r I °j> UJ gotovo mogla glasiti, naj se ti dvo-glasniki le v izposojenkah spreminjajo v domače, v tujkah pa naj ostajajo nespremenjeni; če je gori obdelane dvoglasnike Leveč sam deloma prav ločil po izposo- ŠOLARICA. J- STRACHOVSKY. jenkah in tujkah, potem menda ne bo objektivnega razloga, zakaj bi jih tudi tu ne ter pisal automat, auditor, neutralen i. t. d. namesto av, ev. Treba pa je vendar tudi pri tujkah spremembe in sicer v končnicah, v kolikor so le te potrebne, da spoznamo po njih besedno pleme, spol, število i. t. d., in ki se morajo dati pregibati, da dobimo besedno zvezo ali govor. Vsled tega mora tuja beseda ali že v prvotni obliki imeti tako končnico, ki je kaki domači podobna, ali pa se mora dati toliko prirediti, da moremo spoznati na nji gori imenovane elemente. Sme se pa to le toliko, kolikor je zato bistveno potrebno, za večjo spremembo nimamo razloga; ostali del tuje končnice z ŠOLAR. J- STRACHOVSKY. deblom vred pa pustimo nedotaknjen. Tako pisava tudi dela; razviti pa je treba načelo, da moremo pokazati na pomanjkljivosti. Primerom paganus, mohamedanus i. t. d. odvzamemo konec -us: pogan, mohamedan, -na, -nov; na ostali del tuje končnice se ne oziramo; če bi pa sukali še končnico -an in delali ž njo kakor z domačo -an (-jan), bi morala jezikoslovska nestrpnost zahtevati požan, mohamejan, in cižan za cigan, kritni k za kritik i. t. d. kar se pri končnicah na -ian ponavadi res godi. Pišemo namreč: gimnazijalen, kolonijalen (Leveč § 469.), komedijant, Italijan, Julijan, Julijana, Valerijan i. t. d. kakor da bi te oblike imele za pod-stavo: gimnazija, komedija Italija; toda pod-stava je gimnazial-f-en, Italian (o). Doslednost bi terjala, da bi puščali tujo obliko, kedar jih pišemo ko tujke: gimnazialen, Julian, Valerian (tako Cehi in Poljaki); vdoma-čene besede pa se zaprtim zevom: komedjant, Italjan itd. Ali vtikanje y-a je v naši pisavi kakor v hrvaški tako ukoreninjeno za tujke (Leveč § 467.: utopija, ideja i. t. d.), da ni moči priti do doslednosti, zato moremo j (-ij-) brez vsake škode puščati, vsaj za lastna imena, da se pisava olajša; ko pišemo Italija, Julija, bi bilo res težko ne pisati tudi Italijan, Julijana. Iz tega razloga bi mogli pustiti v kajpada tudi milijon, misijon i. t. d. Siri pa se po tem -ij- odtod tudi v ostale dele končnice in še dalje v debla; česar pa pravopis ne sme dopuščati Za vdomačena lastna imena pa moremo po pravici terjati le domačo pisavo: Florjan, Boštjan; casus obliqui: Jurja, Gregorja i. t. d. zraven pa ne izključivši gosposkih oblik: Sebastijan, Dio-nizij, Ambrozij, -ija i. t. d. Pri lastnih imenih moramo po vsi pravici pripuščati po več oblik (domačih, gosposkih, tujih i. t. d.). Krivično je Levčevo enostransko dovoljevanje, Pravopis § 474. do 484. prim. Perušek r. t. 34. Kvečemu mora pravopis kazati zakone pisave za različne oblike n. pr. Mrtin (domače) : Martin (tuje); Jur — Jurja, Jurij — Jurija; (neslovenska je končnica pri Levcu: Juri, kar da v rodivniku le Juria) i. t. d. — Kedar moramo tuji besedi natekniti domačo končnico, se mora tujka toliko spremeniti, da se ne kršijo pravice domače končnice. Tako po pravici spreminjamo: antik - antičen, analog — ana-ložen . . . goltnike pred poluglasnikom t. Spreminjati pa bi morali na tem mestu tudi glas / v lj ali pa v t (u), kakor je dokazal g. p. Škrabec v Cvetju. Zavoljo tega izpol- nuje g. Skrabec le dolžnost naše pisave, ko spreminja glas / v lj (to že smemo supo-nirati, da t (u) ni prikladen za tujke, ker tudi preprosti jezik jemlje lj (1) v novih izposojenkah: šola — šoltc, štalna vrata i. t d. ter piše: normal j ni, eventualjni, liberal je c, rad i k al j e c i. t. d., po naših zakonih ni drugače mogoče. Dosedanjo pisavo z /-om moremo opravičiti le s tem, da je lj zgolj mrtva črka, ki uho ne ve zanjo, in jo moremo puščati ravno tako, kakor puščamo t, d pri ski v tujkah nespremenjen (atlantski, longobardski), dočim jih v vdo-mačenih oblikah spreminjamo v ški, ski. ge-nezareški, beneški i. t. d.) V sestavku smo pripustili zraven podo-mačene oblike več besedam tudi tujo obliko, če bi se vtegnila domača oblika zdeti preprosta, tuja pa gosposka - da se tako izrazim. Iz istega razloga puščamo sploh tujke (pojmovane po zgorenji definiciji) v njih tuji obliki tudi tedaj, če jih ljudstvo sprejme za svoje in obravnava ko izposojenke spreminjajoč tuje glasove v domače: n. pr, potent, porada, koplan [pisati je kapel an, kaplan je nemška oblika], dohtar, figora, minota, natora, natora (to včasih pišejo ko izposoj.), sekutar, prekoratar i. t. d. le ko tujke, torej patent, parada i. t. d. ker vdomačena oblika velja za preprosto. ZVONIMIR: Z VAMI SEM PEL... Zasmehljala se je poljana — jaz v roke obraz sem zakril. . . Solnce prešerno z neba je zrlo, veter je pihal prek gomil. Veter je vel in pusto je bilo, mrzlo je bilo sredi srca, plavale sanje so iz daljave, od šumečega morja . . . Pa je vstalo v srcu mladem, in sem zasanjal ^sladko, dolgo sem sanjal, oj predolgo, nisem znal, da sen je samo: Dvignila se je zlata zavesa, fantje, in bil sem nebeško vesel; vi ste zapeli mi pesem ljubezni, jaz sem z vami jo pel . .. ROMAN ROMANOV: FRANC KOR ITN IK IN NJEGOVA DRUŽINA. II. otem je tekel čas veselo naprej. Toplo poletje je minilo, noči so postale mrzle, oru-menelo je listje in rože so se sušile. Prazna polja, kar so nesle oči, prazni holmi in prazna rebra, tuintam jata ptic in njihovi samotni klici. Tako se je približala jesen, in Franci je dobil popotni kovčeg, lepo pobarvan s svetlo, črno barvo. Popoldne je bilo in solnce je stalo tam zadaj čisto blizu gorskih slemen, rdečilo se je nebo, rdečila so se slemena, in solnce se je pomikalo niže in niže; že je bil del njegov za vrhovi, že polovica, samo še majhen košček se je videl, in ostala je sama živo-rdeča zarja. Tedaj je prišel vaški mizar, suh in star možiček ie prišel s kovčegom pod pazduho in se je ustavil na pragu. „Ali ste doma?... Hoj, je kdo doma?" Zaklical je na pragu, in mati je prišla iz sobe. „Bog daj, strici... Kaj ste prinesli, stric?" ... „Jov, Mica!. .. Kaj si še živa, Mica?".. . Mož je zastavil svoje navadno vprašanje in je odložil kovčeg na klop. „Se malo, stric ! . .. Pa lepo ste napravili !" . . . Mati je ogledavala kovčeg, in tudi Franci je prišel in je ogledaval. „Kaj smo pa dolžni?" Mati je stopila korak proti stricu in mu je gledala v obraz. „Dobro sem napravil! Sklepe na notranjo stran, votel ključ — zares je narejeno in trdno!" (DALJE.) „No, kaj smo dolžni?" .. . Stric je hvalil mirno naprej, in mati je ponovila vprašanje. „He, malo, malo!... Dandanes je taka stvar ceno, he, ceno ! . . . Dvajset grošev, Mica, brez pogajanja; če pa na tisto misliš, bom pa drugače povedal. .." In mizar je dobil dve svetli srebrni kroni in se je odpravil proti domu. Franci je stal pri kovčegu in si ga je ogledal zelo natančno od znotraj in zunaj. Potem ga je zanesel v sobo in ga je položil na klop ob oknu. Takoj je pričel nositi vanj svoje stvari; del je vanj nekaj perila, nekaj po-nošene obleke, in ko je prišel oče s polja, je bil že popolnoma gotov. „Jutri, oče, se pa lepo podamo na pot... Ob sedmih zjutraj s sosedovimi .. . Lepo se bomo peljali..." Vesel in razpoložen je bil Franci, in ko je umival na večer noge, se je veselil svoje gosposke bodočnosti .. . Noge ne bodo več črne od prahu in blata, čiste in lepe bodo, vedno v čevljih, pozimi in poleti... Roke čiste in brez žuljev, samo za pero in za knjigo .. . Tako je sanjal in se je veselil svoje gosposke bodočnosti. Storila se je bila noč, in Franci je zaspal na skrinji ob peči. Same lepe sanje je sanjal vso noč in zgodaj zjutraj se je prebudil. Dan se je delal, ni še bilo solnca, samo svetilo se je za gorami. Franci je vstal in se je oblekel v nedeljsko obleko, sveže perilo, nove čevlje, in pokril je nov klobuk. Majhen je bil in črn in krajevci so bili popolnoma ozki. Potem se je domislil na Tončko in mu je prišlo na pamet, da bi se od nje poslovil. Rad bi bil nazadnje tudi, da bi ga videla tako gosposko napravljenega, v novi obleki, v novih čevljih in na glavi nov klobuk . . . Tončka je prignala mimo živino in zvonci so se začuli. Franci je stopil mimo vogala na cesto in se je tam ustavil. „Bog daj, modre oči, Bog daj, Tončka!" Tončka se je ustavila pred njim in se je začudila. „Kako si danes lep, Franci!"... „Zdaj bom vedno tak, Tončka, vsak dan, dopoldne in popoldne..." „Zbogom, Franci!" .. . Živina je bila že naprej, in Tončki se je mudilo. Stopila je naprej, in Franci je stopil za njo in jo je udaril z roko po hrbtu. „Ta je zadnja!" . . . Izginil je za vogalom, in Tončka se je ozrla nazaj in se je ustavila. Nikjer ga ni bilo več, nikogar ni bilo na vsi cesti, nikogar v vsi daljavi . . . Samo živina je zvonila v bližini, prazno in zamolklo so se oglašali zvonci in se oddaljevali. . . Razposajen je stopil Franci v hišo nazaj in tedaj sta bila pokoncu oče in mati. Oče je zavijal v popir sinova izpričevala, ogledal je vsakega še enkrat in jih lepo zravnal in zavil v čist popir. „Priden bodi, Franci, pa Boga ne pozabi! Moli rad, da boš srečen!"... Mati je govorila s tihim glasom in precej žalosti je bilo v njem. „Piši domov, kako gre, kako je v stanovanju, kako je v šoli... natanko piši!" „Bom!" — je rekel Franci in je gledal pri oknu proti sosedovim. Že je zaprezal hlapec konja, in že je bil prišel sosed na pot pripravljen. „Pojdimo!" — je rekel oče, ko je pogledal skozi okno. Vzel je kovčeg in je šel naprej, in Franci in mati sta šla za njim. Med vrati je mati zajokala, in Franci je začutil tesnobo v srcu; naenkrat mu je bilo tako tesno pri duši, da je zajokal tudi on Prišli so do voza, sedli so gori, samo mati in Franci sta bila še spodaj. „Zbogom, Franci!"... Mati se je sklonila in ga je poljubila na čelo. „Priden bodi, Franci!" .. . Med jokom je izpregovorila, a Franci ni mogel. Tiščalo ga je v grlu, da ni mogla nobena beseda na dan. „Na voz, Franci!" To je bil rekel sosed, in Franci se je stresel in sedel spredaj k hlapcu. „Zbogom, Franci!" . . . Se enkrat je izpregovorila mati, hlapec je nategnil vajeti, zamahnil je z bičem in voz je oddrdral po cesti naprej. Franci se je ozrl nazaj za materjo in jo je videl, kako je stala tam in gledala za vozom; dvakrat se je ozrl in ko se je ozrl v tretje, tedaj je ni videl več. Za ovinkom se je bilo izgubilo vse — domača vas in domača hiša in mati. Solnce je že sijalo takrat in peljali so se naglo naprej doli proti mestu. Franci ni bil več žalosten; prešla je bila tesnoba v srcu in v duši... „Toliko in toliko mesecev — in pridem domov, vesela bo mati, čakala me bo na cesti in se mi bo smejala naproti; tudi oče bo prišel in se mi nasmejal naproti, in na ta način bomo vsi trije veseli in se bomo smejali..." Že se je videl visoki zvonik in že se je videla množina hiš, zeleni drevesni vrhovi so se videli in dimniki tovaren. Približali so se bili mestu, dospeli so naposled do gostilne in so zavili na dvorišče. Polno vozov je stalo že tam, tuintamkaj je bil privezan samoten konj, komat na vratu in na hrbtu jermenje. Stopili so z voza in so se razstali. Oče in Franci sta šla naravnost proti šoli in Franci se je čudil na levo in na desno. V šoli je bilo polno fantov in fantkov po veži in pred ravnateljevo pisarno, in dolgo sta čakala, preden sta prišla na vrsto. Naposled je oče potrkal, začul se je glas znotraj sobe, in odprla so se vrata, in Franci je stopil naprej za očetovim hrbtom. Ravnatelj je bil suh človek, sitnega obraza in očali je imel na nosu. Pogledal je oba in pomežiknil. „Vi ste pripeljali malega v prvo gimnazijo. Šest kron dvajset vinarjev takse. Ob devetih je vzprejemni izpit, naj pride fant in prinese popir. Izpričevalo dajte, rojen list ..." Oče ni bil prišel do besede in z vso mogočo hitrostjo je vlekel iz malhe izpričevala. „Prosim jih, na novi denar se ne razumem ... Na groše, če so tako dobri . .." Oče je govoril v najbolj spoštljivem glasu in se je ozrl boječe v ravnateljev obraz. v „Šestdeset grošev . .. dvainšestdeset gro-šev . . . skupaj ..." Franci je stal tiho zadaj in je strmel v ravnatelja z začudenimi očmi. Oče je odštel denar in potem je pričel s priporočevanjem in ponižnimi prošnjami. „Zbogom !" ... Tako ga je prekinil ravnatelj in je šel proti vratom in jih odprl. Vstopil je neznan človek, in oče in Franci sta odšla. Potem je delal Franci skušnjo za prvo šolo in je popoldne zvedel, da jo je napravil. Veselo je to povedal očetu in šla sta po mestu in iskala stanovanja. Prišla sta do nizkih, z deskami kritih hiš, in sta vprašala v veži postarno ženico: „Ali bi vzeli na stanovanje?" Ženica je pomolčala, pogledala je dobro moža in fanta. „Zakaj ne . .. če bi lepo plačevali, vselej ob prvem... Bi ga vzela!. .. V katero pa pojde ?" . .. „V prvo", je rekel oče in jo je vprašal, koliko bi bilo stanovanje. Povedala mu je in potem so se dogovorili. Prinesla sta tja kovčeg in sta ga postavila na tla v majhni polmračni izbi. Franci je stopil k oknu in je pogledal doli. Skale, sive in ogromne, daleč navpik, in spodaj čisto v dolini reka, temna in mirna kakor jezero. Odšla sta zopet in sta se oglasila še pri lastniku dijaške kuhinje. Po ponižni prošnji je milostno sprejel fanta in mu dovolil hoditi opoldne na kosilo. „Boste pripeljali kaj ..." „Živeža, gospod, krompirja, repe, zelja. O, bom pripeljal. . . Samo lepo jih prosim, da bi mu dali, ko nimamo sami . . . Reveži smo ..." No, in tako sta bila vse odpravila. Mrak se je že delal, ko sta se poslavljala; nategnile so se vajeti, zamahnil je bič, in voz je oddrdral po cesti naprej, in Franci je stal in je gledal za njim. Naposled se je izgubil v daljavi, več se ni čul ropot, in Franci se je napotil v stanovanje. Tiho je bilo v sobici, in prišel je vanjo in je sedel na stol. In tedaj je Čutil veliko praznino okoli sebe in v sebi. Čisto prazno je bilo v njegovem srcu, samotno in zapuščeno in nikjer več veselja. Domislil se je na dom in pred oči mu je stopila mati. Pred ognjiščem stoji in kuha večerjo, že je gotova, in v sobi na mizi stoji Velika in svetla lončena skleda, lepo belo opisana, in lesene žlice okoli nje . . Franci se je spominjal vsega z mehkim srcem in si je zaželel, da bi zabrenčale vsaj muhe po sobi, pod stropom zabrenčale, da ne bi bilo tako silno tiho in samotno v tej izbi. . . Široko so se odprla vrata in v sobo je stopil velik študent. „Kaj, ti si zdaj naš mali?... Le priden bodi, pa ne boš tepen !" . . . Franci je pogledal začudeno in se je prestrašil. Tepen, tepen . . . Odmevalo je od vseh strani, od sten se je čulo, od stropa, od vrat, od okenj ... Ko je odšel študent v sosednjo sobo in zaprl vrata za seboj, se je Franci naslonil na mizo. Večer je prihajal in že je bilo po sobi mračno. Franci se je spomnil, da bi šel malo vun, ali ko je stopil v vežo, ga je zavrnila gospodinja. „Nazaj! . . . Taki otroci morajo biti pri meni doma, študentje morajo biti sploh doma! — Bom vas že jaz vun peljala." Franci se je vrnil in se je razpravil in legel tiho v posteljo. Luna je posijala skozi okno, mesečina se je razlila po sobi, in Franci je mislil na domačo stran, kako sije luna po zelenih holmih, po širokih dolinah, kako sije po šumečih šumah... Ej, ljubi dom, kako te srce zaželi in kako zahrepeni po tebi, kadar je človek v tujini!. . . Polagoma so tekle ure naprej, in Franci v je zatisnil oči. Se je bil šum in smeh v sosednji sobi, ali Franci je bil tistega večera truden in je zaspal. Tisoč podob je Šlo mimo njega. Glej, in tam je videl sebe samega, kako je šel s težkim bremenom svojo težko pot. Znoj je lil po obrazu, krivil se je hrbet, sušilo se je telo in pobešene so bile oči. In prišel je mimo neznan človek, brez bremena in lahkih korakov, roko mu je dal na ramo in ga je ogovoril: Umrješ na potu; obrni se!... Ali dvignile so se oči in pogledale so v daljavo, daleč tja na strmino. Tam je bilo lepo, pol nebes je bilo tam, in Franci je stresel roko s svoje rame in je nadaljeval svojo pot. „Imam poguma in moči. . ." In glej, tam za grmado je strašilo, ceste so se tam križale, semintja so šle in strahovi so hodili tam v belih plašnih haljah, tainoni brez glave, drugi sama okostnica; zarožljale so kosti, dvignile so se nad njim koščene roke, ali doteknile se niso. Samo grmada je bila tam, samo ceste so se križale, samo strašilo je tam ... „Dober je strah, komur ga je Bog dal!" Nasmehnil se je Franci in je šel svojo zvesto pot. Glej, in že je prišel do prve klopi; pod samotnim kostanjem je stala, pomlad je bila okoli, in somrak je legal po zemlji. Sedel je, in lepo so mu zadišali kostanjevi cvetovi, včasih je zapihal veter, samo nalahko je zapihal, in cvetovi so se vsuli po njem doli in po klopi. In v tistem trenotku je zašumelo v grmovju. Tončka je prišla in se je ustavila pred njim. Po ramah in hrbtu so padali njeni razpuščeni lasje, cvetovi so bili zapleteni vanje, velike poljske kresnice so gledale iz njih ... „Kdo te je tako napravil, Tončka? ... Tako si lepa!" Franci