katoliški misijoni 0HT0B6R nouemeeB 1978 UNIVERSIDAD URBANIANA " 350 ANOS La Universidad de “Propaganda Fide” en el 350 aniversario de su fundacičn La Pontificia Universidad Urbaniana fue fundada hace 350 anos por el Papa Urbano VIII. Despues de instituir nn 1022 el dicasterio de la Curia Homana “De Propaganda Fide”, se advirtio la necesidad urgente de un cent) o superior de estudios eclesiasticos para la formacion espiritual y doctrinr, de los misioneros. En 1627 Urbano Vlil dio comienzo al Ccntro con la Bula “Inmortalis Dei” que fundaba el Colegio Urbaniano. En 1962 Juan XXIII lo elevö a rango universitario, y con el Motu proprio “Fide Propaganda” lo eonstituyö en Universidad. Actual mente la Pontificia Universidad Urbaniana cuenta con sei e facultades donde estudian 550 alumnos de 56 paises dife-rentes; 86 profesores forman el claustro. Abarca otras actividades ademas de las estrictamente docentes, como por ejemplo, un centro de animacion mi-sionera, un instituto de investigacion con dos secciones, la de estudios chinos y la de evangelizacion y cultura, cursos tcologico-pastorales para misioneros, etc. Los actos conmemorativos del aniversario, que se h an ido celebrando a lo largo de los meses del ano 1977, tuvieron su momento culminante en la audiencia pontificia del miercoles 10 de niayo. El Santo Padre Pablo VI. habia dedicado a los presentes la alocucion siguiente: vjueremos deciros lo mucho que apreciamos las diversas actividades aca-demicas de la Universidad y los programas culturales simultaneos; demuestran estos la competencia y vitalidad de una Institution que sabe rejuvenecerse aun en el transeurso de los siglos, adecuandose providencialmente a las nuevas exigencias pastorales de la Iglesia y del rri|Undo. Pero nuestras palabras quieren ser sobre to d o estimulo a segui r en el camino emprendido, y a continuar dando a vuestros pi'oyectos y estudios universitarios la dimension de espocia-lizacion misionera. En efecto, sera čada vez mas necesario y, por otra paite, responderä a la vocacion primigenia de la Iglesia, ademas de a la de vuestro Ateneo, el estudio de niveles y dimensiones de encarnacion del Evnngelio en las eul-turas humanas. El Apostol Pablo nos ofrece juntos el tema y el modelo: “me hago todo para todos”, es decir, judio con los judios y giiego con los griegos, „paia salvarlos a todos” (1 Cor 9, 22). Por tanto, la presentaciön del mensaje cristiano a las gentes debe saber unir aimonicamente la fidelidad rigurosa al anuncio de los origenes biblicos y la solidaridad amoi'osa con el hombi'e histöi'ico de distintas tradiciones cul-turales y religiosas. Con complacencia concedemos a todos y čada uno de vosotros nuestra bendiciön apostolica.” Naslovna stran kaže brata Ludvika Zabreta SDB z obiskovalcem na hribu Tibi dabo farme Don Boško v Indiji; levo v dolini se vidi misijon na farmi. SVOJIM DRAGIM IN MISIJONOM OBENEM POMAGAŠ, Qko svoje žive in pokojne sorodnike, prijatelje in znance vpišeš v ustanovo, ki že nad 50 let deluje med Slovenci in se imenuje MISIJONSKA MAŠNA DRUŽBA Enkrat samkrat za vselej plačaš skromno udnino novega uda, pa je le-ta od tega dne vedno deležen duhovnih sadov 365 svetih maš, ki se Po naročilu Baragovega misijonišča letno darujejo, dan za dnem, za vse žive in pokojne ude Misijonske mašne družbe. Z vplačano udnino pa tudi pomagaš misijonom, kajti kolikor in kadar združene udnine presežejo štipendije vsakdanjih svetih maš, gre to v pomoč misijonski akciji slovenskih lazaristov. Zlasti je primerno, da svojim pokojnim za njih praznik, dan Vernih duš, njih dragi poklonijo ta duhovni dar, ki jim bo pospešil prehod iz kraja trpljenja v neizmerno srečo nebes. Udnina enkrat za vselej: V USA in Kanadi 3 dolarje,- v Argentini 1000 pesov,- v ostalih ameriških deželah 3 dolarje oziroma protivrednost; v Avstriji 60 šilingov, v Italiji 3.000 lir,- v Franciji 20 frankov, v ostalih evropskih deže'ah protivrednost 3 dolarjev; v Avstraliji 3 avstralske dolarje. Kako vpišeš nove ude v Misijonsko mašno družbo in kako vplačaš udnino? Zelo preprosto: Na drugi strani tega lista napišeš imena tistih, ki jih želiš priglasiti kot ude MMD; pred imena pokojnih daš križec. Priložiš pismu ček ali poštni giro (v Argentini), nikdar pa bankovca, na ime Ladislav Lenček CM. Pismo nasloviš z istim imenom, pa z naslovom: El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina. Če je vsota nad 10 dolarjev, je pametno poslati priporočeno! Takoj ko v Baragovem misijonišču, ki je sedež Misijonske mašne družbe, °dkar so se morali „Katoliški misijoni" izseliti, prejmejo sporočilo o novih udih, le-te vpišejo v Knjigo udov MMD in v tistem trenutku so vključeni v duhovno družino te misijonske mašne ustanove in deležni sadov vsakdanjih svetih maš MMD. Ti pa prejmeš za vsakega prijavljenega uda posebno sprejemnico, ki velja tudi kot potrdilo o prejemu udnine. Lepo vabi BARAGOVO MISIJONlSČE v Argentini PROSIM, DA VPIŠETE MED UDE MISIJONSKE MAŠNE DRUŽBE SLEDEČE: Ime in priimek uda D 2) ...................................... 3) 4) 5) 6) 7) 8) 9) 10) 11) 12) 13) 14) Prilagam udnino v znesku Udnina Sprejemnice pošljite na naslov: ZA MISIJONSKO NEDELJO 22. OKTOBRA. Vsem našim bratom in sinovom v Kristusu! V naši apostolski službi se posebno zavzemamo za misijone in reševanje misijonskih problemov, tako radi važnosti misijonstva v življenju Cerkve kot radi zavzetosti in vedno večje požrtvovalnosti božjega ljudstva v prid misijonom. Zato se tudi ob bližnji svetovni misijonski nedelji posebno radi lotevamo tega neizčrpnega vprašanja, posebno v zavesti, da bodo naša razmišljanja in nasvete duhovniki, redovniki in drugi misijonski sodelavci z vso resnostjo vzeli na znanje. 1. Oznanjevanje in razširjanje Kristusovega sporočila V naslednjem želimo spregovoriti nekaj o tistem misijonskem sodelovanju, ki meri naravnost na oznanjevanje evangelija v misijonskih deželah. 35? Kadar govorimo o misijonskem sodelovanju, je treba imeli pred očmi predvsem prvobitni cilj poslanstva Cerkve, ki je oznaniti in širiti Kristusov evangelij. Zato ne moremo sodelovanja pri tem poslanstvu Cerkve omejiti le na delo za dvig civilizacijskega napredka kake dežele ali, kakor smo rekli v poslanici za lansko leto, na pomoč „Tretjemu svetu'1. Pomoč vernikov mora biti prvenstveno usmerjena v delo za oznanjevanje evangelija, pač zato, da se vsej človeški skupnosti dovolj vidno predočijo trajni znaki Kristusove zveličavne navzočnosti v Cerkvi, ki je „vesoljni zakrament zveličanja" (Ad gentes, 1.) 2. Vatikanski koncil toisto takole izraža: „Svojski cilj misijonskega dela je evangelizacija in pa zasajanje Cerkve med tistimi narodi ali skupnostmi, v katerih še ni zakoreninjena. (Ib. 6.) V to smer naj gre torej tisto potrebno sodelovanje, h kateremu so povabljeni vsi kristjani. Kajpada je pogosto treba, striktnemu oznanjevanju evangelija med narodi, ki so šele v razvoju, pridružiti tudi reševanje problemov materialnega in kulturnega značaja. Toda tudi v teh primerih je treba paziti, da se vedno ohranja prvenstvo evangelizacije in ustanavljanja krajevnih Cerkva. Naj vsa tehnična in ekonomska pomoč od strani misijonarjev izhaja kot samoposebi umevna posledica oznanjene zapovedi ljubezni, ki nas jo uči Kristus. Tako bo pomoč misijonarjev bratska in taka bo zmožna rahljati zemljo duš, da evangeljsko seme lažje vzklije in rojeva sadove in se razrašča še naprej povsod tja, kjer se Jezus Kristus še ni razodel. Za uresničevanje tega delovnega programa je potrebno sodelovanje vsega božjega ljudstva, za kar naj posebno skrbe tisti, ki načeljujejo kaki skupnosti v Cerkvi. K temu so poklicani predvsem duhovniki in redovniki, ki žeie dosledno živeti svoje krstno poslanstvo. Ce starodavne cerkvene skupnosti ne zažive v tem misijonskem sodelovanju v pomoč posameznikom in narodom, bo njihovo pričevanje hvaležnosti za sveto vero in pričevanje krščanske ljubezni do bližnjega jalovo. Posredovanje evangelija se ne more omejevati le na golo oznanjevanje božje besede, ampak vključuje tudi oblikovanje krščanskega občestva, in sicer tako, da bo „moglo samo poskrbeti, v okviru možnosti, za svoje duhovne potrebe" (Ad gentes, 15), predvsem za lastno duhovništvo in redovništvo, za ustvarjanje še drugih pogojev za versko življenje skupnosti, pa tudi za nje kulturni in socialni podvig. Zato naj se sodelovanje vernikov usmerja pred vsem h komaj nastalim cerkvenim občestvom, imajoč pred očmi, da potrebujejo oprijemljivih dokazov kiščanskega občestva, konkretne pomoči bratskih Cerkva. 2. Pomoč mladim Cerkvam Med različnimi načini sodelovanja z mladimi Cerkvami naj spomnimo na takozvani „Jumelage", ki je že precej razširjen način pomoči in je Afriške množice so bile posebno pri srcu pokojnemu Pavlu VI. tudi zelo učinkovit, če se le pri tem ne izgubi iz vida tudi sodelovanje s celotno misijonsko akcijo Cerkve. Opaža pa se, da se nekatere mlade Cerkve, čeprav se nahajajo v potrebah, kar ne morejo odločiti za sprejem te vrste pomoči, kakor da bi se bale sprejemati sodelovanje od strani te ali one cerkvene skupnosti, in veliko raje sprejemajo obzirno in brezimno pomoč vesoljne Cerkve. Tako se more dogajati, da ostanejo nekatere mlade Cerkve brez pomoči. Tu naj povdarimo načelo, da morajo vse krajevne Cerkve, najsi bodo starodavne, najsi še mlade, težiti za tem, da evangelizirajo, se pravi, morajo iskati možnosti za nadaljnje širjenje evangelija, ki so ga sprejele. Mlade Cerkve morajo biti na eni strani hvaležne skupnostim, ki jim stoje ob strani, na drugi strani pa morajo že same čutiti odgovornost, da vzporedno z razširjenjem in utrjevanjem vere v sebi, sodelujejo pri širjenju vere tudi tam, kamor evangelij še ni prodrl. V tistih deželah, ki so že dolgo krščanske in gospodarsko cvetoče, se včasih podvigujejo in razvijajo nove ustanove za pomoč sočloveku. Zal pa vodstva teh organizmov niso vedno najbolj usposobljena za pravilni izbor skupnosti, ki so njih pomoč! najbolj potrebne; včasih pa se pomoč ne obrne v dosego postopnega osamosvajanja mlade Cerkve, in tako ne rodi zaželjenega sadu. Da se pri misijonski pomoči izognemo nevarnosti partikularizma in razsipanja, je potrebna koordinacija različnih virov msijonske pomoči s kar najvišjega gledišča. 3. Misijonsko sodelovanje v okviru papeških misijonskih družb Kakor smo že tolikokrat povdarili, pri vsem tem priporočamo in pospešujemo prav papeške misijonske družbe. Te družbe so se porodile v srcu krščanskega občestva z namenom, da pobujajo misijonsko zavest v vsem božjem ljudstvu, in prav radi njih univerzalnosti so jih papeži pred nami sprejeli kot „papeške“. To poimenovanje pa ni zgolj nekaj častnega ali kot nekak okras, ampak naj spominja na dejstvo, da so te družbe z vsem na razpolaganje njemu, „ki načeljuje vesoljni ljubezni". Poleg tega, da so papeške, imajo te družbe tudi škofijski značaj, se pravi, da so pod jurlsdikcijo škofovskega zbora in posameznih škofov, pač ker je škof v krajevni Cerkvi odgovoren za evangelizacijo sveta. Zato so te družbe privilegirana pot k misijonskemu sodelovanju vsega božjega ljudstva. Danes bolj kot kdaj oznanjevanje evangelija, pri katerem naj sodelujejo vse katoliške sile, terja široko, vseobsegajoče načrtovanje, pod vodstvom najvišje misijonske avtoritete, ki naj vodi, soureja tako misijonstvo na terenu kot vse misijonsko zaledje po vesoljnem svetu. Zato naj povdarimo, da je v vsak načrt pastoralne obnove treba vnesti upoštevanje papeških misijonskih družb, ki spadajo v območje Svete Kon- t gregacije za evangelizacijo narodov. Le tako bo mogoče zagotoviti stalno oporo širjenju evangelija. Pavel VI. ZADNJA POSLANICA Pokojni papež Pavel VI. je za letošnjo misijonsko nedeljo — kot je (o storil vsako leto — vsem škofom poslal misijonsko poslanico. V njej poudarja predvsem troje. Glavni namen Cerkve je evangelizacija, ne pa civilizacija. Da, tudi kulturno delo, tudi civilizacija, predvsem karitativno delo opravlja Cerkev. To ni novost, to je delala skozi vsa stoletja. A vendarle je njen glavni namen bivanja na zemlji in v posameznih narodih: evangelizacija. Evangelij — veselo oznanilo mora prinašati. Zaživeti mora med vsemi narodi. Vse drugo bo sledilo samo po sebi. Drugi poudarek je na univerzalnosti misijonskega dela. Vse cerkve — sfare in nove — morajo biti misijonsko dejavne. Vsaka škofija, vsaka župnija mora biti misijonsko dejavna. Zato naj podpira predvsem papeške misijonske družbe, ki so še vedno „prvenstveno sredstvo misijonske dejavnosti“. Kar se zbere iz vsega katoliškega sveta, se potem tudi razdeli vsemu misijonskemu svetu. To je ravno namen teh družb, da so vesoljne in skrbe za vse. Tretji poudarek velja dušnim pastirjem. Na željo Pavla VI. naj bi bilo misijonsko delo skladno vključeno v prenovljeno pastoralno delo v škofijah in župnijah. S tem je hotel znova utrditi zavest soodgovornosti vseh, saj je po izjavi koncila vsa Cerkev misijonarska. Ni potrebno jemati teh besed kot nekako oporoko Pavla VI. So pa dokaz, kako mu je bilo pri srcu misijonsko delo. Saj bi bilo treba izdati obsežno knjigo, če bi zbrali vse dokumente in vse nagovore, v katerih ie pozival na misijonsko delo škofe, duhovnike, redovnike in vernike. Vedel je, da je danes potrebna predvsem vesoljna prisotnost Cerkve. Kakor je tudi zanj bilo boleče gledati sedanje stanje misijonskega dela in zlasti položaj v „zaprtih“ in „katakombskih“ misijonskih pokra-imah, je vendarle bil optimist. Saj sredi Cerkve in sveta živi Kristus. In Preko vseh celin veje Sveti Duh. Ta močna vera v Kristusa in delovanje Svetega Duha je dajala pogum njemu in ga mora dajati tudi nam: ne le misijonarjem in ožjim sodelavcem, ampak vsemu katoliškemu svetu. Saj misijonska ideja je že sama po sebi optimistična. Zazrta je v prihodnost in raste iz neomajnega upanja. Iz te vere in upanja raste Uubezen, ki celi rane razdrapanega sveta in ustvarja nov-božji svet. F. S. JANEZU PAVLU PRVEMU — SPOŠTLJIV POZDRAV! V svoji prvi poslanici Cerkvi in svetu dne 27. avgusta 1978 je novi papež med drugim glede evangslizacije narodov in glede rnisijonstva povdaril tole: „Želimo spomniti vso Cerkev, da je njena prvobitna dolžnost evangelizacija, katere glavne poteze je naš prednik Pavel VI. strnil v pomemben dokument. Cerkev, ki jo vera razsvetljuje, ljubezen priganja in evharistija krepi, mera iskati vse mogoče poti, se posluževati vseh sredstev, „prilično ali neprilično“ {2 Tim 4,2) za sejanje božje besede, oznanjevanje evangelija, javljanje odrešenja. . . Ce bi bili vsi sinovi Cerkve neutrudni poslanci evangelija, bi z novim sijajem vzcvetela svetost in prenova sveta, ki je željan ljubezni in resnice.“ ,,Z ljubeznijo se zavzemamo za misijonsko akcijo Cerkve, ji čestitamo in pozdravljamo te može in žene, ki stoje v prvih vrstah širjenja evangelija. Naj vedo, da so nam med vsemi drugimi posebno dragi. Nikdar jih ne bomo pozabili v naših molitvah in skrbeh, saj imajo v našem srcu posebno mesto.