (primarno v funkciji podaljšane roke kriznega menedžmenta) in s tem izgubi kljucni momentum, kjer se sicer generira družbena dinamika (Connell 2020). Poraja se tudi vprašanje o uporabnosti oro­dij in konceptualnih okvirov za interpretacijo nesrece z biološkim vektorjem ter drugacnimi casovnimi in prostorskimi kazalniki ter drugacno semanticno mrežo (Lavell in dr. 2020). Sociologija nesrec torej lahko ponudbi pomemben uvid v razumevanje nelinearnih družbenih potekov. V clanku se osredotocamo na konceptualne premise sociologije nesrec kot možno primerjalno interpretacijo pojava COVID-19. Pri obravnavi naravnih nesrec so kljucni pojmi nevarnost, ranljivost in izpostavljenost. Obravnavamo vprašanje uporabnosti pojmov in koncepta pri proucevanju dinamike dogajanja v družbi, ki je nastala pri pojavu COVID-19, predvsem z uporabo kazalnika ranljivosti. Z uporabo primerjalne analize je bilo izbranih devet kljucnih podrocij (tabela 1); elemente epidemije primerjamo s poplavami (izbrane so bile zato, ker se uvršcajo v vrh glede na škodni potencial in imajo zanimivo dinamiko za primerjavo). V drugem delu primerjalne analize je opravljen presek med obema nesrecama po izbranih indikatorjih ranljivosti (tabela 2). Kljub temu da se ljudje že od nekdaj soocajo z razlicnimi vrstami nesrec, se zdi, da so faktorji negotovo­sti, presenecenja in nepripravljenosti še vedno velik izziv za razumevanje, ki se potem odstira v nadaljnjih tokovih organizacije družbe in sprejemanja odlocitev (ukrepov), kar pa pomembno vpliva tudi na stopnjo ranljivosti. 3 Družbena konstrukcija nesrec (epidemije) Dogodki, ki jih opredelimo kot nesrece, imajo nenameravane vzroke (za razliko od vojn, umorov ipd.), ob njih pa se pojavijo nezaželene posledice (škoda). Naravne nesrece so rezultat naravnih sil, in sicer bioloških (epidemija), podnebnih in meteoroloških (poplave, hurikani) ter geofizikalnih sprememb (potresi) (Polic 1994: 17–22). Nenadnost, moc, (ne)napovedljivost in širok spekter škode so kljucni kazalniki naravnih nesrec, ki hkrati pomenijo velik izziv za družbo, predvsem pri organizaciji, mehanizmih prilagajanja in navsezadnje tudi v prostorskem nacrtovanju. Kompleksnost obravnave dogodkov se kaže v njihovi politicni in družbeni konstrukciji (Lavell in dr. 2020). V nekaterih državah, kot na primer v ZDA, ima predsednik avtoriteto, da dogodek razglasi za nesre-co, kar ima velike implikacije, še posebej pri financni pomoci (Tierney 2007). Destruktivnost dogodka pri razglasitvi ne igra vedno kljucne vloge, ampak je lahko odlocitev tudi politicno konstruirana. V kontekstu družbenega delovanja pa nesrece pomenijo odklon od »normalnega« poteka posameznikovega vsakdana (Wisner in dr. 2003: 10). Pozitiven družbeni izid se lahko kaže v vecji poveza­nosti med posamezniki in skupinami, v pojavnosti mocnih altruisticnih norm in povecanju družbene kohezivnosti. Povezanost in vplivnost razlicnih segmentov v družbi se kaže tudi v odzivnosti na nesrece, ki je povezana z družbenimi in kulturnimi dejavniki. Dogodek ali obdobje nevarnosti lahko ustvari tudi platformo za manipulacije, od politicnih do kapitalskih in individualnih, z izpostavljanjem nevarnosti kot orodja za posedovanje nadzora (Slovic 1987; Walby 2020). Družbena razsežnost naravnih nesrec podpre koncept družbene konstrukcije in družbenega fenomena. Na primer velikokrat avtorji navajajo, da niso potresi tisti, ki ubijejo ljudi, ampak slab standard gradnje zgradb (Reliefweb 2011). Berger in Luckmann (1966) kot prva omenita koncept družbene konstrukcije ter z njim poudarita pomen interakcije med posamezniki in skupinami znotraj družbe­nega sistema, kjer se pri posameznikih skozi cas generirajo predstave o dejanjih drugih, kar pa kasneje tudi ponotranjijo. Znanje in posameznikova prepricanja o tem, kaj je realnost, postane institucionalni element družbe. »Sledenje« nacelom, dejanjem (ce so destruktivna), ki jih vidimo v svoji okolici, lahko pomeni slabe prakse v prostoru in povecanje ranljivosti v primeru poplav (gradnja na poplavno ogroženih obmocjih, tvegano obnašanje v primeru poplavnega dogodka) kot tudi v primeru epidemije (neupoštevanje sprejetih ukrepov). »Deficit« v družbeni imaginaciji bolj vpliva na povecevanje posameznikove in družbene ranljivosti kot dejanska nevarnost. Pri epidemiji je družbeno konstruirana tudi ranljivost, ki sovpada s strukturnimi neenakostmi in se odraža v stopnji izpostavljenosti ob dogodku (življenjske razmere, dostop do zdravstvenega sistema, posedovanje ekonomskega in kulturnega kapitala). Poleg družbene konstrukcije nesrec pa Quarantelli (1992) opozori na to, da so nesrece tudi družbeni fenomen. Pri tem omenja pet indikatorjev: prvi je, da nastale implikacije nesrec zahtevajo ublažitvene ukrepe in preventivo, drugi opozori na to, da implementacija tehnicnih rešitev (npr. sanacija po poplavi in preventivne rešitve) ni zgolj tehnicni odlocevalski proces, tretji poudari, da se skozi dojemanje nesrece kot družbenega in ne samo fizicnega dogodka vzpo­stavi proaktiven odnos, cetrti indikator je, da zunanja sila ni tista, ki vpliva na družbeni sistem, ampak gre za že obstojece šibkosti (zunanja sila razgali že obstojece anomalije v družbenem sistemu); zadnji vzvod pa je, da so nesrece indikator neuspešnega razvojnega loka. Nadalje Quarantelli (v Perry 2018) opozori na pet kljucnih znacilnosti druž­benih motenj (nesrec): nenadnost pojava, prekinitev normalnega delovnega toka v družbi, implementacija nenacrtovanih organizacijskih tokov za soocanje z motnjo, nenadno zaznamovanje družbenega prostora in casa ter nevarnost družbenim elementom, ki jih je mogoce vrednostno opredeliti. V nadaljevanju bo epidemija »prikazana« skozi prizmo izbranih znacilnosti. Otežena napovedljivost in nenadnost sta znacilnosti epidemije, ki onemogo-cita pripravljenost, poteki dogodkov so neznani. Pri drugih naravnih nesrecah, ko je v splošnem stopnja napovedljivosti vecja, je organizacijska pripravljenost institucij na dogodek verjetnejša, zlasti služb za zašcito in reševanje ter kriznih štabov. Pogostejša, bodisi predvidena ali dejanska pojavnost »omogoci« vna­prejšnji, bolj razdelan pristop k ukrepom. Pomembno vlogo imajo institucije in organizacije, ki skrbijo za ukrepe in informiranje javnosti. Izguba zaupanja prebivalstva kot posledica nekonsistentnosti podatkov, pomanjkljivosti pri obve-šcanju ali celo prikrojevanja dejstev povzroci šibko kredibilnost, zato se pojavijo odpori do ukrepov, strah, panika ter ustvarjanje nezaupanja in nezadovoljstva (Lavell in dr. 2020; Walby 2020). Pomemben kazalnik v odzivanju pri pojavu epidemije je družbeno-prostorska komponenta, pri kateri imajo sicer znatno vlogo geografski vzorci širjenja virusa glede na tip poselitve in socialne zna-cilnosti populacije. Znacilno je, da se lahko pri (drugih) naravnih nesrecah tudi prostorski oz. geografski kazalnik lažje opredeli, kar pomeni boljše pogoje za ucinkovitejše priprave in organizacijo ob pojavu. Prostorski izzivi pomenijo za epidemijo težave na ravni casovne organiziranosti zajezitvenih ukrepov: hitrost širjenja okužb v prostoru, konkretno z vidika zdravstva, pa, kako in v kakšnih casovnih segmentih zagotoviti prostor za vse, ki potrebujejo oskrbo. Problem »obvladovanja« in »zajemanja« prostora je lahko znatno vecji kot pri naravnih nesrecah, še posebej ker je casovna komponenta nejasna. Vendar se po drugi strani – spet odvisno od razvoja epidemije – pritisk na zdravstvo (in skrbstvo nasploh) naceloma akumulira postopno, medtem ko se pri drugih vrstah naravnih nesrec (geofizikalni, meteorološki izvor) najvecji pritisk zgodi v kratkem casovnem zajetju. Zapleten casovno-prostorski presek ponazarja zahtevno organizacijo na vec ravneh organizacije odzivanja. Oba kazalnika se uporabljata tudi pri številnih analizah okolišcin smrtnih žrtev pri razlicnih naravnih nesrecah (Ashley in Ashley 2008). Druga znacilnost, ki se nanaša na prekinitev »normalnega« poteka posame­znikovega vsakdana, se je s pojavom epidemije morda najbolj razgalila. Pri val v letu 2020, ki so ga spremljale organizacijske nejasnosti v obliki zavezujocih, vendar pogosto nekonsistentnih formalnih odlokov, je bil zaznamovan s prostor­sko-casovno opredeljenimi omejevalnimi ukrepi (prepovedmi). Ponavljanje ali zaostrovanje ukrepov je bilo nato s strani prebivalstva v drugem valu pandemije prepoznano kot neživljenjsko, nesorazmerno ali celo represivno – v smislu poli­ticnega konstruiranja dogodka. Teritorialno-administrativno zamejevanje gibanja (s pogostim spreminjanjem v casu in prostoru) je bilo denimo percipirano bodisi kot nekompetentnost institucij ali kot nesorazmeren politicni poseg v osnovne posameznikove svobošcine (Zakonodaja 2020). V zelo kratkem casovnem okviru je bilo treba prilagoditi casovno-prostorske poti in prioritete vsakdanjega življenja, kar je izpostavilo prej zakrite oblike družbenih neenakosti. Delovno okolje se je premaknilo v bivanjsko (gospodinjsko) in virtualno sfero ter s tem številne posameznike in skupine postavilo pred izziv, kako usklajevati zasebno in službeno življenje. Spremenjena organizacija in tokovi v prostoru pa pome­nijo, da postane dojemanje fizicnega prostora še bolj izrazito, nepretocnost in nedostopnost do »nezasebnih«, predvsem javnih prostorov in storitev izven doma postane dejavnik razslojevanja. Verjetnost je, da bo potem, ko bo »izzvenela«, družbena konstrukcija pan-demije prežemala družbeni prostor. V korelaciji s casovnimi in prostorskimi kazalniki poteka epidemije se lahko trajneje spremenijo dolocene prostorske prakse in casovni okviri vsakdanjega življenja. Kontinuiteta omejenega gibanja v izbranem casu se lahko projicira v dolgorocnem strahu, povecani ranljivosti. Nepredvidljivost nelinearnih pojavov in njihova moc vpliva velikokrat zahteva ad hoc odlocitve in daljše obdobje za prilagoditev. Po teoriji kompleksnih sistemov nelinearnost potisne družbeni sistem v nestabilno stanje, poveca fluktuacije, zmanjša njegovo sposobnost adaptacije in poveca nepredvidljivost. Uspešnost stabilizacije sistema je odvisna od stopnje nelinearne kompleksnosti (Condorelli 2016), še bolj pa od samega družbenega sistema, njegovega stanja pred do-godkom ter dejanj in prepricanj posameznikov, ki vplivajo na druge osebe in lahko znatno prispevajo k povecanju ranljivosti. 4 Epidemija v kontekstu nevarnosti, ranljivosti in izpostavljenosti Ob drugih vrstah naravnih nesrec, ko potekajo analize poplavnih dogodkov, se pogosto navajajo koncepti nevarnosti, ranljivosti in ogroženosti. Korelacija med njimi se lahko zapiše v obliki splošne enacbe: nevarnost + ranljivost = ogroženost (Kozelj in dr. 2008). Nevarnost je v družbenem kontekstu morda še najmanj analiticno zanimiva (je bolj tema naravoslovnih, tehniških ved), najbolj pa ranljivost. Nevarnost in ranljivost sta soodvisni, saj brez ranljivosti govorimo o družbeno irelevantnem dogodku (ne gre za nesreco). Z odsotnostjo nevarnosti pa imamo samo segment ranljivosti brez škodnega potenciala. Ko sta prisotna oba elementa, lahko ob kvantificiranih kazalnikih za obe skupini opredelimo ogrožena obmocja. Slednje je pomembno predvsem za dolocanje strukture ukrepov glede na najbolj priza­dete entitete (Mikoš 2007; Đurovic 2012). Epidemijo lahko zaradi njene narave obravnavamo tudi s tega vidika. Epidemiološke znacilnosti virusa (SARS-coV-2), ki so kljucne pri obravnavi nevarnosti, bomo tu zanemarili, saj je namen clanka sociološka obravnava, zato bo poudarek na ranljivosti. To v kontekstu epidemije poudarjajo tudi drugi avtorji (Lavell in dr. 2020; Matthewman in Huppatz 2020; Smith in Judd 2020). Opredelitev ranljivosti je relativna, termin pa dinamicen in se s pojavom naravne nesrece spreminja (Muller in dr. 2011). Definiramo jo lahko kot obcu­tljivost skupine ali posameznika, njegovo odpornost in sposobnost okrevanja v primeru pojava nesrec (Cutter in Emrich 2006) ter kot družbeno dinamiko, ki ima mocno korelacijo s posameznikovo kulturo, starostjo, spolom, razredom, raso itd. (Enarson in Meyreles 2004). Podobno kot je poznavanje nevarnosti pomembno pri razvoju strategij ublažitve, je vzporedno s tem nujno poznati tudi dimenzije ranljivosti, ki so kljucne pri izvajanju ukrepov na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni (globalni) ravni. Slednje se je pokazalo kot še posebej pomemb-no pri epidemiji COVID-19, ko je ta dobila pandemicne razsežnosti. Ranljivost mocno niha znotraj posamezne teritorialne entitete (kraja, regije), zato je splošna opredelitev lahko bolj idealno-tipska kot konkretna. Pomembno vlogo pri tem, da so znotraj opredeljene prostorske entitete posamezne skupine ranljivejše od drugih, imata ekonomski in kulturni kapital (Mohapatra 2020). Dohodek, zemljišce, posameznikovo znanje, jezik in sposobnosti predstavljajo pomembne elemente »kapitaliziranja« pri zmanjševanju ranljivosti (Sharky 2007). Dva najmocnejša dejavnika, ki vplivata na prerazporeditve moci v družbi in s tem na višanje/zmanjševanje ranljivosti, sta politicni in ekonomski ustroj. Dolocata pozicije posameznikov na podrocjih dohodka, dostopnosti do zdravstvenih in varnostnih storitev ter bivalnih razmer in lokacije. Razporeditev dostopnosti do virov pomembno vpliva tako na posameznikov izhodišcni položaj (Reliefweb 2011; Tierney 2020; Matthewman in Huppatz 2020) kot tudi na prepricanja, vsakodnevne prakse in starost. Ob številnih parcialnih opredelitvah ranljivosti je bolj celovita preprosta pre­secna opredelitev naravnega in družbenega; ranljivost kot element medsebojne­ga delovanja fizikalnih in socialnih okolij ter njihova stopnja odpornosti na vplive, ki jih povzroci nevarnost (Mikoš 2007). Bolj kot je posameznik (kakorkoli) ranljiv, manjša je njegova zmožnost spopadanja z vplivi (razlicnih) nesrec. Številne druge definicije se razlikujejo glede na epistemološko usmerjenost; poudarjajo razlicne kazalnike, kot so tveganje v soodvisnosti z družbenim kontekstom, škodni potencial, deficit v ucinkoviti uporabi ukrepov, hierarhija položajev v fizicnem in družbenem svetu, odraz blaginje, verjetnost škodnega izida pri izpostavljenosti nevarnosti ter funkcija koristi in stroškov eksistence na ogroženih obmocjih (Cutter 1996). Ob tem je pomembno še, da obstaja razpon med subjektivno – dojeto in objektivno – izracunljivo stopnjo ranljivosti. Na subjektivni (zaznani) vidik imajo velik vpliv mediji (kaj in na kakšen nacin se prezentira), pozicija stališc drugih ljudi, koliko casa je minilo od nesrece, pogostost in magnituda nevarnosti. Smisel­na psihološka medsebojna povezanost bi morda bila tudi med posameznikovo percepcijo in že obstojeco izkušnjo z nesreco, da se te posledicno manj bojijo. Vendar percepcija ni nujno povezana tudi z ustreznim ravnanjem (Polic in dr. 1994). Mogoce bi lahko percepcijo v dolocenem kontekstu posredno povezali z zašcitnimi ukrepi. V Occhiobellu (Italija) so namrec opozorili na korelacijo dveh drugih kazalnikov, in sicer med poselitveno dinamiko in višanjem nasipov, kar so poimenovali kar »ucinek nasipa« (levee effect). Medtem ko so poplave leta 1951 vplivale na znatno znižanje števila prebivalstva, so po tem obdobju postopoma gradili višje nasipe, kar je prispevalo k zmanjšani ranljivosti in pospešeni poselitvi (Di Baldassare in dr. 2013). Ranljivost je poleg splošnejše opredeljivosti mogoce tudi »tehnicno« kvantifi­cirati. Pri poplavnih dogodkih se pogosto navaja indeks ranljivosti, s katerim se definira pricakovani obseg škode, in sicer na podlagi prožnosti (angl. resilience), izpostavljenosti (angl. exposure) in obcutljivosti (angl. susceptibility). Ranljivost lahko zapišemo kot enacbo (UNESCO – IHE 2020): Ranljivost = izpostavljenost + obcutljivost – prožnost (sposobnost prilagoditve). Tako opredeljene kazalnike ranljivosti bomo v nadaljevanju aplicirali na primeru epidemicnih dogodkov na splošno in konkretno na primeru pandemije COVID-19 s primerjalnim prikazom primerov poplavnih dogodkov. Ugotavljamo, da je preliminarna, interpretativna primerljivost te vrste smiselna, ceprav v literaturi nismo zasledili tovrstne primer-jave. Izpostavljenost se nanaša (v kontekstu poplav) na koordinate enot, ki jih lahko najdemo znotraj ogroženega obmocja. Opredelimo jo lahko z elementi, kot sta napovedljivost in intenzivnost (Đurovic 2012). S prostorsko-sociološkega vidika se koncept nanaša na vzorce poselitve, tipologijo gradnje in umešcanje objektov v prostor. Gre predvsem za sekvenco dejanj pred samo nesreco (lahko gre samo za izpostavljanje ali pa tudi za hkratno povecevanje pojavnosti zaradi pretiranih posegov v prostor). Ce pa se ta koncept prenese v okolje epidemije, ga je treba opredeliti drugace. Razlika je predvsem v tem, da ne moremo go-voriti o dejanjih ex ante, ki »vzpodbujajo« pojavnost virusa, ampak se nanaša predvsem na vedenjske vzorce ljudi v casu epidemije, in sicer vedenjske vzorce posameznikov in skupin ali kolektivov. Za zmanjšanje izpostavljenosti so potrebni ohranjanje fizicne razdalje, ustrezna higiena rok in nošenje maske. Geografski, življenjskostilski, slojevski in kulturni vzorci lahko ohranjanje razdalje otežijo ali olajšajo. Izpostavljenost ni povezana samo s prostorskim kontekstom (bivališce, delovišce, javne zaprte in odprte površine), temvec s socialnimi okolišcinami kot na primer v okviru epidemije z naravo dela, ki ga posameznik opravlja, in tipu gospodinjstva. Podobno ugotavljajo tudi Lavell in dr. (2020). Drugi kazalnik, ki doloca ranljivost, je obcutljivost. Slednje opisuje »ucinek« poplavnega dogodka. Gre predvsem za odnos, pri katerem imamo na eni strani izpostavljeno enoto (naravno ali družbeno) in na drugi stopnjo posledic, ki jih ta izpostavljenost povzroci (Mikoš 2007; Cutter 1996). Z vidika epidemije gre za »ucinek« virusa. Pridružene bolezni na primer povecajo obcutljivost posameznika. Dinamika v populaciji je pri obravnavanih nesrecah razlicna. Pri poplavnih dogodkih je socioekonomski vidik izrazitejši (kompleksnejši) – doloceni posamezniki ali skupine so bolj izpostavljeni (glede na mesto na družbeni lestvici), manjša pa je skupina tistih, ki so izpostavljeni zaradi dela (službe) ali druženja. Pri virusu pa so poglavitne ravno slednje komponente. Del populacije je izpostavljen nevarnosti (virusu) predvsem zaradi službenih obveznosti in druženja (zavestno tvegano obnašanje), tretja skupina bolj izpostavljenih pa so starejši; podobno je tudi v poplavah (Ashley in Ashley 2008; Sharif in dr. 2015). Zadnji kazalnik, ki vpliva na ranljivost, je prožnost (stopnja sposobnosti prila­goditve). Ta kazalnik je prisoten med nesreco in po njej. Sposobnost dolocenega sistema za soocenje z nevarnostjo je, da lahko cim bolj zmanjša negativne ucinke nesrece. Pri tem so kljucni viri, ki jih ima dolocen posameznik ali skupina in jih lahko uporabi (Mohapatra 2020). Najdemo jih v materialni, financni obliki in v bolj subtilnih oblikah, ki zajemajo sposobnost organizacije skupine ali pa posedovanje dolocenih sposobnosti, ki pomagajo pri prilagoditvi. Tukaj pride do ocitne razlike med poplavnimi dogodki in epidemijo. Pri poplavah lahko neenakost dostopnosti do virov (Sharky 2007) pomeni zelo velik škodni potencial, medtem ko lahko pri epidemiji zadevo obravnavamo na dveh ravneh. Na ravni posameznika gre v najvecji meri za zavestno (ne)upoštevanje sprejetih ukrepov (viri ne igrajo tako velike vloge), sistemska raven (predvsem zdravstvo) pa ob pomanjkanju virov in ohromitvi delovanja lahko povzroci veliko smrtnih izidov. Situaciji sta razlicni tudi po sami nesreci. Popoplavna sanacija je dolgotrajen in financno zahteven proces. Konec epidemije pa za posameznika pomeni, da ni vec omejen z ukrepi (neposredna škoda je vseeno zaostrena situacija v gospodarstvu in znaten izpad na tem podrocju). Pomembno je poudariti, da ima lahko enaka vrsta nesrece v razlicnih družbeno-kulturnih okolišcinah popolnoma razlicne vplive. 5 Primerjava epidemije z drugo vrsto naravnih nesrec – poplave Obravnavane kazalnike znotraj obravnave sociologije nesrec, ki se nana­šajo na koncept ranljivosti, lahko uporabimo pri analizah razlicnih vrst nesrec. Pomembno je opozoriti na relativnost koncepta ranljivosti in njeno dinamiko; razlicni kazalniki ranljivosti se namrec skozi posamezne faze nesrece lahko zna­tno spreminjajo (Rufat in dr. 2015). V tem delu besedila želimo narediti dvojno primerjavo epidemije s poplavnimi dogodki. Prva se nanaša na primerjavo na devetih (splošnih) podrocjih (tabela 1). Tabela 2 pa ponazarja drugo primerjavo, ki zajema indikatorje ranljivosti in kako se ti manifestirajo v posamezni nesreci. Tabela 1: Primerjava epidemije in poplav po podrocjih. Podrocje Epidemija Poplave Predvidljivost Nenadnost Vecji lead time Potek Hitro širjenje, pomembna identifikacija ranljivih skupin in njihova zašcita, številne žrtve Takoj vidna materialna škoda in razdejanje, številni ranjeni in smrtne žrtve Obseg Vsesplošno širjenje, ne pozna meja Na omejenem obmocju (lahko tudi preko državnih meja) Vpliv (na družbo, prostor) Strah, stiska, omejeno gibanje, povecanje ranljivosti dolocenih skupin, spremenjene oblike dela in prostorske prakse Strah, unicenje, povecanje ranljivosti dolocenih skupin, spremembe v prostorskem nacrtovanju Casovni okvir Velik potencial za daljše trajanje Krajši casovni kazalnik (odvisno od vrste poplave) Ukrepi Omejitve gibanja, zašcitna oprema (maske), medosebna razdalja Preventivna zašcita (stanje pripravljenosti), evakuacija Škoda Smrtne žrtve Enormna materialna škoda in smrtne žrtve Okrevanje Daljše trajanje, ko ni vec nevarnosti, prehod v normalno delovanje siste-ma in družbe Krajši dogodek, daljša sanacija Spremembe (v dolgorocni casovni perspektivi) V veliki meri odvisne od razvoja virusa – prostorska prilagoditev omejenemu gibanju ali pa povrnitev v prvotno stanje Povecane iniciative za zašcito na poplavnih obmocjih, v mestih prostorske spremembe (green infrastructure) Primerjava se zdi smiselna, ceprav je dinamika poteka dogodka drugacna, kar posledicno pomeni drugacen odziv in škodni potencial. Sintagmo »škodni potencial« namerno ohranjamo, ceprav se zavedamo problematicnosti preno­sa tehnicne terminologije na družbene razmere. Razlicne karakteristike nesrec ustvarjajo tudi drugacne, razlicne tokove v pogojih motnje, ki variirajo glede na kulturni ali socialni kontekst. Izbranih je devet podrocij (tabela 1), na podlagi katerih sta primerjani obe vrsti naravnih nesrec. Stadij ex ante je osredotocen predvsem na predvidljivost dogodka. Gre za fizicno, ne družbeno entiteto, ven­dar lahko posplošimo, da ima epidemija vecjo nepredvidljivosti kot poplave, pri katerih je napovedni cas (lead time) lahko vecji. Potek dveh primerjalnih nesrec je razlicen: pri poplavah sta materialna škoda in izguba življenj zaznana takoj, medtem ko pri epidemiji ni vidne zunanje materialne škode, predstavlja pa grožnjo življenju in – odvisno od razvoja – lahko žrtve povzroci zelo hitro. Pri epidemiji lahko ob hitri ugotovitvi vzorcev širjenja in definiranju ustreznih ukrepov ter z družbeno odgovornim obnašanjem znatno vplivamo na »potek«. Poplave pa bi lahko uvrstili med bolj nelinearne dogodke (Condorelli 2016) z manjšim casovnim okvirom za zmanjšanje škodnega vpliva in zašcito ljudi. Poplave so v prostoru takoj po dogodku ocitne, zato ustvarijo drugacno percepcijo in se zdijo »bolj resnicne« kot epidemija, ki je nekaj, kar ocem ni vidno. Poplave nastopijo intenzivno in invazivno v prostor (Kozelj 2008) ter se postopno umirjajo. Epi­demija pa nastopa z neenakomernimi intervali širitve in umirjanja, zato je bolj kompleksna ali težje predstavljiva. Poplave so lahko zelo obširne (cezmejne), vendar vseeno zaokrožene na omejeno geografsko obmocje. Epidemijo, zlasti ko preide v globalno razsežnost, lahko opišemo kot prostorsko (geografsko) nezamejeno z nepredvidljivim trajanjem (casovnostjo). Vpliv na družbo je v obeh primerih obcuten, saj zahteva ukrepe za obvarovanje nastalega stanja in prilagoditve za prihodnost. Pri epidemiji se ljudje glede pricakovanja vrnitve na predhodno stanje sprašujejo predvsem, kdaj se bodo omejitve odpravile, pri poplavnih dogodkih pa, kolikšna bo škoda in kako dolgotrajna bo sanacija. Ljudje se v obeh primerih soocajo z ranljivostjo (Gaynor in Wilson 2020; Rufat in dr. 2015), vendar pa je dinamika negotovosti razlicna. V obeh primerih se porajajo vprašanja o vzrokih ter primernih institucionalnih ukrepih ob dogodku in po njem. Pomemben je casovni okvir (trajanje), ki je pri epidemiji praviloma veliko daljši ali celo brez casovnega obzorja. S prostorskega vidika pa je razhajanje ocitno, saj poplave opozorijo (med drugim) na prevelike »pritiske« v produkciji grajenega prostora in deficit v preventivnih ukrepih, pri epidemiji pa gre bolj za ex post vpliv, in sicer kakšna diskontinuiteta prostorskih praks bo povzrocena (na primer, kaj to pomeni za gosto poseljena obmocja). Materialna škoda (ne­posredna) je pri poplavah praviloma velika, znatna je lahko tudi izguba življenj (Đurovic 2012). Slednje je pri epidemiji podobno, vendar pa ne moremo govoriti o materialni škodi, ki bi jo neposredno povzrocil virus. Semantika »škode« je seveda neprimerna za obravnavo smrti ali bolezni. Okrevanje pri epidemiji se nanaša predvsem na škodo, povzroceno gospodarstvu (Lavell in dr. 2020), in vprašanje organizacije, ce bi morali ukrepi v omejenem obsegu veljati dalj casa. Spremembe v dolgorocni casovni perspektivi pa so zanimive skozi prostorsko perspektivo. Vprašanja so povezana s tem, kako se bo spreminjala podoba grajenega okolja (kjer se srecata distanca in svobodno gibanje, spremenjene oblike dela). Na podrocju voda prihaja v ospredje miselnost v smeri povecevanja odpornosti mest skozi prakse, s katerimi se naredi prostor za padavinsko vodo, s tako imenovanimi zadrževalniki vode (water squares na Nizozemskem), na katerih se zadržuje odvecna voda, sicer pa imajo ti namembnost družbenega ali družabnega prostora. Podobne prakse so mesto, zasnovano kot vrt (city in a garden), v Singapurju in mesta, nacrtovana tako, da se cim bolj poveca stopnja (naravne) akumulacije in infiltracije (sponge city na Kitajskem). Slednje je odraz preoblikovanja izzivov v priložnosti (World Bank 2016; Chan 2018). Odprte so tudi debate v kontekstu epidemije in potencialnih sprememb v prostorskem nacrtovanju v prihodnosti (širitev zelenih površin, suburbanizacija). Druga primerjava med epidemijo in poplavnimi dogodki je narejena na pod-lagi uporabe indikatorjev ranljivosti. Ti so v osnovi povzeti iz analize poplavnih dogodkov (Rufat in dr. 2015), vendar jih tu, v kontekstu primerjave s pandemijo, nekoliko razširimo. V tabeli 2 so indikatorji razdeljeni v osem skupin. Sledijo si od tistih, pri katerih je korelacija med epidemijo in poplavnimi dogodki vecja, do tistih z manjšo povezanostjo. Pri epidemiji ima poklic lahko negativno konotacijo. Ce govorimo o delovno aktivni populaciji v zdravstvenem sektorju ali v domovih za ostarele, to pomeni vecjo izpostavljenost, kar povecuje ranljivost (Tierney 2020). Analogijo lahko zaznamo v poplavah, in sicer pri poklicnih reševalcih, ki so a priori bolj izpostavljeni. Prihodek (situiranost) v obeh obravnavanih nesrecah pomeni vir varnosti in prispeva k vecji zmožnosti okrevanja. Znotraj demografske­ga okvira so kot bolj izpostavljene skupine starejši, ženske (pri epidemiji), moški (pri poplavah) in temnopolti (FitzGerald in dr. 2010; Lumbroso in Vinet 2011; Sharif in dr. 2015; Jonkman in Kelman 2005). Tudi verodostojne in pravocasno prejete informacije, še posebej v poplavnih dogodkih, lahko pomenijo mejo med življenjem in smrtjo. Percepcija tveganja lahko v obravnavanih nesrecah vpliva na vedenjske vzorce, ki povecajo posameznikovo izpostavljenost, kar vpliva na povecanje ranljivosti. Zdravje in zdravstveni sistem imata še posebej pri epidemiji kljucno vlogo, velika obremenjenost slednjega je postala eden izmed kljucnih pro-blemov. Zadnji trije indikatorji se med nesrecama morda še najbolj razlikujejo. V kontekstu epidemije je bivanjski prostor prevzel vlogo »zatocišca« in neranljivega prostora, a hkrati je pri mnogih službeno sfero potisnil v zasebni prostor doma, kar prinaša velike izzive. Slednje je povecalo tudi ranljivost posameznikov in gospodinjstev, saj je zaznano povecano nasilje v družinah (Bright in dr. 2020). Gosto naseljena obmocja so postala sinonim prostora s povecano ranljivostjo. Pri poplavah so v kontekstu bivanjskega indikatorja pomembnejši standardi gradnje, obmocja, na katerih se gradi, in vsa (ne)obstojeca infrastrukturna povezava, ki lahko igra kljucno vlogo pri evakuaciji. Zadnji indikator se nanaša na upoštevanje (vkljucenost) ljudi, ko se sprejemajo ukrepi, kar bi pri epidemiji lahko naslovilo in zmanjšalo številne stiske. V kontekstu poplav pa to vpliva na stopnjo regulacije izpostavljenosti, kar posledicno pomeni tudi manjšo ranljivost. Vprašanje, ki se poraja v zvezi z ranljivostjo pri epidemiji, je, do katere mere se bosta povecali neenakost in revšcina ter kakšne bodo dimenzije neizogibnih »nesrec«, ki bodo sledile po dogodku na vseh ravneh družbene realnosti. Tabela 2: Primerjava epidemije in poplav po indikatorjih ranljivosti. Indikatorji ranljivosti Epidemija Poplave Socioekonomski status Poklic kot vir povecanja ranljivosti, prihodek kot vir varnosti Poklic kot vir povecanja ranljivosti, prihodek kot vir okrevanja in protipoplavne zašcite Demografske lastnosti Vecja ranljivost starejših, žensk, temnopoltih Vecja ranljivost starejših, moških in temnopoltih Dostop do informacij Kljucnega pomena za seznanjenost o nevarnosti in odlocitve Kljucnega pomena za seznanjenost o nevarnosti in odlocitve Percepcija tveganja Vpliva na stopnjo posameznikove izpostavljenosti Vpliva na stopnjo posameznikove izpostavljenosti Zdravstveni sistem in zdravje Oba imata v primeru okužbe kljucno vlogo (kapacitete sistema in predhodno zdravje ljudi) Zdravstveno stanje (omejitve, šok) ima vecjo vlogo kot sistem Bivanjski prostor Spremenjeni delovni pogoji in omejitve gibanja so povecali »pritisk« na to sfero, brezdomci, povecanje nasilja v družinah Standardi gradnje povecujejo oziroma zmanjšujejo varnost Lastnosti bivanjske soseske Gostota poselitve zmanjšuje možnost ohranjanja razdalje Transportna mreža – evakuacija, poselitve na poplavnih obmocjih, nenadzorovana urbanizacija Vkljucenost ljudi pri sprejemanju ukrepov Razumevanje razlicnih situacij ljudi lahko zmanjša stiske Povecanje protipoplavne zašcite 6 Zakljucek Nesrece kot dogodek ali zacasni in obcasni pojav imajo konotacijo izjemnosti, ker mocno ohromijo vsakdanje družbene tokove, casovno-prostorske prakse in odnose, povzrocajo socialno-psihološka stanja, kot so strah pred neoprijemljivim in nejasnimi posledicami za nadaljnje življenje. Epidemija pri posamezniku in v kolektivni zavesti presega racionalizirano imaginacijo materialnega oškodova­nja. Škodnega potenciala ni mogoce vrednotiti zgolj s tehnicnimi kazalniki, ki so bolj ustrezni za izracunavanje klasicnih naravnih nesrec, primerjalna obravnava pa vseeno prispeva k refleksiji tega pojava. Naša preliminarna ugotovitev je, da pri klasicnih naravnih nesrecah sledijo zlasti razmisleki o spremembah organiza­cijskih pogojev v družbi, pri epidemiji pa se zastavljajo bolj temeljna vprašanja družbene strukturiranosti (na primer ranljivost revnih, starejših ipd.) Pomembna lastnost (naravnih) nesrec je kompleksna nelinearnost, ki generira »vprašljivo« napovedljivost dogodkov, njihov potek in potisne družbeni sistem v nestabilno stanje, ki posledicno negativno vpliva na organizirano in individualno sposob­nost adaptacije (odzivanja). Nesrece, kot je epidemija COVID-19, razkrijejo vse obstojece lastnosti organiziranja in družbenih struktur. Izrazita kolektivna komponenta nesrec vpliva na to, da se jih pogosto obravnava kot družbeni fenomen s specificno družbeno konstrukcijo. Kljub temu pa Quarantelli (1992) poudarja, da je pri obravnavi pomembna vzajemnost fizicnega (izvor v naravi) in družbenega dogajanja (odnosov), ker sicer dogodki izzvenijo le kot perio­dicne motnje, ki jih je mogoce standardizirano pojasniti. Epidemija COVID-19 je opozorila na v clanku poudarjeno pomembnost primerjalne obravnave nesrec. Sociologija nesrec ob bolj ali manj abstraktnih konceptih tveganja, ranljivosti, izpostavljenosti, obcutljivosti in sposobnosti okrevanja po nesrecah poda pomem­ben uvid v družbeno dinamiko, ki je nastala pod vplivom aktualne epidemije COVID-19. Pokazali smo, da je razclenitev pojma ranljivosti zaradi težje kvanti­fikacije kazalnikov, ki opredeljujejo naravo tega pojava, še posebej pomembna za njegovo razumevanje. Identifikacija ranljivih posameznikov, skupin in entitet je kljucna za primerno ukrepanje, zašcito in zmanjšanje škodnega potenciala v vseh njegovih razsežnostih. Pomembno je tudi razumevanje, da posedovanje razlicnih vrst »družbenega kapitala« znatno prispeva k »regulaciji« ranljivosti. Vsesplošno je v casu epidemije veliko polemik tudi o zmogljivosti in organizacijski sposobnosti oskrbovalnih sistemov, zlasti zdravstvenega. Ravno ta namrec lahko s svojo disfunkcionalnostjo in potencialnim zlomom mocno poveca ranljivost družbe ter posledicno strukturno stabilnost. Razmere se lahko še bolj zaostrijo ob morebitnem vzporednem dogodku kakšne klasicne naravne nesrece (na pri­mer unicljivo neurje, poplave, potres), kar bi dodatno obremenilo oskrbovalne dejavnosti, najbolj zdravstveni sistem. Nacelo izpostavljenosti je eden izmed kljucnih kazalnikov ranljivosti. Ukrepi morajo biti usmerjeni ravno v preprece­vanje izpostavljenosti. Posameznikova stopnja pripravljenosti sprejeti tveganje z izpostavljanjem pa se kaže v stopnji konformnega ravnanja ob zapovedanih ukrepih. Epidemija v primerjavi z drugimi naravnimi nesrecami, ki imajo izvor v geofizikalnih spremembah ali meteoroloških razmerah, v družbenem okolju »ustvari« drugacno platformo ravnanja in odzivanja. Gre za nekaj, kar »ocem ni vidno«, kar ustvari idealne pogoje za raznovrstne manipulacije, kot so ustvarjanje teorij zarot o izvoru in razširjanje dezinformacij. Mediji lahko imajo velik vpliv bodisi na homogenizacijo ali polarizacijo družbe. Informacije so mocno orožje, zato so informacijska dojemljivost, konsistentnost in transparentnost obvešcanja v kriznih casih »neoprijemljivega sovražnika« bistvene. Znacilno je, da imajo mediji pri poplavnih dogodkih v splošnem manj konfliktno, bolj premocrtno vlogo v kontekstu njihovega vpliva na prezentacijo zašcitnih ukrepov, saj ljudje informacijam o dobro predstavljivih klasicnih naravnih nesrecah ali njihovim napovedim bolj zaupajo. Potrebna je torej tudi informacijska in komunikacijska refleksija, tako medijev kot institucij. Obenem epidemija v primerjavi z drugimi naravnimi nesrecami mocno poseže v vec vidikov svobode in varnosti, ne zgolj oteži gibanja v casu in prostoru. Strukturni dejavniki razlicno determinirajo izpo­stavljenost posameznikov in skupin ob razlicnih nesrecah, kar smo obravnavali z nacelom (kazalnikom) ranljivosti. V primerjavi z drugimi naravnimi nesrecami nejasen casovni okvir (trajanja, izzvenevanja) epidemicnega dogodka ob njegovi fizicnoprostorski razsežnosti (obsegu) bistveno zmanjša predvidljivost in s tem organizacijsko pripravljenost družbe nanj. Porajanje dilem o trajnejših posledicah epidemije in o morebitni »novi realnosti« izracunavanja družbene ranljivosti neizbežno dodatno prispeva k že postopno ponotranjenim okolijskim negotovostim in tveganjem. Naravne klasicne nesrece, kot so poplave, ki smo jih v tem clanku primerjali z epidemijo COVID-19, predstavljajo dodaten izziv za družbeno-prostorsko nacrtovanje v prihodnosti. SUMMARY Natural disasters have a strong connotation of individual uncertainty and collective fear due to their forceful nature, the extent of material damage, loss of life they can cause but also due to the interruption of social routines. Recov­ery, both material and social can take an extensive amount of time and certain aspects of damage can be irreparable. An epidemic differs from other types of natural disasters as it has a unique set of characteristics. Spatial and temporal parameters are especially intriguing in this regard. Spatially, it has no territorial borders, spreads fast and the ending timeline is hard to predict. Furthermore, an epidemic is particularly hard on a society (institutions) from the point of view of specific social, spatial and temporal restrictions, which are imposed on individuals to combat the biological agent. Societal parameters of an epidemic phenomenon can be addressed through the lens of sociology of disasters. The indicators used in the study of natural disasters are broken down: vulnerability, exposure and response, which address the social dynamics during the epidemic. Sociology of disasters represents a small “niche” within the mainstream field of sociology. Within this filed, we find disasters simply defined as emergent social interruption. They cause a great interference (“noise”) in routine dynamics of everyday flows, negatively affect social structures, and unveil pre-existing dysfunc­tionalities in the society. One of the notable author in this field with a great legacy is Enrico Quarantelli, who emphasised the discussion of natural disasters as a particular social phenomenon and how they are socially constructed. Disasters without social significance are just events. For an event to qualify as a disaster, it needs to have social consequences. Meaning, there have to be mutual physical and social occurrences. People can quite often greatly influence the frequency of disasters with their actions in the space and degradation of the environment. There are two main parameters that are used to study the dynamics of disasters, namely risk and vulnerability. Risk (or hazard) is related to the physical aspect of occurrences. Vulnerability is used as a social “measurement”. The latter is very important in sociological studies of disasters. The term vulnerability is dynamic and can be relative. It has substantial correlations with economic and cultural capital, poverty, inequality, etc. It consists of three elements, specifically exposure, susceptibility and coping/adaptive capacity. Exposure is defined with the spatial or social proximity of something or someone to the risk and all the elements that influence this proximity. Susceptibility is the sum of the “effects” of the disaster. It refers to the consequences of exposure. The socioeconomic component plays a great role here. Coping capacity could be seen as a buffer to exposure and susceptibility. It consists of all resources that are in someone’s possession and can help to deal with the hazard and mitigate the negative consequences. The epidemic caused (as most other natural disaster) did a considerable disruption in the fabrics of the society and exposes the weaknesses of certain institutional order, especially in the healthcare system and among a certain part of the population. In comparison with floods, the difference is about its lower predictability or non-predictability, territorial variability of expansion and uncer­tain timeframe; therefore, it makes it even harder or impossible to be prepared. It demands ad hoc actions. This also has a very negative connotation on the mind-set of people regarding trust on institution, as not knowing how long they will have to live with all the restrictions can be very straining. In flood events, people know the approximate timeframe and are more concerned with the dam­age and required rebuilding. Material damage is very extensive, which is not the case in an epidemic. An epidemic abruptly shifts the social, temporal and spatial flows due to the needed measures. Various spatial distance measures marked, as social distancing, is crucial for reducing exposure. Different cultural value patterns played an important role for making spatial distance difficult to integrate as a new norm. Changes in the new ways of daily life routines have intertwined both the private and public sphere, which became very challeng­ing for a certain part of the social stratum, which is already deprived in various ways. There are many uncertainties regarding what the future holds and how new social flows and spatial practises will affect spatial planning. Literatura Ashley, T. Sharon, in Ashley, S. Walker (2008): Flood fatalities in the United States. Journal of Applied Meteorology and Climatology, 47: 806–818. Baldwin-Ragaven, Laurel (2020): Social dimensions of COVID-19 in South Africa: a neglected element of the treatment plan. Wits Journal of Clinical Medicine, 2 (SI): 33–38. Beck, Ulrich (2009): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Berger, L. Peter, in Luckmann, Thomas (1966): The social construction of reality: A treatise in the sociology of knowledge. London: Penguin Books. Bright, F. Candace, in drugi (2020): Considerations of the impacts of COVID-19 on domestic violence in the United States. Social Science & Humanities Open, 2 (1): 100069. Chan, Faith, in drugi (2018): »Sponge City« in China – A breakthrough of planning and flood risk management in the urban context. Land Use Policy, 76: 772–778. Condorelli, Rosalia (2016): Complex Systems Theory: some considerations for sociology. Open Journal of Applied Sciences, 6 (7): 422–448. Connell, Raewyn (2020): COVID-19/Sociology. Journal of Sociology, 56 (4): 745–751. Dostopno prek: https://doi.org/10.1177%2F1440783320943262 (13. 8. 2020). Cutter, L. Susan (1996): Vulnerability to environmental hazards. Progress in Human Geography, 20: 529–539. Cutter, L. Susan (2006): Moral hazards, social catastrophe: the changing face of vulne­rability along the hurricane coasts. The Annals of the American Academy of Political and Social Science, 604: 102–122. Dekker, W. A. Sidney (2014): The psychology of accident investigation: epistemological, preventive, moral and existential meaning – making. Theoretical Issues in Ergonomics Science, 202–213. Dostopno prek: https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.108 0/1463922X.2014.955554 (23. 4. 