je imel veselje nad njenim obra-zOm, ki je bil bled in silno droben, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile globoke in brezdanje ... „Ali si že pozabil na tisto jutro ?. .. Razplel si moje kite in razpustil moje lase po ramah in hrbtu, in si natrgal kresnic in drugih rož in jih zateknil po mojih laseh. Ali si že pozabil na tisto jutro ?. . . Jaz ga nikoli ne pozabim in v njegov lepi spomin razpletam svoje kite in zatikam kresnice v svoje razpuščene lase ..." Lepo in veselo se je počutil Franci in dvignil se je in pokazal svojo prehojeno pot. „Glej, to je za mano, Tončka, vse te strmine in vsi po njih živeči strahovi — in tam, Tončka, so cilji in z njimi je polovica nebes . .." Zadel je breme na svoje rame in se je napravil naprej. „Zbogom, Tončka !" . .. Zaklical je in se ni več ozrl nazaj. Znoj je tekel, krčil se je hrbet in sušilo se je telo .. . Delalo se je jutro, že se je bilo storilo poljesensko jutro, in Franci se je prebudil. Vstal je in se umil in oblekel in se je odpravil v šolo. Tako se je bilo pričelo njegovo novo življenje in je teklo težavno in počasi naprej. Polno grenkosti je bilo v njem, mrzli ljudje so gospodovali nad njim in so ga polnili z žalostnimi dogodki. Franci je imel slabo obleko, majhne škor-njice na nogah in klobuk od najslabše klo-bučevine. In pogostokrat so se mu smejali drugovi in so ga nazivali z zbadljivimi besedami. Strahovi so bili to — a njega ni bilo strah. Hodil je svojo pot in živel je svoje življenje in samo včasih mu je bilo težko in žalostno. Včasih se je domislil na svoje prejšnje življenje, mirno in tiho tekoče in brez strahov: kakor lunina noč ob majniškem času — tako tiho in mirno in ljubeznivredno se mu je zdelo ... Kje si, lunina noč ob majniškem času, kje si ti tiho in mirno in ljubeznivredno življenje ?. .. Tako ga je objela samotna in žalostna misel in žalost je prišla v njegovo srce. V zmrzli izbi so bile hladne noči, nikoli ni pogledalo solnce vanjo, nikoli se ni nasmejal vesel žarek na njenih vlažnih tleh ... Počasi je tekel čas dalje, in kadar je prišla nedelja, je zbrala gospodinja svojo mladino in jo peljala vun. To je bilo vselej, kadar je sijalo zunaj solnce in so bila pota suha v in lepa. Sli so ob takih prilikah iz mesta v bližnjo vas in tudi v krčmo so sedli in, kdor je imel denar, si je lahko kupil pijače. Franci ni imel denarja in je sedel navadno pri strani in molčal. Navadno se ni nihče zmenil zanj in samo enkrat mu je ponudil eden izmed študentov do polovice napolnjeno kupico; zadnje vino je bilo iz steklenice in smeti so plavale v njem ... „Ne bom!" — je rekel Franci, in študent je zlil po tleh. Potem so se dvignili in šli in Franci je šel za njimi molče in sam zase. Take so bile nedelje, kadar je bilo solnce in so bila pota suha in lepa. Ce je bilo zunaj slabo vreme in nevihta, je sedel Franci za zaČrnelo mizo, po knjigah je listal in se sredi branja pogostokrat zamislil. Pride lepša pot, lepo jutro bo vstalo, krasno se bo razžarilo nebo in solnce bo posijalo . . . Od vzhoda do zahoda se raz-lijejo zlati žarki in se ne skrijejo nikoli več. To je bilo upanje; v daljavo so strmele oči, zamišljen je bil obraz in budilo se je v duši. . . Naprej, ti, ki imaš moč, ki nisi plašen ob uri strahov, ki ti je duša bogata in globoka !. .. Zdelo se mu je, da je zaslišal take besede, kakor vihar in mogočen ukaz so prišle od bogvekod in so zaklicale in zapovedale. In Franci je dvignil ob taki priliki glavo, vstal je in šel od okna do vrat s krepkimi in trdnimi koraki. „Naprej, kdor je močan na svoji duši!" Tako je izpregovoril sam sebi in je dvignil roko sredi svojih krepkih in močnih misli. Ni še sklonil glave do tistih dni in polno upanja je bilo njegovo srce. In čas je bežal naprej in prišle so prve počitnice. Z veselim srcem se je odpravljal Franci na pot, veselo se je spominjal do- mače hiše in vasi in sladko mu je bilo pri srcu. Hodil bo in bo hodil in naposled bo stopil izza ovinka in, glej, pozdravila ga bodo vaška drevesa, pozdravila ga bodo snežena slemena toplo in prijazno, kakor se spodobi tako dobrim in tako starim znancem. In bližal se bo in na pragu bo zagledal mater - roko nad očmi in gledajočo v daljavo . .. Bližal se je božični čas, približal se je. in Franci se je napravil na pot. Povezal je culico, tesno je zapel obleko in je stopil v vežo. „Zbogom, in voščim vesele praznike!"... Ustavil se je pred gospodinjo in nemiren je bil in nestrpen. „Reci očetu, naj da zaostalo stanarino; brez nje ne smeš priti!" . . . „Bom prinesel" — je rekel Franci in je odšel. Malo mu je bilo v tistem trenotku do ostrega tona gospodinje in malo do stanarine. Dobilo se bo in se bo plačalo, in dnevi bodo šli v lepem redu naprej... Zunaj ni bilo mnogo snega; samo redko-kje . . . v jarku ... v dolini... ob gozdu . .. tam je ležala zarumenela snežna plast. Vsa polja so imela popolnoma jesensko podobo, jate ptic so hodile po njih, prestrašile so se tuintam in so naglas zavpile in odletele. Razlegalo se je po zraku odurno vpitje in človek je pogledal v tisto stran zelo mrzlo in hladno. Franci je prišel vun iz mesta; v levici culico in desnico stisnjeno v hlačni žep, je hitel svojo pot. Lepa, suha cesta se je vila pred njim in popoldansko solnce je sijalo v tam nad daljnim gorovjem. Ze se je rdečilo nebo, zlatila so se gorska slemena in solnce se je pomikalo bliže in bliže k vrhovom. Samo še en palec je manjkalo do najvišjega vrha, glej, in solnce se je doteknilo gora in se pričelo polagoma plaziti ob drugi strani. Manj in manj ga je bilo videti, samo še polovica, samo še tretjina — in skrilo se je popolnoma. Žarelo je nebo, drhteli so na njem zadnji žarki, žarele so gore daleč doli proti vznožju, kakor bi bile omočene v zlati vodi... Franci je hitel veselo naprej, veselo misel v v duši. Se toliko in toliko ovinkov in odprla se bo daljava, in, glej, tam sredi nje domača slemena, domači gozdi in pašniki. Nič ni snega po njih samo tuintam v kotlu in v dolini zamazana in zarumenela plast, tuintam samotno živinče, tam kopa pastirjev in sredi njih rdeč plamen. Plapola in se dviga, in siv dim plava kvišku in gori proti oblakom. Izginili so zadnji žarki z neba, ugasnila je zarja in potemneli so gorski vrhovi. Kakor moleči menihi so stali v daljavi, ogrnjeni v zimski mrak in zatopljeni sami vase. Več ni bilo po polju ptic, samotna so stala, in megla je bila legla po njih. Gostila se je bolj in bolj in več se ni videlo do gozdov, ki so stali za travniki in njivami. In mrak je prihajal od vseh strani in tako se ni videlo nikamor. Franci je šel sredi megle naprej in sitno mu je bilo, da se je bilo razlilo okoli in okoli megleno morje. V levici culico in desnico potisnjeno v hlačni žep, je hitel naprej, in, glej, že je poznal holme, že se je bil približal ovinku. In šel je po njem in tam iz sredine meglenega morja ss je dvignil zvonik. Visok in ponosen se je dvignil, in Franci je občutil veliko veselje. Prišlo je iz globočine srca in razlilo se je po telesu, in hotel je teči tja do hiše, potrkati na okno in skočiti v vežo in v sobo .. . „Franci!" ... Od leve strani je prišel glas, in Franci se je ozrl. Bila je Tončka, čakala je nanj in ga je opazila sredi megle in je stekla po hribu doli na cesto in ga je zaklicala. „Bog daj, Tončka, Bog daj modre oči!"... Veselo se ji je nasmejal Franci in za trenotek se je ustavil pred njo. „Vedela sem, da prideš in sem čakala in sem pritekla po rebri doli, ko sem te zagledala sredi megle..." Utihnila je Tončka, ali veselje se je poznalo na njenem obrazu. Zardela so njena sveža lica, par mokrih las je gledalo izpod robca in kakor trudni so ležali na belem čelu. Stala je pred njim v težkih in nerod- nih črevljih, zavita v oguljeno ruto, in samo obraz se je videl in par vlažnih, trudnih las na čelu. „Ali prideš past?. . . Enkrat da bi prišel, skupaj bi šla gori pod hrast ali k gozdu doli in bi skupaj zakurila ogenj. Lepo bi gorelo, plamen bi se dvigal, dim bi plaval pod oblake .. ." Polplašno in negotovo je Tončka govorila, in Franci se ji je nasmejal. „To ni več zame, ker nisem pastir. Pojdi, Tončka, pazi živino in zakuri ogenj, ker si pastirica !" . . . Franci je odšel svojo pot proti vasi. Mrak je že bil tedaj in redkokje zunaj je bil samoten človek. Vse je bilo mirno in tiho in tako je bilo lepo poznati sveti večer. Prišel je do domače hiše in je stopil v vežo. „Dober večer, mati!" ... Glej, spoznala je mati zaželjenega, obrnila se je od ognjišča in mu je stopila vesela nasproti. Tudi oče je stopil iz sobe in tudi njegov obraz je objelo veselje. „Kaj si prišel, Franci?... Prav je, da si prišel! — Pa zakaj si prišel tako pozno, Franci ?" . . . „Saj bi bil rad prej, pol meseca prej bi bil rad, pa nisem mogel prej!" „Stopi v sobo Franci, mrzlo je in zebe te." „ln lačen je!" ... „Ali si lačen, Franci ? . .. Samo majhno potrpi! .. . „Nisem lačen, mati!" .. . Stopili so v sobo in veselje je bilo med njimi zelo veliko. Franci je pogledal po sobi; še je bilo vse ravno tako : tam je stala postelja, ob oknu miza, ob steni klop, sivi maček je ležal na peči.. . „Muc, muc ..." Dvignil se je in je pogledal in spoznal ga je v tistem trenotku. Približal se mu je, visoko je držal rep in se je vzpel po njegovih kolenih . .. Tako prijazno je bilo v sobi, toplo je grela velika zelena peč, petrolejka je gorela na mizi in kakor od tihe zadovoljnosti so molčale stene. Franci je poslušal vaške novosti: da je umrl ta in oni da je nevarno bolan, da se je ponesrečil v šumi logar, da se je bil pri-tepel v tisti kraj medved; ponoči da ga je videl marsikdo, o polnoči je hodil nekoč po vasi in nekega jutra so ga ustrelili ob štirih zjutraj prav pred cerkvijo ... Potem je prinesla mati večerjo; zopet so zajemali iz lončene, beloopisane sklede, in vsem je bilo lepo in prijetno. Mati je stavila svoja vprašanja skrbno in ljubeznivo, in Franci je odgovarjal vesel in zadovoljen. Storil se je sveti večer in zunaj je izginila megla; razgubila se je popolnoma in videlo se je daleč naokoli v svitu samotnega meseca. Kakor srebrn srp je plaval po nebu, zvezde so gorele okoli, trepetale so in druge so gorele z mirno lučjo. Tuintam je zasovikala sova, čuk se je oglasil... lisica je zalajala gori nekje v gozdu .. . jaz-bečev glas se je začul iz doline, votel, za-tegnjen . .. Lepo je bilo na sveti večer; oče je pokadil po hiši in hlevu, prijetno je dišalo po kadilu po veži in po sobi, in naposled so sedli vsi trije za peč. Franci je pravil o mestu, o veliki gospödi je pravil, ki se vozi v svetlih kočijah in hodi samo po zabavah in veselicah ... Na sveti večer postavlja v sobo zeleno smreko, najlepše stvari visijo na njenih vejah, svetle lučke gorijo po njej, srebrn angel plava nad njo, in veje se ši-bijo od dragocenih daril.. . Veselo je pripovedoval in natančno, kakor so mu povedali gosposki tovariši. In tudi oče je pravil marsikaj: o vojski je govoril in o minulih časih, ko je bil sneg na sveto noč do kolena, po hribih so tulili volkovi, po holmih so se oglašali in njihove svetle oči so se ozirale po dolini . . . Hitro so tekle ure in se je bližal polnočni čas. Že so se čule zunaj prve stopinje proti vaški cerkvi, in za par minut se je oglasil veliki zvon. Veličastno in mogočno je zapel, razlegal se je po vsi dolini, čez brda in holme je plaval njegov močni glas daleč tja do daljnih krajev — mogočno je pel in prijazno je vabil. V srce je prišlo človeku, da bi se naslonil na mizo, da na tihem in na skrivnem zajoka od neznane tesnobe. Zdelo se je, da bi lahko izjokal zadnjo solzo, veselo in lepo bi bilo v duši brez žalosti in brez hudobnosti . . . Ljudje so hiteli proti cerkvi, tesne zaviti v obleko, malo so potekli in so zopet šli z naglimi koraki. Od vseh strani so prihajali, po holmu doli, tam izza ovinka, iz gozda vun . . . prihajali so in so hiteli proti cerkvi. In še je vabil zvon in noč je pošiljala njegov glas na vse strani. Mirna je bila in polna krasote, nič se ni genilo sredi nje, samo zvezda se je utrnila sredi azurja, samo preplašena ptica je zaklicala v bližini. Tisoči zvezd so sanjali na višini, drhtele so in druge so gorele mirno, mesec je plaval med njimi, zamišljeno in tiho se je pomikal naprej in mesečina je bila razlita po travnikih in po polji. Včasih je šinila senca preko poljane; nemara je bila ptica, ki je letela nad njo, nemara divjačina, ki je dirjala proti hosti. (DALJE.) „DOM IN SVET" 1906. ŠT. 3 U SILVIN SARDENKO: V NAPOLJ! Dan predramil me je rano: Danes greva ! Pojdi z mano v Napolj doli! Kdor ga vidi — reklo pravi ciljev novih več ne stavi, smrt si voli. Le tecite pesmi v goste -morda tekle mi ne boste več nikoli! V kupeju. Vlak se vije. Jaz se vozim. Kak so polni vsi kupeji! Le kadite, oče, pipo! Dete, ti se smeji! Ali žena - vi ste tožna ? — Pokopala sem soproga. Ta gospod je pa zamišljen? — Dajte mir — za Boga! Oni v kotu čita liste, drug oči si trudne mane, tretji gleda skozi okno, kak beže poljane. Da ni brzi vlak zavriskal ob ovinku tam, ob desnem, mislil bi, da smo v življenju, ne v kupeju tesnem. Iz oken radovednih . . . Te bele koče tam v zeleni oljčni loži pred vlakom vsakim se odprö : Kedo se mimo vozi ? Za vsakim gledajo iz oken radovednih, in nemozroč pozabljajo dni dolgih svojih bednih . . . Vran. Gladni vran skozi zrak črno pesem krokota: kam bi šel, da bi jel, ko nikjer ni nič mesa. Zadnji ptič lanski čas zmrznil tam je vrh snega, celi svet velik boj — a nikoder nič vojska . .. Kam, Ali težek, truden dan je — Kam, oblaki — vrh Kampanje, kakor črni vrani? — V Napolj spemo, da zastremo pol lepote in otmemo tebe smrti rani. oblaki ? Hvala vam, Samaritani! ali srce se vas brani skoraj bojazljivo. Kaj lepote že je zrlo, kolikrat mi že je mrlo — vendar še je živo. Oranža. Oranža, pojdi z mano! Kaj sanjaš neprestano v ograjku tam? Tam doli v morskem jugi ko potok v jasni strugi zablesketaš. — Le pusti me v samoti! po morski jaz lepoti ne hrepenim. Kot tiho noč kresnice žari se moje lice v ograjku tem. Kaj lepega po sveti poslušam ptice peti in srečna sem. Ko vidim vas, Abruci, sneženi holmi nizki, iz duše bi mi skoraj kipeli glasni vriski. Abruci. Kot da bi zopet hodil vrh blaženih vrhov, po stezah, zaprašenih od bisernih snegov. In vsaka smreka vejo raztega mi v slovo, in veja vsaka siplje na rame mi srebro. S tem hermelinom belim odet, sem ves bogat, kot da bi srebrnike koval mi gorski škrat. Ko vidim vas, Abruci sneženi holmi nizki, iz duše bi mi skoraj privreli jasni vriski. Ob vinskih goricah. Po vsem polju vinogradnem trta širi veje, solnce gleda jo z višave in se vroče smeje. Trta, pij te žarke moje, dokler še si v cvetu, jaz bom pilo vino tvoje, ko boš v zornem letu. Kar je solnce dalo trti, trta solncu dala, in zato je vina dosti — krasna jima hvala! Duša je žejna, solnce že tone dajte nam vina, dobri padrone! „Lacrimae Christi". Kakor prežlahtni viri studeni, peni se kaplja v čaši rumeni. Kak ste že rekli kapljici čisti? — To so signore, „lacrimae Christi". Vlak je zažvižgal. Srce se širi . .. Conto, padrone! — Dvakrat dve liri! „Lacrimae Christi", kdo bi ne plakal, ko bi s tem vinom grlo namakal ? Morje. Pogosto že sem stal ob njem. A ni še bilo toli tožno, ni plakalo še s takim plačem, kot plakalo je tisto noč. Nemara, da mu je nebo pogled svoj jasni odtegnilo? Razbili ladje mu viharji in vzeli mir iz globočin ? In kakor gledal bi v srce, oddaljeno od ciljev jasnih, odtujeno pred svetom celim in samo v sebi zdvojeno. Gorje, kdor nosi to srce! Vezuv. Radi bi vedeli morda, kak je Vezuv ognjenik? Brhkega fanta poglejte, kadar v nedeljo se tik meje ustavi cerkvene raven, ponosen, visok, svalko mogočno med ustni, roke naslonjene v bok. Kdor se mu drzne preblizu, puhne vanj dim in pepel. Oni oko si otira, fant se pa smeje vesel. Temu Vezuv je podoben. Včasih pa drzen še bolj : Mar mu selišč je bogatih mar mu je pisanih polj. Puši in piha in puha: komur po volji ni tod — dalje naj roma po svetu, dokler odprta je pot. Jaz sem ustvarjen bil preje nego pa vsak izmed vas. Moje so vaše doline — čujte se, dokler je čas ! Belvedere! Glej! In odprem oči, pijem divni kras — ali smrti ni. „Mira Napoli!" Napolj ti si res, krasen kot opal, pas obmorski tvoj jasen ko kristal! Vendar ko bi bil takšen raj nebes — jaz ne šel bi vanj: Da me ne bi kdo za nebeški dar varal, kakor ti danes za denar, „mira Napoli!" OB RUMENI REKI O. VESELKO KOVAČ: NA VALOVIH RUMENE REKE. rdito je pljuskalo kalno valovje mogočnega Huanho ob peščeno obrežje. Ladje, usidrane ob strani, so se nemirno gibale ter zamolHo trkale druga ob drugo. Sedaj pa sedaj se je vsul curek vode čez rob te ali one šajke. Na obrežju je bilo samotno. Le iz dveh ladij so izlagali brodarji nekaj blaga. Kmalu so bili tudi oni z delom pri kraju in so izginili v bližnjo vas za goščo. Bilo je hladno in od severa doli je bril oster veter. Stal sem na obrežju ter čakal brodarja. Zaman sem se oziral okolu. Od nikoder žive duše. Veletok je mogočno razgrinjal pred menoj svojo