Leposloven in znanstven list?
Štev. 2.
V Ljubljani  i. svečana  1891.
Leto XI.
Pevčev zagovor.
I   red sodbo pevca vi ste me pozvali, Možje* osorni  — slušal sem vas nem; Sodili ste, obsodbo podpisali, Očito meni,  svetu jo prebrali: Ljubezni peti jaz poslej ne smem !
Obsodba čudna,   trpka pevcu kazen Za greh,  da Bog mu pevski  čut je dal Sodniki, groženj vaših glas je prazen: Objela  meni srca ni bojazen — Besede prosim!    K6ga bi se bal?
Ne smčm !    Kako je ta  beseda trda! Toda izrekli ste jo vi, možje  — Ostavim naj ljubezni cvetna brda ! Poslušal bodem,  če brez boli,  srda Poslušno biti moglo bo — srce\
Da, to sred!   Sodniki,  razumeti
Ne more pevskega srca vaš um!
Zašije pdmlad — cvet počne brsteti:
Tako srce veleva pevcu peti,
Ne ljudski glas, ne vaš, sodniki,  hrum!
Samd ljubezni naj ne pojem zMte ? Možje-,   jaz   vem,   odkod   le-ta   odmev! Ljubezni čiste,  vzorne ne poznate, Ljubezen bratovsko vi k tlom  teptate, Zatd bi vest prebujal nje vam spev!
Načela podla, mračnih  vzorov slova Ogrevajo današnji svet jadii; Človeštvo zla preveva doba nova, Sebičje in zlato sta ji bogova, Ozira svet začuden se na njii.
In vender:  kar v sred nam zasajeno, Nikdar se človek tega ne sramuj! Ljubezni drago  čustvo kot nobeno Rojeno z nami je in posvečeno : Ljubezen goji  človek in  spoštuj!
A mene vi pred sodbo ste pozvali, Možje" osorni  —  slušal   sem  vas nem; Obsodbo pevčevo ste podpisali, Očito meni,  svetu jo prebrali: Ljubezni peti jaz   celo ne smdm!
Veljaj,  sodniki,  nraVi ognjevite,
v
Ce srcu tudi smelo kdo veli; Sicer:   vi kakor drago me sodite  — Gospod,  ki zreš srež globine skrite, Usmiljeneje bodeš sodil — Ti!
Stebor.
S