“ MOLIMO! Gospod Bog, svojega služabnika papeža Janeza Pavla I. si izbral za naslednika apostola Petra in za pastirja vsega svojega ljudstva. V Kristusovem imenu naj brate potrjuje v veri in naj bo vsa Cerkev z njim povezana z vezjo miru, edinosti in ljubezni. Tako bomo vsi v tebi, pastirju naših duš, spoznali resnico in dosegli večno življenje. Amen. (Mašna molitev.) Novi papež JANEZ PAVEL I. Br. Udovč z misijonskim obiskovalcem BR. JANEZ UDOVČ S. J. UMRL 19. AVGUSTA 1978 Poroča o. Cukale Jože S.J. Če bi imel v sebi moč jezuita p. Brodericka, bi o Udovču začel pisati roman. Dogodivščine iz let njegovega božjepotništva so čudovitejše od pravljic. Vsaj nekaj zanimivosti misijonarja, ki je doživel 83 let, naj bo ohranjeno našim bravcem K. M. Rojen je bil naš Udovč na Dolenjskem v Stopiški fari, 28. avgusta 1895 leta. Nadarjenega dečka so hoteli poslati v šole v škofove zavode, a čeprav je bila kmetija trdna, bi vendar moralo iti iz hleva vsako leto dvoje volov za kritje študij. Janezek je sicer pokopal upe, da bi postal duhovnik, a ne vse. Vsi upi mu niso splavali po Krki. Takrat je vstopil k jezuitom za brata eden njegovih znancev, zato je tudi komaj devetnajstletni Janez potrkal istotam in vrata so se mu odprla na stežaj. K jezuitom je vstopil 14. aprila 1914. v letu, ko so padli sarajevski streli in se je začela prva svetovna morija. Takrat je začel tudi mladi Udovč prepevati z drugimi fanti s svojim lepim tenorjem tisto: Fantje se zbirajo, v Bosno marširajo. . . a potrjen ni bil za Bosno, pač pa so ga poslali na rusko fronto. Tam je zbolel za tifusom, pa se je izlizal in bil poslej prideljen smučarjem. Na enem divjih slalomov si je nogo tako pohabil, da so ga zdravniki vzeli iz aktivne vojaške službe. Postal je tako kuhar v oficirski menzi. Ob propadu Avstrije se je znašel blizu Bočna in tamkaj rekviriral avtomobil svojega generala in jo je popihal na Koroško. V Celovcu je nameraval skočiti na vlak za Maribor in Ljubljano, pa ga je stražnik skušal zadržati. A Janeza ne boš tako hitro ugnal. Priložil mu je zaušnico in preden se je orožnik zavedel, je vlak že odpiskal z Janezom vred proti beli Ljubljani, naravnost v novicijat. Tam pa je moral ponoviti ves novicijat in po šestih letih je položil prve zaobljube. Že takrat je zaprosil predstojnika, ki je bil Hrvat, naj mu dovoli v Indijo, pa m'u ta ni ustregel, češ za misijonarja je treba ljudi drugačnega kalibra. A brat Udovč je kmalu pokazal, iz kakšne kovine je zvarjen. Kot prostovoljec se je oglasil za Skoplje, ki je Potrebovalo jezuitskega brata. Ko je imel ponovitev svojih redovnih zaobljub, pa ni bilo orglarja, se je usedla za harmonij dekle-kongre-ganistka in mu zapela in zaigrala. To je bila bodoča Mati Terezija, s katero je bil vsa leta svojega misijonskega apostolata v prijateljskih vezeh. Na pobudo p. Prešerna se je predstojnik vdal in poslal Janeza v Bengalijo. V Kalkuto je prišel skupaj z Bratom Drobničem in Stankom 'Poderžajem. S Stankom sta se dobro razumela, kadar se nista sprla, in to je bilo po večkrat. Že na ladji je bil mladi skolastik v svojstvu predstojnika in jima je odrejal, katere odstavke Domoljuba smeta brati, in katere morata obiti. Brat France se je ujezil in mu zabrusil: Pojdi se solit, Janez pa mu je poveznil Domoljuba na tropsko čelado, seveda ne preveč v rokavicah. Stanko je kmalu razumel, da nima več pod sabo četo Orlov, ki jih je bil treniral tam pri št. Petru v Ljubljani, in je bil poslej bolj previden s svojima vojakoma........ V Kalkuti pa brat Janez ni ostal dolgo, ker mu je soparna klima škodila, zato se je utaboril pod Himalajo, najprej na griču svete Marije nad Kurseongom in kasneje v North Pointu pod Dardžilingom, odkoder je pridno delal kot katehist, vrtnar, šolski prefekt, pa tudi kuhal je lačnim želodcem študentov, ki so se zgrinjali od vsepovsod. Tudi kulturno se je udejstvoval, ko je prestavljal iz nemščine in slovenščine dramska dela v nepalščino, katero je popolnoma obvladal. Najbolj pa je zaslovel s svojim vrtnarstvom. Ne le po Indiji je bil poznan kot priznan botanist, njegov sloves je segel preko mej. Neki sloviti češki botanist, imena se zdaj ne spomnim, je imenoval eno Janezovih pridobitev .vrtnica Udoviči1. In ko je letos slavil zlato obletnico svojega redovniškega življenja, mu je p. rektor Van zaželel, češ da si je vzgojil nejlepšo vrtnico s svojim zglednim življenjem in naj ta gavtroža razširja še dolgo vonjave nad Bengalijo, dokler je božji Vrtnar ne presadi na svoje nebeške vrtove.......... Tu pa bi bilo dobro omeniti nekatere Janezove pomisleke. Pri Zadnjem obisku pri M. Tereziji, g. Lenček naj bo za pričo, je Udovč rekel Materi, naj moli zanj, da mu Bog odmeri velik vrt. če ne, tako je v šali povedal, ne maram v nebesa. . . Mati mu je zagotovila, da bo dobil vrt in še marsikaj. . . V enem zadnjih pisem mi je Lado omenjal svoje obiske: O Udovču je rekel, da je videl svetnika v njem. Mislim, da je to prerokba. . . Ko ga v duhu gledamo, kako se je vrtil v kuhinji, da nahrani la-čhe študente iz Bhutana, Nepala, Burme in Tajske, kako nadzoruje učilnice in spalnice, ki so morale biti čisto pometene, ko se sklanja, da otiplje vročino ubožnemu šerpa ali pa bogatemu princu iz Nepala, ki je študiral v kolegiju svetega Jožefa, ali pa ko hodi nakupovat doli v Kalkuto šolskih potrebščin, zmerom z zvesto havano med zobmi in malček postrani klobukom, da ne pozabi, da je bil pri polku kranjskih Janezov, potem se nas polasti prepričanje, da se nad njim že izpolnjujejo Pavlove besede, da je Janezovo oko že ugledalo in uho že zaslišalo in da v njega srce že prihaja, kar je Gospod pripravil tistim, ki ga ljubijo. . . O JEZUITU PODGRAJŠKU LOJZETU POROČA P. STANKO ROZMAN S. J. Letos pred Veliko nočjo sem obiskal najmlajšega slovenskega misijonarja Lojzeta Podgrajska. Živel in deloval je v Chomi, ki je eno od mest v Južni provinci Zambije. Opazili ste, da sem rabil pretekli čas. Lojze je po Veliki noči nahitro odpotoval v Slovenijo, kjer mu je oče nevarno zbolel za rakom. Dobil je telegram, naj pride, in je odpotoval še pred zaključkom semestra. Lojze je bil mojega obiska vesel, saj je živel med ljudmi, ki ne govore slovensko, in če jim človek pove kakšno slovensko besedo, jo pokvečijo. Irci bolj kot Afrikanci. Poznala sva se pa že prej. Imela sva si veliko povedati, saj naju združujejo skupni misijonski ideali. Na obisku sem, tudi slikal. Kamera me vedno spremlja. Načrtovala sva, da bova slike uporabila za intervju, ki bi ga imela v maju. Planirala sva celo skupne počitnice. Lojze je odšel in je tako vse padlo v vodo. Slike so lepo uspele. In ker Lojze ni kdorsibodi, bom napisal par vrstic o njem in o njegovem delu. Te dni namreč po načrtu odhaja v kanadsko mesto Toronto, kjer bo nadaljeval s študijem teologije. Tam se mudita še dva mišijonarja-študenta: P. Jože Grošelj in Janez Mujdrica. Lojze Podgrajšek je s Pohorja doma. Rodil se je 3. junija 1952 v Planini nad Zrečami. V družini je bilo veliko otrok. Kar šest se jih je odločilo, da se posvete Bogu. Lojzetov brat Ivan se je prvi odločil za redovniški poklic; štiri sestre so se priključile usmiljenkam. Lojze je šel po bratovih stopinjah in vstopil v jezuitski red. Božična številka Ognjišča leta 1976 je prinesla intervju s štirimi sestrami. Tam sta tudi oba brata omenjena. Lojze bo verjetno o svojem poklicu kdaj sam kaj napisal. Jaz bi se omejil le na njegovo delo in življenje v Zambiji. Po enoletnem študiju angleščine v Dublinu, se je Lojze podal v misijone in 13. 9. 1976 prispel v Zambijo, štiri mesece je študiral chin-yanja jezik in navade tukajšnih plemen. Potem, so ga predstojniki poslali v Vzhodno provinco, kjer govore ljudje .čisto činyanščino‘. In sicer za tri mesece. V Lusaki in po mestih je zaradi raznolikosti plemen in jezikov iz prvotnega jezika nastal svojstven dialekt, šele po teh pripravah je bil poslan v Chomo, kjer irski jezuiti vodijo malo semenišče MUKASO. V tem semenišču je Lojze med 75 dijaki doživel svojo misijonsko pomlad. Vzljubil je dijake, se vživel vanje in jim pomagal v procesu dozorevanja v ljudi in bodoče duhovnike. Poučeval jih je matematiko, zgodovino in telovadbo. Povrhu tega je bil še nakupovalec za semenišče. Dela je imel čez glavo. Dijaki so cenili njegovo družbo, ki jo je popestril s kitaro. Koristil jim je tudi z nasveti, saj se je vanje zelo vživel. Redko se najde kdo, ki bi se s toliko požrtvovalnostjo in ljubeznijo posvetil scmeniščnikom. Vzgoja domačih duhovnikov pa je prvenstvenega pomena v misijonih. To miselnost sem zasledil tudi v KM in ne le enkrat. Lojze je izkušnje in vtise ponesel s sabo v teologijo. Služili mu bodo za merilo v študiju. Ve, za koga se bo pripravljal v dolgih štiriletnih študijah. Tja pa odhaja z našimi molitvami in dobrimi željami. Naj ga tudi bralci KM priporoče Bogu! Pogled no cerkev v semenišču Mukosa v Zambiji, kjer je deloval nazadnje Lojze Podgrajšek. To in ostali dve sliki je posnel pisec poročila o Lojzetu, p. Stanko Rozman. Jezuit lojze Podgrajšek med bogoslovci v semenišču Mukasa v Zambiji; letnik, ki ga je posebno rad učil. MESEC DNI MED JUNAKI Malgaški dnevnik, napisal dr. FRANC RODE C M., Ljubljana (Nadaljevanje.) Ranomena, 12. avgusta Po dolgi in naporni vožnji skozi globeli in vzpetine (med potjo nas je večkrat ujela ploha), sm,o proti večeru zagledali pred seboj na enem hribu belo cerkev in misijonsko postojanko, na drugem, nekoliko višjem, pa sestrsko hišo. Ranomena pomeni Rdeče vode. Krajina me spominja na kordobsko pogorje, le da je tu vse bolj temno in zaraščeno, ker veliko dežuje. Ti neprehodni gozdovi s svojim mogočnim drevjem in svojimi neutrudnimi plezalkami, s svojim skritim bogastvom in raznovrstno divjadjo, z redkimi, toda rajsko lepimi pticami dajejo pokrajini čar strašnega in mikavnega, „tremendum et fascinansA Sledovi Stvarnika so očitni. Misijonska postojanka je lepa in razmeroma udobna. Cerkev je Zidal še stari francoski lazarist Meaux, ki živi sedaj v Farafangani, popravil pa jo je Silvo Česnik, ki je med leti 1970-1971 postavil tudi sedanjo hišo za misijonarje. Sestrska hiša na nasprotnem bregu je bila skončana leta 1975. Sestre obiskujejo bolnike po okoliških zaselkih in jim nudijo najnujnejšo pomoč. Doma pa imajo dekliško šolo za šivanje, kuhanje, nego otrok in podobno. Sestrsko skupnost vodi energična s. Marija Pavlišič, druge sestre so Malgašinje. Rok Gajšek, ki je vodja misijonskega središča, ima ob sebi še starejšega francoskega sobrata Andresa. Skupaj z njim oskrbuje petnajst okoliških misijonskih postojank, kamor redno zahaja, da ljudi katehi-zira in opravlja sveto daritev. S kateliisti, ki mu pomagajo pri delu, ni preveč zadovoljen. Ljudi sicer radi zbirajo k molitvi, ker radi molijo, toda zanemarjajo verouk. Gotovo jim je laže moliti kot poučevati. Vprašanje, koliko smisla vidijo v razumski plati krščanstva. Za zdaj vsaj nimajo dosti intelektualnih zahtev. Ko smo bili zvečer pred hišo na gori, se je po zadnjem nalivu pred sončnim zahodom prikazalo tako nebo, da ni besed, s katerimi bi ga mogel opisati. Tako nežna in skladna sestava barv, kot je nisem zasledil pri nobenem slikarju. Od daleč me je to nebo spominjalo na Tiepola (nekaj njegovih platen imamo tudi v Sloveniji), toda to je bilo vse bolj nežno in čisto in vse bolj resnično. Najpopolnejša podoba tega, kar sveto pismo imenuje novo nebo in nova zemlja. To umito, umirjeno, spokojno večerno nebo nam daje slutiti, kaj je onkraj, še več, daje nam skoraj materialno podobo nevidnega. O, kakšna je izrazna moč materije, da prek nje spoznavamo božansko! „Ut dum visibiliter Deum eognoscimus, per hunc in invisibilium amorcm rapiamur.“ Ko po vidnih stvareh spoznavamo Boga, se vnemamo v ljubezni do nevidnega, pravi božični hvalospev. Midongy, 13. avgusta Zgodaj zjutraj smo s Popijem in Frančkom na land-roverju odrinili v Midongy. Po strašni cesti, ki mi je ostala v spominu kot prapodoba slabe ceste, če bi vozili po preplavljenih poljih, ne bi bilo slabše. Med potjo je skoz in skoz še pomalem pršilo, in tako smo potrebovali šest ur, da smo prevozili 52 kilometrov. Gomazili smo po ilovici, ki se je globoko vdirala, polzeli in se nagibali zdaj na eno, zdaj na drugo stran, prešli na skalnata rebra, ki so žal prehitro minila in zopet zaplavali v rumenkaste ilovnate mlake. Vendar je avto zdržal. Ustavili smo se samo enkrat, da smo pomagali iz zagate kitajskemu trgovcu, ki je s poltovornjakom vozil proti Midongyju. Ko smo bili že blizu naselja, so nas na zadnjem ovinku ustavili trije fantje s širokim nasmehom. To so prijatelji in sodelavci misijonarjev. Enemu izmed njih je Pepi dal pomarančo, in ta je z ožganim glasom, značilnim za črnce, rekel: „Pomaranča!" Njegova slovenščina pa s tem še ni bila pri kraju. Nadaljeval je: „Kako se imaš? Kaj je novega?“ Ko smo bili že pred misijonsko hišo, so se fantje in dekleta zanimali, kje so Fredi, Tone in Janko. Povsod je polno sledi njihovega dela. Janko je napeljal vodovod po hiši Fredi je končal zidarska dela pri cerkvi, naredil rezervoar za vodo in betonski zid ob cesti, da preprečuje zemeljske plazove Tone je opravil vsa glavna mizarska dela: lep ambon v cerkvi, stole, postelje, omare in police v hiši. Vse okusno in trdno. Tone je tesarski mojster z bogato izkušnjo. Vendar ima v sebi še nekaj več: ustvarjalno moč in strast, čez nekaj let bomo morda govorili o njem kot o nadarjenem kiparju. Sedimo v kuhinji. Dan se nagiba h koncu. Zunaj je hladno in rahlo dežuje. V ozračju je nedoločena žalost. Franček in Pepi pripovedujeta: Midongy je čudno gnezdo. To je kazenska postojanka za državne uradnike. Sem pošljejo slabe državne upravnike, neresne učitelje, nesposobne zdravnike. Vsi ti komaj čakajo, da pridejo na boljše službeno mesto. Zaradi tega dvomljivega osebja je mesto na slabem glasu. Ljudje, ki so živeli drugod, tu ne vedo kaj početi, in se vdajajo alkoholu in prostituciji. Katoličanov je tu kakih tisoč in nekaj toliko protestantov. Med katoličani je 250 tujcev. To so predvsem državni uradniki iz plemena Betsileo. Vse drugo je še pogansko. Za zdaj je to še nevtralno področje brez določene zavesti. Vendar raste zavest, da biti pogan ni nekaj pozitivnega. To pravzaprav vse bolj pomeni, da nisi ne protestant ne katoličan. Ko pridejo v stik s kristjani, imajo občutek, da gledajo na njihovo vero kot na nekaj naivnega in preživetega. Ob tem jim je nerodno in jih je sram. Zato se tudi spreobračajo. Vendar vidijo v spreobrnjenju predvsem dvig na družbeni lestvici. To ni nujno slabo, niti nevredno. Tako so se spreobračali h krščanstvu naši predniki. Dva rodova kasneje bodo lahko odlični kristjani, če se bo katehizacija nadaljevala in poglabljala. Tisti, ki še niso kristjani, ali se še ne pripravljajo na krst, pravijo: „še ne molim.“ Vendar duhovnika vseeno radi sprejmejo. Sprva so sploh mislili, da je beli misijonar Bog (Zanahary) in da prinaša bla- Po taki'hleh potih se prevažajo naši misijonarji na Madagaskarju... goslov k hiši. še dolga leta kasneje se spominjajo milijonarjevega obiska. Misijonarju pomagajo pri delu laiki. Teh nikjer ne manjka. Ko se tako pogovarjamo, prideta v kuhinjo dva fanta, Claude in Victor. Rada sodelujeta pri bogoslužju in tudi na misijonska pota gresta. Ko sta bila Pepi jn Franček odsotna, sta šla ona dva po naseljih in seznanjala ljudi s Kristusom. Naredila sta peš kakih dvesto kilometrov in se vrnila s svežnjem pisem, kjer ljudje prosijo misijonarje, naj jih obiščejo, ker želijo spoznati krščansko vero. Velik vpliv ima tudi naša slovenska trojica - Tone, Fredi in Janko. Ko pridejo v Midongy, se zbere okrog njih vse, kar je mladega in jih (predvsem dekleta) požirajo z očmi Tedaj je tudi udeležba pri nedeljski maši boljša. Naši fantje se s to mladino odlično razumejo. Presenetilo me je njihovo znanje malgaščine. Očitno si povedo vse, kar hočejo. Njihove pričevanje z življenjem je „več vredno kot pridige“, pravi Pepi. Nekateri dogodki so posebno odjeknili v naselju. Npr. kakšen neuspeli poskus, da bi fante zapeljali. Taki neuspehi so tu docela neznani. Zato je osuplost tem večja, ko gre za fanta, ki se odreče telesni radosti iz zvestobe do Kristusove besede. Zanje so bili ti dogodki kot nekakšna prelomnica, kot nekaj doslej neslutenega, kot pojav nove vrednote, ki je doslej niso cenili. Po vsem tem naše fante še bolj spoštujejo in jih imajo še raje. Pepi in Franček mi pripovedujeta tudi o bivanjski zavesti pri Mal-gaših. Dragoceno je predvsem življenje, čeprav borno in ogroženo. „Ma-my ny aina“, življenje je sladko, pravijo, in v tem, reku je vsa njihova življenjska modrost. Privoščijo si vse, kar morejo. Čeprav živijo v revščini — in revščina mnogih je totalna — vendar ne zamudijo nobene priložnosti za uživanje, če jim je le dosegljiva. Mislijo si: „Saj to je edino, kar imamo.“ Konec koncev je tako pojmovanje življenja dokaj otožno. Da bi narisal bolj ustrezno podobo o življenju in delu Pepi j a in Frančka, bi moral z njima od naselja do naselja, po dolgih in samotnih poteh skozi gozdove. Njuno misijonsko področje sega dvesto kilometrov južno od Midongyja in vse tc prehodita peš. Odsotna sta po deset, petnajst dni, in tedaj živita v čisto primitivnem okolju. Najtežje prenašata odsotnost sleherne higiene. Večji del njunega življenja se odvija v teh razmerah. Ali pa na tisti legendarni cesti med Midongy in Vangaindrano. Ne samo zaradi službenih potovanj, ki so nujna, ampak tudi zaradi uslug, ki jih nudita ljudem. Kolikokrat se zgodi, da morata peljati kakšnega bolnika v Vangaindrano, da bi mu rešila življenje. Dostikrat sta na poti celo noč. Posebno pogosto se obračajo nanju, da peljeta v Vangaindrano nosečnico, za katero predvidevajo težek porod. Zgodi se, da se otrok rodi med potjo in tedaj ga krstijo za „Avto“. Janku Glinšku se je zgodilo, da je vozil v porodnišnico ženo, ki ni mogla roditi. Kakor si je prizadeval, da bi pravočasno prišel do cilja, ni mogel zadosti hitro premagovati ovir na cesti in žena je med potjo umrla. Fanta je smrt pred očmi silno pretresla, medtem ko so jo malgaški sopotniki sprejeli brez besed kot neizogibno usodo. 