širno gladino ... Pred nekaj več ko dvajsetimi leti sem prvič čul njegovo ime. Takrat pač nisem slutil, da mi bo oko kdaj zrlo na njegovo veličastno površje. In danes prvič ob tej mogočni reki! — Kruti Huanho! Koliko vasi in mest si že pokončal, koliko rodo- vitnega sveta opustošil, koliko milijonov človeških žrtev že zahteval tekom tisočletij! Solze, ki si jih povzročil, ne bi li napolnile tvoje široke struge?! Tako premišljujoč začujem za seboj človeške korake. Bila sta moja brodnika. Takoj stopita na ladjo. Jaz pa za njima. „Velmož", me nagovori starejši, „moramo še nekoliko počakati!" v „Čakal sem dovolj. Odrinimo!" „Dva ne zadostujeva. Počakati morava strica. On krmi." „Kod pa se klati vajin stric?" v „Sel je v pagodo darovat maliku za srečno vožnjo." „Pod varstvom malika! — To bo pa res srečna vožnja", zamrmram natihem . . . Spremljevavec mi spravi vso prtljago na barko. v Imel sem opravka v južnem Santungu. Ravno sem se mislil vrniti, kar dobim iz svojega misijonskega okrožja poročilo, da je v vasi Zun-uandžuar nastala velika zmešnjava. Neki kristijan se je spri s svojim poganskim sosedom. Prišlo je do spopadka, pri katerem je bil pogan nekaj ranjen. Delal se je pa, kakor da je poškodba za življenje opasna. Iskal je pomoči pri okrožnem man darinu. Ker ga je dobro podkupil, je poslal ta hitro svoje biriče v vas. Kristijan je sicer ubežal in se dobro skril, a zato so pograbili njegovega sina in ga tirali v sodnijo. v Se več. Biriči so noč in dan na domu krivca ter nadlegujejo njegovo ženo, ki jim mora mnogo in dobro kuhati. Bati se je, da se razpali sovraštvo med kristijani in pogani, in zato je treba nujne pomoči. Najbolje bo, mi je svetoval sel, ako najamem ladjo in se po vodi napotim domov. Pot, za katero bi jež potreboval več ko tri dni, lahko sedaj, ko veje južni veter, prevozimo v dvajsetih urah. Ta svčt se mi je zdel pameten; a mi je bilo tudi po godu, ker sem imel tako najboljšo priliko ogledati si znameniti kitajski veletok. Takoj odpravim k reki človeka, da mi preskrbi ladjo. Proti večeru se je pa nebo pooblačilo. Kljub temu sem se nadejal lepega jutra ter legel k počitku. Čez noč pa nastane hudo vreme. Proti jutru je veter nekoliko polegel, za vožnjo pa ni bil baš ugoden, ker je prihajal od nasprotne strani. Vožnja po vodi je bila sicer še kljub tej neugodni vremenski izpremembi mogoča, a precej ovirana. Bil sem že odpravljen, da odrinem proti reki, ko vstopi v sobo neznan človek. Predstavil se mi je za brodarja. Proti kitajski navadi mi brez ovinkov pove vzrok svojega prihoda. „Danes z vožnjo ne ho nič. Voda je preveč nemirna. Tudi jader ne bo mogoče razpeti. Sto in petdeset kilometrov od tukaj pa je Huanho odprl žrelo !)"• Kitajec je sicer izurjen čolnar. A kjer mu stopi nasproti vraža, tam mu upade ne pre- !) Doslovno po kitajskem; ,kelio koudza'. hrabro srce popolnoma. In vraža odsvetuje voziti po Rumeni reki o viharnem morju. Kitajca je treba dobro poznati; sicer te opehari ob vsaki priliki. Zato se mi razlogi boječega brodarja niso zdeli povsem verjetni. Vsekako se je obotavljal najbolj zato, da bi s tem izsilil iz „kitajskih razmer neveščega tujca" kolikor mogoče denarja. Nisem se maral pričkati z lokavim bro-darjem. Ako me je hotel prestrašiti z novico, da je Huanho odprl žrelo', se je jako zmotil; kajti ravno ,odprto žrelo' je bilo zame posebna zanimivost. Dobro mi je bilo znano, da to še nikakor ne onemogočuje vožnje po Rumeni reki, ako se podere ob njej nekoliko nasipa. Da zlepa ne opravim nič, sem dobro vedel Zato pravim odločno: „Mene čakajo doma nujni opravki. Kakor je bilo dogovorjeno, pri tem ostane. Ako ti ne ugaja, vem, kje mi je iskati pravice." Presenečeni mož je hotel sicer še nekaj ugovarjati, a jaz mu prestrižem besedo : „Idi! Kmalu se vidimo ob reki!" Odločnost Kitajcu imponira . . . Na krmarja nismo čakali predolgo. „Da-je, lelisma stric, ali ste prišli?" Priletni mož, ki sta ga pozdravila mlajša brodarja, je bil očitno prav slabe volje. Dasi je bil hud name, trmastega tujca, vendar ni opustil običajnega pozdrava. Jezni Karon prime za krmilo, veli vzdigniti sidro in molče smo odrinili po reki navzdol... Barka baš ni taka, da bi ji človek prav brez vse skrbi izročil svojo usodo. A boljše ni bilo mogoče dobiti v naglici. Sicer je pa na vodi glavna stvar — izkušen brodnik. In takega imamo. Torej le brez bojazni! Ob visokem jamboru sloneč sem zrl nekaj časa tja čez široko razburkano gladino na nizko obrežje, po katerem so se lovile sive megle. Daljava je bila nevidna. Neprijeten hlad se je oprijemal mojega života. Kotiček, varen pred mrzlim vetrom, je več vreden, kakor slab razgled, si mislim ter zlezem pod štorje, oblokoma razpete na prvem koncu ladje. Zleknem se po razgrnjenih plahtah dovolivši krilatim mislim, da odlete svobodno, kamor jim drago. Kakor navadno, so zletele čez neštevilne hribe in doline v krilo mile domovine — na posete k dragim znancem ... Močan val pljuskne ob bok nizke ladje. Skozi raztrgano štorijo se pocedi nekaj vode in mi porosi čelo. C'*.:- •/' m\ j f-i K I-:- m i & s i Brodar z Rumene reke. Kdo ve, ni-li nekaj teh kapljic iz mrzlega Tibeta! Dolgo pot so imele, preden so dospele sem . . . Res daleč, daleč tam gori na pusti tibetski planoti je iztok Rumene reke. Do njenih skrivnostnih studencev baš ni še dospela noga predrznega Evropca. V svojem gorenjem teku išče vodovje Rumene reke med srednjeazijskim gorovjem svojo skrivljeno in globoko zarezano pot. Oprostivši se tesnih gorskih spon jo ubere kmalu vesel kakor v svesti si zlate prostoti naravnost proti severu. Da se mu na 40. stopinji severne širine kljubovalno ne postavi nasproti gorski greben Ala-šan, bi jo brez dvoma mahnil kar skozi mrzlo Sibirijo v severno Ledeno morje. Tako se pa ves pobit obrne naravnost proti vzhodu. Do tukaj nosi mongolsko ime Kara-muren, t. j. črna reka. Ko se pa obrne proti vzhodu, skozi peščeno pustinjo Kucupči, dobi šele svoje pravo ime — Rumena reka. Neizmerna množina rumenega peska v tej puščavi reko namreč tako pobarva, da jo Kitajci imenujejo Huan-ho. ^ Pa tudi v tej smeri nima sreče. Kakor prej na severni, tako se mu sedaj na vzhodni strani postavi visoko gorovje poredno na pot. Do skrajne mere razjarjen se zakadi kar v ravni črti proti jugu, ne meneč se za razne gorske zapreke : Skozi vse se energično prebije. Slednjič mu nekako na 35. stopinji severne širine v zvezi s precej močno reko Ui-ho zastavi pot gora Te-hun-šan. Dasi ne rad, mora izpremeniti Huanho na mah svoj južni tek v popolnoma vzhodni smeri. Za vse neljube zapreke in obilno nad-ležnost, ki jo mora prestati v svojem gorenjem in srednjem teku, se pa Rumena reka v svojem dolenjem teku — v nižavi — strahovito maščuje. Tu preplavlja najrodovit-nejše kitajske pokrajine brez vsega usmiljenja ter ruši mesta in vasi prav kadar in kakor se ji poljubi. Brez dvoma je ni reke na zemeljskem površju, ki bi neprestano povzročala tako veliko gorja kakor Rumena reka! Stari krmilar, ki je bržkone večjidel svojih dni preživel na rumenih valovih svojeglav-nega veletoka, utegne vedeti kaj zanimivega o Rumeni reki. Treba se bo sprijazniti ž njim... Polagoma zlezem zopet iz svojega brloga na prosto. Meglo je veter polagoma razgnal. V daljavi se je na desni strani pokazalo zmerno v gorovje. Cez dobre pol ure zagledamo cel gozdič jamborov, znamenje, da se bližamo večjemu pristanišču. „Tam-le se nekoliko ustavimo." 0 Huan = rumen, ho = reka. „A-ä!" se oglasi starec, češ, da hoče ugoditi moji želji. V prtljagi poiščem nekoliko drobiža ter ga dam osivelemu poveljniku ladje s pripombo, da je ,za vino'. — Znaki preseneče-nosti in zadovoljstva obenem so preleteli njegov obraz. Vendar olikan kakor vsak Kitajec, se je branil tudi on prvi hip ponujene napitnice : „Bu ken — ne upam se!" Nebo je bilo še vedno pokrito s sivimi oblaki. Celo predpoldne ni bilo videti solnca. Brodniki so si pripravili južino. Preden so začeli obdelovati vsak svojo skledico, v kateri je bilo debelih rezancev kar nakopičeno, so ponudili tudi meni lepo porcijo. Zahvalil sem se jim za gostoljubnost. Kako so jim šli rumeni rezanci v slast! Skledico pri ustih — so jih kar srebali v se. Kadar Kitajec ima, je, da kar debelo gleda. PRISTANIŠČE OB RUMENI REKI „Veslo in krmilo človeka utrudi. Treba se bo okrepčati." To je izdalo. Mož se mi prav prijazno zahvali. Vesla močneje zaškripljejo in ladja se pol hitreje giba po razburkani gladini. Dospeli smo v pristanišče. Eden veslarjev stopi v bližnjo gostilno. Z lončeno čutarico, polno rakije, se vrne na ladjo. Dasi brodarji žganja še niti pokusili niso, so jim vesla vse krepkejše segala v vodo. Misel na žganje jim je vlila novih moči v odrvenele ude. Kar je na mizi, ne sme več v kuhinjo. Vse mora v želodec, če je še tako preobložen. Zato pa ni nič posebnega, ako po obedu temu ali onemu postane slabo. Tak je Kitajec pri skledi. Ves drugačen je pa pri ,kozarcu'. V tem pogledu se mu ne more nič očitati. Rad ga sicer med obedom nekoliko srkne, a preveč redkokdaj. Našega vina iz grozdja ne pozna; najboljša pijača zanj je žganje, ki ga kuha iz neke vrste žita. Tudi stekleni kozarec je prepro- DR. FRANČIŠEK SEDEJ, KNEZ IN NADŠKOF GORIŠKI, METROPOLIT ILIRSKI. stemu Kitajcu neznana posoda: pije ga iz porcelanastih skledic, ki niso veliko večje kakor orehove lupine. Kitajci so vobče jako trezen narod! Tudi moji brodarji so ga nekoliko potegnili ter postali zgovorni. Izpraševali so me o domovini ter o tem in onem. Tudi jaz sem začel izpraševati. „Koliko let že brodariš po Rumeni reki?" „Več ko štirideset." „Lepa döba! Kaj navadno voziš?" „Doli žito, riž, bombaž; navzgor pa sol in fižol." „Ali se kaj prida zasluži?" „Toliko, da se človek pošteno preživi." „V tolikih letih bi bil lahko že bogat. Zakaj pa ne štediš?" podražim nagajivo starca. v „Cemu bi štedil! Saj nimam otrok! — Imel sem čvrstega sina — sedaj bi bil star že trideset let — pa so mi ga ugrabili valovi. Lahko bi imel že kopico vnukov, tako pa sem in ostanem brez potomcev, ej-jaaa!" Dobro sem lazumel starčev bridki vzdih. Saj je smrt edinca za Kitajca največja nezgoda, ki ga more zadeti. Ne zato, ker se morebiti zanaša v sivih letih na njegovo pomoč. To je postranska stvar. A glavna reč, višek vsega kitajskega verskega nazi-ranja, je češčenje prednikov. Le tisti Kitajec lahko in brez skrbi umrje, ki zapusti lepo število sinov in celo kopico vnukov. Silno nerad se loči oče s tega sveta, dokler ni preskrbel svojega sina z „boljšo polovico". Le obilo moško potomstvo ga tolaži, da po smrti ne bo pozabljen, ker mu je daritev zagotovljena stoletja. Darovati pa smejo samo moške osebe. Kdor torej umre brez sina ali vnuka, ostane zapuščen revež — za vselej. Po južini so vesla zopet krepko poganjala ladjo naprej. Nastala je tišina. Stari krmilar se ozre z veščim očesom po oblačnem nebesu ter pravi bolj sam zase: „Severni veter bo kmalu ponehal, a jader danes še ne bomo razpeli." Na levem obrežju zagledamo malikoval-nici podobno poslopje. Bilo je popolnoma zanemarjeno. Streha je bila na nekaterih krajih vdrta, stopnice do glavnih vrat porušene. „Kaj pa ona-le stavba? „To je tempelj božanstva Rumene reke." „Zakaj je tako zanemarjeno." „Kdo naj ga popravi? V prejšnjih časih je bila tu velika vas s prav živahnim pristaniščem. Ona je skrbela tudi za maliko-valnico. Pred desetimi leti pa je Huanho na tem mestu razdrl nasip ter uničil vas s pre-bivavci vred. Kdo naj torej popravi poslopje ?" „Država. Saj je to pravzaprav njena dolžnost." „Res je. Templji ob Rumeni reki se navadno zidajo in vzdržujejo z državnimi stroški. Toda, če podere reka nasip v bližini pagode, se oblast za njo ne briga več. Ako se v bližini malikovalnice zgodi nesreča, je to znamenje, da bog ne mara bivati v njej. Zakaj bi se denar po nepotrebnem trošil? Namesto da popravi in vzdržuje steno, raje sezida novo na drugem mestu." „Nasip se mi ne zdi posebno močan. Prej ali slej ga bo voda zopet zrušila. Ali se ljudje, ki so postavili na jezu svoje bajte, ne bojijo, da jih nekoč odnesö deroči valovi ?" v „Človek, ki ima valove vedno pred očmi, se jih ne boji." Odgovor krmilarjev je bil povsem naraven. A vseeno ga podražim: v „Ce je to res, zakaj pa ste se danes branili prijeti za vesla?" „Vode nas ni strah. Bojimo se pa povodnega duha O grdem vremenu je bog Rumene reke slabe volje. Kdor o takem času brodi po vodi, njegovo jezo še bolj raz-pali. Takemu predrznežu je pogin gotov. To se je že večkrat pokazalo." Starcu se je poznalo, da je popolnoma prepričan o resničnosti svoje trditve. „Kako se imenuje povodni duh te reke?" „Ime mu je Te-uan!" „Te-uan", ponovim resno starcu toli sveto ime. „Ali mi veš o njem kaj povedati?" „Vsekako. Dobro se še spominjam, kar mi je o njem večkrat pravil moj oče." Starec si natlači pipico, ukreše ogenj ter s tlečo koruzino svržjo — ne z gobo — zapali na vseh potih zvesto tovarišico. Nato prične: „Za časa cesarja Kan-hsi, iz dinastije Cjing, je živel v Honanu mogočen mandarin Te-uan. Bil je desna roka vladarjeva. Cesar mu je zaupal vse. Nekoč je Te-uan spal nenavadno dolgo. Južina je bila že pripravljena, a on še v postelji. Služabnik je bil v skrbeh, da jedi ne postanejo. Kar vse naenkrat nesem v sobo; se bo že zbudil, ko bom postavljal na mizo, si misli. V naglici in ves zamaknjen v okusno južino, ne opazi psa, ki je ležal pri postelji. Spotakne se obenj ter telebne z južino vred na tla. Gospodar se takoj vzbudi ter se ves razljuti nad služabnikovo nerodnostjo. Ta pa ni imel slame v glavi. Ne pomišlja se dolgo, ampak hitro pade pred svojega gospoda na kolena, trči trikrat prav močno z glavo ob tla ter pravi: ,Velik in mogočen si, velmož! Pod solncem ni tebi enakega! Malo, da nisem oslepel v bliščobi tvojega obličja, ki se sveti bolj kakor opoldansko solnce. Videl sem te z žezlom v roki in v obleki, okrašeni s podobo zmaja.1) To je vzrok moje nezgode---.' Pri teh besedah se man- darinu jezno obličje takoj zjasni. Služabnika potolaži, češ da ni take sile zaradi teh par skledic, a mu strogo prepove črhniti kako besedico o tem, kar je videl. — Zanaprej Te-uan ni imel več miru. Misli, da je on edino pravi prestolonaslednik, nebeški sin, te visokoleteče misli se ni mogel več znebiti. Prizadeval si je na vse načine, da se polasti cesarskega prestola. Delal je, kar se je dalo, skrivaj in natihem. Cesar je pa slednjič vendarle zvedel za njegovo črno ko-varstvo. Takoj ga ukaže z družino vred umoriti, trupla pa pometati v Huanho. Toda hudo maščevanje ni izostalo. Umorjeni Te-uan ni več zapustil reke. Začel je v njej oblastno gospodariti. Prej kakor kristal čisto vodo je popolnoma skalil, pospešil ji tek ter razburil mirno gladino. Od tistega časa trga in ruši obrežne nasipe, uničuje polja in vasi, požira ljudi — vse iz golega sovraštva do cesarja. Ako ga hoče vladar vsaj nekoliko potolažiti, mu mora izkazovati božjo čast: Zidati mu mora templje in prižigati daritve... To sem slišal od svojega očeta. Isto lahko izveš tudi od drugih brodarjev." „Kdaj, praviš, se je to zgodilo ?" „Za cesarja Han-hsi, iz dinastije Cjing", mi odgovori starec prepričevalno. „Torej Huanho prej ni podiral nasipov in preplavljal pokrajin?" sem hotel nagajivo uprašati dalje. Toda kaj bi brez potrebe spravljal neukega moža v zadrego ! Cesar Han-hsi je vladal v sredi XVII. stoletja. Žalostna zgodovina Rumene reke, ki sega vsaj par tisoč let v davne čase nazaj, pa jasno govori, da so imeli Kitajci že od-nekdaj mnogo trpeti vsled Velike reke.i) Konfucij pripoveduje v svoji prvi kano-nični knjigi (zgodovinske vsebine), da je 1. 2297 pr. Kr. Rumena reka preplavila več pokrajin tja do Jandzekiana. Dobrih devetdeset let pozneje je zadela te kraje enaka nesreča. Cesar Ju je dal izkopati več vodotokov, da odvede neizmerno množino vode proti morju. Stari letopisi pripovedujejo, da je povzročil Huanho med leti 606 — 360 pr. Kr. v južnem in severnem Šantungu več groznih povodnji. Najstrahovitejša je bila ona 1. 602 pr. Kr. za cesarja Ting-uan iz vladarske hiše Džon. Pri mestu Kaifungfu je takrat reka zapustila svoj navadni proti-vzhodni tek ter jo mahnila skozi Šantung in Celi naravnost proti Tientsingu valeč svoje mogočne valove v morje tam, kjer teče danes Peiho, ki prihaja iz Pekinga. V letih 361 -340 pr. Kr. je imel Huanho zopet posebne muhe v glavi. Postalo mu je dolgčas po južnih pokrajinah, katerih že toliko časa ni več videl. In udaril jo je v več panogah divje skozi Houan tja doli v bližino svojega navadno miroljubnega bratca Jandzekiana. Z velikanskimi napori in ogromnimi stroški so neljubega gosta v dveh letih zopet pognali nazaj proti severu. - Ko so sedeli vladarji iz dinastije Han na kitajskem prestolu, Huanho zopet ni bil posebno zadovoljen s svojo tesno potjo. Vsaj desetkrat se mu je stožilo po zlati prostosti in planil je srdito čez nasipe ter jih podrl. Posebno oblasten je bil v letu v 131 pr. Kr., ko je v Santungu vnovič porušil nad tisoč vasi in mest. Struge pa v tem času ni izpremenil. Dolge poti, ki si jo je bil izbral 1. 