-----    92    -----
Cepimo na mestu.
Pomlad se nam bliža, in ž njo delo na vrtu. Sadili bomo in presajali, obrezovali in cepili. Da se pa delo obnese, treba je biti vestnim. A pogostoma se primeri, da nam pri vsej natančnosti marsikaj izpodleti, če ne popolnoma, pa vsaj nekoliko. Posebno se kaj rado pripeti, da nam v roki cepljenega drevesca vselej ne poženo, kakor bi radi, ali pa da se celo ne primejo. Taki neuspehi kale človeku veselje, ker mu prizadevajo denarno škodo in tudi kolikor toliko jemljo potrebni ugled.
Sicer ima cepljenje v roki veliko prijateljev. Ti trdijo, da se lahko hitro cepi in še celo po zimi v zakurjeni sobi, ko ima sadjar največ časa. Kolikor je meni znano, cepijo v Grmu in v drevesnici c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani navadno v roki. Tako so tudi nas učili, in poslušali smo jih. A izkušnja uči drugače (vsaj mene). Jabolk se mi je navadno prijelo do 95 %, hrušek pa samo 70—80 %. Ker nisem imel doma divjakov, kupil sem jih. Zuano pa je, da je posebno hruševih divjakov veliko slabih. Dokler sem ga imel v roki, obetal je še nekaj. In če se mi je tudi zdel III. kakovosti, cepil sem ga in vsadil. A pognati ni hotel, in posušil se je do tal. Od tod toliko % usahlih hrušek! Sicer pa to ni največe hudo. Znano je, da v roki cepljeno drevo mora delati na dva kraja: Samo se mora prijeti in cepič rediti. Nasledek tega je, da cepič prvo leto navadno ne požene dovolj krepke mladike.  To  velja  posebno  za hruške *).   A  pride   zima  in
*). Sicer so tudi letine, ko mi je večina v roki cepljenih jabolk pognala 80 do 100 %, dolge mladike, a hruške nikoli ne.
naspe 60— 100 % na debelo snega, ki šibke poganjke kaj rado polomi ali pa še celo odkrehne. Iz tacega po-končanega drevesa je pa težko v 4—5 letih izrediti visoko deblo. In dostikrat se človek trudi in trudi, a vse zastonj. Naposled mu pa druzega ne preostaje, nego taka drevesca na mestu precepiti. Potem seveda veselo poženo in narede 1—14 "/ \isoke, konične in močne mladike, če ne vse, pa vsaj večina. A izgubil sem pri tem eno leto, in tabla ni ostala enakomerna.
Drugi slučaj je ta : V roki cepljena drevesa sem posadil. Bilo jih je 1400. Prijelo se jih je 90 %. Odgnala so do 2 %, dolge poganjke, in že sem se veselil lepega uspeha. A prišel je nesrečni ogrc, objedel mlade koreninice in od vseh 1400 se mu jih je komaj 100 ubranilo. To je seveda zoprno, a žalostna resnica. Tedaj sem sklenil, da bom odslej cepil le dobro ukore ničene divjake na mestu, ker sem izkusil, da sta zima in ogrc zoper cepljenje v roki.
Če posadim divjake spomladi, ukoreničijo se mi do jeseni že dobro. Slabiči se posuše, in to je prav; vsaj nimam ž njimi nepotrebnega dela. Tiste, ki so se prijeli, okulujem v avgustu, ali jih pa pocepim v prihoojem marciji na mestu. A ti imajo vse drugo moč na cepič. Ti odženo 1 "/ visoke in tudi više, jako močne in konične mladike. Teh pa mi sneg ue more polomiti, ker gledajo iz njega. In v treh letih taka drevesca že delajo lepe krone. Branijo se pa tudi ogrcu bolje, ker imajo že močne korenine. Če mi že uniči par slabičev, naj jih, a močnih mi pa nekaj ne more, nekaj mu pa lahko ovrem škodljivi posel s tem, da mu nasadim solate med drevesa (ki mu gre še bolj v slast nego drevesne korenine), kakor hitro ga zapazim. Če mi pa uniči novo sajene divjake, pa vsaj nisem imel dela ž njimi, ter mi vsaj tega ni uničil. Iz vsega je toraj razvidno, da je v gotovih razmerah bolje cepiti na mestu vže rastoče divjake, nego v roci pri zakurjeni peči, kajti kolikor je to delo laže, toliko ima ono boljši uspeh.
J. Žirovuik.
----    93    ----