Utva: Mladosti.                                                33
„Vsaj eno ljubeznivo besedo da bi ji bil rekel! Zakaj sem bil tako neroden, tako plah — saj so bile sanje! V sanjah bi ji bil lahko rekel ljubeznivo besedo, na primer: Rad te imam, zelo te ljubim, draga Beti, ampak tako je in tako. Jaz sem spodoben človek in tako! — Pa nič! Tresel sem se kakor pred nebeškim sodnikom in čisto brez pameti sem bil! Potolažil bi jo bil z ljubeznivo besedo, razjokala bi se bila in bi šla in bi se ne prikazala nikoli več. Poceni so ljubeznive besede, v sanjah še celo . . . Kriste, povej, kaj so bile sanje ? Tudi župan pravi, da se mu ni sanjalo, ko je videl črno ptico na nebu! . . ."
Jareb je strmel predse in se je pogovarjal s svojim potrtim srcem; aktov se ni dotaknil, pero je ležalo na mizi.
Vzdramil ga je debeli sluga, ki je stal pred njim.
»Tole sem prinesel!"
Izročil mu je pismo in v pismu je bilo napisano :
»Prikažite se nocoj! Liza."
Črke so bile velike in nerodne, ampak besede so bile sladke.
Razvedril se je Jarebu obraz in razvedrilo se mu je srce!
„Matijec, takoj mi prinesi pol litra črnine!"
Od začudenja je obstrmel Matijec in se ni ganil, tudi pisar je izpustil pero in je pogledal z osuplimi očmi in ves prestrašen.
„Le prinesi, Matijec, le prinesi, in nič ne glej! Svet je lep in kakor ustvarjen za spodobne ljudi!"
Matijec je šel, Jareb pa je vstal in je stopil k oknu. V prelepi sinjini je sijalo nebo, nobenega oblaka ni bilo na njem, tudi ne najtišje sence. Župan je bil stopil golorok iz veže na cesto, pogledal je proti oknu in je pokimal;  tudi Jareb je pokimal in se je
prijazno nasmehnil.
(Dalje prihodnjič.)
Mladosti.
pomlad ti moja, majnik moj,      Za tabo zrem in ni oko za mano si;                                od solz rosno;
in v daljni glorji sled se tvoj     zrcali tvoje glorje sled jasno žari.                                   se v njem samo.
Utva.
L
..Ljubljanski Zvon" 1. XXVII. 1907.
3