602. pr. Kr. mimo Tientsinga, se je Huanho naposled popolnoma naveličal. L. 11. pr. Kr. si je poiskal novo, nekako tisto, ki jo hodi tudi dandanes. Ta nova smer mu je ugajala nad dvanajst stoletij. Seveda jo je udaril tudi v tej dolgi dobi večkrat na desno in levo, !) Samo cesar sme nositi obleko, ki ima spredaj in zadaj všito zlato podobo zmaja. 0 Kitajci pravijo Rumeni reki navadno „Da ho = Velika reka". polastivši se strug bližnjih vspored tekočih rek. Proti koncu trinajstega stoletja se je pa vedno nezadovoljni Huanho zopet vrnil nazaj v svojo staro strugo, ono namreč, ki vodi od mesta Kaifung proti jugovzhodu naravnost v morje, ki se po njem imenuje „Rumeno". Celih 564 let je drvil tod svoje rjave valove ter neprestano nadlegoval marljivo prebivalstvo ob desni in levi. Toda nezadovoljnež nikdar ne najde stalnega mesta: Huanho se svoje stare poti zopet na- v veliča ter se vrne v Santung, koder je nekdaj hodil celih dvanajststo let — Zgodovina torej svedoči, da je bil Huanho od pamtiveka skrajno vihrav in krut stric. Tekom 2500 let je izpremenil vsaj devetkrat prav znatno svoj tek. Razdalja med njegovim nekdanjim južnim in severnim izlivom v morje meri v zračni črti nad 800 kilometrov, to je približno taka daljava kakor med Dunajem in Milanom na Laškem. Iz-prememba struge pomeni vselej najstraho-vitejšo povodenj, ki si jo moremo misliti. O taki priliki izgine vselej več tisoč vasi in mest z zemeljskega površja ter poginejo milijoni človeških biti. Nikjer na svetu niso v ljudje tako gosto naseljeni kakor v Santungu in njemu sosednih pokrajinah . . . Mikavna starčeva bajka je torej brez zgodovinske podlage. A na tak in enak način razlaga Kitajec skoro vsak prirodni pojav. Vprašanja, kako je mogoče, ob taki popularni razlagi ne pozna. Z bajko se zadovolji kakor v Evropi učenjak s pristnim zgodovinskim virom. Veter je ponehal. Visoko na nebu pa so se še gonili sivi oblaki. Solnce je včasih boječe pogledalo skozi nje ter se kmalu zopet skrilo . . . (DALJE). GRIŠA: POMLADI V OČI. Oblački beli begajo po nebu, kot dragih znancev bi po njem iskali, podijo semintja se razigrani po stvarstva neizmerni katedrali» O sveti hipi, ki pomlad rodijo, o ure sladke želj in hrepenenja, brez njih ni pesmi stvarjal bog Apolo, in duša ne imela bi življenja! . . . Zato pa vem, da rože hrepenijo in zvezde plakajo v polnočni uri — pokazal duši sem ta krasni svet in srcu na stežaj odprl sem duri . . . 2. Nevesta ti in jaz sem ženin tvoj in vsak dan najina poroka, veselje tiho na obrazu vstaja, in v roki trepeta pobožna roka . . . Kdaj snameš venec iz kipečih las, pomlad, in izročiš mi lepi kras? velika je beseda vseh besed — kot najine ljubezni sveti čas . . . DR. ANDREJ PAVLICA: POEZIJA S SIONA. MISLI O HEBREJSKI METRIKI. U rimme in Schlögl sta pojasnila nauk o svetopisemskem merilu v raznih temeljitih spisih. Iz njih razumemo, zakaj da ni bilo hebrejsko merilo povsem jasno niti sv. Jeronimu, ki je sicer poznal njega bistvo Mi nimamo v rokah nepokvarjenega hebrejskega besedila! V tisočletjih so se izvršile v besedilu razne pre-membe in so se vrinili razni dostavki (glose) in pogreški, ki bi jih bilo treba pred vsem odstraniti, ako hočemo dobiti v polnem obsegu prvotni ritem Na podlagi Grimmovega nauka, da nam je šteti v hebrejski poeziji le povzdig-njene zloge, da se je pa ozirati ne samo na poudarke ali naglase, ampak tudi na dolžino in kratčino zlogov, ki so v padu, na odmore, na diareze, govorniške in logične poudarke in razen glavnih poudarkov tudi na postranske poudarke, je napravil profesor Schlögl ta le poizkus: E Vsak odprti zlog s kratkim samoglasnikom je zaznamoval kot lahek zlog (u). 2. Vsak odprti zlog z dolgim samoglasnikom kot težek (-). 3. Vsak zaprti zlog s kratkim samoglasnikom kot težek (-). 4 Vsak zaprti zlog z dolgim samoglasnikom kot dvojen in sicer težek in kratek (-u). 5. Vsak zlog, ki ga zapira takozvani š'va medium, kot dvojen lahek (uu). 6. Vse nepoudarjene samoglasnike na koncu besed kot lahke (u). Ko je zaznamoval na ta način posamezne zloge v besedilu, ki kaže očitno še prvotni ritem, kakor n. pr. prva kitica poglavlja 24. 0 Gottesminne 1905 str. 233. (KONEC.) Izaije preroka, je ustanovil glede hebrejskega ritma in merila ta-le pravila: a) Med dvema po vzdignjenima zlogoma smejo biti v padu kvečjemu štirje zlogi, med njimi pa sme biti samo eden težek n. pr.: Haan s übölekäh : —luu - u(jLu)' V oklepaju'je zaprt zlogz dolgim samoglasnikom, ki velja za dvojen in sicer težek in kratek (—u). Težki zlog v padu sme biti na kateremkoli mestu, največkrat je dobiti u-uu ali uu—o. Če sta med štirimi zlogi, ki imajo postranski naglas, dva težka, mora postati prvi postranski naglas povzdign en glas, če so pa trije, tudi še drugi V nemškem „Knittel-versu" sme biti v padu še po več zlogov na primer: Die Armee soll florieren! Und der Friedländer soll sie regieren! l) b) Če so med povzdignjenima zlogoma trije zlogi s postranskim povdarkom in so v s i trije težki, mora postranski poudarek postati povzdignjen glas; če sta pa le dva težka in sicer prvi in drugi ali prvi in tretji, postane prvi zlog povzdignjen glas, ako je na njem prvi postranski naglas in ako je pred njim dolg in zaprt zlog ali pa ce-zura. Če ni pred tem postranskim naglasom dolgega in zaprtega zloga, sme v padu --u drugi težki postranski naglas postati povzdignjen glas. Pad med povzdignjenima zlogoma sme namreč manjkati le tam, kjer je spredaj dolg in zaprt zlog ali pa cezura oziroma odmor. To vidimo tudi v nemškem „Knittelversu", kjer so sicer lahko tudi trije povzdignjeni zlogi zaporedoma, katere je pa treba čitati z odmori n. pr: Fčldmarschall. 0 Kapucinov govor v Wallensteinu, glej „Gottesminne" 1905 str. 239. c) D v a zloga s postranskim poudarkom sta navadno le v padu, ako ne zahtevajo po-sebneokoliščine nanjih povzdignjenega glasu. d) Glavni poudarek v besedi ali stavku ni vselej povzdignjen glas, kakor tudi ni povzdignjen glas vedno na istem zlogu v besedi. O tem odločujejo prav mnogokrat retorični, logični in subjektivni razlogi. Zglede imamo v vseh jezikih tudi v nevezanem govoru n. pr.: „Je rekel ali ni rekel?" „J e rekel 1" Besedica j e, ki bi sicer ne imela poudarka, ima v tem slučaju lahko povzdignjen glas, dočim je beseda rekel lahko v padu. Drug zgled: Deček, deček, varuj se! ali: „Je-li poročen?" „Ne priročen, ampak le zaročen!" To premeščanje povzdignjenega glasu je naravno. Zato ga je treba po-števati v hebrejski poeziji. Po teh pravilih dobimo v prvi kitici 24. poglavja Izaije preroka tele stopice: 1. Hinne Jahveh bokek haärts ubolekäch veivväh faneha vehefis josbim bäch. 2. Vehajäh kaäm kakkohen kaebed kadonäu kässifchah käggebirtäch kakkoneh kammoker kammalveh kalloveh kannoseh kaašer nose bö. 3. Hibbök tibbök haares vehibbör tibböz ki Jahveh dibber et - haddabär hazzeh.1) List „Gottesminne" je objavil leta 1905. nekaj poglavij Izaije preroka v starem „Knittel-versu" s peterimi povzdignjenimi glasovi po hebrejskem izvirniku Prva kitica 24. poglavja Izaije preroka slove v tem nemškem prevodu tako-le: 1. Siehe Jähve entvölkert die Erd' und zerstört sie, Kehrt um ihren Böden, zerstreut die, so darauf wohnen. 2. Und gleich ergeht's Laien und Priestern, Knechten und Herren, Mägden und Frauen, Käufern wie auch Verkäufern, Verleihern wie auch Entlehnern, Wüch'rern wie Schuldnern. 3. Ausgeleert wird die Erde und ausgeplündert; denn Jahveh selbst hat gesprochen solche Spräche. Ta zgled o neenakomernih stopicah v hebrejski metriki je zelo poučen tudi z ozi- 0 Grimme je dokazal, da razni samoglasniki, ki jih naštevajo hebrejske slovnice, nikakor ne izražajo dolžine ali kratčine, ampak le način izgovora. Kames na pr. ni dolg a, kakor so učili do zdaj slovničarji (Vosen, Gesenius, Kautzsch), ampak votel a. rom na slovensko poezijo. V slovenski poeziji imamo enakomerne stopice, ki pa v resnici v prav mnogih slučajih niso enakomerne. Zgledi: Mož in oblakov vojsko je obojno končala temna noč itd. Kolikokratov sem od tod v samoti klečala itd. Beg je moj üp, gozd je moj döm Prešeren (Krst pri Savici.) ali: Zaslužim si cekin, K zlatarju se podam. S. Jenko. V smislu hebrejske metrike bi morali biti povzdignjeni glasi v navedenih stihih vse drugače razvrščeni. Glasiti bi se moralo n. pr.: Beg je moj üp, gözd je moj döm. Naša lepa slovenščina ima prav take krepke poudarke kakor hebrejščina. Pisati se dajo v našem jeziku krasni in mogočni „Knittel-versi", ki ne zaostajajo prav nič za enakomernim ritmom.1) V slovenskih narodnih pesmah in pregovorih nahajamo prav pogostoma naravni ritem, v katerem štejemo tudi le povzdig-njene glase, med njimi pa raznolično število zlogov, na pr : Po planinah grmi in se bliska, moj šocelj po pölju vriska.2) ali: Kdor hoče še pet, möra od kraja začet3). Kakor je razvidno iz vseh navedenih zgledov, pojasnjuje učenje hebrejske metrike v marsičem slovensko metriko in dokazuje jasno, da se je treba ozirati pri neenakomernih in še bolj pri enakomernih stopicah na kratčino in dolžino zlogov, na cezure in odmore, ako hočemo imeti lahek in naraven ritem. Več o tem naj bi izpregovorili naši učeni jezikoslovci! Ta skromni spisek pa naj bi dosegel svoj edini namen: Poživiti med nami zanimanje za poezijo s Siona! !) V Jobovi knjigi štejemo v hebrejskem izvirniku v posameznih stihih po šest povzdignjenih glasov ali pravzaprav po tri, ker je cezura na sredi. 2) Dr. Štrekelj: Slov. Narodne pesmi, II. zvezek, str. 368. 3) Tam, str. 900. JOS. LAVTIZAR: ONSTRAN BALTIŠKEGA MORJA. POPOTNI ZAPISKI. 5. Draždanska kraljeva palača. novem delu mesta se razprostira dolga in široka, z drevjem obsajena glavna cesta, ki drži v ravni črti do Albertovega trga. Tu je središče, v katero se steka kakih deset ulic. Šel bi bil še dalje, ker pa poslopij ni ne konca ne kraja, sem se obrnil nazaj ter prišel pred takozvano japonsko palačo. V njej je glasovita kraljeva knjižnica. Vhod je dovoljen vsa komu, torej stopim tudi jaz v njene obsežne prostore. A nisem se podal v knjižnico zato, da bi ogledoval velikanske omare, napolnjene s toliko in toliko stotisoči knjig, rokopisov, zemljevidov i. t. d., temveč da vidim one redke starine, katerih drugod nimajo. Hranjene so v pultih, pokritih s steklom. Izmed najbolj važnih so hieroglifi, najdeni na polotoku Yukatanu v centralni Ameriki. Knjižničin uradnik, ki je bil slučajno pri dobri volji, nam je pripovedoval — bili smo trije tujci — o starih prebivavcih centralne Amerike ter omenil, da se je izkopalo posebno v Guatemali in na polotoku Yukatanu mnogo stavb, podobnih palačam. Našli so poslopje s štirimi dvorišči, v katera je peljalo petdeset vhodov; zasledile so se tudi piramide, sestavljene iz velikih kosov obdelanega skalovja. Iz vsega se mora sklepati, da je bilo ondi, kdove koliko stoletij pred odkritjem Amerike, mogočno kraljestvo. Hieroglifom, ki so se dobili na tamošnjih stenah in stebrih, pripada tudi pričujoči. Morebiti se posreči kedaj razjasniti njegov pomen. Mogoče, zakaj ne? v Častita starina so listi sv. apostola Pavla, katere je spisal na pergamen menih šent-galskega samostana v IX. stoletju. (DALJE.) Dalje „Psalterij", poleg „Sv. pisma" najstarejša tiskana knjiga iz leta 1457., ki je izšla v prvi tiskarni, ki so jo osnovali v Mogunciji (Mainz) izumitelj tiska Ivan Gutenberg ter njegova tovariša zlatar Ivan Fust in lepopisec Peter Schöffer. Ta me je posebno zanimal. Mnogi književniki so zasledovali napredek tiskovne umetnosti od one dobe pa do danes, toda dolgo ni prišlo nikomur na misel, da bi se zanimal tudi za v zgodovino tiskovnih not. Sele v novejšem času se je začelo natančnejše preiskovanje o tej zadevi. Ko se je Gutenbergu 1. 1440 posrečila epohalna iznajdba, bila je glasba že na precejšnji stopinji izobrazbe. Takrat so živeli slavni nizozemski kontrapunktisti Viljem Dufay, ki je prvi začel rabiti belo t. j. votlo glasko, Ivan Ockeghem, Jakob Hobrecht in drugi. Takoj za njmi se je oglasil Josquin de Pres. Z njim se začenja na polju muzikalne umetnosti nova doba, katero je privedel Palestrina do vrhunca popolnosti. Kako so se v začetku tiskale glaske? Ker še niso imeli za-nje premičnih tipov, vrezovale so se v lesene ali v mehke kovinske ploščice. Toda ploščice so bile tako majhne, da so obsegale komaj eno vrsto not; v tehničnem oziru je bilo namreč zelo težavno, napravljati plošče večje velikosti. Zato se sploh niso tiskale daljše pevske točke, temveč samo besede, ki so pripadale dotičnemu napevu; med posameznimi vrstami teksta pa se je puščalo toliko praznega prostora, da so pisarji (notisti) narisali štiri črte ter napisali glaske. Seveda je stala taka knjiga mnogo denarja. Prvič je bilo treba plačati tisk, in drugič dati tudi notistu nekaj za spisovanje glasek. Psalterij, o katerem govorimo, je bil tiskan na ta način. v Sele pozneje, ko so se odstranile ploščice ter se uporabljevali premični tipi, se je tiskalo oboje hkratu: kompozicija in besedilo. Seveda se prišteva omenjeni psalterij najdražjim knjigam na svetu Videl sem „Koran", ki ga je rabil turški cesar Bajazit II., vladajoč ob koncu srednjega in v začetku novega veka (1481 - 1512). Izreke, ki jih je zapustil prerok Mohamed, so ohranili njegovi učenci kot dragoceno dedščino ter jih zapisovali na drevesno kožo, na pergamen, ali celo ilovnasto posodo, če ni bilo drugega pri roki. Mohamedov naslednik Abu Bekr je zbral vse prerokove nauke, ki so bili tuintam raztreseni, v eno knjigo ter jej dal ime koran. Koran velja moslimu (turškemn verniku) kot sveta knjiga. Prepisovala se je dalje in dalje, da jo je imel vsak višji izobraženec — kolikor se more pri Turkih govoriti o izobrazbi — v svoji posesti. En z zlatom okrašen izvod, lastnina Bajazita II., je prišel kdove kako v draždansko kraljevo knjižnico. Za Bajazito-vega vladanja je stala Turčija na višku slave, kajti njegov oče, Mohamed II., je 1. 1453. premagal Carigrad ter razdejal bizantsko cesarstvo. Sicer pa sultan Bajazit ni bil nikak slaven vladar. Mnogo težav so mu delali njegovi lastni vojaki janičarji, ki so imeli takrat vso oblast v rokah. Slednjič ga je pahnil njegov sin Selim s prestola. Zapuščajoč knjižnico sem se zdel samemu sebi mnogo bolj učen, kakor sem bil poprej, akoprav me je ogledavanje tako starih reči, katere gloda zob časa že toliko stoletij, navdajalo z otožnim čutilom. Na povratku v svoje stanovanje stopim zopet čez Avgustov most, in uberem z nekako samozavestjo predpisano desno stran hodnika. Na levem bregu Labe ugledam kamenite stopnice, držeče proti Brüh lovi terasi. Stopnice so okrašene s štirimi pozlačenimi kipi, ki predstavljajo jutro, dan, večer in noč. Toda ako ti kdo ne pove, kaj da pomenjajo te neme podobe, moraš imeti izredno domišljijo, da uganeš njihovo alegorijo. Ko prideš na vrh, te sprejme senca košatih dreves, pod katerimi so postavljene klopi za odpočitek. Proti reki obrnjeni del terase je zavarovan z močno ograjo, ker ima izprehajališče precej vzvišeno lego, raz katero je res diven pogled naokoli. Saksonski minister Brühl, ki je v sredi XVIII. stoletja na ozidju stare trdnjave omislil tako zanimiv „belveder", si je zapustil stalen spomin v zgodovini mestnega razvoja. Ves ondotni oddelek je izpre-menjen v krasen park, ki ga obdaja na eni strani Laba, ob drugi pa meji na sijajne palače. Prijetno mi je delo, da nisem videl tukaj samo mrtvega zidovja, mrzlih spominkov imenitnih mož in pretirano umetnih cvetličnih gredic, temveč tudi nekaj domačega življenja. V mislih imam ljube tičke, katerim se pozna po brezskrbnem vedenju, da se čutijo popolno varne v tem zavetju. Vrabci so se po svoji stari navadi drvili sempatje in razposajeno vriščali po vejah. Vidi se, da jim ni dosti mar, kje se bo vlovil vsakdanji kruh, saj imajo dovolj dobrih ljudi, ki jih oskrbujejo z živežem. Tudi jaz sem jim nekoliko postregel in se takoj sprijaznil z njimi. Pridružili so se mi kakor staremu prijatelju in me pogledovali po strani, ali se bo še kaj dobilo. Bolj fino so se obnašali kosi. Le včasih se je kateri pokazal na trati, zasukal se s svojim dolgim repom, parkrat poskočil in naposled z živahnim čvrčenjem, kakor bi mu nekaj ne bilo všeč, izginil v goščavi. Kdo bi mislil, da se tudi on ravna po izreku: „Ubi bene ibi patria"? Kosi, naseljeni med mestnimi nasadi, so pod varstvom postave, ki jo uporablja v vsej strogosti društvo za varstvo živali. Določena je občutna kazen za onega, ki ne bi pustil tičev v miru. Žal, da pri nas še premalo cenimo koristi drobnih krilatcev! 6. Galerija slik. V Draždanih dobiš veliko znamenitosti, a najbolj zanimivim pripada zbirka slik, ki daje mestu svetovno ime. Že poslopje samo, v katerem so shranjeni umetnostni zakladi, je nekaj izrednega. Imenuje se Zwinger. Sezidana je bila 1. 