ZAPISKI
VARŠAVSKA   JESEN   1963
Varšavski dnevi sodobne glasbe imajo že močno tradicijo, saj je bil letošnji festival že sedmi po vrsti. V mednarodnem glasbenem življenju je priznan kot eden izmed najzanimivejših pregledov sodobne ustvarjalnosti, je pa tudi izredno zanimiva revija že preizku.šenili mojstrovin ali eksperimentov, ki so bistveno vplivali na razvoj glasbe našega časa. Malo natančnejši pregled letošnje programske knjižice, ki v dodatku prinaša seznam vseh dosedaj izvajanih skladb na sedmih festivalih, kaže veliko smotrnost in kompleksnost programiranju kakor tudi reprezentančno udeležbo izvajalcev z vsega sveta. Tako so varšavski prireditelji nudili poslušalcem v teh sedmih letih pester in poučen izbor klasikov sodobne glasbe, vpogled v vsakovrstne novotarije in naposled odkrili svetu novo poljsko avantgardno šolo. To zadnje je seveda njih pogla-vitni namen. Tradicija klasicizma, ki jo sedaj pravzaprav šele odkrivajo, pozneje pa Chopin in Szvmanovvski, jih obvezujejo, da z vsemi silami nadaljujejo delo svojih predhodnikov, ki so jih uvrstili med velike glasbene narode. Po nekaj bežnih ugotovitvah lahko rečemo, da jim je to uspelo v veliki meri. Naj naštejem samo nekaj nagrajencev vsakoletne UNESCOVE mednarodne tribune skladateljev: Witold Lutoslavvski (Musique funebre), Krzvsztof Penderecki (Threne &ux vietimes de Hiroshima), Gražvna Bacevvicz (Glasba za godala. trombe in tolkala). Tadeusz Baird (4 eseji, Variacije brez teme). Pa tudi brc/. tega oprijemljivega podatka lahko mirno priznamo današnji poljski skladatelj-ski šoli neverjetno stnijenost, obsežnost, plodovitost in učinkovitost. Ni pretirana trditev, da jih lahko poleg nemških avantgardistov, ki eksperimentirajo večidel na intelektualni osnovi, in francoske — bolje rečeno pariške — sredine, kjer se zbirajo iskalci z -vsega sveta, uvrstimo med danes najpomembnejša žarišča nove glasbe.
Težo Varšavske jeseni v m cd na rod nem merilu ustvarjajo pravzaprav retrospektive najpomembnejših mojstrov našega časa, ki smo jih že vpisali med sodobne klasike. Načrtno izvajanje njihovih del bo z leti preraslo v kompleten pregled njihovih stvaritev. Poglejmo samo doslej izvedena Schonbergova dela: Klavirski koncert (1). Der erste moderne Psalm. Preživeli iz Varšave. 2 pesmi op. 48 (II), 4. godalni kvartet (III), 5 skladb za orkester op. 16. ~> male skladbe za komorni orkester. Kvintet op.26 (IV). Pierrot lunaire. Begleitungsmusik zu einer Licht&pielszene op. 34 (V). Suita op. 29 (VI) Godalni trio op. 45. 6 skladb za klavir. Tri satire za mešani zbor op. 28 (VII festival). Podobne zanimive ugotovitve bi se pokazale tudi pri Bartoku. Bergu. VVebernu. Prokofjevu. Hinde-mithii in drugih, čeprav zlahka ugotovimo, da so dajali doslej prednost tistim skladateljem, ki so izhajali iz dunajske dvanajsttonske šole. zanemarjali pa neoklasiciste (z izjemo Stravinskega, ki je bil doslej celo 22-krat na sporedih, med drugim z velikimi baleti, simfonijami in operami). Usmerjenost zadnjih dveh let pa kaže na nekakšno strpnost in odklon od najekstremnejših poizkusov, čeprav so Poljaki ravno v tej najekskluzivnejši smeri vsekakor danes med prvimi  (Penderecki. Gdreeki, Kotonski. Kilar in ostali).