14 avgusta Danes je nedelja. Vreme je hladno in čemerno kot včeraj. Po deseti mhši me pred cerkvenimi vrati pozdravi predsednik katoliške skupnosti. V odgovoru ompnim, da me je razveselilo predvsem to, da so se pri prošnjah za vse potrebe spomnili tudi mene. Ko molimo drug za drugega, smo v globinah že eno. Ker je predsednik omenil spremembe, ki jih hoče izvesti malgaški narod pod vodstvom Di-diera Ratsiraka, ker se hoče izmotati iz gospodarske zaostalosti (in kako je vse to potrebno!), sem vendar opomnil na nekaj, kar pri teh spremembah ne smejo zgubiti: tisto življenjsko radost, ki jim je lastna. Naj jim v novi tehnični civilizaciji ne zamre na ustnicah tisti sproščeni in neposredni nasmeh, ki ga v Ameriki in Evropi ni več. Misijonar Franček Kraner in Repi Gider iz Midongyja z mladino, ki rada sodeluje. Potem pa najmlajše deklice zaplešejo narodni ples. To bi bil tip afriškega plesa, ki je ves v sinkopiranem ritmu, v telesnih krčih, ki jih spremlja hrupno bobnanje. Gibi teh deklic, ki stojijo v polkrogu, so mehki in sanjavi, to so kretnje omotičnih bitij, ki prihajajo od drugod. Medtem ko se rahlo prestopajo, rišejo z rokami nevidne vijuge v zraku. Očitno ima ta mladina ples v krvi. Rajanje je pravzaprav njihova bistvena življenjska drža, kot je naša odločen korak. Spomnim se na mesto v svetem pismu, kjer je rečeno, da Bog napolnjuje srca poganov Z veseljem (Apd 14, 17). To veselje, ki se izražata s plesom, je torej od Boga. To je ontološko veselje, ki izvira iz zavesti, da je bivanje dar, se tega daru veseli in se zanj zahvaljuje. To nenehno rajanje Afrike je v Stvarnikovo slavo. Potem stopimo v župnijsko pisarno, kot je tu navada. Tu je predsednik cerkvenega občestva, tu je krajevni zdravnik z ženo, tu je ravnatelj osnovne šole, tu je učitelj Albert in še polno mladih. Z Albertom, slokim, in elegantnim fantom, ki je bil pred nekaj dnevi krščen in se bo prihodnji teden poročil, sva si takoj blizu. Pravi tip Antešaka. Zaupa mi, da ga moti temna polt in potlačen nos. Oh, jaz mu pa pravim, da so črnci lepi, dosti lepši od nas belcev, da je normalno biti črn. (Tu povzemp.m misel, ki je draga Petru). Izjeme smo mi, bledi belokožci, ki živimo pod slabotnim soncem. Očitno ga te teorije sproščajo in radostijo. S potlačenim nosom se pa vseeno ne more sprijazniti. Ko mu Pepi pove, da poučujem teologijo, me vpraša, čemu toliko razmišljanja in razglabljanja o božjih skrivnostih; „dosti je, da veru- ješ“, pravi. Razlagam mu, da je božjo besedo mogoče razumeti vse globlje. Ravno v tem je teologija, v spoznavanju razodetja, v seznanjanju s tem, kako so prejšnji krščanski rodovi razumeli razodeto besedo in v poskusu novega, času primernega razumevanja danes. Poleg tega se danes teologija na Zahodu sooča z ateizmom, in se mora torej pred človeškim razumom opravičiti, racionalno utemeljiti svoja stališča, odgovarjati na ugovore in napade. Vse to je res. Vendar je Albertova misel lepa in resnična: „dosti je, da veruješ“. V njej prihaja do veljave gorečnost novega kristjana, ki se je predal Kristusu in je pripravljen sprejeti vse, kar prihaja od njega. Po kosilu smo šli po isti grozni poti nazaj proti Ranomeni. Za spoznanje je bila boljša, ker je nehalo deževati in je voda počasi odtekala. Ko je dnevna svetloba že pojenjavala, smo prišli do masi jonske postojanke, kjer nas je čakal Rok Gajšek. Ranomena, 15. avgusta Ponedeljek, praznik Marijinega vnebovzetja. V prostorni in nizki cerkvi na hribu se zbere precej ljudi k maši. Kljub temu, da okenske odprtine zapirajo le v presledkih vzidane opeke in je torej venomer rahel prepih v cerkvi, začutiš vsiljiv, neprijeten duh po znoju črnih teles. Nekaterim misijonarjem se je vse življenje upiral. Rok mašuje odločno in lepo, kot da je ta odločnost izvojevana nad prirojeno boječnostjo. Udeležba ljudi pri svetem opravilu je spontana, nagonsko neposredna. Posebno v petju se takoj ujamejo. Takoj so en glas, eno srce, ki poje. Mnogi pristopijo k obhajilu. Ta šibka in slabo hranjena telesa, ti prezgodaj postarani obrazi, te članice Marijine družbe z modro pentljo in veliko svetinjo čudodelne okrog vratu, ki so tako malo podobne obilnejšim, zavestnejšim in nališpanim zahodnim gospem iste družbe, ta čudovito lepa mladina, ki bi razveselila slehernega kiparja in ki Bog ve kako izpolnjuje božje zapovedi - vse pristopi k obhajilu, za vse je Kristus hrana, vsem se daje, vse ima enako rad. To ljudstvo, ki je bilo pred leti še pogansko, spontano sprejema evharistično skrivnost. Kaj je med človekovimi potrebami in posvečenim kruhom1, kakšna notranja skladnost? Od kod ta naravna vera in samoumeven sprejem evharistične skrivnosti? Vprašanje brez odgovora. Popoldne se odpravimo proti Vangaindrano. Med potjo se ob brodu ustavimo pri nenavadno temperamentni ženski, ki ima izbo na drugem bregu reke. Pravzaprav nas ženska sama ustavi. Ostarela, vendar še polna poguma, ki ga pri Malgašinjah ne vidiš pogosto. Kot gostu mi pokloni grozd zrelih banan in mi zaželi srečno vožnjo naprej. Rok pripoveduje njeno zgodbo: Svoj čas je bila daleč naokoli največja tatica bivolov. Žandarji so jo lovili, vendar ji niso mogli do živega. Vselej jo je rešila njena fizična moč ali prirojena premetenost. Enkrat samkrat jim je prišla v roke in za kazen so ji pohabili nogo. Potem pa se je na mah spreobrnila in črede bivolov so bile pred njo varne. Odtlej je zelo dobra do misijonarjev. Rada jih povabi v svojo kočo, jim postreže in jim da kaj za na pot. Prijatelji misijonarjev iz Midongyja Ko smo prišli v Vangaindrano, sem Petru izročil tisti grozd banan, ki mi ga je dala starka ob brodu. Okrog njega se je v hipu zgrnilo krdelo razposajenih otrok, ki so med vpitjem in prerivanjem banane raztrgali in zmečkali. Vangaindrano, 16. avgusta Na večer sem šel k Roku na pogovor. Sedel je v svoji sobi in nekaj bral. Ko sem vstopil, je izbočil zenice in me nepremično pogledal, kot ima navado. Po nekoliko preveč dvorljivem pozdravu je sprožil smeh, ki ga kar ni bilo konca. Kmalu sva prešla na resnejše stvari. Vpraša naie, kaj mislim o njihovem; delu. Pravim, da se mi zdi izredno težavno. Rok žalostno ugotavlja: ,,če smo iskreni, si moramo priznati: ti ljudje nas niso pričakovali. Niso žejni evangelija.“ S prizvokom očitka v glasu nadaljuje: ,,Vse njihovo življenje je ena sama skrb za vsakdanji riž. Sicer pa popolnorrja vklenjeno v stare navade. Iz tega ne morejo.“ „Vtis imam“, pravim, „da tu obstajata druga ob drugi dve veri. Tu je krščanska vera, poleg nje pa še polno poganskih šeg, ki predvsem oblikujejo življenje.“ Rok pripoveduje, kako natančno se držijo svojih navad. Iz prepričanja? Bržčas zgolj iz strahu, da ne bi bili izločeni 12 družinske grobnice. To je zanje največja možna nesreča. Če si izvržen iz družinske grobnice, nimaš deleža pri življenju prednikov. Zato loka bojazen, da ne bi naredil nekaj, kar bi izzvalo izključitev iz grobnice. Medtem ko zlahka izostajajo od nedeljske maše (dež, npr. je zadosten razlog, da ostaneš doma), pod nobenim pogojem ne bodo odsotni od kakšnega pogreba. Tako vidiš starke, ki se kom,aj še vlečejo, pa gredo plešoč v sprevodu, ker si tako zagotovijo mesto v skupni grobnici. Tu ni kaj. Treba je počakati, da bo krščanska miselnost polagoma pronicala v ljudi in sedanje poganske šege napolnila s krščansko vsebino. Spomnim se tistega dne, ko smo veslali nazaj od oceana proti Manambondro, Ob spomeniku mrtvih na desnem bregu je stalo vse polno ljudi. Vprašal sem, Puhana, kaj tam delajo. Rekel mi je, da opravljajo neke molitve k Stvarniku in k prednikom. Kako da niso povabili njega, saj je med njimi gotovo dosti katoličanov? On bi moral voditi molitve. „Kaj? To je nepojmljivo! Tu duhovnik nima besede, to je njihova zadeva.“ Tako sta tu pravzaprav dve vzporedni religiji. Tu je staro poganstvo s svojim kultom prednikov, s svojimi miti, s svojim pojmovanjem življenja, s svojimi obrednimi daritvami bivolov, s svojimi uvajanji, s svojo etiko in svojimi strahovi. Poleg njega, na površju, pa tanka plast krščanske vere. Farafangana, 17. avgusta Po opravljenih jutranjih dolžnostih smo se spravili v Volkswagen in odpeljali proti Farafangani: Rok, Rado, Pepi, dva francoska gosta in jaz. Za volanom je bil Janko Glinšek. Na lepo izpeljani asfaltirani cesti je bila vožnja užitek. Ovinke je zvozil v brezhibnem loku. V njegovem načinu je nekaj lahkeka, elegantnega, dovršenega. Morda je to slog njegovega bivanja. V Farafangani sem po dolgih letih spet srečal nekaj sobratov, ki so bili moji študijski tovariši v Parizu pred več kot petnajstimi leti. Ti ugotavljajo, da sem se postaral. Helas! Jaz ugotavljam, da se oni niso dosti. Spomnim se, da sem v študijskih letih delil ljudi v dve vrsti: ljudje, ki je zanje življenje dar, in ljudje, ki je zanje življenje zahteva. Tu je Belgijec Menu z zagorelim obrazom in bikovskim tilnikom, s kratko pristriženimi lasmi in s svetlorjavimi očmi, ki so me vedno presenečali v tej zamolkli barvni celoti. Ista zaletavost, ista zagledanost v ideje, kot pred leti. Tu je Francoz Estrade, še vedno malce bohemski in rahlo nad stvarnostjo. Njegov provansalski akcent je ostal nedotaknjen. Poleg dela z mladino (poučuje filozofijo na državni gimnaziji v Manakari), je v zadnjih letih prepotoval Otok in preučeval primere tako imenovane kultne (ali svete) obsedenosti. Malgaši verujejo, da se neko božastvo ali kakšen duh polasti (obsede) določenega vernika ali skupine vernikov in po njem (ali po njih) razodeva svojo voljo. Ta kult imenujejo tromba. Estrade je svoja opazovanja strnil v knjigo, ki bo čez nekaj mesecev izšla v Parizu. Ugotavljam, da se prijatelji niso dosti spremenili. Isto opazko sem naredil kasneje v Fort-Dauphine glede fantov, ki so bili z menoj v bogoslovju. Pa me nekdo vpraša: „Kaj misliš, da si se ti dosti spremenil?“ Malce razočaran se spomnim na to, kar pravi Hölderlin: Končal boš tak, kakršen si začel. Po večerji smo se vsedli v polkrog v knjižnici in starejši misijonarji so začeli pripovedovati svoje dogodivščine izpred vojne in po vojni; o veliki ljudski vstaji leta 47, ko je francoska vojska brez usmi- S pirogo po rečnem ustju proti oceanu. Sem gleda Pepi Gider. Ijenja kosila med demonstranti, o odhodu Francozov leta 60 itd. Kmalu Pa so te zgodbe spodrinile druge, bolj srhljive, o kačah, podganah, krokodilih in velikanskih netopirjih, da greš potem nehote spat s tesnobo v srcu. K sreči tisto noč ni bilo čuti kakšnih posebno vznemirljivih hrupov v sobi, kjer sem prenočil. Na steni ob ležišču sem opazil nenavadno velikega ščurka, ki je s tipalkami neprestano preverjal varnost svojega prostora, sicer pa ostal v previdni razdalji vse, dokler nisem zaspal. 18. avgusta Oprijemajoče vlažno jutro. Na misijonski postojanki se pojavita sestri Marjeta Merhar in Terezija Pavlič iz Tangainonyja. Ker ne bom utegnil iti tja, sta prišli oni sem na pogovor, preden se odpeljem v Port-Dauphin za duhovne vaje. V zdravstvenem domu, kjer delata, sprejmejo dnevno tudi po dvesto bolnikov. Izčrpajoče delo, ki ga ne bi mogli vršiti brez pomoči od zgoraj. To dobivata pri vsakdanji evharistični daritvi. „Brez tega ne bi šlo“, pravi preprosto sestra Marjeta. Prek bolnikov, ki prihajajo v zdravstveni dom, se jima kaže mal-gaška resničnost. Naj bosta za primer tile dve zgodbi, ki sta ju povedali sestri, ko smo čakali na letališču. V zdravstveni dom pride moški srednjih let, ki toži, da ima hude bolečine v trebuhu. Ne pove pa nič bolj določenega, niti od kod bolečine. Sestra mu pravi, naj sede na stol, pa odkloni. Tudi stati ne more. Tako čepi v svojem kotu, dokler m,u ne da nekaj tablet proti bolečinam in antibiotike. Mož odide in še isti dan umrje. Kaj je bilo? Bil je nepoboljšljiv tat bivolov. Ljudje so ga že večkrat zalotili in ga svarili, on pa se za to ni zmenil. Njihova jeza je prekipela. Nekaj veljakov ga je prijelo in mu prisodilo tradicionalno kazen za take primere: v zadnjico so mu zabili kol in ga z valjarjem prevalj&li po trebuhu. Tako so mu preluknjali črevesje, želodec in jetra. Noben zdravniški poseg mu tedaj ne bi mogel več rešiti življenja. Druga zgodba: Nedavno je prišel k sestram neki mpandjaka (vaški poglavar), ki toži, da ga boli hrbtenica. V resnici je imel hrbtenico zlomljeno in tudi on je umrl še isti dan. Bilo pa je takole: Kot krajevni poglavar je izdal povelje, da po sončnem zahodu noben moški ne sme v izbo k tuji ženski. S tem je imel seveda svoje račune, še isti dan, ko se je ločil od svoje žene, se je v temi splazil do koče dekleta, ki jo je na skrivnem poželel, in jo hotel posiliti. Dekle se je branila, in ko je postajal vse bolj nasilen, je močno zakričala, nakar je preplašen zbežal. Dekletov oče, ki ga je zdramil hčerkin glias, je planil za njim s kolom in ga tako močno udaril, da mu je zlomil hrbtenico. Take in podobne zgodbe pripovedujeta sestri iz malgaškega vsakdana, ko opazimo, da so zakurili dve peči s slamo in se beli dim vije v zraku in kaže pilotu smer vetra. Dvomotorno letalo pristane rahlo, čeprav je letalska steza samo zravnana in potlačena. Z isto lahkoto smo se dvignili in leteli od pet do šest tisoč metrov nad zemljo vzdolž morskega nabrežja, tako da smo imeli na levi ocean, na desni pa hribe, jezera in reke. Po enournem letenju smo pristali v Fort-Dauphinu, kjer so naš čakali škof Zevaco in nekaj sobratov, ki jih nisem poznal. Zevaco se ni dosti spremenil od študentskih let. Njegov obraz -vedno sem pogrešal na njem poteze, ki bi izražale njegovo notranjo veličino - njegov obraz je postal za spoznanje bolj moški s poltjo, ki jo stroji tropsko sonce. Na njem se opaža tudi neka trudnost. človek pa je ostal svež in neposreden kot je bil. Samo da je še bolj dober, še bolj prizanesljiv, še bolj razumevajoč, neskončno pozoren do bližnjega. In popolnoma preprost. Brez dvoma zato, ker ne misli nase, ker ne šteje zase, ker je sleherni trenutek naravnan k drugim. Popolnoma predan, popolnoma nenavezan. človek, ki ga ni moč užaliti, ker je brez napuha. Vrh tega pa svoboden, kot nihče med nami. Zelo prisrčno me objame, me povabi v svoj spaček in me zapelje do rezidence Marillac, nedaleč od letališča. Popoldne si vzame čas, da mi razkaže svoje „škofovsko mesto“. Fort-Dauphin je verjetno eno najlepših malgaških mest. Že lega sama je čudovita: nekaj deset metrov vzpeto nad oceanom, obdano z zalivi, ki se končujejo z vijugastimi nabrežji z drobno, svetlorjavo mivko, kamor se v belih penah večno zaganja kristalno morje. Tu doživim Madagaskar kot nekaj zdravega in varnega. Fort-Dauphin, 19. avgusta Zmenjeni smo, da nas pride Zevaco iskat ob osmih s svojim spačkom in nas pelje na ogled pokrajine Antandroy, kjer delajo poljski in španski lazaristi. Ob domenjeni uri je priropotalo malo Škotovo vozilo in smo šli na pot. škofa, ki bi bil tako zares služabnik, še nisem srečal. Antandroy je severozahodno od Fort-Dauphina proti Tulearju. Nekaj časa smp se še vozili po bohotno raščeni pokrajini, ko pa smo prišli do nekega prevala, se je naenkrat vse spremenilo. Do tod namreč dežuje in je flora obilna Na tem pogorju pa oblaki obtičijo in ne morejo dalje. Tako v deželi plemena Androy dežuje samo tri mesece v letu, sicer pa je suša. V tej pokrajini raste samo bodičasto drevje in grmičevje, Nikjer lista, ki bi se majal v vetru. Vse je kovinsko nepremično. Kot zakleto. Podoba dežele, ki bi jo razdejala atomska vojna. Tod živi pastirsko pleme Androy. To so sloki, postavni ljudje, črni, da se svetijo. Na glavi nosijo koničaste slamnate čelade brez robov, podobne takim, kot jih imajo Goršetovi vojaki in knezi. Zaradi hude vročine hodijo domala goli. Raščena v svobodi in soncu, so ta telesa kot izklesana v črnem kamnu. Kosimo pri španskih sobratih, ki nam postrežejo z morskimi raki. Nazaj grede pa se ustavimo na posestvu g. Jeana de Holme, ki ima tu velikanske nasade segala, nekakšnega kaktusa, iz katerega delajo vrvi. Zaveda se, da dolgo ne bo lastnik posestva. Oblast mu ga bo vzela, brž ko ga bo sposobna sama upravljati in zagotavljati proizvodnjo. V nemem preziru, ki veje iz oči delavcev, čutimo agresivno proletarsko zavest. Očitno je vez med