2021). Di Baldassarre, Giuliano, in drugi (2013): Socio – hidrology: conceptualizing human – flood interactions. Hydrology and Earth System Sciences, 17: 3295–3303. Đurovic, Blažo (2012): Dolocitev in razvrstitev poplavno ogroženih obmocij v Sloveniji: povzetek metode dela in rezultatov. Ljubljana: Inštitut za vode Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/podro­cja/voda/metodologija_dolocanja_obmocij.pdf (7. 5. 2021). Dynes, R. Russell, in Quarantelli, L. Enrico (1971): Community conflict: its absence and its presence in natural disasters. Disaster Research Center – The Ohio StateUni­versity. Working Paper # 34. Dostopno prek: http://udspace.udel.edu/bitstream/ handle/19716/1187/WP34.pdf?sequence=1&isAllowed=y (30. 7. 2020). Enarson, Elaine, in Meyreles, Lourdes (2004): International perspectives on gender and disaster: differences and possibilities. International Journal of Sociology and Social Policy, 24 (10/11): 49–93. Ethington, J. Philip (1997): The intellectual construction of »social distance«: toward a recovery of Georg Simmel‘s social geometry. European Journal of Geography. Dostopno prek: https://doi.org/10.4000/cybergeo.227 (7. 5. 2021). FitzGerald, Gerard, in drugi (2010): Flood fatalities in contemporary Australia (1997– 2008). Emergency Medicine Australasia, 22: 180–186. Gaynor, Tia Sheree, in Wilson, E. Meghan (2020): Social vulnerability and equity: the disproportionate impact of COVID-19. Public Administration Review, 80: 832–838. Dostopno prek: https://doi.org/10.1111/puar.13264 (5. 12. 2020). Jonkman, N. Sebastian, in Kelman, Ian (2005): An analysis of the causes and circum­stances of flood disaster deaths. Disasters, 29: 75–97. Kozelj, Daniel, in drugi (2008): Poplavna ogroženost in posledice dogodkov preostalega tveganja. Ujma, 22: 124–151. Lavell, Allan, in drugi (2020): The social construction of the COVID-19 pandemic: disa­ster, risk accumulation and public policy. LA RED/ Red Nexus Initiative. Dostopno prek: https://www.desenredando.org/covid19/Social-construction-of-the-COVID19­-pandemic-disaster-risk-accumulation-public-policy-RNI-LA-RED-22-04-2020.pdf (13. 8. 2020). Lumbroso, Darren, in Freddy, Vinet (2011): A comparison of the causes, effects and aftermaths of the coastal flooding of England in 1953 and France in 2010. Natural Hazards and Earth System Science, 11: 2321–2333. Matthewman, Steve, in Huppatz, Kate (2020): A sociology of Covid-19. Journal of Sociolo­gy, 56 (4): 675–683. Dostopno prek: https://doi.org/10.1177/1440783320939416 (5. 12. 2020). Mikoš, Matjaž (2007): Upravljanje tveganj in nova evropska direktiva o poplavnih tveganjih. Gradbeni vestnik, 56: 278–285. Mohapatra, Niharika (2020): Understanding the Corona Virus Pandemic: From a So­ciological Perspective. International Journal of Scintific and Research Publications, 10 (6): 2250–3153. Muller, Annemarie, Reiter, Jessica, in Weiland, Ulrike (2011): Assessment of urban vul­nerability towards floods using an indicator – based approach – a case study for Santiago de Chile. Natural Hazards and Earth System, 11: 2107–2123. Perry, W. Ronald (2007): What is a Disaster? V H. Rodriguez, E. L. Quarantelli in R. R. Dynes (ur.): Handbook of Disaster Research: 3–22. New York: Springer. Perry, W. Ronald (2018): Defining disaster: An evolving concept. V H. Rodriguez, W. Don­ner in J. E. Trainor (ur.): Handbook of Disaster Research: 1–15. New York: Springer. Polic, Marko, in drugi (1994): Psihološki vidiki nesrec. Ljubljana: Narodna in univerzi­tetna knjižnica. Prince, H. Samuel (1920): Catastrophe and social change: based upon a sociolo­gical study of the Halifax disaster. Dostopno prek: https://www.gutenberg.org/ files/37580/37580-h/37580-h.htm (23. 7. 2020). Rufat, Samuel, in drugi (2015): Social vulnerability to floods: review of case studies and implications for measurement. International Journal of Disaster Risk Reduction, 14: 470–486. Quarantelli, L. Enrico (1992): The importance of thinking of disasters as social pheno­mena. University of Delaware Disaster Research Center: Preliminary Paper #184. Dostopno prek: http://udspace.udel.edu/bitstream/handle/19716/572/PP184. pdf?sequence=3&isAllowed=y (3. 8. 2020). Sharif, O. Hatim, in drugi (2015): Analysis of flood fatalities in Texas. Natural Hazards Review, 16 (1): 04014016. Sharkey, Patrick (2007): Survival and death in New Orleans: An empirical look at the human impact of Katrina. Journal of Black Studies, 37 (4): 484–5501. Slovic, Paul (1987): The perception of risk. Science, 236: 280–5285. Smith, A. James, in Judd, Jenni (2020): Vulnerability and the power of privilege in a pandemic. Health Promotion Journal of Australia. Dostopno prek: https://onlineli­brary.wiley.com/doi/abs/10.1002/hpja.333 (7. 5. 2021). Tierney, Kathleen (2007): From the margins to the mainstream? Disaster research at the crossroads. The Annual Review of Sociology, 33: 503–525. Tierney, Kathleen (2020): Pandemic and disaster: Insights from seventy years of social science disaster research. Items – Insights from the Social Sciences. Dostopno prek: https://items.ssrc.org/covid-19-and-the-social-sciences/disaster-studies/pandemic­-and-disaster-insights-from-seventy-years-of-social-science-disaster-research/ (4. 12. 2020). Walby, Sylvia (2020): The COVID pandemic and social theory: Social democracy and public health in the crisis. European Journal of Social Theory. Dostopno prek: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/1368431020970127 (7. 5. 2021). Wisner, Benjamin, Blaikie, Piers, Cannon, Terry, in Davis, Ian (2003): At risk: natural hazards, people‘s vulnerability and disasters (second edition). London: New York: Routledge. Viri Reliefweb (2011): Natural hazards, unnatural disasters: Understanding disasters in the context of developement. Dostopno prek: https://reliefweb.int/report/haiti/natural-hazards-unnatural-disasters-understanding­-disasters-context-development (30. 7. 2020). UNESCO – IHE (2020): Flood vulnerability indices (FVI): Vulnerability. Dostopno prek: http://unescoihefvi.free.fr/vulnerability.php (30. 7. 2020). Zakonodaja (2020): Ustava Republike Slovenije. Dostopno prek: https://zakonodaja. com/ustava/urs/32-clen-svoboda-gibanja (5. 12. 2020). World Bank (2016): Using green infrastructure to control urban floods: a win-win for cities. Dostopno prek: https://blogs.worldbank.org/sustainablecities/using-green­-infrastructure-control-urban-floods-win-win-cities (23. 7. 2020). Podatki o avtorjih: Maruša Špitalar doktorska študentka, Fakulteta za družbene vede, UL Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana E-mail: marusaspitalar@yahoo.co.uk izr. prof. dr. Marjan Hocevar Katedra za analitsko sociologijo, Center za prostorsko sociologijo, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva plošcad 5, 1000 Ljubljana E-mail: marjan.hocevar@fdv.uni-lj.si Izvirni znanstveni clanek UDK 316.334.2:[331.2:338.312] Minea Rutar »VSAKOMUR GLEDE NA SVOJ PRISPEVEK«? PONOVEN PREMISLEK O TEZI LOCEVANJA PRODUKTIVNOSTI OD PLAC IZVLECEK Ceprav vse od leta 1970 ekonomisti opozarjajo na zaskrbljujoc ekonomski trend odcepljanja produktivnosti od rasti delavskih plac, med njimi še ni konsenza o vzrokih tega pojava. Namen clanka je tako predstaviti dva trenutno prevladujoca pogleda na pojav: teorija o narašcanju neenakosti med dohodki kapitala in dela ter teorija o narašcanju neenakosti med razlicnimi skupinami delavcev. Glavna ugotovitev je, da teoriji ne predstavljata alternativnih razlag neenakomernega narašcanja plac in produktivnosti, temvec pojasnjujeta dva razlicna procesa. Politicno bojevanje za prevlado ene ali druge teorije je tako neproduktivno in ga je na podlagi te ugotovitve o komplementarnosti pristopov smiselno preseci. KLJUCNE BESEDE: gospodarska rast, mediana plac, povprecna placa, pristranski tehnološki napredek, odcepljanje produktivnosti “To each according to his contribution?”: Rethinking the wage–productivity decoupling thesis ABSTRACT Despite since the 1970s many economists having emphasised a concerning eco­nomic trend known as the decoupling of workers’ wages from overall economic productivity, there is still no agreement on the causes of this phenomenon. The aim of this article is thus to systematically present two supposedly alternative accounts of such decoupling: the theory of ever greater imbalance in the shares held by capital and labour in the national income and the theory of the growing wage disparity between differently qualified groups of workers. The main finding is that these two accounts in fact do not provide alternative explanations of the decoupling of wages from productivity and instead explain two different proces­ses altogether. The political division between the proponents of each theory is therefore unproductive and might at least partly be overcome upon consideration of this finding. KEY WORDS: economic growth, median wage, average wage, skill-biased technological change, wage-productivity decoupling 1 Uvod Dolgo casa je za enega najpomembnejših uvidov ekonomske veljala napo­ved, da naj bi se koristi gospodarske rasti scasoma vselej relativno enakomerno razporedile med vse ekonomske akterje. Zaradi socasnega povišanja plac in pocenitve življenjskih dobrin naj bi tako vecina delavcev uživala vse višje življenj­ske standarde (Cowen in Tabarrok 2015; Friedman 1992; Hines in dr. 2001). Ta ekonomska teorija o ucinku »trickle down« je konec stoletja zaslovela predvsem v obliki politicnega slogana, da narašcajoca plima scasoma dvigne vse colne. Empiricne raziskave kažejo, da je vecina razvitih kapitalisticnih držav vsaj od konca druge svetovne vojne do 70. let prejšnjega stoletja resnicno izkušala so­casno rast splošne gospodarske produktivnosti in place povprecnega delavca (Stansbury 2017). Akademske in politicne razprave o tem, kako prepricljivo lahko teorija »trickle down« pojasni izkušnjo povprecnega delavca v kontekstu narašcajoce gospo­darske rasti, so številne in pogosto predstavljene kot medsebojno izkljucujoce. Na eni strani politicno progresivni avtorji in politiki radi izpostavljajo, da je od sedemdesetih let 20. stoletja naprej »dvigajoca se plima« neizpodbitno zatajila s tem, ko je spodnjo polovico dohodkovne razdelitve pustila zadaj (Mankiw 2001; Dominicis in dr. 2008; Atkinson 2015; Piketty 2015; Lin in Tomaskovic-Devey 2013; Roberts 2015; Stiglitz 2016; Kanbur in Stiglitz 2015). Argument je, da je nedopustno, da je kljub nenehnem poudarjanju gospodarske rasti povprecen ameriški delavec za preživetje prisiljen životariti z mizerno placo, ki bistveno podcenjuje delavcev dejanski prispevek in ki je nesorazmerna z dejanskim dvigom produktivnosti oz. gospodarske rasti (Economic Policy Institute 2019). Druga stran politicnega spektra opozarja, da je tovrstno prekinjanje povezave med rastjo produktivnosti in plac v precejšnji meri statisticna iluzija, ki je posle­dica neustrezne analize podatkov. Prepad med produktivnostjo in placami je bistveno manjši, ce se osredotocimo na spreminjanje povprecja, ne mediane plac. Povprecna placa je rasla bistveno hitreje od mediane in tako bolje od­slikava dejansko stopnjo produktivnosti delavcev. Težava naj bi bila v tem, da so zaradi narave tehnološkega napredka in drugih kontingentnih dejavnikov nekatere skupine delavcev dejansko postale manj produktivne, posledicno je manjše povpraševanje po njihovih storitvah, kar se odraža v stagniranju njihovih plac. Obstaja torej veliko nestrinjanje glede tega, kateri ekonomski mehanizmi in empiricni dokazi bolje pojasnjujejo, zakaj place revnih v ZDA stagnirajo kljub vztrajni gospodarski rasti. Namen tega clanka je predstaviti dve orisani, domnevno tekmujoci teoriji, ki skušata pojasniti, kaj se je zadnjih 40 let v ZDA dogajalo z odnosom med rastjo produktivnosti in plac, ter argumentirati, zakaj lahko teoriji razumemo kot medsebojno dopolnjujoci, ne nasprotujoci si. Prva teorija izpostavlja pomen spremenjenih razmerij moci, ki so vodila do nesprejemljivega prepada med deležem celotnega dohodka, ki so si ga prilastili lastniki kapitala, in deležem, ki ga v obliki plac prejmejo delavci. Po tej teoriji place delavcev ne odražajo njihove dejanske produktivnosti, pac pa so posledica sistematicnega crpanja presežne vrednosti iz delavcev ter krepitve moci ekonomske in politicne elite. Ob bok tej predstavim teorijo, da vsaj en del odcepljanja plac od produktivnosti lahko pojasni dejstvo, da so storitve manj kvalificiranih delavcev zaradi številnih dejavnikov, povezanih predvsem z globalizacijo, postale manj potrebne, njihovo delo pa v luci spremenjenih družbenih potreb manj produktivno, kar se odraža v stagnirajocih placah. Ceprav razpravljam o dogajanju v ZDA, menim, da so izsledki analize relevantni tudi za evropski in specificno slovenski prostor, saj so mehanizmi, vidni v ZDA, prototipicni in se v manj zaostreni obliki prisotni tudi v državah OECD (OECD 2020; Schwellnus in Kappeler 2017). Prav tako razpravljam, zakaj naj nobena od teorij ne zavezuje k sprejemanju problema­ticnih politicnih implikacij, ki bi privilegirale specificne družbene skupine, kot se (sploh eni od njiju) pogosto ocita. 2 Neenakomerna rast plac in produktivnosti V drugi polovici prejšnjega stoletja je v politicnem, predvsem pa akadem­skem diskurzu postala uveljavljena intuitivno privlacna teorija pravicnosti Johna Rawlsa, da je neenak družbeni napredek (tj. napredek, ki nekaterim družbenim skupinam koristi bolj kot drugim) sprejemljiv le, ce imajo od njega korist tisti, ki so v družbi najbolj prikrajšani (npr. najrevnejši). Ne glede na to, kako epistemicno utemeljena je ta teorija,1 raziskave kažejo, da ima takšno predstavo o zaželeni 1. Kljub temu da obstaja mnogo zelo sistematicnih in izcrpnih pregledov razlicnih teorij pravicnosti, redkokatera odgovarja na vprašanje, zakaj bi morali izbrati ravno eno ... družbeni ureditvi tako vecina ekonomistov kot povprecnih Americanov (Sherk 2013). Natancneje, vecina Americanov ima moralno intuicijo, da bi morala gospodarska rast scasoma približno enakomerno izboljšati dohodkovni položaj vseh skupin delavcev, ne le nekaterih. Med letoma 1935 in 1970 se je v ZDA to bolj ali manj dejansko tudi dogajalo: dohodkovna razdelitev je postajala vse bolj enaka. V tem obdobju so tako place kot socialni transferji povprecnega delavca narašcali hkrati s stopnjo produktivnosti (kolicino outputa glede na input delavca na uro). Drugace receno, medtem ko je gospodarstvo postajalo vse bolj ucinkovito, je povprecni American žel koristi te rasti v obliki višjih plac (Mankiw 2015). Kritiki standardne ekonomske teorije pa v zadnjih desetletjih vse glasneje izpostavljajo, da se je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA (in neka­terih evropskih državah) zacela sistematicno prekinjati povezava med rastjo produktivnosti na eni strani in plac vecine delavcev (zlasti spodnje polovice dohodkovne razdelitve) na drugi. Kot prikazuje spodnji graf,2 je od leta 1973 do leta 2017 neto produktivnost ameriškega gospodarstva zrasla za 77 %, medtem ko je placa povprecnega ameriškega delavca v istih 44 letih zrasla le za dobrih 12 %. ... izmed teh teorij namesto vseh drugih. Ko na primer zagovornik utilitarizma skuša dokazati, da bi morali vse specificne teorije pravicnosti presojati glede na to, kako uspešno zagotavljajo cim vecjo dobrobit, ostaja nerazrešeno dvoje. Prvic, zakaj bi bila ravno cim vecja dobrobit univerzalni metakriterij, po katerem je treba presojati uspešnost posamezne teorije pravicnosti? V cem je ta metateorija etike boljša od teorije, ki presoja moralnost dejanj glede na stopnjo svobode, ki jo zagotovijo? Zdi se, da moramo preprosto predpostaviti, da je ravno naša izbrana metateorija etike pravilnejša od drugih. In drugic, tudi ko se enkrat strinjamo o tem, katera metateorija etike je najustreznejša, ni jasno, katero specificno teorijo pravicnosti moramo izbrati. Kymlicka (2015) na primer predpostavlja, da k dobrobiti posameznika najvec prispeva cim vecja enakost ljudi. Vendar pa te izbire ne utemelji; ni jasno, zakaj bi bila cim vecja enakost najustreznejši moralni kriterij. 2. Za razumevanje grafa je treba pojasniti, na kaj natancno se nanaša produktivnost gospodarstva. Ta je v clanku definirana kot agregat dodane vrednosti dela na de­lovno uro, ki poleg prispevka dela vkljucuje tudi vse druge proizvodne dejavnike, ki prispevajo k vecanju proizvoda na uro. Kljucno je torej, da rast agregatne produkcije ni zgolj posledica vecjega prispevka dela, temvec tudi vse vecje kapitalske intenziv­nosti, naprednejših tehnologij, rodovitnejše zemlje (zaradi uporabe GSO, pesticidov, herbicidov itd.) ipd. Graf 1: Prekinitev povezave med rastjo produktivnosti in povprecne delavske place v ZDA med letoma 1948 in 2017 (Mishel 2012). Dejstvo, da so delavske place3 stagnirale, medtem ko se je stopnja produktiv­nosti ameriškega gospodarstva tako izrazito povecala, je pogosto interpretirano kot dokaz, da za vecino ameriških delavcev povezava med njihovo produktiv­nostjo in kompenzacijo ne obstaja vec (Meyerson 2014). Zato vse vec ekono­mistov pesimisticno zakljucuje, da ceprav je višanje gospodarske rasti na dolgi rok pomemben cilj, ne bo vodilo v koristi za vse v odsotnosti ustreznih politik, ki naknadno povezujejo produktivnost in placo vecine delavcev (Bivens in Michel 2015). Drugace receno, rast BDP nic vec ne dviguje dohodkov tistih, ki niso že na vrhu dohodkovne lestvice (Ravallion 2016). In kaj je vzrok tega dogajanja? Obicajno se pojav interpretira kot odraz narašcajocega prepada med deležem celotnega dohodka, ki je namenjen lastnikom kapitala, in deležem, ki ga v obliki plac prejmejo delavci. Stagniranje delavskih plac naj bi bilo torej posledica tega, da se vecina koristi (dobickov), ki so posledica zvišanja produktivnosti, koncentrira v rokah tistih z najvišjimi dohodki (Piketty 2015; Stiglitz 2008; 3. Pri tem je pomembno poudariti, da govorimo le o neto placah proizvodnih oz. nevod­stvenih delavcev, s cimer se izkljucuje veliko število hibridno zaposlenih, npr. samostojnih podjetnikov, partnerstev in malih gospodarskih družb. Razumljivo je, da so te oblike zaposlitve izkljucene iz analize, saj je v teh primerih zelo težko lociti dohodek iz dela od dohodka iz kapitala. Za pregled implikacij razlicnih oblik zaposlitev v ZDA na agregatno produkcijo glej Smith in dr. (2019). Johnston 2015). Zgornji graf neenakomerne rasti naj bi tako prikazoval, da si je kljub dejanskemu vecanju produktivnosti delavcev velik del koristi višje produktivnosti prisvojil razred lastnikov kapitala. Na prvi pogled se zdi, da to potrjujejo tudi empiricni podatki. Med letoma 1935 in 1970 je delež narodnega dohodka najrevnejših 5 % delavcev narasel s 4,1 % na 5,5 %, delež dohodka najbogatejših 5 % pa se je z 51,7 % zmanjšal na 40,9 %. Od 70. let dalje pa se je razpon plac med najvišjim in najnižjim decilom dohodkovne porazdelitve povecal za skoraj polovico. Do leta 1998 je delež spodnjih 5 % padel s 5,5 % nazaj na 4,2 %, delež najbogatejših 5 % pa je s 40,9 % zrasel na 47,3 %. Razlika v zaslužku teh dveh enako številcnih skupin je postala vec kot desetkratna (Man­kiw 2001: 439; Piketty 2015). V tem casu so narasli predvsem deleži dohodkov zgornjega 1 % in še posebej 0,1 % (Atkinson in dr. 2011). To naj bi povzrocilo skrcenje srednjega razreda (ang. hollowing out of the middle class), ki je kljub svoji narašcajoci produktivnosti dobival vse manjši delež narodnega dohodka. 3 So vsi delavci enako produktivni? Pogost odziv na zgornjo teorijo je, da so podatki, ki kažejo na razvezo stopnje produktivnosti in plac, v veliki meri rezultat primerjave med dvema neprimerlji­vima vrstama podatkov (Sherk 2013). Natancneje, precejšen del razlike med rastjo produktivnosti in plac naj bi izhajal iz razlike med povprecjem in media-no plac. Prvo se nanaša na statisticno povprecje vseh delavskih plac, medtem ko je drugo placa delavcev, ki se nahajajo na sredini dohodkovne razdelitve. Avtorjem, ki dokazujejo locevanje narašcanja stopnje produktivnosti od višine plac, se ocita, da obravnavajo produktivnost in place kot primerljive podatke in zato proizvajajo zavajajoce rezultate. Ce izberemo mediano dohodka (namesto povprecja), dobimo vtis vecjega prepada med delavskimi placami in produk­tivnostjo, kot dejansko obstaja. Razlaga, združljiva s standardno ekonomsko teorijo vrednosti, je tako, da graf ne prikazuje le prekinitve povezanosti med rastjo plac in produktivnosti, temvec vkljucuje tudi dejstvo, da se je povecala neenakost med razlicnimi skupinami delavcev. Natancneje, produktivnost se je povišala predvsem na racun bolj kvalificiranih skupin delavcev, medtem ko je prispevek drugih delavcev h gospodarski produktivnosti ostal približno enak. Kot prikazuje spodnji graf, se je povprecna placa v odnosu do produktivnosti povišala bistveno bolj od mediane. To ne pomeni, da k temu pojavu ni nic pri­spevalo povecanje neenakosti med delom in kapitalom; pomeni le, da to ni edini ali celo prvenstveni razlog za opisani pojav. Graf 2: Primerjava rasti mediane plac, povprecne place in povprecne produktivnosti v ZDA med letoma 1973 in 2011 (Mishel 2012). Zgornji graf kljucno dopolnjuje pomanjkljivosti osredotocanja le na primerjavo mediane plac in produktivnosti. Predstavljeni teoriji si nista nasprotujoci, kot se pogosto implicira, temvec zgolj pojasnjujeta dva razlicna pojava. Razlika med stopnjo produktivnosti in povprecno placo je potencialni dokaz povecevanja neenakosti med delom in kapitalom, medtem ko je razlika med mediano in pov­precjem plac odraz narašcanja neenakosti med razlicnimi skupinami delavcev. Ce je narašcanje prepada med mediano in povprecjem plac locen pojav, ki ga ni povzrocilo narašcanje neenakosti med delom in kapitalom, kako ga lahko pojasnimo? Potencialnih vzrokov za ta pojav je mnogo. Na eni strani so zagovorniki teorije, da je pojav inherentna posledica tehnološkega napredka oz. napredka v produktivnosti (Krueger 1995; Helpman 2018). Po tej teoriji je pojav neogibna posledica tehnološkega napredka, ki je odgovoren za rast pro-duktivnosti, ne glede na naravo tega napredka. Drugi so do te teze skepticni in nasprotno dokazujejo, da tehnološki napredek in s tem zvišanje produktivnosti sam po sebi še ne implicira, kaj se bo dogajalo z višino plac (Acemoglu 2002; Cowen in Tabarrok 2015). Njihova teza je, da so za to odgovorni drugi, od tehnološkega napredka neodvisni dejavniki, ki so zavirali ucinek »trickle down«. Višanje produktivnosti ima samo po sebi potencial zvišanja mediane place, ven­dar so delovali drugi dejavniki, zaradi katerih se gospodarska rast ni prevedla v višje dohodke povprecnega ameriškega delavca. Da bi empiricno potrdili to teorijo, so nekateri skušali izolirati vpliv rasti produktivnosti na višino zaslužkov iz dela (Stansbury in Summers 2017). Pomembna ugotovitev je, da je bila med letoma 1975 in 2015 rast produktivnosti dejansko statisticno pomembno pove­zana z rastjo mediane dohodka. Rezultati raziskave kažejo precejšnje ujemanje med rastjo produktivnosti in plac tudi za vecino skupin delavcev: place delavcev v 20., 40. in 90. percentilu so se statisticno pomembno višale hkrati z rastjo produktivnosti. Stansbury in Summers ugotavljata, da pred letom 2000 ni opa­ziti statisticno pomembne povezave med višanjem gospodarske produktivnosti in nižanjem višine plac (ce je vse drugo konstantno), zato zavracata teorijo o prekinitvi povezanosti. Ocitno bi se povprecna ameriška placa zvišala, ce bi nanjo delovala samo rast produktivnosti. Vendar pa so na rast plac poleg viša­nja produktivnosti neodvisno vplivali še drugi, zgodovinsko specificni dejavniki. Poglejmo si torej, kateri so ti posebni, zgodovinsko specificni dejavniki, ki so v ZDA od 70. letih 20. stoletja naprej zavirali proces socasnega višanja plac in produktivnosti. 4 Dejavniki spremembe produktivnosti delavcev 4.1 Globalizacija V literaturi sta kot dejavnika povecevanja neenakosti med kvalificiranimi in manj kvalificiranimi delavci najpogosteje izpostavljena predvsem dva vidika globalizacije. Prvi vidik je razširjen trg med globalnim severom in jugom.4 Povecana med-narodna menjava s hitro razvijajocimi se državami, kot je Kitajska, omogoca razvitim državam, kot so ZDA, uvoz poceni tujih dobrin iz držav v razvoju in izvoz dragih produktov vanje (Autor in dr. 2013; Borjas 2003; Wood 1994). To pomeni, da se zmanjša potrošnja proizvodov ameriških proizvajalcev, ki proizvajajo enake vrste dobrin po višjih cenah (ker so proizvodni stroški v ZDA višji kot v revnejših državah). Ce vse drugo ostane enako, zakon ponudbe in povpraševanja napoveduje, da bo vecina potrošnikov raje kupila enako vrsto proizvoda, ki je cenejša. Vendar pa v vecini zahodnih držav mednarodno trgo­vanje predstavlja manj kot 50 % bruto domacega proizvoda oz. le 10 % celotne mednarodne menjave med razvitimi državami. Ker gre za razmeroma majhen delež proizvodov, ki se jih poceni uvozi iz manj razvitih držav, nekateri sklepajo, da to samo po sebi ni bil prvenstven ali celo zadosten razlog povecanja placnih neenakosti (Piketty 2015; Acemoglu 2002). Drugi vidik globalizacije je povecan tok nizkokvalificirane delovne sile. Prihod delavcev iz držav globalnega juga se je od 70. let izrazito povecal, tako da je 4. Za obsežen pregled teh teorij glej Cline (1997). v ZDA leta 2015 predstavljal približno 9 % celotnega prebivalstva. Ekonomisti izpostavljajo dve opažanji, zaradi katerih sklepajo, da je ta dejavnik pomembno prispeval k stagniranju plac manj kvalificiranih ameriških delavcev (Autor in dr. 2008). Prvic, stopnja migracij v ZDA se je povišala socasno s povišanjem stopnje dohodkovne neenakosti zaradi stagniranja plac spodnje polovice dohodkovne razdelitve. Drugic, v obdobju povišanja neenakosti je bistveno upadla stopnja povprecne usposobljenosti migrantov glede na usposobljenost delavcev v ZDA, kar je ameriške delavce postavilo v dodatno nekonkurencen položaj. To je še zaostrilo tekmovalnost med manj kvalificiranimi migrantskimi in ameriškimi de­lavci. Namrec, tako kot so v državah v razvoju nižji proizvodni stroški, so nižje tudi povprecne place; zato so se tuji delavci pripravljeni potegovati za slabše placana delovna mesta. Ekonomska teorija zato predvideva, da je najverjetnejši rezultat množicnih migracij predvsem nekvalificiranih delavcev v ZDA zmanjšano povpraševanje po ameriških nekvalificiranih delavcih. Podjetja imajo motiv za­posliti nizkokvalificirane delavce iz ekonomsko manj razvitih držav, ki jim lahko izplacajo nižje place, zato izgubljajo službe nizko kvalificirani domaci delavci. Takšna kombinacija nizke povprecne kvalificiranosti in visoke variance v uspo­sobljenosti in vešcinah je bila recept za povišane stopnje neenakosti. Nekateri avtorji celo ocenjujejo, da je skoraj polovica upada relativne place posledica povišane imigracije (Freeman in dr. 1991).5 4.2 Upocasnitev poviševanja izobrazbene ravni Ceprav je stopnja izobraženosti povprecnega ameriškega delavca danes bistveno višja kot kadar koli v 20. stoletju, se je od konca 20. stoletja do danes hitrost poviševanja povprecne izobrazbene stopnje zmanjšala, medtem ko se je hkrati povišal donos na izobrazbo. To pomeni, da je za višjo placo treba imeti vse višjo izobrazbo, vendar pa stopnja višanja izobraženosti mladih ne raste vec tako hitro kot v prejšnjih desetletjih (Keller 2014). Med letoma 1940 in 1977 se je delež diplomantov poveceval s stopnjo 3,8 % letno, od leta 1994 do 2014 pa le še s hitrostjo 2,1 % letno. Razlaga je, da se izobraževalni sistem in ponudba cloveškega kapitala nista mogla pravocasno prilagoditi povpraše­vanju po cloveškem kapitalu, povezanem z novimi tehnologijami (Piketty 2015; Keller 2014). Ce drži, da je vse višja stopnja cloveškega kapitala kljucno gonilo napredka v produktivnosti in s tem povprecnih dohodkov, glavni pokazatelj vi-soke stopnje cloveškega kapitala pa visoka stopnja izobrazbe, ta pojav lahko vsaj deloma razloži upocasnitev rasti delavskih plac. Vendar pa je kljucno, da 5. Za kritiko te teze glej Alderson (2002). so mladi povprecno bistveno bolj izobraženi kot na zacetku 20. stoletja, upo-casnila se je le stopnja poviševanja izobraženosti. To je razumljivo: vse vecji kot je delež izobraženih ljudi, vse manjši je delež ljudi, ki se lahko potencialno bolj izobrazijo. Glede na to, da se je delež ljudi brez koncane srednje šole s 63 % leta 1940 zmanjšal na 10 % leta 2014, je nesmiselno pricakovati, da se bo ta delež zmanjševal z enako hitrostjo kot prej. 4.3 Vstop žensk na trg dela Naslednji pomemben dejavnik je, da se je v zadnjih desetletjih bistveno spre­menila vloga, ki jo imajo v pridobivanju plac ženske. Delež zaposlenih žensk se je z 32 % leta 1950 povecal na 54 % leta 1990 (Mankiw 2001: 440). Korelacija med zaslužki moškega in ženske je bila do leta 1960 izrazito negativna (višina zaslužkov moških je negativno korelirala z višino zaslužkov žensk), danes pa je trend pozitiven. Tako so dohodki žensk postali bistveno pomembnejši dejavnik višine dohodka povprecnega gospodinjstva in pomembno prispevali k zmanj­šanju neenakosti dohodkov med spoloma. Vendar pa je ta pojav hkrati bistveno bolj koristil pripadnicam srednjega in višjega sloja kot pripadnicam nižjih slojev. Predvsem se je spremenilo obnašanje žensk, porocenih s premožnimi moškimi, tako da so premožna gospodinjstva postala še premožnejša, kar je prispevalo k povecanju neenakosti med dohodki žensk. Drugace receno, gibanje, ki je spodbujalo vstop žensk na trg delovne sile, je imelo dalec najvec vpliva na pri­padnice premožnih gospodinjstev, medtem ko se je obnašanje (ter s tem stopnja izobrazbe in višina place) pripadnic revnejših gospodinjstev spremenilo bistveno manj. Ta primer kaže, da neenakost sama po sebi ni nujno samo problematicna, vsaj ne zaradi razlogov, ki se jih obicajno navaja. Problematicnost neenakosti je odvisna predvsem od njenih vzrokov. Ce je vzrok izboljšanje položaja ene skupine, ne pa tudi druge (in ne na racun druge), deluje gospodarstvo po nacelu pozitivne vsote, kjer so nekateri pridobili bolj kakor drugi, vendar je kljucno, da so vsi pridobili in torej nihce ni na slabšem. Seveda bi bilo optimalno, da bi bili vsi bistveno na boljšem; vendar pa je pomembno imeti v mislih, da izboljšanje položaja enih ni vedno nujno na racun poslabšanja položaja drugih. 4.4 Pristranski tehnološki napredek Ena najbolj razširjenih teorij o vzroku za narašcanje prepada med placami kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev se nanaša na specificno naravo teh­nološkega napredka od 70. let dalje. Po tej teoriji so bile placne spremembe v ZDA povezane s povecano stopnjo zahtevane usposobljenosti delavcev. Zago­vorniki teorije, da je tehnološki napredek, ki daje prednost strokovnemu znanju in usposobljenosti, eden glavnih dejavnikov stagniranja mediane plac, dokazujejo, da ekonomska globalizacija vse bolj favorizira visoko kvalificirane delavce na racun nizko kvalificiranih in nekvalificiranih (Acemoglu 2002). V modelu popolne konkurence place delavcev odražajo vsakokratno stanje ponudbe in povpraševanja po njihovih vešcinah in spretnostih oz. dejanski prispevek delavca k produktivnosti gospodarstva; ce je ponudbe vešcin, ki jih ima delavec, vec, kot je po njih povpraševanja, dolocen del delavcev ne bo imel visoke place, cetudi so njihove vešcine zaželene. Podobno se zgodi, ce imajo delavci sicer dovolj redke vešcine, po katerih pa ni veliko povpraševanja, kar se ponovno odraža v nizkih zaslužkih iz dela (Mankiw 2001: 437). Ker zaslužki iz dela predstavljajo tri cetrtine vseh dohodkov v ZDA, dejavniki, ki dolocajo višino plac, v veliki meri dolocajo, kako je dohodek razdeljen med razlicne družbene skupine. Z drugimi besedami, dolocajo, kdo je bogat in kdo reven. Od 80. let prejšnjega stoletja se je stalno poveceval donos na izobrazbo, tj. pozitiven vpliv dodatnega leta izobrazbe in delovnih izkušenj na višino plac. Višina plac diplomantov v primerjavi s placami maturantov se je tako med letoma 1979 in 1995 povecala za 25 %, kar pomeni, da imajo delavci z nižjo izobrazbo nižje place in nasploh manj možnosti za delo. Od takrat se je na racun stagniranja plac manj kvalificiranih delavcev dohodkovna neenakost povecala za 60 % (Acemoglu 2002). Kot odziv na vse vecjo ponudbo visoko kvalificiranih delavcev se je zacela povecevati ponudba delovnih mest, ki so zahtevala bolj usposobljeno delovno silo. V dvajsetem stoletju so tako velik del delovno intenzivnih del zamenjala kapitalsko intenzivna, npr. razvoj robotike, osebnih racunalnikov in proizvodnih tehnik, ki jih vodijo racunalniki. V ZDA se je tako zacelo novo obdobje, ko so kvalificirani delavci postali usposobljeni za delo v kapitalsko intenzivnih sektorjih, ki zahtevajo visoko stopnjo izobrazbe (informatika, komunikacije, storitve za podjetja). Najbolj produktivni delavci so postali tisti, ki podjetjem omogocajo hiter dostop do informacij (npr. informatiki, strokovnjaki za marketing, podatkovni analitiki ipd.) in so tako za delodajalca bolj uporabni kakor tisti, ki imajo na voljo manj informacij. Po tej teoriji je glavni razlog, zakaj doloceni delavci prejemajo višje place, izrazito povecanje povpra­ševanja po njihovih storitvah glede na njihovo omejeno ponudbo. Delodajalci, ki visoko kvalificiranih delavcev ne placajo dovolj visoko, tvegajo prebeg delavcev h konkurenci. Po drugi strani so stagnirale place nekvalificiranih delavcev zato, ker se je razvila tehnologija, ki je zahtevala visoko kvalificirane delavce, kar je vodilo v povecanje povpraševanja po njih (Acemoglu 2002). Zaposlovanje teh delavcev je vse bolj omejeno na delovno intenzivna storitveni in industrijski sektor, ki sta izkusila bistveno manjše povišanje produktivnosti in za katera zado-šca srednješolska izobrazba. Ker je danes za oskrbo ljudi v domu za ostarele, cišcenje stavb in strežbo v restavraciji potrebnih približno enako enot vloženega dela, kot jih je bilo za iste dejavnosti potrebnih v 70. letih, naj bi manj kvalificirani delavci prejeli bistveno manj koristi od tehnološkega napredka. Ta proces nekateri razlagajo s sklicevanjem na vecanje razlik v stopnji clo­veškega kapitala med razlicnimi skupinami delavcev (Piketty 2015). Cloveški kapital se nanaša na stopnjo formalne izobrazbe, delovne izkušnje in lastnosti oseb, ki lahko pozitivno vplivajo na njihovo produktivnost v proizvodnem procesu. Vendar pa »delo ni homogena entiteta, cloveški kapital posameznikov pa je iz takih ali drugacnih razlogov6 razlicno razvit« (prav tam: 77). Nizkokvalificirani delavci imajo glede na trenutne zahteve gospodarstva manj specificne oblike cloveškega kapitala, zato so manj produktivni in manj prispevajo k dobickom podjetij: manj kot bolj kvalificirani delavci z vec zahtevanega cloveškega kapitala (prav tam: 76). Za proizvajanje proizvodov, po katerih je najvecje povpraševanje, so razlicni delavci razlicno usposobljeni oz. imajo razlicne stopnje cloveškega kapitala.7 Po nacelu ponudbe in povpraševanje naj bi bili tako tisti delavci, ki imajo višji cloveški kapital, bolje placani od drugih, ker so bolj potrebni in manj zamenljivi, kar povecuje placno neenakost. Delavci z dolocenimi spretnostmi (sploh v informacijski tehnologiji) so to-rej v zadnjih desetletjih postali najbolj zaželeni zaradi narave tehnološkega napredka, saj naj bi najvec prispevali k višanju produktivnosti gospodarstva, zato so njihove place najbolj narasle. Na drugi strani delavci s spretnostmi, ki so sicer v preteklosti prispevale k produktivnosti gospodarstva, vendar zaradi narave tehnološkega napredka, ki omogoca avtomatizacijo mnogo takih del, k produktivnosti ne prispevajo nic vec kot nekaj desetletij nazaj, zato so njihove place stagnirale (medtem ko je povprecna produktivnost rasla na racun bolj kvalificiranih delavcev). Vendar pa iz tega ne smemo sklepati, da je tehnološki napredek, nujen za gospodarsko rast, nujno pristranski v prid kvalificiranim delavcem. Ali se bo po­ 6. Zagovornikom teorij cloveškega kapitala ali razlik v produktivnosti se ni treba sklicevati na obstoj »svobodne« volje. Argument je pravilen ali napacen ne glede na to, zakaj se stopnja cloveškega kapitala med posamezniki razlikuje. Teorija je povsem skladna s tezo, da je cloveški kapital rezultat zapletene interakcije genetskih in družbenih dejav­nikov, tj. razlicnih priložnosti in ovir, na katere posamezniki nimajo dejanskega vpliva in niso moralno »odgovorni« za svojo stopnjo cloveškega kapitala. To je pomembno izpostaviti, ker kritiki teoriji pogosto ocitajo, da posameznike razvršca glede na sto­pnjo osebne odgovornosti, kar preprosto ne sledi iz teorije. Teoriji vzrokov in posledic razlicnih stopenj cloveškega kapitala sta logicno neodvisni. 7. Pri tem je nujno izpostaviti, da kot cloveški kapital v razlicnih obdobjih štejejo razlicne spretnosti in lastnosti delavcev glede na trenutne potrebe gospodarstva. Ne gre torej za vnaprej dolocen niz zaželenih spretnosti, temvec se te stalno spreminjajo. vecal delež kvalificiranih ali nekvalificiranih delavcev, je odvisno od specificnih zgodovinskih dejavnikov: ko se (iz razlicnih kontingentnih zgodovinskih razlogov) razvijajo predvsem kapitalsko intenzivni sektorji, se bo povišalo povpraševanje in s tem place visoko kvalificiranih delavcev. In obratno, ko se bodo razvile predvsem delovno intenzivne tehnologije, se bo povecalo povpraševanje in s tem place nekvalificiranih delavcev. Nasprotni primer je ucinek tehnološkega napredka v 19. stoletju v Angliji, ki ni bil pristranski glede na višjo usposobljenost. Povpraševanje po nizkokvalificirani delovni sili se je dejansko povišalo, ker se je dogajal premik s primarno poljedelskega v primarno industrijsko gospodarstvo. Delo s tkalnim strojem, kolovratom in mlatilnico je zamenjalo delo za tekocim trakom. Ceprav jih je omogocal izjemen tehnološki napredek (iznajdba elektrike), je za opravljanje takih del zadošcala povsem neizobražena, nekvalificirana delovna sila. Delavci so se v casu prihoda teh tehnologij celo upirali, vedoc, da bodo izgubili službe – avtomatizacija je v tistem casu zmanjšala potrebo po bolj usposobljenih delavcih in povecala potrebo po manj usposobljenih, saj je upravljanje strojev zahtevalo bistveno manj vešcin. Narava tehnoloških sprememb v casu prve industrijske revolucije je bila tako »skill-replacing« ozi­roma »deskilling«: glavni namen nove tehnologije je bila vecja delitev dela in razstavitev proizvodnje na manj enostavna opravila (Acemoglu 2002: 2). Šele ko zgodovinske okolišcine ustvarijo prave spodbude in priložnosti, se bo torej zgodil tehnološki napredek, ki bo glede na usposobljenost pristranski ali pa ne. Vendar pa ostaja nerešeno vprašanje, zakaj se v dolocenem obdobju razvije tehnologija, ki zahteva predvsem nekvalificirane delavce, in v drugem takšna, ki je pristranska v prid kvalificiranim. Ena teorija je, da se je tak pristranski tehnološki napredek v 20. stoletju razvil eksogeno, tj. kot odziv na profitni motiv oz. vecjo ponudbo izobražene delavne sile (ang. demand pull). Zato so ideje za tehnološke inovacije pogosto obstajale že bistveno prej, vendar se v odsotnosti ustreznih spodbud in priložnosti niso razvile. Mehanizem naj bi bil, da so pod-jetja, usmerjena v prihodnje maksimiranje dobicka, ustvarila nove tehnologije v pricakovanju njihove dobickonosnosti, ko so zaznala, da se je (iz katerih koli razlogov) oblikoval primeren profil delavcev. To povecanje ponudbe delovne sile je vodilo v povišanje povpraševanje podjetij po bolj kvalificirani delovni sili. Ta so zato vec svojih virov usmerila v specializirane službe za kvalificirane delavce in manj za nekvalificirane (Acemoglu 2002). Vzrokov, ki so potencialno vplivali na stagniranje plac v ZDA, je torej mnogo.8 Ekonomisti ne podajajo enoznacnega odgovora na vprašanje, katera kombina­ 8. Nikakor pa pricujoci clanek ne obravnava vseh vzrokov narašcajocih dohodkovnih ne­enakosti; govori le o nekaj najvidnejših mehanizmih, ki so privedli do stagniranja plac ... cija dejavnikov je bila najpomembnejša. Acemoglujeva (2002) teorija je, da so vsi predstavljeni dejavniki na znižanje plac nekvalificiranih delavcev delovali posredno, tako da so okrepili ucinek pristranskega tehnološkega napredka. Drugace receno, ni nujno, da bodo manj kvalificirani delavci trpeli nižje place vsakic, ko se bo zgodil tehnološki napredek. Tehnološki napredek sam po sebi je samo še eden izmed številnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na delavske place na razlicne nacine. Razumeti moramo kompleksno interakcijo vseh omenjenih dejavnikov na povecanje neenakosti med razlicnimi skupinami delavcev: splo­šno organizacijo trga dela (zaradi pospešene ekonomske globalizacije, vstopa žensk na trg dela in spremenjene strukture tržnih institucij) skupaj s pristranskim tehnološkim napredkom. 