Letošnji festival je prinesel vrsto novosti, ki so bile pisane posebej za Varšavsko jesen — omenim naj samo pomembnejše skladatelje: Witold Szalonek
1145
(Concertino za flavto in orkester), BolesIaw Szabelski (Preludiji). Dieter Schon-bach (Orchesterstiick III — Pour Varsooie), Kazimierz Serocki (A piacere). Grazvna Bacewicz (Koncert za violončelo in orkester). Vendar so dosegle največji uspeh pravzaprav ponovitve, ki so požele že na nekaterih drugih mednarodnih festivalih svoje krstne aplavze (zagrebški bienale. Darmstadt, SfMC). Poljaki so letos spletli pravcat mit okoli Lutostawskega in njegovih Treh po-emoo, ki smo jih slišali v Zagrebu, nekoliko preveč vneto so ploskali Pende-reckemu (Polimorfia). prečiščeni klasicistični balet Stravinskega Orfej pa je slej ko prej razodel veliko mojstrstvo tega velikana sodobne glasbe. Tadeusz Baird je še enkrat dokazal, da je najmočnejši in najgloblji ustvarjalec, kar jih Poljaki danes premorejo (Muzijka epifanicina). Posebno prijetno me je presenetil italijanski avantgardist Luigi Nono s svojo pretresljivo kantato Sul ponte di Hirosliima (atomska smrt je neverjetno privlačna za vse vrste ustvarjalcev). Izredno težka partitura tu ni sama sebi namen in v muko izvajalcem — končni rezultat je namreč neverjetno močan. Nekaj večjih uspehov pa gre pripisati tudi odličnim, enkratnim interpretom (oboist Faber. flavtist Gazzelloni. pevka Cathv Berberian. odlični perkusionisti Jean Claude Gasadesus. Diego Masson in drugi).
Letošnji festival je skušal dati poseben poudarek delom Igorja Stravinskega. čeprav to ni bilo nikjer objavljeno. Njegova dela — Lisica v koncertni izvedbi, Pribautki. Canticum sacrum (ki je bilo sprejeto zelo hladno) in odlična izvedba baleta Orfej — so bila kakor rdeča nit celotnega festivala. Ko se nam počasi razodeva kompleksno njegov obsežni opus. nehote prevlada naklonjenost za njegova neoklasicistična in folklorna dela. medtem ko so najnovejše stvaritve, že od dokaj mršave Canticum sacrum naprej (v Zagrebu smo gledali klavrn poizkus sodobne opere v njegovem Potopu), na repertoarju zgolj zaradi pietete do velikega mojstra, ki nekako ne zna prav oceniti svojih starčevskih /.možnosti.
Na tem mestu naj mi bo dovoljeno omeniti tudi letošnji jugoslovanski delež k temu pomembnemu festivalu. Kako to, da je Jugoslovanom šele letos uspelo prodreti na to prireditev? Vzrok bo morda v naši preveliki skromnosti — beri nezmožnosti informirati tujino o našem delu — in pa v zares preveč homogeni zaostalosti in akademizmu naše povojne glasbe. Pred dvema letoma se je posrečilo Krešimiru Fribcu plasirati svoje delo Mouvements cosmiques v izvedbi Krakovskega komornega orkestra v festivalni spored. Zal na to delo ni bilo nobenega odziva. Tako je letos ansambel »Slavko Osterc«, ki je bil povabljen, da predstavi sodobno jugoslovansko komorno ustvarjalnost, prvi prebil led. Poleg Osterčevega klasičnega dela (Nonet) in Hindemithove Kammer-musik št. 3 za čelo in 10 instrumentov je imel na sporedu same prve izvedbe del, ki so bila nalašč napisana za ansambel in za ta festival (Ljubica Maric — Ostinato super tema oktoiha, Milan Stibilj — Impresije. Ruban Radica — Paean. Krešimir Fribec — Zatomljeni ritam. Ivo Petrič — Croquis sonores za harfo in komorni ansambel in Primož Ramovš — Enneafonia).
Po koncertu so ugledni glasbeniki (Lutoslawski. Baird. Markovvski. Szabelski, Gorecki in drugi) izrazili svoje navdušenje nad našimi deli, ki da so žal prišla prepozno na programe Varšavske jeseni. Upajmo, da odslej ne bo treba čakati po več let na novo afirmacijo naše glasbe v mednarodnem merila. Na festivalu so poleg naštetih  del izvajali tudi Milka Kelemena &quilibres za
1146
veliki  orkester,  žal pa je odpadla  napovedana izvedba Sonate  za  violino  in orgle Josipa Slavenskega.
Publika je naša dela, z nekaj izjemami, sprejela nadpovprečno dobro — v primerjavi z zelo hladnim sprejemom nekaterih renomiranih del in skladateljev (Maderna — Koncert za oboo in orkester, Stravinski — Canticum sacrum in tako dalje). O varšavski publiki velja povedati, da je že visoko specializirana za tovrstno glasbo, saj sprejema zelo kritično pa tudi z velikim navdušenjem najsodobnejše stvaritve, kakor tudi dobre izvedbe klasičnih del. Največje zanimanje je vedno za koncerte, kjer so na programu morebitne senzacije ali pa avantgardna dela. Velika dvorana ni mogla vedno sprejeti vseh poslušalcev, ki so do zadnjega kotička izpolnili vse prostore in neutrudno stali po več ur. To. kar smo razvajeni Jugoslovani pogrešali pri ogledu mesta in trgovin, smo lahko v polni meri našli v koncertni dvorani, za kar so nam poljski umetniki lahko za zprled. ki  ga najbrž nikoli ne bomo dosegli.
Ivo   P e t r ić
1147