1722. za vladanja Avgusta Močnega. Stavba ima podolgasto četvero- voglato obliko ter obsega sedem potratno izdelanih paviljonov, ki so med seboj zvezani z enonadstropnimi galerijami. Notranjščina čveterokota je velikansko dvorišče, okrašeno s cvetličnimi nasadi, z drevjem, s svetilnicami in z belimi stezami. Tu srečuješ mnogo ljudi, ker je vsakemu dovoljen vstop. Skozi en pavihjon prideš notri in pri drugem greš zopet vun. Avgust je hotel namreč poslopje izvršiti tako, da bi bilo po- Oče Simona Gregorčiča in pesnikova rojstna hiša. dobno slavnostni dvorani, ki bi imela nebo za strop. Zato so notranje fasade okrašene po vzorcu dvoranske dekoracije. Nameraval je tudi razširiti zgradbo celo tje do Labe in narediti Čez reko most, ki bi vezal tostranski kraljevi grad z japonsko palačo na desnem obrežju. Tak ogromen načrt se more roditi le v glavi do skrajne meje odločnega in nad mero razsipnega kneza. D<;lo bi bilo šlo naprej, ako bi bile mogle bla- „dom in svet" 1906. št. 3. gajne vzdržavati težko breme. Naredilo se je veliko, toda ker so postali davki neznosni, se je zaključila zidava po manjšem načrtu, a že to, kar je, je velikansko Stavbeniki se izgledujejo nad soglasjem posameznih delov in občudujejo bogato olepšavo zidovja, ki je s svojim bujnim nakitjem izraz orientalske domišljije. Med zbirkami, hranjenimi v opisanem poslopju, je nnjbolj važna, kakor smo že rekli, galerija slik. Tu se vidi toliko, daje treba zaporednih obiskov, sicer se ne more spoznati obsežnost in neprecenljiva vrednost vsega, kar je postavljeno na ogled. Podobe so iz vseh slikarskih šol, a prvo mesto med njimi ima Sikstova Madona, izvirno delo Rafaelovo (1483—1520). Druge slike so obešene na stenah druga poleg druge, ta pa se nahaja sama v eni sobi, kjer jej je pripravljen prostor v nekakem oltarju. Zdi se ti, da si prišel v svetišče, ko stopiš v ta kraj. Na obrazu navzočih se poznajo nadzemeljska čutila prav taka, kakršna ima tisti, ki je zgtopljen v svetem premišljevanju. Skoro bi mislil, da sem v sredi božjepotnikov, ki so prišli iz daljnih krajev počastit draždansko Mater božjo. Marsikdo je že opisoval lepoto, odsevajočo iz te podobe, a vsak dostavlja, da ni mogoče izreči njene vzvišenosti. Marija, držeča Jezusa v naročju in obdana od mnogoštevilnih angelskih glav, stoji v sinji višavi, dotikajoča se oblakov z nogama, resnobna, častitljiva, s svojimi milimi očmi zroča v daljni svet. Zdi se, da se je na obeh straneh odgrnjena zavesa odkrila prav sedaj, in da je pravkar izza nje priplavala čudovita nebeška prikazen Ob njenem vznožju slonita dva angela, zamaknjena v krasoto, ki se kaže njunim očem. Eden si podpira brado z roko, drugi ima položeno glavo na obe roki, a oba zreta nepremično navzgor, kakor bi ne gledala samo, temveč tudi vživala rajsko krasoto. Menda še noben čopič ni naslikal lepših angelčkov, kakor sta ta dva.1) Rafael je naslikal Sikstovo Ma-dono za benediktinski samostan v Piačenci i) Glej sliko v „Dom in Svetu" 1. 1904, str. 712. 12 leta 1515. Podoba je torej jako stara, a kljub temu dobro ohranjena. Soba, v kateri je postavljena na ogled, ni nikoli brez varha, kajti za sliko so morali plačati dvajset tisoč zlatov. Ne bom našteval na dolgo in široko drugih slik, katerih visi na stotine po stenah. Tu so zastopani Paolo Veronese, Correggio, Tizian, Palma Vecchio, Carlo Dolci, Cima da Conegliano, Murillo, Claude Lorrain, Jakob van Ruisdael, Jan van Eyck, Rembrandt, Rubens, A. Dürer i t. d. V nekaterih sobanah so bili slikarji in slikarice pri delu ter so kot verni učenci iz-kušali posnemati poteze starih mojstrov. Ustavil sem se za par minut poleg neke SLOVENSKA. Anton Knezova knjižnica. Izdaja „Slovenska Matica". XII. zvezek. Uredil Fr. Leveč. Letošnji zvezek prinaša tri povesti. Ivan Cankar je postal sarkastičen satirik. Izpočetka sentimentalen sanjar se je vedno bolj zagledal v oholost in hinavščino življenja, ki jo je začel zdaj bičati v alegoričnih spisih. „Potepuh Marko in kralj Matjaž" je taka alegorija, ki razkriva slabosti slovenskega naroda. Cankar je iz Slovenca naredil potepuha, ki se mu sreča vedno ponuja in mu daje priložnost, da bi si z delavno roko in pametnim gospodarstvom opomogel, a potepuh Marko vse zapije in prespi. Dobra duša je, močan in ne preveč neumen, tudi ni tak revež, da ne bi imel kaj vzeti v roke, a kadar bi moral prijeti usodo in si jo prikleniti, ga že premoti kaka budalost, da vse zamudi in se klati naprej, kakor izgubljena duša. Cankar je zasnoval to povest kakor nekako veliko alegorijo vse kulturne zgodovine slovenskega kmeta, a njegove poteze so preveč nejasne gospice, ki je slikala po Murillovem originalu „Smrt sv. Klare". Ta si je postavila torej v za vzor slavnega Spanca, ki se prišteva največjim slikarjem, kar jih je bilo do sedaj na svetu! Ali bo mogla izraziti preprostost in pobožnost, ki veje iz njegovih proizvodov? Ves drugačen predmet si je izbral bolj postaren gospod, ki sem ga dobil v drugi sobani. Pred seboj je imel že skoro izgotovljen posnetek Ticianove slike: „Farizeji kažejo Kristusu denar". Možu sem čital veselje na obrazu, ko je dostavljal s čopičem zadnje popravke. Bržkone je mislil, da ni velikega razločka med Ticianovim izvirnikom in med njegovo kopijo . . . (DALJE.) in se izgubljajo kakor megle. Vedno hrepenenje po sreči je Cankar izrazil s tako toplimi in pesniškimi besedami, da se' semtertje bero njegovi pogovori kakor vzvišene pesmi, in tudi lenobo in neodločnost svojega potepuha je naslikal z veliko dušeslovno fineso. Povzpel se je enkrat celo do velike, pretresljive zgodovinske slike, ko popisuje kmečki upor proti grajščinskemn jarmu — a vse to izzveni v otožnih akordih, kakor daljna pesem, in se zlije v prazno daljo, kakor fatamorgana. Ta narod lenih potepuhov, ki bi le spal, pil in igral na harmoniko, nima pričakovati od sebe ničesa več. Tolaži se s kraljem Matjažem — z „boljšimi časi", ko ga nekaj reši in dvigne A kaj bo to in kdaj ? On ve le to, da si sam ne bo nikdar opomogel. Cankar pripelje potepuha pred kralja Matjaža. Tam vidi spečo vojsko, vidi otrpnjenega kralja, ki ima priti in osvoboditi svoj narod iz okov njegove lenobe in nemarnosti. A kralj Matjaž spi in bo spal in se ne bo nikdar zbudil . . . Do sem je Cankar velik. A veseli konec te žalostne povesti je najžalostneje, kar je Cankar napisal: Tudi on ne ve ne leka ne novih potov za svojega potepuha in ga prepusti — ciganom. Tako je torej Cankar slednjič srečno pociganil svojega junaka in v njem tisto ljudstvo, ki ga popisuje tako potepuško. Koliko blestečega talenta je s tem Cankar — pociganil! Druga povest Cankarjeva: „V mesečini, zgodba iz doline šentflorijanske", je satira na zunanjo konvencionalno moralo, za katero se skriva pritajena pregreha. Cankarju so najbolj zaničevanja vredni ljudje narodnjaki in rodoljubi, tem hujši, če so slučajno tudi rejeni in čislani kot prvaki. To je Cankarju največja gnusoba, in on se ne more dovolj norčevati iz časti, ki jih vživa ta družba. Kot ideal jim slika neki svet „onstran dobrega in slabega", kjer se izprehajajo „brez predsodkov" Cankarjevi eterični vagabundi. Zdi se, da je hotel Cankar napisati dramatske prizore, nekako v Shakespearjevem žanru s primesjo demonskega faustovstva, pa mu je nastala fantastična satira meglenih kontur. Cankar se je navadil, da gleda življenje samo skozi eno prizmo. Strašno zanikamo in obžalovanja vredno se mu zdi to življenje, in najbolj zanikarni so oni, ki mislijo, da je na svetu še kaj pohujšljivega. Zlodej je edini pametni in upoštevanja vredni človek na svetu, in njemu se približujejo v dostojanstvu bolj ali manj potepuhi in lumpje, ki globoko zaničujejo vsakega dostojnega poštenjaka, ki nima luknje v rokavu ali ki celo misli, da mora skrbeti za hišo in družino. Župani, učitelji in dacarji, sploh vsi „boljši ljudje" — zapomnite si to in vrzite proč rodoljubje, napredek in dostojanstvo ter pojdite k zlodeju in se pociganite! Tako uči Cankar, in on je priznano — „prvi pisatelj slovenski!" — Največja krivica se zgodi Kostanjevcu, če se njegova povest natisne takoj za Cankarjevo. Kajti Kostanjevec bi tudi rad tako sataniral kakor Cankar, pa mu zmanjka takoj fantazije in jezik mu nima potrebne prožnosti. Pri Cankarju je vsa moč v fantaziji in čudovito elastičnem izrazu. Kdor tega nima, ga ne more posnemati. Josip Kostanjevec nam je napisal povest „Brez zadnjega poglavja". Ta pomanjkljivost še ni tako obsodbe vredna, kajti v zadnjem poglavju bi se moral Volec ustreliti. Kupil si je revolver in ga je prinesel k postelji. Pa namestu da bi se ustrelil, hodi rajši vsak dan v gostilno, in ker se gospod Kostanjevec ni mogel odločiti, kaj bi bilo lepše, je pustil Volca, da hodi neodločen med revolverjem in gostilno semtertje. Pomanjkanje zadnjega poglavja torej ne bi bilo še tako tragično, ako ne bi manjkalo povesti še marsikaj drugega. Tri povesti so tu tako okorno vtaknjene druga v drugo, da se na vseh koncih vidi, kako jih je moral pisatelj tlačiti, da jih je spravil skup. Kostanjevec čedno piše, a slabo komponira in njegovo obzorje ne presega navadnega malomestnega milieuja. Dr. E. L. Beneški trgovec. Poslovenil Oton Zupančič. (Prevodi iz svetovne književnosti. II. zvezek.) Bolj kakor kedaj se pojavlja med nami težnja, da bi si prisvojili najvažnejša dela svetovne literature. To je vsekako vesel pojav. Saj znači vsak tak prevod korak naprej k samostojnosti. Tako nam prinaša leto za letom prestavo tega ali onega znamenitega dela, zlasti pa Shakespeara, ki je tudi pri nas že zastopan z odličnim številom svojih del. Kritika je z nekim tihim zadoščenjem registro-vala te prestave. Glede ocene tega prevoda, ki ga imamo ravnokar v rokah, smo pa že doživeli majhno predigro. Nas zanima predvsem, da pripoznava g. Zupančič, da je izvršil prvotno prestavo po Schleglu, a da je predelal pozneje svoj prevod po izvirniku, in da torej zahteva, da se njegov prevod smatra in ocenjuje kot prestava iz angleškega. Toda že tukaj hočemo pripomniti, da tisto „predelovanje po izvirniku" ni bilo prenatančno. Kot glavno hibo tega prevoda smatramo to, da je delal pre-vajavec vse premalo s slovnico, slovarjem in sploh z znanstvenimi pripomočki, in da se je vse preveč zanašal na dobri instinkt in na fantazijo. Delo je ne-znanstveno in precej diletantsko; povsod pogrešamo ostro očrtanih misli in le prepogosto zdrkne prestava v parafrazo. Čemu je treba pri slovenski prestavi sploh nemškega medija ? Schlegla bi trebalo popolnoma izločiti. Tako pa zveni iz vsakega stiha, iz vsake prispodobe in besedne igre „fini Schleglov diskant", da govorimo s Heinejem. Včasih seveda se izkuša g. Z. otresti tega vpliva, in takrat se mu bolj ali manj ponesreči. V naslednjem podajemo nekatere „paberke", ki smo jih nabrali s Shakespearjevim slovarjem v roki. V oklepajih navajamo Zupančičeve prevode, potem pa jih korigiramo po izvirniku. Naj služijo v dokaz našim trditvam. Str 7. Sad (potrtost): toda sadness znači tukaj otožnost, ki je napram potrtosti širši pojem. Na drugih mestih rabi Shakespeare heaviness kot izraz za Antonijevo duševno stanje. It wearies me (sit sem je), tako rezo-lutne besede pristojajo slabo duševnemu stanju Antonija, ki se nam kaže tako neodločen in pasiven; prava prestava bi bila: To me muči. — Zelo sumarično po Schleglu je preloženo: Had I such venture forth (da meni gre za toliko Sehl. Z): Ko bi jaz imel toliko blaga na potu (na vodi). Str. 8. Peering in maps (škilil itd.); „škiliti" je ljubljenka g. Z. Schlegl rabi „gucken" toda beseda „škiliti" nima tiste pointe prisrčnosti (Gemiithlichkeit) kakor nemški „gucken"; ports, piers, and roads (za lukami in pristani), je tavtologija, ki je ni v angleščini; pier, bi se vsekakor moral prestaviti. I should not see (da gledam pesek . . .): gotovo je ta način prestaviti pogojni način z „da" zelo kratek, toda v mnogih slučajih premalo izrazit. But touching (ki naj le dirnejo): ki naj se le dotaknejo. Shall I have the thought (kako imam naj misli . . .) ta prestava je komaj za silo dobra. Strange fellows (čudne kume): čudake. You look not well (bolni ste videti); boljše bi bilo evfemizem pridržati. (Str. 10.) Wrinkles so gube, ne brazgotine. With purpose to be (namenoma se razgrinjajo . . .) Ravno narobe bi bilo prav: Z namenom, da bi jih obdajal videz ... of wis-dem gravity profound conceit (modrosti in čestitosti globoke). Tukaj imamo tipičen slučaj, kako malo je g. Z. premislil svojo prestavo. Conceit in wisdom ni tavtologija: wisdom znači znanje pridobljeno po izkušnji, conceit pa zmožnost pojmovanja. Schlegel ima Weisheit, Würdigkeit und tiefen Sinn, g. Z. pa „čestitosti globoke". If they would speak (ušesa poslušajoča bi gnali v pogubo, ker bi zmerjala, namreč ušesa!!) Wind about my love (ker se vijete do moje ljubezni!!) Str. 13.: To hold a rival place (da bi se mogel meriti), boljše: da bi mogel tekmovati. To have it of my trust (posodijo nam na poroštvo) preveč sumarično: or for my sake? — Prozaična mesta (v drugem prizoru) so boljše prestavljena. (Str. 14.) To follow mine own teaching (slušati svoje nauke): izpolnjevati. The lottery that he has devised (loterijo je razdelil): si je izmislil. Vrhutega je pa tudi ves stavek sintaktično ponesrečen. Unmannerly (nemoško): neuljudno ; dumbshow (lesen možiček?!); to be in supposition (na upanju biti?); by near guess of my memory (kakor jo [gotovino] v glavi nosim): Po Schleglu ponarejeno in ponesrečeno. Your fathers imposition depending on the caskets (glede skrinjic) prav: naredba Vašega očeta, ki je odvisna: badge (delež, Erbteil: Schlegl): znamenje; I am aslike (lahko bi te spet?) Str. 25. Merry bond (o šaljivem listu?) o smešni pogodbi; unthrifty knave (razuzdanec): pridanič. G. Z. rabi rad najhujše izraze, kakor tudi n. pr. pozneje strumpet (vlačuga) namesto zapeljivka. II. Dejanje. V komičnih prizorih pogrešamo finega stopnjevanja v jeziku. Launzelot ne sme govoriti „klasične" slovenščine! Seveda je pri nas komični stil še malo razvit. I will raise the waters (jetzt geht's los: vodo hočem izpustiti!!) he had a kind of taste (cikal je po prismojenosti), toda stari Gobbo ne cika po prismojenosti, nego po nepoštenosti. Your worships friend and L. (o Vašem ponižnem slugu in L.) pravilno: Z Vašim f Lambert Einspieler, stolni prost v Celovcu, predsednik „Družbe sv. Mohorja". blagim dovoljenjem. (Str. 31.) Set up my rest (ker sem se v to podal): ker sem zastavil svoj pokoj; besedna igra z rest in rest. Launzelot in Gobbo tudi rada zamenjavata tujke: effect - defect, pertinent—impertinent. Sreča je dobrosrčna vlačuga (!) for this gear (s svojo kramo!!); mesto je treba posloveniti: Sreča pa je zato še vendar dobra deklina. Sad ostend sloveni g. Z. zopet z najhujšo besedo: je svetohlinec! Primerjaj k temu elegantno prestavo Sehl: Fein ehrbar tut! Put on the boldest suit (pridi v najdrznejših barvah veselja: po Sehl): Ne posebno okusno. POVODENJ NA BARJU V JESENI 1905. I must needs tell you all: (Vso stisko ti povem): needs potnenja treba, kajti o stiski tukaj ni govora. Survey back again (naj prečitam nazaj): naj zopet prečitam. Turning his face (obrnil se je navzdol: kam pa?). Obrnil se je proč. (Str. 49.) O that estates degrees and offices (O da i netek, čin in častna mesta). Kaj je tukaj z besedo čin ? Ali pomeni isto kot či-novništvo? Sensible regreets (prečuvstven pozdrav) iz besede čuvstven pa ni razvidno, ali si je g Z. pravo mislil; sensible znači čutljiv: kar se da potipati To wit (seve): namreč. I will better the instruction (zglede izboljšam): prekosim. Večkrat se gosp. Z. tudi oddalji od svojega mentorja Schlegla: You grow exceeding strange (prečudno ste se spremenili) toda strange ima tukaj pomen tuj, torej: Jako ste se nam odtujili, jako ste hladni; tudi na strani 59. se je primerila žalostna nezgoda: "overlooked (Vaše oči bi me spregledale) pravilno je: Ah! Vaše oči so me očarale in razdelile . . .! He deed redeem virgin tribut (reševal je obdačene deve). Prvič je bila samo ena deva: Hesione, potem pa jih (teh dev) Heraklej ni reševal, nego Trojo je oprostil deviškega davka! O love be moderate (ljubezen preneha): Umeri se ljubezen. Ri ding on the ball of mine (trepečejo na mojih vzbočenimi): Kaj neki to pomeni ? Ali samo počivajo na mojih očeh? Tako bi se moralo približno prestaviti. — Loving kiss (poljubček ji daj). Kako banavzično zveni ta deminutiv ! Zelo neljubo spominja na naše ej-ej in bebe-lirike. (Str. 64.) What is mine, is FOTOGRAF. FR. VESEL. now converted to yours (se je obrnilo do Vas): Moje premoženje se je izpremenilo v Vaše. (Str. 71.) This is the fool . . . (Bedak je kdor zastonj posoja!): To je tisti bedak, ki je zastonj posojal! I speak now my cogitation of the matter: (kako sem to stvar zde-1 i b el i r a 1 ?!) Grozno ! Pri rimah si je g. Z. prihranil marsikak doggerel-rhyme: make-sake, door-before, re-ceive-leave, prize-eyes, shout-doubt i. dr. O besednih dovtipih piše g. Z., da je naši dobi pošel smisel zanje, in da jih često ni poizkušal prevajati. Tako preprosta pa ta stvar ni, kakor si jo misli g. Z. Predvsem je irelevantno, kaj mislimo mi o besedni igri, saj mora biti odločilno le to, kako je sodil o njej Shakespeare. Izborna razprava: „Das Wortspiel bei Sh. von Leopold Wurtha", bi ga lahko v tej zadevi izdatno poučila. Iz te preiskave je razvidno, da je besedna igra pri Sh. eno najvažnejših umetniških sredstev. Vzemimo le en slučaj! V 1. stoji: I would outnight you. Ta out-night ima dvojno smisel: 1. Jaz bi vas lahko prekosila v ponočnem bdenju. 