Domače razmere otrok. Tako ravnanje zahteva, da učitelj izpoznava otroka po njegovem individualnem svojstvu, po njegovih odnošajih doma in v družini. Vzgoja ima namreč opraviti z živo tvarino, katera se neprestano roenja, dopolnjuje in vsovršuje. Vrhu tega deluje nanjo premnogo činiteljev, l<ateri jako premenjajo prirodni njen razvitek. Kdor hoče tedaj vzgojati človeka, mora prcd vsem natanko poznati njegovo prirodo in vse okolnosti, katere pospešujejo ali opovirajo njegovo vsovrševanje. To pa terja v prvi vrsti, da se vzgojitelj seznani s prirodnim svojstvom človeškira sploh in posebno z gojenčevim, katerega mu je obrazovati. Kot podloga temu mu bodi psihologična znanost sploh, potem pa neprestano opazovanje gojenčevo v vseh razmerah življenja. Tako opazovanje mu bode odprlo pot v otroško dušo, kjer bode izpoznal vse otrokove sposobnosti in lastnosti. Z otrokovimi individualnimi odnošaji se je pa tudi zavoljo tega treba natanko seznaniti, da se more z otrokom ravnati v vseh slučajih prav in pravično. Če ravno pa je dušeslovno znanje otrokove prirode podloga vsemu nadaljnjemu vzgojevanju, vender se je treba ravno tako ozirati na one posebne odnošaje, v katerih živi otrok, ki niso bistvo njegove ptirode in katerih ni niti sam zakrivil niti jih more sam izpremeniti. V nekaterih slučajih so te razraere tako merodajne, da modifikujejo vso dušeslovno razumnost vzgojiteljevo in da prete podreti vse s trudom nabrane izkušnje njegove. Znak otrokovega svojstva ni le njegova nadarjenost, starost, spol, vera, stan očetov itd., temveč tudi njegovo zdravstveno stanje, njegove domače razmere itd. Kakor je res, da je individualnost vsacega otroka drugačna, tako je tudi res, da se v veliki noeri vender le še dado izvesti nekaki vkupni znaki večjega števila otrok, na katere znake se potem oslanja poučno delovanje. Vsaj drugače si pač ne moremo misliti, kako morejo nekaj uspelia doseči celo oni, ki nimajo prave psihologične uvidnosti. Ne tako pri vzgoji! Tukaj so individualne razmere za vsacega otroka drugačne. Tako je za splošno vspevanje neskončno važno, žive Ii otrokovi roditelji v rednih razmerab, so - li mej seboj jedini, so-li več ali manj premožni, je-li oče primoran, da ostaja več ali manj časa iz doma itd. Tako ovira tudi očetov obrt kot gostilničar itd. vzgojo otrok. Da bode torej vzgojno delovanje uspešno, treba se je natanko seznaniti z domačimi razmerami otrokovimi in vse svoje ravnanje prilagoditi tacim odnošajem. To pa je ravno najtežavnejša stran vsake vzgoje, kajti take razmere se ne dado proučiti iz knjig. Tu je treba mnogo- letne izkušnje, natančnega znanja o kraji, ljudstvu, roditeljih, o šcgah in navadah. Poznati je treba domačo hišo in družino vsacega otroka posebej; primerjati je tieba njegovo duševno svojstvo z najdenimi okolnostimi, vprašati se, more li otrok premagati vse nepovoljne vplive, niore li vkljub dobrohotnemu delovanju vzgojiteljeverau nravstveno tako napredovati, da postane kdaj rabljiv ud človeške družbe. Pravi se, človek je proizvod svojega časa; a bolje bi se reklo, človek je proizvod svoje okolice. Poglej otroka, in vedel bodeš, kakšni so njegovi stariši, kakšna je okolica, družina, tovariši, kraj, kjer je vzrastel. Kakor moramo poznati tla, katera obdelujemo, tako bi bilo tudi pri pouku in sosebno pri vzgoji brezniiselno, postopati brez poznanja prvič vzraožnosti in individualnega omislija in drugič nahajajočih se posebnih razraer gojenčevih. Način, kako nam je uajbolje piodreti v notranjost gojenčevo, merilo za njegove pogreške, prestopke itd., to in jednako tnora biti priraerno izpoznani individualiteti njegovi. Krog pa, v katerem živi otrok, je oni kalejdoskop, ki nam kaže vsakokrat drugačne slike. Te prav pojtniti in svoje delovanje po njih uravnati je velika spretnost, ki ne zahteva toliko globocega premišljevanja, kolikor trdnega razumevanja in doslednega izvajanja. Kdor se ne ozira na individualne vazmere otrok, postane lehko krivičen. Mnogo je otrok, ki so že z doma zanemarjeni, ki morajo vsak dan do pozne noči živeti mej suroviini, podlimi itd. ljudmi; in če ne ravno mej njimi, vender žive blizu njih ter morajo poslušati njih pogovore, gledati njih surovo obnašanje. S takimi je treba torej drugače ravnati, nego z onimi, ki živ«_ v popolnoma normalnih raznierah; marsikak pogrešek se mora tu izpregledati ali milejše soditi, nego bi brez poznanja njih okolnosti stoiili. Marsikdaj je treba nemarne naloge, prepozno prihajanje k pouku in šolske zamude, tako tudi ponočno bdenje otrokovo, ki je nesposobno za čilo duševno delo, stavljati na račun doma, roditeljev, okolnosti otrokovih. A učitelj, sam reden in točen, zahtcva vseh lepih lastnosti tudi od otrok, zato često pozabi, da na svetu ni vse tako, kot bi moralo biti; pozabi, da otrok ni vsake nemarnosti sam kriv. Tak učitelj izpregleda okolnosti otrokove nerednosti ter ga po krivem obdolži. Res, žalostno je, da se nahajajo take razmere! A tu treba ozdraviti v prvi vrsti razmere same, na otioke pa vplivati, da se jih po mogočnosti ogibajo. Potem bode izostalo niarsikako krivično ravnanje z otroci, katero vzbuja le uejevoljo in sovraštvo, nikakor pa ne zaupanja in Ijubezni. Zato je treba opazovati in preiskovati ne le otrokovo individualiteto, temveč tudi njegove individualne domače razmere. Fr. Gabršek.