posestnikom in delavci pretrgana. Prej ali slej bo moral oditi. G. de Holme ima tudi naravni park, kjer je zbral vse mogoče živali, ki žive na Otoku. Opice maky, ki žive samo na Madagaskarju, edine lepe in simpatične opice, kar sem jih videl doslej. Ob drugih sem imel vedno vtis, da nas nalašč posnemajo in se iz nas norčujejo. Velikanski netopirji, ki se zibljejo kot pripete kumare na visokih vejah. Ko pa začutijo našo bližino, se drug za drugim odpno in začnejo krožiti nad nami z velikimi zamahi v zraku, ki nenavadno šumi. Nekaj deset jih tako leta v krogu na večernem nebu. Prizor me spominja na kakšno Baudelairovo pesem ali na ilustracije Božanske komedije Gustava Doreja. V rezervatu so še kače, želve, ptice - preveč, da bi si mogli vse ogledati. V Fort- Dauphin se vrnemo komaj malo pred šesto uro, ko je napovedan uvodni govor za duhovne vaje, ki bodo trajale en teden. V rezidenci Marillac se nas je zbralo kakih petindvajset sobratov različnih narodnosti. Mislim/, da smo duhovne vaje vzeli zares. Med nami je zavladalo ozračje zbranosti in molitve. V teh dneh slišim peti ptico toloho (izg. tuluü), ki sameva v bližnjem gaju, za lučaj proč od mojega okna. Ko zapoje, imam vtis, da slišim glas nekoga, ki se vtaplja v močvirnatem trsju in se v kroma-tičnem nizu zvokov spušča na dno. 27. avgusta Vizitator Danjou, ki se je te dni vrnil iz Evrope, mi pokaže dve zanimivosti iz arhivov centralne hiše: malgaški tekst iz 14. stoletja, pisan z arabskimi črkami, ki prihaja iz okolice Vohipena na vzhodni obali, kjer je bil tedaj islamski vpliv posebno močan. Druga zanimivost je knjiga „Splošna zgodovina otoka Madagaskar“, ki jo je spisal fran- coski guverner gospod de Flacourt in je izšla leta 1661 v Troyesu. Flacourt opisuje malgaško prebivalstvo, rastlinstvo in živali, prihod in nastanitev Francozov. V njem občudujem tako značilnega Francoza, ki mora vse opisati, poročati o vsem, kar vidi in doživi. Zanj ima doživeto svojo polnost šele tedaj, ko je zapisano in ko tudi drugi zvedo za to, kar je doživel. Tako ima preteklost pri njih nekakšen epski sijaj. Da nismo tudi Slovenci nagnjeni k temu! Kakšno neprecenljivo vrednost bi imel za nas in za našo bivanjsko zavest opis stanja, navad in dogodkov, denimo, iz 12. ali 13. stoletja. Toda nič! Razen seznama podložnikov v kakšnem urbarju, nič. Isto je z matičnimi knjigami, ki se pojavijo v 16. stoletju: imena, letnice, tu in tam kakšna opazka (“so pershli preš kruha“, je jezno zabeležil sredi 17. stoletja mengeški župnik o mojih prednikih, ki so prinesli h krstu brez primernega plačila v gotovini). To je vse! Francozi pa so vedno pisali, vse opisali, o vsem poročali (po svoje) in se tako postavili v središče svetovne zgodovine. Naj navedem kot zanimivost tole zgodbo, ki pripoveduje, kako so si Malgaši razlagali izvor zla in jo Flacourt podaja v 18. poglavju svojega dela. V njej so sledovi islamske ljudske teologije. „Nekoč je bil hudič oženjen. Imel pa je zelo hudobno ženo. Ta mu je rodila sedem sinov. Ko so dorastli, so se vdali vsem mogočnim zablodam. Prvi se je vdal napuhu. Preziral je ljudi, izdeloval strupe, izgovarjal uroke, povzročal točo, dež, veter, ciklone, kobilice in grom. Tako je uničeval vse zemeljske dobrine. Ljudi je celo hotel prisiliti, da bi ga molili kot Boga, čeprav so vedeli, kdo je. Drugi je jel krasti in odirati in tako je spravljal ljudi na kant. Tretji se je vdal nečistovanju, ugrabljal žene in dekleta, se z njimi naslajal, če so hotele ali ne. Četrti se je predal nevoščljivosti in obrekovanju, tako da je povsod sejal nemir in hudo kri. Peti se je vdal požrešnosti. Nezadovoljen s tem, je še ljudi navajal k isti zablodi. Tako so ljudje postali slabi gospodarji, razsipni, in so gledali samo na to, da bi dobro jedli in pili. Šesti sin je postal tako togoten, da je vsevprek ubijal, sejal razdor in povzročal vojne med ljudmi. Sedmi sin je postal tako len, da je pustil zemljo neobdelano in je ljudi nagovarjal, naj tudi tako delajo. Tako so vsi ljudje postali leni. Mladi so docela podlegli slabemu zgledu sedmerih bratov: sleherni je šel po poti svojih nagnjenj in ja počenjal vsakršno nečednost in hudobijo. Zato so ljudje prosili angela Gabrijela, naj sporoči Bogu njihove tožbe in naj jih reši sedmerih hudobnih bratov. Bog je rekel Gabrijelu, naj jih kar pobijejo in iztrebijo. Hudič je bil obupan zaradi smrti svojih otrok, šel se je pritožit Bogu in zahteval pravico proti ljudem, ki so pomorili njegove sinove. Boga je prosil, da bi smel žalovati za mrtvimi otroki in da bi mu dal sredstvo za to. Bog, ki je vedel, da so bili hudičevi otroci začetniki vsega hudega na zemlji, mu je odgovoril, da so ljudje prav storili, ko so jih pokončali Pravi vzrok njihove smrti pa je njihova mati, ki jih je tako slabo vzgojila. Vendar mu daje morje, da jih objokuje. . . Odslej hudič biva na morskem nabrežju, šumenje morja je jok hudiča in njegove žene, ki tožita za svojimi otroki.“ (Konec v prih. številki.) NAŠI MALGAŠI Največ ja skupina slovenskih misijonarjev in misijonark je v škofiji Farafangana na Madagaskarju. O njih življenju in delovanju nam poročajo Pisma, ki jih pišejo domačim ali pa našemu uredništvu. Objavljamo jih pod ^nim naslovom, in sicer v časovnem redu, kakor so jih pisali. PETER OPEKA CM, Vangaindrano, staršem, 25. aprila 1978: ...Mi tukaj smo, hvala Rogu, zdravi. Dela imamo veliko. Prejšnjo nedeljo smo imeli „nedeljo poklicev“ in sem med pridigo govoril o duhovniških poklicih. Izprašal sem vest katoliškim staršem, zakaj branijo svojim otrokom vstopiti v semenišče. Povedal sem jim tudi zgodbo mojega poklica. Če no bi imel podpore v družini, ne bi nikdar tega poklica dosegel. Da sem bil prvi fant med osmimi otroci. Da je oče računal, kako mu bom pomagal pri delu, ko bom odrastek Pa ko sem vstopil v semenišče, da so padli v vodo vsi lepi načrti in oče je moral še naprej delati sam in veliko, da je mogel vzdrževati številno dru*-žino. Tudi moji starši so tako morali mjarsikaj žrtvovati, ko sem se odločil stopiti na duhovniško pot. V cerkvi, ki je bila polna, je vladala največja tišina. In sem nadaljeval: In potem, ko sem se odločil, da grem k vam, mislite, da mojih staršev ni bolelo, videč, da grem tako daleč ? A so veseli, da njihov s'in širi božje kraljestvo na Madagaskarju. Tudi mlade sem nagovoril, naj se žrtvujejo, če jih Bog kliče, in stopijo •ia duhovniško pot za širjenje božjega kraljestva. Ko so se ljudje po maši vračali domov, sem opazil, da so bili prizadeti. Bog daj, da bi se pojavili domači poklici! Tukaj v Vangaidranu misijonarji že 75 let oznanjajo evangelij, pa naša župnija ni dala še nobenega duhovniškega poklica, samo eno usmiljenko. Danes se štiridnevnica za poklice konča in pride škof za zaključno mašo. Na misijon sicer prihaja mnogo mla-ised? še drug indijski salezijanec, ki je tudi želel poromati k sv. Frančišku. V žgočem indijskem soncu, pa kljub temu v prijetni svežini pripeljemo najprej pred dom Misijonark ljubezni v tem kraju, v katerem pomagajo te sestre matere Terezije najpotrebnejšim, posebno umirajočim. Tu nas že pri- Mogočna katedrala v stari Goi, najstarejša stavba. Pred njo kip znamenitega portugalskega pesnika. Cerkev, v koleri počivajo zemski ostanki zavetnika vesoljnih misijonov, sv. Frančiška Ksaverija. cakujeta dve sestri Indijki v čisto belih sarij'ih z modrim robom in prisedeta. Salezijanec sobrat ju želi peljati na ogled kraja ob morju, kjer bi one morda odprle dispanzer. To je bilo moje prvo srečanje s sestrami matere Terezije, a ne zadnje. .. Najdem jih nenarejeno skromne, a ljubeznive. Vozimo se po pestri, zelo zeleni pokrajini in kmalu se odpre pred nami morje. Na čudovito lepi obali z visokimi palmami so si salezijanci postavili lepo urejeno počitniško hišo blizu tam stoječe male starinske cerkvice; tu kje naj bi sestre odprle dispanzer za okoliško ljudstvo. Po ogledu kraja je najin vodnik najprej popeljal obe sestri nazaj v njun dom, nas ostale pa po kaki polurni vožnji v starodavno Goo. Danes je to mesto, po katerem se sicer imenuje cela tamkajšnja indijska država, prav za prav le kot dragocena historična ostalina. Same mogočne cerkve in ob njih starodavni samostani, vmes parki s kipi zgodovinskih osebnosti, največ Portugalcev. Ogledali smo si najprej, čeprav le od zunaj, najstarejšo stavbo, mogočno katedralo. Nato smo stopili kakih 200 m stran k cerkvi, v kateri leži nestrohnjeno truplo sv. Frančiška Ksaverija. V desni prečni ladji je krasna kapela z mogočnim oltarjem, katerega vrh je srebrn, umetno izdelan sarkofag s steklenimi stranicami in v njem je vidno, v mašno obleko odeto truplo svetnika, a brez desne roke, ki jc bila poslana v glavno jezuitsko cerkev El Gesii v Rimu, kjer sem jo mogel že 46 let preje prvič Počastiti, ko sem bil kot osmošolec na mašniškem posvečenju brata Ignacija. A zdaj mi je dano stati pred celotnim truplom velikega misijonarja... Sv. Frančišek Ksaverij se je rodil v Španiji 7. aprila 150(5. leta. Sv. Ignacij Lojolski ga je privabil v družbo, ki jo je prav kar ustanovil. Tridesetleten je postal duhovnik. V misijone je odpotoval 35 leten aprila 1541. Deloval je največ v Indiji in se zato imenuje „apostol Indije“, a šel je tudi na Japonsko in hotel celo na Kitajsko, kjer ga je na otoku Sancianu pred kan-tonsko obalo doletela smrt 2. decembra 1552, po komaj 11 letnem, a pomembnem misijonskem delu, v tedanjih razmerah, ko so premiki iz dežele v deželo trajali mesece, ne kot danes, ko prideš s kontinenta na kontinent v nekaj urah. Zahvalil sem se Bogu in svetnikovemu posredovanju za milost, da morem svoje duhovništvo vsaj v zaledju in vsaj v malenkostni meri posvečati isti veliki misijonski stvari, kateri je živel in umrl s. Frančišek Ksaverij. Priporočil sem svetniku vse slovenske misijonarje, naj bi mu bili čim bolj podobni v žrtvovanju, pa tudi vse misijonske prijatelje okrog „Katoliških misijonov“, naj bi še naprej misijone velikodušno ljubili. V vznožju visoko dvignjenega sarkofaga so na vse štiri strani pripravljene oltarne mize, da more več duhovnikov naenkrat maševati. Krog in krog oltarja s sarkofagom so bronasti reliefi, ki kažejo različne prizore iz svetnikovega življenja. Čeprav je bilo že proti večeru, je bilo v cerkvi veliko romarjev, posebno duhovnikov 'in redovnic. Tudi sicer smo videvali v kraju cele skupine indijskega klera in redovništva. Tisti mogočni samostani ob cerkvah nikakor niso zgolj muzeji, ampak se v njih neprestano vrše duhovniški in redovniški tečaji za apostolsko izpopolnjevanje. V zelo obsežnem, samostanu Leta 1964 so na poseben način častili svetniško truplo zavetnika misijonov ob mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayu v Indiji. Glava sv. Frančiška Ksaverija v krsti z njegovim truplom, vloženi v srebrn sarkofag v Goi. KV. Monike je na primer stalni inštitut za višjo duhovno izobrazbo, v katerega pošiljajo na študij duhovnike in redovnice iz celotne Indije; pri drugi cerkvi, ki smo jo tudi obiskali in ki je radi svoje znamenitosti indijski narodni spomenik, pa je zraven stoječi samostan ves posvečen stalnim pastoralnim tečajem škofije Goa. Tu nas je predstojnik posebno prijazno sprejel *n nas pogostil z okrepčilom, ki se nam je kar prileglo. Na najvišjem mestu Goe se dviga visoko v nebo, kljubujoč času, razvalina nekdanjega avguštinskega samostana, ki smo jo dobro videli že od daleč, ko smo prihajali. Ta v nebo kipeča razvalina mi je bila kot simbol: Nekdaj tako cvetoča, kolonijalna Goa in pod njenim okriljem) razvijajoče se krščanstvo je danes le še ostanek, ki pa vztrajno kljubuje in morda celo oznanja novo dobo krščanskega razcveta, ki klije iz njegovih temeljev. Že sem mislil, da se bomo po tem misijonskem romanju vrnili v mesto c'anjim, a najin spremljevalec je hotel obiskovalcu še marsikaj pokazati. Že skozi mrak in noč nas je vozil po naseljih na morski obali naprej in naprej. Na lepem dohitimo bradatega misijonarja, s katerim se živahno pozdravijo. Mož vstopi v avto in v njega družbi se kar brž znajdemo v naselbini, kjer misijonar vodi otroško sirotišnico. To je bil g. Rego, Evropejec, bivši salezijanec, ki je s pomočjo dobrotnikov iz Švice in USA organiziral dom za 150 sirot, katerim nadomešča očeta in mater. S salezijanci ohranja najlepše stike in brat Kešpret mi je omenil, da mož misli po svoji smrti zavetišče prepustiti salezijanski družbi. Peljal me je v svojo zelo preprosto pisarno. Mogel sem se nekaj pomeniti z njim s pomočjo italijanščine, saj je menda te narodnosti A že je prihitel eden fantov in dejal, da je vse pripravljeno, pa sva šla v učilnico, kjer so bili zbrani vsi ti fantje in pripravljeni stoli za obiskovalce. G. Rego nam je s fantiči pripravil dobrodošlico. Vrstile so se pesmi druga za drugo ob spremljavi preprostega orkestra kitar, bobenčkov in orglic, na katere je igral g. Rego sem, ki je vse skupaj tudi dirigiral. Fantiči žarečih oči in obrazov, iz katerih sc se belili zobje, so silno živahno in zavzeto peli. Sredi programa je eden od njih, silno bister fant kakih 12 let, čisto prosto tako odlično govoril, da sem se čudil, kajti takega govorčka 'iz ust tako mladega fanta še nisem doživel. Brat Kešpret mi je šepnil, naj se zahvalim za prisrčen pozdrav, on da bo tolmačil v angleščini. In sem res vstal ter spregovoril po slovensko, on je pa sproti prevajal. Na koncu sem misijonarju poklonil 100 dolarjev za priboljšek tem zelo simpatičnim fantičem, kar je dobri gospod rade volje sprejel, fantiči pa gesto pozdravili z burnim ploskanjem. Ko smo se cd tu poslovili, tudi še ni bilo konec dnevnega programa, kot ga je zamislil naš spremljevalec. Peljal nas je na nočni ogled velikega, že na zunaj zelo razkošnega hotela v bližini ob morski obali, okrog katerega se je razprostiral po pobočju bajno razsvetljen park. Oni trije so šli ogledat tudi notranjost, jaz sem si pa izgovoril mirni odpočitek v avtu, zlasti radi rane na nogi. Ko sem se ogledoval po ljudeh, ki so prihajali in odhajali, sem ugotovil, da mora biti kraj zelo turističen; vendar sem opazil le bolj indijske obraze. Kajpada, tudi v Indiji se dobe premožni ljudje, ki si morejo privoščiti tak luksuz. Ko smo odrinili naprej, smo prišli do z lampijončki okrašene restavracije in nekaj nas je povleklo, da smo vstopili. . . Na verandi smo najprej naročili nekako predjed, neke vrste morske živalice, kasneje pa smo šli v notranjost, ki je bila skoraj brez gostov, in si tam privoščili večerjo, saj smo bili že lačni in trudni. Jedi so bile kajpada čisto po indijsko pripravljene, a jaz sem si naročil jed, ki je bila najmanj „indijska“: perutnino z rižem. Zaključili smo s sladoledom, ki pa je imel okus indijskih sadežev, zelo drugačen od evropskih sladoledov. Ker je imel naš spremljevalec že itak veliko stroškov ob porabi bencina na razmeroma dolgi poti, sem večerjo plačal jaz. Bili smo štirje- dva Slovenca in dva Indijca; s pestro predjedjo in pijačo na verandi in z večerjo s sladoledom sem plačal 80 rupij, kar je približno 10 dolarjev, torej je bilo komaj dva dolarja in pol za posameznika, ceneje kot kje drugje. Pot nas je zdaj vodila nazaj proti Panjimu in zavodu k počitku. Mimogrede smo se ustavili v drugem letoviškem kraju, kjer so šli oni trije spel malo naokrog pogledat, kar bi se dalo videti v temni noči, dočim sem jaz iz avta ogledoval življenje. Kot so mi že preje pravili, prihaja semkaj vse polno zapadnih hipijev. Avto je stal neposredno pred vrsto na cesto povsem odprtih lokalov, kjer so se prodajale najrazličnejše stvari, in malih barov, v katerih so sedeli res sami mladi beli hipiji: cele družbice, pari, pa tudi posamezniki, celo posamezna dekleta. Verjetno so čez dan v vročini indijskega sonca pri vodi in v vodi, ponoči se pa shajajo in kramljajo ter zabijajo čas. .. Od njih imajo domačini pač nekaj zaslužka, a še več slabega zgleda. Oh 22.80 smo bili nazaj. Nad ležiščem sem imel proti komarjem zaščitno mrežo, proti vročini, ki je tu že precej pritiskala, pa ventilator. Z njuno pomočjo sem kar hitro zaspal. ##V nebo kipeča razvalina mi je bila kot simbol: ostanek krščanstva, ki pa vztrajno kljubuje..." PRI BR. LUDVIKU ZABRETU SDB NA FARMI DON BOŠKO Zjutraj mašujem že ob pol sedmih. Nato počakava do 10, da more z nama drug Kešpretov sobrat, brat laik, ki vrši v zavodu predvsem službo šoferja. Ta naju naj bi zapeljal do kraja Sulcorna oziroma do salezijanskega posestva blizu tam, ki ga gospodarsko vodi naš rojak in se imenuje Farma Don Boška Po sv. Janezu Bosku, ustanovitelju salezijancev. Vozimo po dokaj razgibani pokrajini, vedno bolj hriboviti. Prečkamo Široko reko; na nje desni in levi strani so rižna polja: mlade sadike zelene nad bliščočo se vodno gladino. Dospemo do kraja Taborda, kjer imajo salezijanci lepo naselbino s tehnično šolo, ki ji še to in ono prizidavajo. Sprejme nas nad vse ljubeznivi ravnatelj, Italijan. Razkaže nam strojni oddelek šole >n lepo novo kapelo, zidano v krogu, kar sem opazil še v tej ali oni novi salezijanski cerkveni stavbi v Indiji. ' Po kosilu skupaj s salezijansko družino pohitimo brž naprej. Avto prodira vedno bolj med gričevje, pot postaja vedno ožja in zasilna, okrog in okrog pa gošča; le tu in tam je videti kako kočo. Na ozki poti se komaj izognemo traktorju, ki nam pride naproti. Sredi goščave se zdaj odpre prostrana dolina, vsa lepo obdelana, polna bujne rasti. Avto že pripelje v misijonsko naselje: srno na farmi Don Boško. Na obsežnem dvorišču, obdanem z bogatim cvetjem najbolj živih barv, stoji nova cerkvica, desno od nje hiša - za bivanje,..