2. Lahko bi vas prekosila v naštevanju takih noči. G. Z. prestavlja: Da sva sama, pa bi vas prenočila. To je očitno napačno. In takih slučajev je še mnogo. Stara je tudi zahteva, da naj se prida takim prestavam izdaten uvod. Temu se je ugodilo v naši izdaji — z nekaj vrstami „Tolmača" ! Seveda ker mi Slovenci poznamo Sh. tako grozno dobro . . . Vrhutega pa je še tistih par vrstic spisanih iako površno in naivno, kot bi bile prepisane tz kake šolske naloge — ako smemo soditi po krvoločnem gimnazijskem zlogu : „Dočim zgrabi v ,Kralju Learu: /Ava^z.r/ brezobzirno vladajoča nad dejanjem in nehanjem ljudi, vsako osebo . . . tirajoč jo v pogubo . . . Tam ozadje — elementaren vihar . . . Shylock-junak silne dosledne strasti ... ki ga pribiča do tragičnega padca." — Sicer so pa tudi trditve glede 'Avavy.Tj (kako „antiško" !) v „Kralju Learu" in njen kontrast k „Beneškemu trgovcu" v tej občnosti ravno tako neresnične, kakor trditev, daje „Beneški trgovec" „visoka pesem trgovine". To ni nikak estetično-kritičen uvod! Naše vrstice so imele le ta namen, da vzpodbude naše prevajavce h kritičnemu prevajanju. Klasična dela se naj svoji višini primerno prevajajo! /. Kelemitia. Novi kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij. Spisal dr. K. Ozvald. Gorica. Tisk. in zal. „Narodna Tiskarna. Str. 80. — Gospod pisatelj nam navaja vse Prešernove poezije, v katerih govori pesnik o naših „kulturnih delavcih", ter razlaga in pojasnjuje potem dotična mesta. Tu čitatno marsikaj o Linhartu, Vodniku, Kastelcu in raznih pesnikih „Čebelice", o Zupanu, o Holzapfelnu, Levič-niku, Zarniku, Čopu, o takratni cenzuri, o Kopitarju in Pavšku, o abecedni vojski, o Metelku, Ravnikarju, Smoletu, Korytku, Volk-merju, Krempeljnu, o Ahaclju in Slomšku, o ilirizmu in Vrazu itd. Knjiga bo služila kot dober komentar pri proučavanju Prešernovih „Poezij". O posameznostih se bodo pač naj-brže še vnele debate. Nam se zdi preozko opredeljen tisti duševni tok, iz katerega je vzrasla mlada slovenska literatura, ako ga izvajamo z gospodom pisateljem iz „jožefinske pro-svetljenosti" (str. 5.). Jožefinstvo samo je bilo le neki stranski izrastek tedanjega duševnega gibanja in je pri nas pomenilo germanizacijo in centralizacijo. Tudi ni točno, da je „cerkvena slovenska pesem tako stara, kakor slovenska knjiga", češ, da so že Trubar, Krelj, Dalmatin, Bohorič zlagali slovenske pesmi (str. 7.). Slovenska cerkvena pesem je stoletja starejša in je bila zelo razširjena med ljudstvom že davno pred protestanti. Ozvaldovo knjigo prav priporočamo. Marsikatera podrobnost v Prešernovih epigramih in pšicah postane umevna po njegovih razlagah in pojasnilih. L. Slovensko-nemška meja na Štajerskem. Kulturno-zgodovinski in narodopisni doneski. Nabral Ante Beg. Z zemljepisnim načrtom. V Ljubljani 1905. Str. 109. — Pi- satelj gre ob jezikovni meji od kraja do kraja. Njegovo pot označujejo imena: Muta, Sv. Primož, Sv. Jernej, Pernice, Sobota, Bela, Sveti Ožbalt, Sv. Lovrenc, Ivnica, Radelj, Sv. Pan-kracij, Kaplja, Sv. Duh na Ostrem vrhu, Arvež, Lučane, Sv. Jurij na Pesnici, Svičina, Gomi-lica, Ernož, Spielfeld, Cmurek, Marija Snežna, Sv. Ana na Krempergu, Apače, Radgona, Prek- • murje. Pisatelj pravi: „Sobota, Arvež, Gomi-lica, Apače so za slovenstvo izgubljeni, dasi so ti kraji pred polstoletjem bili še vsaj do polovice naši. O Sv. Lovrencu niti ne govorimo več. Zdržati, oziroma rešiti bi se še dale župnije Sv. Jernej, Pernica, Kaplja, Sv. Duh, deloma Lučane in prekmurske vasi". (Str. 103.) V teh krajih je seveda ohranitev narodnosti večinoma odvisna od duhovnikov. Tudi g. Beg mnogo piše o tem. Seveda pride pri tem v čuden položaj kot sourednik listu, katerega edini namen je, izpodkopavati duhovščini ugled in ji pobijati voljo in veselje do javnega dela. Želimo, da bi se z organizacijo naših društev, katerih namen je narodna probuja in poglobitev verskomoralne zavesti, med katerimi je največjega pomena mladinska organizacija, ohranilo slovenstvo na teh nevarnih, tujemu navalu tako hudo izpostavljenih obmejnih krajih! L. HRVAŠKA. Člani društva sv. Jeronima, ki vrši med Hrvati isto delo kot pri nas „Družba sv. Mohorja", so prejeli za 1. 1905. pet knjig, in te so: I. Dobar je Bog. Pripovijest. Napisao Stjepan Erakovič. 80. Str. 76. Pisatelj je posegel v tej povesti v slavonsko narodno življenje. Ivan Dominkovič, edini sin bogatega vaškega župana, se je zagledal v siromašno, dobro deklico Anico Beretičevo. Njegovi starši bi raje videli, da bi si izbral bolj imovito deklico, a Ivan je naposled premagal vse ovire in se oženil z Anico. Ivan ni bil hudoben mladenič, nego lahkomišljen in kot edinec razvajen, a tudi njegov oče se je brigal za vse bolje, kakor pa za svoje gospodarstvo, in zato je šlo premoženje rakovo pot. Dospela je še menica, katero je oče nekemu trgovcu lahko-umno podpisal, in gospodarski polom je bil gotov. Oče je naglo umrl, a Ivan je odšel v Ameriko. Amerika ga je ozdravila in povsem izpremenjen se je vrnil čez dve leti nazaj in začel s svojo zvesto Anico novo življenje. Pisatelj pozna dobro narodno življenje v Slavoniji, in zato se je v svoji povesti dotaknil marsikatere narodne rane, prevelike potrate pri ženitnini, nespametnega gizdalinstva in lišpa pri ženskah in lahkoumnega gospodarstva, ki nam je krivo, da domači narod gmotno propada, a tujci se v trumah selijo v one od Boga tako blagoslovljene kraje. Vpletel je v povest tudi prav srečno ameriško vprašanje, ki bi zaslužilo, da se mu posebno na slovanskem jugu posveti več pozornosti. Pripovedovanje teče ne-pris ljeno, jezik mu je lep, dialogi so kratki in res narodni; to povest bodo prav radi in koristno čitali. II. Ruske narodne pripovijetke. Preveo M. Divkovič. 80. Str. 90. — Ravnatelj zagrebške gimnazije, dober veščak ruskega in hrvaškega jezika, je zbral v tej knjižici štirinajst ruskih narodnih pripovedek. Dasi pri mnogih od njih manjka zdravega jedra in so večinoma plod živahne narodne fantazije, vendar jih bode vsakdo rad prebiral in se zamislil v one srečne čase, ko mu je babica pri topli peči pripovedovala podobne pripovedke. Iz teh pripovedek naj bi se učili oni, ki pišejo za narod, kako se piše, da jih bode narod res umel, da bodo res pravi narodni pisatelji. III. N. Lockyer: Astronomija ili nauka o zvijezdama. Preveo dr. Milan Šen o a. 8°, str. 86. — O astronomiji je sicer težko pisati za narod, vendar je potrebno, da dobi ljudstvo tudi o tem nekaj pojmov; v tej knjižici jih bode lahko dobilo, ker je res popularno napisana. Največ se govori v tej knjižici o naši zemlji in o njenem gibanju, potem o mesecu, o drugih nebeških telesih, o solncu in zvezdah nepremičnicah. IV. Voče i njegova upotreba. Napisao Ivan pl. Radič. Vel. 80, str. 208. To je doslej največja in najbolj bogato ilustrirana knjiga, kar jih je društvo izdalo. Pisatelj omenja najpoprej, kako se sadje deli po razredih, potem opisuje razno sadje, posebno obširno jabolka in hruške, a v drugem delu pripoveduje, kako moramo sadje porabiti, da dobimo od njega največjo korist. Tu se učimo, kako moramo sadje brati, spravljati in razpošiljati, kako ga moramo sušiti, kako se prirejajo razne sadne paste, kis, žganje, vino in razni likeri. Upamo, da bode ta knjiga, ki je v mnogih iztisih romala med hrvaški narod, vendar nekoliko pripomogla, da se bode povzdignila in razširjala sadjereja, za katero je malokatera zemlja tako pripravna, kakor je Hrvaška. V. Danica. Koledar i ljetopis društva svetojeronimskoga za godinu 1906. — 8°, str. 248. Tiskano 47.000 komada. Člani „Društva sv. Jeronima" se vsako leto najbolj vesele svoje stare znanke „Danice", ker jim ona prinaša največ raznovrstnega gradiva. Za navadnim koledarom in društvenim letopisom sledi zabavno-poučni del, ki prinaša slike in življenjepise slavnega škofa Jožefa Jurija Stross-mayerja, istrskega buditelja dra. Dinka Vite-ziča, marljivega hrvaškega zgodovinarja Ivana Krst. Tkalčiča in pa dobrega narodnega pisatelja Josipa Zoriča. B. K. opeva na narodni način junaško smrt zadnjega kralja iz hrvaške narodne dinastije Petra Svačiča, a V. Gjurin je priobčil tri lepe pesmice iz narodnega življenja. Dr. Svetozar Ritig je napisal večjo povest iz slavonskega življenja „J ur in Kuzman", v kateri nam je opisal žalostni konec kmeta, ki se je hotel pogospoditi. Ivan Lapušič je priobčil lepo črtico iz Bosne: „Na drugi dan Uskrsa", a Ilija Ujevič črtico iz dalmatinskega Zagorja: „Kuga". Prav poučni so spisi župnika Jožefa Šafrana: „Kako je naselubolesnicima", „U školu" in „Nešto malo iz gospodarstva". Pisatelj dobro pozna narodne rane in v svojih spisih daje narodu pravega zdravila. Ravno tako bode koristil tudi članek župnika M. Ettingera: „Kakog imamo sve kod nas naroda", pokazuje, koliko je že tujega elementa na hrvaškem narodnem telesu, in svari pred pretečo nevarnostjo. Dr. Ritig je opisal še „Velehrad", a dr. Milan Šenoa beli Zagreb. Narod se tudi opozarja na koristno „Družbo sv. Cirila in Metoda" za Istro, a učitelj Horvat uči stariše, kako naj ukrenejo s svojimi slepimi otroci, če jih imajo. Razun nekaterih krajših poučnih spisov je še nekoliko smešnic, potem sledi število društvenih članov po poverjeništvih in sejmi. Iz društvenega letopisa povzamemo, da društvo vrlo podpira ljudske knjižnice, katerim je razdelilo v preteklem letu 2620 knjižic. Društveno premoženje je štelo na koncu leta 1904. 295.238 K 82 vin., dosmrtnih članov je bilo 16.428, a letnih 5488. Dosmrtni član postane, kdor vplača enkrat za vselej 10 K, a letni 1 K. Naj bi to koristno društvo bratskega nam naroda pognalo še krepkeje korenine v vseh krajih, kjer prebivajo Hrvatje! Janko Barle. NASE SLIKE. Šib en i k (str. 129) je staro dalmatinsko mesto blizu izliva Krke, ki se tu jako razširi in je v zvezi z morjem po ozkem predoru, ki ga varuje stara utrdba. Šibenik je zidan amfiteatralno ob skalovitem hribu in ima tri trdnjave iz starih časov, ki so jih pa tekom časa opustili in ki zdaj razpadajo. Proti suhi strani ima Šibenik še obrambni zid V Sibeniku sto-luje škof, dalje je tu okrajno glavarstvo, sodišče, pristaniški in carinski urad, lepa, v gotsko-lombardskem zlogu zidana stolna cerkev iz 15. in 16. stoletja. Okoli 7000 prebivavcev živi večinoma od ribištva in mor-narstva. od trgovine, vino- in oljkoreje. Šibenik je po železnici zvezan s Spljetom. Priobčili smo danes podobo Šibenika, ker se sliši da hoče Avstrija iz Ši-benika narediti morsko trdnjavo po modernih vzorcih. Ker mora Avstrija z ozirom na Balkan in na Italijo zavarovati vse doslej tako zanemarjeno dal.natinsko obrežje, je prav umevno, da si je izbrala Šibenik za trdnjavo. Kip Žalostne Matere Božje, katerega fotografični posnetek priobčujemo na str. 137., je razstavil kipar Ivan Puc iz Škofje Loke na razstavi „Katoliškega društva rokodel. pomočnikov" v Ljubljani prošlo leto. Lepa skupina je na razstavi jako ugajala. Kosciuszkov spomenik, katerega sliko prinašamo na str. 144., bo v kratkem postavljen v Kra-kovu. Tadeusz Kosciuszko, zadnji vojskovodja poljsk. kraljestva, bo gledal tu s konja na istem trgu, kjer je mnogokrat javno govoril poljskemu ljudstvu in ga bodril k boju za svobodo. Spomenik sedaj vlivajo v umetniški livarni Tomaža Sipka na Dunaju. Model je izdelal prof. Lenard Marconi, izvršitev pa sta preskrbela po Marconijevi smrti njegov zet Anton vitez Popiel in prof. Giacomo Giovanetti v Florenci. Spomenik bo visok 13 in pol metra. Stroške je pokril poljski narod s prostovoljnimi darovi. Kipa J. Strach o vsk ega „Šolar" in „Šolarica" (str. 152) sta jako ličen okrasek na novi meščanski šoli v Pragi. Slike iz Kitajskega, ki jih vidijo čitatelji v tej številki, nam je poslal naš pisatelj oče Veselko Kovač s svojim spisom, ki smo ga začeli priobčevati v tej številki. Od tega slovenskega misionarja imamo še celo zbirko jako zanimivih fotografij s Kitajskega, ki jih bomo še priobčevali v njegovem zanimivem spisu o potovanju po Rumeni reki. Rojstni dom Gregorčičev (str. 177.) je v Vršnem na Goriškem. Hišica je stisnjena med drugimi, prav pohlevna, pa prijazna na videz. Pred hišo sedi oče pesnikov. Dobri starček je umrl lansko leto Maroški sultan. dne 21. oktobra. Prej je imel bolno oko, ki ga je moral z ruto zavezati. Naj mu naša podoba ohrani spomin med Slovenci. Storil je dovolj, da je odgojil Slovencem sina - pesnika! Maroški sultan obrača zadnji čas nase splošno pozornost. Abdul Aziz je vladar dežele, ki se razteza v severo-zapadni Afriki od 0 do 13. stopinje vzhodne dolžine od Greenwicha, tam kjer se Afrika najbolj približuje Evropi, tako da loči oba dela sveta samo ožina gibraltarska. A maroški sultan ni srečen, kajti doma gane ubogajo in mnogo rodov mu plača davek samo, če si ga more s silo vzeti. Tem več prijateljev ima izven države, zlasti Francoze in Nemce, ki se mu oboji kar s silo ponujajo, da bi mu „pomagali", seveda tako, da bi potem sami ostali gospodarji v Maroku. Nemški cesar se je potrudil celo sam v Maroko, da bi pripravil pot nemškemu Gibraltarske trdnjave. vplivu. Francozi, ki mislijo, da imajo večjo pravico do Maroka, so to tako težko gledali, da se je že govorilo o vojski, in posledica teh napetih razmer je bila konferenca zastopnikov velevlasti v Algecirasu, majhnem mestu južne Španske prav blizu Gibraltarja. Na tej konferenci so se pogodili tako, da so se razburjeni duhovi pomirili. Maroški sultan pa stoji v nekakem mednarodnem varstvu Pri tej priložnosti prinašamo tudi sliko Gibraltarske trdnjave. Gibraltar, arabsko „Džebel al Tarik" ^slovensko: Ta-rikova skala), je najjužnejši konec Pirenejskega polo- toka. Skala je visoka 425 m, dolga 4*6 km in široka 125 km. Od 1. 1704. je v angleški oblasti. Angleži so izpremenili Gibraltar v silno trdnjavo, ki brani vhod v Sredozemsko morje in velja za nepremagljivo. V skalo so vsekane tri visoko obokane galerije, prva 122 /77, druga 213 m, tretja 308 m nad morjem; vse so nasajene z ogromnimi topovi največjega kalibra. Ker meri morje na najožjem mestu samo \!>km med Evropo in Afriko, je jasno, zakaj Angleži tako varujejo to svojo tako velevažno posest. Mnogo se piše o namerah Italije na Albanijo. Zato piinašamo danes nekaj slik iz okolice Skadra. Skadar je pristanišče albansko in glavno mesto severoalbanskega vilajeta. Mesto stoji na južnem bregu Skadarskega jezera, ki skoro vsako leto preplavlja okolico. V mestu stanuje generalni guber-nator, avstrijski generalni konzul in več konzulov drugih držav. V mestu je utrjen grad in velika katoliška katedrala. Pre-bivavci tkejo, tešejo ladje in izdelujejo orožje. Skadarski bazar ima do 2000 pro-dajalnic in je eno največjih trgovišč ob vzhodni obali Adrije. Prodaja se večinoma koruza, volna, kože itd. V starih časih se je mesto imenovalo Skodra. Dolgo časa je bilo mesto v srbski oblasti. Od leta 1395. je bil Skadar beneški, od leta 1479. pa je pod turško oblastjo. — Tu je razsajal dne 1. junija prošlegaleta hud potres, kakršnega že dolgo niso pomnili. Škoda se je cenila na 50 milijonov frankov, in avstrijski cesar je daroval 25.000 kron. Naši sliki str. 188. in 189. nam kažeta gorovje iz skadarske okolice z razstresenimi seli in narodno nošo tamošnjega prebivalstva. Prva koncertna dvorana glede na velikost, akustično in praktično razdelitev prostora v Ljubljani je sedaj velika dvorana hotela „Union". Pogled z galerije kaže naša slika str. 192. Na svečnico je priredila letos „Glasbena Matica" v njej Bos-sijev oratorij „Visoka pesem", ki je napolnil dvorano in uspel najpovoljneje. Veliki zbor „Glasb. Matice" je šele v tej dvorani prišel do popolne veljave. Za „Glasbeno Matico" pa je ravno tu nastopil izborno izvežbani ženski zbor „Katoliškega društva za delavke" pod vodstvom g. Ferjančiča, ki je dirigiral tu nekaj svojih „Venčkov narodnih pesmi", med katerimi so pravi biseri narodne melodije in harmonizacije. dš2 Msgr. dr. Fr. Scdej, novi nadškof goriški, metropolit ilirski. Goriška nadškofija je dobila novega višjega pastirja — msgr. dr. Fr. Sedeja. To imenovanje nas še tembolj veseli, ker štejemo dr. Sedeja v vrsto „Dom in Svetovih" pisateljev. Monsignor dr. Fr. Se dej je bil rojen dne '0. okt. 1854 v Cerknem na Goriškem. Gimnazijo je dovršil v Gorici 1. 1874. Bil je vedno odličnjak. Maturo je prestal tudi z odliko in sicer kot privatist, ker je h krati isto leto dovršil tudi prvi tečaj bogoslovja. V mašnika posvečen je bil dne 26. avg. 1877 in je potem služboval najprej kot kaplan v rojstni vasi v Cerknem, a le malo časa. Že 1.1878. so ga poslali na Dunaj v zavod sv. Avguština, da dopolni svoje učenje in postane doktor bogoslovja. Vrnivši se po štirih letih v domovino, je služboval kot kaplan in katehet pri sestrah uršulinkah v Gorici. Po smrti Štefana Kocjančiča leta 1883. je postal njegov naslednik kot profesor starega zakona v osrednjem semenišču, kjer je poučeval šest let, dokler ga niso pozvali zopet na Dunaj 1. 