5 Politicne implikacije Presenetljivo malo kritik se prvenstveno osredotoca na šibkost argumentacije ali empiricnih dokazov predstavljenih teorij. V glavnem se dotikajo politicnih implikacij, ki naj bi iz njiju sledile. Obstajata dva nacina, kako se predhodno odzvati na takšne potencialne neutemeljene kritike obeh teorij. Prvic, razlagalna moc oz. resnicnost nobene teorije ni odvisna od njenih politicnih implikacij. To pomeni, da ne glede na to, kakšni normativni sklepi ali celo politicni predlogi bi lahko sledili iz obeh teorij, ju moramo najprej oceniti na podlagi teoreticne prepricljivosti predlaganih mehanizmov in ustreznosti analize empiricnih podatkov. Pogosta kritika teorije o stagniranju produktivnosti manj kvalificiranih delavcev je, da implicira normativno sodbo, da si takšni delavci zato tudi zaslužijo nizke življenjske standarde in da je trenutna družbena ureditev, utemeljena na meritokraciji, zato povsem pravicna. Naj ponovim: tudi ce bi teorija implicirala politicno nevaren sklep, da so manj kvalificirani delavci upraviceni do nižjih dohodkov, to ne bi zmanjšalo resnicnosti empiricne ugotovitve, da dolocene skupine delavcev dejansko prispevajo k produktivnosti gospodarstva približno ... nekaterih skupin delavcev od leta 1970 dalje. Za pregled številnih drugih dejavnikov, kot so nedelovanje konkurence, lobiranje, hiperregulacija, regulirani poklici, omeje­vanje gradnje stanovanj, korupcija, zašcita uveljavljenih podjetij, socializacija izgub financnega sektorja, skratka usihanje trga ter povecevanje moci države in interesnih skupin, glej Lindsey in Teles (2017). Poleg teh so relevantni še naslednji dejavniki: upad sindikatov (Card in dr. 2020); sprememba velikosti podjetij (Mueller in Paige 2017); mocneje korelirano alociranje delavcev med podjetja (Bonhomme in dr. 2020; Card in dr. 2013; Card in dr. 2018; Song in dr. 2019), vloga urbanizacije (Dauth in dr. 2018), vloga uporabljenega cenovnega deflatorja (Sacerdote 2017), vloga recesij (Heathcote in dr. 2020) ter razlicni tipi tehnološkega napredka (Acemoglu in Restrepo 2020). enako kot ob koncu 20. stoletja zaradi narave tehnološkega napredka in posle-dicno zmanjšanega povpraševanja po njihovih storitvah. Seveda se je smiselno vprašati, komu, na kakšen nacin in ali sploh predstaviti empiricne ugotovitve v politicnem ter širšem javnem prostoru, ce na primer predvidevamo, da bodo te implikacije v politicno nevarne namene uporabile razlicne vplivne družbene skupine ali posamezniki. Vendar pa to ne pomeni, da ne bi smeli razpravljati o razlicnih potencialnih vzrocnih mehanizmih za opazovanim pojavom. In drugic, preprosto ne drži, da iz katere od deskriptivnih teorij neposredno avtomaticno sledijo normativni sklepi. Teorija, da se zadnja desetletja sistematicno povecuje delež dohodka iz kapitala, vkljucuje opis in razlago tega družbenega pojava. Šele ce dodamo zacetno splošno predpostavko, na primer da je nemo­ralno velikemu delu ljudi onemogocati kakovostno življenje ali arbitrarno dolocati kriterije produktivnosti s strani skupin z najvec družbene moci, sledi, da je ta speci­ficna oblika neenakosti tudi nezaželena. Enako velja za drugo teorijo: iz samega dejstva (ce bi se izkazalo za resnicno), da so razlicni poklici razlicno produktivni, ne sledi, da so delavci, ki opravljajo te poklice, moralno superiorni in zaslužni za svoje višje dohodke. Ce privzamemo, da so dohodkovne neenakosti dopustne le, ce koristijo najbolj prikrajšanim,9 dejstvo, da so nekateri poklici sistematicno višje placani zaradi višje produktivnosti, implicira ravno, da je treba dohodke manj kva­lificiranih povišati na druge nacine, na primer prek okrepitve in povecanja obsega sindikalnega delovanja, boja za radodarnejše prerazdelitvene politike in poviša­nje obdavcitve. Teorija prav tako dopušca izpostavljanje pomanjkljivosti takšnih pristopov »blaženja simptomov« in pozivanje k odpravljanju sistemskih vzrokov, ki povzrocajo stagniranje plac in dohodkovne neenakosti. Je torej povsem skladna tako z zahtevami po krepitvi vloge sindikatov, restrukturiranjem odnosa med delom in kapitalom ter preprecevanjem davcnih utaj kot tudi izboljševanjem možnosti do-stopa do višje stopnje izobrazbe za vec delavcev, dvigom kakovosti izobraževanja in zmanjševanjem preprek dostopanja do višje kvalificiranih delovnih mest.10 Ce povzamem: kljucno je, da ocena smiselnosti politicnih in normativnih implikacij zahteva povsem loceno razpravo, ker 1) je resnicnost teorije logicno neodvisna od moralnosti njenih potencialnih implikacij in ker 2) preprosto ne 9. Ne trdim, da je to edina ali najbolj smiselna predpostavka. Izpostaviti želim le, da v teoriji neenakosti sami ni nicesar, kar bi nasprotovalo tej predpostavki. 10. Ti ukrepi seveda temeljijo na predpostavki, da trg dela deluje enako kot vsi drugi trgi: konkurenca na trgu dela naj bi poskrbela za to, da so delavci placani blizu svojega dejanskega mejnega prispevka delodajalcu. V primerih, v katerih obstajajo resne ovire tržni konkurenci, place ne odsevajo dejanskega mejnega prispevka. V teh primerih veljajo alternativni ekonomski modeli vrednosti. Glej na primer Cowen in Tabarrok (2015: pogl. 13–17, 20, 24). drži, da lahko iz katere koli teorije neposredno izpeljemo kakršne koli normativne sklepe, ne da bi že vnaprej predpostavili doloceno moralno premiso. 6 Zakljucek Nestrinjanje glede vzrokov stagniranja dohodkov dolocenih skupin ameriških delavcev je precejšnje in vecplastno. Za analiticne namene smo jih sistematizirali v dve kategoriji: teorije, ki se osredotocajo na povecevanje neenakosti deleža dohodkov med kapitalom in delom, ter teorije, ki kot glavni razlog izpostavljajo povecevanje neenakosti dohodkov razlicnih skupin delavcev. Kljub temu da sta pogosto predstavljeni kot alternativni, je pomembna ugotovitev, da ne le da si teoriji ne nasprotujeta, temvec se medsebojno dopolnjujeta. Teoriji namrec pojasnjujeta dva locena pojava z razlicnimi vzroki: prva pojasnjuje narašcajoc prepad med rastjo splošne gospodarske produktivnosti in povprecno placo ameriških delavcev, medtem ko se druga nanaša na neenakost med mediano plac (placo dejanskega tipicnega delavca na sredini dohodkovne razdelitve) in povprecno placo (statisticnim povprecjem plac vseh delavcev). Vprašanje torej ni, katera teorija je prava, temvec kvecjemu, kateri od razlicnih pojavov, ki ju teoriji pojasnjujeta, je opaznejši ali politicno bolj problematicen in kaj so najprimernejši politicni odzivi nanju. Drugi vir kontroverznosti razprav o nee­nakomerni rasti plac in produktivnosti izhaja iz pripisovanja politicnih sklepov deskriptivnim teorijam. Videli smo ne le, da je nekoherentno ocenjevati resnicnost teorije na podlagi moralnosti njenih politicnih implikacij, temvec da same takšne implikacije ne sledijo neposredno iz teorij. Prizadevanje za politicno ekonomsko ureditev, v kateri bi bilo izboljšanje položaja najbolj prikrajšanih pogoj družbenih neenakosti, ostaja zelo smiselno in zaželeno ne glede na to, kako uporabne so razlicne skupine delavcev glede na trenutne potrebe gospodarstva. SUMMARY In past decades, a politically heated discussion has been underway at the intersection of economics and sociology over the changing relationship between the levels of wage and productivity growth. The issue became a concern fol­lowing ever more evidence that the wages of the typical American worker had stagnated since the 1970s whereas productivity growth had seen enormous increases. This sparked two questions that have created a politically polarised atmosphere among social scientists: first, which theory is best able to explain the underlying cause of this phenomenon; and second, which political implications, if any, are held by these different theories? The first question has mostly been approached from one of two theoretical frameworks. On one side, politically progressive authors stress that while enor­mous improvements have been made in overall economic growth, the average worker has experienced little to no benefits from them. This phenomenon is chiefly attributed to the changing distribution of income between capital and labour, i.e. an increasing share of income for capital at the expense of labour. Put sim­ply, the increased political power held by capital owners has seen them claim most of the benefits created by workers. On the other side, critics have insisted that the biggest driving force in what initially seems to be the “decoupling” of wages and productivity is actually due to comparing two incommensurable variables: average economic productivity and median workers’ wages. If our goal is to prove that workers’ wages have been decoupled from their productiv­ity, we should instead be comparing productivity growth with average wages. Namely, an important part of the decoupling of wages and productivity may be explained by the expanding gap between the productivity and, hence, the wages of different groups of workers. It is crucial to recognise that these are not two separate or alternative theories. The second theory’s proponents correctly point out that it is misleading to compare the gains in productivity with the median wage because the latter simply shows how much workers at the middle of the income distribution earn. It is not an accurate representation of how much workers as a group, on average, earn. Still, this does not mean the first theory is wrong; it simply overstates the pay–productivity gap. Several key factors, like increased international trade, skills-biased technologi­cal change, and changes in the overall structure of market institutions, have seen the wage gap grow between qualified and non-qualified workers. It is argued that while modern technological innovations have enabled the former to create more marginal value for employers, the value produced by the latter has been stagnant and thus so have their wages. After having examined the empirical evi­dence and possible mechanisms for both, I conclude the theories do not provide alternative explanations of the same phenomenon but largely explain different phenomena: the increasing gap between capital and labour on one hand and, on the other, the growing wage disparity among workers’ wages. The discussion’s second controversial point stems from the confusion between a theory’s descriptive and explanatory aspect and its normative or political aspect. Neither of the above theories is normative in nature, meaning that no norma­tive implications follow from them directly. It is only after we adopt a normative framework that we can draw political implications for how different social groups should be compensated. That is, even if the theory that some working positions have become less productive in a strictly economic sense, it in no way follows that these workers should therefore suffer worse living conditions due to the nature of the work they do. A question for another discussion is which measures are the most effective and should be taken to both alleviate the symptoms (such as redistributive policies) and contribute to broader structural change (such as the restructuring of market institutions). Literatura Acemoglu, Daron, in Restrepo, Pascual (2020): Unpacking Skill Bias: Automation and New Tasks. AEA Papers and Proceedings, 110: 356–361. Acemoglu, Daron (2002): Technical change, inequality, and the labor market. Journal of Economic Literature, 40 (1): 7–72. Alderson, Arthur, in Nielsen, Francois (2002): Globalization and the great U-turn: Income inequality trends in 16 OECD countries. American Journal of Sociology, 107 (5): 1244–1299. Atkinson, Anthony (2015): Inequality: What can be done? Cambridge, MA: Harvard University Press. Atkinson, Anthony, Piketty, Thomas, in Saez, Emmanuel (2011): Top incomes in the long run of history. Journal of Economic Literature, 49 (1): 3–71. Autor, David, in Handel, Michael (2013): Putting tasks to the test: Human capital, job tasks, and wages. Journal of Labor Economics, 31 (S1): S59–S96. Autor, David, Katz, Lawrence, in Kearney, Melissa (2008): Trends in US wage inequality: Revising the revisionists. The Review of Economics and Statistics, 90 (2): 300–323. Bonhomme, Stéphane, in dr. (2020): How Much Should We Trust Estimates of Firm Ef­fects and Worker Sorting? 27368. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno prek: https://www.nber.org/papers/w27368 (20. 10. 2019). Borjas, George (2003): Welfare reform, labor supply, and health insurance in the im­migrant population. Journal of Health Economics, 22 (6): 933–958. Borjas, George, Freeman, Richard, in Katz, Lawrence (1991): On the Labor Market Effects of Immigration and Trade. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Card, David, Cardoso Ana, Heining, Joerg, in Kline, Patrick (2018): Firms and Labor Market Inequality: Evidence and Some Theory. Journal of Labor Economics, 36 (S1): S13–S70. Card, David, Heining, Jörg, in Kline, Patrick (2013): Workplace Heterogeneity and the Rise of West German Wage Inequality. The Quarterly Journal of Economics, 128 (3): 967–1015. Card, David, Lemieux, Thomas, in Riddell, W. Craig (2020): Unions and wage inequa­lity: The roles of gender, skill and public sector employment. Canadian Journal of Economics, 53 (1): 140–173. Cline, William (1997): Trade and income distribution. Washington: Institute for Inter­national Economics. Cowen, Tyler, in Tabarrok, Alex (2015): Modern principles of economics. New York: Macmillan International Higher Education. Dauth, Wolfgang, Findeisen, Sebastian, Moretti, Enrico, in Suedekum, Jens. (2018): Matching in Cities. 25227. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno prek: https://www.nber.org/system/files/working_papers/w25227/ w25227.pdf (20. 10. 2019). De Dominicis, Laura, Florax, Raymond, in De Groot, Henri (2008): A meta-analysis on the relationship between income inequality and economic growth. Scottish Journal of Political Economy, 55 (5): 654–682. DiNardo, John, Fortin, Nicole, in Lemieux, Thomas (1995): Labor market institutions and the distribution of wages, 1973–1992: A semiparametric approach. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Feldstein, Martin (2008): Did Wages Reflect Growth in Productivity? Journal of Policy Modeling, 30 (4): 591–594. Freeman, Richard, in Katz, Lawrence (1994): Rising Wage Inequality: The United States vs. Other Advanced Countries. V R. Freeman (ur.): Working Under Different Rules: 29–62. New York: Russell Sage. Friedman, Milton (1992): Economic freedom, human freedom, political freedom. Hay­ward: Smith Center for Private Enteprise Studies. Heathcote, Jonathan, Perri, Fabrizio, in Violante, Giovanni (2020): The Rise of US Ear­nings Inequality: Does the Cycle Drive the Trend? Review of Economic Dynamics, 37 (1): 181–204. Helpman, Elhanan (2018): Globalization and Inequality. Cambridge, MA: Harvard University Press. Hines, James R., Hoynes, Hilary, in Krueger, Alan (2001): Another Look at Whether a Rising Tide Lifts All Boats. 8412. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno prek: https://www.nber.org/papers/w8412 (15. 10. 2019). Johnston, David (2014): Divided: The Perils of Our Growing Inequality. New York: The New Press. Kanbur, Ravi, in Stiglitz. Joseph (2015): Wealth and income distribution: New theories needed for a new era. Dostopno prek: https://voxeu.org/article/wealth-and-income­-distribution-new-theories-needed-new-era (27. 10. 2019). Keller, Elisa (2014): The slowdown in American educational attainment. Journal of Economic Dynamics and Control, 46 (1): 252–270. Krueger, Anne (1995): East Asian experience and endogenous growth theory. V T. Ito in A. Krueger (ur.): Growth Theories in Light of the East Asian Experience: 9–36. Chicago: University of Chicago Press. Lemieux, Thomas, Bentley MacLeod, in Parent, Daniel (2009): Performance Pay and Wage Inequality. The Quarterly Journal of Economics, 124 (1): 1–49. Lin, Ken-Hou, in Tomaskovic-Devey, Donald (2013): Financialization and US income inequality, 1970–2008. American Journal of Sociology, 118 (5): 1284–1329. Lindsey, Brink, in Teles, Steven (2017): The captured economy: How the powerful enrich themselves, slow down growth, and increase inequality. Oxford: Oxford University Press. Mankiw, Gregory (2001): Principles of economics. Nashville: South-Western College Publishing. Mueller, Holger, Ouimet, Paige, in Simintzi, Elena (2017): Wage Inequality and Firm Growth. American Economic Review, 107 (5): 379–383. Ocampo, Jose, in Stiglitz, Joseph (2008): Capital market liberalization and development. Oxford: Oxford University Press. Piketty, Thomas (2015): Ekonomija neenakosti. Ljubljana: Sophia. Ravallion, Martin (2016): The Economics of Poverty: History, Measurement, and Policy. New York: Oxford University Press. Roberts, Michael (2015): Thomas Piketty and the Search for r. Historical Materialism, 23 (1): 86–105. Sacerdote, Bruce (2017): Fifty Years of Growth in American Consumption, Income, and Wages. 23292. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno prek: https://www.nber.org/system/files/working_papers/w23292/ w23292.pdf (13. 10. 2019). Schwellnus, Cyrille, in Kappeler, Andreas (2017): The decoupling of median wages from productivity in OECD countries. International Productivity Monitor, 32: 44–60. Smith, Matthew, Yagan, Danny, Zidar, Owen, in Zwick, Eric (2019): Capitalists in the Twenty-first Century. The Quarterly Journal of Economics, 134 (4): 1675–1745. Song, Jae, Price, David, Guvenen, Fatih, Bloom, Nicholas, in von Wachter, Till (2019): Firming Up Inequality. The Quarterly Journal of Economics, 134 (1): 1–50. Stiglitz, Joseph (2016): Inequality and economic growth. Dostopno prek: https://aca­demiccommons.columbia.edu/doi/10.7916/d8-gjpw-1v31 (8. 4. 2021) Wood, Adrian, in Ridao-Cano, Cristobal (1999): Skill, trade, and international inequality. Oxford Economic Papers, 51 (1): 89–119. Viri Anderson, Richard (2007): How Well Do Wages Follow Productivity Growth? Econo­mic Synopses. Dostopno prek: http://research.stlouisfed.org/publications/es/07/ ES0707.pdf (10. 9. 2019). Baker, Dean (2007): Behind the Gap Between Productivity and Wage Growth. Wa­shington: Center for Economic and Policy Research. Dostopno prek: http://www. cepr.net/documents/publications/0702_productivity.pdf (10. 9. 2019). Bivens, Josh, in Mishel, Lawrence (2015): Understanding the historic divergence between productivity and a typical worker’s pay: why it matters and why it’s real. Washing­ton: Economic Policy Institute. Dostopno prek: http://www.smcm.edu/democracy/ wp-content/uploads/sites/29/2015/07/productivity-pay-gap.pdf (9. 9. 2019). Bureau of Labor Statistics. Dostopno prek: https://www.bls.gov/cpi/overview.htm (10. 9. 2019). Economic policy institute (2019): The Productivity – Pay Gap. Dostopno prek: https:// www.epi.org/productivity-pay-gap/ (25. 11. 2020). Mishel, Lawrence, Gould, Elise, in Bivens, Josh (2015): Wage stagnation in nine charts. Washington: Economic Policy Institute. Dostopno prek: https://termadiary.org/wp--content/uploads/2017/05/wage-stagnation-in-nine-charts.pdf (8. 9. 2019). Mishel, Lawrence (2012): The wedges between productivity and median compensation growth. Dostopno prek: http://justemonopinion-jeronimo.blogspot.com/2017/07/ the-wedges-between-productivity-and.html (1. 10. 2019). Rose, Stephen (2007): Does Productivity Growth Still Benefit Working Americans? Unraveling the Income Growth Mystery to Determine How Much Median Incomes Trail Productivity Growth. Washington: The Information Technology and Innovation Foundation. Dostopno prek: http://www.itif.org/files/doesProductivityGrowthStill­ BenefitWorkingAmericans.pdf (10. 9. 2019). Sherk, James (2013): Productivity and Compensation: Growing Together. Washington: Heritage institute. Dostopno prek: https://www.heritage.org/jobs-and-labor/report/ productivity-and-compensation-growing-together (8. 7. 2019). Stansbury, Anna, in Summers, Lawrence (2017): Productivity and Pay: Is the link broken? Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno prek: https:// www.nber.org/papers/w24165 (1. 9. 2019). Thoma, Mark (2012): The Wedge Between Productivity and Wages, Economist’s View. Dostopno prek: https://economistsview.typepad.com/economistsview/2012/04/ the-wedge-between-productivity-and-wages.html (3. 10. 2019). OECD (2020): Decoupling of wages from productivity: What implications for public policies? Dostopno prek: http://www.oecd.org.proxy.library.uu.nl/economy/deco­upling-of-wages-from-productivity/ (25. 11. 2020). Podatki o avtorici: dipl. soc. kult. Minea Rutar E-mail: minea.rutar©gmail.com Izvirni znanstveni clanek UDK 316.346.32-053.6:165.242.1 Tea Golob, Matej Makarovic K RAZUMEVANJU NOTRANJEGA DIALOGA IN METAREFLEKSIVNOSTI PRI MLADIH V SLOVENIJI IZVLECEK Namen clanka je prispevati k razumevanju refleksivnosti pri mladih v Sloveniji. Be-sedilo se osredotoca na metarefleksivnost kot aktivno kriticno presojanje lastnih notranjih dialogov in družbenega okolja. Pri tem se naslanja na teoreticno okostje kriticnega realizma, kot ga predstavlja predvsem Margaret Archer. Predstavljena raziskava vkljucuje kombinacijo spletne ankete in poglobljenih intervjujev z mladi-mi, ki so bili prek anketnega vprašalnika prepoznani kot metarefleksivni. Rezultati kažejo, da se visoke stopnje metarefleksivnosti praviloma kombinirajo bodisi z avtonomno refleksivnostjo, prek katere se posameznik prilagaja na zahteve po individualisticni kompetitivnosti, bodisi z zlomljeno refleksivnostjo, ki kaže na teža­ve pri tovrstnem prilagajanju. V tej drugi skupini se znacilno pogosteje znajdejo ženske. Skozi semanticno analizo biografskih pogovorov clanek orisuje, kako se mladi soocajo s strukturnimi izzivi ter oblikujejo svoje življenjske poti in identitete. KLJUCNE BESEDE: refleksivnost, metarefleksivnost, mladi, morfogeneza, Mar­garet Archer Towards an Understanding of the Internal Conversation and Metareflexivity of Slovenian Youth ABSTRACT The article contributes to the understanding of the reflexivity of Slovenian youth. It focuses on meta-reflexivity as an active critical evaluation of both one’s internal conversations and the social environment. The text draws upon the theoretical framework of critical realism, as represented by Margaret Archer. The research involves a combination of a web-based survey and in-depth interviews with young people recognised as meta-reflexive. High meta-reflexivity is typically combined with either autonomous reflexivity, enabling the individual’s adaptation to the demands of individualistic competitiveness, or fractured reflexivity, demonstrating problems in these adaptations, with young women being more frequently found in the latter group. The semantic analysis of the biographical interviews shows how young people face structural challenges and establish their life paths and identities. KEY WORDS: reflexivity, meta-reflexivity, youth, morphogenesis, Margaret Archer 1 Uvod Besedilo obravnava pomen notranjega dialoga in refleksivnih premislekov mladih pri soocanju z izzivi odrašcanja, izobraževanja, zaposlovanja in ustvar­janja samostojnega življenja. Na podlagi kombinacije anketnih podatkov in izbranih biografskih pripovedi ugotavljamo, kakšno vlogo igra refleksivnost pri zastavljanju življenjskih ciljev, dejanskih praksah in percepcijah družbenega okolja, iz katerega izhajajo tudi identitete. Raziskovanje mladih v Sloveniji ima že dolgo tradicijo in sega v leta od osamosvojitve naprej (npr. Ule 1996; Ule in dr. 1996; Ule in dr. 2000; Ule in Miheljak 1995). Zgodnejša dela so vezana predvsem na tveganja in negotovo­sti individualiziranega družbenega reda, vrednot in življenjskih usmeritev. Tudi kasnejša dela obravnavajo številne vidike nacina življenja in ponujajo razlicne vsebinske poudarke, kot so na primer starševstvo, družina (Ule in Kuhar 2003), možnosti zaposlovanja in politicne orientacije mladih (Leskošek 2009; Lavric in dr. 2010; Flere in dr. 2014; Naterer in dr. 2019). Nedavne raziskave so vezane tudi na vlogo mladih v medgeneracijskih družinskih okvirih (Hlebec in dr. 2012; Hlebec in Filipovic 2009) ter na vidike odgovornega delovanja in vkljucevanja v aktivnosti neformalne in družinske oskrbe (Hlebec 2019). Zanimive so tudi raziskave, ki obravnavajo vidike nasilja v razlicnih kontekstih, tako medetnicnih (Sedmak in dr. 2012) kot tudi tistih, ki so pogojeni z razvojem tehnologije (Lobe in Muha 2011; Žakelj 2013). V luci razvoja tehnologije in spremenjenih nacinov komuniciranja so svoje mesto v raziskavah dobile tudi samopercepcije mladih v odnosu do politicne sfere (Hrženjak in Pajnik 2016). Kot izhaja iz predhodnih raziskav, mladi v Sloveniji svoje življenje ocenjujejo na splošno relativno dobro, kljub dolocenim nespodbudnim podatkom o ravni politicne pasivnosti, strahu pred prihodnostjo in nezainteresiranosti za politicne zadeve (Naterer in dr. 2019). Mlade v Sloveniji oznacuje tako imenovani »me­diteranski vzorec«, ki predstavlja podaljšano bivanje v družini orientacije (prav tam). Po drugi strani pa se mladi identificirajo z odraslostjo v precej zgodnjem obdobju in percepirajo prevzem odgovornosti relativno hitro (Lavric in dr. 2010; Flere in dr. 2014). Pri razumevanju te percepcije pa moramo biti previdni. Zgolj izjava o obcutju samostojnosti ne zaobjema kompleksnosti konstrukcije avtono­mnega, samorefleksivnega sebstva, ki zahteva globlje raziskovanje. Ceprav se imajo za bolj emancipirane od svojih staršev, jih lahko zaznamuje pomanjkanje prihodnjih orientacij in vizij prihodnosti (Flere in dr. 2014). Treba je prepoznati razliko med percepcijami odraslosti in dejansko odgovornostjo soocanja z življenjskimi izzivi, zmožnostjo aspiracije ciljev ter zasledovanjem osebnih, kari­ernih in drugih ciljev. To pa od nas zahteva konkretno in natancno raziskavo, ki lahko odkrije, ali je posameznik sposoben refleksivno pretehtati svojo pozicijo in izgraditi samoidentitete, ki omogocajo prilagoditev na individualiziran družbeni red. Pricujoca raziskava se pri obravnavi mladih naslanja na tradicijo kriticnega realizma, ki se na podrocju sociologije kaže predvsem skozi dela Margaret Archer. Pomembna predpostavka tovrstnega razmišljanja je odmik od struktura­listicnih in diskurzivnih imperativov ter zagovarja svet, ki obstaja neodvisno od našega vedenja in znanja. Tako v raziskavi presegamo klasicni pozitivizem, ki svet omejuje zgolj z empiricno preverljivostjo, pa tudi razlicne oblike konstruk­tivizma, ki njegov obstoj pogojujejo z mejami cloveškega védenja (Mingers in dr. 2013). Odnos mladih do sebe in družbenega obravnavamo kot odsev njihove pre­soje družbenega okolja. Slednje poteka skozi dinamiko medsebojnega vpliva zunanjega in notranjega sveta ter vodi v razlicne življenjske projekte in identitete. 2 Mladi, refleksivnost in sodobni družbeni red Naša raziskava temelji na pogledu Margaret Archer, da je refleksivnost odraz rednega mentalnega delovanja vseh zdravih ljudi, ki se zavedajo samih sebe v odnosu do svojega družbenega konteksta (Archer 2007: 4). Refleksiv­nost pomeni neprekinjen notranji pogovor, ki omogoca prepoznavanje osebnih interesov, nacrtovanje življenjskih ciljev in tudi konkretnih dejanj, ki izhajajo iz njih. Posameznikom omogoca, da zavzamejo doloceno »držo« v odnosu do družbe, s cimer ustvarjajo povezavo z družbenim okoljem. Na podlagi tega lahko postanejo opolnomoceni akterji (Golob 2020). Refleksivnost igra pomembno vlogo v prehodu v odraslost. Mladi so pri­morani sami opredeliti svoje nadaljnje življenjske poti. Soocajo se z osebnimi izzivi prehoda v financno, idejno in emocionalno samostojnost. Poleg tega so postavljeni v negotov individualiziran družbeni kontekst, ki izhaja iz demograf­skih in družbeno-ekonomskih trendov, zahtev trga in izobraževalnega sistema, globalizacije, pospešene digitalizacije in informacijske poplave. Mladi so zato pri nacrtovanju svoje življenjske poti in konstruiranju svoje identitete podvrženi razlicnim družbenim tveganjem in negotovostim (Ule 2008; Ule 2017; Thread-gold in Nilan 2009). Vendar pa to ne pomeni, da so (nujno) ujetniki teh družbenih okvirjev. Slednje vidimo kot »empiricne tendence«, ki vplivajo na posameznikovo elaboracijo okolišcin in vodijo v snovanje življenjskih poti. Kot pravi M. Archer (2003), strukturni pogoji objektivno oblikujejo situacijo, v kateri se posameznik znajde. Vendar lahko le clovek skozi svoje refleksivne premisleke aktivira emergentne moci družbene strukture, ki delujejo nanj/nanjo. Ti refleksivni premisleki so v zadnjih desetletjih postali imperativ (Archer 2012), saj sodobni družbeni pogoji ne ponujajo vec zadostne orientacije in trdnih temeljev za posameznikove izbire in prakse. Refleksivnost se kot proces notranjega dialoga spreminja tudi skozi cas in prevzema razlicne pomene. Na podlagi biografskih intervjujev je M. Archer (2007) opredelila štiri razlicne modalitete refleksivnosti, in sicer (1) komunikacij­sko – posameznikov kontekst je stabilen, delovanje izhaja iz potrditve okolja; (2) avtonomno – kontekst je nestabilen, posameznik preizkusi razlicne okolišcine, ki vodijo do uspeha, notranji dialog nemudoma vodi v akcijo; (3) meta – prisotnost višjega cilja, kulturnih idealov, relativna avtonomnost nad kulturno prevlado, notranji dialog kriticno ocenjuje prejšnje dialoge in je kriticen o delovanju v družbi; in (4) zlomljeno – notranji dialog ne vodi v uspešno delovanje, temvec vodi v osebno dezorientacijo (Archer 2003; 2007). V obdobju pozne moderne so prisotni vsi štirje nacini notranjega dialoga, vendar pa se razmerja med njimi spreminjajo (cf. Archer 2012). Za tradicionalne družbe je bila znacilna predvsem komunikacijska refleksivnost, moderna družba je omogocila avtonomno, nedavne družbene transformacije pa so v ospredje postavile metarefleksivnost in njeno podkategorijo – zlomljeno refleksivnost. Oblika refleksivnosti, ki zaznamuje posameznikove osebne premisleke in nato vodi v njegovo delovanje, je odvisna od spoja med kontekstom, ki ga ponuja družbeno-kulturna struktura, in zanimanji, ki jih prispeva aktivni posameznik. Zato moramo biti pri razumevanju pripovedi mladih pozorni tako na družbene spremembe kot tudi na spremembe, ki se odvijajo na ravni posameznikovega notranjega sveta. V raziskavi ugotavljamo, kako se mladi razvršcajo glede na intenzivnost refle­ksivnih premislekov in tudi glede na vrsto refleksivnosti. Še posebej se osredoto-camo na modaliteto metarefleksivnosti in njene kombinacije z ostalimi, saj naj bi bila ravno ta modaliteta po M. Archer v najvecji meri znacilnost poznomodernih družb. Poleg tega skozi pogovore s posamezniki, ki smo jih prek predhodne an-kete prepoznali kot metarefleksivne, skušamo razumeti njihov notranji dialog in vlogo refleksivnosti v odnosu do njih samih ter pomembnih družbenih vprašanj. Pri tem se navezujemo tako na njihovo neposredno mikrookolje, torej prijatelje, družino, prosti cas in vsakdanje prakse, kot tudi na makrookolje, torej na njihov odnos do medijev, okolja, družbe ter aktualnih vprašanj vezanih na zaposlitev, politiko in tehnologijo. Skozi semanticno analizo orisujemo, kako prek svojih narativov spremljajo družbeno dogajanje in kako opredeljujejo sebe v odnosu z drugimi preko konstrukcije razlicnih pripadnosti in identitet. 3 Metodologija Empiricno gradivo, ki ga predstavljamo v besedilu, smo zbrali s kombinacijo spletne ankete in intervjujev z izbranimi posamezniki na podlagi biografsko--narativne interpretativne metode (Wengral 2001). Slednja se je že izkazala za primerno z vidika kriticnega realizma (Turk 2008). Omogoca namrec tako analizo objektivne ravni delovanja, ki odraža naše poznavanje življenjskih razmer, kot analizo subjektivne ravni, ki se kaže skozi narative. 3.1 Anketa z okvirno kvantitativno oceno refleksivnosti Anketni del raziskave smo izvedli med oktobrom 2018 in aprilom 2019 s spletno anketo, uporabili smo portal 1ka (2017). Anketa je zajela 650 mladih v starosti od 19 do 29 let.1 V anketi smo z baterijo vprašanj okvirno kvantitativno izmerili stopnje refleksivnosti in njene modalitete po že oblikovani ter preizkušeni metodi (Golob in Makarovic 2018; 2019). Metoda je bila razvita z uporabo eksploratorno-sekvencnega modela, v ka­terem kvantitativne metode sledijo kvalitativnim, s cimer se izognemo omejitvam deduktivnega kvantitativnega raziskovanja. Orodje, ki ga uporabljamo, je bilo tako razvito in preizkušeno prek: • vrste intervjujev s slovenskimi študenti (predstavljeno v Golob 2017), ki so na podlagi kvalitativnega pristopa omogocili preverjanje veljavnosti kvanti­tativnega instrumenta za merjenje refleksivnosti; • pilotne uporabe na priložnostnem vzorcu slovenskih študentov; 1. Raziskava je najprej potekala pod pokroviteljstvom odbora MOST pri UNESCU, samo izvajanje pa se je potem nadaljevalo v okviru temeljnega znanstvenega projekta, ki ga financira ARRS J5-1788. Omenjeno pokroviteljstvo je omogocilo diseminacijo ankete med razlicnimi izobraževalnimi institucijami, ki vkljucujejo mlade, vzorcenje pa je tako temeljilo na kombinaciji priložnostnega vzorca in snežne kepe. • pilotne uporabe na priložnostnem vzorcu v okviru projekta Inovativni pristopi k spodbujanju odgovornih in pluralnih medijev v Sloveniji;2 • uporabe na reprezentativnem vzorcu slovenskih študentov, vkljucenih v iz­menjave Erasmus, ter priložnostnih vzorcih študentov iz Slovenije, Libanona in ZDA (predstavljeno v Golob in Makarovic 2018); • uporabe na reprezentativnem slucajnostnem vzorcu slovenske splošne popu­lacije (Golob in Makarovic 2019). Orodje za kvantitativno oceno refleksivnosti je sestavljeno iz devetih vprašanj, na katera respondenti odgovarjajo na Likertovi lestvici, ki sega od 0 (nikoli) do 4 (ves cas). Prvih pet izmed njih smo prevzeli iz Indikatorja notranjega dialoga (Internal Conversation Indicator - ICONI), ki ga je prvotno razvila M. Archer (2007), nadgradila pa Porpora in Schumar (2010). Gre za vprašanja, koliko pogosto ste v zadnjem letu...: • nacrtovali lastno prihodnost; • vadili, kaj bi rekli v pomembnem pogovoru; • si zamišljali najboljše in najslabše posledice pomembne odlocitve; • pretehtali pogovor, ki se je slabo koncal; • si razjasnjevali misli o nekem vprašanju, osebi ali problemu (prim. Porpora in Schumar 2010: 212). Kot smo podrobneje opisali že v dosedanjem delu (Golob in Makarovic 2018; 2019), lahko posameznikovo stopnjo refleksivnosti kvantitativno opredelimo po formuli3 R=r1+ r2+ r3+ r4+ r5 pri cemer vrednosti od 1 do 5 pomenijo odgovore na vsakega od zgoraj nave-denih petih vprašanj o notranjem dialogu na Likertovih lestvicah, ki segajo od 0 (nikoli) do 4 (ves cas), pa pomeni stopnjo refleksivnosti, ki se razteza od 0 (nobene refleksivnosti) do 20 (maksimalna refleksivnost). Temu nato dodamo štiri vprašanja iz Tabele 1 (drugi stolpec), da za vsakogar ugotovimo še prisotnost štirih modalitet refleksivnosti. Pri tem moramo jasno raz­likovati med Likertovimi lestvicami (L) za ta štiri vprašanja in dejanskimi koncnimi vrednostmi za posamezno modaliteto refleksivnosti (M). Posamezniki tako na primer lahko sprejemajo svoje odlocitve s soglasjem drugih ali pa brez njega, vendar nic od tega samo po sebi še ne pomeni manjše ali vecje avtonomne 2. Sofinancirano s strani (1) Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, (2) Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije in (3) Evropskega socialnega sklada. 3. Cronbachov alfa koeficient za kombinacijo teh petih trditev na našem vzorcu mladih znaša 0,80, kar pomeni, da je zanesljivost takšnega indeksa zadovoljiva. refleksivnosti. Odlocitve brez potrditve drugih lahko namrec izhajajo na primer tudi iz navade ali impulzivnih reakcij – in zato še niso nujno izraz avtonomne refleksivnosti. Pogostosti posameznih ravnanj, ki jih navajamo v Tabeli 1, torej postanejo indikatorji posamezne modalitete refleksivnosti šele takrat, ko jih kom­biniramo s posameznikovo stopnjo refleksivnosti (torej s tem, kar smo v prejšnji formuli oznacili kot R). Oseba na primer ne more biti metarefleksivna, ne da bi bila refleksivna. Zato se vrednosti po Likertovi lestvici za vprašanje, ki se nanaša na metarefleksivno usmerjenost, multiplicirajo s stopnjo refleksivnosti. Ce torej oseba nakazuje doloceno metausmerjenost (Lmet), ki je višja od 0, se ta usmer­jenost pomnoži z njeno splošno stopnjo refleksivnosti (R), s cimer kvantitativno opredelimo, koliko je ta oseba metarefleksivna (Mmet). Tabela 1: Vprašanja, ki kaz.ejo usmeritve k razlicnim modalitetam refleksivnosti, in formule za njihovo izracunavanje.* Modaliteta Indikator za usmeritev Vrednost na Formula Razpon za refleksivnosti k posamezni modaliteti: podlagi Likertove za izracun kvantitativno petstopenjska Likertova lestvice (L) in njen kvantitativne oceno lestvica, ki je pretvorimo razpon ocene modalitete v vrednosti od 0 (nikoli) modalitete refleksivnosti do 4 (ves cas): refleksivnosti (M) Koliko pogosto ste v (M) zadnjem letu… Komunikativna Sprejemali pomembne odlocitve le s polnim soglasjem in podporo ljudi, ki so vam blizu 0 = L = 4 com M= LR com com 0 = M = 80 com Avtonomna Sprejemali pomembne odlocitve na podlagi lastne presoje, ne glede na to, kaj mislijo in recejo drugi. 0 = Laut = 4 R Maut = Laut 0 = Maut = 80 Meta Skrbno pretehtali, kaj so kljucne prioritete vašega življenja in zakaj pocnete to, kar pocnete. 0 = Lmet = 4 R Mmet = Lmet 0 = Mmet = 80 Zlomljena Ste se zaradi dogajanja okrog vas pocutili izgubljene in sploh niste vedeli, kaj storiti. 0 = Lfra = 4 Mfra = LfraR 0 = Mfra = 80 * Povzeto po: Golob in Makarovic (2018). Da bi ugotovili, kako se mladi v našem vzorcu razvršcajo glede na svojo refleksivnost, smo v nadaljevanju izvedli nehierarhicno razvršcanje v skupine (k-means cluster) v programu Stata (2015). Kot vhodne spremenljivke smo upo­rabili vrednosti za vse štiri modalitete refleksivnosti, z vidika interpretacije pa je najustreznejša delitev na naslednje štiri skupine, ki jih podrobneje prikazujemo v Tabeli 2: • avtonomno metarefleksivna; • zlomljeno metarefleksivna; • deloma refleksivna; • šibko refleksivna. Tabela 2: Skupine mladih glede na refleksivnost. Delež v vzorcu Povprecne vrednosti refleksivnosti (splošna stopnja in posamezne modalitete) Skupina Brez ute­žitve* % Z utežitvi­jo* % Stopnja refle­ksivnosti (lestvica 0-20) Komuni­kativna re-fleksivnost (lestvica 0-80) Avto­nomna refleksiv­nost (lestvica 0-80) Metare­fleksivnost (lestvica 0-80) Zlomljena refle­ksivnost (lestvica 0-80) Avtonomno metarefle­ksivna 21,4 21,0 15,4 30,5 48,2 53,4 19,0 Zlomljena me-tarefleksivna 17,7 13,3 16,5 45,0 40,4 53,1 52,6 Deloma refleksivna 38,8 39,4 12,6 26,7 26,4 32,2 23,0 Šibko refleksivna 22,2 26,2 8,0 11,4 15,6 14,0 10,4 * Zaradi odstopanja našega vzorca od demografske strukture populacije, predvsem glede na izo­brazbo in spol, smo dodali utežitev glede na spol, stopnjo izobrazbe in starostno kategorijo, tako da se njegova demografska struktura ujema s podatki SURS za leto 2019 (SURS 2019). Vir: lastna raziskava in izracuni. 3.2 Intervjuji z metarefleksivnimi posamezniki Z desetimi posamezniki, ki so se uvrstili v obe metarefleksivni skupini, torej bodisi v avtonomno metarefleksivno bodisi v zlomljeno metarefleksivno, smo nato v letu 2019 opravili poglobljene intervjuje. Demografski podatki o respondentih so v tabeli 3, preostali podatki so zaradi želje sogovornikov anonimizirani. Zaradi preglednosti besedila namesto kod uporabljamo izmišljena imena. Tabela 3: Podatki o sogovornikih. S1 S2 S3 S4 S5 S6 S7 S8 S9 S10 Maja Miha Lara Žiga Luka Filip Naja Lina Kaja Bine Spol Ž M Ž M M M Ž Ž Ž M Starost 22 20 28 28 22 23 25 24 27 21 Regija Ljublja­na /okoli- Primor-ska Ljublja­na /okoli- Primor-ska Šta­jerska Ljublja­na /okoli- Ljublja­na /okoli- Primor-ska Primor-ska Primor-ska ca ca ca ca Izo­ Študij Študij Študij Študij Študij Študij Študij Študij Zaklju­ Študij brazba 1. 1. 2. 2. 1. 1. 2. 1. cena 1. stopnja stopnja stopnja stopnja stopnja stopnja stopnja stopnja 2. stopnja stopnja Razlog za dodatno osredotocanje na metarefleksivne posameznike je bil dvo­jen. Na prvem mestu nas je vodila teoretska domneva, da se družbene spremembe pozne modernosti najbolj povezujejo prav z metarefleksivnostjo. Metarefleksivno kriticno spraševanje o samem sebi in širšem družbenem okolju naj bi se namrec tesno povezovalo z nastajajoco morfogenetsko družbo (Archer 2017). Zato nam lahko prav pogovori z metarefleksivnimi mladimi ponudijo dolocen vpogled v te procese, ki sem jim mladi v odzivanju na strukturne in kulturne okolišcine po eni strani prilagajajo, po drugi strani pa jih prek svoje agencije tudi sooblikujejo. Poleg tega pa je raziskovanje pokazalo tudi, da so bili metarefleksivni mladi bolj pripravljeni sodelovati v intervjuju. Na ravni anketne raziskave sicer nimamo iz­recnih razlogov za domnevo, da bi metarefleksivnost vplivala na stopnjo odziva (izmerjena metarefleksivnost na slucajnostnem nacionalnem vzorcu v predhodni raziskavi (Golob in Makarovic 2019) ni bila bistveno drugacna od tiste v tokra­tnem priložnostno-samoizbirnem vzorcu). Se pa ucinek metarefleksivnosti zato pokaže pri pripravljenosti na sodelovanje v poglobljenem intervjuju. Mladi, ki so pri intervjujih sodelovali, odražajo dolocene skupne lastnosti, na podlagi katerih jih lahko opredelimo kot prav posebno skupino (Malkki 1995). Prav vsi so se za sodelovanje v pogovorih odlocili zaradi obcutka, da je njihovo mnenje pomembno, da želijo sodelovati v razpravah in da s tem tudi pomaga­jo. Lahko bi rekli, da predstavljajo primer dobre prakse mladih, ki so aktivni v razlicnih kontekstih, tako študijskih, civilnoiniciativnih, politicnih in neformalnih. Pomembno vlogo pri njihovi odlocitvi za pogovor je igrala tudi želja po spozna­vanju in pridobivanju novih izkustev ter dolocena odprtost za nove okolišcine. Pogovore smo analizirali na podlagi odprtokodnega iskanja pomenov, na­rativov in pojmov (Saldaa 2009), ki smo jih med seboj primerjali in nadaljnje kodirali na podlagi tematskih sklopov vprašalnika. Slednji je zajemal razlicne dimenzije dialekticnosti med družbenim kontekstom in premisleki posameznikov oziroma dejanj, ki iz njih izhajajo (Archer 2007: 147). Te dimenzije so vezane na a) sprejemanje dialoga s tistimi, ki izhajajo iz njihovega rojstnega konteksta; b) razvoj zanimanj v odnosu z njimi; c) elaboracijo njihovih družbenih omrežij v luci njihovih zanimanj; d) ustvarjen modus vivendi. Pri analizi pogovorov v veliki meri izhajamo tudi iz empiricnega dela M. Archer, ki je svojo definicijo modalitet refleksivnosti podkrepila z natancno definiranimi karakteristikami in vedenjskimi potezami mladih (2003; 2007; 2012). Njihove zgodbe odražajo razlicne vidike zavednih in nezavednih trenutkov osebnih pripovedi. Skozi semanticno analizo prikažemo, kako zavestno procesirajo družbeni kontekst in kako se izgrajujejo njihove nezavedne dispozicije mentalnih struktur. Oboje skupaj vodi v samoper­cepcije ter konstrukcije družbenega sveta in delovanja. 