še naprej gospodarska poslopja. Levo, malo nazaj dolgo nizko-poslopje fantovskega internata, za njim malo nogometno igrišče. .. Doma pa najdemo samo mladega indijskega duhovnika, ki je ravnatelj ustanove in ki duhovno vodi naselbino, obenem je pa tudi prefekt fantičev njihovega internata. A tudi naš Zabret kar kmalu pride; začujemo ropotanje traktorja in po cesti proti misijonski postaji počasi pripelje rdeče pobarvano težko vozilo, na katerem sedita Indijec-vozač in ob njem Ludvik Zabret. Oni traktor, ki smo ga na potu sem srečali, je šel ravno po našega misijonarja, ki je z avtobusom prišel iz Margao do zadnje avtobusne postaje, kjer ga je čakal traktor. Na misijonu pa nepričakovano snidenje! Mislil je že tudi on, da me spet ne bo, ko sem pa prišel kasneje, kot sem napovedoval, pač radi zamude v Tabrizu. Pozdravljanje je bilo zato toliko viharnejše. Misijonar nas potem brž povabi v hišo in postreže s svojimi pridelki: kokosovo vodo, likerjem in raznimi, meni povsem neznanimi sadeži. Salezijanski brat Ludvik Zabret je doma iz Most pri Mengšu na Gorenjskem. Mora imeti kakih 56 let. V Indijo je odpotoval istočasno kot moj spremljevalec Ivan Kešpret, pred 30 leti. Med drugim je deloval tudi 18 let blizu Madrasa na salezijanskem! posestvu Sagaja Totam, ko pa je tam opravil pionirsko gospodarsko delo, so ga poslali semkaj, kjer je misijon kupil obsežen kos goščave s kakim 100 m visokim hribom vred, ki so ga poimenovali Tibi dabo, najbrže po gori nad Rio de Janeirom. (Tibi dabo v latinščini pomeni Tebi bom dal... vzeto iz Kristusovih besed Petru...). Brat Zabret je moral, kajpada s pomočjo delavcev-okoličanov, vso to gosto zaraslo goščavo iztrebiti in jo spremeniti v rodno zemljo, v rodovitna polja oziroma v nasade drevja in grmičja z dragocenimi sadeži, ogromno delo, ki pa je v glavnem že opravljeno. Moral je ustvariti tudi umetno namakanje vse te zemlje, ki je res zdaj vsa preprežena s kanali, po katerih se pretaka žuboreča voda. Ta preobrazba pokrajine je salezijansko družbo veliko stala, a vsa farma počasi rojeva zaželjene sadove. Misijonar ali njegov človek večkrat tedensko z džipom zapelje pridelke do avtobusne postaje, kjer jih zaupa šoferju, in ta jih odloži na trgu v Margao, kjer že čakajo nanje stalni odjemalci. (Ko smo bili tam, je bil džip ravno v popravilu.) Naš misijonar ima na farmi skoraj stalno zaposlenih tudi do 100 delavcev, moških in žensk. Vsako jutro ob zvoku sirene pridejo skupaj na določeno mesto, kjer m.t/.jonar najprej z njimi skupaj moli, jim da nekaj krščanskega nauka, potem jim pa razdeli delo tistega dne, ki ga opravljajo po skupinah. Niso še vsi delavci katoličani, a tudi hindujci radi poslušajo njegove napotke za pošteno življenje. Sobrat-duhovnik, ki je zdaj z Zabretom na farmi, ima poleg drugega tudi skrb za internat, ki je pa šele v početkih; imajo kakih 12 fantičev, ki jih poučujeta učiteljica Indijka in duhovnik sam. Zjutraj so lepo pri skupni jutranji molitvi v cerkvi, potem pa pri maši. Videl sem jih pa tudi na nogometnem igrišču in misijonarja z njimi; kar v belem talarju je zbijal žogo. Po Pavlovo je „vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. ..“ Po kosilu me je brat Zabret naložil na traktor, on sam je sedel za volan, dočim je brat Kešpret s filmsko kamero v rokah raje za nama pešačil, saj za tri na traktorju ni prostora, šli smo na hrib Tibi dabo po gozdni poti, ki se vije po vzpetini sem in tja. Ves hrib je posajen s kake tri metre visokim grmičastim drevjem, ki rodi dragoceni sadež, imenovan kažii. Vrh hriba so postavili prav lep velik kip Marije Pomočnice, ki so ga dobili iz Turina. Od tam se nudi prelep pogled na misijon v dolini in na vso farmo, pa tudi na hribovito okolico, ki zelo spominja na dolenjsko gričevje okrog Kuma, samo ,,Vrh hriba so postavili kip Marije Pomočnice; od tam se nudi prelep pogled na misijon v dolini in na v*o farmo. . .“ da je vse brez naših lepih gozdov, povsod le nizko drevje ali visoko grmičje, v dolinah pa tudi vitke palme. Ko smo se vračali, smo vozili v dolini mimo naselbine sester, ki so same Indijke. Pravkar je pred hišo ustavil avtomobil, iz katerega so podpiraje privedli mlado mamico z novorojenčkom v naročju. Po izredno težkem porodu Prejšnji dan so jo sestre zdaj privedle na svojo „kliniko“, kjer imajo nekaj postelj pripravljenih za take primere, naj bi se tako otrok kot mamica tamkaj z dobro oskrbo čim bolj okrepila. Tudi na verandi hiše je bil cel kup otročičev z materami, ki so prišle zanje po pomoč. Tudi jaz sem prosil, da mi sestre prevežejo rano na nogi. Sestra bolničarka mi je dala injekcijo penicilina (drugo mi je dala naslednji dan), pa sem takoj spet bolj pogumno stopal. Salezijanski brat-šofer, ki nas je na misijon pripeljal, je medtem odšel nazaj in ga ob povratku nismo več dobili, da bi se mu zahvalil za uslugo. Drugo jutro me je ob 6 zbudila sirena. Maševal sem v cerkvici ob pol sedmih, po zajtrku sva šla pa z bratom Kešpretom kakih 10 minut proč po nasadih banan in kažu k zbirališču delavcev. Ko prideva tja, zagledava na jasi pred žitnimi polji ob gospodarskem poslopju zbranih veliko delavcev, ki so nekaj čakali: moški, ženske, dekleta in otroci, med njimi pa brat Zabret. Tla so bila lepo pometena in popisana v indijski ornamentiki (s potresanjem apnenega prahu), za tem okrasjem pred ljudmi pa pripravljenih nekaj sedežev. Posedejo me v sredo in r,a vsako stran oba brata. Ob zvokih bobnov, činel in petja začneta dve deklici pozdravni ples, z bogatimi girnaldami cvetja v rokah, pri tem se približata in nadeneta girlando dišečega cvetja najprej meni okrog vratu, potem pa še bratu Zabretu, v roke pa nama izročita krasne šopke svežega cvetja. Nato so sledile točke plesov, ki so jih ob prepevanju in bobnih izvajale štiri v sarije oblečena dekleta. Brat Kešpret je vse to pridno i'ilmiral in slikal. Mogel sem občudovati, kako je v Indiji (pa tudi drugod) ples eden od načinov izražanja; te deklice so se vsega tega naučile kar tako mimogrede, doživljajoč družinske praznike in slavja vaškega občestva, brez kake posebne šole, saj večina od njih šole še videla ni v teh od civilizacije odmaknjenih krajih. Zahvalil sem se bratu Zabretu, da je pripravil tako lep pozdrav, in ko so se delavci razšli vsak na svoje delo, je on obiskovalcema želel razkazati farmo. Spremljal nas je tudi Indijec-preddelavec. Predvsem me je zanimalo, „Tla pred nami so bila popisana v indijski ornamentiki. Deklici sta nama z Zabretom položili cvetna vencp okrog vratu. . Brat Zabret razlaga obiskovalcu, kako dozoreva kokosov oreh in koko je koristen v raznih dobah dozorevanja. kako je s kokosovim orehom. Delavec je kot veverica splezal na vitko kokosovo palmo in sklatil nekaj orehov. S posebno sekirico je na tleh obtesal vrh še povsem zelenega oreha, napravil vanj luknjico, vanjo vtaknil cevko, ki jo je pripravil Zabret, in mi dal, da po njej srkam kokosovo mleko, ki pa prav za prav ni kako mleko, ampak le neka motna voda, ki ima čisto svojski okus, za nas malo preosladen, kakor sem še prejšnji dan pri Zabretu zaznal. Tak ko^ kosov oreh pa nikakor še ni dozorel; čez čas je tiste kokosove vode vedno irijanj in je končno ostane le še čisto malo v sredini, okrog in okrog pa se je naredila kot mleko bela masa, iz katere se potem izdeluje kokosova moka, ki tako odlično služi za izdelavo najokusnejših slaščic. Okoli lupine dozorelega oreha se napravijo rujavi močni laski, ki potem služijo za pletenje najmočnejših vrvi. Misijonar Zabret nam je pokazal tudi več takih zrelih orehov. Ogledali smo si podrobno tudi nasade ananasa, ki raste posajen v vrstah kot nizki grmič, sredi katerega zraste tisti lepi sadež s trdo, geometrično oblikovano skorjo, ki ščiti jedko sladko meso. Ko sadež dozoreva, ga je treba zavarovati pred premočnimi sončnimi žarki, zato je vsak grmič prekrit s slamo. Na farmi brata Zabreta sem si privoščil ananasa kot še nikdar v življenju. Spet so me posadili na traktor in z bratom sva šla okrog in okrog po farmi, medtem ko je brat Kešpret filmal delavce in delavke pri delu na polju. Občudoval sem, koliko raznovrstnega pridelujejo: poleg kokosa in ananasa, banane in nizkih palmovih drevesih, riž, koruzo, zelje, papajo, manioko (gomolji, ki služijo v teh krajih namesto krompirja), itd. Misijonar mi jo pokazal tudi prvotno hišo, v kateri so prebivali, ko še ni bilo na misijonu nič drugega zgrajenega. To je bilo pred 12 leti. K,aj vse se je naredilo pod njegovim vodstvom v teh letih! Zdaj pa še država gradi 20 m široko cesto, ki se edvija preko farme Don Boško. To jim bo kajpada odvzelo precej težko pridobljene rodne zemlje, a na drugi strani bo farmi in misijonu v veliko korist, saj bo naselbina tako po moderni asfaltirani cesti lepo zvezana z ostalo deželo. Videla sva pri cestnih delih zaposlenih mnogo domačinov, kajti večino dela ne opravljajo s stroji kot se to dela po Evropi in Ameriki, ampak s težaškim garanjem mož in žena (te tudi ob žgočem soncu vedno v sarijih, tako na polju kot pri delu na cesti...!), ki so pa veseli, da kaj zaslužijo. Misijonar mi je pokazal iz opeke zidane hišice, ki jih postavlja za uslužbence farme namesto njihovih bornih koč iz blata, palmovih vej in ri- ževe slame, katerih sva tudi še veliko videla, saj ni mogoče kar takoj vsem zgraditi boljših bivališč. Bila bi se pa pri tem ogledovanju farme skoraj zgodila nesreča. Traktor je težko sopihal po zelo primitivni poti, ki se je dvigala in padala. Brat Zabret ga sicer čudovito obvlada in vodi, a ob neki priliki se je zgodilo, da je traktor z nama vred zdrknil pod pot. Dobro, da je bila višinska razlika med potjo in poljem majhna in se traktor ni zvrnil in me pokopal pod seboj.., Malo strahu je pa le bilo, a le za trenutek. Zabret je traktor kmalu spet spravil na cesto, pa sva šla naprej. Ko sva se vrnila na misijon, mi je brat Zabret pokazal velikansko okostje bivolove glave s široko razpetimi rogovi. Povedal mi je, da bi ga ta mrcina skoraj pobila. Bil je z nekaterimi delavci v gošči, ki jo je izsekaval. Ko so se oni nekoliko oddaljili, se pred Zabretom naenkrat prikaže ogromen divji bivol 'in se z glavo zažene vanj ter ga podere. Na njegov krik pribite delavci, ki sc jih bivol prestraši in zbeži. Naš misijonar, le rahlo ranjen, pa je hotel nevarno žival ugonobiti in je bivola s puško v roki sledil celo pozno v noč; končno so ga našli in brat ga je s kroglo podrl. Meso je dal delavcem, sam pa si je za spomin ohranil okostje glave z mogočnimi rogovi. Pravil mi je, da je v gošči tudi veliko leopardov, ki delajo škodo, ko ugrabljajo teličke in drugo domačo živad. Kake druge nevarnejše zveii menda tod okrog ni. Ko smo bili zvečer skupaj, je nenadoma ugasnila elektrika, ki jo ima misijon napeljano od nekaj oddaljenega elektrovoda, a brat Zabret je spravil v tek generator, ki jim je bil služil še pred dvema letoma, ko elektrike v bližino še ni bilo, a zdaj ga imajo za take primere. Pa smo bili spet osvetljeni in kramljali dolgo v noč. Ker sem v Tabrizu, čakajoč na spremljevalca, zapravil preveč časa, sem moral gledati, da odidem čim prej naprej, zato sem mogel v tem prelepem podeželskem kraju v naravi in pri tako domačem in pristno slovenskem Zabretu, ki se ga tujina čisto nič ni prijela, ostati samo poldrugi dan; naslednje jutro sva morala s Kešpretom že naprej. Po zgodnji maši je misijonar naložil na prikolico raznovrstne pridelke in vpregel traktor vanjo; na prikolico sta sedla še brat Kešpret in preddelavec-1 ndijec, jaz sem se pa spravil zraven vozača-misijonarja na traktor. Pot do avtobusne postaje je dolga kaka dva km in s traktorjem smo jo prešli v kakih 15 minutah. Prišedši na postajališče, je brat s preddelavcem preložil s prikolice vreče sadežev in jih spravil na streho avtobusa. S krepkim bratskim objemom sva se od misijonarja poslovila in si poiskala sedež na avtobusu, ki se je brž napolnil in pognal po utrjeni gozdni poti. Še z okna sva mahala misijonarju v pozdrav. Z zadovoljstvom sem ugotovil, da sem na svojem potovanju srečno doživel že petega slovenskega misijonarja: s. Rode, s. Zalaznik, s. Sreš, brata Kešpreta in brata Zabreta. Naslednja pot bo prečkanje južnega dela Indijskega polotoka do Madrasa ob Indijskem oceanu, kjer deluje moj tako drobrodošli spremljevalec, fotograf in filmer, brat Ivan Kešpret SDB. Tudi kraje njegovega življenja in delovanja si moram ogledati. Slovenski dokumentarni barvni 'MISIJONSKI FILM AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL, trajajoč skoraj poldrugo uro, ki ga je mojstrsko snemal obiskovalčev spremljevalec misijonar br. Ivan Kešpret SDB, se bo prvič predvajal na Misijonsko nedeljo, 22. oktobra v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Slovenski misijonarji in misijonarke iz Irana, cele Indije in Tajske bodo zaživeli pred nami, ostale nam bo obiskovalec pokazal na sklop-tičnih slikah, ki jih je sam posnel, koder brat Kešpret ni rrcgcl z njim. VSEM DRAGIM NAROČNIKOM „KATOLIŠKIH MISIJONOV“! Naš misijonski list je za slovensko misijonsko delo nad vse pomemben, o tem ni dvema. Vzdržujete ga pa Vi s svojo naročnino in prispevki v tiskovni sklad! Slovenska Cerkev se mora zato Vam zahvaliti za obstoj „Katoliških misijonov". To vam povdarimo, ker želimo in Vas prosimo, da ostanete listu in slovenski misijonski akciji zvesti tudi, ko to terja od Vas nekaj več žrtev. Z dosedanjo naročnino v teh razmerah „Katoliški misijoni" enostavno ne morejo več izhajati. A morajo izhajati! Lastništvo „Baragovo misijonišče" je od svoje strani pripravljeno prispevati svoj delež. A prosimo tudi Vas, naročnike, da sodelujete s tem, da, čeprav morda težko, 7. veseljem plačate tudi povečano naročnino. V novem letu 1979 bo za vse dežele izven Argentine celoletna naročn na 7 dolarjev, pošiljanje z letalsko pošto pa 14 dolarjev — oziroma odgovarjajoče v drugih valutah. Za Argentino moremo določiti naročnino le za prvo polovico leta, in ta je 3.000 pesov. Prosimo prav lepo za velikodušno upoštevanje in čim prejšnje nakazilo! Vse, ki ste z naročnino v kakem zaostanku, obveščamo, da je treba vse zaostanke, razumljivo, poravnati v višini sedanje naročnine! Vse dosmrtne naročnike pa vljudno prosimo za prostovoljno prispevanje v tiskovni sklad našega lista, upoštevajoč blagohotno sedanjo njegovo stisko! Ze vnaprej se vsem za vse iskreno zahvaljujejo in prosijo Velikega Misijonarja Kristusa, naj bo zvestim naročnikom bogat plačnik, „KATOLIŠKI MISIJONI". ®>ia ro am iWisimmvv gg SVETU KARDINAL YU-PIN — edini kitajski kardinal — je umrl v starosti 77 let v Rimu, ko so se kardinali pripravljali na konklave. Že med pogrebno mašo za pokojnim papežem Pavlom VI. mu je prišlo slabo in je pogrebnim svečanostim sledil sede. čez nekaj dni pa je umrl od srčne kapi. Kardinal je bil nadškof v Nankingu. Ko je bežal pred komunisti, se je ustanovil na Formozi in tam ustanovil, ali bolje, je tja presadil nekdanjo pekinško univerzo Fujen. Začel je s 300 dijaki. Danes jih šteje 12.000. Prav letos julija je na svojo osebno prošnjo dobil upokojitev od predsedstva na univerzi. V Rimu pa ga je čakala smrt, kot metropolita Pimena iz Rusije. KARDINAL GRACIAS, nadškof v Bombaju (Indija), je umrl 11. septembra. Zaradi bolezni se ni mogel udeležiti volitev novega papeža. Pač Pa je še poslal pozdrave Janezu -Pavlu I. Z njim ni izgubila velikega moža le Indija, ampak vsa Cerkev. Njegove besede na koncilu so imele svojo težo, zlasti njegovo geslo: Cerkev je enako vzhodna kot zapadna; ena je -— katoliška, čudovite so njegove besede o materi: „Ni znala brati 'in pisati, toda vse knjige na svetu me ne bi mogle naučiti, kakor me je ona naučila“. Gracias je bil rojen v Ka-rachiju leta 1900. Leta 1926 je bil posvečen v duhovnika, 1946 v škofa in že Pij XI. ga je leta 1953 imenoval za kardinala. Niso ga spoštovali le ka- toličani, ampak tudi druge krščanske skupine in prav tako hinduisti. INDIJSKI KARDINAL GRACIAS je pred smrtjo dal zelo optimistično izjavo: „Cerkev prihodnosti bo zelo trdna v veri, trdna kot ustanova, polna prizadevanja za sveto življenje 'in sposobna uresničevati to, kar svet od nje pričakuje.