1889. kot c. in kr. dvornega kapelana in ravnatelja višjega izobraževališča za duhovnike pri sv. Avguštiuu. Od tod je prišel 1.1898. z nova v Gorico kot kanonik, župnik stolne cerkve in dekan goriškega dekanata. To službo je opravljal z izredno vestnostjo, pridnostjo in požrtvovalnostjo do prošlega meseca. L. 1902. je prevzel iz prijaznosti do bolnega prijatelja dr. Josipa Pavlice nadome-stovanje novega zakona v goriški bogoslovnici. Ta predmet je po prezgodnji smrti dr. Josipa Pavlice nadalje poučeval do sedanjega časa. Poleg tega je bil tudi član dež. šol sveta, nadškofijski nadzornik slovenskih in nemških goriških šol in je sodeloval pri različnih upravah in društvih. Od nekdaj je bil velik prijatelj cerkvenega petja ter si je pridobil kot predsednik „Cecilij, društva" na tem polju mnogo zaslug. O njegovem nenavadnem bogoslovnem znanju nam pričajo razne učene razprave. Tako so prinesli izpod njegovega peresa n. pr. „Folium periodicum", „Rimski Katolik" in „Dom in Svet" razne znanstvene spise. V našem listu je posebno znamenita razprava o klinopisih. V zadnjem času je spisal: „Pojasnilni uvod" v knjigo „Job", ki jo je poslovenil pesnik S. Gregorčič. Monsignora dr. Se dej a prištevamo med najbolj nadarjene duhovnike v goriški nadškofiji. Njegov značaj je čist, njegovo življenje v vsakem oziru vzgledno, njegova pobožnost odkritosrčna. O tem pričajo zlasti verniki stolne župnije, ki ga radi njegove požrtvovalnosti, gorečnosti ln pobožnosti visoko čislajo in prisrčno ljubijo. Stolno cerkev je popolnoma prenovil in olepšal. Svojemu rojaku želimo ob nastopu tako visoke in težavne službe, da mu ohrani Bog svojo pomoč mnogo let v prospeh goriške nadškofije 1 f Lambert Einspieler, stolni prošt v Celovcu, predsednik „Družbe sv. Mohorja". Dne 3. febr. nas je iznenadila žalostna vest, da je umrl stolni prošt Lambert Einspieler v Celovcu. S tem je zadela koroške Slovence bridka izguba, kajti Lambert Einspieler je bil duša slovenskemu gibanju na Koroškem. Prošt Lambert Einspieler je bil rojen dne 10. septembra 1840 na Bistrici v Rožu kot sin spoštovane Einspielerjeve rodbine „pri Krivcu". Ko je dovršil z najboljšim uspehom za duhovniški poklic potrebne znanstvene in bogoslovske nauke, v gimnaziji (1859) in v knezoškofijski bogoslovnici v Celovcu, je bil dne 8. avgusta 1863 posvečen za duhovnika. Novo mašo je daroval v podružnični cerkvici na Bistrici. Od tedaj je nepretrgoma in vzorno deloval deloma kot dušni pastir, deloma kot član knezoškofijskega konzistorija in knezoškofijskega stolnega kapitlja v službi krške škofije. Kot dušni pastir je bil najprej nameščen za kapelana v dekanijski župniji v Kapli ob Dravi, kjer je šest mesecev opravljal dušnopastirsko službo v obsežni župniji namesto visokoletnega in bolehnega dekana in župnika Mateja Čudna. Od 1. maja 1864 do 30. septembra 1866 je deloval kot dušni pastir v dekanijski župniji žabniški ter je bil v času romanja na sv. Višarje, kjer je bilo do 20.000 romarjev, neposredni vodja zakristije in bogoslužja. Ta služba je posebno v vojskinem letu 1866 zahtevala veliko previdnosti in pozornosti. Od 1. okt. 1866 do 31. julija 1868 je deloval kot kapelan in katehet pri mestni župniji v Beljaku in je prevzel tudi vodstvo novoustanovljenega „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov". L. 1868. je knez in škof dr. Wiery L. Einspielerja poklical za knezoškofijskega dvornega kapelana in tajnika ordinariata v Celovec, potem je bil pa „v priznanje za izkazano strokovuo znanje" imenovan za konzistorialnega poročevavca, arhivarja in tajnika duhovskega sodišča v zakonskih zadevah. Pod škofom dr. Fundrom je pokojnik postal kancelar knezoškofijskega ordinariata. L. 1884. je bil pokojnik od cesarja imenovan stolnim kapitularjem. Ko je krška škofija dne 1. oktobra 1886 vsled smrti kneza in škofa dr. Petra Fundra nenadoma osirotela, je bil kancelar L. Einspieler imenovan za kapiteljskega vikarja, da je v vsem vodil izpraznjeno škofijo, in to zaupno službo je opravljal v zelo težavnih razmerah skoraj šest mesecev. Dne 5. novembra 1.1899. je pa bil imenoval za stolnega prošt a. Papež Leon XIII. je pokojnika 1. 1888. odlikoval s častnim križcem „Pro Ecclesia et Pontifice", 11. maja 1901 pa imenoval za „protonotarja ad instar participantium" in uvrstil s tem med rimske prelate (odličnjake). Poleg skrbi, da je vestno izvrševal svoje mnogotere škofijske službe, je smatral L. Einspieler kot duhovnik za svojo vestno dolžnost, da je z radovoljno pomočjo pri dušnem pastirstvu porabil svoj ostali čas v korist cerkve, države in svojega ljubljenega naroda. Tako je poučeval krščanski nauk 11 let na dekliški industrijski šoli v Celovcu; 8 let (1894 1902) je bil izpovednik Elizabetink; od 1.1875. je bil odbornik, od 1. 1891. predsednik društva za podporo potrebnih duhovnikov krške škofije. Za nas je Einspieler posebno važen kot predsednik Družbe sv. Mohorja, ki se je pod njegovim predsedstvom jako razširila. Zadnji čas je bil tudi predsednik podpornega društva za slovenske koroške visokošolce, častni član mnogih slovenskih občin itd. Nekaj let je bil tudi državni poslanec, in sicer edini koroški Slovenec v državnem zboru. Izvoljen je bil po kompromisu med Slovenci in katoliškimi Nemci v kmečkih občinah celovških marca meseca 1. 1897. Bil je silno ljubeznivega in prijaznega značaja in v njegovi gostoljubni hiši je bilo pravo zbirališče narodnih Slovencev. Pokojni Lambert ni poznal večjega veselja, nego če je mogel koristiti svojim rojakom. Zato mu bo pa za vedno med nami časten in hvaležen spomin. N. v m. p.! Izobraževalno delo „Slovenske krščansko-socialne zveze". Iz „Društvenega koledarčka" „Slovenske krščansko-socialne zveze" posnemamo, da so imela „Zvezina" društva v preteklem poslovnem letu 605 javnih predavanj, 164 dr am a ti čn i h predstav, 133 veselic, 119 izletov. Društva „Slovenske krščansko-socialne zveze" imajo 115 knjižnic s 33.943 knjigami, pevskih zborov imajo 44 s 722 člani in28tamburaških zborov s 189 člani. To pa še ni natančna statistika, ker nekaj društev ni poslalo izkazov. To je vsekakor lepo izobraževalno delo, na katero je „Slovenska kršč.-socialna zveza" lahko ponosna. Bodoči knjižni program „Slovenske Matice". Knjižni odsek „Slovenske Matice" je s pomočjo pododseka sestavil sledeči knjižni program : 1. „Zbornik" se kot periodična knjiga obdrži v ta namen, da se v njem objavljajo krajše razprave strogo znanstvene vsebine. 2. Letop s ostani še nadalje društvena knjiga za objavljanje pisarniškega poročila. 3. Matica izdaj vsako leto po eno ali dve monografiji. Kot primerna tvarina tem monografijam se priporočajo sledeče razprave: a) Zgodovina Ilirije, kot spominska knjiga z ozirom na bližajočo se stoletnico, b) Zgodovina ilirizma c) Zgodovina reformacijske dobe v Slovencih, č) Bleiweis in Novice, ob stoletnici pokojnikovega rojstva, d) Zgodovina slovenskega naroda. ßj Zgodovina slovenske in ostalih slovanskih književnosti. /) Opis ostalih slovenskih pokrajin.^)Prešernov zbornik, h) Etnografske študije o Slovencih (z ilustracijami). i) Novejše tehnične pridobitve (z ilustracijami)../) Občna zgodovina v monografijah (ilustrirana). k) Zgodovina umetnosti v monografijah (ilustrirana). /) Kemična tehnologija, m) Bakteriologija in mikroskopija (ilustrirana), ti) Narodno gospodarstvo, o) Socializem in sociologija, p) Poučni spisi iz zdravstva. r) Etika, s) Estetika. 5) Poetika, t) Astronomija. 4. Leposlovju naj se pridrže vsako leto vsaj po tri knjige pod splošnimi naslovi a) Knezova knjižnica, b) Zabavna knjižnica, č) Iz svetovne književnosti. — Kot tvarina prvima dvema knjigama se priporočajo poleg izvirnih leposlovnih del ponatiski izbranih spisov umrlih ali pa tudi še živečih domačih pisateljev. Izdajala naj bi se tudi izvirna dramatična dela in pesniški zborniki. Za prevode v knjigi „Iz svetovne književnosti" se priporočajo pesniške antologije; dalje najboljša starejša in novejša slovanska leposlovna in dramatična dela ter klasična in moderna dela tujih književnosti. Sprejemajo se pa le prevodi po izvirnem besedilu; prevodi iz nemščine se načelno odklanjajo. Vsakemu teh prevodov naj se pridoda kot uvod kratek pregled o avtorjevem življenju in delovanju. Jos. E. Hilscher. Dne 22. januarja je preteklo sto let od rojstva Jos. Emanuela Hilscher j a. Bil je rojen v Litomericah na Češkem 22. jan. 1806. Njegov oče ie bil rojen Saksonec. Mladi Hilscher je z osmim letom vstopil v vojaško odgojevališče in je prišel 1. 1817. z ondotnim polkom v Ljubljano, kjer je bilo tedaj tudi vojaško odgojevališče. Korporal Friderik Dahl, ki je znal dobro francosko in angleško, se je zanimal za živahnega dečka in zato ga je še posebej učil 1.1819. najpotrebnejših pravil iz pesništva. Istotako ga je v tem stremljenju podpiral tudi vadniški poročnik Koberwein. Ko je 1. 1823. dovršil šolo, je vstopil v vojake. Drugo leto se je učil na ljubljanski učiteljski pripravnici, da bi se vsposobil za vojaškega učitelja. Že 1. decembra 1824 so ga kot korporala postavili za učitelja. V tej službi je ostal do 1. 1833. Leta 1826. je napredoval za „ex propriis" kadeta in 1. 1831. za narednika. Kot učitelj je imel dovolj prilike, da se je vadil v pesništvu in v tujih jezikih. Pokg nemških klasikov sta ga najbolj zanimala Shakespeare in Byron. V tem času je spisal igrokaz v petih dejanjih „Friderik Lepi", ki so ga uprizorili v deželnem gledišču in ki je zelo ugajal. Leta 1833. je izšel pri Blazniku prevod Byronovih „Hebrejskih spevov". Ta prevod so prištevali k najboljšim nemškim prevodom slavnega Angleža. L. 1834. so ga premestili kot štabnega pisarja k generalnemu kvartirnemu oskrb-ništvu v Milan. Tu je nadaljeval svoje započeto delo. Učil se je nadalje jezikov zlasti španščine, tako da je znal pisati in govoriti češko, nemško, italijansko, francosko, angleško in špansko. V Milanu pa je jel bolehati in sušica mu je 2. novembra 1837 prestrigla nit življenja. Njegovo pisateljsko zapuščino je izdal 1. 1839. dr. Ludovik Avg. Franki I/šla je pri založniku Heckenastu. V njej se nahajajo izvirne pesmi in prevodi iz raznih jezikov, ni pa v tej izdaji „Hebrejskih spevov", ki so izšli v Ljubljani. Po njem imajo svoje ime Hilscherjeve ulice v Ljubljani, v spomin, da je tam v tesni, temni vojašnici živel mož, ki si je z lastnim trudom priboril visoko izobrazbo v vojaški suknji. Vseslovensko evidenčno knjižnico namerava ustanoviti ljubljanski magistrat in zato prosi vsa uprav-ništva, da mu pošiljajo svoje liste. CRNOGORCI IZ SKADARSKE OKOLICE. Jos. V Sladek. Dne 27. oktobra je obhajal češki pesnik I. V. Sladek svojo šestdesetletnico. Rojen je bil 27. oktobra 1845. v Zbirohu, študiral je gimnazijo in univerzo v Pragi; 1. 1871. je bil imtnovan za profesorja anglešksga jezika pri trgovinski akademiji v Pragi; razen tega je predaval tudi angleščino na češki univerzi in tehniki. Sedaj živi v pokoju deloma v Pragi, deloma v svojem rojstnem kraju. Sladek je začel literarno delovati v zelo burni dobi. V Ameriki se je bližala koncu kruta vojska za odstranitev suženjstva in tudi Evropa je bila vsa vznemirjena. Nevihta je začela razsajati najprej na Holštinskem in kmalu potem tudi na Češkem, kjer so leta 1866. izkrvaveli tisoči čeških sinov v boju zoper Prusijo. Ob tem času so se vojskovali tudi na Laškem za misel enotnega kraljestva; hkrati se je bliskalo na Balkanu. Češki narod je stal v odločilni opoziciji proti dunajski vladi, ustanavljala so se društva, zborovali tabori, oživljalo se je upanje v češko samostalnost; kmalu potem so zopet zapirali češke urednike in pisatelje v ječe. V ti dobi se je začela književna delavnost Slädkova, in vse to ni ostalo brez vpliva na njegovo tvorbo. Sladek, katerega ime se je prvič pokazalo v listu „Svetozor" 1. 1867., je pel pesmi o svobodi in o bojih za svobodo češkega naroda. In Ie-ta vnema in gorečnost za češki jezik in za svobodo češkega naroda nista zapustili Sladka nikoli več. iMnogo je k tem glasovom Slädkove lire prispelo njegovo bivanje v svobodni Ameriki, kjer je bival dve leti (od 1. 1869. 1871.). Leta 1875. je izdal prvo zbirko poezij „Bäsne", potem so sledile zbirke: „Jiskry na mori", „Svetlou stopou", „Na prahu raje", „Ze života", „Sluncem a stinem", i. t. d. Krasne so Slädkove zbirke pesni za mladino. Pesniku je hčerka Helenka rastla pred očmi; iskal je zanjo v če5ki književnosti primernih pesni, in ko je spoznal, da jih ni, je hotel podati Sladek tudi češkim otrokom solnce in cvetove, smeh in pesen, humor in veselje, kakor imajo vse to otroci v Ameriki in na Angleškem, kjer se mladina vzgaja s poezijo izpod peres najboljših pesnikov. In tako so nastale Slädkove pesniške zbirke za mladino: „ZIaty mäj" (1886), „Skrivanči pisne" (1889), „Zvony a zvonky" 1894), ki so hitro našle pot do otroških src ter so pro-vzročile pravi prevrat v češki otroški književnosti. Kako lepo, kako mično riše Slädek v teh zbirkah otroško življenje, izraža naivnost, smeh, otroško govorjenje in igranje 1 Odlično mesto v češki književnosti imata tudi Slädkovi pesniški zbirki „Selške pisne" in „Češke znelky" V „Selskych pisnich" ginljivo izraža ljubezen do kmečke zemlje in proslavlja kmečko delo Kmet nastopa v ti zbirki kot branitelj vsega človeštva, četudi ga ves svet zaničuje. Ne zaupa nikomur, razen Bogu in sebi, ali tudi nikomur ne služi. „Češka Mohamedansko pokopališče v Skadru. znelky" so premišljevanja o češkem narodnem obstanku in življenju. Kot urednik in izdaja'elj „Lumira" (od 1. 1877 1898) je Sladek stal v ospredju češkega književnega življenja ter je okrog svojega lista skupil najboljše pisatelje. „Luniir" je postal vzor literarnega časopisa in bilo je odlikovanje za vsakoga, kdor je mogel v tem listu objaviti kak duševni proizvod. Zadnja leta je Sladek posvetil velikemu delu: prevodu Shakespeara. Že prej je mnogo prevajal iz angleščine, španščine in poljščine. Temeljiti so njegovi prevodi iz Keatsa, Longfellowa, Burnsa, Byrona, Mickiewicza, Juana Valera itd. Dr. Jan Mächal, ud češke akademije, vseuči-liški profesor slavistiske v Pragi in slovstveni zgodovinar, je 25. novembra obhajal svojo petdesetletnico. Dr. Mächal je na glasu kot slovstveni zgodovinar; njegovi večji spisi so: „Näkres slovanskeho bäjeslovi" (1891), „O bohatyrskem epose slovanskem" (1893), „P. J. Šafarik a jeho nazory kriticke i esthetske" (1895), „O češkem romanu novodobem". Dr. Mächal je natančen poznavavec slovanskih književnosti. Češki učenjak prof. dr. K. V. Zenger je dovršil nedavno 75. leto. Dr. K. V. Zenger, fizik in astronom, je dika čeških tehnikov. Rojen je bil v Homutovu Pogled na skadarsko gorato okolico. J. V. Slädek spada med tiste češke pesnike, ki so osvež'li češko slovstvo, ki so povzdignili prosveto in razširili češko obzorje. Pri tem pa se ni Sladek preveč vdal vplivu tuje omike. Poleg Nerude je on najbolje izrazil češko dušo, njena čuvstva in njen humor brez najmanjšega ponarejenega patosa. Delavnost Slädkova je zelo obsežna, vkljub temu pa ni pisal nikoli hitro in površno. Bil je tih in previden brusivec pesniških draguljev. Njegove zbirke so izhajale polagoma, a zato so zapustile vsikdar globok vtisk. na Češkem in spada med najboljše češke učenjake, katerih delavnost je znana tudi izven čeških mej. Zenger si je pridobil svetovno ime po svojih študijah v kozmični fiziki in metereologiji Kot profesor fizike na češki tehniki je sestavil univerzalni reometer in tangencialno tehtnico. Njegovih znanstvenih spisov in razprav v jeziku češkem, nemškem in francoskem je neštevilna vrsta. Zengrovo glavno delo je razprava o novem svetovnem sistemu na podlagi dinamiČno-električnih zakonov. Frof. František Jan Ev. Kott, češki jezikoslovec, je h koncu decembra obhajal svojo osemdesetletnico. Prof. Kott je bil rojen v Podhajči pri Lnafih in spada k najboljšim poznavavcem češkega jezika. Poleg raznih manjših spisov in prevodov klasikov je Kott izdal pri Fr. Šimačku „Češko-nemecky slovnik" zlasti gramatično-frazeologični, ki je izhajal skoraj celih 20 let (od 1. 1876.