4 Ugotovitve – anketa in intervjuji Kljub vzponu metarefleksivnosti, ki ga predvideva M. Archer v kontekstu nastajajoce morfogenetske družbe, mladi v našem vzorcu niso izkljucno meta-refleksivni. Tista dobra tretjina med njimi, ki izraža izrazitejšo metarefleksivnost, se tako cleni v dve kategoriji: tiste, ki svojo metarefleksivnost kombinirajo z avtonomno refleksivnostjo kot tipicno prilagoditvijo na kompetitivne razmere neoliberalne kapitalisticne družbe, in tiste v zlomljeni metarefleksivni skupini, ki jim taka prilagoditev spodleti. Slednji pa svojih metarefleksivnih razmislekov ne zmorejo spremeniti v dejanja, zato jih združijo z obcutki nemoci in izgubljenosti. Poleg teh dveh metarefleksivnih kategorij lahko prepoznamo še skupino delno refleksivnih, ki na vseh modalitetah dosegajo zmerne vrednosti, pri nobeni pa ne izstopajo, in skupino šibko refleksivnih, ki na vseh modalitetah dosegajo najnižje vrednosti. Medtem ko v vseh skupinah najdemo približno enako zastopane pripadnike vseh starostnih skupin mladih, pa so razlike glede na stopnjo izobrazbe in spol precej opazne. Posebno izrazit in zgovoren je vpliv spola na umestitev v zlomlje-no metarefleksivno skupino, saj se mlade ženske v njej znajdejo vec kot dvakrat pogosteje kot mladi moški. Prav tako bistven je ucinek stopnje izobrazbe na refleksivnost, ki smo ga potrdili že v naših prejšnjih študijah (Golob in Makarovic 2019). Osnovno in poklicno izobraženi se tako v našem vzorcu najpogosteje uvrstijo v šibko refleksivno skupino, ceprav moramo biti glede posplošitev pri tem zaradi njihove skromne zastopanosti v našem vzorcu zelo previdni. Pri tistih s štiriletno srednjo šolo je dalec najpogostejša uvrstitev v skupino delno refle­ksivnih, ki je sicer najpogostejša tudi med višje in visoko izobraženimi, vendar se pri slednjih nadpovprecno pogosto pojavi tudi avtonomno metarefleksivna kombinacija. Obe metarefleksivni skupini nadpovprecno visoko ocenjujeta svoje materialno stanje, medtem ko je to najnižje ocenjeno pri šibko refleksivni skupini. Intenzivnost notranjega dialoga je ocitno povezana tudi z vsaj doloceno stopnjo subjektivno zaznane materialne blaginje. Obe metarefleksivni skupini v našem vzorcu izstopata po obcutkih odgovor­nosti, ki smo jih že omenili, medtem ko je ta najnižja pri šibko refleksivnih. Ceprav refleksivnost - prav tako kot metarefleksivnost - še ne zagotavlja odgovornega ravnanja, si slednjega težko predstavljamo brez zadovoljive (meta)refleksivno­sti. Zaznamo pa tudi zanimivo razliko med avtonomno in zlomljeno refleksivno skupino. Avtonomna tu potrjuje svojo najboljšo prilagojenost na kompetitivno družbeno okolje, kjer tržne razmere od posameznikov terjajo prizadevanja za individualni uspeh. Trdo delo, ki ljudem omogoca skrb zase, je tako najbolj po­udarjeno ravno v avtonomno metarefleksivni skupini. Zato pa je po drugi strani zlomljena metarefleksivna skupina tista, ki še nekoliko bolj od avtonomne izraža svojo skrb za širšo skupnost in okolje, ocitno tudi prek aktivne participacije v društvih, klubih, študentskih in drugih nevladnih organizacijah. Grafikon 1: Odgovorno delovanje in refleksivnost med mladimi. V nadaljevanju želimo obe metarefleksivni skupini mladih osvetliti še s kvali­tativnim vpogledom v njihovo življenje. S temi posameznimi primeri želimo bolj poglobljeno razumeti in ponazoriti kombinacijo metarefleksivnosti po eni strani z avtonomno in po drugi strani z zlomljeno refleksivnostjo, hkrati pa še dodatno preveriti veljavnost našega kvantitativnega instrumenta, s katerim smo prišli do te okvirne delitve v skupine. Sogovorniki spadajo v skupine, ki so preplet treh vrst refleksivnosti. Naša kvantitativna analiza in tudi intervjuji kažejo, da je težko postaviti stroge meje med posameznimi modalitetami refleksivnosti. Je pa kljub temu mogoce najti prevladu­joce vzorce, ki pojasnjujejo razlicne poglede na svet in strategije življenjskih poti. 4.1 Avtonomna metarefleksivna skupina Analiza pogovorov omogoca poglobljen vpogled v razumevanje refleksiv­nosti in osvetljuje statisticne anketne podatke. Ob iskanju skupnih elementov pa ne smemo pozabiti, da so predstavljene zgodbe unikaten prikaz notranjega sveta posameznikov, ki je neponovljiv in neposplošljiv. Na podlagi narativov lahko povzamemo, da sogovorniki intenzivno in pogosto razmišljajo o sebi, se sprašujejo o sebi, svojih namerah, strategijah. V notranjem dialogu so kriticni do sebe in svojih dejanj. Oznacuje jih tudi izrazito kriticen odnos do družbenega, ki ne pomeni kritiziranja, ampak preverjanje. To se odraža v odnosu do medijev, politike in tudi osebnih odnosov. Luka (22 let): Vec stvari pogledam. Nisem osredotocen samo na en me- dij, je treba videti, kaj pa še drugi pravijo na isto stvar ... za to porabim približno eno uro, uro in pol na dan. Pri svojih dejanjih vecinoma ne išcejo predhodne potrditve, tudi ce so navezani na bližnje. Naja (25 let): Velikokrat se sama pri sebi odlocim in šele nato povem drugim. No, povem tudi fantu, ce je kaj, kar zadeva oba. Vecinoma vedo, kaj želijo, imajo osebno vizijo družbene reprodukcije in so manj obremenjeni z zunanjimi pritiski. Imajo tudi obcutek, da so drugacni, da izstopajo v primerjavi s svojimi vrstniki, cesar pa ne vidijo kot breme. Kot pravi M. Archer (2012: 222), je za njih primerna oznaka »samostojneži«. Luka (22 let): Pogosto razmišljam drugace kot drugi ... v primerjavi z drugimi si želim videti širšo sliko glede vsega. Filip (23 let): Veliko razmišljam o tem, kaj je pomembno zame. Rekel bi, da vsak dan. Je tudi potreba, da pridemo v stik z realnostjo, da vsak dan preverjamo samega sebe, da se ne izgubimo. Da ne postanemo ovce, da ne sledimo vsem ostalim. Njihov notranji dialog ni usmerjen samo k delovanju, s katerim bi dosegali dolocene vrednotne ideale, ampak, kot je že ugotavljala M. Archer, predvsem tudi k opravljanju nalog in zadolžitev. Filip (23 let): Zdi se mi, da sem odgovoren sam za svoja dejanja, za svoje življenje in za svoje odlocitve. Ce se odlocim, da grem na doloceno pot, sem zanjo odgovoren, da jo dokoncam. Pomembno je širjenje obzorij in znanja, vendar mocno vezano na delo, študij, ki ga opravljajo. Narativi sogovornikov razkrivajo preplet avtonomne refleksivnosti in metarefleksivnosti pri razmislekih o sebi ter zanimanjih in nacrtih za prihodnost. Kažejo na to, da ceprav nekdo kriticno vrednoti družbeni kontekst in okolje ter ob tem želi slediti lastnim idealom, je usmerjen v sebe in je kriticen do svojih dejanj, so pri njem lahko prisotne tudi mocne prvine instrumentalne racionalnosti in želje po uspešni prilagoditvi na družbo. Želijo torej vzpostaviti dolocen položaj v obstojecem družbenem okolju, pripadati izbranim interesnim skupnostim in se povzpeti po družbeni lestvici. Slednje verjetno odraža prevla­dujoce družbeno stanje, ki posameznike še vedno žene k izostritvi jasnih ciljev in tekmovalnosti. V sodobnem družbenem redu, ki ga zaznamujejo hitre spremembe ter mocno neskladje med strukturnimi in kulturnimi vidiki, naj bi osrednjo vlogo prevzemala ravno metarefleksivnost (Archer 2012). Opaziti je mogoce nastanek »situacijske logike priložnosti« na organizacijski in individualni ravni. V ospredje namesto na-cela tekmovanja stopa imperativ inovativnosti (Archer 2012: 64). Kot pa seveda lahko opažamo, nacelo tekmovalnosti in avtonomna refleksivnost nista v zatonu, kar je okrepila tudi nedavna globalna financna in politicna kriza. Kompetitivni konflikt moderne, ki je diferenciral družbo in spodbudil nastanek posameznih interesnih skupin, ni pustil nevtralnih prostorov. Za sogovornike je zelo pomemben uspeh, želijo si doseci dobro kariero. Za to so pripravljeni trdo delati, pridobivati nova znanja in kompetence. Filip (23 let): Menim, da se velika vecina zadovolji, ko pride do cilja. Malo njih pa zna ceniti in jih osrecuje ta postopek do samega cilja. Sam zase menim, da ko greš na razgovor in si zavrnjen, to ne bi rekel, da me osrecuje, ampak vem, kaj to prinese, vem, da je zame to dobro, zato me tudi takšne stvari na dolgi rok osrecujejo. Pogosto se opišejo kot ambiciozne in perfekcioniste. Njihovo delovanje je mocno usmerjeno k temu, da si uspejo zastaviti cilje: Žiga (28 let): Nimam še prav dolocenega cilja, a vem, kaj bi rad pocel. Po diplomi par let izkušenj na delu ... potem pa ... Je par ciljev, še izkušnje na delu mi bodo povedale, kam se usmeriti naprej. Pripravljeni so trdo delati in žrtvovati svoj prosti cas, ce to pomeni, da bodo uspešnejši. V primeru, da ne opravijo zastavljenih stvari, se v njih lahko pojavi tudi dolocen obcutek krivde. Zavedajo se zahtev družbenega okolja in svoja dejanja prilagajajo logiki tekmovalnosti (cf. Archer 2012). Želijo doseci dolocen uspeh in so se zanj pripravljeni tudi potruditi. Žiga (28 let): Trudim se cim bolj razdati, tudi v delovnem okolju ... Dosti ljudi je tako narejenih, da poskušajo po lahki poti priti mimo, jaz pa, kot sem prej rekel, so mi izkušnje zelo pomembne. Ni mi problem kdaj tudi malo vec delati, zato da dobim izkušnjo in nadgradim samega sebe. Naja (25 let): Mi je pomembno vlagat svoj prosti cas v izobraževanje ... sploh na tistih podrocjih, ki me zanimajo, da se probam cim vec nauciti z delom v praksi, ne samo s teorijo. Vsaka kompetenca pride prav. Odnos do družbe je kriticen, vendar se kaže prevalenca osebnih interesov in nacinov njihovega doseganja. Spremljajo dogajanja v svetu, vendar je glavno zanimanje usmerjeno v lastni uspeh in v postavitev jasnih ciljev. Ti posamezniki so povezani z dolocenimi skupinami (prijatelji, služba ipd.), vendar so ti odnosi tudi prakticni. Prijateljstva spletajo skozi dobro razdelane prakticne interese. Socialna omrežja vidijo tudi kot možnost za izboljšanje karierne poti: Naja (25 let): V mojem poklicu je precej konkurence. Ogromno nas je, glede na to, koliko služb je na voljo. Pri nas ni samo konkurenca, definitivno hitreje prideš kam z vezami kot brez. Imajo stike s prijatelji in znanci iz otroštva, vendar je za to skupino znacilna mocna instrumentalna racionalnost, cemur sledijo tudi njihove identifikacije. Tega se pogosto tudi zavedajo in imajo do tega doloceno distanco. Kot »samostojneži« posvecajo svojo pozornost tudi družbenim odnosom, njiho­va najbližja institucija pa je družina. Družina je njihovo izhodišce ter vir iskanja neskladja med njimi in družbenim, kar jim omogoca, da se od tega distancirajo in vzpostavijo lastno osebnost: Luka (22 let): Prihajam iz velike družine ... se razumemo. Pri nas je tako, da ima vsak svoje dejavnosti, za katere je dogovoren. Se pocutim sprejetega. Instrumentalnost in kriticnost sta pogosto vezana tudi na diskontinuiteto v družini (Archer 2007), kar pomeni, da družinsko okolje ne ponuja stabilnega ali dovolj varnega okolja ter tako spodbuja željo po samostojnosti in skrbi zase. V doloceni meri lahko to razberemo tudi iz pripovedi sogovornikov, ki so do razmer v družini zelo kriticni. Žiga (28 let): Tako da, kar bi si prav najbolj želel, ce pogledal za nazaj, je to, da bi bil tata bolj prisoten pri vzgoji. Ker ga ni bilo. Neprijetne družinske okolišcine lahko zelo zgodaj spodbudijo obcutek od­govornosti zase in za druge. Miha (20 let): Imel sem v preteklosti zelo travmaticen dogodek, skoraj dve leti nazaj, takrat se mi je življenje popolnoma spremenilo. Zdaj vem, kaj hocem, prej nisem bil na nobeni poti ... po tej prelomnici sem jaz tisti, ki je doma prevzel vsa moška opravila. Ce je notranji dialog metarefleksivcev usmerjen k vrednotam, pri avtonomnih pa k opravilom, bi lahko rekli, da gre pri njih pogosto za kombinacijo obojega. M. Archer je omenila, da je pri tem pomembno vlogo igrala ravno nedavna ekonomska kriza, ki je spodbudila logiko tekmovalnosti. Slednje pa ne pomeni, da nimajo obcutka za skupnost in družbo. Kot pravi tudi M. Archer, mladi avto­nomni refleksivci niso nujno imuni na etiko, so vmes med logiko trga in družbeno pravicnostjo (2012: 179). Kar sogovornike potisne bližje k metarefleksivnemu notranjemu dialogu, je usmerjenost k doseganju idealov. Njihovo delovanje motivirajo tudi širši vrednotni okviri in svetovni nazori. Za posameznike v tej skupini so znacilni tudi doloceni univerzalisticni pogledi na svet. Eden od njih je stimulacija ter dolocen užitek pri delu in v prostem casu, ne pa le uspeh. Luka (22 let): Zame je uspeh, da delam tisto, kar želim. Da sem dober v tem. Da s tem ne zanemarjam drugih obveznosti in da imam še cas za prijatelje ... osrecuje me delo na projektih, ki me zanimajo. Pa družba z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Filip (23 let): V prihodnosti se vidim, da sem srecen, da sem uspešen, to pomeni, da imam okoli sebe ljudi, ki skrbijo zame, za katere mene skrbi ... da imam službo, delam z dostojnimi ljudmi ... Pomembna se jim zdi tudi skrb za druge, za okolje, za doseganje miru in harmonije znotraj ter preko meja lastne skupine. Zelo obstranske se jim zdijo pripadnosti, ki temeljijo na pripisanih identitetah, kot na primer nacionalna, verska ali pa tudi evropska. Njihove identitete so vezane na osebne stike, na primer družina, prijatelji, kolegi na fakulteti. Zaradi kriticnega odnosa do okolja ne podpirajo vnaprej dolocenih identifikacij. Pripadnost skupnosti na katerikoli ravni jim ni pomembna in jih lahko celo odbija. Žiga (28 let): Trenutno pripadam prav samemu sebi. To zveni zelo evro­pejsko, zelo individualisticno (smeh). To ne pomeni, da so proti državotvornosti ali Evropski uniji, vendar na te vidike gledajo bolj instrumentalno kot custveno. Želijo si povezav z drugimi, tudi preko meja, vendar jih pri tem vodi ideja »skupnega dobrega«. Luka (22 let): V prihodnosti je moja prioriteta definitivno to, da delam kot inženir na odgovornih projektih, zelenih, boljših za okolje, za družbo. Želim si projekte cim bolje izpeljati, sodelovati, da so cim bolje sprejeti. Želim nadaljevati delo z ljudmi, z mladino, mladi bodo potem gnali naprej. Filip (23 let): Osrecujejo me doloceni projekti, na katerih delam. Osrecuje me pozitivna družba, narava, malenkosti v vsakdanu. Pri njih se kaže tudi opazna orientacija k logiki priložnosti, želijo biti inovativ­ni, prav tako je pri njih poudarjena odprtost k osebni rasti. V družbenem okolju vidijo priložnosti, ni prisotnega strahu in stiske v navezavi na prihodnost. 4.2 Zlomljena metarefleksivna skupina Sogovornice v zlomljeni metarefleksivni skupini so mocno metarefleksivne ter pogosto kriticne do sebe in do družbe. Maja (22 let): Vcasih o cem globoko razmišljam pa se mi zdi: to sem pa zdaj pogruntala, tako pa mora biti – potem pa pomislim, ah, vse je šlo narobe, to ni tako, kot sem si zamislila, to je v resnici cisto drugace. Zanje je znacilno, da se fokusirajo na delo in izobrazbo, ki pa sta prvenstveno namenjena temu, da izostrita njihov pogled. Iskanje znanja vidijo kot nelocljiv del svojega življenja, in ne kot breme, ampak kot skrb zase, kar vodi v obcutke zadovoljstva. Prav tako so kriticne do družbenega okolja, medijev in ne podpirajo pripisanih identitet. Tudi njihove identitete so vezane na osebne stike, na primer družina, prijatelji, kolegi na fakulteti, in zaradi kriticnega odnosa do okolja ne podpirajo vnaprej dolocenih identifikacij. Tudi pri njih je opazna usmerjenost k logiki priložnosti, kamor jih vlece odprtost k novim izkušnjam, njihovo iskanje drugacnosti in odzivnost na novo. Maja (22 let): Si znam poiskati okolje, kjer bom sprejeta. Ce vidim, da nekje ne bo šlo, pa da se ne bomo najbolje razumeli, se mi zdi, da znam spustiti pa se oddaljiti pa pustiti zadeve v dobrih odnosih, ampak ce ne gre – ne gre. Je pa v njihovih pogovorih mogoce zaznati tudi dolocen strah pred priho­dnostjo in nelagodje, ki odraža težave pri usklajevanju bolj tradicionalnih (a še vedno pomembnih) želja in pricakovanj ter lastnih, individualnih želja. Opazna je dolocena stiska. Lina (24 let): Ja, me je strah ... po mojem je vsakega. Ne veš, ali boš dobil službo, ki ti odgovarja, ali boš financno dovolj preskrbljen, ali boš lahko imel družino. Vse sogovornice v tej skupini so ženske, kar bi težko pripisali nakljucju. Lahko bi rekli, da so ujete med družbeno logiko tekmovalnosti in priložnosti ter skušajo najti primeren modus videndi. Kot pravi M. Archer: »Ne morejo vsi prakticirati teh treh refleksivnih odzivov na logiko priložnosti, medtem ko išcejo ustrezne povezave med življenjskimi izidi in zanimanji (2012: 249). (Mlade) ženske so pogosto izpostavljene kontradikcijam poznomoderne družbe, ki otežujejo jasen odgovor na vprašanje: Ali družina ali kariera? Lara (28 let): Da, kar veliko razmišljam. Vcasih že kar tako: Joooj, 30 bom že stara ... ampak vse se bo zgodilo pravi cas. Od majhnega imam v glavi, da najprej rabim redno zaposlitev, se odseliti od doma, ustvariti dom, šele potem lahko razmišljam o otrocih. Njihovi premisleki in deliberacije pogosto vodijo v nadaljnjo izgubljenost, in ne k rešitvi problemov, ceprav si tega želijo. Pogosto to vodi k nacrtovanju – vsak dan sproti. To ne pomeni, da so že od nekdaj takšne, ampak so jih k temu pripeljale življenjske okolišcine in obcutki neuspeha pri doseganju ciljev, ki so posledica nespodbudnih strukturnih pogojev. M. Archer na primer loci med tremi vrstami zlomljene refleksivnosti: izpodrinjena, ovirana, izrazna (Archer 2012: 250). Za sogovornice je znacilna prva oblika, kar pomeni, da je posameznik pred tem prakticiral eno od treh glavnih modalitet refleksivnosti, vendar so dolocene nepredvidene negativne situacije vodile v zlomljeno. Pripovedi nakazujejo, da so te negativne okolišcine vezane predvsem na dolgotrajno iskanje službe, še vedno prekarno zaposlitev in negotovo prihodnost. Kaja (27 let): Težko je priti do zaposlitve. Vse službe, ki sem jih do sedaj imela, so bile po vezah in poznanstvih ... Pri tem se tudi zavedajo, da leta tecejo, in po njihovem mnenju bo v prihodnosti samo še težje. So pa sogovornice v izhodišcu metarefleksivne in, kot pravi M. Archer, ta modaliteta se lahko ponovno vzpostavi kot prevladujoca. Kaja (27 let): Sama zase vem, da se trudim. Stalno se izobražujem, stalno nekaj migam. To je važno, da ne zastaneš. Kriticni sta do družbenega okolja in veliko pozornost namenjata lastnemu mnenju. Lara (28 let): Trudim se, da mediji nimajo prevelikega vpliva ... razmi­šljam, pogovarjam se z drugimi, poslušam razna mnenja, potem si sama ustvarim sliko. 5 Zakljucek in diskusija Analiza pogovorov z mladimi prikazuje povezave med družbenim kontekstom, notranjim dialogom in delovanjem, ki odraža njihove tako osebne kot družbene identitete. Skozi razlicne modalitete refleksivnosti mladi prehajajo najprej od definiranja sebstva in osebne identitete k povezovanju z drugimi in nazadnje do lastnega tvornega delovanja. Vsak posameznik ima svoj unikatni notranji prostor, vendar prav vse žene potreba po zagotavljanju njihovega blagostanja v fizicnem, performativnem in družbenem kontekstu. V družbenem okolju vzpostavljamo položaj, ki nam omogoca, da se pocutimo vredne. Ta obcutek pa ni univerzalen in je vezan na primarno družinsko okolje, interakcije med ljudmi, interpretiranje kulturnih pomenov in agregirano delovanje družbe. Glede na družbeni kontekst in osebna zanimanja mladi prakticirajo doloceno modaliteto refleksivnosti, kar jim omogoca vzpostavljanje želenega modusa vivendi. Slednje potem odraža njihovo družbeno identiteto, ki pa je ožja od osebne. Razumevanje razlicnih oblik refleksivnosti, ki so se pokazale že skozi pred­hodno anketno raziskovanje, smo v okviru intervjujev poglobili skozi narative mladih, s cimer smo se približali njihovi percepciji samih sebe in njihovih življenj­skih poti. Naša raziskava se ujema s teoretskimi predpostavkami in dosedanjimi empiricnimi izsledki M. Archer (2003; 2012), da je metarefleksivnost dejansko najpogostejši odgovor na logiko priložnosti družbenega reda. Nikakor pa ni edina. Tako v anketi kot v pogovorih smo lahko zaznali prav vse tipe refleksivnosti. Medtem ko je komunikacijska refleksivnost neznatna, je po drugi strani avtonomna pogosta. Individualiziran, neoliberalen družbeni okvir namrec zahteva avtono­mne, kompetentne in tekmovalne posameznike. Razkroj tradicionalne družbe je posameznike potisnil v procese individualizacije in logike tržne ekonomije, ki jih mladi izrazito zaznavajo. Hkrati pa je nepredvidljivost družbenega reda, ki ga pogojuje rapiden tehnološki razvoj, vzpostavila pogoje, ki mlade silijo tudi k drugacnemu razmišljanju, delovanju in vrednotam. Ta situacija jih spodbuja k bolj kriticnemu odnosu do družbenega okolja, pa tudi do lastnega razmišljanja in delovanja. Prav to pa je znacilnost metarefleksivnosti. Kot potrjujejo rezultati naše ankete in intervjujev, pa kriticna metarefleksivnost ne vodi nujno do smi­selnih dejanj, temvec lahko pri posamezniku povzroca stiske in frustracije, ki zaznamujejo zlomljeno refleksivnost. Pri tem pa ne smemo spregledati dejstva, da se družbeni kontekst pri posa­meznikih najbolj ocitno odrazi skozi individualno umešcenost in dejanske inte­rakcije z ljudmi, ki omogocajo pripisovanje intersubjektivnih pomenov. Intervjuji nam sami po sebi seveda ne omogocajo posplošitve o ucinkih posameznikove umešcenosti v družbene strukture na njihovo refleksivnost. So pa dolocene previdne posplošitve o strukturnih ucinkih mogoce na podlagi anketnega dela naše raziskave – predvsem zato, ker se slednji ujema z ugotovitvami na ravni reprezentativnega nacionalnega vzorca (Golob in Makarovic 2019). Stopnja refleksivnosti, še posebno pa metarefleksivnosti, narašca s stopnjo izobrazbe. To ni presenetljivo, saj terciarna izobrazba ugodno vpliva na sposobnost kriticnega mišljenja, položaj, ki iz izobrazbe izhaja, pa lahko daje tudi ugodnejše možnosti za izvrševanje postrefleksivnih izbir na tej podlagi. Ucinki družbene strukture se izražajo tudi v razlikah glede na spol, ki so se konsistentno pokazale skozi vec raziskav (McNay 1999; Adkins 2003; Adams 2006; Golob in Makarovic 2019; Golob in dr. 2021). Ženske v povprecju niso le bolj metarefleksivne od moških, temvec so tudi izraziteje zlomljeno refleksivne. Ceprav lahko zlomljeno refleksivnost najdemo pri obeh spolih, pa lahko njeno vecjo pogostost pri ženskah povezujemo po eni strani z razkrojem tradicionalnih družbenih vlog spolov, po drugi strani pa, kot kažejo omenjene raziskave, z ohranjanjem strukturnih nee­nakosti v priložnostih in pricakovanjih glede na spol. Pogosto utegnejo ravno ženske zaradi tega položaja razviti bolj kriticno držo, hkrati pa jim še vedno primanjkuje možnosti, da bi svoja kriticna spoznanja prelile v postrefleksivne izbire in dejanja. V tej luci se tudi nekoliko kriticno odmikamo od pogledov M. Archer, ki v svojih delih izrazito poudarja pomen refleksivnosti, pri tem pa v do-loceni meri zanemarja vidike družbene strukture, ki zavedno, še pogosteje pa nezavedno vplivajo na refleksivne premisleke (Akram in Hogan 2015; Caetano 2015). Poleg tega refleksivnosti še ne smemo enaciti z dejanskim delovanjem oziroma postrefleksivnimi izbirami posameznikov, ki jih omejuje strukturno okolje. Mladi danes razmišljajo in delujejo v kontekstu kompleksnih, med sabo na­sprotujocih si procesov (Ule 2017). Nadaljnje raziskave bodo dodatno osvetlile, v katero smer bo razvoj družbe šel. Med kljucnimi izzivi je vprašanje, v kolikšni meri bodo mlade generacije uspele preseci neoliberalno tržno logiko in iz nje izhajajoco tekmovalno držo ter razviti kriticen modus vivendi, bistven za druž­bene spremembe, pri tem pa ne zapasti v izgubljenost zlomljene refleksivnosti. Narativi, ki so jih prikazali naši intervjuji, so primer razmišljanja in delovanja mladih, ki so v svojem življenju aktivni, pogosto zelo refleksivni in ne želijo biti ujetniki družbenih okvirov. Pogovori z mladimi, ki so bolj pasivni, se cutijo bolj izgubljene in žrtve tega sistema, pa bi zagotovo odkrili še veliko drugih pomemb­nih kontekstov odnosa med družbenim kontekstom, notranjim dialogom in (ne) delovanjem mladih. Slednje bomo pustili kot izziv za nadaljnje raziskovanje, vkljucno z idejami, kako mlade motivirati k pogovoru. SUMMARY The article’s purpose is to contribute to the understanding of the internal conversation of young people in Slovenia. It focuses on meta-reflexivity as an active critical evaluation of both one’s own internal conversations and the social environment. Meta-reflexivity is seen as a response to the morphogenetic nature of today’s society. In this regard, the text draws upon the theoretical framework of critical realism, especially that represented by Margaret Archer. This approach enables us to understand how personal identities are constructed in relation to the social environment, while comprehending the dynamics of such processes in particular socio-cultural constellations. In methodological terms, the research involves a combination of a web-based survey and in-depth biographical interviews with young people recognised as meta-reflexive according to the questionnaire that formed part of the survey. The survey was conducted on a sample of 650 people living in Slovenia, aged 19 to 29 years. The battery of questions developed from Archer’s initial ICONI instru­ment and tested in previous research provides approximate quantitative indica­tions regarding respondents’ reflexivity levels and modes. The analysis draws on the four modes of reflexivity proposed in Archer’s work, distinguishing between communicative, autonomous, meta and fractured reflexivity. Based on these modes, four groups are identified using k-means cluster analysis. The results show that high levels of meta-reflexivity are typically combined with either autonomous reflexivity, enabling the individual’s adaptation to the demands of individualistic competitiveness, or fractured reflexivity, demonstrating problems in these adaptations. The remainder of the sample emerges as either partly reflexive or weakly reflexive. Meta-reflexivity is positively related to higher education levels and higher levels of subjectively defined material well-being. The fractured meta-reflexive group contains more young women, which may be related to the contradictions of late modern society that make it difficult to clearly resolve the issue of the family–career relationship. Highly meta-reflexive youth tend to be characterised by a higher level of responsibility for themselves, but also for the community and the natural environment. Assuming responsibility for one’s own well-being is particularly stressed in the autonomous meta-reflexive group. Consistently with the online questionnaire, the narratives subsequently obtained through the interviews reveal young people who are active, often in­tensively reflexive, and independent. These people decided to take part in the interviews because they felt their opinion is important, they wanted to participate in a discussion, and feel that they contribute considerably in this regard. Another important factor in their decision to talk was their willingness to gain new experi­ences and being open to different new circumstances. However, what connects such individuals is not all that is important since their unique characteristics also allow us to understand their reflexive deliberation in greater depth. They hold different views on their future paths, lifegoals, visions and aspirations. A group of women belonging to the fractured meta-reflexive category thus also reveals a somewhat fractured inner dialogue, expressing a certain level of disorienta­tion, fear of the future, and confusion. Their mixed experiences clearly outline the connection between different social contexts and reflexivity modes. The interviews show that meta-reflexivity is the most appropriate mode for adapting to the contemporary social order. It enables young people to actively do what they want to do and achieve a certain level of well-being in the broader social environment. Still, meta reflexivity is far from being the only mode exer­cised among young people, which means it tends to be combined with either autonomous or fractured reflexivity. The challenges created by the social order are, on the other side, still providing grounds for autonomous reflexivity, as well represented in the stories of our interlocutors. The characteristics of late-modern society continue to give the basis for the logic of competition that frames our intentions, concerns and practices. When reflexive deliberation is unable to lead to any purposive action, one engages in a fractured reflexivity. The interviews reveal that we can witness complex and contested processes within subjective perceptions and social processes. Literatura Adams, Mathew (2006): Hybridizing habitus and reflexivity: towards an understanding of contemporary identity? Sociology, 40 (3): 511–528. Adkins, Lisa (2004): Reflexivity: Freedom or habit of gender? The Sociological Review, 52 (2): 191–210. Akram, Sadiya, in Hogan, Anthony (2015): On reflexivity and the conduct of the self in everyday life: Reflections on Bourdieu and Archer. The British Journal of Sociology, 66: 605–26. Archer, Margaret (1988): Culture and Agency: The Place of Culture in Social Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Archer, Margaret (1995): Realist Social Theory. The Morphogenetic Approach. Cam­bridge: Cambridge University Press. Archer, Margaret (2003): Structure, Agency and the Internal Conversation. Cambridge in New York: Cambridge University Press. Archer, Margaret (2007): Making Our Way through the World: Human Reflexivity and Social Mobility. Cambridge in New York: Cambridge University Press. Archer, Margaret (2012): The Reflexive Imperative in Late Modernity. Cambridge in New York: Cambridge University Press. Archer, Margaret (2017): Introduction: Has a Morphogenetic Society Arrived? V M. Archer (ur.): Morphogenesis and Human Flourishing: 1–27. Cham: Springer Inter­national Publishing. Archer, Margaret, in Donati, Pierpaolo (2015): The Relational Subject. Cambridge in New York: Cambridge University Press. Bauman, Zygmund (2002): Tekoca moderna. Ljubljana: Založba *cf. Beck, Ulrich (1992): Risk Society: Towards a New Modernity. Thousand Oaks: Sage Publications. Beck, Ulrich, in Beck-Gernsheim, Elisabeth (2002): Individualization. Institutionalized Individualism and Its Social and Political Consequences. London: Sage Publications. Bernardi, Laura, Huinink, Johannes, in Settersten, Richard. A. (2018): The life course cube: A tool for studying lives. Advances in Life Course Research, 41: 1–13. Caetano, Anna (2015): Defining personal reflexivity: A critical reading of Archer’s Approach. European Journal of Social Theory, 18: 60–75. Golob, Tea (2017): Evropska študijska mobilnost kot sodobni obred prehoda. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 57 (3/4): 75–84. Golob, Tea (2020): Notranji dialog, refleksivnost in odgovorno delovanje mladih / Internal dialogue, reflexivity, and responsible behaviour of the young. Phainomena, 29 (114/115): 193–222. Golob, Tea, in Makarovic, Matej (2018): Student mobility and transnational social ties as factors of reflexivity. Social sciences, 7 (3): 1–18. Golob, Tea, in Makarovic, Matej (2019): Reflexivity and structural positions: the effects of generation, gender and education. Social sciences, 8 (9): 1–23. Golob, Tea, Makarovic, Matej, in Rek, Mateja (2021): Meta-reflexivity for resilience against disinformation / Meta-reflexividad para la resiliencia contra la desinforma­ción. Comunicar, XXIX (66): 1–10. Hlebec, Valentina (2017): Family care experience in a decentralized social home care context. Lex Localis – Journal of Local Self-Government: special issue, 15 (3): 495–511. Hlebec, Valentina (2019): Pomen družinskih oskrbovalnih dejavnosti v življenju mladih ljudi, živecih v Ljubljani ali okolici. Družboslovne razprave, XXXV (19): 7–28. Hlebec, Valentina (ur.) (2009): Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej. Hlebec, Valentina, in dr. (2012): Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji. Ljubljana: Založba FDV. Hlebec, Valentina, in Filipovic Hrast, Maša (2009): Medgeneracijska solidarnost v družini. V V. Tašner, I. Lesar, M. Antic Gaber, V. M. Hlebec, in M. Pušnik (ur.): Brez spopada: kultur, spolov, generacij: 257–273. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Hrženjak, Majda, in Pajnik, Mojca (2016): (Samo)percepcije mladih v polju politicnega. Annales. Series historia et sociologia, 26 (1): 133–144. Leskošek, Vesna (2009): Zaposlitvene možnosti mladih. Socialno delo, 48 (4): 207–214. Lobe, Bojana, in Muha, Sandra (2011): Internet v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov. Prvo porocilo raziskave Mladi na netu. Ljubljana: FDV. Malkki, Lisa H. (1995): Purity and Exile: Violence, Me-mory, and National Cosmology among Hutu Refugees in Tanzania. Chicago: The University of Chicago Press. McNay, Lois (1999): Gender, habitus and the field: Pierre Bourdieu and the limits of reflexivity. Theory, Culture & Society, 16: 95–117. Medaric, Zorana, Mingers, John, Mutch, Alixtair, in Willcocks, Leslie (2013): Introduction: Critical Realism in Information Systems Research, Management Information Systems Quarterly, 37 (3): 795–802. Porpora, Douglas V., in Shumar, Weasley (2010): Self talk and self reflection: A view from the US. V M. Archer (ur.): Conversations about Reflexivity: 206–220. London: Routledge. Saldaa, Johnny (2009): The coding manual for qualitative researchers. London in Thousand Oaks: Sage Publications. Sedmak, Mateja (ur.) (2012): Children‘s voices: interethnic violence in the school en­vironment. Koper: University of Primorska, Science and Research Centre, Annales University Press. Threadgold Steven, in Nilan, Pam (2009): Reflexivity of contemporary youth, risk and cul­tural capital. Current Sociology, 57 (1): 47–68. DOI: 10.1177/0011392108097452. Turk, Jeffrey David (2008): Zakaj so pripovedi direktorjev pomembne. V J. Fikfak in J. Princic (ur.): Biti direktor v casu socializma: Med idejami in praksami: 47–55. Ljubljana: ZRC SAZU. Ule, Mirjana (2008): Za vedno mladi? Socialna psihologija odrašcanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Ule, Mirjana (2017): Vloga identitetnih kapitalov v razvoju aktivne odraslosti v globa­liziranih družbah. Andragoška spoznanja, 23 (4): 103–120. Ule, Mirjana (ur.) (1996): Mladina v devetdesetih, analiza stanja v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Ule, Mirjana, in Kuhar, Metka (2003): Mladi, družina, starševstvo: spremembe življenj­skih potekov v pozni modernosti. Ljubljana: Založba FDV in Center za socialno psihologijo, zbirka Psihologija vsakdanjega življenja. Ule, Mirjana, in Miheljak, Vlado (1995): Pri(e)hodnost mladine. Ljubljana: DZS. Ule, Mirjana, Miheljak, Vlado, Rener, Tanja, Mencin Ceplak, Metka, in Kurdija, Slavko (1996): Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo: Urad Republike Slovenije za mladino. Wengraf, Tom (2001): Qualitative Research Interviewing. London: Sage Publishing. Žakelj, Tjaša (2013): Nasilje med mladimi v kiberNetskem prostoru: Neraziskanost pojava v Sloveniji. Družboslovne razprave, XXIX (74): 107–123. Viri Flere, Sergej, in dr. (2014): Slovenian Youth: Living in times of disillusionment, risk and precarity. Maribor in Zagreb: EPYUS in Friedrich-Ebert-Stiftung. Dostopno prek: https://pjp-eu.coe.int/documents/42128013/47262199/Slovenian-youth-FES.pdf/ aa2887e4-e98d-43ef-af2f-14f03ea061cd (2. 2. 2017). Lavric, Miran, in dr. (2010): Mladina 2010: Nacionalno raziskovalno porocilo. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Interstat, d. o. o. Dostopno prek: https:// www.pzs.si/files/File/novice/Mladina_2010_Koncno_porocilo.pdf (12. 2. 2018). Naterer, Andrej, in dr. (2019): Slovenska mladina 2018–2019. Center za raziskovanje post-socialisticnih družb. Maribor, Univerza v Mariboru in Friedrich-Ebert-Stiftung. Dostopno prek: https://mlad.si/uploads/objave/NOVICE%20UREDNISTVO/Slo­venska%20mladina%202018-2019.pdf.pdf (4. 3. 2020). StataCorp (2015): Stata Statistical Software: Release 14. College Station: StataCorp LP. Ule, Mirjana, Rener, Tanja, Mencin Ceplak, Metka, in Tivadar, Blanka (2000): Socialna ranljivost mladih. Šentilj: Aristej. Podatki o avtorjih: izr. prof. dr. Tea Golob Inštitut za razvojne in strateške analize, IRSA Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, Ljubljana E-mail: tea.golob@fuds.si prof. dr. Matej Makarovic Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu E-mail: matej.makarovic@fuds.si Review Scientific Article UDK 316.772.4([4-6EU+73]:1-87) Hasan Saliu THE SPECIFICS AND COMPLEXITY OF EU PUBLIC DIPLOMACY ABSTRACT The European Union (EU) is responsible for important public diplomacy program-mes, including Erasmus+. Most European countries engage in activities to enhance their international image parallel to the efforts of the EU itself. By comparing the public diplomacy activities of the USA, as the founder of public diplomacy, and those of the EU, this paper aims to identify the EU’s distinctive features in its image-enhancing endeavours. The paper concludes that the EU and the USA often show that they hold different values, ones that make them more attractive to foreign publics. The paper also notes the soft power held by EU member sta­tes continues to be much stronger than the effects of the EU’s public diplomacy activities in boosting their image. KEY WORDS: Public diplomacy, soft power, international image, EU, USA Specificnosti in kompleksnost javne diplomacije EU IZVLECEK Evropska unija (EU) izvaja pomembne programe javne diplomacije, vkljucno s programom Erasmus+. Vecina evropskih držav skuša krepiti svojo mednarodno podobo z dolocenimi dejavnostmi, vzporedno s tistimi na ravni EU. Namen prispevka je s primerjavo dejavnosti javne diplomacije ZDA in EU prepoznati znacilnosti EU pri uporabi teh dejavnosti za vecjo privlacnost njene podobe. V prispevku ugotavljamo, da EU in ZDA pogosto izkazujeta razlicne vrednote, na podlagi katerih skušata vsaka na svoj nacin vzpodbujati privlacnost za tujo jav­nost. Prispevek tudi ugotavlja, da je mehka moc držav clanic EU še naprej veliko mocnejša od ucinkov dejavnosti javne diplomacije EU pri krepitvi njene podobe. KLJUCNE BESEDE: javna diplomacija, mehka moc, mednarodna podoba, EU, ZDA 1 Introduction The international image of a country as a perception of foreign publics for a particular country or its policies is of great importance in the realization of foreign policy. When a country is positively comprehended, it can expand co­operation, strengthen political alliances, deepen economic cooperation, and reduce misunderstandings. The image helps increase exports, attract foreign investment, and promote the state as a suitable tourist destination (Hoking 2005: 31). There are scholars who even consider that the image often brings greater benefits than owning any part of the territory. “Favorable image and reputation around the world, achieved through attraction and persuasion, have become more important than territory, access, and raw materials, traditionally acquired through military and economic measures” (Gilboa 2008: 56). The image of a country represents the sum of a wide range of beliefs, ideas, and impressions that people have about a particular place (Kotler et al. 2002: 141). It connects the trust that one country‘s population has in another, the love of one people for the people of another, and the desire to interact with that country, which in this way creates appreciation and trust in a product, policy or culture of another country (Laroche et al. 2005: 100). The image and reputation of a country are public goods which can create a positive or negative setting for mutual interests (Leonard 2002). Manuel Castells sees the features of different states more as an imaginary perception and this imagination, according to him, is created through the means of mass communication. He estimates that states and nations today seek to be imagined communities, created in the process of affirmation. These states become products of information work and memory but have value only if recognized through international media and are effective in public opinion but not only in the national public opinion (Castells 2010: 157, 316). This identity is gaining ground in the age of globalization, in society and culture, in the age of the media, in the power of information and in the age of the Internet. This new power lies in the codes of information and in the images of representation, around which societies organize their institutions, people build their lives, and determine their behavior (Castells 2010: 425). The image grows through exposure or by seeing the values that a place pos­sesses, values that have active power. Harvard professor Joseph Nye (2004) calls these values soft power, a concept that is dominating international com­munications studies. According to him, soft power is “the ability to get what you want through attraction rather than coercion or payments. It arises from the at­tractiveness of a country’s culture, political ideals, and policies” (Nye 2004: x; 2019: 1). A country may obtain the outcomes it wants in world politics because other countries admiring its values, emulating its example, aspiring to its level of prosperity and openness-want to follow it (Nye 2004). In this sense, a country’s soft power rests on its resources of culture, values, and policies. Soft power is not synonymous with influence, because influence can also be achieved through hard power (army and economy – coercion or payments); soft power is attractive power, which means being attractive to others (Nye 2004: 6). Nevertheless, a country’s soft power or, the attractive and appealing values that the country possesses, may rise over those of other countries through activities for information and acquaintance of the foreign publics with the values that the country possesses (Saliu 2017a). These activities, which are designed to boost a country’s image and make it more attractive, are dealt with by the discipline known as public diplomacy. The purpose of this paper is to analyze the specifics and complexity of Euro­pean Union (EU) public diplomacy because the EU is not a nation-state; however, EU member states conduct public diplomacy with foreign publics. To identify these specifics, a comparison will be made between EU public diplomacy and US diplomacy. The reason for this is that the US is the place where public diplo­macy was born and developed. The United States is the most active country in public diplomacy and the most influential country in the world in all areas. This comparison has been chosen because both parties represent the most power­ful actors of Western civilization, aiming to increase the international image, increase cooperation, and realize foreign policy through public diplomacy. But the two parties have their differences: the EU is a union of nation-states that in foreign policy acts as a whole, but the constituent states of the EU have their own independent foreign policy, too, while the United States of America is a federal state that in foreign policy is practically represented as a nation-state. However, this paper does not intend to deal with the sense of European identity, but with the image and public diplomacy of the EU towards the foreign European public. To better explain the communication activities undertaken by public diplo­macy, we will refer briefly to US activities because public diplomacy first arose in the USA. Secondly, we will see the differences between the values that the US promotes as its soft power and the values that EU exhibits as part of its soft power but not the one that member states expose separately, which makes the latter more complex. An additional reason for this is that on the one hand Europe is easily qualified as the region with the largest diversity of public diplomacy in the world (Melissen 2013); and on the other hand, the EU has become a major global actor, which is facing a constant struggle to maintain a strong, coherent image of its position in international relations (Cross 2013b: 1). 