“ To izjavo je podal na kongresu laikov v Madrasu, katerega so se udeležili tudi zastopniki iz Bangladeša in Sri Lanke. Pokojni kardinal Yu-pin. ČRNCI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH nimajo zadosti svojih duhovnikov. Nedavno je bil v ZDA nigerijski škof Chistofer Abba. Ko je bil navzoč pri posvetitvi diakonov v Baltimoru, je izjavil, da nigerijski škofje čutijo dolžnost pomagati ameriškim škofom s tem, da jim za črne katoličane pošljejo duhovnike iz Nigerije, kjer je razmeroma veliko duhovniških poklicev. Izjava je vsekakor presenetljiva. Amerika in Evropa pošiljata misijonarje v Afriko. Zdaj Afrika že ponuja svoje duhovnike za dušno pastirstvo med zamorci v Združenih državah. V RODEZIJI se število nasilne smrti misijonarjev vedno veča. Zadnjih pet let je bilo umorjenih 35 misijonarjev. In letos samo v dveh mesecih kar 17. Stanje postaja vse težje. Na račun bele vlade, ki jo vsi misijonarji — ne le katoliški — svare zaradi ne-krščanske rasne diskriminacije, padajo nedolžne misijonske žrtve. In prcmnogokrat ob takih umorih izgubljajo življenje tudi verniki. V napetem političnem položaju se že zdaj srečujeta komunistična fronta, ki jo vodi Sovjetska zveza, in Kristusova fronta, ki jo predstavljajo misijonarji — poslanci miru. KAMBODŽA je imela pred prihodom komunistov na oblast 62.000 katoličanov, en odstotek vsega prebivalstva. Danes jih je komaj 17.000. Med njimi naj bi še živelo 29 duhovnikov in dva škofa ter blizu 70 redovnic. PAKISTAN je strnjeno mohamedanski. Vendarle so katoličani dosegli, da smejo za velike praznike, kot so božič in velika noč, pripraviti verske oddaje v tamkajšnjem radiu. Po ustavi namreč pakistanska vlada dopušča ne le versko svobodo osebne izpovedi, ampak tudi versko propagando. V deželi izhaja pet katoliških listov. List „Milaap“, ki je namenjen mladini, berejo zelo radi tudi muslimanski otroci. Zadnje čase so začeli izdajati odlomke svetega pisma v kasetah. V BURMI niso preganjani samo katoličani, ampak tudi muslimani. Na islamskem kongresu letos junija v Djeddahu v Saudski Arabiji je namestnik glavnega tajnika poročal o tem preganjanju. Cele vasi so nasilno pregnali in jih naselili med budisti. Do zdaj je 160.000 ljudi pribežalo v Bangladeš. Begunska taborišča so prenapolnjena. Islamski kongres se je zavzel za organizacijo mednarodne pomoči tem beguncem. Ker je Bangladeš ena najrevnejših držav in s kopo svojih lastnih problemov, je za vlado gotovo to begunstvo novo breme. A kljub temu nikogar ne vračajo. V JUŽNI AFRIKI še vedno velja prepoved, da bi črni otroci hodili v šole za bele. Katoliška Cerkev že nekaj let sem, tega zakona ne upošteva, ker ga smatra za neveljavnega. Z njim se kršijo osnovne človekove pravice. Okoli mesta Cape Town oblasti tolerirajo, da so v katoliških šolah otroci obeh ras pomešani v istih razredih. Težje pa je v provinci Transvaal, kjer oblasti nastopajo bolj ostro. Že bližnja bodočnost bo pokazala, kakšna kazen bo zadela katoliške šole. JAPONSKA CERKEV je prav tako siromašna kot v „tretjem svetu“. Ta trditev japonskega misijonarja se zdi kar neverjetna. A vendarle je resnica. Bogata Japonska se pač ne zanima za katoliški misijon. Maloštevilni verniki sicer veliko prispevajo, žele se čim bolj osamosvojiti. Za tuje misijonarje je lažje, ker dobivajo stalno podporo od zunaj. Za domačine je težko. Za. redne izdatke še gre. Kakor hitro pa je treba kaj graditi ali napraviti večji izredni izdatek, so japonski katoličani še vedno Kardinal Pignedoli iz Tajništva za nekristjane z zagrizenim muslimanskim državnikom Gadhajft-jem ob priliki islamsko-krščanskega seminarja predlanskim v Tripoliju. odvisni od pomoči iz Amerike in Evrope. Pa ne le v gmotnem pogledu, četudi je po japonskem zakonu vodstvo škofij in šol možno le v rokah Japoncev, se oni sami zavedajo, da dela ne zmorejo brez pomoči misijonarjev od drugod. NA TAJSKEM so pričeli s poizkusom začasnih menihov. Znano je, da ima Tajska veliko budističnih menihov, nekatere za celo življenje, druge le začasne. Katoličani so prišli na misel, da bi s tem začasnim meniškim življenjem prevzgojili v globoki veri tajsko katoliško mladino. Tak poizkus je že začel francoski misijonar Ver-dier. V samostanu Nong Ri sprejemajo mlade ljudi tudi le za nekaj me- secev, da molijo in delajo z menihi. Po večmesečnem življenju v samostanu se svobodno odločijo, da napravijo redovne obljube za nekaj let ali pa za celo življenje. BURUNDI je cvetoč misijon. Pred leti je v svetu „zaslovel“ zaradi po-kolja med dvema rodovoma Hutu in Tutsi. Še danes ni ugotovljeno število smrti. Računajo pa med sto do dvesto tisoč žrtev. Ogromno je bilo tudi beguncev. Zdaj je mir. Najbolj nerazumljivo je to, da, v misijonski deželi, ki je že več kot polovica katoliška (nekateri že govore o 70 % kristjanov) pride do takih pokoljev. Sedanji režim je obsojal misijonarje za ta nepričakovani spor. Zato so ne- nadno pregnali vse misijonarje „kom-bonijance“. Glavni misijonski problem je delo med ljudmi na, deželi. Po neštetih gričih so razsejane male vasi. Tako so župnije zelo razsežne in misijonarji morajo prehoditi kilometre dolga pota, da dosežejo svoje vernike. AFRIŠKA GVINEJA — o kateri smo ponovno poročali, da sta od 4 milijonov ljudi kar dva milijona v begunstvu, še vedno z nasiljem vlada. Ko na protestu žena nekateri vojaki niso hoteli nanje streljati, so potem kar na mestu vojake postrelili. Na vse predloge in posredovanja od zunaj predsednik Sekou Toure ne reagira. Tako je še vedno v zaporu škof Tchidimbo, čeprav so zanj intervenirali razni predsedniki afriških držav in nunciji iz katoliških misijonov. HONGKONG je že od leta 1842 angleška kolonija. Na tesnem prostoru živi štiri milijone in 300.000 ljudi. Od teh je 99% Kitajcev, skoraj 60% jih je bilo rojenih v Hongkongu samem. Katoličanov je 250.000, duhovnikov 388, redovnic 770, 83 redovnih bratov in blizu 4.000 katehumenov, ki se pripravljajo na krst. PERZIJA je muslimanska država. A vendar ljudje niso Arabci, ampak indoevropski Arijci s staro kulturo. Iz pisem naše misijonarke s. Cecilije Rode vemo, da je misijonsko delo težko. Že od nekdaj pa so v Iranu kristjani. Vseh skupaj jih je 200.000. A katoličanov le 24.000. Pripadajo pa trem obrednim skupinam: latin-cem, ti so predvsem priseljenci, ar-miencem in kaldejcem. Perzijci imajo šiitski islam, ki pa noče imeti dosti stika s sunitsko vejo, kateri pripada ves arabski svet. Zato je Perzija nekako vase zaprta dežela. Misijonsko delo je le posredno: šolstvo in karitas. Direktno spreobračanje je popolnoma nemogoče. V UGANDI vodi predsednik Amin muslimansko „sveto vojsko“ proti kristjanom. Čeprav je v deželi muslimanov le 6.5%, kristjanov pa 50%, hoče predsednik nasilno napraviti Ugando muslimansko državo. V tej ideji ga je podžgal znani libijski predsednik Ghadafi, vojsko in policijo pa inštruirajo ruski izvedenci. Ugandska Cerkev v svoji stoletnici obstoja in ob slavju prvih mučencev spet živi v dobi preganjanja, ki se vsak dan nadaljuje v novih in novih oblikah: umori, ugrabljenja, škofje 'in misijonarji ne dobe dovoljenja za izhod ali prihod, misijonske postaje so napadane, itd. Ugandski katoličani so že navajeni teh stisk. To je njihova zgodovina. Zato je upati, da tudi ta „sveta vojska“ muslimanskega fanatika ne bo zrušila dosedanjega misijonskega dela, morda ga bo celo prečistila. ERITREJA je bila ena zadnjih misli pokojnega Pavla VI. Omenil jo je v opoldanskem nagovoru 23. julija v Castelgandolfu. „To je dežela velikega upanja, ki je hranila stare svetopisemske tradicije in krščanske običaje do današnjih dni. To je pravi mozaik prebivalstva, teženj in problemov“. S tem je mislil na celo Abesinijo, ki je prav zadnja leta v velikih stiskah, ne le političnih, ampak je tudi žrtev suše, kobilic in podobnih nezgod. Prebivalstvo je brez hrane, tisoči so umirali v medsebojnih spopadih ali od lakote. „Smrt žanje med najbolj občutljivimi ljudmi, med tistimi, ki se ne rporejo braniti, so pa hkrati najmanj krivi za spore in poboje“. Papež je pozval vse mednarodne ustanove, naj hitijo na pomoč. ŠKOF NGUYEN VAN THUAN, ki so ga v Vietnamu leta 1975 zaprli in je po poročilih veliko trpel ter so mnogi pričakovali, da bo v kratkem umrl, je končno delno oproščen. Ni več v zaporu, pač pa mora živeti v nekem župnišču blizu Hanoja. Vsako delovanje ali premikanje iz kraja v kraj mu je prepovedano. MACIO NGUEMO je še bolj strah vzbujajoče ime kot Amin. Ekvatorialna Gvineja je doživela, pod njegovo vlado toliko strahot, da pretresa vsakega poštenega človeka. Čeprav je v deželi 80 odstotkov katoličanov, je vsako delovanje Cerkve zatrto. Otroke v šolah morajo učiti, da se križ dela takole: „V imenu očeta Macia Nguema“. V šolskih knjigah je zapisan celo ta nesmisel: „Bog je ustvaril Gvinejo po volji Macia Nguema“.. Večina duhovnikov in tudi škofov je bilo izgnanih ali zaprtih ali pobitih. Prepovedan je vsak obred, tudi krst in pogreb. Od tujih misijonarjev je ostal en sam starček osem- desetih let. Celo to so si — po poročilih, ki so dospela v London — privoščili, da so smešili križev pot in ga dokončali na ta način, da so dejansko križali dvanajst katoličanov. Kako je to mogoče, da v dvajsetem stoletju vladajo taki psihopati kot Nguema in njemu podobni, to se upravičeno vprašuje vsak razsoden človek. NAJVEČ KATOLIŠKIH JAPONCEV ni na Japonskem, ampak v Braziliji. Prvi Japonci so prišli v Brazilijo pred 70 leti. Danes jih je 900.000 in med njimi je 70 % katoličanov. Torej 630.000 vernikov, dočim jih je na Japonskem le 300.000. Duhovnikov in redovnikov japonske narodnosti imajo 318, in od teh jih je bilo 106 rojenih na Japonskem, ostalih 212 pa v Braziliji. Roger Schutz, prior ekumenske skupnosti v Taizd, navdušuje mladino za delo v misijonskem DVA VISOKA GOSTA V BARAGOVEM MISIJONIŠČU V mesecu avgustu smo tu doživeli dva misijonska obiska, ki sta vsak po svoje doprinesla k misijonski zavzetosti naše ustanove. Kar cel mesec je bil med nami provincial jugoslovanske province Misijonske družbe sv. Vincencija Paveiskega-lazaristcv, ki je obenem profesor ljubljanske teološke fakultete in med drugim predava misijonsko znanost ter je pravi strokovnjak za druga verstva, tudi član papeške komisije pri sveti kongregaciji za neverne, dr. Franc Rode. Prišel je k nam, da opravi kanonično vizitacijo postojanke Baragovo misijonišče, ki spada pod jugoslovansko provinco. Obenem je porabil priliko, da je prišel v osebni stik z vsemi družinami novincev in bogoslovcev iz Argentine, ki smo jih iz Misijonskega zavoda poslali tjakaj, da se v slovenskem duhu formirajo za naše sodelavce ne le v Baragovem misijonišču, ampak tudi povsod drugod, kjer bi jih delo naše province potrebovalo, zlasti pa v misijonih. Staršem in ostalim domačim vseh onih, ki so že na Madagaskarju, misijonarja Opeka in šušnik, pa trije laični sodelavci Glinšek, Jemec in Žitnik, pa je mogel veliko pripovedovati o vseh njih, saj jih je pred letom dni obiskal na Madagaskarju, ko se je mesec dni tamkaj mudil, da je vsem lazaristovskim misijonarjem raznih narodnosti vodil duhovne vaje in obiskoval slovenske misijonarje, tako lazariste, kot škofijske duhovnike in laične sodelavce; že v nekaj številkah našega lista moremo Z domačimi lazaristovskih novincev in bogoslovcev iz Argentine. Provincial Rode sedi zraven superiorja Sodja v prvi vrsti. Mons. dr. Moksimilijan Jezernik v družbi z misijonskim sodelavcem Marjanom Lobodom, ki je tudi predsednik osrednjega slovenskega društva v Argentini ,,Zedinjena Slovenija“, in njegovo hčerko Heleno, na letališču po prihodu v Argentin,o. blati tudi naravnost literarno pisani dnevnik njegovega bivanja na Rdečem otoku, kot se reče Madagaskarju. V istem času, a samo za tri dni, smo imeli v gosteh tudi drugega misijonskega obiskovalca. Visoki funkcionar in profesor papeške misijonske univerze Urbaniane v Rimu, obenem rektor slovenskega rimskega papeškega zavoda Slovenika, veliki sodelavec Baragovega misijonišča in Katoliških misijonov ves čas, kar izhajajo v Argentini, monsinjor in štirikratni doktor Maksimilijan Jezernik je na svojem dolgotrajnem potovanju, obiskujoč semenišča po Aziji in Južni Ameriki, prišel tudi v Argentino in počastil Baragovo mjsijonišče kot njegov odlični gost. Urednik našega lista ga je v dneh njegovega bivanja v Argentini skoraj povsod spremljal, da se mu je tako vsaj malce oddolžil za usluge, ki jih mons. Jezernik izkazuje že toliko let Katoliškim misijonom in njihovi misijonski akciji tam iz večnega mesta. Monsinjor je pred prihodom v Argentino na svojih potovanjih po Aziji med drugim tudi obiskal nekatere slovenske misijonarje, tako brata Kešpreta v Madrasu in o. Cukaleta v Bengaliji, in druge. Obiskal je tudi grobove slovenskih je-zuitov-misijonarjov v Kalkuti, zlasti grob nazadnje umrlega o. Janeza Ehrlicha. Ko je bil v Argentini, je v tistih skopih dneh vendarle marsikaj doživel, tudi med Slovenci: udeležil se je predavanja dr. Franca Rodeta pri Slovenski kulturni akciji, prisostoval deloma tudi glasbenemu festivalu slovenske mladine v Slovenski hiši, se udeležil srečanja dr. Rodeta z družinami vseh naših novincev in bogoslovcev, se sestal z mons. Oreharjem in njegovimi sodelavci duhovniki v Slovenski hiši, obiskal ukrajinskega škofa tam blizu, itd. Taki obiski, kot sta bila gornja dva, vsem nam v Baragovem misijo-nišču pomenijo novo pobudo 'in obogatitev pri misijonskem in drugem slovenskem delu v širjenje božjega kraljestva na zemlji. Visoka gosta dr. Jezernik in dr. Rode s škofom Deziderijem Collino no obisku v Baragovem misijoniču. Od leve na desno stoji: Ladislav Lenček, mons. dr. Jezernik, iupni'k Petek Janez, škof, provincial Rode, superior Sodja in novi sodelavec Jože Bokalič. ZASLUŽNI MISIJONSKI SODELAVEC LUDVIK ŠTANGAR OSEMDESETLETNIK V slovenski vasi v Argentini je pred kratkim praznoval osemdesetletnico svojega pred Bogom nad vse bogatega življenja bivši banovinski inšpektor Ludvik štancar, v krogu svoje družine in duhovnikov „Baragovega misijonišča“, ki so se zbrali v hiši njegovega vnuka Petra Rota na prijetnem družinskem slavju. Slavljenec je bil ves čas svojega življenja v Argentini, torej 30 let, odličen misijonski sodelavec. Koliko misijonskih iger je režiral, pri kolikih drugih sodeloval! Bil je lepo vrsto let vodja Misijonske pisarne in upravnik „Katoliških misijonov“ in vodja misijonskega krožka v Slovenski vasi. Zdaj pa je zvesti molivec za slovensko misijonsko delo! Zato mu je urednik „Katolikih misijonov“, poleg drugih govornikov, pri slavju častital in mu poklonil kot znak priznanja njegovih misijonskih žrte v leseno skulpturo Žalostne Matere božje, delo malgaškega umetnika. Zato se slavljenca tudi „Katoliški misijoni“ spomnijo ter mu v imenu slovenskih misijonarjev in misijonskih prijateljev k osemdesetletnici iskreno častitajo, želeč mu še veliko let molitve in žrtve za misijone in njegovo lastno srečo v večnosti, ko ga Veliki Misijonar tja povabi! Gospod Štancar: vse najboljše in Bog vas živi! uast misijonarji • • e pišejo AFRIKA Iz Etiopije piše zdravnica s. JANJA ŽUŽEK koncem julija: „Hvala Vam za poslano pomoč! Imamo vedno več revnih in potrebnih, zlasti mnogo žena in otrok. Očetje so šli na fronto..., nihče njim, ki So ostali doma, ne pomaga, le vča-S*h priskoči na pomoč krajevna krnela zadruga na ta način, da ženi da Potrdilo o možu na fronti; takim mi Potem nudimo zdravniško pomoč brezplačno. Brez potrdila bi ljudje hitro izkoristili zastonjsko zdi’avljenje, tudi tisti, ki lahko plačajo. Od meseca aprila naprej noben tu->'ist ne sme vstopiti v Etiopijo, samo ljudje, ki imajo uradne opravke. Moja sestra Rezka je nameravala priti k meni na obisk v oktobru za 14 dni, ker je razmeroma blizu, a kaže, da tudi ona ne bo dobila dovoljenja. Kdor pd tukaj živečih tujcev hoče potovati izven dežele, se mora vrniti v teku Heh mesecev (preje je bil rok določen na šest mesecev); če se v tem času ne vrne, ne more nazaj.