OBISK NA DOMU
Tereza Francot že 90 let Šiškarica
Sivolasa hudomušnost
Z nekaterimi ljudmi živimo leta in leta, pa jih še opazimo ne. Samoumevno se nam zdi, da so tu, da se z njimi pogovarjamo. Večinoma nara prav oni uresničujejo raz-lične želje. Skromni so, žive v ozadju in se nekoč tiho poslovijo. Pogosto so to starejši ljudje, ki pa imajo prav tako svoje misli, drobne želje, tako skrbi kakor jezo in ve-selje. Še najbolj se jih spominjamo ob do-seženih življenjskih mejnikih ...
•  Francotova mama je 30. maja letos dopolnila 90 let. Tega dne leta 1888 se je rodila v Proseku na trdem kamnitem Kra-su. Se iistega leta se je velika železničar-ska družina odselila v Ljubljano in tako je Tereza Francot že skoiaj polnih 90 let Šiš-karica:
•  »16 otrok nas je bilo in ni nam bilo ravno lahko. Izučila sem se za šiviljo in, glejte, še danes rada šivam.«
V kotičkih njenih živahnih oči se ro-jeva pritajen in hudomušen smeh, ksi je na-lezljiv. Blagemu licu z zelo malo gub pri-stoji patina časa. Urejeni snežnobeli lasje so skrbno negovani. Z mehko materinsko dlanjo pogasto rada zaobjame svoje lice in brado. Danes ima na čedni zeleni obleki pripeto rožo ... Takoj je doumela, kaj me srbi:
•  »Če si zdrav, ni starost prav nič v nadlego. Veste, vedno   sem   rada   delala, skromno živela in nikjer pretiravala. Eh, če sem se kdaj jezila, sem se potem naj-rajši zjokala, če mi. je bilo pa še težje, sem šla prat perilo. Prav hudo jezna pa nisem bila nikoli...«
•  Ima tri sinove: Karla, Lada in Tončka. Seveda so ti fantje zdaj možje in ponosna je nanje, pa tudi vse snahe je pohvalila:
•  »Če bi tudi drugače povedala, bi vi tega ne smeli zapisati.« Zelo rada poseda pred televizijskim sprejemnikom in izredno ljub ji je šport. Kaj tudi ne, saj so bili vsi njeni trije »gadje« navdušeni nogometaši. Najmlajši Tonček je bil tudi selektor jugo-slovanske   hokejske   reprezentance.   Zelo rada tudi bere, posebno ljubezenske zgod-be, čeprav je ostala zvesta svoji prvi Iju-bezni. 37 let je že vdova in ni se več po-ročila.
•  V sorodstvu Francotovih so bili ne-koč lastniki gostilne na Rožniku. Ob nede-ljah je rada stregla gostom na vrtu in tam srečevala tudi Ivana Cankarja:
•  »Nekoč mi je rekel, da bo zame na-pisal knjigo. Smejala sem se. Nisem slutila, da bo to naš največji pisatelj. Bil pa je Cankar dostojen, olikan in prijazen mož.«
•  Najtežje ji je bilo, ko je rnoral mož v prvi vojni na fronto. S tremi malimi otro-ki ga je čakala šest let. Ujetnik je bil v Sibiriji. Drugič je trepetala, ko so sina Kar-la nacisti odgnali v Dachau. Dvakrat je bila srečna — oba sta se vrnila:
•  »Če pa natako premislim, se mi prav-zaprav dandanašnji najboljše godi. Nič več mi ni potrebno obračati vsak dinar, kakor je to moralo biti nekoč.«
•  Zelo rada je češpljeve cmoke, jeipre-na pa ne. Šiva, pere, pospravlja stanovanje in še kakšno drobno radost si privošči. Ne-koč je imela piščance, ki so zrasli v kure in seveda v kurniku strahovito kokodajsali.
•  »Nekega dne je nekdo te kure po-kradel«, je smeje povedal sin Lado:  »Za-radi kur nam je bilo kar prav, ampak za-radi mame pa nikakor ...«
•  Vprašal sem jo po receptu za visoko starost. Nagajivo, rahlo otroško predrzno se je posmejala:
•  »Če zdrav človek razne čajčke pije, bo že v redu, škoditi mu najbrž ne more-jo ...«
•  Pa vendar! Francotovi mami je bilo delo vedno  v zadovoljstvo,  ni  se nikoli pretirano  jezila,   nLti pretirano   žalovala. Vse je pač sprejela, kar ji je življenje na-vrglo. Morda je res marsikateri dogodek šel neopazno mimo nje, a vendar ima 90 let in prav trdna je videti.   In  kaj   bi  ji želeli ob tako visokem prazniku? Zdravje in še nagajive hudomušnosti!
Bogomir Šefic