2 Understanding public diplomacy Before explaining the meaning of public diplomacy, let us briefly state what diplomacy means, which we will conventionally call either traditional or state diplomacy. “Diplomacy is concerned with the management of relations between states and between states and other actors” (Barston 2013: 1). “Diplomacy is an important means by which states pursue their foreign policies, and in many states, these are still shaped in significant degree in a ministry of foreign affairs” (Berridge 2015: 3). But lately, at a time when this kind of communication is be­coming more and more public, mediated by the media or even through social networks, primarily through Twitter-diplomacy, some authors are even consider­ing diplomacy as communication. Jönsson (2016: 79) emphasizes that without communication, there is no diplomacy. According to Bjola and Kornprobst (2018) who propose the study of diplomacy as communication, diplomacy cannot be understood without taking seriously the role of communication as an ontologi­cal anchor of diplomatic interaction. “Diplomacy is the institutionalized com­munication among internationally recognized representatives of internationally recognized entities through which these representatives produce, manage and distribute public goods” (Bjola and Kornprobst 2018: 6). These authors emphasize that diplomacy is first and foremost a fundamental communication, a strange, highly institutionalized communication, and that there are a number of rules that govern the communication between diplomats (Bjola and Kornprobst 2018: 6). “The leitmotif that connects different views in the literature is that diplomacy is primarily a communication process that has evolved along with the evolution and interpretation of mediating technologies” (Di Martino 2019: 2). But public diplomacy, unlike (traditional) diplomacy, is completely communi­cation, because it is about the communication of state and non-state actors of a country with foreign publics. There are dozens of definitions of public diplomacy, but the most acceptable can be summarized as the communication of state and non-state actors of a country with foreign audiences for the purposes of inform­ing and influencing them to obtain desired benefits. Similar definitions are given by the most cited authors of public diplomacy such as Nye (2004), Melissen (2005), Gilboa (2008), Cull (2012), Pamment (2013, 2016), etc. These desirable benefits include, above all, the growth of exports, tourism, investment, cultural consumption, the creation of various political and military alliances, and so on. In other words, public diplomacy is typically defined as how a nation’s govern­ment or society projects itself to external audiences in ways that aim to improve this foreign public’s perception of that nation (Cross and Melissen 2013). Public diplomacy is about understanding cultures, attitudes, and behavior; building and managing relationships; influencing thoughts and mobilizing actions to advance one state’s interests and values (Gregory 2011: 353). Studies in public diplomacy focus on two main areas: theoretical interpreta­tions and the collection of practical activities. In other words, “public diplomacy is a new field of practice and knowledge” (Gilboa 2008: 55). The first plane, that of theoretical interpretations, seeks to explain the basic notions of what is meant by public or mass diplomacy, what the explanatory theory for this communication with foreign publics is, and the relationship that this field has with other areas of communication. The second plane, that of describing the activities, and also their composition, includes measures taken in this area for the realization of com­munication with foreign publics. Such dimensions ensure a broad consensus of the majority of public diplomacy scholars (ex.: Leonard 2002; Melissen 2005; Seib 2009; Pamment 2016; Saliu 2017b; Nye 2019): • Information management, which is an activity that covers hours and days, where the media is used as a communication channel to transmit positive information about that country to foreign audiences; • Strategic communication, which means sending messages to foreigners focus­ing on weekly and monthly activities; • Establishing long-term relationships, which require years of activities to achieve mutual understanding and cooperation, and includes cultural diplomacy, exchanges, and scholarships, the impact of a diaspora of a country in the host country, etc. Such activities usually focus on sending a positive image or reputation of a country to foreign publics, as a way to place as many things as possible in the political, economic, cultural, and tourist context especially nowadays, in the era of digitalization, when more and more international communications are realized through social networks and are public more than ever before. Public diplomacy today takes on even greater importance on the Internet especially in situations “whether they will prove effective in ensuring that public diplomacy messages would be better heard, listened to and followed by the relevant audiences” (Bjola et al. 2019). 2.1 The US public diplomacy As stated earlier, the USA was the first country to develop public diplomacy. American public diplomacy is primarily linked with the name of the United States Information Agency (USIA). Its mission was to understand, inform, and influence foreign publics in the foreign policy sector in promoting American national inter­est, and broaden the dialogue between Americans and US institutions, and their counterparts abroad. Its goals were to explain and advocate US policies in terms that were credible and meaningful in foreign cultures; to provide information about the US official policies, about the people, values, and institutions which influence those policies; to bring the benefits of international engagement to American citizens and hired institutions by helping them build strong long-term relationships with their counterparts overseas; to advise the President and US government policy-makers on the ways in which foreign attitudes will have a direct bearing on the effectiveness of US policies, etc. (Schindler 2018; Fisher 2013; Cull 2012). USIA was established by US President Eisenhower in 1953 as a tool for his Cold War strategy (Cull 2012: 2). Voice of America, Radio and TV Marti dedicated to Cuba, Radio Free Europe dedicated to Europe, and Radio Liberty in the former Soviet Union operated under USIA supervision (Laurano 2006: 29). All of these broadcasting operators aimed at making propaganda against communism, and encouraging peoples to embrace democracy. They were au­thorized under the so-called Smith-Mundt Act. USIA was also authorized by a special act to conduct activities related to the Fulbright Scholarship Program. Thus Fulbrighters were grant recipients under the USIA cultural and scientific ex­change program. In 1999, this Agency was abolished and some of its functions were folded into the Department of State under the Under Secretary of State for Public Diplomacy and Public Affairs (Laurano 2006). In 2002, George W. Bush Administration undertook a series of public diplomacy activities involving publicity spots directed to the Arab world, a campaign involving radio, television and the press, as well as the Internet with various commercials and publications (Saliu 2015). In 2002, Radio Sawa sought to attract young Arabs through mixed Arabic-American music, while “Hi” living style magazine, through the Web site, targeted young Americans to broaden the dialogue with them (Zaharna 2010: 2). In 2004, the US launched Al Hurra satellite Television to operate side-by-side with popular televisions such as Al Jazeera and Al-Arabiya (Cull 2012; Laurano 2006). Up to this point, we deal with the first two dimensions of public diplomacy: information management and strategic communication, which play a role in foreign policy strategies, or, as Nye (2008: 91) points out, “Governments now have to share the stage with actors who can use the information to enhance their soft power and press governments directly, or indirectly by mobilizing their publics”. Meanwhile, the third dimension of public diplomacy, cultural diplomacy, has to do with the tendency of establishing long-term relationships. Hollywood mov­ies, jazz music, cultural exchanges, etc., play a very important role in creating long-term relationships. Hollywood has often been in line with American foreign policy, and this has happened even in recent years in the American clash with the Arab world (Szondi 2008: 153–154). The United States ranks first in the world as a movie exporter worldwide, though Indian Bollywood produces more movies a year (Nye 2004: 33). Exchanges of students and foreign scholars constitute the most powerful branch of American cultural diplomacy. Accord­ing to the statistics quoted by Nye (2004), out of 1.6 million foreign students in 2002, 28 per cent of them were in the US, compared to 14 per cent in Britain; the United States publish many times more books than any other country in the world; it sells the largest number of music discs in the world; it ranks first in the number of Nobel prizes for physics, chemistry, and economics awarded, and second – after France – for literature (Nye 2004: 33). In 2018, we see the further erosion of American soft power under the “America First” banner, Europe consolidating its soft power since 2017, and the continued rise of soft Asian power (The Soft Power 30, 2018). In the measurements made by Portland’s team for Global Ranking of Soft Power (The Soft Power 30) with 11,000 respondents in 25 countries around the world, five largest soft power countries are: the UK, followed by France, Germany, USA, Canada (The Soft Power 30 2018) and then other countries, both EU countries and countries around the world; however, EU is not included as an independent entity. American public diplomacy can, in terms of its nature and intensity of en­gagement, be divided into three periods. The first stage involves times during the Cold War when America was more focused on leading the distribution of values and ideals in the divided and disturbed Europe. The collapse of the Berlin Wall marks the start of another stage when USIA was abolished. The third stage marks the revival of US public diplomacy. This stage was triggered by the September 11 terrorist attacks, which was followed by an increase of its activities (Szondi 2008: 3). The measures taken by American diplomacy are best indicated in a report presented to the Senate by the US Secretary of State Charlotte Beers (2002), in charge of public diplomacy in the post-September 11, who states, among others, that: … We must improve considerably our communication with the mainstream of young adults, especially in the Middle East and South and Southeast Asia- even those young adults outside of cities. We must encourage our foreign exchange visitors to talk about our common values and to demon­strate the aspects of democracy that lead to personal progress… We have one proven program - international exchanges - that can generate nothing less than a total transformation. ...We can also work with the leading satel­lite TV stations such as the Middle East Broadcasting Company (MBC), Lebanese LBC, Al Jazeera, and Future Television, which are keen for new programming and assure us they are open to new material. Hollywood, PBS, and Discovery have offered to help us acquire such programs. We can create completely new programs like an Arabic magazine for young adults as well as Internet programs that include training and equipment. They are in the USAID programs you’ve supported steadfastly over the years. Our three strategic goals, detailed in my remarks for the record, are: • Re-presenting American values and beliefs - to create an exchange of common values; • Demonstrating the opportunities that result from democratization, good governance, and open markets; and • Supporting the education of the young (Beers 2002). 3 The activities of EU public diplomacy European Union (EU) easily qualifies as the world’s region with the greatest variety of public diplomacy practices, a rich field of activity that is begging for more theoretical reflection as well as historical inquiry (Melissen 2013: 204). Historically the EU institutions have been reluctant to employ the term public di­plomacy and any specific image enhancement activities have been undertaken by Union member states (De Gouveia and Plumridge 2005: vi). However, the EU has made huge efforts in an attempt to improve their image and to imple­ment a new one based on an understanding of diversity, tolerance, and cultural openness (Henze and Wolfram 2014: 7). The European Parliament advocates defining European culture as broadly as possible, but with specific and coherent strategies of promoting it to foreign publics while the European Commission finds that given the growth in the 21st century, communication tools have the potential to truly augment Europe’s soft power (Cross 2014). The EU’s influence, both internally and externally: internally, mutual exchange of culture within Europe promotes increased creativity, which enhances economic growth, jobs, innova­tion, enrichment, and lifelong learning; externally, it promotes peace, intercultural dialogue, and conflict prevention - all major goals of EU foreign policy (Cross 2014: 14). Even the EU as a unique market with joint institutions as a normative power (Manners 2002; Whitman 2011; Birchfield 2013) also has an economic, political, security, cultural interest, etc., to improve its image to the foreign public, by often seeking to empower the common sense of the union towards the internal public. The EU as a whole has very efficient instruments to conduct a very active public diplomacy. Unless we take Brexit into account, BBC World represents a strategic tool in the international broadcasting field, same as Deutsche Welle, Radio France International, Euronews, and organizations such as British Council, Alliance Française, Goethe Institute, Dante of Italy, etc. With regard to the media that fall into the first dimension of public diplomacy, the EU does not have its own developed media network to expose the values of the Union, but it is the national media of member states that have been consolidated for decades, ex­cept Euronews, which does not have any wider scope compared to the different national televisions. While, European Broadcasting Union (EBU) has no formal connection to the EU or its predecessors and includes many non-EU members, its spirit of integration and exchange has been germane to the wider European project and contributed to the task of transforming Europe into an imagined community (Cull 2013: x). In light of the recent Eurozone crisis and a rapidly changing geopolitical landscape, a better understanding of it as a key process of soft power and diplomacy is particularly indispensable and goes beyond the impact of current developments on Europe’s scale of soft power (Cross 2013a: xviii). With the so-called Bologna Process, the European system and the ranking of universities from European countries in the top 500 best-ranking universities in the world constitute a mighty soft power for the Continent. EU operates with several programs designed to effect the application of public diplomacy. Numerous communication actors and communication channels have been set up for purposes of establishing long-term relationships, and they are mainly targeting two broad public groups: the internal public of both member and aspiring states, and the public outside of the EU. However, the EU has never talked about public diplomacy. The concept of public diplomacy is neither used nor accepted by EU officials, nor is it contained in political documents or any type of communication by the Commission or Council (Michalski 2005: 124). The EU extends public diplomacy based on values, norms, and principles. It makes efforts to first convince the internal public to strengthen a European identity, in addition to the national identity of the peoples that make up this organization of states. This is intended to be achieved in the absence of clearly defined EU political interests, and its foreign policy is based on the values and principles that this unity of states cultivates even in the integration process, pointing out the EU norms and policy regime (Michalski 2005: 126). These EU values concern first of all basic principles and values such as peace, democracy, rule of law, respect for human rights, the market economy, good neighbourliness, good institutional governance, etc. (Manners 2002). This normative component is very important for the EU’s soft power because Brussels is one of the world’s largest capitals by the number of journalists, with about 1000 (Manners 2002: 127). With their reporting on EU developments, this large number of journalists from around the world undoubtedly plays an important role in mass diplomacy towards the public of the countries they report to. Another impressive element is that the values and principles mentioned in the preceding are required to be achieved not only by the member states but also by those that aim membership voluntarily. Voluntary partnership is the basis of Brussels’ requirements for achieving EU principles and norms. This makes the EU’s soft power more appealing. In the broader information network, EU promotion is based on three main pillars: the EU promotes greater freedom, prosperity, and security for Europeans. About 17 per cent of all European Commission legislative proposals concern freedom, security and justice (Lodge 2006: 1). The EU promotes a governance model inspired by solidarity and respect for diversity; the EU enables member states to play a world role with their values and expansion of power (Commission of the European Communities 2002). In the cultural and educational sphere, the EU focuses on intercultural com­munication. This has been facilitated in the first place by the removal of border barriers and the free movement of people. Through various educational programs, freedom of student movement from one institution to another through the Bolo­gna Process, and assistance in scientific research advancement through various funding tools, the EU intends to achieve the dimension of cultural diplomacy for purposes of establishing long-term relationships within the EU itself. In this sense, student exchanges as one of the most powerful dimensions of cultural diplomacy represent a distinct segment of European public diplomacy. Erasmus+ is the EU’s program to support education, training, youth, and sport in Europe. Its budget of €14.7 billion will provide opportunities for over 4 million Europeans to study, to train and be trained, and gain experience abroad (Erasmus+ 2019). Another Programme is “Creative Europe”. This program is an important tool with which the EU encourages a sense of common or shared European identity. In order to enhance the visibility of Europe’s cultural and audio-visual sectors, the European Commission cooperates with national authorities, culture sector organisations, and other EU institutions to support a variety of actions, initiatives, and awards (Dimitriadi 2018). The aid, which comes from several powerful donors from the North and is directed to various regions of the world such as Kosovo, Korea, Mexico, Turkey, Afghanistan, Somalia, etc., also seeks to focus on the image (Pamment and Wilkins 2018: 2.). In other words, image is very important for EU, too. This image needs to be improved with more accurate, important, and distinct qualities (Anholt 2007a: 67–68). The image helps export growth, attracting foreign investment, and promoting the country as a suitable tourist destination (Hoking 2005: 31). The focus for this improvement should happen to countries that are more important to our interests, and not in those countries where the influence is easily reached (Leonard 2002). But, what do these countries mean to the EU? China turns out to be an impres­sive investor in EU countries in several sectors, particularly in the energy field (Curran and Spigarelli 2017). The EU does not have a Riviera, but it can be French, Italian, Greek, Spanish, or any other Riviera. These activities are con­ducted to companies where the interest is greater. When we analyse society as a form of communication, it should be seen as a process where reality is created, preserved, but also modified and divided. When we think about society, we are almost always constrained by the traditions that revolve around us as a powerful influence form. Even as Edward Said (1978) explains, scientific approaches to different societies or cultures often have perverted objectivity because of this prior concoction and influence on our minds. Moreover, cultural diplomacy seeks to smooth these preliminary concoctions through communication. It happens when diplomats, i.e. governments try to shape the course of cultural relations between two or more countries in the interest of everyone. In this sense, today there are universities that have courses in politics and international relations that use popular films as primary texts to facilitate active reading on foreign policy (Totman 2009). However, there are also film industries that in different cases pursue the country’s political course towards another country. Hollywood has often followed this course, while during the last decade it has portrayed some Arab countries according to the State Department’s assessment (Totman 2009: 153–154). Namely, we have the exposure of the national cinematography of European countries instead of the cinematography we call the EU. Also, co-productions are known as co-operation e.g. Italian-Franco-German rather than as an EU production. Music is also an important component of cultural diplomacy, a kind of communication with the culture and tradition of foreign countries (Totman 2009: 2–6). This cultural dimension of music means both broadcastings through audio-visual media and direct communication with the organization of concerts in foreign countries. A Russian listener describes the listening of American music as a neglected element of freedom, while jazz has played the role of cultural ambassador (Schneider 2004). For treating music as a force of social life, Adorno, one of the main exponents of this kind of treatment says, music “trains the subconscious to condition the reflexes” (DeNora 2003: 1). But the EU does not have music that is identified with it but with the national cultures of member states. Hungarian music groups, who sing avant-garde folk songs, demonstrate what life is like in Hungary, the importance of musical expression and diversity in Hungarian culture and make connections with others which conveys the openness of Hungarian society (Cross 2013b: 7). This Hungarian public diplomacy activity enhances Hungarian image and culture within the EU itself. Even if these groups do these tours to the public outside of Europe, they again present Hungarian values and culture in the first place, and not the ones of the EU. Hence, cultural and language diversity is important and should be protected (Cross 2013b: 7). Eurosong, the annual song festival, presents the countries of the European conti­nent, and also countries beyond as in the case of Israel; so the festival includes non-EU countries, too. This song festival is hard to say to represent a pure EU value, but more a European value in the continental sense. Cities, historic and cultural heritage are also a strong EU soft power (La Porte 2013), while not only countries but also cities are now built on brands (Anholt 2007b). Cities have played a major role in the development of society since antiquity, with the development of democracy, economic development, the logic of self-defence, but also the public sphere. Today cities are concerned not only with their role as tourist destinations of their cultural and historical heritage but also by the governing model they often give. Thus, for example, Copenhagen has recently given an example by choosing to reduce energy consumption through smart grids, and Sofia with the integration of urban transport projects (La Porte 2013: 85). They present models and values for providing services and facilitation to citizens, often exceeding the national average levels; even global problems are often overcome or even solved at local levels with activities in the pursuit of peace, protection of human rights, cultural diversity and democratic principles, and empowerment of multiculturalism (La Porte 2013: 102). But again, these cities often appear as entities in themselves, often even ex­ceeding the soft national power so that we sometimes even get confused about where a city is located. Anholt (2007) states that they emerge as a brand in themselves within their own state, while the EU as a whole has less to do with the image of the Union, the perceptions of the non-European public. For example, Vienna surpasses the image of the state, and much less can it be thought of as a soft power in the EU. There is a common assumption that the EU’s image is inherently weak because Europeans have little in common or that they do not identify with Europe (Cross 2013b: 9). 4 Specifications of EU-USA public diplomacy But the behavior of states, in addition to interest, may depend on the atti­tude, friendship, or closeness that a leader of one country has with the leader of another. Here we deal with the great importance that the individual has in communicating with foreign publics, that is, on the impact that the individual can play on the image of the country. This is important, for instance, if the president of the United States and the leader of Russia get along well with each other on a personal level (Kunczick 1997: ix). Officials‘ statements to other countries af­fect domestic opinion about the image of other countries. One of the most basic elements for good political communication is the careful use of words (Waller 2007: 20). If a politician or a state official issues critical statements towards another country, as Italian politician Salvini has recently done to France, his sup­porters are implied to also create a not-so-positive judgment of the country being criticized. This proves that a country can fail in its efforts to increase influence through public diplomacy if the leaders of that country, who have broad popular support, are not very friendly to the country that conducts public diplomacy or tries to create a positive image. But these mostly damage the unification of the EU‘s image with foreign publics. Being quite heterogeneous in terms of internal composition, the EU promotes mottos such as “EU as a zone of peace, prosperity, and democracy”, “United in Diversity”, “EU as a Model” and presents its institutions as values on the his­torically hostile continent, such as Common Foreign and Security Policy (CFSP), Common Defense and Security Policy (CDSP), European Neighborhood Policy (ENP), Enlargement, Strategic Partnerships, etc. (Sandrin and Hoffmann 2018). These mottos aim at the external effect, i.e. how various nations are historically known as highly hostile, today speak with one voice; but they also aim at the internal effect on European citizens on issues of identity empowerment. These values also represent a model which, despite occasional crises, remains a source of inspiration to others for the peace, cooperation, and well-being of citizens. But the reference to the hostile past of European countries seems like an exag­gerated setback in today’s rapidly changing world. Perhaps the narrative of the EU has to be re-written at the same time (Duke 2013). It is evident that intra-European cultural diversity with many countries, with different cultures and identities, is challenging to design a unified and original image in front of an external audience (Henze and Wolfram 2014: 8). Unlike the EU, the US, although having a different cultural mosaic due to centuries of emigration and diverse geography, manages to project, without any difficulty, the coherent image based on some values already consolidated over the centuries. But American hard power (the military in the first place) has often undermined the core values of American soft power, especially during interventionist policies or criticisms of human rights abuses such as Guantanamo, CIA kidnappings across Europe, and so on (Nye 2004). Europe is not known for its arrogant foreign policy, much less for its interventionist policy, while hard power in the American sense does not even exist, although Europe is an extraordinary economic power. EU cultural diplomacy related to student exchanges, tourism, culture, also distinguishes it from the US. People who have been part of the exchange program or have had an organized visit to another country, mostly have good impressions of that place. Alexander Yakovlev, for example, was heavily influenced during his studies by political science expert David Truman at Columbia University in 1958 (Nye 2004: 46). Upon his return to his homeland, he became the director of an important institute and a member of the Soviet Politburo, a figure with a significant liberal influence on Soviet leader Mikhail Gorbachev. Yakovlev‘s col­league Oleg Kalugin, who became a senior official in the Soviet KGB in 1997, a few years after the fall of communism, comments that the exchanges were like the Trojan Horse for the Soviet Union. Both men, Nye (2004: 46) points out, have played an important role in the collapse of the Soviet system. This is not the case with the EU. When students return to their home country, they talk about the culture of the countries that are part of the EU rather than the EU; tourists talk about French, Italian, Greek Riviera, etc. The media is another very important dimension, included in two out of the three dimensions of public diplomacy. Since public diplomacy is communication, and as noted above, even traditional diplomacy cannot be treated entirely without the communication component, let us conclude this article by emphasizing the importance of message mediation channels in international communications. 5 Conclusion Due to the heterogeneity of national cultures and the actions of nation-states within the EU, it is difficult to identify and form a proper soft power of the Union. The values that the EU often aims to promote to foreign audiences outside Europe, such as democracy, prosperity, the rule of law, humanity, etc., are, above all, part of the values of nation-states. The EU has also failed to strengthen its soft power because educational values are part of the national states, and its immigration and humanitarian policy has often been a failure. Co-operation on continental stability, ending historical intolerance and hostility on the continent, the single European market and currency, all represent the values of the EU’s smart power. The US case shows a model for the plurality of public diplomacy, but it requires numerous and powerful resources that cannot be easily implemented by other countries aspiring to practice public diplomacy. Britain, which aims more in the national brand, i.e. economic diplomacy, has its own media features. While for CNN we can say that with its program, mainly political, it addresses more of a political-making audience in the world, that of the BBC addresses not only the policy-makers, but a wider audience of people, and not only political or eco­nomic elites. Meanwhile, British and the US newspapers stand in competition with each other in global communication. In addition to the fact that the EU does not accept public diplomacy in its documents during its development, there are other distinctive specifications between the EU and the US in this area. We can say that these specifics are more related to the effect of distinctive activities. For the first dimension of public diplomacy, i.e. media management practice, the US has media that promote American values and politics, starting with popular television stations such as CNN, CBC, ABC, and newspapers such as New York Times, Washington Post, and other newspapers. Even for Europe (but as a continent), we can say that the BBC is better known, without analysing this data after BREXIT. But, the BBC is perceived as a British media, not as a Union media; the same situation is with the popular daily newspapers, such as The Guardian, The Daily Telegraph, Financial Times, The Daily Mail, The Times, El Mundo, El Pais, Le Figaro, Le Monde, Corriere della Sera, with Italian, French, Spanish TV channels, German, etc., which are perceived based on the language of communication as national resources rather than EU resources. EU does not have a Hollywood; however, member countries have national cinematography featuring national soft power. So, the EU’s public diplomacy is more complex than that of particular states or that of the United States. Often the soft power of the Union is quite difficult to distinguish from that of member states, while its member states have long consolidated their image in the world and continue to empower it daily. However, the EU soft power is widely recognized for its peaceful, cooperative, and humanitarian role. Funding This research received no specific grant from any funding agency in the public, commercial, or not-for-profit sectors. Bibliography Anholt, Simon (2007a): Places: Identity, image and reputation. London: Palgrave Ma­ cmillan. Anholt, Simon (2007b): Competitive Identity, the New Brand Management for Nations, Cities and Regions. London: Palgrave Macmillan. Barston, R. P. (2013): Modern Diplomacy (4th ed.). London and New York: Routledge. Beers, Charlotte (2002): Public Diplomacy Plans for the Future – Statement before the Senate Foreign Relations Committee Washington. Available from: https://2001-2009. state.gov/r/us/12170.htm (Accessed 12. 1. 2019) Berridge, G. R. (2015): Diplomacy Theory and Practice (5th ed.). New York: Palgrave Macmillan. Birchfield, Vicki (2013): A Normative Power Europe Framework of Transnational Policy Formation. Journal of European Public Policy, 20 (6): 907–922. DOI: 10.1080/13501763.2013.781829. Bjola, Corneliu, and Kornprobst, Markus (2018): Understanding International Diplomacy: Theory, Practice and Ethics (2nd Ed). Milton Park, Abingdon: Routledge. Bjola, Corneliu, Cassidy, Jennifer, and Manor, Ilan (2019): Public Diplomacy in the Digital Age. The Hague Journal of Diplomacy, 14: 83–101. DOI: 10.1163/1871191X­14011032. Brown, Robin (2012): The Four Paradigms of Public Diplomacy: Building a Framework for Comparative Government External Communications Research. Leeds: Institute of Communication Studies, University of Leeds. Castells, Manuel (2010): The power of Identity: The Information Age Economy, Society, and Culture (2nd ed.). Malden, MA and Oxford: Wiley Blackwell. Cross, Mai’a K. Davis, and Melissen, Jan (eds.) (2013): European Public Diplomacy: Soft Power at Work. New York: Palgrave Macmillan. Cross, Mai’a K. Davis (2013a): Introduction. In M. K. D. Cross and J. Melissen (eds.): European Public Diplomacy: Soft Power at Work: xvii–xix. New York: Palgrave Macmillan. Cross, Mai’a K. Davis (2013b): Conceptualizing European Public Diplomacy. In M. K. D. Cross and J. Melissen (eds.): European Public Diplomacy: Soft Power at Work: 1–11. New York: Palgrave Macmillan. Cross, Mai’a K. Davis (2014): Transatlantic Cultural Diplomacy. In R. Henze and G. Wolfram (eds.): Exporting Culture. Which role for Europe in a Global World?: 13–24. Germany: Springer VS. Cull, Nicholas (2012): The Decline and Fall of the United States Information Agency: American Public Diplomacy, 1989–2001. New York: Palgrave Macmillan. Cull, Nicholas (2013): Foreword. In M. K. D. Cross and J. Melissen (eds.): European Public Diplomacy: Soft Power at Work: vii–xv. New York: Palgrave Macmillan. Curran, Louise, and Spigarelli, Francesca. (2017): Chinese investment in the EU renewa­ble energy sector: Motives, synergies and policy implications. Energy Policy, 101: 670–682. DOI: https://doi.org/10.1016/j.enpol.2016.09.018. De Gouveia, Fiske, and Plumridge, Hester (2005): European Infopolitik: Developing EU Public Diplomacy Strategy. London: Foreign Policy Centre. Available from: http:// www.kamudiplomasisi.org/pdf/kitaplar/EUpublicdiplomacystrategy.pdf (Accessed 20. 5. 2019). DeNora, Tia (2003): Music in Everyday Life. Cambridge: Cambridge University Press. Di Martino, Luigi (2019). Conceptualising public diplomacy listening on social media. Place Branding and Public Diplomacy, 16: 131–142. DOI: 10.1057/s41254-019­00135-5. Dimitriadi, Aaikaterini (2018): New dimensions of cultural diplomacy: the case of the European Union. Athens: IEIP. Duke, Simon (2013): The European External Action Service and Public Diplomacy. The Hague: Netherlands Institute of International Relations Clingendael. Fisher, Ali (2013): Collaborative Public Diplomacy. How Transnational Networks Influ­enced American Studies in Europe. New York: Palgrave MacMillan. Gilboa, Eytan. (2008): Searching for a theory of public diplomacy. The ANNALS of the American Academy of Political and Social Science, 616: 55–77. DOI: 10.1177/0002716207312142. Gregory, Bruce (2011): American Public Diplomacy: Enduring Characteristics, Elusive Transformation. The Hague Journal of Diplomacy, 6: 351–372. Henze, Raphaela, and Wolfram, Gernot (eds.) (2014): Exporting Culture. Which role for Europe in a Global World? Berlin: Springer VS. Hoking, Brian (2005): Rethinking the ‘New’ Public Diplomacy. In J. Melissen (ed.): New public diplomacy: soft power in international relations: 28–43. London: Palgrave Macmillan. Jönsson, Christer (2016): Diplomacy, Communication and Signaling. In C. M. Con-stantinou, P. Kerr, and P. Sharp (eds.): The Sage Handbook of Diplomacy: 79–91. London: Sage. Kotler, Philip, Haider, Donald H., and Rein, Irving (2002): Marketing Places – Atracting investment, Industry and Tourism to Cities, States and Nations. New York: Free Press. Kunczik, Michael (1997): Images of Nations and International Public Relations. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates-Publishers Mahwah. La Porte, Teresa (2013): City Public Diplomacy in the European Union. In M. K. D. Cross and J. Melissen (eds.): European Public Diplomacy: Soft Power at Work: 85–112. New York: Palgrave Macmillan. Laroche, Michel; Papadopoulos, Nicolas; Heslop, Luise A., and Mourali, Mehdi (2005): The influence of country image structure on consumer evaluations of foreign products. International Marketing Review, 22 (1): 96–115. Laurano, Partizia (2006): Fondamenti di comunicazione politica internazionale. Roma: Bonano Editore. Leonard, Mark (2002): Public Diplomacy. London: The Foreing Policy Centre. Lodge, Juliet (2006): Communicating (in) Security: A Failure of Public Diplomacy? An Integrated Project Financed by the Sixth EU Framework Programme. Washington: U.S. Department of State. Available from: https://core.ac.uk/download/pdf/5080132. pdf (Accessed 24. 6. 2019). Manners, Ian (2002): Normative Power for Europe: A Contradiction in Terms? Journal of Common Market Studies, 40 (2): 235–258. DOI: 10.1111/1468-5965.00353. Melissen, Jan (2013): Conclusions and Recommendations on Public Diplomacy in Europe. In M. K. D. Cross and J. Melissen (eds.): European Public Diplomacy: Soft Power at Work: 205–212. New York: Palgrave Macmillan. Melissen, Jan (ed.) (2005): The new public diplomacy: soft power in international relations. Basingstoke and New York: Palgrave Macmillan. Michalski, Anna (2005): The EU as a Soft Power: The Force of Persuasion. In J. Melis-sen (ed.): New Public Diplomacy: Soft Power in International Relations: 124–144. Basingstoke and New York: Palgrave Macmillan. Nye, Joseph S. Jr. (2004): Soft Power – The Means to Success in World Politics. New York: Public Affair. Nye, Joseph S. Jr. (2008): The Paradox of American Power: Why the World’ Only Superpower Can’t Go It Alone. Oxford: Oxford University Press. Nye, Joseph. S. Jr. (2019): Soft Power and Public Diplomacy Revisited. The Hague Journal of Diplomacy, 14 (1–2): 7–20. DOI: 10.1163/1871191X-14101013. Pamment, James, and Wilkins, Karin Gwinn (eds.) (2018): Communicating National Image through Development and Diplomacy – The Politics of Foreign Aid. Cham: Palgrave Macmillan. Pamment, Jammes (2013): New Public Diplomacy in the 21st Century: A Comparative Study of Policy and Practice. London and New York: Routledge. Pamment, Jammes (2016): British Public Diplomacy and Soft Power Diplomatic Influence and the Digital Revolution. Bradford: Palgrave Macmillan. Said, Edward (1978): Orientalism. London: Routledge & Kegan Paul Ltd. Saliu, Hasan (2015): Komunikimi në diplomacinë publike: Soft power-i dhe imazhi ndërkombëtar i Kosovës / Communication in Public Diplomacy. Soft power and the International Image of Kosovo. Pristina: Kolegji AAB. Saliu, Hasan (2017a): International Image of the Country through Strategic Communication, Case of Kosovo. Journal of Media Critiques, 3 (9): 65–76. DOI: 10.17349/jmc117105. Saliu, Hasan (2017b): The new nature of Cultural Diplomacy in the age of online com­munication. Journal of Media Critiques, 3 (10): 87–100. DOI: 10.17349/jmc117206. Sandrin, Paula Orrico, and Hoffmann, Andrea Ribeiro (2018): Silences and hierarchies in European Union Public Diplomacy. Revista Brasileira de Política Internacional, 61 (1). DOI: http://dx.doi.org/10.1590/0034-7329201800111. Schindler, Caitlin (2018): The Origins of Public Diplomacy in US Statecraft. Washington: Palgrave Macmillan. Schneider, Caitlin (2004): Culture Communicates, US Public Diplomacy that Works. The Hague: Netherlands Institute of International Relations Clingendael. Available from: http://www.clingendael.nl/sites/default/files/20040300_cli_paper_dip_issue94. pdf (Accessed 14. 