“ Tudi dr. s. TEREZIJA ŽUŽEK se je kratko oglasila iz Hodeidaha v Arabiji v začetku junija: „V redu sem prejela Vaš dar in se Vam in vsem dobrotnikom lepo zahvaljujem.! Denar bo uporabljen za izboljšanje operacijske sobe in osta-jih prostorov. Mesto Hodeidah, ki je imelo še pred nedavnim le 100.000 Prebivalcev, je naraslo že skoraj na 750.000. Naša bolnica je edina, ki služi tudi širši okolici. Delo na kiru-gičnem oddelku se je zvečalo za trikrat in več od časa mojega prihoda. Po povratku semkaj, meseca aprila, do zdaj, sem bila tako zaposlena, da komaj diham. Upam, da bo sedaj naprej nekoliko lažje, ker je prišel še drug anesteziolog, in upam kaj napisati za Vaš list. Sicer mi manjka časa celo za študij arabščine, ki je še ne obvladam, pa bi bila koristna.“ Iz Sudana se prav tako zahvaljuje za poslani mu dar jezuitski brat FRANCE PREGELJ, ki je deloval v kraju Wau; tole nam o sebi poroča: „Sedaj sem tu v našem srednjem semenišču in čakam na letalo, kajti tu sem bliže letališču. Tu namreč nikdar ne vemo, kdaj pride kako potniško letalo, posebno ne v tej deževni dobi. Odleteti moram v Anglijo, da mi tam predstojniki določijo nov delokrog. Kakor hitro izvem, kam grem, se Vam oglasim. Prav lep pozdrav vsem!“ Na Slonokoščeni obali imamo Slovenci dva misijonarja; oba delujeta v misijonu Freseo. škofijski duhovnik BAJC IVAN nam piše v začetku julija: „Hvala lepa za pismo in ček! Pri nas imamo zdaj počitnice. Tudi verouk smo za letos končali in smo nekoliko bolj prosti. Vendar nas bo prihodnji teden zaposlila duhovna obnova za šolske otroke, ki bodo kr- ščeni in bodo prejeli sveto obhajilo prihodnje leto. S tem ti katehumeni začenjajo zadnje leto priprave na prejem teh zakramentov. Med počitnicami bomo imeli tudi nekaj srečanj za srednješolce in vse druge študente, ki so zdaj doma, pa teden dni tečaja za pouk domačega jezika „goelje“, ki ga še ne znajo in se ga je bilo doslej težko učiti, ker sploh še ni bil pismeni jezik, samo govorilni. Že nekaj let pa deluje tu neka protestantska skupina, ki študira ta jezik in so vanj že začeli prevajati sveto pismo, kar bo tudi nam prav prišlo. Sicer pa imamo tu težavo z množico jezikov, ker imamo veliko priseljencev od vsepovsod. Uradni jezik je francoščina in tudi v šoli poučujejo le francoščino, saj se v množici jezikov ne morejo zediniti za enega, ki naj bi bil skupni domači jezik. Do tega verjetno tudi nikoli ne bo prišlo. Sčasoma bodo uvedli nekaj glavnih jezikov v šole in ti bodo potem postali uradni jeziki. Letošnja deževna doba nam je postregla z obilnim dežjem. Za polja ga je bilo dovolj, tako da pričakujemo letos dobro letino. Za ceste ga je bilo pa kar preveč, saj so bile velikokrat neprehodne zaradi zrušenih mostov in prevelikih kotanj. Letos smo deloma menjali naše delovno področje. Župnijo, ki smo jo soupravljali zadnji dve leti, je sprejel zdaj duhovnik, ki bo samo njej posvetil svoje moči, mi pa smo zato dobili v oskrbovanje še drugo župnijo, ki je pa prav tako oddaljena kakih 100 km. Lep pozdrav vsem prijateljem misijonov!“ Od tam nam je pisala tudi s. MAGDALENA ČERNE dne 21. junija. Tudi ona se najprej zahvaljuje za misijonski dar iz sklada KM za vse misijonarje, potem pa pravi: „Omenila sem Vam v zadnjem pismu, da bi bilo lepo, če bi skupaj s katoličani tu tudi protestanti delali za gradnjo cerkve. Kajpada, za nje skupno liturgično uporabo bi se morala pastor in naš misijonar lepo dogovoriti in tudi urediti glede vseh potrebnih dovoljenj. Moje delo bi bilo pač spodbujati ene in druge k cilju. Toda razdor med obojimi je skoraj prevelik v naši vasi. Smo še daleč od edinosti, saj niti ne moremo skupaj moliti, kot to že delajo v mnogih večjih krajih naše dežele, kajpada z odobren jem obeh Cerkva. Pisala sem Vam tudi o ideji otoka molitve. Blizu našega misijona v Fre-sku je res mali otok. Potrebovali bi poslopje, v katerem bi se mogli zbirati k molitvi vsi tisti, ki se hočejo bolj poglobiti v Kristusa in njegov nauk. V Afriki je namreč smisel za Boga močan, a manjka globljega poznanja krščanstva. Postavili bi male hišice, četudi iz blata, za vse tiste, ki si žele samote in molitve. Zaenkrat samo molim, da mi Bog pokaže, ali je božja volja ali ne ta načrt.“ Iz Ghane, kjer deluje že leta farmacevtka s. Silva žužek, nam je pisala njena laična sodelavka, misijonarka MINKA ŠKRLJ, ki se nam na naše prošnjo sama takole predstavi: „Doma sem iz Menišije ali bolj natančno, iz Begunj pri Cerknici. Po končanih šolah v Ljubljani me je želja po znanju tujih jezikov speljala preko domačega horiconta. Pot me je vodila po raznih krajih Zahodne Evrope in končno sem pristala na angleških tleh. Tukaj se mi je prav za prav prvič vzbudila želja za delo v misijonih, in sicer, da bi šla tja kot medicinska sestra. Po raznih potih in težavah sem ter tja mi je uspelo, najti bolnico v Londonu, kjer sem prišla do tega poklica. Pozneje sem opravila še podiplomski študij za tropske bolezni. Medicinska sestra Minka Skrij, laična misijonarka v Berekumu, Ghana, Pri s. Silvi Žužek. V rokah drži črnega novorojenčka. V Ghano pa sem prišla preko stikov s s. Silvo žužek, ki mi jih je posredoval prof dr. Vilko Fajdiga, in generalatom zdravniških misijonskih sester v Rimu. Božji načrti niso naši načrti. Življenjska pota nas všasih vodijo po čudnih ovinkih, ki jih je težko razumeti, vendar če človek potem pogleda nazaj, vidi, da je bilo tako potrebno. V bistvu pa je to odziv na božji klic, ko se človek da voditi njegovemu Duhu.“ Zelo zanimiva zgodba poti do misijonskega poklica! Ko trije laični misijonarji na Madagaskarju prav kar končavajo svojo triletno dobo misijonskega žrtvovanja tamkaj in ko laični misijonar dr. Janež že krepko stopa v četrto desetletje svojega laičnega misijonarjenja kot misijonski zdravnik na Formozi, stoji pred nami lik te mlade slovenske bolničarke, katero med slovenskimi misijonarji toplo pozdravljamo in prosimo Boga, naj jo še dolgo ohrani na misijonskem polju. V Burundi ji delujeta salezijanec Jože Mlinarič in usmiljenka sestra BOGDANA KAVČIČ, o kateri izvemo liajnovejše vesti iz 4. številke letnika 1978 razmnoženine slovenskih usmiljenk (ki pa v tem letniku šteje že 556 strani...!) „DOMA“: „Na našem misijonu nadaljujemo s kulturno-prosvetnim delovanjem, da bi pomagali ljudem k boljšemu življenju. Lončarstvo lepo napreduje, semena, ki sem jih dobila iz domovine, prav dobro uspevajo. Takole okrog septembra in oktobra začne deževati in je taki at najugodnejši čas za setev korenjčka, petršllja, stročjega fižola in repe. Motovilcu pa naša zemlja ne ugaja, nikakor ne more zrasti. Zelja imamo na pretek, še drugim ga dajemo; tukajšnji prebivalci ga imajo zelo radi. Hvaležna sem vsem, ki molite za poklice v naši deželi. Vaše molitve niso zaman: septembra bo šest domačink začelo postulat. Prva domačinka, s. Sekunda se je vrnila iz Pariza in zdaj lepo skupaj delava. O veliki noči smo imeli v župniji 70 odraslih novokrščencev okrog oltarja. Krščevali so trije misijonarji različnih narodnosti: Brazilijanec, Slovak in Slovenec Jože Mlinarič. Slovak je pred kratkim prišel k nam, pa se je že toliko naučil, da mašuje in krščuje v domačem jeziku. Veliko je bil žrtvoval, da je mogel postati duhovnik.“ Iz sosednje dežele Rwanda je kratko pisala druga usmiljenka s. VIDA GERKMAN v začetku maja. Zahvaljuje so za poslano ji pomoč in pristavlja: „Prosili ste me za kako fotografijo z našega misijona. Tukaj Vam pošiljam skupino podhranjenih otrok, ki so se ravno spravili h kosilu, da pospravijo, kar so jim, matere pripravile: fižol, krompir, zelenjava, meso, seveda vse kuhano skupaj v glinastem loncu na odprtem ognju, a vsekakor mnogo bogatejša hrana od vsakdanjega sladkega krompirja, ki ga sicer jedo vsak dan in dobro napolni želodček, a nima nobene vrednosti. To hrano pa matere dobe in pripravijo na misijonu. Če otroci uživajo le tisto enolično hrano brez proteinov in vitaminov, izgubijo počasi apetit, postanejo otečeni in zabuhli, kar hitro vodi v smrt. Vsi ti otroci se Vam in dobrotnikom za pomoč od srca zahvaljujejo!“ Iz države Zaire (bivši Belgijski Kongo) nam piše Kristusova sestra MOJCA KARNIČNIK koncem meseca aprila: „Pri nas ni trenutno nič bistveno novega. Mnogi angolski begunci so se nastanili po okoliških vaseh. Nekajkrat na m,esec jih obišče skupina naših sester, ki jim nudijo materialno pomoč, predvsem obleko, deloma pa se sami preživljajo s tem, kar pridelajo. Oskrbeli smo jim motike in drugo orodje. Precejšnje število se jih je pa januarja in februarja vrnilo v Angolo, a pravijo, da so bili kaj slabo sprejeti: kar na meji so jih postrelili vse povrsti, dolžeč jih veleizdaje. Šolsko leto se nam tu bliža koncu. V počitnicah nameravam na kratek oddih v domovino. Kar verjeti ne morem, da bom končno spet slišala materino govorico, ki jo že štiri leta nisem. Ali ste kaj čuli o novem misijonarju za Zaire Tonetu Pačniku ? Prišel naj bi v misijon tam blizu lazarista brata Kerševana. Nazadnje mi je pisal pred božičem iz Belgije, kjer se je učil francoščine, in je omenjal, da pride kmalu po novem letu, a da je potovanje še odvisno od očetovega zdravstvenega stanja.“ No, ta novi misijonar TONE PAČNIK, o katerem smo že pisali v našem listu, se nam je res že oglasil iz Zaire, in sicer dne 3. maja letošnje leto. Lepo popisuje odhod iz Evrope in prihod v misijone: „Obljubil sem Vam, da se bom kmalu oglasil. Sedaj je že kar lep čas, odkar ste dobili moje zadnje pismo. No, v tem času sem moral marsikaj urediti. Bilo je mišljeno, da bom odpotoval iz Bruxellesa pred veliko nočjo, a kakor vidite, se je vse zavleklo in moj odhod v misijone je bil postavljen na 14. april. Ne bom. pozabil dneva, ko sem v zimskem plašču odhajal na letališče v Bruxellesu. Ta zadnji teden je Z misijona s. Vide Gerkman: otročiči čakajo na misijonu, da dobe tečno kosilo; ob straneh starši, ki so jih prinesli. tamkaj deževalo in ne le enkrat so nas pozdravile snežinke, ki so se izgubljale, preden so dosegle zemljo. Potem preiskava pred vstopom na avion. Nato potovanje v to lepo in toplo deželo. Poleg mene v letalu je sedel Zairec, s katerim sva takoj začela kramljati. Razložil mi je, da je že nekaj let študiral v Nemčiji in da se sedaj vrača v to „najlepšo zemljo na svetu“, v ta „raj na zemlji“, v to deželo, „kjer ljudje nosijo srce na dlani, kjer so prijazni, prijazni...“ Sam vesel svojega potovanja sem se prepustil mislim: to bo torej dežela, ki me je že lep čas klicala, ki je pa še ne poznam,. •. Po precej dolgem letu so se pod Mami prikazale v temi drobne lučke in moj sosed je takoj vzkliknil: Kinshasa! Nagnil sem se k oknu: da, to je zdaj v resnici Zaire in Kinshasa. Nato prvo srečanje s črnimi obra- zi, s temi bistrimi očmi, iz katerih izžareva prijaznost, mogoče neka vprašujoča otožnost. Po nekaj dnevih sem prišel v Mbandoko in nato v Bikoro, kjer sem doživel srečanje z misijonarji in nato z nadškofom Edsonom. Povsod navdušenje, presenečenje, veselje in pri vsem neka preprostost. Spoznal sem, da so ma v resnici veseli. Ko sem odhajal iz naše romantične Slovenije, sem si mislil: Mogoče samo tako pravijo, da nimajo dovolj duhovnikov, mogoče je vse to govorjenje o misijonih nekam pravljično obarvano... Sam pri sebi sem bil sklenil: Če je tako, če so pri nas doma v resnici večje potrebe, bom ostal v misijonih le določeno dobo, kaka štiri leta, nato se bom vrnil. . . Po teh prvih srečanjih z misijonarji, po tem neprestanem vpraševanju, ne bi bilo mogoče dobiti iz Slovenije še katerega, po teh srečavanjih z misijonskimi postajami, ki so sicer dobro organizirane, a skoro brez osebja, sem videl, kako je res: „Žetev je velika, toda delavcev je malo...“ Zato mi ni žal teh mesecev, v katerih sem se mučil najprej s francoščino, in mi ni žal teh, ki jih bom moral posvetiti jeziku Zingala, zato mi ni žal, da sem prijadral v to deželo, ampak že težko čakam dneva, ko bom mogel prvič spregovoriti v cerkvi v domačem jeziku. Omeniti moram, da mi profesorjev jezika Zingala ne manjka... Vsi otroci sc profesorji, ki se vsak dan zgrinjajo okrog mene in mi kličejo: „Mbote sango ya sika“ — „Dober dan, novi duhovnik“. Z odgovorom „ee mbote“ začenjajo novo lekcijo... No, tudi tukajšnji semeniščniki mi pomagajo, predvsem trije, ki so že končali malo semenišče, ki pa so na škofovo željo ostali eno leto na naši misijonski postaji, da napravijo korak v bogoslovje v resnici premišljeno, samostojno in obenem dovolj pogumno in možato. Ti so mi predvsem specialisti za slovnico. Ko gledam in poslušam to ljudstvo pri maši, ko pojejo v bogati razgibani harmoniji in ritmu, si mislim: Tukaj moli in poje srce. In sem vesel, da sem tu in upam, da bo še kdo prišel za menoj na to veliko, obširno Gospodovo polje, kjer čaka tako obilna žetev. V Bikoro bom ostal nekako tri mesece, da se malo privadim jeziku in spoznam afriški način pastoralnega dela. Tako je v načrtu. Na katero postajo bom potem odšel, še ne vem. Naš škof Edson je te dni odpotoval na Poljsko. Če bo vse v redu, se bo oglasil tudi pri nas v Sloveniji; potrebuje, išče in prosi novih misijonarjev. Rekel mi je, da naj ostanem v Bikoro do njegove vrnitve. V tem mojem prvem pismu iz Zaira vse prav lepo pozdravljam! Ostanimo povezani med seboj z molitvijo!“ V Zambiji deluje poleg drugih slovenskih misijonarjev tudi p. STANKO ROZMAN, ki nam piše lepa poročila o vseh tamkajšnjih naših misijonarjih. Oglasil se nam je spet 12. julija iz svojega misijona Mumbwa: „Pater Tomažin pride drugo leto k Vam na počitnice. Veliko dela in je gotovo eden najbolj uspešnih misijonarjev. Zdaj ima v gradnji dve novi cerkvi na podružnicah. Janez Mlakar, ki študira v Kanadi, se vrača jeseni. Sredi avgusta se moj sodelavec na misijonu odpravi na dopust in gre domov na Poljsko, tako da bom v glavnem na misijonu sam. On se menda ne bo vrnil na 'isto župnijo, saj ima že imenovanje za drugo: Kabwe. Jaz najbrže ostanem tu.“ V naslednjem pismu ta misijonar pošilja spis o jezuitskem sobratu Lojzetu Podgrajski! in pravi, da intervjuja ni mogel napraviti, ker je ta bogoslovec moral nemudoma domov, kamor ga je poklical provincial; umrla mu je naprej stara mama, mama mu je bolehna, oče pa je nevarno zbolel za rakom; zato naj bi še obiskal domače, preden se poda na študij teologije. Spis o tem najmlajšem jezuitskem misijonarju, ki je že dve leti preživel v Zambiji, objavljamo na drugem mestu te številke. Tudi v Tanzaniji delujeta dva slovenska misijonarja. Beneški Slovenec, ki piše v italijanščini, p. EMIL ČUK I.M.C. nam piše sredi junija v zahvalo za poslani mu misijonski dar in dodaja: „Spet smo začeli z delom za vodovod. A na žalost nastopajo vedno kake nove težave. Tako eden od kanalov daje vedno manj vode, tako da bomo morali iskati nov vir, drugače kot smo načrtovali. Ta teden sem se pa končno odločil, da začnem z gradnjo cerkvice kakih 20 km od našega središča Kifumbe. Čez dva dni se bom spominjal svojega mašniškega posvečenja; je nam-reč trideset let tega. Naslednji dan Pa mi pride na kanonično vizitacijo generalni predstojnik celotne naše družbe, skupaj z vsemi generalnimi svetovalci 'in s krajevnim superiornem naše družbe v Tanzaniji.“ Tudi kanosijanka s. KOSOVEL ERNESTA, ki deluje prav tako v Tanzaniji, se zahvaljuje za poslani ji denar v pismu, ki ga je prav tako Pisala sredi junija. Potem pa poroča: „Pred nekaj meseci smo odprli novo postojanko med reveži, ki so večinoma begunci. Do tja je 20 km od naše hiše v glavnem mestu Dar Es Salaam, tako da si lahko medsebojno Pomagamo. Pred dvema letoma so ti reveži začeli z zidanjem svoje cerkve, Pa ne morejo nadaljevati radi pomanjkanja denarnih sredstev. Med sose-strami smo se dogovorile, da jim pomagamo me in najprej namenimo v ta namen dar, ki ste ga Vi poslali. In sicer bo za postavitev oltarja v cerkvi. Tako bodo žrtve slovenskih dobrotnikov preskrbele prebivališče evharističnemu Kralju. Ljudje bodo veseli in hvaležni za to pomoč in bodo molili za Vas. Kapelica, ki jim služi sedaj za službo božjo, je menda revnejša od betlehemskega hlevca. Prav za božične praznike se je udrla streha, tako da je med obredi deževalo notri.“ V državi Južne Afrike delujejo trije sobratje iz družbe Misijonarjev Srca Jezusovega, ki so imeli med Slovenci Knobleharjev dom v Dravljah pri Ljubljani. Eden od njih je p. ALBIN KLADNIK, ki tamkaj deluje vsega skupaj že nad 30 let. Sedaj je v kraju White River, odkoder nam 29. maja poroča sledeče, potem ko se zahvali za prejete darove za vse tri: „Sprejmite mojo iskreno zahvalo za poslane čeke, ki sem jih brez težave vnovčil. Denar sem takoj poslal naprej p. Bratini in bratu Pozniču. Oba sta precej daleč od mene. Jaz sem pa zelo blizu Mozambika, kjer vladajo komunisti. Le-t'i so Cerkvi vse vzeli, a ne ubijajo misijonarjev. Duhovniki morajo učiti po šolah in so za to plačani. Misijonski bratje pa delajo na podržavljenih posestvih. Tukaj v Južni Afriki se pa država mrzlično pripravlja na vojno. Hitijo tudi ustanavljati male črnske države, ki so pa kajpada pod okriljem belih. Tu, kjer delujem jaz, prav sedaj ustanavljajo Swazi ali Kangwane državo, ker so ljudje povečini redu Swazi in živijo na meji Swazilanda. Hčerko ministrskega predsednika te bodoče države sem jaz pred leti krstil in študira v naši šoli v Glen-Cowie, kjer deluje brat Poznič, v isti državici pa tudi p. Bratina; ta državica se imenuje Lobova. Tam živi pleme Sotho, podobno kot v Basutolandu. Tako se obličje Južne Afrike hitro spreminja. V centralni vladi so seveda sami beli na oblasti in so vsi kalvinci, ki katoličanov ne marajo, črni so nam dosti bolj naklonjeni. V verskem oziru nas pa centralna vlada ne preganja, saj so sicer veini protestantje. Zadnje čase ne pustijo več misijonarjev v deželo. A tisti, ki smo tu, imamo vso svobodo delovanja, tako tudi jaz. Delujem mod belimi, mulati in črnci. Vsi sestavljajo mojo župnijo. Ob sobotah zvečer imam mašo za mulate, v nedeljo zjutraj za bele, potem pa še dve maši zunaj na podružnicah za črne. Seveda morem obhoditi vse zunanje postaje le enkrat na mesec. Imajo pa po vseh postajah službo božjo vsako nedeljo, a brez maše. Vsi molimo, da bi nam Bog naklonil mir. Zdi se mi, da Amerika začenja uvi-devati, da nacionalisti, ki so jih oni podpirali in jih še, niso nacionalisti, ampak komunisti, povsod ista klika, ki se spravi narodu na vrat.“ Oglasil se nam je z zahvalo tudi br. VALENTIN POZNIČ ESC v začetku junija: „Denar mi prav pride za nakup zdravil, ker imam neprestane težave z mojim želodcem, kjer se mi od časa do časa napravijo čiri. Sicer sem v penzionu in mi ni treba delati zunaj hiše, zato popravljam čevlje za šolske otroke, seveda brezplačno, saj tukaj so ljudje zelo revni. Pri nas je bil Veliki teden zelo lepo praznovan, prišlo je veliko ljudi v cerkve; tudi sicer ob nedeljah kar radi prihajajo. Pri raznih verskih slove=nostih učenke naše srednje šole zelo lepo pojejo v domačem jeziku.“ V Južni Afriki delujejo tudi štiri oblatinje sv. Frančiška Šaleškega slovenskega rodu in imamo od vseh pisma iz zadnjega časa. Žal, sta obe uršulinki, ki sta tudi delovali v Južni Afriki, že umrli, najprej s. Brigita Bregar, pred nedavnim sestra Ksaverija Lesjak... S. MARIJA VINCENCIJA NOVAK piše iz Keimoesa najprej 3. junija tole: „Pred nekaj dnevi sem prejela Vaše pismo s čekom za nas 4 oblatinje. Lahko samo rečem: Stoteri Bog plačaj! Vse drugo bo ljubi Bog poravnal, saj vsak dan molim in žrtvujem za vse dobrotnike misijonov. Ček sem brez vsake sitnosti takoj vnovčila in lepo razdelila med vse štiri ter jim takoj poslala; upam, da se Vam bodo vse zahvalile, vsaka s svojega konca. Pri nas v Keimoesu gre kar na bolje, hvala Bogu! 28. aprila so blagoslovili našo novo cerkev-dvorano, ki je veliko lepša kot stara cerkev. Hvaležne smo Bogu, da smo mogli gradnjo v teh težkih časih zaključiti. Imamo sicer še precej dolga, a zaupamo v božjo previdnost, ki nas še nikoli ni zapustila.“ V nasledjem pismu z dne 13. avgusta pa pravi: „Pri nas je zdaj huda zima. Otroci hodijo no več milj daleč v šolo, nekateri kar bosi in slabo oblečeni. Žal, je še mnogo staršev, ki zanemarjajo svoje otroke, medtem ko zase zapravljajo denar za pijačo ter na ta način uničujejo družine. Imamo veliko dela s temi pijanci, storimo vse mogoče, da bi preprečevali te strašne razvade.“ S. ELIZABETA POGORELC piše iz Upingtona v začetku junija: „Kot sem Vam že zadnjič omenila, je naš dolg, ki smo ga napravili za prenovitev naše cerkve v znesku R. 15.000, že ves poravnan. In še več smo plačali, za odpravo neke posebne nadlege: netopirji so se tako številno vgnezdili, da jih je bilo na podstrešju cerkve več tisoč. K sreči je 'imela isto nadlego tu v mestu višja šola za bele. Tja so bili poklicani na pomoč znanstveniki iz Cape Towna, pa smo jih še me prosile, da tudi tu rešijo problem. Usmrtili so netopirje s pogostim vbrizgavanjem strupenih plinov. A pri tem poslu so opazili primitivnost naše električne napeljave in smo takoj prejeli nalog, da moramo tako v cerkvi kot v poslopjih vso napeljavo modernizirati radi nevarnosti za požar. Tako je pred vrati spet nov velik strošek, kakih 7.000 R, če ne še več, ker vlada taka draginja. (1 južnoafriška denarna enota je malce več vredna kot en dolar.) Duhovno lepo napredujemo, predvsem naša mladina. Včeraj pri večerni maši je bik sprejetih na novo 40 mladih v organizacijo pionirjev. Pri slovesnosti je bilo več sto članov, ki so v noči praznika Srca Jezusor vega vso noč peli in molili v cerkvi. Misijon Keimoes v Južni Afriki, kot izgleda dandanes; tam deluje s. Vincencija Novak. Pri jutranji maši so pa imeli krepak govor, kako naj žive po prelepih zgledih Srca Jezusovega in ugandskih mučencev. Na koncu so vsi skupaj obnovili obljubo zvestobe in se podali vsak na svoje delo. Družine, ki jih sestavijo ti pionirji, so zelo srečne in uspešne ter najboljši zgled za vse druge. Prosim za molitev v pomoč moji rajni sestri, ki je umrla v 71 letu starosti; bila je najstarejša od nas, desetih otrok.“ V naslednjem pismu z dne 9. avgusta pa piše še sledeče: „Na vaše vprašanje, ali so pionirji, o katerih sem pisala v prejšnjem pismu, belci ali črnci, Vam odgovarjam, da imamo v naši fari le zelo malo belih katoličanov, ker je večina belih v tej deželi te ali one protestantske vere, predvsem kalvinske. Pionirje, kot tudi druge organizacije na našem misijonu, sestavljajo predvsem črnci in mulati, ki se med seboj zelo dobro razumejo. Pri nas tu v Cape provinci še niso ustanovili kake črnske državice, če- prav je pričakovati, da jih še bodo. Sicer je pa dvomiti nad tem, bodo li te državice uspevale, črna plemena sc med seboj zelo needina in celo sovražna in stalno čakajo na kako možnost za maščevanje, pa če treba, tudi desetletja...“ Tudi obe sestri šteh, ki sta tudi oblatinji v Južni Afriki, sta nam pisali. S. TEREZIJA BENIGNA ŠTEH nam iz Koelenhofa piše najprej v začetku junija, potem pa še v začetku septembra. Iz obeh pisem objavljamo sledeče: „V Koelenhofu kar vztrajamo v delu, posebno med mladino. Želimo, da bi bila vzgojena v veri in ljubezni do Boga, kajti le tako bodo mogli ostati zvesti v preizkušnjah, ki jih čakajo. V šoli pa skušamo revnim otrokom pomagati: damo jim juho z mesom in zelenjavo in še kruh. Saj so od doma skoraj vsi kar cel dan, kajti njih starši delajo. Če kaj toplega ne dobe pri nas, ostanejo brez tople hrane cel dan. Kar mene zadeva, še vedno strežem bolni sosestri, šivam za uboge in skrbim za čistočo hiše. Srečna sem, da še vedno lahko delam. Moja sestra Terezija Alojzija tudi še dela v kuhinji, svojih 72 let kar lepo nosi; zelo jo imajo radi. Bile sva skupaj dva dni in sva se pogovarjali o naših dobrotnikih, ki moliva zanje.“ S. TEREZIJA ALOJZIJA ŠTEH pa iz Ceresa piše v začetku junija: „Sem še kar pri moči pri mojih 72 letih, z veseljem darujem Bogu vsak dan svoje življenje za naš misijon in za naše misijonske prijatelje. Sedaj je pri nas zima in je precej mraz, tako da človek še bolj čuti revmatizem, kateremu sem krepko podvržena in se le s težavo premikam. Pa naj bo za zveličanje duš!“ Naročnike prosimo oproščenja, da je prejšnja številka imela namesto 40 strani obsega samo 36 in da ima tudi ta dvojna namesto 80 strani le 72... To smo bili morali storiti iz dveh razlogov: Najprej radi okoliščine, da številka s 40 stranmi tehta malce več kot 50 gramov, a to malce več nas stane neprimerno več v poštnini, skoraj še enkrat toliko. Da torej teža posamezne številke; ne preseže 50 gramov, smo primorani odvzeti te manjkajoče 4 strani. Sicer, če bi bili poštni stroški normalni, bi nas ta veliko dražja poštnina ne motila, kakor nas tudi ni toliko in toliko let. A zdaj je poštnina tako draga, da bi pomenila razlika med 50 grami in „malce več“ zelo pomemben izdatek, lcajti za tisti „malce več“ je treba plačati isto, kakor če bi številka tehtala 100 gramov. .. Drugi razlog zmanjšanja strani je pa zato, da vsaj nekoliko zmanlamo stroške izdajanja, o katerih smo bralcem, že potožili, kako visoko so se dvignili v Argentini zadnje čase. Prosimo torej oproščenja, razumevanja in — pomoči...! Brat Marcel Keriševan CM, ki je preživel nad 40 let v Zairu, bivši Belgijski Kongo, kamor je šel letos delovat tudi škofijski duhovnik Tone Pačnik, kakor poročamo spet v tej številki pod „Misijonarji pišejo“, je prišel v Belgijo na zdravljenje in je bil med tem že operiran in se, kakor nam poroča njegov brat, tudi bivši misijonar v Zairu, Karel Kerševan CM, misli povrnit’ v misijon, kakor hitro povsem okreva, ker je zelo zdelan. „Katoliški misijoni“ bratu Marcelu želijo res popolnega okrevanja in odpočitka, pa še veliko let misijonskega dela med črnci v Afriki! Zambijske misijonarje je obiskal veliki misijonski prijatelj in dobrotnik iz Avstralije Janez Klinar. Takole sam o tem svojem podvigu poroča našemu listu: „Ko sem nastopil upokojitev, sem stal pred odločitvijo — ali nazaj domov ali v Afriko ali ostati tu v Avstraliji. Pa sem vzel letalski listek in šel v Matero pri Lusaki v Zambiji. Sicer sem že siv, pa me je prijela takšna radovednost, da sem moral iti pogledat, kako se kaj imajo naši junaki tamkaj. Pa so res junaki, že radi prenašanja vročine: Vsak dan se mi je vzbudila želja, da bi me orkan vrgel med bele medvede na led, ki bi me ohladil. Kajpada, bil sem tam 4 tedne v dobi največje vročine.“ No, rešil se je misijonski prijatelj te vročine, ko je priletel nazaj v Avstralijo, kjer mu želimo še veliko let zasluženega počitka in vsestranskega zadovoljstva. O s. Ernesti Kosovel, kanosijanki, ki deluje v glavnem mestu Tanzanije ena zadnjih številk hrvaškega misijonskega lista „Radosna vijest“ piše lepo, a s prav grobo napako. V 18. nadaljevanju popisovanja poti hrvaškega nadškofa po Afriki med drugim, prevedeno v slovenščino, tudi tole piše: „Čez nekaj minut je prišla z nuncijevim tajnikom pogumna starka in skromna 1'edovnica sestra Ernesta Kosovel. Govorila je malo hrvaško malo slovensko, ker je po rodu iz Slovenije. Nadškof Franc se je z njo razgovarjal o njenem življenju, o redovniškem poklicu in kako je prišla v te kraje. Ona je o vsem rada pripovedovala in mi smo jo poslušali pozorno kot sveto pismo. V mladosti je začutila redovniški poklic in vstopila v samostan italijanskih sester, misijonark. l’o končanih šolah in novicijatu in po večnih obljubah jc šla v misijone Južne Amerike pred 39 leti.“ — No, bralci Katoliških misijonov, ki berete poglavje Misijonarji pišejo, že vsaj 30 let, odkar list izhaja v Argentini, veste, da j£ bila s. Ernesta Kosovel ne v Južni Ameriki, ampak v kitajskem Hong Kongu, odkoder je bila poslana v Tanzanijo... »Z« **♦ **♦ >*♦ »*< **< **♦ *** «J« »*♦ ♦$» «J* »J* »J* «j» «$• »*♦ *£♦ ♦*« «J» *1* -*£♦ »2* ** ♦* IZPRAŠEVANJE VESTI ČLANOM DŠV Kdor se je kdaj vpisal v papeško misijonsko Družbo za širjenje vere (DSV), je sprejel nase dolžnost dnevno moliti za vesoljne misijone in redno darovati za DŠV. Ob misijonski nedelji si izprašajmo vest glede izpolnjevanja teh članskih dolžnosti! Če smo bili doslej nezvesti, bodimo vnaprej toliko bolj zvesti! Misijonska nedelja naj nas misijonsko prerodi, radi večje božje časti radi osrečevanja sočloveka, radi naše krščanske izpopolnitve! Svetniški škof Baraga naj nam izprosi to milost! MISIJONSKI DAROVI V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE Argentina, v pesih: Justina Pahor, 2.000; Helena Mramor, 1.300; Ines Kavčič de Smrdelj, 2.000; Ivan Klemenčič, 1.300; N. N. Buenos Aires, 3 000; Ivan Mehle, 5.000; otroci Slomškove šole v Ramos Mcjia, 5.000; Boris Širca, 2.000; Kristina Ušaj, 1.300; N. N., 50.000; N. N., Lujan, 10.000; N. N., Moron, 10.000. Francija, v frankih: N. N. Tucquegnicux, 400. Venezuela, v bolivarjih (Po Cirilu Bartolu): Slovenci iz Venezuele namesto venca na grob mariborskega škofa, 200; Majer Aleksander, 300; neimenovani, 100; Ciril Bartol, 100; Jakoš Anton, 50, gospa Godina, 30. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Argentina, v pesih: Domači iz Slov. vasi, za Radeta Sušnika, 97.750; za istega Opekovi, 20.000; za Petra Opeka, Maroltovi, 20.000, Opekovi dvakrat pc 30.000; za Franca Buha, družina Stanovnik, ob sinovi novi maši, 10.000; za o. Cukaleta, Marta Fink, s častitkami za črtico Koča pod luno; duhovnik Stanko Skvarča, Lujän, 10.000; za o. Kokalja Jožeta, Teodora Gerzinič, 8.500. Avstralija, v avstral. dolarjih: za gobavce s. Francki Rode v Iranu, N. N., 100; za Jankota Kosmača, N. N., 60, K. Čargo, 10, Andrej Udovič, 10. 60, K. Čargo, 10, Andrej Udovič, 10. Venezuela, v bolivarjih: za Malgaše, Rozalija Šega, 100. ZA MISIJONE N. N., po duhovniku Janezu Grilcu, 150 dolarjev. ZA MISIJONSKI ZAVOD Argentina, v pesih: Širca Edvard, Lujan, 110.000; Urbanija Marija, st., Slovenska vas, 10.000; družina Stanovnik, Slovenska vas, ob novi maši svojega sina, 20.000. ZA TISKOVNI SKLAD KM Argentina, v pesih: Majda Kalc, 4.500; Franc Mehle, 1.000; Štefan Dren-šeelc, 1.300; Kristina Ušaj, 1.300; Justina Pahor. 2.000; Jože Draksler, 500; Franc Draksler, 1.000; Marijan Amon, 1.300; Jagodic Florijan, 1.000; Marija Maček, 1.000; Boris Širce, 2.000; Štefan Kavčič, 10.000; Peter Bajda, 1.000; Hirschegger Miha, 300; Bajda Peter, 1.500; Silvester Štirn, 1.000; družina Stanovnik ob sinovi novi maši, 10.000. ZDA, v dolarjih: (po Rudiji Knezu) Ovsenik Janez, 5; Opeka Francka, 2; Vrečar Pavlina, 1; Štrancar Mary, 2; Nemec Ana, 5; Knez Rudi, 10; N. N., 30. Kanada, v dolarjih: Peter Urbanc, 20; Ivan Sinkovič, dosmrtni naročnik, 20. VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG POVRNI! •xAtGllŠKi MISIJONI” so spioien misijon.ki mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, •lovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišže". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga d®! Centro Misional Baraga”, Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1978: V Argentini in sosednjih deželah: II. polletje 2.000 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 5 dolarjev; v Italiji: 4.000 Lir; v Avstriji 90 šilingov; v Franciji ^5 NF; v Angliji 2.5 funta; v Avstraliji 5 dolarjev. pLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramdn L. Falcön 4158, Buenos Aires. 2DA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A. Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia. Tut: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 h’ancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Boc 140, Paris Vi. Avstrija; B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglija. Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. MISIJONSKIM PRIJATELJEM! Kot vsako leto v novembru, ko se še posebej spominjamo vernih duš naših dragih, tudi letos vabimo na vpis novih udov v Misijonsko mašno družbo. Z darom vi dolarjev ali 3.000 pesov v Argentini vpišete svoje drage, ne samo pokojne, ampak tudi še žive v to mašno družbo in vpisani so od tedaj naprej deležni duhovnih sadov vsakdanjih svetih maš, ki jih oskrbi Baragovo misijonišče. Obenem je ta udnina dragocen prispevek k misijonski akciji AAisijonišča. Vabimo rojake, da se poslužite te lepe prilike za duhovno pomoč svojim dragim in v prid misijonom! Goršetov kip škofa Baraga, ki so ga pred kratkim ob veliki udeležbi ljudstva postavili v njegovem rojstnem kraju. Registre de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires Argentino Suc. 37 FRANQUEO PAGADO Concesiön N9 3143 TARIFA REDUCIDA Concesiön N" 5612