-1893.) in ki ga je Kott I. 1896. izpopolnil v spisih češke akademije. Ta slovar, ki ga je Kott sestavljal 30 let, je dozdaj poleg Jungmano-vega edina in naiboljša slika bogastva in čistosti češkega jezika. Fr. Št. Najstarejša češka pisateljica, gospa Ven-ceslava Lužicka (Ana Srbovä), je obhajala dne 6. decembra svojo sedemdesetletnico. Gospa Lužicka deluje že 40 let na polju češke književnosti; poleg mnogih poučnih knjig in spisov za mladino je spisala celo vrsto romanov in novel, ki v njih popisuje življenje in delovanje ženske v hiši in v javnosti. Naslovi nekaterih njenih zabavnih knjig so:Povidky z maleho sveta (4 zvezki), — Chlumy (3 z v.) - Na zriceninach. — Salomena. — U kamenneho domu itd. Pred več nego 30 leti je kot prva urednica lista „Ženske Listy" spisala tudi veliko člankov, v katerih je reševala žensko vprašanje. Gospa Lužicka - Srbova je mati g. dra. Vladmiira Srba, bivšega župana mesta Prage. o£2 Slovak J. Murgaš in njegov brezžični brzojav. Pred nedavnim se je vršila med postajo Scranton in Wilkes-Barre v Zedinjenih ameriških državah javna poizkušnja z brezžičnim brzojavom, ki ga je iznašel Slovak Jožef Murgaš, katoliški župnik v Wilkes-Barru. Pri izkušnji je bilo veliko število strokovnjakov, in pokazalo se je, da Murgašev brezžični brzojav prekaša sistem Marconija, De Foresta in drugih v natančnosti in hitrosti brzojavljenja v največje daljave. Za veliki new-yorški list „World" je brzojavljanje po Murgaševem sistemu desetkrat hitrejše in dvajsetkrat cenejše nego brzojavljanje po drugih že zdaj obstoječih sistemih. Kedar „Universal AetherTtlegraph Company" ta sistem vpelje tudi drugod, bo Jožef Murgaš v svetu tako znan kakor Bell po svojem telefonu. — Jožef Murgaš je bil rojen v Tajovu, v zvolenskem okraju na Slovaškem. V Ameriko je prišel 1. 1896. in od tistega časa se odlikuje na narodnem in cerkvenem polju po svojem neumornem in požrtvovalnem delu. Škof dr. Jurij Lusčanski. Dne 2 decembra pr. 1. je umrl lužiškim Srbom naglo, od mrtvouda zadet, kakor nekdaj pred 11 leti Mihal Hörnik, apostolski vikar na Saksonskem, škof dr. Lusčanski. Mali narod katoliških Lužičanov (kakih 15.000) je imel svojega katoliškega škofa; v resnici svojega, ker Lusčanski je bil z dušo in telesom lužiški Srb. Lusčanski se je porodil 1. 1839. v srbski vasi Wotrovu v zgornji Lužici. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Pragi, kjer je bil 1. 1866. posvečen za duhovnika. Nekaj časa je bil kaplan v Ralbicah, Wotrovu in Budišinu in potem je bil v Pragi ravnatelj lužiškega duhovnega semenišča. L. 1894. je postal kanonik v Budišinu, 1. 1903. apostolski vikar na Saksonskem in dne 19. marca lanskega leta je bil od kardinala Koppa posvečen za škofa. Celo svoje življenje je Lusčanski deloval za svoje lužiške rojake. Nekaj časa je bil urednik lista „Katholski Posol", izdal je lužiški katekizem in lužiški prevod Sv. pisma nove zaveze. Razun tega je spisal veliko člankov za ljudstvo v vse lužiŠko-srbske liste. Najbolj uspešno delavnost v narodnem pogledu je razvil v „Srbski Matici", kateri je bil predsednik do svoje smrti. Fr. Št. 3SS Poljska enciklopedija. Akademija umetnosti v Krakovu pripravlja izdajo velikanskega dela, ki bode predstavljalo sliko poljske kulture v celem njenem zgodovinskem razvoju. Delo bode razdeljeno na 25 zvezkov, 19 delov in 178 pododdelkov. Enciklopedija bo pisana tako poljudno, da bo pristopna tudi občinstvu, ki nima v ti stroki posebne izobrazbe. Štirje prvi zvezki bodo obsegali f žični zemljepis Poljske, antropologijo, jezik, arheologijo, obenem pa začetek slovanske kulture; daljši štiri zvezki bodo obsegali politično zgodovino in zgodovinsko geografijo; deveti zvezek bo popisal poljske gospodarske razmere, daljši zvezki pa cerkvene, šolske razmere, vojaštvo itd. Zadnji zvezki bodo posvečeni umetnosti, glasbi, znanstveni in leposlovni književnosti. Na Poljskem obhajajo štiridesetletnico po rojstvu Mikolaja Reja, začetnika poljske književnosti. V nekaterih poljskih krajih so priredili slavnosti na čast Reju že v jeseni, v nekaterih se bodo priredile šele spomladi. Pozabljena stoletnica. 13. oktobra je minilo 100 let po rojstvu Štefana Garczynskega, ki je znan v poljski književnosti kot „filozofski pesnik". Spisal je lepa dela: „ Sonety vojenne", „Wspomnienia", „Dzieje Waclawa" in dr. - Porodil se je 13. okt. 1805 v Kosmovu pod Kolišem, študiral je doma na Poljskem in pozneje v Berolinu, kjer je poslušal Hegela. L. 1829. se je seznanil z Mickiewiczem, ki je visoko cenil poezije Garczynskega. Garczynski je zanimiv pojav v poljskem slovstvu, dozdaj pa še ni dovolj ocenjen. Umrl je 20. septembra 1853. Jan Amborski. Poljakom je zopet pred nedavnim umrl zaslužen mož, Jan Daroslav Amborski, pedagog, publicist in literat. Rojen je bil 1. 1838. v Vlostovicah (v lubelskem okraju) Gimnazijo je dovršil v Kijevu; 1. 1863 je odšel v Pariz, kjer si je služil vsakdanji kruh v raznih službah; bil je kopist, vzgojitelj in knjigar. Kot knjigar je urejeval biblio-grafični tednik „Le Bibliophile francais" in list „Bibliophile illustre". Hrepenenje po domovini je pripeljalo Amborskega 1. 1872. v Lvov. Tu je bil zopet vzgo- jitelj in pozneje lektor francoskega jezika na vseučilišču in politehniki. V ti dobi je spisal slovnico francoskega jezika in razne priročne knjige francoščine za Poljake. Bil je sotiudnik in dopisnik raznih poljskih listov, urejeval je tednika „Chata" in ,,No-winy", pozneje list,Niedziela', glasnik ,Matice poljske'. Fr. Št. Marja Bartus. Dne 2. oktobra je minilo 20 let po smrti poljskega „skowrönka" (škrjančka), pesnice Marije Bartus. Po njeni smrti so napisali mnogo lepih nekrologov, ustanovil se je celi odbor, katerega namen je bil postaviti rajnici lep spomenik na grob, a pozneje se je vse pozabilo. Šele pred nedavnim je nekoliko prijateljev rajne Bartus postavilo na grob prezgodaj umrle pesnice kamenit križ. M. Bartus je pisala verze že v 8. letu svoje starosti, pela je iz polne dekliške duše in njene pesmi so radi čitali vsi od Varšave do Kolomije. V njenih pesmih je bil poseben čar, osobita miloba. V poezijah „Czarodziejska fujarka", „Wiazanki konvalji", „Duch ruin", „Sen szcz^scia" je Bartus sipala bisere misli in besedi, ki so jih pobirali založniki knjig, obogateli od njih in „škrjančka" pustili gladovati. - — — Da, prava fi-žična lakota je izsrebala itak slabotne dekliške moči ter je vrgla mlado pesnico v prezgodnji grob. Bartus je živela življenje zapuščene sirote. Rojena 10. januarja 1854. v Lvovu, je v petem letu izgubila očeta, a v 8. letu že začela pisati verze, ki jih je kot mlado dekle objavljala v listu „Jutrzenka". Njena velika na darjenost je zbudila pozornost vsega poljskega občinstva, založniki so se trgali za njene pesmi in neizkušeno dekle je sipalo verze na vse strani, ne za htevajoč primernega honorarja. Med tem, ko sta krakovski „Dziennik mod" in lvovski „Tydzien" dolgo časa polnila svoje predale z njenimi pesnimi, je živela Marija Bartus samo od dohodkov, kijih je imela kot voditeljica otroškega vrtca. Zbirka njenih pesni, ki jo je izdala knjigarna Gabrynoviča, ji je naklonila nekoliko prijateljev v Varšavi, ki so pesnico gmotno podpirali, toda vse to je bilo premalo. Ker je pesnici ne-dostajalo vsakdanjega kruha, je sprejela službo vaške učiteljice. Okrajni šolski, svet jo je pošiljal iz enega kraja v drugi in navsezadnje jo je pustil brez službe in povrh še s kaljo tuberkuloze v prsih Vrnila se je v Lvov, in tu se je začela dekliška tragedija — počasno umiranje. Tri leta je M. Bartus živela s svojo staro materjo samo od pičlih honorarjev v največji revščini. Naporno duševno delo in revščina sta ji polomili vsled bolezni itak že slabe telesne moči. Bartus je včasih cele tedne živela samo od čaja in je pri tem pisala svoje najbolj globoke in krasne pesni. Končno ji je javna dobrotljivost podelila malo podpore, Bartus se je šla zdravit na deželo, a bilo je prepozno. Dne 2. oktobra 1885. je poljski „skow-rönek" umrl. Ali dobi pesnica po smrti to, kar ji je domovina ostala dolžna v življenju ? 3SQ Štiridesetletnico delovanja prof. Baudouina de Courtenay so proslavili skupno slovstveni krogi poljski in ruski v Peterburgu dne 10. januarja. Profesor Baudouin je znan jezikoslovec, na peterburški univerzi predava primerjalno slovnico in sanskrit. Njegova dela „O jeziku staropoljskem XIV. stoletja", „Rezja i Rezjanie", razprave o latinski fonetiki, o morfologiji ruskega jezika, izvirni spisi o psihičnih pojavih jezika, o patologiji in embriologiji jezika so znani v celem znanstvenem svetu. Vladimir Viktorovič Lesevič, ruski filozof-novopozitivist, je nedavno umrl v Kijevu. Rajni je zanimiv pojav v ruski književnosti. Rojen je bil leta 1837. v vasi Denisovki v poltavski guberniji. Ko je dovršil vseučiliške študije je služil nekoliko let pri vojakih v Kavkazu. Vrnivši se domov je razdelil svoje posestvo kmetom, jim ustanovil šolo, postal njih učitelj ter se je posvetil književnemu delu. V raznih ruskih listih je objavil mnogo filozofskih študij, v katerih se kaže privrženca novopozitivizma in kritičnega realizma. L. 1879. je bil poslan v Sibirijo, in ko se je vrnil, je bil sotrudnik in urednik revije „Russkoje Bogatstvo". Zbirko svojih literarno-zgodovinskih razprav je izdal v knjigi „Etjudy i očerki". Število maloruskih dnevnikov in ruskih časnikov v Rusiji raste z nenavadno hitrostjo. Nekateri so že začeli izhajati; drugi bodo šele izšli. Ta pojav je nedvomno reakcija proti dolgemu, prisiljenemu molčanju. Po znanem ukazu iz 1. 1876. ni mogel noben dnevnik niti drugi list izhajati v maloruskem jeziku, ampak bilo je celo prepovedano izdajanje knjig v maloruščini, izvzemši povesti iz vaškega življenja in znanstvena dela narodopisne vsebine. Danes se ta politika zatiranja maščuje z razvojem radikalnih listov. V Lubnah (gub. černihovska) izhaja „Hliborob", politični list, ki je namenjen zlasti vaškemu prebivalstvu. Nedavno so začeli v Poltavi izdajati tednik „Ridnij Kraj", ki je posvečen politiki, znanstvu in književnosti. V Kijevu izhaja od novega leta veliki dnevnik „Hro-madska Dumka". List se tiska v 100.000 iztisih. V Kijevu so ustanovili humoristični list „Šeršenj". V Moskvi bo izhajal ilustrovan mesečnik „Ukraina". V Petrogradu se ustanavlja mesečnik „Vilka Ukraina", ki bo posvečen politiki, znanstvu in književnosti. Stopetdesetletnica Mozartovega rojstva. Wolfgang Amade Mozart je znati vsakomu, kdor se je kaj zanimal za glasbo. Zato se zdi umestno ga omenjati ob 150 letnici njegovega rojstva, ki se je praznovala 27 januarja t. 1. — Rojen je bil Mozart 27. januarja I. 1756. v Solnogradu, kjer je služboval njegov oče kot dvorni glasbenik in pozneje kot ka-pelnik pri tamošnji nadškofiji. S komponiranjem je pričel že v četrtem letu, in ko je bil pet let star, je zložil že sam več menuetov. Napredoval je tako hitro, da je že leta 1762. nastopal po koncertih, ki jih je prirejal njegov oče, da bi pokazal tako svetu svojega čudežnega otroka. Po vseh evropskih dvorih je žel obilna priznanja, vse se je navduševalo za malega Mozarta. Ravnotako so ga slavili po Italiji, kjer je napisal po naročilu tudi svojo prvo opero. Prepotoval je vso Italijo in Nemčijo, mudil se je v Parizu, umrl pa na Dunaju, kjer je napisal svojo najboljšo opero „Z&uberflöte". Umrl je v 36. letu, potem, ko si je napisal sam svoj „Requiem". Ob svoji smrti pa je zapustil malo denarja, in zato se ne ve, kje je njegov grob sredi velikega dunajskega pokopališča. — V svojem življenju je napisal 226 del. Ta so najrazličnejša, tako za klavir, za orgije, za cerkveno petje, za instrumentalne kvartete, tercete in kvintete in med njimi je tudi 23 oper. Od teh jih je ostalo nikoli po-zabljivih sedem. Glavna zasluga Mozartova pa je, da je položil dušo v melodije in melodije v dušo in tako združil glasbo z življenjem. Drobne vesti. Grof L. N. Tolstoj je nedavno obhajal svojo 77-Ietnico in je še popolnoma čvrst in krepak. Na dan svoje 77-letnice je dovršil nov spis z naslovom. „Konec tega stoletja", v katerem razlaga svoje krščansko-socialne ideale. — Velik hrup je na Ruskem vzbudil roman A. Kup r in a „Poedinok" (dvoboj), ki v njem popisuje življenje ruskih čast- nikov v neki mali garniziji. (Spis spominja nemške knjige „Aus einer kleinen Garnison" poročnika Bilse.) Kuprin je dozdaj pisal samo kratke povesti; to je njegov prvi daljši spis. Roman nima velike umetniške vrednosti, ves uspeh ima zahvaliti samo tendenci. -Dozdaj so v Cetinju imeli samo en uradni list „Glas Črnogorca". Pred nedavnim je začel izhajati drugi list z naslovom „Odbrana". - Spisi najboljšega bolgarskega leposlovca Ivana Vaz ova se mnogo prevajajo v evropske jezike. Nedavno je izšel prevod njegove povesti „Dedo Joco gleda" v nemškem listu „Aus fremden Zungen" (št. 14 letnik XV.) Povest je prevel G. Adam in obenem objavil v istem listu študijo o Vazovu s podobo. — 21. in 22. novembra je bil v Krakovu shod poljskega ženstva, ki ga je sklicalo uredništvo feminističnega lista „NoweSowo" Burnih sej shoda se je udeležilo več nego 200 ženskih in 100 moških gostov. Pri posvetovanjih o raznih socialnih in verskih razmerah na Poljskem se je pokazalo, da se je pravzaprav shoda udeležil le tisti del feministek, ki danes drvijo za gesli socialne demokracije Kakor poroča „Tyg. illustrowany", je imela glavno besedo pri shodu judinja Estera Golde iz Katovic. frrrrrr-1 V VELIKI DVORANI HOTELA „UNION" V LJUBLJANI. Letošnja glediška sezona je še precej mirno potekla. Kritiki so obdelali avtorje in igravce: občinstvu pa nobeden ni privoščil vrstice. To pa je grda nehvaležnost: Letos nas je občinstvo veliko bolj zabavalo kot igre; ves kulturni napredek naše metropole si lahko bral z obrazov in iz mimike gle-diškega občinstva. Odločilni so seveda bili „kulturonosci" obojega spola na parterju, ki ga pri aplavzih krepko podpira akustično vrlo resonančno dijaško stojišče. Parter ima svoje malike, katerim tudi bolj aristokratske in reservirane lože poklanjajo nekaj kadila. To fetištvo je vso sezono najbolj označevalo in doseglo svoj višek tedaj, ko je gostoval razvajeni ljubljenec našega občinstva, neka že priletna, pa še vedno pikantna dama. ki je pred leti na našem odru še kraljevala. Kar ni pri občinstvu dosegla krvava „Lukrecija Borgija", kar ni zmogla nežna „Ljubislava"1, to se je posrečilo gospej Pollakovi, za kar ji gre velika zahvala. Bilo je pri „Zvonovih kornvii-s ki h". Junak in junakinja sta pela neko zelö žalostno pesem, obkrožal ju je zbor in naša gostovalka. Ta si je dela na glavo mično kapico s cofom, ki ji je grsciozno molel preko čela doli do nosa. Občinstva seveda sentimentalna pesem o kornvilskem zvonu ni niti malo genila. To priliko pograbi iznajdljiva gostovalka, ki je do dna proučila psiho gledalcev, in je jela v taktu s kazalcem I leve roke nihati cof svoje kapice od noska do lic, od lic do noska. Žela je buren aplavz. Ojunačena stori še več. Pihne na cof. cof zleti od nosa proč mimo čela, na vrh kapice, se tu vsled labilnega ravnotežja prekucne in narobe pade po temenu, ter se naposled vleže po kapi doli skoro do vratu. Žela je viharen aplavz. Naša gostovalka je dober in neutrudljiv psiholog. Privzdigne Čisto malo krilce z ne posebno umetno šanso-netsko gesto in pravi mesto šampanjec „šlam- panc". Podari se ji prekrasen venec . . . * * < . Zadnji čas sezone, ko so se ljudje že naveličali vse tragike, so poizkusili z „Lu-cetomin Lipetom" ter z domačim umotvorom „Cigani'". Zadeli so na pravo struno. Posebno dame iz višjih krogov in iz „buržoazije" so pokazale, da jih še ni oblizala dekadentna kultura in tudi ne angleški spleen: vse se znajo prisrčno smejati. Tudi krohota je bilo dovolj, kar je umljivo, če pomislimo, daje naše meščanstvo še dobro rejeno. Posebno „mastne" Šale mu gredö dobro v tek. Tudi ta naivnost je priznanja vredna, in dober rodoljub bo iz tega lahko sklepal na ne-ukročene sile narodove . . . lillliii i mmm .-v/ M : 4:< mm ilr Mmvimhs- mm mm A* s ! , mamš4- S; - .Hpimßisi .........4Wf ÜltülM?? .;! - I mm "--V *,v ' bMm-ffmm^ «r • j I * "V- ■ifeS ■; ipSBI■ »v ;%» ' Ai . L ' I - r -mm' ■ ; 7 i'Sii'i'^S'*^.1'- Psihološko zapletenih iger in duha utru-jajočih idej naše občinstvo ne mara. Kdo naj pač zmore toliko visokega vzleta, Če pride ravnokar od urada ali iz brivnice ali pa od dobre večerje? Zato pa je pristni ljubljanski humor dal igrokazu „Bratje svetega Bernarda" ime „lemenatarska igra", k igrama „Mali lord" in „Mala Dornt", ki so jih nekateri za našim časom zaostali idealisti imeli s m K;,; mmm >vv// Ä ÜS ■j % rž 1,; um ^si&Mim «Sli - : - m SU «ISP , m i-m Mm za najboljše v celi sezoni, so pa popoldne prignali otroke, ki so se ob njih res nasla- šimi in pomembnejšimi smehljaji v ložah in na galeriji podvojen polagoma umira . . . g - - " ^ fS§SS Ne manjka pa revolucionarnih elementov. To so tisti redkosejani nesrečneži, ki bi v gledišču radi od igre kaj videli ali slišali. jali. Pravemu parternemu abonirancu so pa pri „Malem lordu" kvečjemu še imponirale lične svilene hlačice nepristnega malega junaka. Upanje je, da se tudi mladi rod kmalu vrže po starih. Edina tragika, ki ima pri občinstvu še precej kredita, je tragika „Mli- Ne grč jim v glavo, da se občinstvo med narja in njegove hčerke" ter pobožne Kon- igro rajše zabava med seboj, kot pa z dramo, radove piščalke. Strahove imajo ljudje še Težko bodo kaj dosegli proti izvrstno or-vedno radi, če se pa kdo na odru celö gäniziranim gospodom in damam, ki si ne prekriža, je gotov popolnega uspeha. Ra- bodo dali zlahka oktroirati drugačnega okusa, dostno krohotanje parterja se druži z burnim aplavzom dijaškega stojišča, združi s finej- kot ga ima napreden Ljubljančan začetkom XX. stoletja.