5. 2019). Seib, Philip. (2009): Toward a New Public Diplomacy – Redirecting US Foreign Policy. New York: Palgrave Macmillan. Szondi, Gyorgy (2008): Public Diplomacy and Nation Branding: Conceptual Similarities and Differences. The Hague: Netherlands Institute of International Relations Clin­gendael. Avalaible from: http://www.clingendael.nl/sites/default/files/20081022_ pap_in_dip_nation_branding.pdf (Accessed 14. 5. 2019). Totman, Sally-Ann (2009): How Hollywood Projects Foreign Policy. London: Palgrave MacMillan. Waller, Michael (ed.) (2007): The Public Diplomacy Reader. Washington: Institute of World Politics Press. Whitman, Richard G. (ed.) (2011): Normative Power Europe. Empirical and Theoretical Perspectives. New York: Palgrave Macmillan. Zaharna R.S. (2010): Battles to Bridges – US Strategic Communication and Public Diplomacy after 9/11. Basingstoke and New York: Palgrave Macmillan. Sources Commission of the European Communities (2002): On an Information and Communica­tion Strategy for the European Union. Brussels: Commission of the European Com­munities. Available from: http://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/1/2002/ EN/1-2002-350-EN-F1-1.Pdf (Accessed 23. 5. 2019). Erasmus + (2019). Available from: https://ec.europa.eu/programmes/erasmus-plus/ about_en (Accessed 22. 6. 2019). The Soft Power 30 (2018): A Global Ranking of Soft Power 2018. Los Angeles: USC Center on Public Diplomacy. Available from: https://softpower30.com/wp-content/ uploads/2018/07/The-Soft-Power-30-Report-2018.pdf (Accessed 12. 5. 2019). Podatki o avtorju: Asst. Prof. Dr. Hasan Saliu AAB College Pristina, Kosovo E-mail: hasan.saliu@aab-edu.net Izvirni znanstveni clanek UDK 316.334.3:177.3 Vlado Kotnik LAGATI KOT TRUMP: RES GOVORJENJE SPONTANE RESNICE? IZVLECEK Ceprav je že dolgo znano, da politiki lažejo, se je z vstopom Donalda Trumpa v politicno areno laganje ne le spremenilo v osrednjo politicno strategijo, ki nima primere v moderni zgodovini politicnega laganja in manipuliranja, ampak se je s pomocjo medijev in informacijsko-komunikacijskih tehnologij prelilo po javni sferi in doseglo vse sektorje družbe. Ta primer razkriva družbeno razsežnost novih pobud organiziranega laganja (tj. odprtega laganja) in nadgrajene raz­licice sistemske globoke manipulacije (tj. transparentne manipulacije). V clanku premišljamo, kaj se je nedavno zgodilo z družbenim statusom resnice, kaj se je zgodilo z lažjo in manipulacijo v postresnicnem svetu, s pomocjo konceptuali­zacije odprtega laganja in transparentne manipulacije pa skušamo odgovoriti, kaj pomeni »lagati kot Trump«. KLJUCNE BESEDE: Donald Trump, govorjenje resnice, laganje, odprta laž, transparentna manipulacija Lying like Trump: Really Telling the Spontaneous Truth? ABSTRACT Although it has long been known that politicians lie, Donald Trump’s entry to the political arena has seen lying been turned not just into an augmented political strategy unparalleled in the recent history of political falsehoods and manipulati­on, but one that has rapidly spread through the media and, helped by information and communication technologies, across public spaces to reach every domain of society. This example reveals the social dimension of new initiatives in organised lying (i.e. open lying) and upgraded versions of systemic deep manipulation (i.e. transparent manipulation). In the article, we reflect on what has recently happened to the social status of truth, and also to lying and manipulation, in this post-truth world. By conceptualising open lying and transparent manipulation, we try to answer what it means to “lie like Trump”. KEY WORDS: Donald Trump, truth telling, lying, open lie, transparent manipulation 1 Laž resnici. Res lažje povedati laž kakor resnico? V trenutku, ko je Donald John Trump postal predsednik Združenih držav Amerike, so novinarji zaceli mrzlicno preštevati in razvršcati njegove obicajne laži, drobne laži, trivialne laži, samopovelicevalne laži, laži za zavajanje jav­nosti, laži za goljufanje samega sebe, gololicne laži, plitke laži, izvotljene laži, velike laži, debele laži, nezaslišane laži, serijske laži, ravnodušne laži, laži za ustvarjanje mehurckov, laži proti lastnim lažem, laži za odvracanje pozornosti, slepilne laži, iskrene laži, dezinformacijske laži, laži v obliki izrekanja resnic, ucinkovite laži, laži za vzbujanje strahu, ambiciozne laži, laži za podpihovanje nasilja, manipulativne laži, strateške laži, neopravicljive laži, demagoške laži, kontroverzne laži, grde laži, kosmate laži, pogostne laži, odkrite laži, obupne laži in še bi lahko naštevali. Bržcas bi v moderni politicni zgodovini težko našli politika, ki bi se mu pripisovalo toliko razlicnih vrst laži na eni strani ter tako evidentno sebicno brezbrižnost ali kar odprt prezir do resnice, dejstev, obce zna­nega in znanosti na drugi. Trump je clovek, ki ravna tako, kakor da se vse vsakic znova zacne z njim. Trumpov biograf Tony Schwartz (1987) je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja za tovrsten tip brezobzirnega omalovaževanja ali kar zanikanja avtoritete resnice z divjim laganjem, manipuliranjem in špekuliranjem skoval oksimoron »resnicna hiperbola« (truthful hyperbole). To nakazuje, da Trump trumpovskega tipa laganja in manipuliranja ni ustvaril v politiki niti ga ni izumil za namene politike, ampak ga je vanjo zgolj uvozil in mu nato dodal nove razsežnosti. Gre za nacin predrzne performativnosti laži v stilu »vem, da lažem, pa kaj zato«, »lažem, a koga to briga« ali pa »lažem, a kaj mi kdo more«.1 Gre za nov tip družbenega življenja laži, ki ga je ameriški televizijski komik Stephen Colbert (2005) skušal ujeti v izrazu truthiness (»resnicnostnost«, »resnicenskost«, »resnicovanjskost«). Gre za nekaj, kar se zdi resnica, je videti kot resnica, se kaže kot resnica, se izreka kot resnica, si želimo, da bi bila resnica, ali celo »globoko 1. Hiperbolicen lažnivec ima brezbrižen odnos do znanega filozofskega paradoksa o lažnivcu, katerega logicni zaplet je širše znan: ce lažnivec zatrjuje, da govori resnico, potem laže (ker je pac lažnivec), ce pa prizna, da laže, potem govori resnico (zaradi zakona o dvojni negaciji). v sebi« cutimo, da je resnica, pa ni res.2 Ali drugace, gre za ustvarjanje t. i. po­stfakticne, postresnicne ali poresnicne realnosti (post-truth reality), ki temelji na zainteresiranem in namernem spodbujanju custvovanja realnosti na nacin, da custva o neki realnosti postanejo središce dojemanja te realnosti ne glede na dejstva o tej realnosti. V družbenih pogojih, ko ni vec nekih skupnih objektivnih ali obce sprejetih standardov resnice, pride do krožnega drsenja in vzajemnega oplajanja med resnicami in lažmi, dejstvi in psevdodejstvi, znanjem in mnenjem. »Izmišljanje resnic«, »mnenjenje znanja« in »alterniranje dejstev« so postopki, ki omogocajo nastanek takšnih postresnicnih proizvodov, kakor so »lažnive resnice«, »alternativna dejstva« ali »mnenjska znanja«. Gre za proizvode, ki v ustreznem postresnicnem ekosistemu zmorejo biti ponujeni kot prepricljivi, ucinkoviti in upravicljivi nadomestki za resnice, dejstva in znanja. Po pisanju Washington Posta, ki minuciozno beleži Trumpov »cunami neresnic« iz Ovalne pisarne, se je do julija 2020 nabralo prek 20.000 lažnih in zavajajocih trditev (Kessler, Rizzo in Kelly 2020; Aratani 2020).3 Paradoksalno pa je, kakor opozori švedska politicna filozofinja Anna-Karin Selberg (2019), da Trump kljub notoricnemu laganju in stalnemu manipuliranju velja za predsednika z visokim »kapitalom resnice«. Po prepricanju njegovih volivcev in fanaticnih privržencev ni lažnivec, ampak clovek, ki naravnost in brez olepševanja pove resnice, ki si jih noben drug politik ne upa izustiti. Z vsako razkrito lažjo se torej njegov »kapital resnice« še poveca, namesto da bi izgubil vrednost. Drugace receno, Trump na neki odbojen, a hkrati sila nalezljiv nacin manifestira in realizira eno izmed naj­bolj temeljnih, ceprav nelagodnih spoznanj s podrocja filozofskih študij resnice in laži, tj. da resnica potrebuje laž, da bi se lahko konstituirala kot resnica, in laž potrebuje resnico, da bi se lahko konstituirala kot laž. Skratka, resnica in laž, laž in resnica nista nujno ali popolnoma antagonisticna družbena pojava, ampak parazitirata drug na drugem, torej sta v nekem komplementarno pregnantnem 2. Gre za posebno kvaliteto dozdevanja, da je nekaj resnicno, cetudi ne nujno ali de­jansko resnicno glede na znana dejstva. Colbert ta dozdevek metaforicno opiše kot vrsto resnice, ki jo cutimo tako rekoc »v crevesju«, po naše bi rekli »na vodi«, ceprav nima stika z dejstvi. »Crevesno resnico« ali »urinsko resnico« se ustvari tako, da se z vztrajnim ponavljanjem neke polresnice ali neresnice v medijih doseže, da ta koncno postane samoumevna, zato vanjo ni treba vec dvomiti in potemtakem je tudi ni treba preverjati. 3. Skupina novinarjev Washington Posta, ki šteje in beleži Trumpove laži, zavajanja in manipulacije, je junija 2020 izdala knjigo Donald Trump and His Assault on Truth (av­torji Glenn Kessler, Salvador Rizzo in Meg Kelly), v kateri razkriva ozadja in ospredja, vzpone in padce, persistence in obrate, repeticije in samoizumljanja v tovrstni menda­citetni politicni praksi. Za taksonomijo Trumpovih laži dodatno glej Pfiffner (2020). odnosu. Še vec, resnica in laž sta palimpsestno vstavljeni ena v drugo. Zato ima-mo lahko opraviti s situacijo, ko je izrekanje »resnice«, »iskrenosti« lahko najbolj zlagano in ko se laganje lahko pretvori v najglobljo resnico posameznika ali kolektiva. Zato lahko manipulacijam verjamemo tem bolj, cim bolj nas uspejo prevarati, in kjer smo lahko najbolj prevarani, tam se skriva najvecji potencial, da se pokaže resnica manipulacije. Pravzaprav si lahko privošcimo provokativ-no tezo: laži potrebujemo, da bi se šele ovędli ucinkov resnice. In manipulacije potrebujemo, da bi jih sploh znali prepoznavati, predvsem pa zato, da bi zmogli ozavešcati ucinke »naravnosti«, ki jih ima laž na resnico, izmišljotine na dejstva, videzi na vsebine, manipulacija na komunikacijo. Dolgi zgodovini politicnega laganja in manipuliranja navkljub današnji clovek še vedno v takšnih in drugacnih gospodarjih, oblastnikih, izkorišcevalcih in zlorabljevalcih odnosov casti njihove laži in manipulacije in že njihova laž je dovolj, ne resnica, da njihovo gospostvo deluje. V lažeh vidimo resnico oseb in že videz resnice, videz iskrenosti, videz avtenticnosti, videz sprošcenosti, videz spontanosti (Trump še zdalec ni edini primerek te palimpsestne kontradikcije, je pa postal politicno najbolj eminenten primerek) je dovolj, da nas gospodarji, oblastniki, izkorišcevalci in zlorablje­valci vseh vrst althusserjevsko interpelirajo v subjekte zaslepljenih ali prisilno zaslepljenih nalagancev in zmanipulirancev. A pri Trumpovem in trumpovskem laganju in manipuliranju sledi še precej drugih neprijetnosti. Svet trumpovskega laganja in manipuliranja, ki ga bomo v nadaljevanju skušali opisati skozi dve – po družbeni konstituciji in funkciji sicer distinktivni, a po družbeni rabi in akciji sila komplementarni – praksi, to je odprto laganje in transparentno manipuliranje, je asocialno in antisocialno socializacijski, a visoko mobilizacijski tip laganja in manipuliranja, ki nas opremi z vešcinami brezsramnosti, brezobzirnosti in brez-castnosti, da zmoremo odprto lagati lastnim lažem ter vsem na oceh bahavo uživati v uspelih in neuspelih manipulacijah s sabo in drugimi. Preden izpostavimo, v cem je problem pojava in kako vsakodnevno deluje, naj poudarimo, da pri razlagi dejanj odprtih lažnivcev in transparentnih manipulatorjev namerno ne bomo zahajali v psihizacijo, psihopatologizacijo ali celo psihiatrizacijo, ceprav so to relevantne perspektive, temvec bomo na vso zadevo skušali pogle­dati v bolj sociološki luci. Ker lažnivci in manipulatorji pac ne delujejo izolirano od družbenega sveta, ampak kot specificno družbeno konstituirani, socializirani in aktivirani družbeni agensi, prav na tocki njihove družbene konstitucije, sociali­zacije in akcije nastopi veckraten problem: prvic, vloge konstantnih nalagancev in zmanipulirancev nam ne ponujajo vec kot blodeco »alternativo«, ampak kot novo normativno »naravno stanje« našega družbenega obstoja; drugic, toksicno in patološko politicno laganje, kjer se je pojav najbolj eminentno umestil, ni ostal znotraj politicnega polja, ampak je bil izvožen v vse sektorje družbe in kontaminira celotno javno sfero, cemur bi rekli popolno razlitje politicne mendacitete; tretjic, tovrstno ekscesno komuniciranje se iz domene množicnega komuniciranja, torej medijsko posredovanega komuniciranja, s to medijsko popotnico seli na raven medosebnega komuniciranja; cetrtic, odprto laganje in transparentno manipuliranje povzrocata odnosno in simbolno nasilje v medcloveških odnosih; in petic, v vseh pogledih gre za slabe, škodljive, razdiralne in unicevalne prakse. Na podlagi navedenega je dovolj razlogov za premislek, kaj se je nedavno zgodilo z družbenim statusom resnice, kaj se je zgodilo z lažjo in manipulacijo v postresnicnem svetu, kako lažejo odprti lažnivci, kako manipulirajo transparen­tni manipulatorji; s pomocjo idej Bourdieuja (2018), Foucaulta (2009), Arendt (2003b) in D‘Almeide (2018) pa bomo oblikovali analitski odgovor, kaj prav­zaprav pomeni »lagati kot Trump« ali »manipulirati kot Trump«. Ta odgovor je ponudil dodaten navdih za razmislek, kako se zoperstavljati takšnim škodljivim in spornim praksam, ki so se iz ozkih politicnih krogov s pomocjo medijev in informacijsko-komunikacijskih tehnologij razlile po javnem prostoru in posledic­no ne le ogrozile splošno znana dejstva, destabilizirale obce sprejete resnice, zgolj mnenja vsilile kot referencna znanja, devalvirale hvalevredne eticne drže in komunikacijska nezavedna spustile na prosto pašo, ampak tudi uzurpirale naše vsakodnevno življenje. V postresnicnem svetu laž in manipulacija nista vec eksces, ne dejanska skrivnost, ne vec zakulisje niti potlaceno nezavedno, ampak sta postali središce, okvir in legitimen oder vzpostavljanja medcloveških stikov. Še vec, v takem svetu se zdi laž lažje povedati kakor resnico. Uvidi v nedavna dogajanja iz politicnih aren, poslovnih kloak, akademskih kuloarjev, medijskih krajin, javnih podob, delovnih mest, družinskih miljejev in celo intimnih itinerarijev nam postavljajo delikatno vprašanje, kako kot slehernik_ca sploh živeti in pre­živeti v svetu razrašcajocega odprtega laganja in manipuliranja. Ali drugace, kako se moralno resetirati, otresati prisil in pritiskov zlaganih in zmanipuliranih dominacij ter se po odnosnih in simbolnih spopadih z lažnivci in manipulatorji vsakic znova konstituirati kot nepoškodovan, avtonomen, rezistenten in realitetno okrepljen družbeni agens. Ce naš prispevek ne more rešiti teh težav, si domišlja-mo, da jih skuša vsaj relevantno nasloviti in osvetliti. 2 Resnica klasificira. Res laž klasificira bolje? Problem tega, da je v svetu trumpovskega laganja in manipuliranja veliko lažje in vredneje povedati laž kakor resnico, je seveda vecplasten, zato bi tudi premislek lahko bil vecplasten. V zgodovinski perspektivi bi lahko ugotavljali, da odprta laž in transparentna manipulacija, torej postresnicna pojava laganja in manipuliranja hkrati odsevata družbo in jo silita v spremembo. Ekonomska perspektiva bi nas lahko opremila za trditev, da se obe praksi tako uspešno izvajata zato, ker se splacata, torej izpolnjujeta dolocene ekonomske interese in potrebe. V filozofski perspektivi bi se nam obe postintelektualni praksi izrisali na obnebju postresnicne kontradikcije, v kateri se laganje lahko kaže kot izre­kanje resnice, izrekanje resnice pa si lahko nadene obliko laži. V antropološki perspektivi bi lahko uvidevali, da odprto laganje in transparentno manipuliranje (de)mistificirata in (kontra)mistificirata procesualno naravo kulturne produkcije laži in manipulacije. S pomocjo sociološke perspektive bi lahko videli, da nobena od omenjenih praks ljudi ne obravnava kot aktivne in avtonomne družbene agense, torej kot ljudi, ampak kot negibne objekte uporabe oziroma tarce zlorabe, torej kot stvari. Politološka perspektiva bi nas obogatila za spoznanje, da ne odprta laž ne transparentna manipulacija na podrocju politicnega nista nakljucni praksi, ampak sta rabljeni kot nacrtni politicni strategiji za doseganje politicnih ciljev. S pomocjo komunikološke perspektive bi lahko konstatirali, da odprta laž in transparentna manipulacija nista komunikacijski eksces, spodrsljaj ali lapsus, ampak legitimna komunikacijska agenda javnega delovanja in nagovarjanja. Psihološka perspektiva bi nam lahko zagotovila osnovo za uvid, da odprta laž in transparentna manipulacija nista izraza kakšne posebne duševne sprošcenosti in spontanosti, kakor lahko sem ter tja slišimo ali beremo v lahkotnem tisku in na družabnih platformah, ampak sta reprezentaciji do skrajnosti prignane nasilnosti v surovo tekmujocih in izkorišcajocih medcloveških stikih. V okviru psihoanaliticne perspektive bi imeli možnost pojasniti, da se odrta laž samo navidezno kaže kot osvobojeno nezavedno, manipulacija pa je lahko kolonizirala strukturo komu­nikacije samo v specificnih pogojih komuniciranja, ki jih imenujemo postkomuni­kacijski. In navsezadnje, eticna perspektiva bi nas morala nedvomno prizemljiti v zaznavi tega, da gre pri odprtem laganju in transparentnem manipuliranju za dokaza hudega zdrsa cloveka v posteticno ideološko stanje. Vse te disciplinske perspektive bi nam bržcas pomagale bogato kontekstua­lizirati in natancno precizirati tezo, da resnice nikoli ni bilo enostavno in lahko govoriti, toda tudi lagati ni bilo nikoli prej enostavneje in laže kakor danes. A namesto omenjenih obsežnih perspektiv si bomo za razjasnitev težave raje po­magali s štirimi bolj personaliziranimi prispevki, to je z Bourdieujem, Foucaultom, Arendt in D‘Almeido. Z njimi bomo skušali sociološko priti bližje odgovoru, zakaj je laž danes lažje povedati kakor resnico, zavedajoc se dejstva, da je teoretska in konceptualna podlaga za izris tega odgovora nastajala v casu, ko laganje še ni bila tako vidno legitimna družbena praksa. Francoski sociolog, antropolog in etnolog Pierre Bourdieu je v vec svojih delih nacel problem resnice v družbenem svetu. Med drugim tudi v predavanjih iz »Obce sociologije«, ki jih je v letih 1981–82 imel na znamenitem Collčge de France in ki so leta 2015 posthumno izšla v francošcini, leta 2018 pa še v angleškem prevodu, na katerega referiramo. Kaj sploh pomeni govoriti resnico v družbi o družbi? Kdo razkriva oziroma lahko razkriva resnico družbenega sveta? Kako govoriti resnico o sebi in drugih? Vse to so vprašanja, pri katerih lahko družbeni agensi, kolektivni in individualni, išcejo razne položaje avtoritete in razvijajo razne oblike legitimnosti, ki bi jim dale osnovo za obnašanje, kakor da posedujejo odgovore na vprašanja resnice o resnici, torej tudi vprašanja resnice trditev o družbenem svetu, o njih samih in drugih. Bourdieu priznava, da je v zvezi z definiranjem in dolocanjem resnice v družbenem svetu neizogibna dolocena stopnja perspektivizma, ki gre približno takole: vsak ima svojo resnico, resnico svojega interesa. Pravzaprav perspektivizem ne pomeni tega, da gre »vsakomur lastna resnica«, ampak da je pluralizem perspektiv pogoj za mani­festacijo resnice. Seveda ljudje nismo vajeni ali pripravljeni razmišljati tako, saj je tovrsten relativizem resnice bil pogosto diskreditiran s strani vplivne tradicije, ki je racionalizirano izražanje interesov drugih, ne pa tudi lastnih, obravnavala kot »napako« ali vsaj kot neprijetno družbeno dejstvo. Ta perspektivicna teorija resnice na svet resnicarjev (dominantnih nosilcev, razširjevalcev in oznanjeval­cev resnice, nekakšnih »lastnikov resnice«) in resnicevancev (uporabnikov ali konzumentov resnice) gleda z logiko družbenega boja: z vidika prvih je njihova glavna skrb obvladovanje resnice in razumevanje temeljev tega obvladovanja, da bi lahko nadzor nad resnico ohranili; z vidika drugih bi moral biti njihov glavni interes ozavešcanje dejstva, da resnica ni v njihovi lasti oziroma da so v podrejenem položaju do resnice, kar od njih terja napore za spremembo položaja. Drugace receno, resnica družbenega sveta in resnica v družbenem svetu je vselej kost konflikta in prepira med razlicnimi družbenimi agensi. Zato je Bourdieu rad poudarjal, da ce že obstaja resnica o cemerkoli, je to predvsem resnica o resnici kot kontroverzni zadevi. Ta njen kontroverzni družbeni znacaj in položaj izhajata iz dvojega: prvic iz tega, da ima vsak posameznik ali kolek­tiv, prav kot družbeni agens, vitalni interes, da je utelesitelj in posrednik lastne resnice; in drugic iz tega, da vsak posameznik ali kolektiv, ki sprejme resnico drugega, na neki nacin obvelja za podrejenega, obvladanega ali poraženega. Bourdieuju zatorej topogledno ne preostane drugega, kakor da ponovi znano sociološko frazo: »Resnica ni ena, ampak jih je vec in zares ne obstaja splošno dogovorjen pogled na družbeni svet« (Bourdieu 2018: 128). Skratka, resnica je v družbi vedno predmet takšnih in drugacnih napetosti in protislovij. To je tako zato, ker so družbene sile razlicnih, konkurencnih ali antagonisticnih in pogosto nerazrešljivih in nespravljivih resnic odvisne od materialnih in simbolnih odnosov moci med tistimi, ki se prepoznavajo v teh resnicah, in tistimi, ki jim nasprotujejo. Seveda pa resnica v družbi ni zgolj in samo polje konflikta, ampak lahko po­stane polje družbenega konsenza. Ta družbena resnica, ki temelji na konsenzu, je resnica, povezana z legitimno perspektivo, to je perspektivo, ki je dominantna, vendar kot taka ni prepoznana in je tako priznana kot univerzalna. Legitimna perspektiva, torej tista, ki je prevladujoca, vendar kot takšna ni prepoznana in je tako implicitno priznana kot univerzalna za vse ljudi ali za vecino ljudi, seveda ni dana za vselej, ampak je družbenozgodovinsko konstituirana, klasificirana in socializirana. Skratka, resnica za svojo družbeno legitimnost obstoja, delovanja in pripovedovanja potrebuje ustrezno družbeno infrastrukturo, Bourdieu ji rece classification, ki ji omogoca, da se resnica sploh lahko izreka. Šele ta okvir omogoca legitimni resnici, ki temelji na konsenzu, da deluje s performativno silo. Z Austinom (1990) bi rekli: ko govorimo resnico, ne izrekamo le resnice, ampak ustvarjamo pogoje za govorjenje resnice. Ko govorimo (svojo) resnico, z njo družbenega sveta ne le opisujemo, ampak ga (so)ustvarjamo. Govoriti resnico neizogibno pomeni poimenovati, uokviriti in razvršcati. Re-snicarji so klasifikatorji, pa ce to hocejo ali ne. Ko se v medcloveških odnosih zaklinjamo, da govorimo resnico, s tem sebe avtomaticno postavljamo v položaj nekoga, ki pove, kako je z neko družbeno situacijo, z nami ali drugimi ali družbo nasploh. In to vlogo klasifikatorjev družbene realnosti so resnicarji precej casa uspeli uspešno igrati, tako rekoc do nedavnega, ko so jim nekaj, kar je bilo njihovo glavno orodje in orožje, to je avtoritativno govorjenje resnice, prevzeli nasprotniki njihovih resnic. Postresnicarji so ugotovili naslednje: ce ne morejo biti lastniki resnic resnicarjev, potem jih morajo sami zaceti ustvarjati in avtoritativno predstavljati. In to v zadnjih letih uspešno pocnejo s pospešenim razresnicenjem oziroma raz­krajanjem resnic resnicarjev ter hiperprodukcijo in hiperdistribucijo svojih alterna­tivnih, lažnivih in izmišljenih resnic. Z vstopom postresnicarjev na sceno družbene resnice so zgubile vrednost tri oblike preverjanja veljavnosti družbene resnice: preverjanje s pomocjo konsenza (ne toliko zaradi potencialne tiranije vecine kakor zaradi stalnega hranjenja polarizacij, razdorov, kaosov, ki pogojem oblikovanja konsenza nasprotujejo), preverjanje s pomocjo dejstev (objektivnih dokazov) in preverjanje s pomocjo logicne argumentacije. Postresnicarji so se v zadnjih letih uspeli performativno opolnomociti ne le za to, da povedo resnico (»svojo resnico«, »alternativno resnico«, torej resnico, ki so jo resnicarji dotlej obvladovali, zane­marjali in omalovaževali), ampak tudi za to, da to povedo na nacin laganja in manipuliranja. Bourdieujevsko receno, trumpovski lažnivci in manipulatorji se ne bojujejo le za resnico družbenega sveta ali se zanjo sploh ne bojujejo, ampak tudi ali predvsem za uveljavitev »njihove resnice«, to je za to, da bi vsilili svoj »najboljši nacin« klasificiranja družbenega sveta kot legitimno obliko klasifikacije (povzeto in parafrazirano po Bourdieu 2018: 6–10, 127–133, 172). Tu ne bomo dalje razpredali, kakšnim protislovjem in kontradikcijam za­padajo postresnicarji, ko domnevno »avtoritativno« – bolje bi bilo, ce bi rekli brezsramno, brezobzirno ali brezcastno – govorijo svojo »resnico«, delne resnice ali polresnice, ampak kaj se dogaja z resnicarji, ki v tekmi s prvimi izgubljajo nekatere tradicionalne monopole govorjenja samoumevne, samorazvidne re-snice. Tudi slednji se namrec ujemajo v pasti lastnega postresnicenja, ko želijo verjeti, da je njihova verzija resnice družbenega sveta še vedno edina prava in edina relevantna. A ce resnicarji nimajo vec težav priznati, da so sami globoko vpleteni v boje za resnico in celo sprejemajo dejstvo, da se njihovi družbeni antagonisti bojujejo za uveljavitev lastne resnice in to med drugim pocno tudi tako, da diskreditirajo resnice resnicarjev ter z lažmi in manipulacijami gradijo fronto protiresnic – obstajajo namrec postresnicarji, ki imajo stalen interes za diskreditacijo tega, kar resnicarji trdijo o svetu – se ne morejo izogniti temu, da ne bi tudi sami svoj model iskanja resnice klasifikacije vpenjali v metamodel boja za resnico, ki ne izkljucuje možnih manipulacij in falsifikacij njihove resnice. In to je tocka, kjer so resnicarji sami najbolj ranljivi in izpostavljeni skušnjavam, da krenejo povsem po poti postresnicarjev. In prav to je tocka, kjer morajo biti tudi resnicarji najbolj pozorno in stalno preverjani. Zakaj? Zato ker je to tudi tocka, v kateri surova dejstva, družbeno potrjevana v smislu »to je to«, »tako pac je«, »taka je resnica«, dobijo družbeno legitimnost v smislu »tako mora biti«, »resnica mora biti taka«. Skratka, ne le postresnicarji v verziji trumpovskih lažnivcev in motilcev resnice, ampak tudi resnicarji tkejo mreže boja za monopol simbolne moci, to je boja za moc, da legitimno izrekajo resnico sveta. Ta boj za resni-co, za moc, da povemo, kaj obstaja, kaj je res in kaj ne – ker je moc tega, da izrecemo, kaj res obstaja, kakor pravi Bourdieu, vedno nacin, da povemo, kaj mora nujno obstajati –, torej boj za monopol nad performativnostjo resnice je v svoji srži politicni boj. Gre za boj za prepoznanje, torej za vsiljevanje oblike informacije o družbenem svetu, ki jo morajo ljudje priznati in sprejeti. Boja med zagovorniki resnice, dejstev, znanosti in propagatorji laži, alternativnih dejstev in izmišljene realnosti torej ne gre jemati le kot boj za klasifikacijo in proti klasifika­ciji, ampak za to, kdo utegne v prihodnosti poimenovati in klasificirati družbeni svet. Trumpovski lažnivci in manipulatorji nas želijo prepricati, da nima smisla stopati na stran resnice, ce laž v postresnicnem svetu klasificira »bolje« in prina­ša vec koristi. Cetudi je vsak družbeni agens zmožen klasificirati družbeni svet, je jasno, da ni vseeno, kdo ga klasificira, saj niso vsa klasifikacijska dejanja v enaki meri nagnjena k potrjevanju fakticne realnosti. Trumpovski lažnivci so na primer zmožni oblikovati argumente o družbenem svetu na nacin, da so njihovi argumenti videti resnicni ali celo zelo resnicni, ceprav to dosežejo z interesom po vzpostavitvi avtoritete laži kot samopotrditvene resnice. V trumpovski viziji sveta resnica namrec ni potrebna, je irelevantna, saj je predrzno, brezobzirno ali grobo povedana laž dovolj, da ucinkovito pokažejo, kako resno mislijo z lažjo. 3 Resnica potrebuje neustrašni govor. Res laž prevzema ta govor? Francoskega filozofa Michela Foucaulta lahko upraviceno imamo za misleca resnice, saj se je v svojih delih bolj ali manj neposredno loteval problema resnice in problema govorjenja resnice ter njunega razmerja do takšne ali drugacne oblike oblasti. Tu se sklicujemo zlasti na dva njegova prispevka k tematiki, in sicer na intervju »Resnica in oblast« (2008 [1991]) in knjigo Neustrašni govor (2009), v kateri problematizira vprašanje resnice in govorjenja resnice. V zvezi s tem že obstajajo znane fraze, denimo: tisti, ki laže, najvec pove o sebi; ali pa: ljudje lažejo, ker težko govorijo resnico o sebi. In ravno pri teh frazah nam pride na misel Foucault v dveh poudarkih: prvic (2009: 5–8, 126–147), ko pokaže, da je povedati resnico, govoriti resnico in udejanjati resnico vselej oblika tehnologije sebstva; in drugic (2008: 111–134), da je problem resnice v režimu resnice. Potemtakem resnica ne potrebuje nobenega režima, kajti vsak režim resnice – in vsakršna oblast vselej potrebuje režime resnice – je že oblika manipulacije z resnico, jo že popaci in deformira, a morda ne na nacin, da bi bila videti povsem napacna, zgrešena ali neresnicna, ampak ravno toliko, da je manipulacijo z resnico težko pocitrati. Režimi resnice so namrec nacini, ki kažejo, kako se neka oblast izvaja konkretno in v podrobnostih. Foucault pravi, da dokler je bilo vpra­šanje oblasti podrejeno ekonomski instanci in sistemu interesov, ki so služili temu, se problema oblasti skoraj ni zastavilo na ravni njenih specifik, tehnik in taktik. Šele genealoški pogled na oblast je porodil dileme zgodovinske konstitucije resnice, okvirov resnice, podrocij resnice, diskurzov resnice, pa tudi zavedanje, da lahko diskurzi, ki sami na sebi niso niti resnicni niti lažni, proizvedejo ucinke resnice. Prav te pa lahko ugledamo kot režime resnice, torej kot oblastne rutine resnice, ki v kolesju oblasti ali pletežu mrež oblasti onemogocajo ali zavirajo dejavnost govorjenja resnice. Tisto, kar resnica vsakokrat torej potrebuje, sodec po Foucaultu tako v antiki kakor danes, je neustrašni govor (kar Foucault tematizira v okviru anticnega izraza parrhesia), torej družbeno situirana praksa, ki omogoca govorjenje resnice, koraj­žno govorjenje resnice. In v kontekstu našega prispevka se takoj postavi vprašanje: ali je resnica še v funkciji govorjenja resnice ali je to vlogo govorjenja resnice nemara že prevzela laž? Omenili smo že, da gre rojstvo pojava postresnicnega laganja le deloma iskati v politicnem polju v ožjem smislu. Dejansko se je precej casa redil na preseku politicnega, ekonomskega in medijskega polja. A tudi ce bi prvotno šlo za tip »poslovne prakse«, »medijske kuriozitete« ali »demagoške obrti«, ki je v politicnem polju s pomocjo politike dokoncno bil povzdignjen v novo obliko politicne strategije, danes v resnici o tem pojavu ni vec mogoce govoriti, ne da bi politicno polje dejansko morali raztegniti do skrajnih meja drugih druž­benih polj. Tako lahko recemo, da je mendaciteta v politiki (v širšem smislu, torej vkljucno z religijo, poslom, mediji, akademo in drugimi sferami udejstvovanja) oziroma povsod tam, kjer se vzpostavlja kakršnakoli oblast, že zelo dolgo del politicne in širše družbene igre. Skratka, laži, manipulacije, zavajanja, zaslepitve, izkrivljanja, ponarejanja, prikrivanja, potvarjanja in podobni maskirni mehanizmi mistificiranja in uzurpiranja realnosti so dobro uveljavljena politicna orodja. Ker se laž v današnje politicno in družbeno življenje ni prikradla po naklju-cju ali zaradi inherentne cloveške zlobe ali grešnosti, moralna ogorcenost ne zadostuje, da bi kar izginila. Laž ima, kakor zapiše ameriška politicna filozofinja nemško-judovskega porekla Hannah Arendt, »opraviti s kontingentnimi stanji stvari, torej s stvarmi, ki jim resnicnost ni inherentna, ki niso nujno tako, kakor so. Resnice dejstev niso nujno resnicne« (Arendt 2003b: 8). Iz dolgoživosti teh razresnicenjskih praks se da izlušciti tri uvide: prvic, laži niso nevtralne, ampak performativne (se jih ne le izreka, ampak se z njimi nekaj naredi ali povzroci); drugic, laži niso naravne, ampak družbene (niso naravne nesrece, ampak so rezultat družbenih pogojev in so zato tudi interpretirane v skladu s specificnimi družbenimi konteksti); in tretjic, laži niso identicne, ampak singularne (niti ena laž ni enaka drugi). So drobne laži iz vljudnosti. So bolj ali manj neškodljive bagatelne laži, h katerim se ljudje vsakodnevno zatekajo, da lažje prebrodijo vsakdan. So laži, ki jih ljudje izrecejo, da bi se izognili javni sramoti. So laži, ki preprecujejo, da bi ljudje sami sebe spravili v neugoden ali celo nevaren položaj. So laži, ki jih v neki skupnosti ljudje dogovorno izvajajo kot ritualno vešcino oziroma kot obliko ritualnega vzorca kolektivne naracije. So laži, ki so izrecene za zašcito celih kolektivov oziroma skupnosti. So laži, ki pomagajo obvladovati huda kazniva dejanja. In potem so laži, katerih namen obstoja ni nic od pravkar naštetega. Njihov namen je zgolj in samo ustvarjanje stalnega toka, dotoka in pretoka lažnivih, napihnjenih, pretiranih, izmišljenih, diverznih, dvomljivih in namerno nedoslednih posegov v realnost z namenom unicevanja in predrugacenja realnosti. Ko je Hannah Arendt4 razmišljala, kako se resnica in laž na ravni politicnega diskurza, torej na podrocju politicnega oziroma jav­nega prostora, formirata kot sredstvo manipulacije in propagande, je z idejo 4. Za opis vzpona organiziranega laganja kot oblike državne propagande, ki je v prvi polovici 20. stoletja postala eden glavnih stebrov nove totalitarne vladavine, glej Arendt (2003a; 2003b). organiziranega laganja (2003a: 450, 503; 2003b: 88–89, 92–93) skušala opozoriti na krhek, ranljiv in negotov položaj (fakticne oziroma dejstvene) resnice v sodobnem svetu.5 Notoricno laganje, brezskrupolozno potvarjanje, sistematicno zavajanje, divje špekuliranje, kontinuirano manipuliranje, torej delovanja in ravnanja, ki so do nedavnega veljala za eminentno politicne toksicne in patološke prakse, so v zadnjem desetletju prebila ograde ozkih politicnih poligonov, posvecenih politicnih iger in ekskluzivno rezerviranih politicnih diskurzov ter se brezsramno oziroma brezcastno razlila po javnem prostoru in vseh podrocjih clovekovega življenja in udejstvovanja. Pravzaprav so že zavzela tudi poslednje koticke izvajanja drobnih vsakodnevnih gest v javnih in zasebnih sferah. Da bi jih bili deležni, ni treba biti vec profesionalen politicni akter. Da bi jih doživeli, ni tre­ba biti vec posebej izbran konkurent. Da bi postali njihova tarca, ni treba biti vec privilegiran družbeni antagonist. Zadostuje že, da ste volivec, potrošnik, državljan, sorodnik, sodelavec ipd. Še vec, dovolj je že zgolj to, da obstajate kot brezimni slehernik. Vse te pogostokrat samoumevne ideološke pozicije in številne druge zadošcajo, da se splaca življenje ljudi dezorientirati, destabilizirati in spodkopati z namenom, da dokoncno izgubijo zavest, obcutek in izkustvo za razlikovanje med dejstvi in izmišljotinami, resnicami in lažmi, vsebinami in videzi, komunikacijami in manipulacijami. Drugace receno, dovolj je že to, da obstajamo kot brezimni sleherniki povsem temeljnih ideoloških nagovorov, torej nagovorov, s katerimi se sploh konstituiramo in socializiramo kot družbena bitja. Ker pa živimo v 21. stoletju, torej v casu nove pobude organiziranega laganja (tj. odprtega laganja) in nadgrajene razlicice sistemske globoke manipulacije (tj. transparentne manipulacije), pomeni, da je izziv, da prosperiramo in se na dnevni bazi uspešno zoperstavljamo postresnicnemu svetu odprtih lažnivcev in transparentnih manipulatorjev, toliko vecji. Odprti lažnivci in transparentni manipulatorji ne le da ne pripovedujejo zgolj in samo laži, ampak vso današnjo družbeno, ekonomsko, politicno in tehnološko infrastrukturo izkorišcajo za orga­nizirano, mediatizirano, orkestrirano, motivirano in zainteresirano preurejanje sveta in življenja ljudi na nacin, da se razlikovanje med dejstvi in izmišljotinami, resnicami in lažmi, vsebinami in videzi tako rekoc iznici oziroma se ga odpravi. Ena od posledic te transformacije v politicnem laganju je, da so se tipi laganja, ki so še pred desetletji veljali za del vešcin, taktik in strategij ozkega politicnega spektra, tako mocno prelili cez robove politicnih strategij, da so dandanes na 5. Obstoj naše zmožnosti za razlikovanje med resnico in neresnico je, kakor pravi poli­tologinja Vlasta Jalušic (2020), izrazito odvisen od tega, kako je organiziran politicni, torej javni prostor neke skupnosti. tak ali drugacen nacin že del vsakdana slehernika. Politicne tipe mendacitete tako ne srecamo vec samo v politiki, ampak povsod. Strateško upravljanje z lažmi, manipulacijami in špekulacijami pa je tudi v drugih sektorjih, npr. v go-spodarskem, poslovnem, akademskem, piarovskem, medijskem idr., dobilo svoje ekspertne alibije in celo akademske advokature (v podobi poklicnih »reševalcev problemov«, negovalcev javnih podob, zapolnjevalcev vrzeli v verodostojnosti, popravljalcev škode, medijskih strokovnjakov, komunikacijskih strategov, spin doktorjev ipd.), ki bi jih morali dejansko imeti za bolj ali manj sofisticirane in administrirane oblike intelektualnih prevar. Primerov se je nagrmadilo odlocno prevec, da bi z njimi sploh še morali konkretizirati trditev, da je v postresnicnem svetu vlogo foucaultovskega »neustrašnega govora« prevzela laž. Ta se kaže kot tehnologija novega antirefleksivnega sebstva, s katero je mogoce s stalnim govorjenjem laži proizvesti ucinek resnice in uveljavljati postresnicni režim resnice. 4 Zgodovinski režimi laganja in manipuliranja Da bi razumeli zgodovinsko pozicioniranost resnice v postresnicnem svetu, je treba razumeti kljucne prelome v zgodovinskih režimih laganja in manipuliranja. Ti nam pomagajo, da ne zapademo v abotno relativizacijo zgodovinske konti­nuitete laganja in manipuliranja, ampak senzibiliziramo sociološko perspektivo, da so družbeni agensi v resnici vselej, tako nekoc kakor danes, na družbeno kontekstualne in diferencirane nacine socializirani v kontinuitetne svetove laganja in manipuliranja. Ni dovolj reci, da so tudi nekoc ljudje lagali, se sprenevedali, potvarjali realnost, ponarejali izdelke, širili dezinformacije, si izmišljali dogodke, preusmerjali pozornost ljudi, skratka manipulirali. Vse to so poceli, a gotovo ne v obsegu in na nacine, na kakršne današnji odprti lažnivci in transparentni mani­pulatorji lahko uveljavljajo svoje laži in manipulacije. Zdi se, da nobena družba v preteklosti ni bila tako zasicena in prežeta z lažmi in manipulacijami, kakor so družbe 21. stoletja. Ko to recemo, ne trdimo, da je vse v naših družbah postalo laž in manipulacija, ampak s tem trdimo, da sta laž in manipulacija povsod v družbi že vgrajeni v tkivo družbenih praks, v prakticno vse naše dejavnosti. Politicna laž in politicna manipulacija sta skozi zgodovino delovali s pomocjo raznih bolj ali manj institucionalnih in sistemskih oblik dominacije, ki so jih ljudje sicer lahko izkušali na lastni koži, vendar jih kljub temu niso mogli videti ali se nanje neposredno navezati. Najprej se na kratko pomudimo pri zgodovinskih režimih laganja.6 6. Naš namen ni izrisati zgodovino laži, ampak zgolj opozoriti na kljucne transformativne premene. Shema 1: Zgodovinski rez.imi laganja. Tu svoje uvide crpamo iz konceptualizacije laganja Hannah Arendt, ki je v Resnici in laži v politiki (2003b), še obsežneje pa v Izvorih totalitarizma (2003a) analizirala totalitarne režime 20. stoletja, vendar ne kot specificne avtoritarne oblike vladavine, ampak kot oblike dominacije »moderne politicne laži«. V do-bah tradicionalnega laganja, torej pred zacetkom 20. stoletja, je laž pomenila prikrivanje dejanskih skrivnosti, zatajitev javnosti nepoznanih dejstev, pazljivo mimikriranje neprijetnih situacij in pocetij. Ta vrsta laganja kot oblika namerne­ga prikrivanja, izkrivljanja ali zanikanja dejstev je bila vezana zlasti na tisto vrsto realnosti, ki se jo je bolj ali manj prikrivalo, je bila državna skrivnost ali tabu režima oziroma oblasti. Drugace receno, tradicionalna laž se je izvajala v družbenem kontekstu avtoritete resnice. Laž je resnico upoštevala ali se je celo bala in tako je tudi funkcionirala. Toda v prvi polovici 20. stoletja pride po Arendt do premika v razvoju zgodovinske konstitucije politicnega laganja na nacin, da sámo laganje o stvareh ali njihovi realnosti ni dovolj, ampak totalitarni režimi razvijejo posebno politicno potrebo, laži namerno spremeniti v resnicnost. Kakor piše Arendt: »Te laži ne zadevajo skrivnosti, marvec dejstva, ki so splošno znana« (2003b: 90). Skratka, moderna politicna laž se paradoksno konstituira v politicnih praksah izrekanja resnice bodisi kot oblika laganja z resnico bodisi kot oblika širjenja resnice z lažjo.7 7. Zgledna primera parazitskega pajdašenja resnice in laži v politiki sta po Alenki Zupancic (2017: 30) pojava politicne korektnosti in populizma: prva je precej podobna laganju z resnico (»Sicer izrece prave stvari, a se na koncu vendarle izkaže za napacno … V shemi politicne korektnosti je pomembno samo to, kar izrekate, ker da ne obstaja pozicija resnice, poleg tega ima vsak svojo resnico.«), drugi pa pripovedovanju resnice v obliki laži (»Izreka same napacne stvari, vendar kljub temu cutimo, da je nekaj v njem pravilnega … V populisticni shemi ni pomembno, kaj recete, ker imate ‚vso pravico‘, da to recete, in ker je resnica konec koncev vedno odvisna od pozicije, iz katere govorite.«). Ni samo to, da totalitarni družbeni agensi lažejo, ampak laži spreminjajo v namišljeno, vendar aktivno delujoco in trajno realnost. To pa je po Arendt novost glede na preteklo zgodovino politicnega laganja. Ali kakor pravi Arendt: »Raz­lika med tradicionalnim in modernim politicnim laganjem se [lahko] zvede na razliko med prikrivanjem in unicenjem [realnosti]« (Arendt 2003b: 92). Seveda moderna laž ni samo znacilnost totalitarnih režimov in avtoritarnih akterjev, na kar so opozorili že mnogi avtorji, tudi Arendt (2003b), ampak se pojavlja tudi v demokraticnih kontekstih. Tudi v demokracijah druge polovice 20. stoletja je prišlo do neke vrste stalnega nazadovanja politicne strategije, pri kateri laž ni bila vec sekundarno sredstvo znotraj splošnejših oziroma prevladujocih politicnih strategij delovanja, ampak se je laž umestila v jedro samih politicnih strategij. Drugace receno, zacela je predstavljati bistvo njihove infrastrukture in komunikacijskih vešcin. Skratka, v svetu, kjer se laž ne pojavlja kot posamicno dejanje, kot eksces ali zloraba komunikacije, ampak kot sistemska strategija delovanja, se seveda drasticno zoži prostor, v katerem je še mogoce izrekati resnico in uporabljati dejstva kot kljucne orientirje za presojo realnosti. Resnica je tako postala politicna valuta, s katero se izdatno baranta, upravlja, posluje, predvsem pa zlahka zamenja za laž. Do nedavnega je za notoricne lažnivce in sistematicne manipulatorje, bodisi v politiki bodisi v drugih sektorjih družbe, naj gre za javno ali zasebno sfero, prevladujoce veljalo, da tisti, ki ekscesno lažejo in manipulirajo, sami sebe nimajo za lažnivce ali manipulatorje. Skratka, mislili smo, da notoricni lažnivci in sistematicni manipulatorji te prakse izvajajo na nacin nekakšne samoprevare, samozaslepitve, ko na neki perfiden nacin ogoljufajo same sebe8 za zavest o tem, da lažejo in manipulirajo. Rekli smo jim, da lažejo tako, da še sami sebi verjamejo. Hannah Arendt je za take ljudi trdila, da bolje kot znajo lagati in vec ljudi kot utegnejo naplahtati, toliko bolj 8. V raznovrstni literaturi se za to prakso samozaslepitve pogosto uporablja uveljavljeni anglicizem self-deception (goljufanje samega sebe, laganje samemu sebi), ki je zaradi dobro znanega paradoksa (povezanega z vprašanjem, kako je lahko clovek žrtev lastne laži, ce pa kot lažnivec ve, da si laže) cenjen izziv v številnih disciplinah, zlasti v moralni in politicni filozofiji. Samoprevara se torej na prvi pogled kaže kot oblika »iracionalnosti«, s pomocjo katere clovek samemu sebi prikrije doloceno prepricanje, ki ga goji, da bi uveljavil neko drugo prepricanje. Slednje se lahko udejanji, kakor lucidno ugotavlja francoski ekonomist, kritik ekonomije in filozof Jean-Pierre Dupuy, samo na nacin wishful thinking, torej s pomocjo duševnega mehanizma, ki cloveku omogoci, da zacne verjeti v drugo prepricanje, ceravno se je to sprožilo ravno zato, ker pravzaprav verjame prvemu prepricanju: »/P/rvo prepricanje je vzrok drugega, seveda pa ni razlog zanj, saj mu oporeka« (Dupuy 2016: 174). Hannah Arendt samoprevaro opiše kot obliko nezmožnosti soocenja z realnostjo, zaradi cesar uporabljamo analogije, ki naj bi nam »pomagale« razumeti ali opraviciti realnost (Arendt 2003b: 44). je verjetno, da »nazadnje tudi sami nasedejo svojim lažem« (2003b: 37). Toda kakor bomo videli kasneje, je nekaj, cemur je Arendt v zacetku petdesetih let 20. stoletja rekla »organizirano laganje«, v 21. stoletju dobilo novo postresnicno pobudo, tako rekoc svoje logicno nadaljevanje, in to v obliki odprtega laganja. Ustavimo se za trenutek še pri drugem nosilnem pojmu, to je pri manipulaciji in njenih kljucnih zgodovinskih premenah.9 Shema 2: Zgodovinski rez.imi manipuliranja. Tu nam je v pomoc francoski zgodovinar manipulacije in propagande Fabrice D‘Almeida (2018), ki pravi, da se je manipulacija pojavila v tocno dolocenem trenutku v zgodovini. Pred tem je bila v dolgi zgodovini cloveštva poznana zgolj v številnih nakljucnih podobah zvijacnosti, lisjaškosti, pretkanosti, premetenosti, prebrisanosti, prekanjenosti, zahrbtnosti, iznajdljivosti in preracunljivosti, torej kot nekakšna métis ali mélange starodavnega modela nedistinktivnega mešanja in križanja racunajocih praks mišljenja in delovanja. Toda v 18. stoletju, ko se 9. Manipulacija je, kakor so pokazali številni filozofi, sociologi, socialni psihologi, an-tropologi, semiologi in politologi, konstitutivna razsežnost medosebnih in družbenih odnosov. V naših vsakdanjih medosebnih interakcijah vedno poskušamo, zavestno ali ne, obvladovati in nadzorovati vtise, ki jih ustvarjamo in izvajamo za druge, predstavljati ugodno podobo o sebi in interakcijske situacije, v katere smo vpleteni, obrniti sebi v prid. Na razlicnih podrocjih družbenega življenja (glej Coons in Weber 2014; D’Almeida 2018; Goodin 1980), od politike do posla, vodenja, odlocanja, oglaševanja, medijev, izobraževanja, družine, starševstva, romantike in intimnih odnosov, vsakdo igra, ocitno ali ne, vlogo manipulatorja ali manipuliranega. V dolocenih družbenih situacijah žele­nega cloveškega vedenja sploh ni mogoce doseci brez vsaj dolocene stopnje neke vrste manipulacije. pojavi pojem organiziranega politicnega subjekta, se manipulacija prvic vsili kot oblika strateško premišljenega, sistematicno nacrtovanega, vodenega in instrumentaliziranega manevra, torej kot vrsta nove imposture, s katero je mogo-ce distinktivno preoblikovati nekatere stare prakse dominacije. Razvoj pravnih in moralnopoliticnih diskurzov, ki so skušali prakse manipulacije domnevno pripeljati v legalisticno obnebje prepovedane sleparije, kaznive goljufije, spo­dnesene verodostojnosti, družbeno sankcionirane zlorabe zaupanja ali vsaj do institucionaliziranega cuta za individualno in kolektivno locevanje med »dobrim« in »slabim«, »prav« in »neprav«, je v 19. in 20. stoletju paradoksno spodbudil tudi razvoj novih oblik sofistikacije, mediatizacije in ekonomizacije manipula­cije. V 19. stoletju manipulacija, ko se nadalje industrializira in scientifizira, ne nastopa vec kot bolj ali manj arbitraren skupek racunajocih procedur, torej kot starodavna métis raznovrstnih praks racunajocega mišljenja in delovanja, am-pak kot manufakturno, industrijsko in kapitalsko administriran dogodek oziroma serija dogodkov. Tako se manipulacija iz modela medosebnega komuniciranja preseli v model množicnega komuniciranja, katerega oblastno mobilizacijsko publiciteto mu zagotovi znanstveni, politicni in ekonomski interes za poznavanje teorije množice. Cas od druge polovice 19. stoletja do sredine 20. stoletja je cas nove invencije manipulacije, ki proizvede industrializirano manipulacijo, v kateri se revitalizirajo, redefinirajo in modernizirajo že nekateri vec stoletij znani pojavi in pojmi, kakor so propaganda, rekrutacija in indoktrinacija. Vzporedno s tem sistemskim razvojem manipulacije vseskozi obstaja tudi izvedba manipulacije kot vsakodnevne, uporne in preživetvene taktike malega cloveka, torej kot »manipulacija s cloveškim obrazom«. Toda ta vrsta drobnih manipulacij ni tista, ki bi se zmogla v 20. stoletju zares ucinkovito korporativizi­rati in nato s pomocjo novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij postaviti na piedestal omniprezentne manipulacije (ne mislec v smislu »vse je manipula­cija«, ampak v smislu »manipulacija se lahko povsod naseli«). To je nova oblika manipulacija, katere infrastruktura temelji na tehnologijah velikih podatkov, psevdoznanstvenih tovarnah laži, industrijah viralnih mistifikacij, fabricirajocih digitalnih medijev, temnem internetu, postresnicnem mreženju in globaliziranem koruptivnem kapitalu. Gre za podatkovne, algoritemske, avtomatizacijske in mreženjske tehnologije, s pomocjo katerih je možno kadarkoli, kjerkoli in od koderkoli kanibalizirati sleherno cloveško komunikacijo. Ta vrsta manipulacije, ki istocasno deluje omniprezentno (globalno) in personalizirano (kapilarno), danes deluje kot organizirana totaliteta, kot novi hegemon. Ne govorimo vec o predmanipulaciji (v podobi zvijacnosti, poznane pred 18. stoletjem), tudi ne o klasicni manipulaciji (v podobi politicno organizirane, nato industrializirane in kasneje korporativizirane manipulacije od sredine 18. do konca 20. stoletja), ampak govorimo o novi obliki manipulacije, ki jo imenujemo globoka manipulacija (v podobi napredujoce datificirane, algoritmizirane, avtomatizirane in mrežno ekonomizirane manipulacije, zaradi katere je vse naše življenje cedalje bolj neo­bhodno pripeto na manipulacijo in njeno razrašcajoco medijsko, komunikacijsko, tehnološko, politicno in družbeno infrastrukturo). Toda ta globoka manipulacija je v drugem desetletju 21. stoletja dobila svojo nadgrajeno brutalno razlicico v postresnicni obliki transparentne manipulacije, katere mehanizem delovanja bomo v prispevku, ki je v pripravi, pojasnili tudi na bolj intersubjektivni ravni. 5 Lagati institucionalno in kolektivno Jedrnat zgodovinski ocrt transformacij režimov laganja in manipuliranja sugerira, da laganja in manipuliranja ne moremo razumeti le kot mendacitetni strategiji posameznikov, ampak razkriva strukturne spremembe v laganju in manipuliranju kot prevladujocem sistemu produkcije in nadzorovanja družbene realnosti. Eno je, ce lažejo in manipulirajo posamezniki. Drugo pa je, ce lažejo in manipulirajo institucije in celi sektorji družbe. Okolišcine, v katerih danes lažejo odprti lažnivci in manipulirajo transparentni manipulatorji, so tudi okolišcine, v katerih ekscesno lažejo in prevratno manipulirajo institucije. Bourdieujevsko receno, individualne dispozicije za ekscesno laganje in manipuliranje pogosto vzdržujejo in hranijo številne institucionalne dispozicije za laganje in manipuli­ranje. Še vec, v okolišcinah, v katerih lažejo cele institucije ali se laže v imenu institucij, posamezniki v teh institucijah ne lažejo le individualno, ampak kolektiv-no. Ta kolektivna dispozicija za laž in manipulacijo je namrec pogosto vpisana v objektivne strukture institucij (npr. v ustanovah, v katerih se govori eno, dela pa drugo; organizacijah, v katerih med njihovo javno oziroma uradno podobo in dejansko notranjo realnostjo obstaja velikanski razkorak; kolektivih, v katerih obstajajo trdovratni tabuji javne tajne; ali pa skupinah, v katerih gojijo mocne kolektivne hipokrizije) in posledicno v mentalne strukture subjektivnih resnic nji­hovih clanov, ki so institucionalno socializirani in spodbujeni, da ravnajo v skladu s tem, kar dela institucija. Ce laže institucija ali njeni najvidnejši predstavniki, potem so izpolnjeni institucionalni pogoji za to, da lažnive strategije kot kulturo delovanja razvijajo tudi drugi clani institucije po vertikalni lestvici ali horizontalnih linijah strukture. Ta temeljna sociološka lekcija nas opominja, da se odprti lažnivci in transpa­rentni manipulatorji v institucijah ali družbi nasploh ne pojavijo kar nakljucno ali kar sami od sebe, ampak se pojavijo, ko in ker obstaja primerna družbena infrastruktura, primerna družbena tehnologija in primerna družbena konstelacija razmerij, ki omogoca razvoj prav takšnih dispozicij. Iz tega sledi, da odprto laganje in transparentno manipuliranje potrebujeta ustrezen družbeni okvir, v katerem se lahko izvajata kot legitimni in uspešni družbeni praksi. Shema 3: Izvori odprte laz.i in transparentne manipulacije. Odprta laž se lahko kot družbeno sprejemljiva oblika laganja odvija le v okviru kolektivne laži in sistemsko organizirane laži. In enako velja za transpa­rentno manipulacijo, ki se lahko uspešno in ucinkovito realizira le na ozadju institucionalne in globoke manipulacije. Ponovimo, odprta laž se sistematicno ne dogaja kar iz navdiha, ampak sistem­sko, ceprav morda deluje »naravno« na individualni ravni. Iz tega sledi, da tudi laganje na nacin izrekanja resnic nima veliko opraviti z iskrenostjo in resnicoljub­nostjo. Tudi transparentna manipulacija ne pade kar z neba, ceprav se vsiljuje kot prosti pad manipulatorjev. Prav tako nima nic opraviti z razsvetljenskim imperati­vom družbene transparentnosti. Transparentnost manipulacije morda lahko na prvi pogled ocara, a je v resnici zavajajoca, ce parafraziramo Bretona. Daje iluzijo, da se je prilagodila družbi, ki ceni transparentnost komuniciranja in delovanja. Toda manipulacija transparentne manipulacije se zacne, ko transparentnost ni podpora transparentni komunikaciji in delovanju, ampak ju nadomesti. Do tega trika pa pride v posebno skonstruiranih družbenih pogojih. Transparentna manipulacija lahko svojo vidnost predrzno in brezsramno realizira samo v zavarovanih pogojih postkomunikacijske kloake globoke manipulacije. Šele ta ji omogoca, da je lahko transparentna in kot transparentna ostane nesankcionirana. Pravzaprav gre za dvosmerni proces vzajemnega oplajanja globoke in transparentne manipulacije. Na eni strani transparentna manipulacija potrebuje zašcito globoke manipulacije, da bi se sploh lahko nekaznovano realizirala kot transparentna manipulacija, na drugi pa globoka manipulacija svoje komunikacijske in mediatizacijske potenciale lahko najbolj vidno in brezobzirno realizira, ce se postavi na mesto transparentne manipulacije. Skratka, transparentna manipulacija se odvija na ozadju globoke manipulacije, katere infrastruktura temelji na sinergijah in promiskuiteti podatkov­nih, algoritemskih, avtomatizirajocih in mreženjskih tehnologijah, ki so kolonizirale in uzurpirale vse sfere družbenega življenja, od politike, posla, akademe, medijev, industrije množicnega komuniciranja, javne sfere do medosebnega komuniciranja. Ni samo to, da so novi mediji in informacijsko-komunikacijske tehnologije kljucna infrastruktura za pospeševanje laganja in manipuliranja, ampak da so kot legiti­mna javna infrastruktura pristali na to, da tako rekoc legitimirajo vsakršno laganje in manipuliranje. Tej novi sistemski konstelaciji manipulativnih procedur recemo globoka manipulacija, ki zagotavlja temeljne pogoje za izvajanje transparentne manipulacije. Kompleksne digitalne tehnologije datificiranih, algoritmiziranih, avtomatizira­nih in omreženih realnosti manipulirajo z realnostjo, tudi ce se njihovi izumitelji, ustvarjalci in preroki zaklinjajo, da niso bile ustvarjene za te namene. Poanta globoke manipulacije je, da lahko s pomocjo digitalnih tehnologij istocasno deluje globalno in personalizirano.10 Klasicna manipulacija je ustvarjala vzpo­redne svetove, saj je delovala na podlagi motivacije, da ostane skrita, delujoca v zakulisju. To so bili antagonisticni svetovi (laž proti resnici, resnica proti laži). Drugace receno, manipuliralo se je s posameznimi deli realnosti, ne s celotnim družbenim kontekstom, in to je imelo za posledico, da je manipulacija naletela na objektivne omejitve in prepreke tudi v primerih, ko je bila nagnjena ali pro-gramirana za njihovo prekoracitev. V režimu globoke manipulacije pa gre za preuokvirjanje celotnega konteksta realnosti na nacin ponujanja novega konteksta realnosti. Drugace receno, globoka manipulacija ustvarja en sam uniformen svet, pravzaprav edini svet, v katerem živimo in v katerem se manipulacija lahko izvaja ne le globinsko, ampak tudi transparentno, na »odru«, torej vsem na oceh, brez sankcij. Ni vec odlocanja za laž ali resnico, ampak je naš svet že opredeljen v skladu z zakonitostmi sistemske laži in globoke manipulacije, zaradi katerih smo postavljeni le še pred legitimno odlocitev za laž ali protilaž. Zato se nam dogaja, da resnica v svetu globoke manipulacije še najlažje preživi kot oblika cinizma. Toda ponavljamo, individualno se lahko uspešno in nesankcionirano ekscesno laže le, ce se ekscesno laže tudi kolektivno. Drugace receno, odprti lažnivci in transparentni manipulatorji lahko prosperirajo samo v takih okoljih, v katerih sta 10. Najbolj eklatanten primer tega tipa (samo)prevare je online pasivna analitika, ki realnost ljudi ne le algoritemsko targetira, ampak tudi dodatno personalizira. Personalizirancu so tako njegove izbire in rabe dodatno legitimirane kot »osebne«, saj so to potrdili tudi matematicni algoritmi. Tak izid površinske samoprevare je v resnici rezultat delovanja globoke manipulacije. laž in manipulacija sprejeti kot legitimni obliki komunikacije. Rekli bi, da je to svet komunikacije po komunikaciji, torej svet postkomunikacije, ki je komunikacijo spremenil v manipulacijo in v katerem manipulacija brez ovir vampirizira ali kanibalizira komunikacijo.11 In tega ne pocne vec le alternativno, periferno ali marginalno, ampak se v svoji družbeno propulzivni in uzurpatorski akciji giblje v smeri nove normative in hegemonije. V prispevku, ki je v pripravi, bomo lahko videli, da odprti lažnivci lažejo v formatu resnicnostnega šova, transparentni manipulatorji pa v formatu postkomunikacije. V dobi postkomunikacije se zatorej niso spremenili le modeli, tipi ali tehnike laganja in manipuliranja, ampak - in to se zdi kljucno - tudi družbeni okvir za vzpostavljanje medcloveških odnosov. V dobi klasicne manipulacije so prakse laganja in manipuliranja potekale v okvirih razmeroma etabliranega in situirane­ga socializacijskega, komunikacijskega in informacijskega ekosistema, v katerem so pogoje realnosti postavljali in legitimirali resnice, dejstva in informacije. V takem ekosistemu je manipulacija torej delovala kot ekscesen vzporedni svet, katerega ucinki so se poravnavali ali nevtralizirali z ucinki nacel resnice, dejstev in informacij. V takem svetu so morali lažnivci in manipulatorji svoje prakse stalno skrivati in kamuflirati. Danes, v dobi globoke manipulacije to lahko pocno veliko bolj vidno, saj pogoje v tem novem ekosistemu, ki ga zalivajo plohe odprtih laži in transparentnih manipulacij, ne legitimira vec resnica ali dejstvo, ampak dovolj mocno, perfidno in vztrajno komunicirana in mediatizirana postresnica, torej laž, in postdejstvo, torej psevdodejstvo ali nedejstvo. Razmerje med lažjo in resnico, manipulacijo in komunikacijo je postalo problematicno zato, ker laž prevzema vlogo in jezik resnice, manipulacija pa komunikacijo direktno nevtralizira ali jo celo razveljavlja. SUMMARY Although it has long been known that politicians lie, Donald Trump’s entry to the political arena has seen lying been turned not just into an augmented political strategy unparalleled in the recent history of political falsehoods and manipulation, but one that has rapidly spread through the media and, helped by information and communication technologies, across public spaces to reach every domain of society. It is not because this example is politically notorious but the fact it is socially paradigmatic that confirms, affirms and reflects the social dimensions of the new initiatives in organised lying (i.e. open lying) and upgra­ded versions of systemic deep manipulation (i.e. transparent manipulation). We 11. O naravi odnosov med komunikacijo in manipulacijo v zgodovinski, ekonomski in komunikološki luci glej Kotnik (2020). identify five reasons that explain the problems created by these two new forms of lying and manipulation, which may be distinct in their social constitution and function yet highly complementary in their social use and action. First, the position of being constantly deceived by lies and manipulations is no longer a delusive ‘alternative’, but is imposed upon us as the new normative ‘natural state’ of our social existence; second, toxic and pathological political lying and manipulation has been exported beyond the political field and is now also contaminating the entire public sphere; third, such excessive communication has moved from the domain of mass communications or media-driven communication to interper­sonal communication as well; fourth, open lying and transparent manipulation cause relational and symbolic violence; and fifth, it is in all respects about bad, negative, harmful, disruptive and destructive practices. By referring essentially to Pierre Bourdieu, Michel Foucault, Hannah Arendt and Fabrice D’Almeida, we tackle different aspects of the problem, from historical, systemic, collective and institutional through to intersubjectively and interpersonally relational points of view. We then reflect on, in a largely sociological manner, what has recently happened to the social status of truth, and to lying and manipulation, in this post-truth world, and helped by ideas arising from the mentioned authors we try to analytically answer the questions: What does it mean to ‘lie like Trump’ and ‘manipulate like Trump’? In the first chapter: “A Lie Makes the Truth. Is It Really Easier to Tell a Lie Than the Truth?”, we define the post-truth truth–falsehood relationship, and the specific practices of (Trumpian) open lying and transparent manipulation as asocial and antisocial socialising but a highly mobilising type of lying and manipulation. In the second chapter: “Truth Classifies. Does Lie Really Classify Better?”, in a Bourdieusian manner we ponder truth and falsehood in the context of social classifications and find that it does matter who classifies the social world be­cause not all classification actions are equally inclined to validate factual and truth-based reality. In the third chapter: “Truth Needs Fearless Speech. Does a Lie Really Take Over That Speech?”, we argue that in the post-truth world the role of Foucauldian “fearless speech” has been taken over by lies. In the fourth chapter: “Historical Regimes of Lying and Manipulation”, we reveal the roots of open lying and transparent manipulation. We show in the last and fifth chapter entitled “Lying Institutionally and Collectively” that people as social agents never lie only individually spontaneously, tactically or strategically, but collectively, institutionally and systemically. To conclude, the relationship between lie and truth, manipulation and communication, has become problematic in the post­-communication age because lies colonise the role and language of truth, while manipulation directly neutralises, cannibalises, or even nullifies communication. Opomba Prispevek je bil poslan v objavo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami no-vembra 2020. Literatura Aratani, Lauren (2020): “Tsunami of Untruths”: Trump Has Made 20,000 False or Mi­sleading Claims. Report. The Guardian, 13. 7. 2020. Dostopno prek: https://www. theguardian.com/us-news/2020/jul/13/donald-trump-20000-false-or-misleading­-claims (10. 10. 2020). Arendt, Hannah (2003a): Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba. Arendt, Hannah (2003b): Resnica in laž v politiki. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. Austin, John L. (1990): Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia Humanitatis & ŠKUC Filozofske fakultete. Bourdieu, Pierre (2018): Classification Struggles: General Sociology, Volume 1, Lectures at the Collčge de France, 1981–82. Cambridge: Polity Press. Colbert, Stephen (2005): The Word – Truthiness. The Colbert Report. Comedy Central, 17. 10. 2005. Dostopno prek: http://www.cc.com/video-clips/63ite2/the-colbert--report-the-word---truthiness (13. 10. 2020). Coons, Christian, in Weber, Michael (ur.) (2014): Manipulation: Theory and Practice. New York: Oxford University Press. D’Almeida, Fabrice (2018 [2003]): La Manipulation. Pariz: Presses universitaires de France. Dupuy, Jean-Pierre (2016): Prihodnost ekonomije: Kako se otresti ekonomistifikacije. Ljubljana: Analecta. Foucault, Michel (2008 [1991]): Resnica in oblast. V Michel Foucault: Vednost – oblast – subjekt: 111–134 [57–75]. Ljubljana: Krtina. Foucault, Michel (2009): Neustrašni govor: Izvor zahodne kriticne tradicije. Ljubljana: Založba Sophia. Goodin, Robert E. (1980): Manipulatory Politics. New Haven, CT: Yale University Press. Jalušic, Vlasta (intervjuvana), in Trampuš, Jure (2020): Sistematicno in notoricno laganje v politiki poteka tako, da tisti, ki lažejo, samih sebe nimajo za lažnivce. Mladina, 18. 9. 2020: 34–39. Kessler, Glenn, Rizzo, Salvador, in Kelly, Meg (2020): President Trump Had Made More Than 20,000 False or Misleading Claims. Washington Post, 13. 7. 2020. Dostopno prek: https://www.washingtonpost.com/politics/2020/07/13/president-trump-has­-made-more-than-20000-false-or-misleading-claims/ (10. 10. 2020). Kessler, Glenn, Rizzo, Salvador, in Kelly, Meg (2020): Donald Trump and His Assault on Truth: The President‘s Falsehoods, Misleading Claims and Flat-Out Lies. New York: Scribner. Kotnik, Vlado (2020): Komunikacija kot manipulacija: Kritika ekonomizma komuniciranja. Monitor ISH, XXII (1): 7–76. Pfiffner, James P. (2020): The Lies of Donald Trump: A Taxonomy. V Charles M. Lamb in Jacob R. Neiheisel (ur.): Presidential Leadership and the Trump Presidency: Executive Power and Democratic Government: 17–40. London: Palgrave Macmillan. Schwartz, Tony [z Donaldom Trumpom] (1987): Trump: The Art of the Deal. New York: Penguin Random House. Selberg, Anna-Karin (2019): Sodobna umetnost laganja. Sodobnost, 6. 11. 2019. Dostopno prek: https://www.sodobnost.com/anna-karin-selberg-sodobna-umetnost--laganja (5. 10. 2020). Zupancic, Alenka (2017): Back to the Future of Europe. V Jela Krecic (ur.): The Final Countdown: Europe, Refugees and the Left: 21–32. Ljubljana: Irwin & Dunaj: Wiener Festwochen. Podatki o avtorju_ici: prof. dr. Vlado Kotnik Oddelek za komuniciranje in medije (oziroma Oddelek za medijske študije), Fakulteta za humanisticne študije, Univerza na Primorskem E-mail: vlado.kotnik@guest.arnes.si RECENZIJE KNJIG BOOK REVIEWS Darja Tadic Erving Goffman: Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf., 2019. 410 strani (ISBN 978-961-257-102-3), 28 EUR Goffmanove Azile v družboslovju poznamo kot temeljno sociološko delo za razumeva­nje delovanja t. i. totalnih ustanov. Mednje se uvršcajo psihiatricne bolnišnice in zapori, pa tudi azilni domovi, socialnovarstveni zavodi, domovi za starejše in mnoge druge institucije. Gre za ustanove, v katerih skupaj živi »veliko število ljudi, ki so se znašli v enaki situaciji in ki so za precejšen cas odrezani od širše družbe« (str. 9), njihovo totalno naravo pa »simbolizirajo ovire, ki onemogocajo socialne izmenjave z zunanjim svetom in odhod iz njih« (str. 14). Ena od središcnih znacilnosti teh ustanov je formalna urejenost bivanja v njih, torej »urejanje številnih cloveških potreb z birokratskim organiziranjem« (str. 16). Avtor že v prvem delu knjige izpostavi, da znotraj totalnih ustanov delujeta dva socialna in kulturna svetova: svet osebja in svet »varovancev«. V delu prek štirih obširnih esejev (O znacilnosti totalnih ustanov, Moralna kariera duševnega bolnika, Podtalno življenje javne ustanove ter Medicinski model in psihiatricna hospitalizacija) odstira pogled v drobovje delovanja ustanov, pri tem pa se pretežno usmerja na situacijo ljudi, ki v teh institucijah bivajo, torej na »varovancevo situacijo«. Azili so precej impresivna, hkrati pa izrazito analiticna in sistematicno urejena zbirka orisov problematicnih praks in škodljivih ucinkov totalnih ustanov na ljudi, ki v njih bivajo. Goffman pokaže, da ob-staja velik razkorak med tem, kaj institucije domnevno pocnejo (zdravijo, prevzgajajo, oskrbujejo, varujejo …), in tem, kaj se v njih zares dogaja. Slika totalnih ustanov, ki se izriše, se bistveno oddaljuje od ustaljenih predstav ter tako rahlja dotedanjo trdnost njihovih deklariranih ciljev in namenov. Prav obširnosti in bogastvu tematizacije problematicnih vidikov delovanj totalnih ustanov je moc pripisati, da se je to Goffmanovo delo doslej pogosto uporabljajo kot izhodišce za kritiko delovanja tovrstnih institucij ter na njej temeljecih pozivov in priza­devanj za njihovo zapiranje (deinstitucionalizacijska gibanja). Tovrstna konceptualna in aplikativna vrednost Azilov je v družboslovnih krogih že temeljito popisana in pre­poznana (pregled podrocja najdemo tudi v navdihujoci spremni besedi Azilov avtorja Vita Flakerja), zato na tem mestu ne potrebuje še ene osvetlitve. Socialno delo, socialno pedagogiko, antropologijo in druge sestrske discipline danes pogosto bolj teži to, da te institucije kljub spoznanjem o njihovi problematicnosti in poskusom njihovega zapiranja še vedno polnijo naš družbeni prostor. Vznikajo celo nove ustanove, na primer psihiatricna izpostava za otroke in mladostnike, hkrati pa se širijo stare (zapori v Ljubljani). Vse to brez vecjega upiranja širše javnosti, še vec, vcasih celo z njenim odobravanjem. Goffmanovim Azilom bi lahko ocitali, da nas mocno spod­budijo k odpravi totalnih ustanov, hkrati pa nas pušcajo brez idej, kako jih dolgotrajno odpraviti. Avtor se namrec ni posebej ukvarjal z vprašanjem njihove širše družbene funkcije in umešcenosti. V zvezi s tem se zainteresirano bralstvo pogosteje obraca k Foucaultovim delom, zlasti Nadzorovanju in kaznovanju, ki obravnava podoben nabor (disciplinskih) ustanov. Pozoren bralec bo med tem Foucaultovim delom in nekaterimi Goffmanovimi nastavki v Azilih našel vsebinske mostove, pa ceprav se avtorja nista opirala drug na drugega in ceprav sta se osredotocala na razlicne vidike delovanja ustanov. Oba denimo izpostavljata, da je eno kljucnih spoznanj ravno podobnost med na videz razlicnimi ustanovami. Foucault tako ilustrira, da »je zapor podoben tovarnam, šolam, kasarnam, bolnišnicam, te pa so vse podobne zaporu« (str. 248); Goffman pa podobno opomni, da »velja upoštevati, da je to, kar je v zaporih ‚‘zaporskega‘‘, zaslediti tudi v ustanovah, katerih clani niso prekršili nobenega zakona« (str. 9). Oba tudi skleneta, da pri tovr­stnih ustanovah ne gre za nekakšen od družbe izoliran svet, pac pa prej za socialno tvorbo, ki je mocno vpeta v delovanje družbe kot sklenjene celote. Goffman v Azilih še poudari, da te podobnosti »tako bijejo v oci, da upraviceno domnevamo, da obstajajo funkcionalni razlogi za te poteze« (str. 123), Foucault pa se v svojem delu loti ravno preucevanja teh razlogov oziroma kontekstov. V Azilih lahko najdemo vec mest, ki nam pomagajo razumeti umešcenost totalnih ustanov v družbo, s tem pa njihovo vztrajanje v sodobnem družbenem življenju. Eno takšnih mest je avtorjeva tematizacija »izgona« (str. 134-143), procesa, ko posamezni­kovo domace okolje sproži kolesje postopkov, ki osebo iztrga iz okolja in jo izžene v eno od totalnih ustanov. Ta del Goffmanovega dela nas spodbuja, da na totalne ustanove pogledamo ne samo kot na kraje, ki naj jih praznimo, ampak tudi kot na kraje, ki (naj) se (ne) polnijo z izgnanimi ljudmi. Izgon osebe iz skupnosti v totalno ustanovo sprožajo »prestopki zoper obstojeco ureditev neposrednih, ‚‘živih‘‘ odnosov« (str. 133). Pri izgonu gre torej za širše družbeno vprašanje, kakšna so pravila glede odnosov v nekem okolju, kaj velja za kršitev teh pravil oziroma kaj vse ljudje še lahko ali smemo poceti, da nas je naše domace okolje še pripravljeno prenašati, kdaj se koga od nas še želi oziroma spodobi obdržati v skupnosti, nenazadnje pa tudi z vprašanjem, kdaj koga od nas skupnost sploh zmore obdržati v domacem okolju. Obstoj totalnih institucij je tako trdno povezan s tem, kako smo si organizirali družbeno življenje in kje smo nastavili naša orodja za sobivanje, kakšen konsenz smo sprejeli glede tega, »cigava briga« so ljudje okrog nas, pa tudi s tem, koliko skupnostnega je še ostalo v naših skupnostih – koliko bolj pa se ta razkraja v zbirko krhko povezanih, atomiziranih individuumov, katerih smiselnost bivanja v skupnosti je pogosto podvržena ocenjevanju po kljucu njihove vrednosti na »trgu dela«. Goffmanovo delo tako opozarja, da totalne institucije niso toliko kraji za ljudi, ki trpijo za kakšno nesposobnostjo ali boleznijo, kolikor bolj so to kraji za ljudi zunaj, ki trpijo za potrebo po izgonu nekaterih svojih clanov. Zmotno je torej zakljucevati, da gre pri Azilih zgolj za delo o življenju v oddaljenih, skritih in z vecino ljudi nepovezanih ustanovah. Goffmanovi slikoviti opisi dehumanizacije življenja v teh ustanovah so namrec tudi odsev, refleksija življenja zunaj njih. Zmotna pa bi bila tudi predstava, da so Azili le popis trpljenja, uklonjenosti in nemoci »varovancev«. V delu namrec najdemo oris mnogoterosti praks »varovancev«, skozi katere ti kršijo pravila vedenja in bivanja, ki jih odreja institucija. Tem praksam avtor pripiše pomembno vrednost, saj cloveku služijo kot nekakšni dokazi, da je kljub totalnosti, rigidnosti in avtoritarnosti okolja »še vedno sam svoj clovek, z doloceno mero vpliva na svoje okolje« (str. 59). Prav prakse uporništva proti rigidnim in vsiljenim pravilom lahko predstavljajo pomembna »oporišca sebe«, saj vzpostavljajo »pregrado med osebo in socialno enoto«, v kateri se je clovek znašel, ne da bi to zares želel. V tem smislu »upornost ni priložnostni obrambni mehanizem, ampak kljucni sestavni del samega sebe« (str. 305). Ravno v totalnih ustanovah je tako Goffman našel spoznanje, da »clovek uporablja metode, s katerimi ohranja doloceno distanco, dolocen prazen prostor med sabo in tistim, s cimer bi se moral po mnenju drugih poistovetiti« (str. 305), naš obcutek »sebstva« pa utegne vznikniti ravno »iz drobnih nacinov, kako se tej sili upiramo« (str. 306). Te odklonskosti »varovancev« so navdih in opomnik, kako pomembno je uporniško delovati v družbenih razmerah, s katerimi se ne želimo poistovetiti – pa naj bodo znotraj ali zunaj totalnih ustanov. Viri: Foucault, Michel (2004): Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina. Marjan Hocevar Matjaž Uršic in Heide Imai: Creativity in Tokyo, Revitalizing a mature City. London: Palgrave Macmilan, 2020. 248 strani (ISBN 978-15-6687-5), 106,99 EUR Kreativnost, kreativne posameznike (»kreativce«), kreativne industrije (proizvajalce), prakse (izvajalce), kraje (prostore, predele, mesta), celo kreativno racunovodstvo in davcne napovedi – prakticno karkoli – je mogoce obravnavati v neskoncnem pomen­skem spektru te diskurzivne prakse. Kreativnost je skoraj fantomsko vsepovsod prisotna (ubikvitetna), v kontekstu oznacevanja, opisovanja ali pojasnjevanja dolocenih praks ali pojavov. Indikativna je že jezikovna raba v slovenšcini. Kot mocni oznacevalec kreativ­nost na razlicnih podrocjih izriva ali tavtološko dopolnjuje prej uveljavljeno pomensko opredelitev ustvarjalnosti (npr. sintagma v obe smeri: »kreativna ustvarjalnost«, »ustvar­jalna kreativnost«). Diskurzivna praksa kreativnosti je seveda zgolj pojavna oblika bolj fundamentalnih lastnosti v historicnem procesu transformacije (pozne) modernosti. Poja­snjevalni okvir je lahko zelo širok. Na eni skrajnosti prevladuje analiticni kontekst kritike zahodnega estetiziranega kapitalisticnega neoliberalizma, na drugi pa pozitivisticna apologija ucinkovitih tržnih vzvodov družbene samoregulacije. Vmes je cela vrsta razlag srednjega ali »uravnoteženega dometa«, ki pojavu pripišejo generativno sposobnost vzdrževanja dialekticnega trenja med skrajnim individualizmom (avtonomnostjo, samo­stojnostjo) in nujno družbeno integracijo (interesno, omrežno povezanostjo). Kreativnost ni vec zgolj kulturna, temvec strukturna domena. Ne nanaša se vec samo na podrocno zamejeno, kulturno (umetniško, znanstveno) produkcijo in recepcijo specificnega deleža populacije, skupin ali entitet. Postane pricakovana, željena, skoraj zapovedana praksa tekmovalnosti, sodelovanja, mobilnosti, promocij in mehanizma delovanja za vse ter na vseh ravneh družbeno-prostorske organiziranosti. »Mantra« kreativne transformacije narašcajoce prežema vsa družbena razmerja ter vzpostavlja nove, binarne hierarhije kreativcev in nekreativcev, s tem pa nove, bolj subtilne oblike neenakosti. Sociologi so z zadržanostjo vstopali na analiticni vlak kreativnosti. Kot se za znan­stveni pristop spodobi, sociologi posamicnim pojavnim oblikam transformacije družb niso pripisovali vecje pojasnjevalne, temvec bolj ponazoritveno težo. Razlicni strategi in razlagalci prihodnosti so si, kar je sicer obicajno, prilastili bolj abstraktne postulate družbenih sprememb, jih med sabo eklekticno povezali, poenostavili in popularizirali v afirmativnem paketu prihajajoce »dobe kreativnosti«. Ni nakljucje, da so bili med prvimi prav urbani strategi (npr. Charles Landry, The cre­ative city, 1994), ki so postopni renesansi urbanih središc po obdobju njihovega zatona zaradi procesa suburbanizacije skušali vdahniti racionalno in hkrati privlacno razlago. Zlasti so naslavljali podjetniške vlagatelje, nepremicninske agente, prostorske nacrto­valce in prav posebej, upravljalce mest - politike. Ko so sociologi urbano renesanso kriticno obravnavali z negativnimi prostorskimi ucinki razslojevanja (gentrifikacije), so urbani strategi poudarjali »kreativne in kompetitivne priložnosti« mestnih središc. Nekaj let zatem so na vlak vskocili kreativni in podjetni sociologi. Richard Florida je najprej tezo o Vzponu kreativnega razreda (2002) ter nato s študijo Mesta in kreativni razred (2004) razvnel sociološka custva s kriticnimi razpravami in nepreglednim številom em­piricnih preverjanj njegovega derivativnega koncepta s kreativnim navdihom. Floridovo raziskovalno podjetje znotraj univerze v Torontu je postalo financno najdonosnejši so-ciološki posel vseh casov. Nenazadnje, kreativci potrebujejo vzpodbudno materialno, historicno, kulturno in estetsko-simbolno ozadje. Historicne lokacije mestnih središc in zapušceni industrijski kompleksi se kot nalašc prilegajo življenjskim slogom kreativcev, ki prostorsko združujejo delo, bivanje in prosti cas z življenjsko filozofijo proizvajalca in potrošnika v enem zamahu (»prosumption«). Z adventom kreativnega vzgona je nelocljivo povezana preobrazba urbanisticnega in, širše, prostorskega nacrtovanja v mestih. Namesto dolgorocnejšega prevlada krat­korocno in projektno nacrtovanje, na katerega izdatnejše kot prej vplivajo vsakokratni tako lokalni kot globalni korporativni interesi. Mesta postajajo podjetja, ki tekmujejo med sabo za ljudi (kreativni razred), vlagatelje (kreativne industrije) in uporabnike (po-trošnike). Iz koherentnih socialnih entitet postajajo prostorski zabojniki, kjer se njihova namembnost polni s fluidnimi vsebinami, stvarmi in ljudmi. Po številnih študijah primerov in ekspertizah je po skoraj trideset letih sedaj že jasno, da ima diskurz kreativnosti v procesu preobrazbe ter razvoja mest dejanske in merljive ucinke, ki pa niso enoznacni. Avtorja monografije Creativity in Tokio: revitalizing a mature city Matjaž Uršic in Heide Imai naslavljata protislovnosti težko združljivih poizkusov krepitve javnega s korporativnimi naceli, pomen lokalnih akterjev s soocanjem globalne menjave in nenazadnje tekmovanja kulturnega kapitala s financnim za fizicni prostor v mestu. Ob velikem številu publiciranih študij primerov »urbane kreativnosti« ali širše kreativnem prostorjenju mesta bi njuno delo lahko oznacili kot lovljenje ravnotežja med kritiko in afirmacijo diskurza kreativnosti. Že v uvodu se implicitno odreceta širšemu teoretiziranju o naravi kreativnosti in privzameta diskurz vecdelnega »kreativnega ekosistema« kot smiselno in legitimno podlago empiricnega preverjanja. Kreativnost vežeta na osnovno temo in urbano re-vitalizacijo ter s posamicnimi tokijskimi primeri preverjata ucinke urbanega planiranja na konkretne akterje, to so preprosto prebivalci in »mali kreativci«, bodisi posamezniki ali kolektivi. S tem se izogneta morebitnim ocitkom o množici referenc razlicnih discipli­narnih ozadij, ki ne dopušcajo jasne problemske (morda celo »nazorske«) opredelitve, obenem pa bralcu omogocata, da si s povezovanjem prilik sam ali v debati z drugimi zainteresiranimi sestavi celovito zgodbo o tokijski urbani preobrazbi. Pravzaprav je to zelo domišljena strategija. Študija je ocitno namenjena meddisciplinarnemu zbliževanju, predvsem pa soocanju razlicnih pogledov na urbanizem, saj so pogosto imenitni skupni koncni cilji »zgubljeni s prevodom« posamicnih strok. Uvodu sledi poglavje izcrpnega historicnega, vecravenjskega orisa Tokia. Za »zahodne« bralce, ki so sicer lahko že prej seznanjeni s kulturnim prepletom mocno zakoreninjene kulturne tradicije in hitre ekonomske rasti z globalno vpetostjo, je prav analiza »specificne odraslosti mesta« tista, ki vzpodbudi razmislek o njeni povezavi s kreativnostjo kot sestavino tipicne zahodne refleksivne racionalnosti. V tretjem poglavju nadaljujeta s tokijsko zgodbo specificnega urbanega razvoja in vanjo skozi razlicne in izdatne akademske reference smiselno vpenjata konceptualni okvir tokijske razlicice kreativnosti v urbanem prostoru. Naslednja štiri poglavja (4-7) so izcrpne in res dobro izvedene študije primerov. Avtorjema uspe redek podvig. V tovrstnih analize obicajno prevladuje bodisi prostorska bodisi casovna obravnava, njune študije primerov pa so dosledno casovno-prostorske, niso zgolj nizanje enega primera ob drugem, tako da jih je mogoce smiselno primerjati in medsebojno povezati. Tu je v celoti razvidna strateška (morda celo takticna) usme­ritev študije. Rdeca nit je procesualna logika »glokalizacije«, v kratkem: lokalni odzivi kreativnega ekosistema na globalne izzive, z vpetostjo dogodkov, prizorišc in socialnih razmerij akterjev vanje. Ceprav bi zlasti kakšen sociolog lahko vihal nos ob nekriticni rabi modnih pojmov (buzz-words) iz zakladnice popularnih urbanih strategov (denimo soft/hard factors ali creative ecosystem), je objektivnemu bralcu v sklepnem poglavju precej jasno predsta­vljen prakticni namen hibridnega in eklekticnega pristopa. Ta pristop omogoca branje monografije širšemu krogu zainteresiranega bralstva, ki bi sicer obupal bodisi ob glo­bokoumnem kritiškem teoretiziranju (kar bo bralec te recenzije morda pripisal uvodu te recenzije) bodisi ob neskoncnem nizanju faktografije, ki je pogosta znacilnost pustih urbanoloških ekspertiz. Monografija je dobro zasnovana študija fenomena kreativnosti v kontekstu urbane preobrazbe oz., natancneje, urbane revitalizacije postmetropolisa tam na daljnem vzhodu. Obenem je delo informativno in je napisano v »dostopnem«, berljivem jeziku. Ceprav avtorja problematicnega diskurza samega sploh ne problematizirata, ne gre za apologijo kreativnosti. To je povsem ocitno. Avtorja že v uvodu bralca pridobita na svojo stran z romaneskno-filmsko naracijo dveh prilik: magicno-izgubljenega obcutenja znanega teoretika »neprostorov« ob prihodu v nepoznan, nedolocljiv svet in s filmsko prispodobo o »izgubljenosti s prevodom«. V nadaljevanju ti dve priliki z vso raziskoval-no rigoroznostjo analiticno razclenita in osmislita. Dosežen je njun dvojni, medsebojno povezan namen: prvic, objektivizacija konteksta raziskovanja namesto genericne kritike pojava in, drugic, uspeh pri zbliževanju mimobežnih strokovnih jezikov ob lotevanju analize urbanih problemov. Marko Hocevar Tomaž Mastnak: Crna internacionala: Vojna, veliki biznis in vpeljava neoliberalizma, I. zvezek. Ljubljana: Založba */cf, 2019. 261 strani (ISBN: 978-961-257-117-7), 24 EUR. Tomaž Mastnak: Crna internacionala: Vojna, veliki biznis in vpeljava neoliberalizma, II. zvezek. Ljubljana: Založba */cf, 2019. 249 strani (ISBN: 978-961-257-118-4), 22 EUR. Knjiga Tomaža Mastnaka Crna Internacionala: Vojna, veliki biznis in vpeljava ne­oliberalizma predstavlja prelomno analizo zgodovine neoliberalizma. Knjiga v dveh zvezkih prinaša analizo tesne povezave med ameriškim financnim kapitalom in nemškimi industrialci ter vpliv ameriškega velekapitala na ameriško politiko do Nemcije med drugo svetovno vojno in po njej. Gre za nadaljevanje raziskovanja, ki si ga je Mastnak zadal s knjigo Liberalizem, fašizem, neoliberalizem (Mastnak 2015), v kateri je analizi­ral teoretsko, ideološko in politicno bližino fašizma in neoliberalizma. Mastnaka v Crni internacionali zanima, kdaj, kje in kako je bil neoliberalizem politicno vpeljan. Na to vprašanje ponudi jasen odgovor: neoliberalizem je bil vpeljan v okupirani Nemciji po drugi svetovni vojni, temelje za to pa je treba iskati v obdobju po prvi svetovni vojni in v strahu pred komunizmom. V prvem poglavju Mastnak analizira spor med J. M. Keynesom in T. Veblenom glede narave versajske mirovne pogodbe. Keynes se je zavzemal za odpis dolgov Nemciji in zagon ekonomije, Veblen pa je v versajski mirovni pogodbi in v Keynsovi argumentaciji videl predvsem strah pred širitvijo boljševiške revolucije in popustljivost do Nemcije. Versajska pogodba ni temeljila na kaznovanju Nemcije, temvec na strahu pred komunizmom, cilj je bil ustavitev in izgradnja mocnega branika pred prodorom »pošasti komunizma«: »Boljševizem se je širil in nujno ga je bilo treba zaustaviti, ne nazadnje s prizanašanjem Nemciji« (Mastnak 2019a: 21). Avtor ugotavlja, da je bil versajski mir »protiboljševisticni mir« in da pomeni »zacetek stoletne vojne proti demo-kraciji« (Mastnak 2019a: 79). V drugem poglavju Mastnak najvec pozornosti nameni politicnoekonomski teo­riji ordoliberalcev, ki so predstavljali posebno nemško smer znotraj neoliberalizma. Mastnak predstavi kritiko monopolov Franza Böhma, analizo in razumevanje vloge države v ekonomiji Rüstova in Euckena, predvsem v luci preprecevanja monopolov. Po drugi strani pokaže, da so se med ordoliberalci našli tudi podporniki nacizma - Alfred Müller-Armack je »našel dom za podjetniški duh v totalitarni državi. Ustvarjalnost in totalitarizem sta delala z roko v roki« (Mastnak 2019a: 143). Adolf Lampe je bil ravno tako zelo blizu nacizma. Iz tega Mastnak izpelje sklep, da ordoliberalizem ni »bil nujno negacija nacizma, niti ne njegova afirmacija ali apologija. Znotraj ordoliberalizma je bilo mogoce zavzeti stališce proti nacizmu ali ga sprejeti« (Mastnak 2019a: 153). Vsekakor pa je kljucno, da sta bila svobodni trg in konkurenca »element uradnega nacisticnega ekonomskega nauka« (Mastnak 2019a: 153). V tretjem poglavju Mastnak analizira razbitje nemškega delavskega gibanja, ki je tesno povezano z opušcanjem denacifikacije nemške družbe in države. Ti procesi so predstavljali temelje za vpeljavo neoliberalizma, pri cemer je bila utrditev »neoliberaliz-ma kot uradne ekonomske politike« »kljucni element v povojni reorganizaciji Evrope, ki je sama predstavljala element konsolidacije ‹nove svetovne ureditve›« (Mastnak 2019a: 155). Prvi pogoj za to pa je bilo »zahodnozavezniško zatrtje nemškega protifašisticnega gibanja. Ker je bilo najtesneje povezano z reorganizacijo delavskega gibanja, je bilo zatrtje protifašisticnega gibanja obenem udarec delavskemu gibanju. /…/ Z vsemi temi potezami zahodnih zmagovalcev je bila demokracija odklopljena od protifašizma in pripeta na kapitalizem« (Mastnak 2019: 157). Ni prišlo do odprave nacisticne strukture ekonomije in odprave velikih industrijskih monopolov. Zahodne zaveznice so omogocile ohranjanje kapitalskih pozicij vsem kljucnim podpornikom nacisticnega režima, omogocili so tudi hiter zagon produkcije in zatrli vsakršno alternativno gibanje. Cetrto poglavje je namenjeno analizi protikomunizma in hladne vojne, saj je vpeljavo neoliberalizma treba umestiti v širši kontekst boja proti komunizmu, ki postane manifesten že na versajski mirovni konferenci. Druga plat te medalje pa je seveda fašizem/nacizem. Povojni liberalni protikomunizem je imel veliko opraviti s fašisticnim protikomunizmom. Rešitev ekonomije je bil zadosten razlog za upravicevanje zlocinov fašistov: »To je bilo živo jedro fašisticnega protiboljševizma – tisti protikomunizem, ki je združeval liberalce in fašiste, tista hvaljena rešitev Evrope in civilizacije. Zato so liberalci ostali profašisticni ali filofašisticni, tudi ko so fašisti sami že odrinili protiboljševizem ob stran« (Mastnak 2019a: 214). V tem poglavju avtor tudi razloži vlogo Georgea Kennana, ki je bil kljucni oblikovalec ameriške politike do Sovjetske zveze ter zadrževanje in zajezitve njenega vpliva (containment). To je pomenilo vojaško prisotnost ZDA v Evropi in Zahodni Nemciji po koncu druge svetovne vojne. Vojaška okupacija Zahodne Evrope po drugi svetovni vojni je postala temelj za vpeljavo neoliberalizma in za »evropsko enotnost«, ki še danes »zagotavlja podložnost in služenje ameriškim interesom in muham« (Mastnak 2019a: 259). V drugem zvezku knjige Mastnak najprej obravnava nacrt financnega ministra ZDA Henryja Morgenthaua, ki je nastal ob koncu leta 1944 in ki je predvideval popolno demilitiarizacijo in deindustrializacijo povojne Nemcije. Morgenthau je želel popolnoma razbiti nemško veliko industrijo, ki je tesno sodelovala z nacisticno politiko. Ker je bil Morgenthauov nacrt v popolnem nasprotju z interesi ameriškega kapitala v Nemciji, se je zacel medijski obracun z njim. Vojni minister Stimson in zunanji minister Hull sta bila glavna nasprotnika Morgenthaua, pri cemer je Stimson prevzel Keynesovo argu­mentacijo iz pred 25 let -osnova za mir je delujoca ekonomija. Pri njej je šlo seveda za ohranjanje nacisticnega ekonomskega stroja, ki je sodeloval z ameriškim kapitalom: »Ameriške banke in korporacije so izdatno investirale vanjo. Zaradi mocnih in tesnih ekonomskih vezi so ekonomski mogotci na obeh straneh gledali na vojno kot na zgolj zacasno suspendiranje poslovnih odnosov« (Mastnak 2019b: 44). Vojno ministrstvo je prek pritiska casnikov uspelo pripraviti Roosevelta, da se distancira od Morgenthauo­vega nacrta. V šestem poglavju Mastnak analizira delovanje okupacijske vojaške oblasti v Nemciji in poudari, da je vojaška oblast delovala v nasprotju z uradno politiko ZDA, ki je bila izražena v Direktivi JCS 1067 in Potsdamski izjavi. Okupacijska oblast je vse bolj naspro­tovala dekartelizaciji in denacifikaciji, tudi sam vojaško-okupacijski aparat je bil ocišcen tistih, ki so zagovarjali dekartelizacijo in denacifikacijo. Nastala je zveza »med ameriško vojaško-industrijsko alianso in nemškimi biznismeni« (Mastnak 2019b: 122). Ohranil se je nacisticni upravni aparat. Zelo veliko predstavnikov ameriških korporacij je bilo v Nemciji zadolženih za okupacijo. Cilj je bila obnova Nemcije zaradi ustavitve prodora komunizma. V bistvu je šlo za ohranjanje kapitalskih profitov in interesov v prepletenosti ameriškega in nemškega kapitala. V Nürnbergu so proces proti nemškim industrialcem ustavili, obtožene in obsojene voditelje I.G. Farben pa so oprostili. Ob tem je treba pou­dariti, da so tako kršcanski kot socialni demokrati podpirali idejo drugacne Nemcije »z lastno posebno politicno kulturo – nekapitalisticno demokraticno socialisticno Nemcijo, Nemcijo z ‚Gemeinwirtschaft‘ – ki bi bila most med Vzhodom in Zahodom« (Mastnak 2019b: 131). Vendar, prišlo je do vpeljevanja nedemokraticne politike, saj so uradniki ZDA »uveljavljali politiko velikih privatnih ekonomskih interesov« (Mastnak 2019b: 132). V sedmem poglavju Mastnak analizira vzpon Friedricha Erharda, ki ga je že Fou­cault postavil v samo središce vpeljevanje neoliberalizma v združeni okupacijski coni. Mastnak kritizira idealiziranje, ki ga najdemo pri Foucaultu o vlogi Erharda: »Erhard je bil nedvomno pomembna zgodovinska osebnost, Foucaultov Erhard kot avtor odlocitve za neoliberalizem v Nemciji pa je bil bolj kot kaj drugega literarni lik« (Mastnak 2019b: 141). V tem poglavju naslovi konkretne reforme na ravni javnih politik in zakonov, ki so oznanile nastop neoliberalizma. Kljucni korak za vpeljavo neoliberalizma je bila združitev ameriške in britanske okupacijske cone. Na to združitev sta se pozneje na­vezala še Marshallov nacrt in izraziti protikomunizem. Za uveljavljanje Marshallovega nacrta sta bili potrebni denarna reforma in liberalizacija ekonomije, ki sta prizadeli najrevnejše: »Liberalizacija ekonomije, ekonomska svoboda, je stopila v življenje pod pokroviteljstvom vojaške vlade, v izrednih razmerah, pod zašcito okupacijske vojske« (Mastnak 2019b: 164). Adenauerjeva vlada, v kateri je Erhard deloval kot ekonomski minister, je »postala vlada velikih ekonomskih interesov, velikih koncentracij privatne ekonomske moci« (Mastnak 2019b: 183). V sklepnem poglavju Mastnak poudari pomen razumevanja ekonomske moci znotraj politike. Spremenjen odnos med kapitalisticno ekonomsko mocjo in politicno oblastjo je odprl prostor za artikulacijo neoliberalizma. Mastnak, podobno Harveyju (2012) in drugim (Klein 2010; Dardot in Laval 2013), poudarja, da neoliberalna država postaja orodje za uveljavljanje interesov kapitala; v samem središcu tega projekta pa je raz­gradnja demokracije: »Politicna oblast tako v svojem jedru preneha biti javna oblast in vlada ne vlada vec suvereno. Postane nekaj med servisom, izvajalcem, kolaborantom, zagovornikom in zašcitnikom ter podeljevalcem domicila in državljanstva nenadzorovani privatni moci, obenem pa še naprej okupira mesto javne oblasti. Ta transformacija še vedno zaznamuje in doloca svet, v katerem živimo« (Mastnak 2019b: 198). Knjiga predstavlja, kot to izpostavi tudi Mastnak (2019a: 96–97), nadgradnjo in konkretizacijo Foucaultove analize neoliberalizma, ki jo je predstavil v kurzu predavanj Rojstvo biopolitike (Foucault 2015). Foucault je v tem ciklu predavanj orisal intelektualne in politicne zametke ter zacetke neoliberalizma, pri cemer je ohranjal distinkcijo med razlicnimi smermi znotraj neoliberalnega »miselnega kolektiva« (Mirowski in Plehwe 2009). Poudaril je , da je nemška izkušnja po drugi svetovni vojni kljucna za razumevanje vpeljave neoliberalizma v praksi, vendar pa je, kot ugotavlja Mastnak, njegova sicer pravilna interpretacija prevec poenostavljena, saj pozabi na politicne in ekonomske interese v razlagi vzpona neoliberalizma v Nemciji (Mastnak 2019a: 96). Kar Foucault spregleda, je kljucna vloga ameriške okupacijske oblasti pri vpeljavi neoliberalizma v Zahodni Nemciji. Neoliberalizem je torej bil vpeljan najprej v angloameriški okupacijski coni, in sicer tako kot v Cilu 25 let pozneje, pod okriljem vojaške diktature. Mastnakova teza potrjuje argumentacijo Naomi Klein o »doktrini šoka«, le da jo postavi še nekoliko bolj nazaj v zgodovino: druga svetovna vojna in veliko unicenje sta bila uporabljena za povecanje moci ameriškega in zahodnoevropskega velekapitala v projektu obnove Zahodne Nemcije ter konstrukciji ameriške hegemonije na svetovni ravni. To je bil projekt vpeljevanja neoliberalizma, ki predstavlja politicne in ekonomske temelje procesov evropskih integracij: »Evropska unija oziroma evropsko povezovanje, ki je pripeljalo do nje, je sledilo isti logiki. Evropska unija ni postala neoliberalisticna, ko je skrenila s prave poti, temvec je neoliberalisticna po nacinu spocetja« (Mastnak 2019b: 154). Mastnak na ta nacin nadgrajuje in dopolnjuje raziskavo Dardota in Lavala (2013), ki sta veliko pozornosti namenila ordoliberalnim koreninam evropskih integracij, vendar brez politicno-ekonomske dinamike in vpliva konkretnih kapitalskih interesov na te procese. V celotni analizi Mastnak zopet izjemno izostri prepletenost fašizma in neoliberalizma v skupnem boju proti komunizmu: eden izmed najbolj vidnih takšnih primerov je Hans Peter Ipsen, ki je bil pravnik v okupacijski upravi v Bruslju, pozneje pa je postal »najbolj eminenten strokovnjak Zahodne Nemcije za evropsko pravo skupnosti« (Mazower 2019: 597). Bistveno vprašanje, ki zanima Mastnaka, je odnos med neoliberalizmom in demo-kracijo. Že v knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem je v samo središce postavil vprašanje ljudstva v (neo)liberalizmu. V Crni internacionali pokaže, kako se z vzpo­nom in vpeljavo neoliberalizma spremeni tudi samo razumevanje demokracije, ki od suverenosti in moci ljudstva postane eksistencialni koncept in nacin življenja, ki se ga širi prek ameriške »kulturne industrije«: »Demokracijo, ki bi imela za cilj suverenost ljudstva – torej demokracijo v politicnem, ne eksistencialnem pomenu, ne v pomenu nacina življenja (po ameriškem modelu) – so abortirali, ker so zavrli in na koncu pre­precili denacifikacijo in dekartelizacijo« (Mastnak 2019b: 133). Neoliberalizem kot »najvišji stadij liberalizma« (Mastnak,2019a: 10) je treba razumeti v okvirih »stoletne vojne proti demokraciji« ter povecevanja »privatne ekonomske moci in njenih družbenih in politicnih posledic. To vprašanje ostaja relevantno in dokler se ne bomo spoprijeli z njim, ne bomo imeli možnosti, da bi se izkopali izpod neoliberalisticne diktature« (Mastnak 2019b: 199). Literatura: Dardot, Pierre, in Laval, Christian (2013): The New York of the World. On neo-liberal society. London, New Yorl: Verso. Foucault, Michel (2015): Rojstvo biopolitike: kurz na Collčge de France: 1978-1979. Ljubljana: Krtina. Harvey, David (2012): Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Klein, Naomi (2010): Doktrina šoka. Ljubljana: razmah unicevalnega kapitalizma. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mastnak, Tomaž (2015): Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: Založba /* cf. Mazower, Mark (2019): Hitlerovo carstvo. Beograd: Arhipelag. Mirowski, Philip in Plehwe, Dieter (ur.) (2009): The Road from Mont Pčlerin. The Making of the Neoliberal Thought Collective. Cambridge: London: Harvard University Press. Primoz. Medved Raymond Williams: Dežela in mesto. Ljubljana: Studia humanitatis, 2019. 556 strani (ISBN: 978-961-6798-91-4), 35 EUR Raymond Williams v knjigi Dežela in mesto razclenjuje podobe, metafore, vizije, simbolne pomene, predstave družbeno-prostorskih konstruktov »dežele« in »mesta«, predvsem pa preucuje dinamiko njunega nenehno spreminjajocega se razmerja. Wil­liams sicer priznava, da poleg »dežele« in »mesta« obstajajo še številne druge oblike vmesnih in novih oblik družbenih in prostorskih organiziranosti (t. i. »medmestij«), pa vendarle splošni imaginarij in zakoreninjene (zgodovinsko-družbene) podobe dežele in mesta ohranjajo svojo »veliko silo« in mocan simbolni pomen. Ruralno-urbani kontrast med deželo in mestom kot »temeljnima nacinoma življenja« sega v antiko, zato se avtor v prvem delu knjige osredotoca tudi na razumevanje dualnega razmerja med provinco in Rimom tistega casa. Vsekakor pa je najvec pozornosti v knjigi namenjenih analizi podob, dihotomskih predstav, idej mesta in dežele skozi literaturo (oci) angleških piscev od 16. do 20. stoletja (npr. Charles Dickens, George Eliot, George Crabbe, Richard Jefferies, Thomas Hardy in drugi). Anglija predstavlja osrednji prostor proucevanja tega dualizma in prav gotovo je to primeren prostor za tovrstno analizo, ker ga (prvic) sam avtor kot Valižan, ki je doživljal angleško podeželje in mesta, dobro pozna in ker je (drugic) bila Anglija kot zacetnica industrijske revolucije valilni lonec družbeno-pro­storskih sprememb, ki so se odražale tudi v doživljanju urbanosti. Anglija je bila prva država na svetu, kjer je do leta 1850 urbana populacija presegla podeželsko. To je posledica predvsem industrijske revolucije, ki predstavlja eno od kljucnih zgodovinskih prelomnih tock, ki so zaznamovale in mocno preoblikovale relacijo dežela -mesto. Avtor nazorno predstavi, kako so se družbene okolišcine v tistem casu hitro spreminjale -iz preprostega fevdalizma do surovega kapitalizma - in kako se je ta transformacija odražala na skupnostne relacije v mestu in na deželi. Williams veckrat izpostavi, da je splošno odobravan »mit o moderni industrializaciji Anglije« hkrati tudi cas poudarjene krivicno zasežene zemlje. S t. i. »parlamentarnimi zasegi« so dominantni zasebniki legalno, a krivicno prišli do ene cetrtine vseh obdelovalnih površin v državi. V 18. sto­letju je bila približno polovica obdelovalne zemlje v rokah pet tisocih veleposestnikov. Prav ti baroni iz »province« so bili velikokrat tudi lastniki novega urbanega kapitala in zacetniki »urbane« industrijske revolucije. Eden pomembnejših prispevkov knjige je vsestranska analiza literature, ki hkrati vkljucuje in upošteva zgodovinski kontekst, ekonomske procese, dinamiko spreminja­joce se družbe ter družbeno-prostorsko interakcijo mesta in dežele. Najbolj izostreni in zanimivi deli knjige pa so (skoraj stereotipno) pozitivni in negativni atributi mesta in dežele, ki jih Williams razclenjuje preko citatov obravnavanih literatov. Williams (eska­lirana) pozitivna in negativna osebna izkustva piscev obravnava s kriticno distanco, kar omogoca objektivno analizo literarnih del. Na ta nacin lahko avtor upošteva in vkljucuje individualne subjektivne vizije ter splošne družbene predstave (konkretnega zgodovinskega obdobja) o deželi in mestu, ki ne nujno odražajo tudi dejanska objektivna dejstva. Skozi knjigo spoznamo zelo raznolike in pisane predstave o mestu in deželi. Tako je na primer dežela pozitivno predstavljena kot: mir; nedolžnost; naivnost; poštenost; »podeželska skupnost kot utelešenje neposrednih odnosov iz oci v oci, v katerih najdemo in cenimo resnicno substanco osebnih odnosov«; »naravna podeželska lagodnost se kontrastira z nenaravnim urbanim nemirom«. Po drugi strani pa je deleža tudi prispo­doba za zaostalost in nevednost; »posestniki so želeli držati podložnike v nevednosti«. Pozitivni atributi mesta so simbolno oznaceni preko prispodob, kot so: znanje; svetloba; posvetnost; velike stavbe naše civilizacije; prostori srecanj, knjižnice in gledališca, stolpi in kupole; metropolitanskost; dinamicno izkustvo; natrpana raznolikost in nakljucnost njegovih gibanj. Poleg omenjenega naj bi bilo mesto prostor, kjer se oblikujejo nove demokraticne avantgardne struje in vzpostavljajo nove napredne ideje. To je prostor za prizadevanja za volilno pravico, za boj za vsesplošno izobraževanje. Williams izpostavi, da se v mestu lahko organizira delavski razred preko »novega unionizma«; kot cloveški odgovor na dolgoletno trpljenje zatiranih. Negativne lastnosti mesta, ki jih Williams povzema iz citatov, pa so simbolno predstavljene kot: hrup; kriminal; kaos prometa; monotonost hiš v vrstah; boleci pritisk nenavadnih množic; mesto, polno laskanja in podkupovanja; smrad; nevarnost prenatrpanosti; tatinske trgovine; predrzna drhal; preobljudene soseske; zatohle kleti; tam, kjer je cloveško srce bolno; mestni ljudje kot sinonim za »drhal«, »množico« in »delovno silo«; locenost ljudi od mesta – »kot nekakšen agregat mikrosistemov«; »lažnost, kjer je posesivni individualizem zatrl instinkt skupnosti«. Williams izpostavlja tudi kompleksno (in pogosto konfliktno) interakcijo obeh druž­beno-prostorskih enot – mesta in dežele. Po mnenju nekaterih literatov naj bi bila mesta amplifikator dogajanja na deželi: »kontrast med bogastvom in revšcino se v mestih ni razlikoval od tega kontrasta v podeželskem redu, vendar je bil intenzivnejši, splošnejši, bolj ocitno problematicen, in to prav zaradi zgošcenosti v mestu, ki se je vrocicno širilo«; »izkorišcanje narave in cloveka, ki se dogaja na deželi, se uresnici in zgosti v mestu«. Poudarjena sta tudi interakcija in soodvisnost dežele in mesta, tako na materialni (»mesto seveda poje, kar so pridelali njegovi podeželski sosedje«) kot storitveni ravni (»mesta so center sodne oblasti, financ in odlocanja«). Williams ugotavlja, da so bili zacetniki industrializacije in »lastniki« novih mest v bistvu aristokrati iz dežele, tako da je »gla­va« mesta bila (še vedno) pozicionirana na deželi. To specificno dejstvo je seveda še posebej veljalo za Veliko Britanijo. Kastno-razredni/fevdalni sistem (in mentaliteta), ki se je stoletja vzpostavljal, oblikoval in ukoreninil na angleški deželi, se je prenesel v mesta in se tam intenziviral vse do današnjih dni (»pohlep in preracunljivost, ki ju je tako enostavno izlušciti in obsoditi v mestu, se povsem ocitno stekata nazaj v podeželske dvorce«; »kakršne koli spremembe že sta prinesla industrijska in urbana revolucija, ta prevladujoci kastni sistem je preživel«). Drugi vidik interakcije med mestom in deželo predstavlja ponavljajoca se nostalgic­nost (mestnih) pisateljev po »pristni deželi iz preteklosti« (ki pa verjetno nikoli ni zares obstajala). Tako Williams ugotavlja, da je »umik na deželo iz pekla mesta« seveda »rentnikova« predstava podeželja, ki ga išce, o katerem fantazira, in to ni dežela de­ lovnega kmeta, ampak predstava srecnega mestnega prebivalca (»Kar je idealizirano, torej ni podeželsko življenje, temvec kupljena svobodna posest s hišo na deželi. To torej niso podeželske sanje, temvec sanje predmestja.«) Williamsova knjiga domiselno in temeljito analizira -predvsem skozi angleška literarna dela -dinamicni nenehno spreminjajoci se odnos med deželo in mestom; in razkriva, kako se je skozi stoletja spreminjalo splošno dojemanje obeh družbeno-pro­storskih konstruktov. Delo je še posebej relevantno, ker na subtilen a, hkrati pronicljiv nacin razkrinkava namišljene podobe in imaginarne vzorce o mestu in deželi oz. o ideji dežele in ideji mesta. Knjižno delo »Dežela in mesto« razbija lažne mite ter družbeno--prostorske, ekonomske, politicne in zgodovinske vzorce ter stereotipe o urbanosti in podeželju, ki so še danes zelo aktualni in trdno zasidrani v kolektivni zavesti. Jasmina Šepetavc Clara Bradbury-Rance: Lesbian Cinema after Queer Theory. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2019. 194 strani (ISBN 978-1-4744-3536-9), 87,16 EUR Filmska teoreticarka Patricia White je leta 1999 v svoji knjigi o lezbicnih podobah v starem Hollywoodu in njihovih gledalskih branjih, Uninvited: Classical Hollywood Cinema and Lesbian Representability, zapisala, da je film »javna fantazija, ki vkljuci gle­dalkine_ceve partikularne, zasebne scenarije želje in identifikacije« (str. xv). A podobe lezbištva so bile do devetdesetih let 20. stoletja vecinoma le subtilni namigi, iz katerih so želece gledalke z veliko domišljije ustvarjale svoje pomene, zato White v delu zastavi pomembno vprašanje: »Kam gledamo, ko je reprezentacija prepovedana?« (str. 16). Od casa njenega produktivnega izziva, ki je lezbicne podobe iskal pod plastmi nevi-dnosti, sta minili dve desetletji, ki sta prinesli kljucne spremembe za prikaze manjšinskih seksualnosti v filmu. Zadnje desetletje lahko celo oznacimo za zlato obdobje filmov z lezbicnimi podobami, ki so svoje mesto našli na vodilnih svetovnih filmskih festivalih, sporedih komercialnih kinodvoran in televiziji. Lesbian Cinema After Queer Theory Clare Bradbury-Rance mapira opisano sodobno krajino filmske lezbicne vidnosti in v uvodu pokaže nedavne transformacije lezbicne podobe, ko parafrazira White: »Kam gledamo, ko je reprezentacija dovoljena?« (str. 4) A pod površjem sodobnega vizualnega obilja nekoc nevidnih seksualnosti se skriva teoretska kompleksnost, ki jo knjiga naslavlja že v naslovu. Kako govoriti o lezbicnem filmu po popularizaciji queer teorije? Podobno, kot so par desetletij poprej ženske uspele pridobiti mesto subjekta ravno v trenutku, ko je pojem postal anahronizem casa pred intervencijo poststrukturalizma, je lezbijka v hipu, ko je koncno postala legitimna clanica vizualne kulture, velik del legitimnosti tudi izgubila – queer diskurzi o fluidnih oblikah seksualnosti namrec ne grejo vedno z roko v roki s »starejšimi« identitetnimi kategorijami. Ta paradoks je tudi tisti, ki zaposluje Bradbury-Rance na zacetku knjige, kjer ma-pira polje feministicne/lezbicne/queer filmske teorije. Rdeca nit njenega argumenta gre nekako takole: danes je vidnost lezbištva vecja kot kadarkoli prej, v teoretizacijah sodobnih podob lezbištva pa še vedno uporabljamo primerjave s starejšimi modeli re-prezentacije; in nenazadnje, ceprav je queer teorija v zadnjih treh desetletjih ogromno prispevala k diskusijam o seksualnosti, je hkrati zmanjšala pomen lezbištva kot primerne analiticne prizme. Problem napetosti med projekti, ki so si v svojih politicnih ciljih disrup­cije heteronormativnosti sicer podobni, seveda ni nov. Queer teorija se je navsezadnje razvijala kot nadaljevanje in hkrati odmik od tradicionalnih lezbicnih in gejevskih študij, kot upor esencializmu kategorij, ki ne morejo dobro zaobjeti potencialnosti razlicnih nenormativnih spolnih in seksualnih izrazov, ki niso stabilni, niti vedno jasno izraženi. A hkrati tudi queer teorija ni imuna na kritike, ki jih sama namenja identitetnim politikam: filmska teoreticarka Teresa de Lauretis, ki je v zacetku devetdesetih pojem queer teorija skovala in jo Bradbury-Rance v knjigi veckrat priklice na pomoc, se mu je le nekaj let pozneje tudi odpovedala, ceš da so ga kanibalizirale tiste družbene strukture, ki naj bi se jim queerovstvo upiralo; kriticarka Rubi Rich pa je v svojem kultnem delu New Queer Cinema (2013) o pomembnem gibanju novega queer filma na prelomu v devetdeseta leta 20. stoletja opozorila, da se je pod mavricnim lokom queerovstva velikokrat skri­vala manj radikalna družbena sprememba – vecina del novega queer filma je kljub vsebinskemu obratu k brezkompromisnim »negativnim« reprezentacijam queerovstva še vedno prikazovala predvsem cis geje. Ob zavedanju in reflektiranju teh teoretskih zagat Bradbury-Rance sprejme izziv in queer teorijo uporabi kot svojo prizmo analize, hkrati pa se ne odpove lezbicnemu vidiku ter analizam preteklosti in sedanjosti lezbicnih podob. Njena izhodišcna tocka queerovstva kot »potenciala, skozi katerega lahko lezbištvo razširi svoje meje« (str. xi), se izkaže za plodno v grajenju mostov med teoretizacijo gledalkine (lezbicne) želje, ki jo z uporabo in kritiko psihoanaliticnih pristopov k ženski seksualnosti ponudi de Lauretis (1994), in erotizacijo identifikacije, kot jo opiše avtoricina doktorska mentorica Jackie Stacey (1994). Njun vpliv je viden predvsem v prvih dveh poglavjih knjige The Woman (Doubled): Mulholland Drive and the Figure of the Lesbian in Merely Queer: Translating Desire in Nathalie ... and Chloe. Prvo vzame pod drobnogled Lynchev triler Mulholland Drive, za katerega avtorica trdi, da s svojo strategijo citiranja ne govori samo o filmski zgodovini Hollywooda, temvec tudi o zgodovini filmskih klišejev ženskosti in (nemogoce) lezbicnosti na filmu. V drugem poglavju pa avtorica primerja queerovsko ambivalentno željo med dvema ženskama v francoskem filmu Nathalie … (2003, Anne Fontaine) in njegovo veliko bolj eksplicitno priredbo Chloe (2009, Atom Egoyan) nekaj let pozneje, ko je lezbicna vidnost že postajala filmska norma. Vecja vidnost pa seveda ni pomenila, da se Chloe ni zatekla v bogato tradicijo lezbicne psihoze in smrti neheteroseksualne junakinje, ki jo podrobno opisujejo zgodovinski pregledi, kot sta v slovenšcino preve­dena knjiga o lezbijkah na filmu Vampirke in vijolice (2010) Andree Weiss ali knjiga o povezavah lezbicnosti in psihopatije v filmu in literaturi Insane Passions (2006) Christine Coffman. Bradbury-Rance, ki prvi dve poglavji uokviri v feministicno predelavo psihoanaliticnih pristopov k filmu, pa se v nadaljevanju knjige ne zadovolji s tem, da stoji na ramenih dveh velikank feministicne filmske teorije. Naslednja poglavja se od psihoanalize pomaknejo k povezovanju filma in afektivnih, casovnih in prostorskih registrov želje in erotike, ki so v zadnjih dveh desetletjih kljucni del feministicne filmske teorije. Od tu postane knjiga vecdimenzionalna vaja v spopadanju z raznolikim izborom filmov, ki je na eni strani teoretsko rigorozna, na drugi pa ji mestoma uspe v analizo vnesti intenziteto gledalske izkušnje avtorice same. Tematike, ki se jih Bradbury-Rance loti skozi poglavja, se dotikajo queer fantazijskih filmskih prostorov kot potencialnih prostorov seksualne osvoboditve in pobega od nasilnega patriarhata v filmu Okolišcine (Circumstance, 2011, Maryam Keshavarz) (3. poglavje); afektivnih vmesnih prostorov intimnosti med odrašcanjem potencialno queer deklet v filmih Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006, Céline Sciamma) in Opice (Apflickorna, 2011, Lisa Aschan) (4. poglavje); in kompleksne im­plikacije eksplicitne lezbicne seksualnosti v francoskem filmu Adelino življenje (La Vie d‘Adčle, 2013, Abdellatif Kechiche), ki za avtorico razkrije paradoks reprezentabilnosti lezbijk v casu hipervidnosti. Dolgi seksualni prizori v Adelinem življenju so namrec ob izidu filma izzvali razlicna branja gledalk_cev – bodisi so bili brani kot pornografski in tako zavrnjeni kot patriarhalna reprezentacija lezbicnosti; bodisi so bili dojeti kot oznacevalci identitete likov in kot taki vizualna potrditev lezbištva; v festivalskem krogu pa se je specifika lezbicne seksualnosti izgubila pod oznako univerzalne »ljubezenske zgodbe«. V zadnji analizi se posveti filmu, ki se zdi kljucna motivacija za njeno knjigo: Carol (2015) enega zacetnikov ameriškega novega queer filma Toda Haynesa. Skozi film, ki se naslanja na preteklo filmsko estetiko in žanr melodrame, ki ga režiser uporabi subver­zivno, se avtorica dotakne verjetno najbolj uporabljanega koncepta v feministicni filmski kritiki – pogleda. A na tej tocki ne prispeva nic novega onkraj stare ideje, da ta ostaja pomemben element lezbicne želje – tako na diegetski (tokrat ena ženska voajeristicno gleda drugo) kot na metaravni želecih gledalk. Knjiga Lesbian Film After Queer Theory je pomemben prispevek filmskim študijam tako na vsebinski kot na teoretski ravni. Prva se nanaša na dejstvo, da se je po izjemno produktivnih devetdesetih, ko so Teresa de Lauretis, Patricia White, Andrea Weiss, Ruby Rich in druge napisale vec del na temo lezbicnih podob na filmu, v novem tisocletju problem mnogokrat izgubil pod oznako queer filma, ki ni vedno zadovoljivo pojasnil specifik zgodovine, odnosov moci in teoretskih zagat, povezanih z lezbijkami na velikem platnu. Teoretska raven knjige uspe vrzel med pristopi queer, feministicnih in lezbicnih študij premostiti in produktivno uporabiti skupaj, hkrati pa delo, ki je primarno namenjeno filmski analizi, v prvi plan ucinkovito postavi filme same, njihovo narativno strukturo, estetiko in kontekste, skozi katere nato avtorica vlece niti svoje teoretske pozicije. Knjigi bi lahko ocitali le šibek zakljucek, ki se bere, kot da je Bradbury-Rance vso svojo energijo in zagnanost pustila v posameznih analizah. Te zato mestoma delujejo bolj provizoricno povezane, sploh ker avtorica smuka med razlicnimi pristopi, a navsezadnje rizomatski pristop h knjigi posameznim filmskim primerom ne vzame moci izziva, da filmske podobe lezbištva po dveh desetletjih njihove kompleksne vidnosti pogledamo na novo. Literatura: Coffman, Christine E. (2006): Insane Passions: Lesbianism and Psychosis in Literature and Film. Middletown, Connecticut: Wesleyan University Press. de Lauretis, Teresa (1994): The Practice of Love: Lesbian Sexuality and Perverse Desire. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press. Rich, B. Ruby (2013): New Queer Cinema: The Director’s Cut. Durham: Duke University Press. Stacey, Jackie (1994): Star Gazing: Hollywood Cinema and Female Spectatorship. London in New York: Routledge. Weiss, Andrea (2010): Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu. Ljubljana: ŠKUC. Nejc Slukan Patrick Schreiner: Podreditev kot svoboda. Življenje v neoliberalizmu. Ljubljana: Krtina, 2019. 130 strani (ISBN: 978-961-260-121-8), 17 EUR Schreinerjeva knjiga Podreditev kot svoboda, ki je prvic izšla v Nemciji leta 2014, je v prvi vrsti dokaj ambiciozno delo. Na zgolj dobrih 100 straneh poskuša zaobjeti širši spekter »pojavnih oblik neoliberalizma, ki jih ni mogoce neposredno uvrstiti v velika tematska podrocja gospodarstva, dela in sociale« (str. 7) in jih analizirati, pri cemer je namen pokazati, »zakaj se neoliberalizem polašca celotne biti in celotnega mišljenja« (str. 7). Neoliberalizem po Schreinerju »ni gola ekonomska teorija, ampak v precej vecji meri politicna in družbena ideologija« (str. 16), saj v neoliberalizmu »trgi niso nekaj enostavno danega, temvec ustvarjenega« (str. 16). Knjiga je napisana v jasnem, berljivem slogu, ki bralca pritegne, o cemer prica tudi dejstvo, da je bila slo­venska izdaja prevedena po njenem petem nemškem ponatisu. To pa, skupaj z njeno dolžino, že nakazuje na njen žanrski format. Pred seboj namrec nimamo poglobljene akademske študije specificnih pojavov neoliberalne ideologije na razlicnih podrocjih, temvec kvecjemu krajši uvod v njihovo razumevanje in raziskovanje, ki je najbrž mišljen predvsem za študentke_e dodiplomskih študijev in širše bralstvo. Knjigo je zato treba razumeti s te perspektive in tako predvsem oceniti, koliko ustreza svojemu cilju, tj. splošni, obce razumljivi predstavitvi neoliberalne ideologije na razlicnih družbenih podrocjih z namenom njene kritike. Pri tem pa seveda ne smemo spregledati nekaterih mest, na katerih je knjiga -morda zaradi pretiranega poenostavljanja ali pa zaradi pomanj­kljivosti analiticnega aparata avtorja - nekoliko zavajajoca in nepopolna, ravno tako kot ne temeljne težave dela, ki je njena nekoliko konfuzna oscilacija med pojmovanjem neoliberalizma kot (predvsem) ideologije in kot sodobne oblike kapitalizma ter s tem povezanih pomanjkljivih politicnih preskripcij, ki jih najdemo v avtorjevi spremni besedi. Slovenska izdaja knjige je sestavljena iz kratkega uvoda, v katerem avtor napove svoj namen, desetih poglavij, ki obdelujejo razlicne teme, in avtorjeve spremne besede k peti izdaji, v kateri skuša odgovoriti na nekatere pomisleke, ki so se ocitno pojavili znotraj recepcije njegovega dela. Po prvem poglavju, v katerem avtor povzema zgodo-vino in splošne znacilnosti neoliberalizma kot politicno-ekonomskega projekta in njemu pripadajocega zgodovinskega obdobja, se avtor - ob poudarjanju dejstva, da so za razliko od gospodarsko manj razvitih držav, kjer so bili neoliberalni projekti vpeljani na pogosto neposredno nasilen nacin, gospodarsko razvite države neoliberalizem spreje-male vecinoma (glavna izjema pri tem je Velika Britanija v drugem mandatu Margaret Thatcher) postopno in z neko mero odobravanja s strani njihovih prebivalk_cev -v naslednjih osmih poglavjih posveti raznolikim podrocjem, kjer lahko najdemo oblike subjektivacije, ki so to postopno sprejemanje omogocile in ga omogocajo še danes. Te so: izobraževanje, podrocje treningov vešcin in self-help literature, ezoterika, šport in sodobna obsesija z zdravim telesom, zvezdništvo, televizijski resnicnostni šovi in milnice, samopredstavitve na spletnih družbenih omrežjih in lifestyle potrošnja. V skle­pnem poglavju nato svoje uvide zakljuci z navezavo na Michela Foucaulta, katerega misel predstavlja verjetno tudi nezapisano referenco predhodnih poglavij, za katere bi s Foucaultom lahko rekli, da vsako opisuje neko obliko tega, cemur je Foucault rekel dispozitiv. Knjiga je najboljša v svojih osrednjih poglavjih, ki zelo nazorno ilustrirajo nacine, kako se je konkurenca kot temeljno distribucijsko nacelo kapitalisticnih družb zajedla v podrocja, ki v strogem smislu niso zgolj del ekonomije, in kako veliki uspeh neoliberalizma sloni deloma ravno v na njej temeljecih oblikah subjektivacije, ki pro-ducirajo posameznice_ke kot monade, katerih osebnost je zvedena na posestništvo in upravljanje lastnega cloveškega kapitala. V tem smislu Schreinerjeva knjiga predstavlja idealno uvodno branje za tiste, ki se študija vseprisotnosti neoliberalnih oblik podrejanja šele lotevajo; tem bralkam_cem jo lahko samo priporocamo. Po drugi strani pa je knjiga problematicna v nekaterih podrobnostih, ki jih najdemo v posameznih poglavjih. Posebej gre izpostaviti drugo poglavje o šolstvu in izobraževanju, v katerem Schreiner sicer praviloma ugotavlja trend, po katerem je šolstvo v neolibera­lizmu zmeraj bolj podvrženo privatizaciji, njegova vsebina pa zmeraj bolj prilagojena potrebam zasebnega sektorja po specializirani delovni sili in katerega vrhunec so mantre o kompetencah ter vseživljenjskem ucenju. A vendar stopi na tem mestu korak preda­lec, ko na razmeroma pavšalen nacin govori o spreminjajocih se družbenih potrebah po razlicnih oblikah in vsebinah izobraževanja. Zahteve po prenovitvi oblik in vsebin izobraževanja so po njegovem utemeljene na zgolj domnevi (str. 38) o vedno hitreje spreminjajocih se družbenih zahtevah, katerih domnevnost in neizmerljivost v poglavju tudi veckrat poudari. Ni nam treba poseci po neoliberalni managerski literaturi, da bi uvideli zmotnost te teze; dovolj bo, da vzamemo v roke npr. sodobna kriticno-teoretska dela o družbenem pospeševanju (Rosa 2013). Isti viri so nam lahko v pomoc tudi pri razumevanju vprašanja nestabilnosti osebne identitete posameznikov, ki v obdobju neo­liberalizma postane eminenten problem. Te niso zgolj posledica neoliberalne ideologije, ki od nas zahteva idiosinkraticno trženje lastne osebnosti z namenom vzpostavljanja distinkcij (str. 96-97), o cemer govori Schreiner predvsem v šestem, osmem in devetem poglavju, temvec predvsem širših materialnih procesov casovnih in prostorskih dislokacij, katerih teoretizacijo najdemo v mnogih materialisticnih analizah postmoderne kulture. To nas naposled pripelje do temeljne težave dela. Na vec mestih namrec ni popolnoma jasno, kdaj Schreiner govori o neoliberalizmu kot ideologiji (kar naj bi bil prvotni namen knjige) in kdaj o neoliberalizmu kot stadiju oz. obliki kapitalizma. Iz tega sledi zmeda, zaradi katere veckrat ne vemo, ali je neka neoliberalna pojavna forma posledica predvsem ideoloških procesov ali sledi iz konkretnega znacaja neoliberalnih politicno­-ekonomskih procesov oz. kakšen je tocno njun medsebojni odnos, ceprav Schreiner v zacetku dela ta dva vidika deloma loci. Foucault, na katerega se v zadnjem poglavju tudi sklicuje, je v svojih konceptualizacijah zgodovinskih oblik podrejanja kljub njihovim morebitnim pomanjkljivostim ta dva vidika jemal kot vselej povezana v razlicne oblike vladnosti in dispozitive. Za Schreinerja se zdi, da mu je ta nejasnost že bila ocitana, ko v predgovoru govori, da »hegemonije ne zlomimo, ce obticimo v skrajno kompleksnih diskusijah o materialisticnih in dialekticnih in drugih koreninah ideološke nadstavbe in z njo povezanih pojavov« (str. 113). A vendar prinaša pavšalnost tega odgovora doloceno nevarnost. Boltanski in Chiapello (2007) sta v svojem klasicnem delu ponazorila, kako je velik del neoliberalne kulture posledica integracije duha leta 1968 in tega, kar sta sama poimenovala artisticna kritika, v sodobni kapitalisticni vsakdan. Velik del pojavnosti, ki jih analizira Schreiner, je posledica tocno te integracije, ki je nastala mdr. tudi zaradi tega, ker je kritika politicno-ekonomske ureditve zavzela drugoten položaj v primer-javi s kritiko zadušljivega vsakdana fordisticne organizacije, pri cemer ne zanikamo pomembnosti slednje. Toda: ali ni v svoji kritiki neoliberalnega vsakdana in njegove kulture Schreiner na spolzkem terenu, kjer bi lahko njegova kritika, ce se ne dotakne kompleksnih korenin ideološke nadstavbe, služila kvecjemu ideološki legitimaciji dodatne prenove kapitalizma, podobno kot sterilizirana artisticna kritika šestdesetih? Smernic odgovora na to vprašanje delo žal ne ponuja. Literatura: Boltanski, Luc, in Chiapello, Eve (2007): The New Spirit of Capitalism. London/New York: Verso. Rosa, Hartmut (2013): Social Acceleration: A New Theory of Modernity. New York: Columbia University Press. POGLED NA EPIDEMIJO COVID-19 Z VIDIKA MEDPANOŽNIH RAZLIK V DESTANDARDIZACIJI IN NESTABILNOSTI ZAPOSLOVANJA V SLOVENIJI Jožica Cehovin Zajc, Branko Bembic CAS NE TECE ZA VSE ENAKO: ŽENSKE, KI ŽIVIJO SAME, NJIHOVO DOŽIVLJANJE EPIDEMIJE COVID-19 IN SPOPRIJEMANJE Z NJO Nina Perger, Blanka Tivadar, Tanja Kamin CAS PANDEMIJE IN IZZIVI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI IN PO SVETU Ana M. Sobocan PROCES RAZVOJA NOVE VARNE »NORMALNOSTI« V (ZOBO)ZDRAVSTVU Z VIDIKA INTEGRIRANEGA (INDIVIDUALNEGA IN SISTEMSKEGA) ODZIVA NA EPIDEMIJO COVID-19: ŠTUDIJA PRIMERA Vesna Zupancic SOCIOLOGIJA NESREC IN COVID-19 Maruša Špitalar, Marjan Hocevar »VSAKOMUR GLEDE NA SVOJ PRISPEVEK«? PONOVEN PREMISLEK O TEZI LOCEVANJA PRODUKTIVNOSTI OD PLAC Minea Rutar K RAZUMEVANJU NOTRANJEGA DIALOGA IN METAREFLEKSIVNOSTI PRI MLADIH V SLOVENIJI Tea Golob, Matej Makarovic THE SPECIFICS AND COMPLEXITY OF EU PUBLIC DIPLOMACY Hasan Saliu LAGATI KOT TRUMP: RES GOVORJENJE SPONTANE RESNICE? Vlado Kotnik 32,00 ISSN 0352-3608 UDK 3 Slovensko sociološko društvo Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Slovene Sociological Association Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana