kulturno - politično glasilo

svetovnih in domačih dogodkov
10. leto / številka 20
V Celovcu, dne 16 maja. 1958
Cena 1.50 šilinga
Kriza obilja
h Amerike, devete dežele bogastva in blagostanja našega časa, prihajajo vzncmerljivc novice. Že več mesecev tam vlada znatna nezaposlenost. Nad pet milijonov ljudi drži roke križem in večji del od njih živi na račun starih prihrankov in brezposelnih podpor. V mesecu aprilu je število brezposelnih znašalo 7,5 odstotkov celotne delovne sile. To pomeni, da je med delazmožnimi Amerikanci bil vsaki trinajsti brez posla.
Pri tem se človek nehote spomni na strahovito povojno krizo v letih 1929— 1932. Primerjava s krizo leta 1929 ne drži, kajti med tem se je obseg ameriške proizvodnje zelo |>ovečal in po izkušnjah klasične gospodarske znanosti 7 in pol odstotka brezposelnih še ni nevzdržno. Sedanja recesija ali zastoj, kot jo imenujejo, tudi ni povzročila borzne panike in padca cen, kot je to bil primer leta 1929. Sedanje ameriško gospodarstvo je mnogo l>olj trdno in zavarovano, kot je bilo v letu 1929. Kljub temu pa je sedanji zastoj povzročil znatne motnje v gospodarskem razvoju. V Ameriki je znatno padla proizvodnja skoraj vseh dobrin. Najbolj je prizadeto jeklo, kajti sedaj delajo jeklarne samo s |>o-lovico svoje zmogljivosti. Med industrijami končnih izdelkov pa hudo trpijo avtomobilske tovarne. Prodaja avtomobilov je v zadnjem letu zelo zaostala in prodajalci se nahajajo v resnih težavah zaradi polnih dvorišč novih vozov, ki jih nihče ne mara.
Tudi sprememba vojskovanja je vplivala na sedanjo recesijo. Na svetovnem tržišču so znatno padle cene surovin, predvsem takozvane barvaste memlutgije. Tudi pri nas smo to občutili po sem« • pri svincu. Spričo novih atomskih in raketnih orožij postajajo nepotrebne orjaške vojne ladje, ki so požrle desettisoče ton železa. Pa tudi puškina in lopovska inunicija na smodnik izgublja na pomenu.
Pretirano bi bilo zato govoriti o novem letu 1929, vendar je pojava zastoja v Ameriki znak, da ima blagostanje svoje meje. In zanunivo, ne v proizvodnji, ki jo je moč jvoljubno povečavati, ampak v porabi, kajti po mnenju večine strokovnjakov je sedanji zastoj nastal ne zaradi pomanjkanja blaga, ampak zaradi tega, ker zanj ni kupcev, to je zaslužki potrošnikov ne zadostujejo za nakup |>ovc-čane količine blaga, čeprav bi si vsak še rad nabavil to in ono.
Vpliv ameriškega gospodarskega zastoja sc pa pozna tudi že v Evropi. V Zapadni Nemčiji se večajo zaloge industrijskih izdelkov, v Porurju pa rastejo gore neprodanega premoga. Na Angleškem omejujejo investicije v industriji, kajti ne vedo ali bodo mogli svoje proizvode prodati. Obilje nastaja celo na področju neobhodno potrebnih potrošnih dobrin, kot je hrana. Omenimo pri tem samo pri nas previšek masla in napoveduje se tudi previšek svinjskega mesa. Po drugi strani pa je res, da danes praktično nihče ne gladuje.
Toda to je res samo za večji del Evrope na tej strani železne zavese ter za ameriški kontinent. V Aziji in Afriki pa je vrsta narodov in držav, kjer vladata zaostalost in pomanjkanje. Pa bi marsikdo tekel: Dajmo torej tem previšek blaga v Ameriki in Evropi narodom v Aziji in Afriki, ki ti|M- pomanjkanje. Vendar zadeva ni tako enostavna, kajti / miloščino ni moč nikogar gospodarsko ozdraviti in lahkomiselno dajanje konča s tem, da obuboža še darovatelj sam. Proizvodnja v zapadnem svetu je brez dvoma prekoračila potrebe tega predela in treba bo zanjo najti nova tržišča. Zaenkrat nerazvite države v Afriki in Aziji previškov ameriške in evropske industrije še ne morejo plačati, zato jim je treba na pameten način pomagati, da si gospodarsko opomorejo in postanejo plačila zmožni part-nerji. Maršalov načrt po vojni je pomagal Evropi na noge in na koncu koncev koristil tudi Ameriki sami, kajti izvoz v Evropo je postal važna postavka v ameriški zunanji trgovini.
Narodi v Afriki in Aziji, ki so si šele v zadnjih letih pridobili politično neodvisnost, so še polni nezaupanja do belega človeka, do svojih nekdanjih kolonialnih gospodarjev, ko so povečini morali oditi neprostovoljno. l*o drugi strani pa najpametnejše glave med njimi vedo, da brez pomoči od zunaj svoje hiše tudi ne bodo mogli spraviti v red. Ta položaj je začela prebrisano izkoriščati Sovjetska zveza z širokogrudnimi obljubami.
Začela se je med Ameriko in Sovjetsko zvezo tekma za Afriko in Azijo. Vendar azijski iu afriški narodi ameriške ponudbe sprejemajo z nezaupa-
Francija na robu kaosa
Po štirih 'tednih brezvladanja je Francija dobila novo vlado pod predsedstvom Pfim-lina. Francoski parlament mu je izglasoval zaupnico 'pod vtisom dogodkov, ki jih lahko označimo za krizo francoske države. Ko je pred 4 tedni moral odstopiti Gaillard, ker je hotel začeti razgovore s Tunizijo in pripraviti pot za ureditev alžirskega vprašanja, je bila radikalna desnica v parlamentu tista, ki ga je zrušila. Sedaj pa je morala potrditi Pfimiina, ki se hoče j>rav tako pogajati z Alžirci.
Začasa brezvladja se položaj Francozov v Afriki ni izboljšal, ampak le še poslabšal. V Tangerju so se sestali predsavniki Tunizije, Maroka in Al/.ira ter razpravljali o ustanovitvi severnoafriške federacije, ali kot jo oni imenujejo „Maghreba”. Tunizija in Maroko sta že samostojna, dočim je Alžir formalno del francoske države, čeprav tam divja neuničljiv upor, ki tira Francoze v nesmiselna dejanja iz obupa. Kajti nič drugače ni mogoče označiti sedanjega francoskega početja.
Študentje:Vrzimo poslance v vodo!"
V	Parizu so izbruhnile silovite demonstracije desničarskih študentov, ki so pod Are de Triomphe (spomenik zmage) vpili ..Vrzimo poslance v Seino” — reko, ki teče skozi mesto Pariz. Šele po velikih naporih je policiji uspelo, da je demonstrantom preprečila dohod 'k parlamentu in jih razgnala.
V	Alžiru pa je prišlo do pravcatega državnega udara. Francoski naseljenci, ki jih je blizu en milijon in imajo oni v svoji po-
sesti najboljšo zemljo, industrijo, trgovine, banke 'ter sedijo po vseh boljših službah, so najprej uprizorili generalno stavko, ki je popolnoma uspela. Pri velikih demonstracijah so razsrjene množice razbile ameriško ‘knjižnico, v protest proti ameriškim prizadevanjem, da se Francija končno vendar le sporazume z alžirskimi Arabci. To je hvaležnost za ameriški denar in orožje, s katerim je doslej Francija vodila vojno proti Alždrcem in zaradi česar so si Amerikanci nakopali sovraštvo Arabcev.
Prepodjetni generali v Alžiru j
Demonstranti so ustanovili poseben ,,odbor za javno blaginjo”, ki je prevzel vso oblast v Alžiru, kajti demostranti so zasedli tudi vsa vladna' poslopja in urade.
Čudno vlogo je igrala pri tem francoska vojaščina, ki je doslej delala hude preglavice pariškim vladam. Poveljnik padalskih čet v Alžiru, general Masslt se je odkrito priključil demonstrantom, dočim je vrhovni poveljnik vseh francoskih čet v Alžiru, general Salan, gledal na razvoj križem rok.
V Parizu je predsednik republike Coty obljubil, da Francija ne bo nikoli zapustila Alžira, pa tudi Pfimlin je pod vplivom dogodkov izjavil, da se bo boj za Alžir nadaljeval. Toda desničarski krogi jima ne zaupajo, ampak je vedno pogosteje pri demonstracijah čuti klic ,,De Gaullie- na oblast”. Francija stoji na robu državne krize, ki bo imela svoje kvarne posledice ne le zanjo samo, ampak tudi za vse sosede.
Državna realna gimnazija za Slovence
SPREJEMNI IZPITI
Sprejemni izpiti za prvi razred na Državni realni gimnaziji za Slovence so v ponedeljek, dne 7. julija 1958. Začetek je ob osmi uri.
Izpit obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole.
Prijave za izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, drugo nadstropje ali pa pismene do 30. junija 1958. Pismeno vlogo je treba kolekovati z 6.— šil. Prijavi priložite rojstni list ter dokument o avstrijskem državljanstvu. Šolo, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, pa jc treba naprositi, da pošlje popis učenca (Schulerbeschreibung) direktno na ravnateljstvo šole, Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22. Na dan izpita pa mora vsak učenec predložiti zadnje letno spričevalo, katero bo dobil 5. julija 1958.
Izpiti za višje razrede so v četrtek, dne 26. junija 1958. Glede dokumentov velja isto kakor za prvi razred. Ostale pogoje pa izveste ali ustno v šolski pisarni ali pa pismeno.
Ravnateljstvo Državne realne gimnazije za Slovence
Nov posvet o maojšini
Parlamentarni .pododbor je zopet pričel z razpravami o členu 7 državne pogodbe.
Predhodno pa je ustavno sodišče na Dunaju odločilo in razsodilo, da je v zadevi narodnih manjšin pristojna le zvezna vlada na Dunaju, ne pa deželne vlade.
S to razsodbo sta torej postala oba zakonska .osnutka iz lanskega septembra brezpredmetna, ker sta predvidevala delitev pristojnosti meti državo in prizadetimi deželami tako v zakonodajnem kakor tudi v izvršnem pogledu. Ta osnutka morata biti torej bistveno predelana ali bolje, na novo izdelana.
To je ena značilna stran, ki je sedaj razčiščena. Drugo bistveno vprašanje na zadnjem posvetovanju pa je privedlo do hudih časopisnih napadov. Gre namreč za določitev, kdo je pripadnik manjšine. Osebno priznanje trdijo eni in v isti sapi pa priznanje imenujejo ,,pravico staršev”.
Ko so govorili o državni pogodba in na sto in sto posvetovanjih zastopnikov zunanjih ministrov v Londonu, Moskvi in Parizu, tedaj so dobro poznali jezikovno mešano ali slovensko ozemlje. Ko so leta 1942 nacionalsocialisti izseljevali, tedaj so pač pobrali rozine iz. vsega mešanega ozemlja in nihče ni dvomil ali šele na podlagi priznanja iskal to jezikovno ozemlje, ki jc dejansko obstojalo in obstoja tudi še danes.
Enako je bilo poznano jezikovno mešano
ozemlje ob priložnosti posvetov deželne vlade leta 1945. Prav dobro se je tega dejstva zavedal tudi deželni zbor na svoji slavnostni seji 28. januarja 1947, ko je v imenu vlade govoril za odsotnega deželnega glavarja VVedeniga njegov namestnik Hans Ferlitsch in je v imenu OeVP podal izjavo njen predsednik Hermann Gruber in v imenu socialistične stranke pa tedanji drugi podglavar g. Herke.
Ko smo Slovenci poznali besedilo člena 7 državne pogodbe, je bilo nam takoj jasno, da je pri določanju besedila pogodbe-bila upoštevana že obstoječa dvojezična šola. Smatrali so jo za dejstvo bistvenega po-
mena. Ona pri natančnem, vestnem in smiselnem izvajanju jamči manjšini pravico do osnovnega pouka v materinščini. Prav za to člen ne govori o kakih posebnih lastnih osnovnih ali ljudskih šolah manjšin na Koroškem, štajerskem ali Gradiščanskem, kajti po prizadevanju avstrij. predstavnikov je bila upoštevana že obstoječa ureditev. Pač pa pravi isti člen, da imajo Slovenci pravico do sorazmernega števila lastnih srednjih šol. Do takrat slovenska manjšina ni imela nobenih primernih srednjih šol in zato je državna pogodba to zadevo na novo uredila ter določila slovenske ]travice. To naše stališče je bilo jasno izneseno v naši skupni slovenski spomenici leta 1955 in ponovno v zadevnih vlogah naglašeno in s povdarkom ponovljeno tudi na raznih tiskovnih konferencah.
Kakor izgleda po zadnjem posvetovanju parlamentarnega pododbora, so si tudi socialistični člani osvojili približno to gledanje in v precejšnji meri velja tudi za ne-koroške zastopnike OeVP.
Beograd in Moskva spet v sporu
Ko so minuli teden predstavniki beograjske vlade pripravljali natančni program za desetdnevno bivanje državnega predsednika Sovjetske zveze Klimentija Vorošilova v [ugoslaviji, se je dve uri pred napovedanim prihodom odličnega gosta zglasil v zunanjem ministrstvu sovjetski poslanik Zam-čevski in izročil dve pismi: v prvem je sovjetska vlada na kratko sporočila, da Vorošilova ne bo, drugo, obširnejše, pa je bilo neke vrste ultimat jugoslovanskim komunistom, da se podvržejo Moskvi.
Prvo pismo je jugoslavnska vlada vzela
iiiiiimmiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiittiiiiiitiiMiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiii!
njeni, ki t>a sojijo tlo vsega, kar je zvezano z belim človekom. Prvo navdušenje nad sovjetsko velikodušnostjo je pa tudi kmalu splahnelo, kajti afriški in azijski državniki so spoznali, da se za njo skriva nov — rdeč kolonializem. In odkar sedijo po satelitskih prestolnicah diplomati teh držav, vidijo z lastnimi očmi, kako izgleda v resnici „ena-kost” med rdečimi somišljeniki.
In kljub vsem tem težavam mora zapadni svet pomagati manj razvitim državam. Naš planet je postal zares ena celota, rekli hi en živ organizem in ako je en ud bolan, čuti to in trpi škodo vse telo. Zato ne odgovorni državniki ne bodo smeh gledati, kako se na eni, strani kopičijo zaloge blaga,
za katerega ni kupcev, na drugi strani pa vlada tu glad in pomanjkanje. Zapadni svet poseduje danes 80 odstotkov vsega bogastva na zemlji. Sovjeti so zato neizogibno obsojeni na neuspeh v tekmi z Zapadom na gospodarskem področju. Ho drugi strani pa ima Zapad moralno dolžnost, da svojim manj premožnim bratom brez razlike na barvo kože, vero ah politično prepričanje pomaga, da postanejo gospodarsko zdravi in krepki. Prav beda in poman jkanje sta najboljša zaveznika komunističnega rovarjenja.
Za to nalogo temeljne človeške solidarnosti bo pa treba ne samo mnogo denarja, temveč tudi politične modrosti.
mirno na znanje, vse priprave za visoki obisk so bile ukanjene, na drugo pismo pa je* jugoslovansko časopisje razdraženo odgovorilo, da se „Zve/.a jugoslovanskih komunistov” ne vda nobenemu diktatu. Oči-vidno je bilo, da je spor med obema komunističnima strankama z odpovedjo obiska Vorošilova bil prenesen tudi na odnose med Obema državama. Moskovska „Prav-da” pa je v dolgem članku očitkov na naslov Beograda odgovorila, da ako se jugoslovanska vlada čuti ogroženo v svoji j>oli-tični samostojnosti |X) sovjetskih vmešavanjih, se da temu prav lahko odpomoči, namreč z ukinitvijo gospodarske pomoči. Političnim grožnjam so sledile tako še gospodarske, kajti z obljubljenimi sovjetskimi posojili je jugoslovanska vlada nameravala zgraditi tri velike tovarne umetnih gnojil, ki bi naj igrale važno vlogo pri po-vzdigu kmetijstva, ter velikanski kombinat aluminija in vodnih elektrarn v Črni gori.
V hrupu tega novega spora med komunističnimi bratci, je pa skoraj neopažena šla mimo vest, da je parlament v Bonnu ratificiral pogodbo med Zapadno Nemčijo in Jugoslavijo o povračilu zahtevkov iz socialnega zavarovanja jugoslovanskih prisilnih delavcev med vojno v Nemčiji. Ta odškodnina gre v milijone nemških mark.
Politični teden
Po svetu
Petnajst sporazumnih državnikov
se je minuli teden sestalo v Kopenhagenu, prestolnici Danske, da razpravljajo o ,,vrhunski konferenci”, ki naj ustvari mir in prijateljstvo na tem našem nemirnem svetu.
Sovjetske spletke so v zadnjih tednih povzročile precej razpok v zapadnem taboru, kriza francoske vlade pa je razkrila kronično slabost Atlantskega tabora, ki temelji na prostovoljnem sporazumu vseh njegovih članov.
V	Evropi so sovjetski predlogi o brez-atomski coni, o ustavitvi atomskih poskusov ter takojšnji konferenci zbudili ne le navdušenje širokih množic, ampak tudi u-panje odgovornih državnikov, da bi svoje dežele rešili pred usodo bodočega atomskega bojišča. Amerika pa je oklevala s pristankom na takojšnjo vrhunsko konferenco, kajti ta bi se vršila pod neugodnimi pogoji za zapad. Vpliv sputnikov in sovjetskih daljnometnih raket na eni strani ter serije neuspelih izstrelitev raket v Ameriki so jamčili Sovjetom uspeh konference v njih prid.
V	mesecih potrpežljivega dopisovanja z Bulganinom in kasneje s Hruščevim je ameriškemu predsedniku Eisenhotverju, za katerim je kot dejanski voditelj ameriške zunanje politike stal minister Foster Dul-les, uspelo pripraviti Sovjete do jasnejših izjav in stališč. Toda evropski državniki so spoznali, da pot do pomirjenja ne bo lahka in da se je ne bo dalo doseči z lepimi besedami, ampak z močjo.
To spoznanje je prišlo do izraza v zaključni izjavi petnajstih zunanjih ministrov v Kopenhagenu. Atlantski zavezniki so pripravljeni se razgovarjati s Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti. Vsaj delna razorožitev edina more odstraniti sedapjo mednarodno napetost, pravi nadalje. V Kopenhagenu je šlo po vodi tudi upanje Zapadne Nemčije, da s pomočjo svojih zaveznikov doseže zedinjenje obeh Nemčij, kajti zaključna izjava sicer pravi, da je treba na vrhunski konferenci tudi o tej zadevi razpravljati, vendar ne stavi zedinjenja obeh Nemčij za pogoj slehernega sporazuma o drugih vprašanjih.
Nemško časopisje tudi z neprikrito nevoščljivostjo poroča, da je svet ministrov sklenil, med udeležnike morebitne vrhunske konference vključiti tudi Italijo in jo za-smehljivo imenuje velesilo v narekovajih. Zapadna Nemčija pa pritegnitve k udeležbi na vrhunski konferenci niti ni mogla zahtevati. Njeni atlantski zavezniki bi ji sicer takoj ustregli, tudi Sovjetska zveza bi prav gotovo na to pristala, obenem pa zahtevala, da sedi za mizo tudi — Vzhodna Nemčija. In prav tega v Bonnu nočejo, zato so morali lepo tiho biti v Kopenhagenu ter gledati kako si Italija utira pot med velesile, dočim ostaja Bonn še vedno v predsobi svetovne politike.
Med tem pa se je zgodilo še nekaj, kar omogoča Ameriki, da se z lažjim srcem pri-pravlja na „vrhunsko konferenco”. V zvezi z nedavnim kongresom jugoslovanske komunistične stranke v Ljubljani se je pokazalo, da kljub na zunaj enotnemu nastopu vseh komunističnih strank sveta proti jugoslovanskim komunistom, v vzhodnem taboru ne vlada sloga, ampak da ga drži skupaj v glavnem sovjetska vojaška sila. In prav ta sila, ki je njena največja opora, ji jemlje sedaj znatni del prednosti v svetovni politiki.
V primeru stiske bi namreč bili sateliti zelo nezanesljivi zavezniki Moskve.
In na tem razburkanem morju svetovne politike mora tudi Avstrija oprezno krmariti svojo državno barko.
Ing. Raab gre v Ameriko
kjer bo v Washmgtonu poskušal vlado Združenih držav prepričati, da je Avstrija v smislu državne pogodbe sicer nevtralna med' obema svetovnima blokoma, da pa je s srcem popolnoma na zapadni strani. Tako prepričevanje je v toliko potrebno, ker bo v poletju ing. Raab v spremstvu zunanjega ministra in socialističnih koalicijskih partnerjev odpotoval v Moskvo. Za časa madžarskega upora je avstrijska vlada odkrito pokazala, da drži z zapadom. Zaradi tega je imela težave ne le z madžarsko vlado Janoša Kadarja, ampak tudi z Moskvo. Takrat se je sovjetski poslanik celo pozanimal pri zvezni vladi, kako stoji z narodnimi manjšinami na Koroškem.
Razmerje z madžarsko vlado še do danes ni postalo kaj prida prisrčno, kot dokazuje izgon dveh madžarskih ..diplomatov” minuli teden. Avstrijska policija ju je zalotila pri nediplomatskem poslu, namreč vohunjenju. Odnošaji s Sovjetsko zvezo so se pa kmalu popravili in je prvi podpredsednik sovjetske vlade Mikojan celo prišel na Dunaj, kjer se je prijazno smehljal. Zanimal se je za povečanje zunanje trgovine med obema državama. Kmalu nato pa je sovjetski poslanik povabil ing. Raaba na obisk v Moskvo. Pri tem je na avstrijsko vprašanje celo namignil, da bi Sovjetska zveza bila pripravljena nekoliko olajšati gospodarska bremena, ki jih Avstriji nalaga državna pogodba (dobave petroleja in odplačilo za podržavljena podjetja, ki so leta 1945 postala sovjetska ,jast.”)
V Ameriki na to izboljšanje sovjetsko-avstrijskih odnošajev niso gledali s posebnim veseljem, ker je jasno, da sovjetska velikodušnost ne bo brez protiuslug kje drugje. Prav zato je ing. Raab sklenil, da gre najprej v Washington in nato šele v Moskvo.
... in pri nas v Avstriji
Nevšečnosti v notranji politiki
Dočim glede zunanje politike vlada popolna sloga med obema koalicijskima partnerjema, pa postaja razpoka med OeVP in socialisti glede notranjih vprašanj vedno večja, čeprav ni zaenkrat še nobenih gotovih znakov krize, ki bi utegnila privesti do predčasnega razpusta parlamenta.
Zdravniki so stavkali na Dunaju
Skrbi, s katerimi se morajo ministri beliti glavo, pa ni malo. Zaenkrat vladajo največje težave pri zdravnikih. Na Dunaju so stopili v stavko zdravniki po bolnicah. Zahtevajo povečanje plač, da bi dosegli isto višino, kot jo imajo njihovi kolegi na Štajerskem in Koroškem. Deloma je bilo njihovim zahtevam ugodeno.
... na Koroškem so si pa v laseh z bolniškimi blagajnami
Pa tudi na Koroškem niso vsi zdravniki zadovoljni. Spor med praktičnimi zdravniki in bolniškimi blagajnami, za katere delajo na temelju posebne pogodbe, se je tako zaostril, da nobena stranka noče več odnehati. Stara pogodba je iztekla in nova pa ni bila sklenjena, kajti bolniške blagajne in zdravniki se niso zedinili glede višine hpnorarjev. Nastopilo je čudno stanje. Bolniške blagajne še naprej iztirjujejo od svojih zavarovancev redne prispevke, po drugi strani pa morajo le-ti, ako so bolni, sami
iz lastnega žepa plačevati zdravnike in bolniško oskrbo. Naknadno jim bolniška blagajna šele vrne del plačanega zneska, pa zato je treba predložiti potrdilo in letati po uradih. Brez ozira na to, kdo ima v sporu med bolniškimi blagajnami in zdravniki prav, vsekakor ni prav, da se ta borba vrši na koncu koncev na hrbtih zavarovancev, po veliki večini malih in srednjih nameščencev, ki itak nimajo odvišnega denarja. Samovoljnosti in brezobzirnosti obojih, zdravnikov in bolniških blagajn, bo morala končno državna Oblast kot čuvar zakonitosti in prave vseh državljanov napraviti konec.
Značilno je, da je zaradi tega spora obema strankama nekam nerodno. OeVP se zavzema brez posebne vneme za, zdravnike, ki so večjidel njeni pristaši, socialisti pa tudi brez pravega veselja branijo bolniške blagajne. Res je, da so te že več let pasivne in bi jih zvišanje zdravniških honorarjev še bolj obremenilo. Socialisti zahtevajo podporo iz državnih virov. OeVP se sicer na zunaj brani teh zahtev, ampak ni moč vedeti kako dolgo. Denar ima v rokah finančni minister Kamitz, torej OeVP. Zahteve njenega časopisja po povečani kontroli in smotrnejšem gospodarstvu že kažejo na to, da bi bila OeVP voljna podpreti pasivne bolniške blagajne ako bi zato v njih samih dobila več besede. Za sedaj so to glavne trdnjave socialistov. Možno je tudi, da utegnejo socialisti pristati na izdajo novih „ljud-skih” delnic v zameno za podporo bolniškim blagajnam.
Trenje zaradi Truppeja na Koroškem
še ni mimo, čeprav je postalo manj glasno. Zborovanja prvega maja so pokazala, da ima še precej pristašev tudi med manjšimi funkcionarji Socialistične stranke. Pa baš tu je Truppe najbolj ranljiv, kajti borba med njim in stranko gre z vsemi sredstvi naprej, kot kaže izredno ostri in osebni uvodnik uradne „Neue Zeit”. Značilno je tudi to, da si je nekaj izrazitih Truppeje-vih pristašev že premislilo in glasno izjavlja svojo zvestobo v stranki. Kaj je v nji-hovih srcih, nihče ne ve. Vsekakor je eden izmed upornikov, ki je vztrajal na svojem stališču proti uradnemu vodstvu stranke, zletel nekaj dni nato iz službe, menda kot svareč zgled za druge.
V tem.neprijetnem vzdušju se je začel na Dunaju občni zbor Socialistične stranke, ki bi naj odobril novi program. Ta program se v bistvenih točkah znatno oddaljuje od nekdanjih pravovernih marksističnih po-, zicij in bi naj v očeh kmečkega ter meščanskega stanu prikazal Socialistično stranko kot zares demokratično in za vsakogar sprejemljivo politično organizacijo. Pa Truppe-jeva afera, katere valovi so pljusknili preko dežele, je prepričljivost teh trditev močno omajala.
Pred desetimi leti
Bilo je tudi meseca majnika, ko se je avstrijska delegacija vrnila iz Londona. Tokrat so bili tudi koroški zastopniki deželni glavar Ferdinand Wedenig in deželni svetnik dr. Alois Karisch na posvetovanjih v zadevi avstrijske državne pogodbe.
Deželni glavar Wed'enig je po svoji vrnitvi izjavil dopisniku socialističnega lista „Neue Zeit” naslednje:
»Socialistična stranka se slej ko prej drži svojih osnovnih načel glede vprašanja narodnosti. Ne čutimo sovraštva napram jugoslovanskemu narodu. Hočemo živeti z njim v dobrem sosedstvu. Toda mi smo proti poizkusom nekaterih krogov, ki hočejo iz strankarskopolitičnih vidikov nasprotovati ukrepom deželne vlade glede vprašanja šolstva na dvojezičnem ozemlju ter s tem ustvarjati nemir med prebivalstvom. Naše načelno stališče je, da je znanje več jezikov za vsakogar koristno, še prav posebej pa tukaj, kajti slovensko govoreči Ko-
rošci bodo v bodoče potrebni za upravno službo in za posle v zunanji trgovini. Po sedanji odredbi se bodo morali tudi nemško govoreči otroci naučiti toliko slovenščine, da bodo mogli razumeti kulturni krog slovenske narodnostne skupine na Koroškem. To bo budilo in dvigalo skupni domovinski čut.”
Istih nazorov je bil tudi naš zunanji minister dr. Karl Gruber, ki je izjavil, da je »narodnostna politika, katero zasleduje deželna vlada od leta 1945, najboljši porok za edinost Koroške”.
To so bile pred desetimi leti podane izjave koroškega deželnega glavarja in zveznega zunanjega ministra. Zanimivo, da se tedaj ni nobeden koroški list oglasil in ga napadel, ker je takrat zavzel stališče v prid šolske odredbe iz leta 1945. Letos pa kar grmi po listih, če beremo podobne izjave katerekoli strani.
Dvojezičnost zaželena - na Dunaju
»Bleu — blanc — rouge; bleu — blanc — rouge” mrmra drobno dekletce v rdečih hlačkah, ki na šolskem dvorišču ob barvah francoske trobojnice vadi skakanje čez vrvico. Ko gre mimo učitelj, ga vljudno pozdravi »Bon jour M’sieur”. Pa dekletce ni Francozinja in šola ni v Parizu, ampak na Dunaju, kjer že 12 let deluje francoska osnovna šola in gimnazija - ,,Lycee F'ran-cais”. Otroci 28 narodnosti obiskujejo to šolo, ki je nastanjena v zelo moderni stavbi
na Liechtensteinstrasse. šteje 995 učencev, od katerih je polovica Avstrijcev. Francozov je 138, ostali so pa Angleži, Amerikan-ci, Nizozemci, Egipčani, Japonci, Madžari in druge narodnosti.
»Sedaj sprejemamo samo otroke v starosti pet let,” je novinarjem izjavil Monsieur Guerlach, ravnatelj šole. »Za starejše otroke je učenje francoščine in privajanje k pouku v tem jeziku pretežko,” je dejal. V posebnem pripravljalnem razredu, ki je v
SLOVENCI
doma La fta sada
Dunajska univerza je počastila slovenskega znanstvenika
V slovesni dvorani dunajske univerze je bila pred nekaj dnevi redka svečanost. Ob petdesetletnici dosege doktorata je bila slovesno obnovljena diploma rojaku Leonidu P i t a m i c u , bivšemu profesorju pravne fakultete univerze v Ljubljani.
Slovesnosti so prisostvovali prorektor dunajske univerze dr. Schima, najuglednejši avstrijski strokovnjak za mednarodno pravo dr. Verdross, sedaj član avstrijske delegacije pri Združenih narodih, ter vrsta uglednih profesorjev avstrijskih univerz. Kot promotor je univ. prof. Alfred Merki, redni profesor za upravno pravo, orisal življenjsko pot prof. Pitamica. Dejal je, da je slavljenec od svoje mladosti bil zaveden Slovenec in borec za pravice svojega naroda. — Po dovršenih študijah leta 1908 je stopil v upravno službo, ki jo je vršil na Dunaju, v rodni Postojni ter Ljubljani. Poleg tega se je pa ukvarjal z znastvcnim delom in zalo je bil leta 1918 imenovan za univerzitetnega profesorja v Čemovicah, glavnem mestu Itukovine. Po razpadu Avstro-Ogrske je postal profesor na univerzi v Ljubljani. Bil je tudi član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu ter kasneje član jugoslovanskega predstavništva pri Ligi narodov v Ženevi. Od leta 1929 do 1934 je bil jugoslovanski poslanik v VVashingtonu, obenem pa je predaval na ondotni katoliški univerzi. Spisal je vrsto znanstvenih razprav. V slovenščini je njegovo največje tlelo »Država”, ki je izšlo tudi v angleščini in nemščini ter velja kot eno izmed temeljnih državnopravnih del v mednarodnem strokovnem svetu. Leta 1934 se je vrnil v Ljubljano in deloval kot profesor in dekan pravne fakultete. Prof. Pi-tamica ne odlikuje samo globoko pravno in filozofsko znanje. Pri njegovih učencih je zbujal posebno spoštovanje njegov korekten in človečansko razumevajoč odnos do slušateljev. Bil je pravičen in fin učitelj. Vselej pa je tudi bil veren katoličan. Ko je bila ustanovljena Slovenska akademija znanosti, je bil med njenimi prvimi rednimi člani.
Po vojni je moral zapustiti univerzo in njegovo članstvo v Akademiji je bilo razveljavljeno. Znova se je posvetil znanstvenemu delu in leta 1956 je izšla v nemščini njegova razprava »Naravno pravo in narava prava” (»Naturrecht und die Natur des Kcchtes”). Pred nekaj dnevi pa je imel na Dunaju predavanje o razlikah in vzporedjih meti avstrijskim in jugoslovanskim pravom, ki „je naletelo v znanstvenih krogih na veliko pozornost,” kot poroča ljubljanski dnevnik »Ljudska pravica”.
„Die Furche" k jezikovnem vprašanju na Koroškem
Dunajski tednik »Die Furche”, ki je najuglednejša avstrijska revija, je preti kratkim prinesel jedrnato oceno knjige »Die Sprachenfrage in Karmen vor hundert Jah-ren und heute”, ki jo je pripravil dr. Joško Tischler in je izšla v založbi »Narodnega sveta koroških Slovencev”. Omenjeni list pravi naslednje:
»Pisec os-uetljujc v tej drobni knjilici brezdvoma kočljivo jezikovno x>prašanje v južnih predelih Koroške in pri tem poskuša temeljito prikazati današnje razmere oziroma težave, ki ovirajo rešitev jezikovnega vprašanja v obmejnem ozemlju 'in že celo stoletje zaposlit jejo duhove v koroški deželi. Na temelju nemških dokumentov ter mnenj iz tega časa jasno prikazuje, da se v sto letih jezikovno vprašanje ni pomaknilo niti za korak naprej, čeprav so pravice manjšin zajamčene v členu 7 državne pogodbe.”
Omenja še, da je sedaj v teku »prvi poskus” na tem področju, to je otvoritev slovenske gimnazije v Celovcu.
resnici otroški vrtec, se otroci pripravljajo na šolo. Tako se igraje naučijo francoskega jezika, kar jim pozneje zelo dobro služi pri šolskem pouku francoske slovnice, ki velja za eno izmed najtežjih. Ako poslušaš te otroke se francoščina v naravnost zabavnem nasprotju meša s pristnim, domačim dunajskim nemškim dialektom, ki go otroci |trinesejo zdoma.
Gornje poročilo posnemamo po dunajskem dnevniku »Die Presse”. Torej na Dunaju je pohvalna dvojezičnost. Zakaj pa ne na Koroškem, kjer se v južnem delu otroci sami, v vsakdanjem stiku s svojimi sovrstniki zlahka privadijo obeh jezikov, razen ako jih starši ne »poduče", da pripadajo k »višji rasi” in da- slovenski, pa tudi »vin-dišarski jezik”, — kljub vsem častnim pri-devkom v zadnjem času po gotovih časopisih, ni uveden, da bi se ga učili.
Hupciia
z nezavednostjo
Komaj tri leta so minila po sklepu državne pogodbe in njenega člena 7, po katerem naj bi Avstrija uredila vprašanje svojih narodnih manjšin v duhu spoštovanja človečanskih pravic. Zdi se pa, da smo od rešitve tega vsekakor težkega vprašanje oddaljeni bolj ko kedaj. Zakaj? Zato, ker sedanje časopisne in osebne razgovore o vprašanju narodnih manjšin prevpijejo glasovi, da je za člana narodne manjšine, kakor jo meni člen 7 državne pogodbe,, treba priznati samo tistega, ki se zanjo javno izjavi. Naravnost ganljiva je danes skrb za oni del Slovenčev, ki so svojo narodno zavednost izgubili ali je še sploh niso pridobili. Zanje obstaja cela vrsta društev od Lands-mannschaft pa do Heimatdiensta, v skrbi zanje so ministri in poslanci, deželni in občinski svetniki. ..Slovenci naj imajo, kar jim gre, a nezavedni pripadajo nam!”, se glasi vedno znova. Po prizadevanju teh krogov je ozračje že tako zastrupljeno, da trenutno ni misliti na kakršno koli objektivno razpravo, kaj šele izvedbo tega dela državne ustave.
Kdor se iz tega ali onega vira stvarno pouči o kulturni zgodovini koroških Slovencev, mora zares občudovati ta narod in se vprašati, odkod še jemlje svojo zavednost. Od leta 1847 naprej se prične križev pot tega ljudstva za pravično šolo. Monarhija je sicer priznala utrakvistično šolo, a okvirnega zakona ni 'hotela dopolniti z ustrezno izvršno odredbo, po kateri bi dobili učitelji in deželna šolska oblast jasna in točna navodila za dvojezični pouk. Samo nekaj številk iz pretekle ddbe koroških Slovencev za pravično šolo:
1874: celovško društvo »Trdnjava” vloži na prosvetno ministrstvo na Dunaju prošnjo za slovenski učni jezik,
1878: 97 duhovnikov prosi za slovenski pouk na deželni šolski svet,
1879: škof Wiery se obrne osebno na na-učnega ministra,
1882: na deželni šolski svet in okrajne šolske svete vložijo prošnje krajevni šolski svet St. Jakob, St. Lenart pri 7 studencih, Glinje, občina Rožek, občina Galicija, krajevni sveti Podgorje, Šmihel,
1884: občina liilčovs vloži prošnjo za slovenščino v šoli,
1887: krajevni šolski sveti Št. Jakob, Le-dince in Podgorje vložijo skupno z občino Št. Jakob prošnje preko vseh šolskih instanc do ministra,
1884: poslanec Hren govori za slovensko šolstvo v imenu 22 koroških občin in 34 krajevnih šolskih svetov v dunajskem parlamentu.
In tako se križev pot nadaljuje iz desetletja v desetletje, iz minulega stoletja v to stoletje. Za slovenski jezik v koroškem šolstvu kljub šolskemu zakonu ni prostora. Ražun in Treiber se tedaj ojunačita in se-žeta po samopomoči v dbliki zasebnega slovenskega šolstva. Deželna in državna oblast pa gresta po izvoženi poti naprej in redčita število zavednih koroških Slovencev od
enega ljudskega štetja do drugega, da oti nekdanjih stotisoč končno naštejeta samo še okroglo dvanajst tisoč Slovencev, o-stale nazivata „deutsch-windisch, windisch-deutsch, deutsch-slovvenisch, slovvenisch-deutsch ali celo slowenisch-windisch”. Nacizem zaključi kruto igro z izselitvijo naj-zavednejših, ostalim pa prepove slovensko besedo. Nekje v Rusiji pa med vojno pripravlja »gauleiter” Globotschnig „novo Koroško”, kamor so nameravali naseliti vse Slovence brez razlike zavednosti. Južno Koroško naj zasede čista geiananska kri.
Spričo te zgodovine, katero bi morali izpopolniti še s primeri trajne javne in časopisne diskriminacije slovenske besede in z zapostavljanjem slovenskega človeka v gospodarskem in socialnem pogledu, se ni čuditi nezavednosti dela slovenskih ljudi. Kulturni napor in kulturna samopomoč zavednega dela slovenskega ljudstva na Koroškem traja pa že celi dve generaciji! Tako je med nami dokaj ljudi, ki jih je strah opredeliti se za Slovence, saj bi od te opredelitve imeli kvečjemu škodo. So drugi, katerim je dolgi boj za pravico materinščine v šoli ubil narodno zavednost. Najžalostnej-ši sad raznarodovanja pa so ljudje, ki so iz čudne duševne reakcije začeli sovražiti vse, kar je slovenskega, in bi svojo notranjo razdvojenost radi zatajili s kričavim nemškim
nacionalizmom. Eni, drugi kot tretji pa so po svoji rodni govorici in tradiciji taisti Slovenci kot ostali. Okoliščine kot šolska vzgoja, kulturno zapostavljanje, sovražno javno mnenje, družabni prezir so v njih zadušile narodno zavednost.
Nečastno za nemški narod je, da se skuša danes narodna nezavednost teh koroških Slovencev izrabiti za to, da sabotira izvedbo člena 7 državne pogodbe. Kdor zahteva od nas, da se naj odpovemo skupnosti z našimi nezavednimi rojaki, krona raznarodovalno delo celega stoletja z zahtevo, naj priznamo v nebo vpijočo krivico sistematičnega raznarodovanja nad ljudstvom, ki se mnogokrat ni moglo braniti. Od. države pa s tem zahteva, naj sankcionira in uzakoni oni narodnostni greh, ki je razbil monarhijo in je povzročil težke notranje težave prvi republiki.
Ze Leon XIII. je dejal: Braniti v določenih mejah materni jezik nikakor ni graje vredno. S tem je priznal kulturno vrednoto materinščine, s katero sta vernost in značaj nost najožje povezani. Le to so trdni temelji tudi za državljansko zvestobo in nravnost. Naše stališče glede naših nezavednih bratov zato je in ostane: Govorica v družini in Šestletna vzgoja otrok na domu je edino merilo za slovensko narodno pripadnost. Kdor iskreno želi kulturno in gospodarsko dobrobit tega ljudstva, ga naj ne razdira in ne cepi. Jezik in narodnost ne smeta biti predmet barantanja in političnega oportunizma.
Svetovna razstava
v Bruslju
Okrog 35 milijonov ljudi bo letos do konca septembra obiskalo Svetovno razstavo v Bruslju, ki jo je dne 17. aprila slovesno odprl belgijski kralj Leopold. Te razstave niso nikaki trgovski sejmi ali velesejmi, kot jih prirejajo vsako leto po važnejših gospodarskih središčih, ampak so mejniki ob poti človeškega napredka. Prva svetovna razstava je bila pred dobrimi 100 leti, in sicer leta 1851 v Londonu.
Ena izmed najznamenitejših svetovnih razstav je bil Exposition Universelle leta 1889 v Parizu. Začela se je dne 6. novembra z otvoritvijo tedaj najvišje stavbe na svetu, 330 metrov visokega jeklenega stolpa, ki ga je zgradil inženir Eiffel, kljub nasprotovanju svojih sodobnikov. Inženirji tedanjega časa so trdili, da je kaj takega nemogočega in napovedovali, da se bo stolp podrl. Umetniki so se pa zgražali, češ da bo »železni nestvor” onečastil podobo Pariza. Stolp pa še danes stoji in je ena izmed znamenitosti Pariza. Postal je celo priljubljen predmet za umetnike, ki ga radi upodabljajo na svojih slikah. Na tedanji pariški svetovni razstavi je bil predstavljen občinstvu prvi avtomobil. Bil je znamke Benz.
Razstava leta 1893 v Chicagu je bila že znamenje, da se je tehnični napredek preselil v Ameriko in tam našel najhvaležnej-še torišče za svoj razvoj. Pariz je hotel leta 1937 ponoviti svoj nekdanji uspeh, vendar je bilo kazno, da so časi francoske veličine
že v zatonu. Bila je velika in zanimiva razstava, vendar noben mejnik dob. Leta 1939 je New York z razstavo, ki je bila prirejena s pravcato ameriško širokopoteznostjo, dokazal, da je Amerika postala prva industrijska sila sveta. Italija je leta 1942 nameravala z razstavo v Rimu pridobiti zmagovalno palmo napredka nazaj Evropi. Mussolini je ukazal v bližini Rima zgraditi novo razsta-viščno mesto. Kot gobe so rastle iz tal mogočne marmornate palače, desetine in desetine kilometrov cest je prepredlo prej zapuščeno rimsko poljano »canpagno”. Bil je to čas naj večjega vzpona fašizma, ko se je Mussolini sam nazival »ustanovitelj imperija”. Na pročeljih novih palač je brati vznešene napise o italijanskem ljudstvu in njegovi »neizogibno veličastni bodočnosti”. Toda prišla je vojna in iz svetovne razstave ni bilo nič, kajti denar je šel za letala, topove in bojne ladje. Vojna pa je Mussolinija na prav neljubezniv način odpihnila v onostranstvo in od' njegovih velikopoteznih
sanj je ostalo med drugim nedokončano razstavno mesto v bližini Rima. Dolgo časa je bilo ondi leglo sumljivih ljudi. Šele v zadnjih letih so palače popravili in jih uporabljajo kot stalno razstavišče. Nekatere nedograjene stavbe so pa adaptirali v urade, velike parke so razparcelirali in na njih gradijo stanovanjske hiše.
Po velikem razdejanju svetovne vojne je sedaj Belgija prevzela organizacijo svetovne razstave. V razliko od prejšnjih razstav, kjer je država prirediteljica hotela predvsem pokazati svoje dosežke na področju tehnike in kulture, pa so si Belgijci razstavo zamislili kot nekako manifestacijo svetovnega sodelovanja in so ji zato dali naslov »Človek in njegov napredek”. Njihovemu vabilu se je odzvalo 45 držav in razstava je postala v resnici mogočen prikaz človeškega napredka po razdejanju svetovne vojne. Med udeleženci omenimo samo najvažnejše: Združene dižave Amerike, Sovjetska zveza, Francija, Velika Britanija, Avstrija, Češkoslovaška, Jugoslavija, Italija itd. Prvič se udeležuje svetovne razstave tudi Vatikan, ki je na razstavišču postavil po načelih najmodernejše arhitekture zgrajeno cerkev, ki more sprejeti 2500 ljudi. Lastne paviljone imajo tudi nekatere mednarodne organizacije, na prvem mestu Združeni narodi.
Celotne stroške te razstave računajo na 100 milijonov dolarjev (2 in pol milijard šilingov). Na vsakem koraku je opaziti znake tekme med obema največjima orjakoma današnjega sveta, Sovjetsko zvezo in Ameriko.
Ameriški paviljon prikazuje življenje v Združenih državah, in sicer življenje povprečnega Amerikanca, poleg tega pa tudi izredne dosežke ameriške znanosti in tehnike. Ruski paviljon bi pa lahko imenovali paviljon »sputnika”, saj je na častnem mestu videti glavo rakete, ki je enaka tisti, s katero je pred meseci psička »Lajka” poletela v vsemirje. Sovjetska zveza tudi izdaja posebni razstavni časopis z naslovom »Sput-nik”. Tudi sicer je moč v sovjetskem paviljonu videti raznovrstne stroje, oti igračk pa do velikanskih traktorjev, tovarniških in gradbenih strojev. V posebni dvorani pa nastopajo izbrane plesne skupine iz Sovjetske zveze, s slavnim baletom »Bolšoj” iz Moskve, vrhunski orkestri izvajajo skladbe Sošteakoviča in drugih ruskih glasbenikov. Amerikanci pa imajo stalno modno razstavo z živimi, skrbno izbranimi modeli.
Dostojno se poleg teh »velikanov” postavi avstrijski paviljon. Tudi jugoslovanski paviljon zbuja zanimanje po svoji okusni opremi. V njem je posebna dvorana odrejena za razstavo likovne umetnosti, na kateri je videti tudi dela nekaterih najboljših slovenskih sodobnih slikarjev in kiparjev.
Razstavni program je zelo pester. Vsaka izmed držav razstavljalk ima svoj »nacionalni dan”, ki je združen s kulturnimi prireditvami kot gledališkimi predstavami naj-boljših umetnikov dotične države, s koncerti, predavanji ter se razume, sprejemi in zakuskami.
(Konec na 5. strani)
FRAN ERJAVEC, Pariz:	187
koroški Slovenci
III. del.
L
Moralna zmaga Francozov pri Valmyju je bila ogromna in je tudi rešila njih revolucijo. Pruska armada je bila radi preslanih naporov že tako oslabljena, da je morala nastopiti splošen umik, ki je naličil že na pravi l>eg. Zapuščeni od Prusov, se sedaj tudi šibki Avstrijci niso mogli več upirati. Francozi so zasedli vse južnovzhodne belgijske predele, a Dumouriez sam je vkorakal v zapadno Belgijo, dne 6. XI. odločilno potolkel še Avstrijce pri Jemappes-u in jih v enem mesecu pregnal iz vse Belgije.
Vtis francoskih zmag pri Valmyju in Jemappes-u je bil nepopisen na vso Evropo, kajti tu so revolucionarne vsenarodne armade žele zmagoslavje nad starimi monarhičnimi armadami preživele dobe in nadmočno se je pokazala tudi nova, gibčnejša francoska bojna taktika nad zastarelo in okorno prusko. Sedaj je šlo že za obrambo Nizozemske in celo same Nemčije, kjer so bile cele pokrajine prepojene z revolucionarno propagando. V teh bojih je pripadla glavna vloga že Avstriji, kajti samogolt-ni Prusi se za to niso mnogo brigali, temveč so le hiteli, da si zagotove svoj delež pri tfihgi delitvi nesrečne Poljske (dobili so ob tej priliki Gdansk, Thorn in obširno ozemlje na obeh straneh reke VVarte, dočim je ostala Avstrija praznih rok)
Francoska revolucija se je pa razvijala medtem dalje. V prvi polovici septembra so se vršile volitve v novo zakonodajno skupščino, konvent, katerih se je pa udeležilo komaj 10 odst. upravičencev. Ta se je sestal dne 20. IX. in že takoj naslednji dan proglasil republiko. Štel je 749
,poslancev. Zmernejši zastopniki podeželskega meščanstva so se zbrali Okoli žirondistov (levičarjev iz prejšnje skupščine), ki so zahtevali spoštovanje zasebne lastnine, nasprotovali centralistični diktaturi in mrzili levičarsko drhal, oprto na komuno. Radikalne levičarje, nazvane v konventu ,. m o n t a n j a r d i ”, so vodili Robespierre, Damton in Marat, na njihovem skrajnem krilu so se pa že zgodaj pojavile tudi precej zmedene komunistične težnje. Oznanjevalci teh so trdili, da enakost pravic ni izvedljiva brez enakosti imetja, in so potegnili za seboj ravno tisti del pariške ulice, ki ga je vrgla inflacija v skrajno bedo. Med obema skrajnostima je odločala precej neopredeljena sredina, nazvana »La P 1 a i n e ”, ki je branila revolucijo in narodno celotnost, bala se je pa nasilne levičarske sodrge in je zato prvi čas oportunistično glasovala z montanjardi..
Toda ker so bile vse te skupine na znotraj jako neenotne, je prešlo vodstvo kmalu v roke žirondistov, ki so skušali nekoliko omiljevati levičarsko radikalnost, a pariške ulice je slej ko prej obvladovala jakobinska komuna. Razvili so se strastni boji med posameznimi skupinami, v katerih pa žirondisti niso bili kos montanjardski demagogiji. Ves boj v konventu se je že zgodaj osredotočil okoli vprašanja obtožbe kralja. Obtožili so ga veleizdaje in dne 16. I. 1793. je bil spričo moralnega terorja levičarjev obsojen s 387 glasovi proti 334 na smrt in pet dni zatem giljotiniran. Vpliv dostojanstvenega vedenja kralja pred sodiščem in pod giljotino je bil globok v vsej deželi, toda montanjardi so zmagali, moč žirondistov je bila resno omajana in monarhična misel smrtno zadeta, na zunaj so pa z umorom kralja naravnost izzvali vojno z vso Evropo.
Žirondisti so bili proti umoru kralja, a vedno pristaši vojne kot prve stopnje do splošne revolucije, ki naj »osvobodi vse človeštvo od tiranov”. Zlasti po zmagi pri
Jemappes-u je vojno navdušenje zajelo vse revolucionarne skupine. Izglasovan je bil sloveči dekret, ki je obljubo-val »bratstvo in pomoč vsem narodom, ki bi želeli doseči svobodo” in skušali so s pomočjo framasonskih lož zanesti revolucionarno propagando tudi v sovražne dežele. Začela se je velika propaganda za »naravne meje” Francije po grebenu Zapadnih Alp, po Renu in na obeh morjih, a taka Francija naj bi bila obdana od podobnih republik. Postali so duhovno in vojaško ofenzivni, a strah in navdušenje sta jih gonila v vedno večje vojne pustolovščine. Toda večina prizadetih pokrajin si ni prav nič želela francoske »osvoboditve”, temveč je n. pr. Belgija zahtevala popolno samostojnost. Parizu tedaj ni preosta-jalo drugega, kot da jih kratko in malo anektira (Belgijo, Porenje, Savojo, Nico i. dr.). Razen tega je »porensko-nemški narodni konvent” že v mesecu marcu proglasil tudi samostojnost vsega ozemlja od Landaua do Bingena in njega odcepitev o<r rajha. Tako je »osvobojevalna” vojna prešla v zavojevalno, s čemer so pa revolucionarji seveda izzvali nepomirljiv odpor vseh zunanjih sil in jih terali v vzajemni boj proti pariškim revolucionarjem.
Anglija je bila do zadnjega odločena ohraniti nevtralnost, toda septembrski pokolji v Franciji, umor kralja in zlasti francoska osvojitev Belgije so vprav razdražili vse vodilne angleške kroge. Izgnali so francoskega#posla-nika, a pariški revolucionarji so dne L II. odgovorili z napovedjo vojne. Podobni razlogi so vodili potem v naslednjih tednih še do prelomov s Španijo ter z italijanskimi državicami in tako se je znašla Francija spomladi 1. 1793. v vojni skoro z vso Evropo, dočim so se njene armade medtem vnovič močno razkrojile, kajti revolucionarne čete so bile odlične pač za prve navdušene zagone, niso bile pa sposobne voditi dolgotrajne metodične vojne.
(Dalje prihodnjič)
CELOVEC
RED SLUŽBE BOŽJE V CELOVCU
Vsako nedeljo in praznik je sv. mala s slovensko pridigo in petjem ob i/2 8. uri v kapeli provincialne hiše — Viktringer Ring 19 (poleg Koschatmuseum).
Ob 9. uri; je šolarska sv. maša v cerkvi novega bogoslovja (Neue Priesterhauskir-che, Tarviser Strasse 30, ob Lendkanalu). ^
Ob delavnikih pa je vsak dan ob 14 na 7* ' sv. maša v kapeli provincialne hiše.
Slbvenski vernik; v Celovcu so vabljeni k božjim službam.
Šmarnice a (^Lonou
Tudi letos vsak dan obhajamo ^šmarnice”, to lepo pobožnost v čast Materi božji in sicer v kapeli provincialne hiše (Viktringer Ring 19 — poleg Koschatmuseum),
Vsak večer ob četrt na 8 je rožni venec, ob pol 8. uri kratek govor, litanije in blagoslov.
Vsi verniki so vabljeni, da se v čim večjem številu udeleže te lepe Marijine pobožnosti.
SV. MESTO PRI ŽVABEKU
Prihodnji ponedeljek, ponedeljek pred Binkošti, letos 19. 5., na tako imenovani dan: Št. Otovo, prihajajo že stoletja zaobljubljene in prošnje procesije iz sosednjih in oddaljenih župnij s svojimi duhovniki na Sv. Mesto pri Žvabeku. Vsem našim očetom in materam, dedom in pradedom, babicam in prababicam je bilo Sv. Mesto res sveti kraj. Ker sama Mati božja si je izvolila ta kraj, to svoje sveto mesto. Na tem svetem mestu je nudila stoletja svoje posebne milosti, tolažbo in pomoč v vseh človeških potrebah vsem, ki so se k njej zatekali. Bila je zavetnica svojih častilcev do današnjega dne Spodnje Podjune. Njeno mesto, Sveto Mesto, je kraj, kjer hoče tudi sedaj in prihodnji čas deliti vsem svojim častilcem potrebno pomoč in varstvo. Marija svojih ne zapusti!
Častilci iz Grebinjskega kloštra tudi letos pač ne bodo izostali, ampak po stoletni navadi prispeli na predvečer in po prejemu sv. zakramentov v iarni cerkvi hiteli s čistimi srci v svetišče Marijino.
Zvesti obljubi svojih prednikov, bodo prispeli častilci iz Rude in Gorenč, da obiščejo, počastijo svetomeško Mater božjo. Pač ne bodo manjkali verniki iz sosednje Suhe, Vogrč, Pliberka in Šmihela, ker pač vedo, kje stanuje Ona, ki posluša in uslišu-je njih prošnje.
Letos je stoletnica Marijinih prikazovanj v Lurdu. Velikanske slovesnosti se vršijo in se bodo vršile na tem, od Marije izvoljenem mestu. Iz naših slovenskih koroških krajev se namerava udeležiti kakih 250 častilcev Marijinih slovesnosti na tem Marijinem svetovnem svetišču. Naš škof nas vabijo, da se udeležimo slovesnosti stoletnice v Gospe Sveti, v deželnem Marijinem svetišču. Toda tudi tja ne moremo poromati vsi, kar nas je, ki častimo Marijo. Zato bodo romali vsi, ki količkaj morejo iz bližnje okolice, na Sv. Mesto in na tem Sv. Mestu izkazali svojo čast in zahvalo in prošnjo svoji nebeški Materi. V svojih molitvah, v skupni pesmi in molitvi hočemo počastiti svetomeško
m nas naMmkem
Mater božjo! Blagor onim, ki častijo Marijo!
STRPNA VES
V	soboto smo spremljali v lepem številu k zadnjemu počitku Marico Šest, staro komaj pet mesecev. Marica naj uživa božji mir in nebeško veselje med angeli. Staršem pa naše sožalje!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
V	nedeljo, dne 27. aprila sta se v tukajšnji farni cerkvi poročila ženin Franc Buchleitner, delavec v Lipji vesi, župnija št. Peter na Vašinjah in nevesta Rozina Picej, posestnica v Št. Jakobu pri Velikovcu. Za priči sta bila Feliks Slanitz, zidar iz Št. Lorenca, župnija št. Peter na Vašinjah in g. dipl. trg. Adolf Picej, stric neveste. Poročne obrede pa so opravili nevestin boter g. župnik Picej iz Šmihela. Nevesto je spremljala h poročnemu oltarju botra Katarina Picej iz Sinče vesi. Na mnoga leta! Obilo sreče!
V	nedeljo 27. aprila t. 1. sta prinesla bo-tra g. Jožef Kert iz Gonovec in gdč. Uršula Ogris iz Slovenjega Plajberka h krstu deklico g. Stanka Vavti, poštnega nastav-Ijenca in Jožefe Vavti, roj. Ogris! Pri krstu so dali deklici ime Sonja. Želeli bi naslednika pri Haninu, a vse pride ob svojem času. Srečnim staršem čestitamo!
Srečni starši Pavel Srienc in Johana, roj. Sander, na Bistrici, sta dobila dne 16. IV. dečka. Pri krstu so mu dali ime Rihard Pavel. Botra sta bila g. Val. Srienc, pd. Vrbnikov in gdč. Elizabeta WeiBnegger. Mala Krista bo imela posel, da bo varovala malega Pavleta. Srečnim staršem čestitamo!
Pri Rakebu na Blatu bo imel Hanzej res težave, kajti same sestrice in nobenega bratca nima v družinskem krogu. Dne 21. IV. so prinesli od krsta Rozalijo, ki bo delala ostalim sestricam kratek čas. Čestitamo! Več otrok, večji božji blagoslov!
MALA VES PRI GLOBASNICI
(Zadnja pot zaslužnega moža)
V	večnost se je preselil 84-letni Friderik Hrast, pd1. Arnrič. Bil je najstarejši gospodar na vasi. Kdor ga je videl lansko jesen na polju in se je z njim pogovarjal, je dobil vtis, da se Arnrič sploh ne stara, saj leta se mu niso prav nič poznala, tako je bil še telesno in duševno gibčen in čil; vedno dobre volje in poln zdravega humorja.
Pa je prišla zima in priklenila Amriča na bolniško posteljo ter ga končno ugonobila. Vigredi, v najlepšem letnem času, smo spremili dragega rajnega na globaško noko-pališče k večnemu počitku. Na domu in ob odprtem grobu so se poslovili od njega poleg domačega gospoda župnika tudi cerkve-
Skrb za našo kmečko mladino
Pred par tedni sem pod naslovom „Kaj pravite” že omenil, da sem zašel pred nedavnim v zelo pestro družbo, kjer smo razpravljali o zelo važnih in času primernih vprašanjih. Pa se vmes oglasi nekdo, ki pravi: „Ali se ti ne zdi, da je sedaj skrb za naše otroke vedno večja?”
Pa sem na to vprašanje kar odgovoril, tla ima prav, če v nekaterih krajih naše ljudi skrbi, kaj bo z našo mladino. To pa predvsem zaradi gospodarskih razmer, ki že strašijo po nekaterih državah. „Kaj bo, če ne bo več tako, kot je bilo do sedaj,” pišejo nekateri avstrijski listi in grozijo, da bo šla Avstrija svoja posebna pota.
Mi pa dobro vemo, da so te grožnje zrasle na zeljniku veleposestnikov, veleagro-nomov, ki so kmetu odvzeli izdelavo surovega masla, pa ga sedaj, ko so ga iz smetane kmečkega mleka toliko nabrali, da ne vedo kam z njim, kmetom in meščanom jponujajo za nekoliko zmanjšano ceno nazaj. To so povečini tudi tisti, ki so imeli veliko besedo pri novem carinskem zakonu — njim v korist. Malo preveč je zahtevano, če mislijo, da naj bi vsa Evropa odobrila njih gospodarsko stališče! Malega in srednjega kmeta pa še nikoli nobeden ni vprašal, kako si on to zamišlja in kako bi bilo za njega bolj ugodno. Gospodarska
evropska skupnost bo menda tako veliko jajce, da še sploh ne vemo, kje in kdaj se bo ..izvalilo”. Zato je ta naš strah čisto nepotreben in trenutno ni na mestu!
Tudi na Tirolskem, Salzburškem in na Štajerskem so manjše kmetije gorskih kmetov, kakor pri nas na Koroškem. Pa vendar ne morejo napraviti za vse eden in isti kmetijski zakon, ker so razmere že geografsko povsem različne.
V tej zvezi bi vas rad opozoril na nekaj posebnega, kar se moramo res odvaditi. Imamo svoje gospodarske — in gospodinjske šole, ki učijo našo mladino lepega in naprednega kmetovanja, pa vendar se še najdejo ljudje, ki pravijo: „č:e je moj dedej (stari oče) in moj oče tako gospodaril, zakaj bi jaz drugače?” Pri tem pa pozabi na to, da se časi spreminjajo. Pri tem ne smemo misliti tako starodavno in zgradimo si lepa ter moderna gospodarska poslopja — v kolikor dovoljujejo seveda finačno-gospo-darske razmere.
Zato ne moremo dovolj apelirati na našo mladino, da se pridno uči in l>ere časopise in gospodarske strokovne liste, da bodo mladi fantje kot bodoči kmetje in dekleta kot gospodinje lahko držali korak z današnjim naprednim časom!
ni pevci s primernimi žalostinkami.
Rajni je bil izredno podjeten kmet. Am-ričevi je prigospodaril Želodčevo kmetijo v Rutah. Tudi v javnosti se je uspešno uveljavljal. Svoj čas je zastopal kot občinski odbornik interese nekdanje Koroške slovenske stranke. Posebno dobro se je razumel z dolgoletnim globaškim županom in deželnim poslancem Krajgerjem. — Naj mu sveti večna luč! Sinu in sorodnikom naše srčno sožalje!
ŠT. VID V PODJUNI
V	št. Primožu je prizidal Rudmaš h kaj-žici klet in garažo. Vse pa je dvignil za eno nadstropje, kjer bodo stanovanja za letoviščarje. Tudi pri Voglu se modernizira. Priljubljena Voglova gostilna sprejema že leto za letom veliko število letoviščarjev, ki se imajo tam dobro in so zadovoljni s kuhinjo. Sedaj pa zidajo še obednico za letoviščarje, da bo prosvetna dvorana med poletno sezono lahko domačinom na razpolago.
V	Nagelčah pripravlja za zidavo lastne hiše poleg Hobla trgovec Hanscho.
Tudi smrt se je zglasila pri nas in sicer je umrl Brelhov oče v Mokrijah. Pokopali smo ga na dobrolskem pokopališču, kjer počiva že tudi njegova žena. Rajnemu Brelhovemu očetu želimo večni mir, žalujočim otrokom pa izrekamo naše toplo sožalje.
Če je že žalost — mora biti še veselje! Na oklicih je Nežika Hrovat, pd. Ribežlnova v Rikarji vesi, ki se bo preselila preko Bele v žitrajske Goriče.
SELE
Povečanje cerkve
Že od predzadnje škofove vizitacije, leta 1947 dalje, se bavimo z mislijo, da bi našo majhno farno cerkev povečali. V teh letih je ta misel večkrat potihnila, potem pa zopet vzplamtela. Cerkveni svet se je na sejah mnogokrat bavil s tem vprašanjem. Zdaj pa vse kaže, da se bo ta potrebni načrt vendarle uresničil. Osnoval se je stavbni odbor, ki sestoji iz članov cerkvenega sveta in še nekaterih drugih vplivnih in za stvar zavzetih mož. Velika večina faranov je voljna prispevati h gradbi manjše in večje darove v denarju ali lesu. Zdaj se mesečno pobirajo po fari prispevki.
Sedanji načrt razširjenja cerkve je ta-le: Sedanja cerkev s stolpom ostane. Stranska, pred 180 leti prizidana kapela pa se u-makne novi, 20 metrov dolgi in 11 metrov široki stavbi, ki bo s staro cerkvijo združena in bo z njo tvorila enoto. Jz stare cerkve se bo lahko videlo na oltar nove. Tako bo povečana cerkev dovolj prostorna in bo v njej veliko število novih in udobnejših klo-pi.
Z delom se bo pričelo, ko stavbna komisija pregleda in odobri načrt in seveda, če bo tudi že dovolj denarja zbranega.
Upajmo, da bo s požrtvovalnostjo faranov in božjo pomočjo v enem ali vsaj dveh letih v selski vasi zakraljevala lepa, prostorna farna cerkev, ki bo veselje in ponos faranov.
Napadalca iz Nonče vesi pred sodiščem
Deželno sodišče v Celovcu je odredilo glavno obravnavo proti Ignacu Rudolfu in proti Maksu Rudolfu iz Vidre vesi. Vršila se bo dne 19. maja t. 1. ob 10.30 v obravnavni dvorani sodišča v Velikovcu.
Državni pravdnik je oba obtožil javnega nasilstva, ker sta č. g. Vinku Zaletelu, župniku v Vogrčah, (Ine 14. marca 1958 z grožnjami in nasilnim ravnanjem preprečila v gostilni Pavlič v Nonči vesi predavanje o Lurdu. Obtožena sta nadalje težke telesne poškodbe na škodo posestnika Franca Buchwalda, pd. Puklovega očeta.
Državni pravdnik zahteva obsodbo po členih 34, 98, 100 in 157 Kazenskega zakona.
Naše prireditve..........
VABILO
Slovensko prosvetno društvo ,,Danica” v Št. Vidu v Podjuni ponovi v nedeljo dne 18. maja ob 7. uri zvečer v dvorani Narodnega doma v Žitari vesi igro „Z A K L A D ”.
K obilni udeležbi vabi
ODBOR.
VABILO
Parna mladina iz St. Jakoba v Rožu gostuje v nedeljo, dne 18. maja 1958 z igro »ŽRTEV SPOVEDNE MOLČEČNOSTI” ob 3. uri popoldne v Vogrčah in ob 8, uri zvečer pri Šercerju v Šmihelu.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 19. 5.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas. 18.40 Domači zbori pred mikrofonom: Loga ves. — TOREK, 20. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Zborovske pesmi. — SREDA, 21. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 22. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Preciznost in merilo napredka. — PETEK, 23. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Akustični mladinski list. - SOBOTA, 24. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.1.r> Za delopust. — NEDELJA, 25. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Mil. g. kanonik Zechner 40.— S, preč. g. Ropaš 40,— S, Nemanič Vili, Kanada 50.— S, preč. g. Kuchling, Bistrica na Zilji 20,— S, preč. g. Karicelj, št. Jakob v Rožu 40,— S, preč g. Picej, Šmihel pri Pliberku 20,— S, g. Janežič, Podroščica 40,— S, preč. g. Katnik, Vovbre 10.—, preč. g. Fatur, Zeltschach 90.— S, g. Kure G., Toronto, Kanada 12.50 S, g. Jan, Cleveland, USA 50.— S, g. Krušic, Bilčovs 20.— S, g. Pristotnik K., Borovlje 10.— S, dr. Grafenauer, Korneuburg 40,— S, g. Orasche, Borovlje 12.— S. neimenovani iz šmarjete v Rožu 20,— S, g. Rap L., Vetrinj 5,— S, prof. Sever Janez, Cleveland, USA 525.50 S, g. Oprešnik Juliana, USA 35 - S, neim. iz Loge vesi 20.— S, Pastork Marija, Žel. Kapla 10,— S, Golob Klara, žel. Kapla 5.— S, Wastl Ana, Zel. Kapla 10.— S, neim., Pliberk 10,— šilingov.
Les obdelajo takoj pri pre-
Max Geiger
SKOČIDOL
Na pastirsko sofcoto in nedeljo nam je po osmih letih spet enkrat izkazal prevžv. nadpastir škofije, g. dr. Josip Kostner, čast svojega obiska, povezanega z vizitacijo in birmo. Vreme nam je bilo ta dva dhi naklonjeno. Po obisku misijonišča Vernberg je škof posetil verski pouk v vseh štirih razredih ljudske šole, kjer ga je pozdravilo učiteljstvo j>od vodstvom ravnatelja šole. Nato je bila skupna seja farnega sveta in odbora, pri kateri je visoki gost navzočim nakazal smernice in naloge za nadaljnje delovanje. Sledil je potem oficialni pozdrav po župnijskem predstojniku, jki zastopnikih oblasti ter po otrocih.
Sledila je pobožnost za umrle, pri kateri je nadpastir pozval prisotne vernike s šolsko mladino, da naj radi molijo za duše v vicah. Poleg škof. g. tajnika in dekana je bilo navzočih tudi nekaj izvenfarnih duhovnikov v soboto in nedeljo. Na Gospodov dan je bila cerkev topot docela napolnjena. Vizitator je vznešeno in očetovsko pripovedoval o posnemanju ljubezni dobrega Pastirja, g. dekan pa o molitveni vzgoji mladine. Birmancev je bilo le 11 (6 od tu, 5 od zunaj).
Pod' vodstvom veroučiteljice - misijonske sestre je nato šolska mladina zapela nekaj dobrodošlih kitic, nakar je pa cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista Val. Mo-stečnika uglajeno zapel v ta namen preurejeni kitici »Bodi, nadpastir, pozdravljen”. Preč. g. škof je obiskal tudi cerkev v Po-dravljah.
Po poldunskem blagoslavljanju otročičev z materami je med zvenenjem vseh zvonov g. nadpastir spet zapustil župnijo Skočidol.
Hruščev in kmetje
(Al) Pred kratkim je ugledna revija „La Civilta Cattolica”, ki jo izdajajo oo. jezuiti v Rimu, prinesla članek o politiki Hruščeva do kmetov.
Pisec pravi, da se je Hruščevu z obsodbo ..malikovanja osebnosti” sicer posrečilo, spretno likvidirati tako imenovano „kolek-tivno vodstvo”, da pa je področje, na katerem bo moral pokazati, kaj velja, še vedno kmetijstvo.
Hruščev je bil tisti, ki je leta 1950 predlagal preureditev kolhozov ter ustanovitev tako imenovanih ..kmetijskih mest”. Stalin in Malenkov sta ga leta 1952 na 19. kongresu partije obsodila, a se ni vdal. Leta 1953, nekaj mesecev po Stalinovi smrti, je na plenumu centralnega komiteja s številkami prikazal precej temno sliko o stanju sovjetskega kmetijstva, živinoreje in strojnih traktorskih postaj. Krivdo za to je pripisal neupoštevanju koristi kmetov. Da bi to stanje popravil, je začel gonjo za osvojitev deviške zemlje v Sibiriji. Zapovedal je, naj v vseh zemeljskih širinah posejejo ogromne predele s koruzo. Poslal je sto in stotisoče agronomov, tehnikov in mehanikov na kolhoze in na traktorske postaje. Priganjal je kmete, naj naglo povečajo število živine v državi, da bi (po njegovem) Sovjetska zveza dohitela in prehitela Združene države v pridelovanju mesa, mleka in masla. Ker so kolhozi ne docela podržavljene kmetijske zadruge, je spremenil njihov statut, da ne bi preveč zabogatele na škodo države in komunizma. Zmanjšal in v nekaterih primerih docela odvzel je kos zemlje in živino, do katere so imeli pravico člani kolhozov kot zasebniki. Hkrati je dal ustanavljati vedno nove sovhoze, to je, velika državna kmetijska posestva.
Kazalo je, da je dobra žetev v letu 1956 dala prav kmetijski politiki Hruščeva. Toda nedavni oklic centralnega komiteja sovjetske komunistične partije je leto 1957 že proglasilo za „težavno”. To je vrglo senco dvoma na lahkomiselno navdušenje Hruščeva.
Lanska letina je bila med drugim slaba zaradi suše na Uralu, v Kazakstanu ter na-srednjem in spodnjem Povolžju. Omenjeni oklic pravi, da je ta suša bila še hujša kakor v zloglasnem letu 1921. Centralni komite ne daje kakih točnih številk, temveč pravi samo, da je pridelek žita lani bil približno enak tistemu v letu 1955. V primeri z letom 1953 je bil za 18% večji. Leta 1953 so v Sovjetski zvezi pridelali milijardo 899 milijonov pudov žita, lani pa dve milijardi 241 milijonov pudov ali 367 milijonov stotov. Če pomislimo, da je Rusija leta 1913, ko so bile obdelane površine dosti manjše ter dosti manjše tudi štvilo prebi-
valstva, pridelek žita znašal nad 800 milijonov stotov, vidimo, kako je Rusija prav po krivdi komunizma izgubila naslov „ev-ropske žitnice.”
Hruščev je s pravim stalinskim cinizmom vrgel stotisoče mladih ljudi v osvajanje deviških predelov zemlje. Toda ta zemlja ni samo izpostavljena nepretrgani nevarnosti suše, temveč tudi nevarnosti sibirskih vetrov. Ko jo jrreorjejo, vetrovi v dveh ali treh letih odneso rodovitno plast in zemlja postane neplodna.
Hruščev je poskusil dati sovjetskemu kmetijstvu novega zagona tudi s tem, da je zapovedal, naj država proda kmetijske stroje posameznim kolhozom. S tem bi po njegovem tudi kmetje postali pravi člani delavskega sloja. V resnici pa gre za to, da bi kot navidezni lastniki obdelovalnih sredstev delali več in dajali državi več živeža. Kljub lastništvu na papirju ostane komunistična stranka edini gospodar, ki odloča o vsem.
Vprašanje je, ali se bodo sovjetski kmetje dali prevarati raznim ..predlogom” Hruščeva. Pisatelj Pasternak, ki globoko pozna ljudsko dušo in je v tem podoben velikim ruskim pisateljem iz preteklega stoletja,
pravi v svojem zadnjem slovitem romanu „Dr. Živago”, da je sovjetske kmete najtežje spremeniti v komuniste, še dosti težje kakor razumnike.
V zvezi s tem je značilno uradno poro-rilo, ki sta ga objavili vlada in partija v Ukrajiini, da bi pomirili razburjenje med člani kolhozov. To poročilo naznanja kazenske korake proti voditeljem nekaterih kolhozov, ki so skušali nasilno kolektivizi-rati krave, pripadajoče kmetom, ter se delali, ko ga gre za mirno in prostovoljno stvar. Po nekaterih sovjetskih pokrajinah si kmetje razdeljujejo kolhoze, v katere so združili velike predele zemlje, češ da je zaradi njihove obsežnosti težko povečati pridelavo in okrepiti kmetijstvo. Kmetje se zavedajo, da bodo vedno bolj žrtve birokracije in zapravljanja, čimbolj se bodo njihove zadruge bližale ureditvi velikih državnih sovhozov. Sovjetsko časopisje je moralo preti kratkim pisati celo o napol divjih kalmuških pastirjih, ki so začeli stavkati v protest zaradi pomanjkanja hrane in tople obleke.
Kakor kaže torej, sovjetski kmetje niso pripravljeni, da bi se dali „ojačevati” po preosnovah Hruščeva, tudi če jih ta mami z. utvaro, da bodo postali milijonarji. Dobro namreč vedo, da zna komunistična država z levico jemati tisto, kar je morda dala z desnico.
Našim gospodinjam
Najlepša vaza na svetu
Na omari v lepi sobi stoji vaza. Debela je in velika. Rekel bi nerodna in pozna se ji, da je bila poceni. Obiskovalec, ki pride v lepo sobo se nehote spotakne ob tej „vazi”. Lepa oprava, čedno pospravljeno, a vaza je nemogoče. Pa že je tu gospodinja s prigrizkom. Vidi gotovo začudenje in ker je to znanka-ženska ji odkrito reče: »Kajne, vazo si ogledovala! Kar povej, da se ti ne dopa-tle, da se ti zdi grda.”
„Že, toda ... -No, ja. Vem, da imaš ti posebno veselje z-vazami in, da jih imaš že celo zbirko. Ena je lepša kot druga. Tale tu pa res ni po mojem okusu.”
„Veš, zame pa je to najlepša vaza na svetu. — Sicer ti pa’odkrito povem, da sem se jo tudi jaz. ustrašila v prvem trenutku. Toda, ko sta na materinski dan stala pred menoj fantek in punčka z zavitkom in rožami ter sta veselo, ponosno in malo s strahom čakala, kakšen bo učinek njunega darila, sem se vaze ustrašila. Tedaj sem pogledala v otroške očke polne Jjubezni in rekla: To je zame najlepše darilo na svetu. Objela sem ju in poljubila ter rože razporedila v vazo.
Znanka je čisto liho. Gostiteljica pa
na-
Svetovna razstava v Bruslju
Nadaljevanje s 3. st
Avstrija je poslala v Bruselj svojega državnega predsednika dr. Scharfa. Nastopil je tudi dunajski Burgtheater. Jugoslavija pa pripravlja za svoj dan nastope beograjske opere in filharmonije ter združenih zborov iz. Zagreba.
Turisti iz. vsega sveta se zgrinjajo v Bruselj. Računajo da bo poleti po pol milijona ljudi na dan na razstavi. Že sedaj obiskuje razstavo dnevno več 100 tisoč ljudi. 1 oda belgijski prireditelji so na vse pripravljeni in promet se razvija z.ačuda gladko in brez gneče. Okrog 1700 tramvajev prevaža v pre-sledkih po 28 sekund ljudi v vse smeri. Izvrstno je urejena tudi zdravstvena služba.
Sedaj pa še nekaj drugih številk . o razstavišču. Je to pravo mesto, na katerem je 200 zidanih paviljonov, iz vsemogočega materiala, od • lesa pa do stekla, jekla, betona in sintetičnih snovi. Okrog sto kilometrov cest povezuje paviljone.
Vode tudi ne manjka, kajti skoraj vsak paviljon ima svoj bazen, v ka- fjgj tereni se je že marsikateri nepre- 1 vidni obiskovalec neprostovoljno okopal. Razstavo nadzira 1100 stražnikov. Da bodo nahranili predvidenih 35 milijonov obiskovalcev so zanje pripravili 20 milijonov ton mesa in 30 milijonov kg masla.
Pa predaleč bi nas zavedlo .popisovanje podrobnosti te razstave. Ob koncu še omenimo samo njeno glavno značilnost: Aio-mij. Je ta 150 tisoč kratna povečava železnega atoma. Tako se ta najmanjši delec snovi, ki ga v naravi niti s prostim očesom ne moremo videti, pojavi pred nami kot 102 metra visoka stavba. Videti ga je podnevi in ponoči. Je to svojevrstna okrog-
lasta konstrukcija, kjer so okrog atomskega jedra razvrščeni njegovi elektroni v podobi manjših krogel. Razdalja med kroglami znaša 29 metrov, povezujejo jih pa tri metre debele jeklene cevi. V notranjosti Atomija je več preničnih stopnišč in dvigal. Najdaljše stopnice merijo 53 metrov in lahko prenesejo 3000 ljudi na uro. Dvigalo Atomija je več premičnih stopnišč in dvi-lih 35 sekundah ponese obiskovalca s tal v najvišjo kroglo Atomija to je 102 metra nad zemljo. V njem je prostora za 23 ljudi. V eni izmed vrhnjih krogel Atomija je restavracija s 140 sedeži, nad njo pa opazovalnica, ki ima prostora za 240 oseb. 'Ko-
silo pa tam menda stane 600 šil. Je pač atomska cena. Konkurira ji le še madžarski paviljon, kjer se baje odlično je, a se tudi zato mastno plača. Ni pač za vsakogar, ta »ljudska demokracija”, tudi ni za vse ena-Sploh so cene zelo visoke, tako da je neki tuji novinar sporočil svojemu časopisu, da je sedaj na razstavi v Bruslju »samo zrak zastonj.”
daljuje: Denar sta si sama prihranila. Tu šiling tam petdeset grošev. Dolgo sta varčevala. In potem si ju predstavljam, kako sta v trgovini izbirala vazo in se bala, da bi bilo prihranjenega premalo. In ker je toliko ljubezni ob tej vazi, stoji na častnem mestu.
»Že, toda enkrat bosta spoznala, da vaza ni lepa. In kaj potem?”
»No, potem jima bom rekla, da ni darilo samo toliko vredno, kolikor denarja stane, ampak, kolikor je v njem ljubezni in žrtve.”
„Da, da, prav imaš,” je prikimala znanka in pomislila, da ji je hčerka podarila že lani okrasno blazino, ki ima čisto nemogoče barve. Shranjeno je imela v omari. Zdaj pa jo dala na divan in često mislila na hčerkin trud in ljubezen.
Kumare
Sadimo jih v prvi polovici maja v dobro pognojeno gredo. Po sredi grede skopljemo 20 cm globok jarek ter ga zasujemo nekoliko s humusom ali uležanim gnojem pomešanim z zemljo, če tega nimamo, pomagamo z umetnimi gnojili. In sicer premešamo 3 dkg superfosfata, kalijeve soli in amonijevega sulfata (dobimo v semenarni) z ostalo zemljo in damo v jarek. Čisto plitvo en, največ dva centimetra globoko potak-nemo seme s konico navzdol v zemljo. Ko dobe kumare 3 — 4 liste jih prisujemo in kar je pregostih razredčimo. Med seboj naj bodo 30 cm narazen, če smo kumare že preje posadile v lončke ali jih gojile v topli gredi, jih sredi maja z zemljo vred presadimo na prosto.
Ko imajo kumare šest, sedem listov jim porežemo oz. poščipnemo glavni vrh, da narede stranske vrhe in so bolj rodovitne. Kumare potrebujejo dosti vode, posebno ob suši. Zalivamo jim zvečer z vodo, pogreto na soncu samo pri koreninah. Če polivamo vitice, te ohole, kadar kumare zalivamo z mrzlo vodo, postanejo grenke. Tudi, če jim manjka vode, pogrene in ne rastejo.
Najbolj uspevajo kumare, če jim naredimo iz lat opord v viseči legi, da se po njej vzpenjajo. Tako se jih tudi ne primejo razne bolezni.
RECEPT ZA KOLAČ
Dodatki: 16 dkg surovega masla, 10 dkg sladkorja, 2 jajci, 5—6 žlic mleka, vanilijev sladkor, nekaj pomarančnih in limonovih lupinic, 20 dkg ostre moke, i/2 zavitka pecilnega praška, 4 dkg rozinov.
Surovo maslo, sladkor in rumenjake penasto vmešaj. Postopoma dodaj mleko, vanilijev sladkor, drobno zribano lupinico 14 pomaranče in 14 limone, trd sneg iz beljakov in s pecilnim praškom premešano in presejano moko. Končno prideni še rozine, ki jih takole pripravimo: najprej jih osna-žiti, hitro skuhati, osušiti in vmešati v testo. Primerno kolačevo obliko namažemo s surovim maslom in potrosimo z ostro moko. Kolač pečemo približno 50 minut v srednje vroči pečici. Nekoliko ohlajenega prekucnemo na sito, da ga čez šest ur oblijemo s čokoladno glazuro. Lahko pa ga potrosimo samo s sladkorjem.
Težave na lesnem trgu
Upadanje cen okroglega lesa, ki se je že pred nekaj meseci začelo postajati občutneje, se je tudi v mesecu marcu nadaljevalo, kot kažejo podatki deželnih svetov za gozdno gospodarstvo, ki so pred kratkim bili objavljeni. Povprečna cena za okrogli žagarski les Fi/Ta 3a je bila na Koroškem v marcu 502.— šil., dbčim je v februarju t. 1. znašala 510.— šil., v marcu 1957 pa 521.— šil. Na Štajerskem je v marcu znašala 496.— šil., v Gornji Avstriji pa 491.— šil. Naj večji padec cen je bil zabeležen na Štajerskem, ker je izvoz na Madžarsko zelo padel.
Tudi pri. brusnem lesu Fi/Ta je opaziti padec cen. Povprečna cena na Koroškem je znašala v minulem marcu 306,— šil., (v februarju 1958 še 330.— šil., a v marcu 1957 pa 350.— šil.), na Štajerskem in v Gornji Avstriji pa 340.— šil. Tu je bil padec največji na Koroškem in sicer za celih 15 odst. v primeri z marcem 1957.
Pri rezanem lesu so se cene na splošno bolje držale in ostale v glavnem nespremenjene, vendar razvoj v vseh zveznih deželah ni bil enak. V Gornji Avstriji so cene za nekatere sortimente padle, dočim so na Štajerskem in Koroškem celo nekoliko na-rastle.
Pri normalnem blagu so bile v marcu dosežene naslednje cene na Koroškem: 1054.— šil. (v februarju 1958 šil. 1042.—, v marcu 1957 šil. 1095.—) za kub. m. Iranko vagon. Na Štajerskem je cena za isto blago znašala 1010,— šil., v Gornji Avstriji pa 982.— šil. Za O-II široko blago so plačevali na Koroškem 1230,— šil. (isto v februarju 1958, v marcu 1957 pa 1236.— šil.). Za O-II ozko blago 1020.— šil. (isto v februarju, v marcu 1957 pa 1050,— šil.) za III široko blago pa 977.— šil. (v februarju 974.—, v marcu 1957 pa 988,— šil.; za IV vse širine 854.— šil. (v februarju 852.— šil, v marcu 1957 pa 860.— šilingov).
Za morale I/Il razreda so plačevali 1130.— šil. Tu se cena ni spremenila. Oskobljene deske za pode so imele povprečno ceno 1060.— šil., (isto v febr., v marcu 1957 pa 1090.— šil.). Stavbni les uso Trieste pa 570.— šil. (isto v febr. v marcu 1957 pa 590.— šilingov).
Posebno poglavje pa tvori les, ki ga je podrl sneg na Koroškem. Najhuje je bila pri tem prizadeta Južna Koroška, kjer cenijo, da je sneg podrl okrog 50.000 kub. metrov lesa. Povečini je to borov les šibkih debelin, ki ga je zaradi malih potreb domače industrije zelo težko spraviti v de-dar v Avstriji. Po drugi strani pa les ne sme dolgo ležati, kajti utegne ga napasti gozdni hrošč. Zato so prizadeti gozdni lastniki, okrog 500 gozdnih kmetov, v težavnem položaju in jim morajo pristojni uradi hitro priskočiti na pomoč.
Zvezna vlada je sicer pred kratkim sprejela sklep, da bo dovolila izvoz 100.000 kub. m. po vremenskih neprilikah podrtega lesa, vendar so izvršne določbe za ta izvoz tako komplicirane in se birokratske težave vlečejo v neskončnost, tako da doslej ta ukrep ni prinesel zaželenega uspeha. Pristojni uradi na Koroškem so sedaj ponovno zahtevali na Dunaju ureditev te nujne zadeve.
Umrl je prof Mafthevvs
Nenadoma je v Londonu umrl prejšnji teden profesor tamošnje univerze W. K. Matthesvs. Bil je tudi urednik ugledne strokovne revije »Slavonic and East Europan Review”. Na londonski univerzi je predaval ruski jezik in rusko književnost. Zelo dobro se je pa tudi naučil slovenščine in je gladko bral slovenske knjige v izvirniku. Njegovo zadnje delo v prid slovenske književnosti je bilo v zvezi z izdajo angleške antologije slovenske poezije »Parnas malega naroda”. Spisal je tudi vrsto razprav in člankov o slovenski književnosti, ki jo je s simpatijo prestavljal angleškim bralcem. S smrtjo prof. Matthevvsa je slovenski narod izgubil odkritega in vplivnega prijatelja svoje kulture. Njegova soproga je koroška Slovenka.
Podeželski stroji, motorne kosilnice, stroji za sejati, stroji za poscvanjc umetnih gnojil, grablje, obrafalci za seno, Heuma-Sonnenrad-Uni-versalmaschine, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to vam dobavlja tvrdka
JOHAN L0MŠEK
Št. Lipi, Tihoja, p. Dobrla ves
V globine
Nekateri, kakor da jih spremlja zla usoda, ostajajo vse življenje na površju in sami površni nikoli ne prodro v globine in v ničemer ne pridejo do dna, najmanj pa sebi. Usmiljenja so vredni. Zakaj samo na pol živijo in vedno bodo samo do polovice tisto, kar se pravi biti zares človek.
Površnost je prezgodaj zaustavljeno ali zamrlo življenje. Površnost je bolezen, je slabokrvnost duha, ki bj moral rasti in se razvijati, pa ne raste in ne razpne mladih kril in ne more vzleteti. Prav tako je zlokobna kakor bledica sušičnega fanta, ki mu pije moč iz kit in mišic. Zares površen je pravzaprav le mlad človek. Otrok še ne more biti površen, kajti otrok je otrok in zato nima tiste tehtne premišljenosti, ki se spodobi dozorelemu in jo spoštujemo v osivelem starcu. Otrok je nagel in hlasten in se vsemu čudi, vse rnu je novo in vse razume le po svoje, prav po otroško.
Fant in dekle pa sta nekje v sredi med starcem in otrokom: njiju mlada moč se razvija in dozoreva, ker rasteta v moža in ženo. Tedaj od bežnega otroškega površja prodirata v globino proti trdnemu dnu, ki je značilni delež dozorele starosti. Fant še ni mož, ampak vprav fant. Zato fantu še ne smemo zameriti, ako še ni mož, saj to šele pride. Zamerimo pa mu, in zares mu zamerimo, ako nima prav nič volje in želje ter prizadevnosti, da bi postal mož in globok človek. Površnega pa globokega človeka je včasih težko razločiti.
Jenko ima med ,,Obrazi” krasno kitico o soncu: „Ko je sonce vstalo, — dajal sem mu hvalo, — da na oknu rože mi je obsijalo.” Ob tem ti pokažem, kdo je mož globin. Take kitice bi namreč površen človek nikoli ne bil napisal.
Pesnik se namreč zahvaljuje soncu, da mu je obsijalo rože na oknu in da mu jih obuja v življenje in v svet, kakor bi se zahvalil živi osebi, ki ti prinese rože v dar za god. Prijatelj se te spomni in ti vošči: pa se mu zahvališ, da je ljubeznivo mislil nate. A sonce sije dan na dan: je mar tudi sonce pozorno na nas? Komu pač to pride na misel? Sonce sije in v njem se ogreješ — pa konec besedi.
Toda pesnik se je soncu zahvalil: gledal je globlje od navadnih ljudi in je tudi v sončnih žarkih videl neko dobroto in neko prijaznost, ki jo je po svoje, estetsko in pesniško povzel v te verze zahvale. Naprej se pesnik kot pesnik ne vprašuje več: ali nam je sonce prijazno in dobro ali pa se za vsem tem skriva prijazna dobrota nekoga drugega. Kot pesnik si sonce nekako poosebi ali personificira, nadaljnja vprašanja pa prepušča drugim.
Pokazal nam je v pesniškem slogu, da se r; teh rečeh, ki so na zunaj tako vsakdanje, skrivajo večje globine, kakor si navadno človek misli. S tem je pesnik poglobil vsakdanje gledanje, kot pravimo, odstrl je zastor in pokazal pogled v ozadje. Mar je s tem odgrnil že poslednji zastor vsega, ali pa je mogoče še drugo in globlje gledanje? Tega pesnik nič ne pove in ne zanikuje, to mora presoditi človek sam kot mislec. Naravno pa je, da se oni, ki ni razumel pesnika samo po črki, ampak po duhu, potem vendarle vpraša: In kdo je tisti, ki misli name in mi pošilja sonce, da mi greje rože na oknu, če je pa sonce samo le žareča gmota, ki ne misli in ne čuti? Tako se odpira pot v nadaljnje globine.
voj majnik
Marija, tvoj majnik smehlja se z ravni, poraja ti vence, ti pesmi drobi.
< Jaz tudi poklanjam ti majniški dar, cvetice dehteče za sveti oltar.
Marija, glej v cvetkah je moja skrivnost: ti duši si moji najslajša sladkost.
Da zame najlepša, najdražja si ti, da zate v ljubezni srce mi gori.
<7^3. iZa tnlud/m) in praw^Jn
fftulte in
Dubrovnik! — se je oglasil zategli klic sprevodnika. Prerivanje s kovčki, gruča ljudi se vali proti izhodu. Zunaj nas je sprejelo vroče dalmatinsko sonce. Prvi vtis ni bil poselimo lep. Ozek zaliv, polno majhnih ribiških čolnov, v katerih so se leno zibali mornarji in sanjavo brundali popevke, duh po ribah in temnozelena oljnata voda. Po izdatnem kosilu smo se vkrcali na tramvaj, ki nas je potegnil v kopališče „Sapod”. Tu pa je bila slika že popolnoma drugačna — lepša in veselejša. Kako prijetno de, objem vode v tej moreči vročini, že prvi dan smo ogorele kot črnci. Utaborili smo se kar pod košatimi palmami za kopališčem. Kako prijeten večer! Morje je mirno in kakor v taktu se sliši rahlo udarjanje vode ob čereh. Daleč na obzorju se je prikazala luna, ki se je odpravila na potovanje po nebesnem svodu. Spokojno diha narava. Z obale zaveje dih vetra in prinaša vonj oleandrov, ter drugega južnega cvetja, ki omamlja in opaja. Od nekod se je oglasila tožna dalmatinska pesem ob spremljavi havajke, ki kakor morje valovi, umira, a zopet oživi in se kakor rahel ddr vetra izgublja v daljavi, dokler nas ne popelje v deželo sanj.
Jutro in dan, ki sem ga preživela v Dubrovniku, mi bo ostal v spominu kot edinstveno nepozabno doživetje. Po zajtrku smo se odpeljale v mesto. Skozi velikanske, mogočne portale po stopniščih iz rezanega kamna, smo prišle v mesto samo. Kot prvo mi je padel v oči vodnjak na koncu glavnega trga na „Stradunu”, ki nosi letnico 1427. Dubrovnik ima toliko kamenitih prič svoje slave, da živi od njih in od naravne lepote, tega lepega mesta ob Jadranu, še danes del dubrovniškega ljudstva. Občudujem kamnite oboke, skozi katere se mi odpira pogled na mestno pristanišče. Daleč v preteklost sežejo moje misli. Ob prvem jutranjem svitu, v davnem času je pel gori na najvišjem stolpu zvon. Straža, ki je bedela noč in dan na obzidju, je opazila ladje — dubrovniške so, ni dvoma, saj se na zastavah razloči napis „Libertas”. Potem se
UGANKI
V Afriki živi konjiček, srčkan, kakor naš osliček , po teltesu ves marogast, pisan kot je tiger progast.
(ejqaz)
Ovca nosi, človek tudi: kaj je to, se brž potrudi?!
(eu[OA)
Statistike o vojnah in miru Po statističnih podatkih o vojnah in miru od leta 1460. pred Kr. do konca predlanskega leta je ugotovljeno, da so ljudje v teh 3415 letih živeli na svetu samo tri sto let v miru, v vojni pa vsa ostala tisočletja. Pri tem so podpisali približno 8000 mirovnih pogodb, med njimi zelo mnogo takih o „večnem prijateljstvu”.
Zelena pomlad vabi tudi naju v naravo
0
ladje zasidrajo. Pomorščaki se veselo pozdravljajo s svojimi. Srečno so se vrnili in ušli nevarnostim morja.
V Dubrovniku je vse skrbno urejeno čisto, vse v zelenju in cvetju. Platane, pinije, ciprese in palme se bohotijo v južnem soncu, parki kipijo v cvetlicah, okrog pa se prelivajo zelenkasto modre vode. Ogledali smo si tudi pomorski muzej. Poln je znamenitosti in bogastva ter slik brodov, kakršne so' uporabljali v srednjem veku. Videli smo slike z zahvalo za čudežno rešitev v nevarnih viharjih na morju. Ladjo je v bok zadel velik kamen, ki pa se je na srečo tako zagozdil, da ni mogla voda vdreti v ladjin trup. Ostal je v boku dokler niso prispeli do pristanišča. V zahvalo so darovali sliko in vanjo vdelali čudežni kamen. Tudi slike iz nekdanjega mesta se vidijo v muzeju, da, celo top iz nekdanjih časov. Polno je starinskega orodja, potrebnega nekdaj za plovbo. Pod muzejem so „Rupe” shrambe za žito. Še hranijo odredbo, kako naj se mestu zagotovi vsakdanji kruh.
r()e$mi
4.
„Ana, kako vse drugače sem si predstavljal ta najin razgovor!”
Ana sedi na divanu, on za mizo. Gledata se stisnjenih ust. Nenadoma ona vstane in gre k oknu. Tam sc sunkovito obrne in pravi:
..Pisal si mi pisma — kako lepa pisma! Zdelo sc mi je ob branju, da ga ni zvestejšega človeka od tebe. Vsi so te mi zavidali. Vsi so me blagrovali, ko sem odhajala, da se združim s tabo. Komaj pa sem prišla semkaj, so se vse tiste lepe podobe razkadile. Kaj vse sem morala slišati. Medtem ko si mene rotil, naj ti ostanem zvesta, češ edino tvoja zvestoba me drži pokonci, pa si ti tukaj...”
On živčno lomi prste in jo gleda vedno bolj začudeno.
„Kako grenke in krivične so tvoje besede, Ana! Kako tuje mi bijejo v ušesa in v srce iz tvojih ust! Nekdaj, pred leti, sva hodila na sprehode in izlete. Se še spominjaš tistih dni? Zemlja je bila en sam smehljaj in midva sva hodila v gore, k jezerom, k cerkvicam na griče, v vinograde, ko so zorele breskve — ali, kje vse nisva bila! česa vsega lepega nisva govorila! Mislil sem, da l>o s tabo prišel dih domovine. Zdaj pa si povsem druga. Ali res ne moreš razumeti, kakšno je bilo moje življenje ti dve leti?”
„Težje ni bilo od mojega — in jaz sem se ti ohranila, ker sem pričakovala, da l>oš isto storil tudi ti.”
V tem trenutku Bogomir vstane — velik, močan in odločen.
„Nckoč, Ana, sem čutil v prsih škrjančka. Nobena stvar me ni potrla za dolgo. Potem je prišlo to čudno življenje v velikem tujem mestu. V moje srce je polagoma prihajala praznina. Lepota nekdanjega življenja je počasi usihala ko puščavski potok. Nenadoma sem začutil pesek v ustih, v očeh, v prsih. Strašna enoličnost vsakdanjega življenja me je dušila vedno huje. Tvoja pisma so bila neredna. In tako se je vcepil vame cu sam občutek in se razraščal: gnus življenja.”
„Kako pa je bilo meni zgoraj!” ga hladno prekine Ana.
„Veš, kaj sc to pravi: gnus življenja? To se pravi: Bolje, da te ni, kakor tla te vsak dan vnovič priklepa življenje na natezalnico. Imel sem moreče ure obupa. Veš, da so me obhajale misli na samomor?”
„Zakaj mi pripoveduješ vse to? Ali si bil ti edini?”
„Nisem bil edini — vsaj spočetka ne. Toda drugi niso imeli nikdar tako svetle podobe sveta in življenja v duši, da bi mogli pasti v tako' temo. Rešili so se vsak po svoje. Jaz pa sem ti hotel ostati zvest za vsako ceno. In če sem hotel ubežati tisočerim ženskam, sem si moral meti njimi izbrati eno, ki bi me dvignila in me držala nad gladino. Ti, Ana, ne Imvš nikdar vedela, kako mi je bilo tisti čas. Tako sem srečal Jasno: v nji sem gletlal tebe — in življenje je zmagalo. Luč je zmagala nad temo. Jasna me je rešila zate. Pokazala mi je pot iz ječe brezizhodnih razmišljanj in zatrtih poželenj. Bila je edina ženska tu, pred katero nisem imel skriv-
Največja posebnost pa je gotovo trdnjavski pas, ki se vleče okrog in okrog mesta, kar izrazito priča o samostojnosti nekdanje Dubrovniške republike. Na mnogih krajih so stopnice, vse je samo rezan kamen. Stala sem ob lini, od koder se mi je odpiral prekrasen razgled na mesto samo in na zelenkasto modre vode, šumeče pod menoj in na Ijele jadrnice, ki se lahkotno zabijejo v vetru. Tako krasnih svetišč kot v Dubrovniku še nikjer nisem videla. Velika, mogočna in veličastna stolnica je posvečena vnebovzetju Device Marije. Kralji in cesarji so ji poklanjali svoje v zlato kovane grbe, med njimi je bil tudi grb avstrijskega cesarja Ferdinanda. V glavnem oltarju je vdelana relikvija sv. Vlaha, h kateremu se je zatekalo dubrovniško ljudstvo v vseh svojih težavah in se mu za uslišanja zahvaljevalo z procesijo. Mogočni stebri so okrašeni z umetniško izrezanimi starinami, stene pa krasijo zgodovinske freske in dragoceni originali največjih umetnikov slikarjev. V posebni sobi (ki jo odprejo samo dvakrat na teden; me žal nismo naletele srečnega dne) hranijo celo tri popolnoma zlate postelje, dar nekega grškega cesarja in še mnogo drugih posebnosti, kakor je pravil čuvaj. V ilustracijo tudi še to, da ni trpel v cerkvi žensk v kratkih hlačah. Odprl je vrata in jo odslovil češ, „da takih Bog ne mara!” V bistvu sem mu dala kar prav. Posebnost zase je tudi palača, v kateri je umetniška galerija. Same mogočne črte, stopnišča, hodniki, dvorane. Nič ni drobnega, majhnega. Vsa oprema, lestenci, svečniki, svetilke, pregraje iz kovanega železa, vse je tako mojstrsko izdelano. Prav za te prostore, da občuduješ.
(Dalje prihodnjič)
ni konee
nosti — edina, ki mi je pomagala nositi težo življenja.”
„Hodil si z njo povsod in očitno. Vsi so vaju imeli za par, meni pa si v pismih hlinil zvestobo in ljubezen. Ali si res povsem zgubil čut za poštenje?”
On stisne usUie in živčno odtrga listič mete, ki pred njim trudno diši iz vaze. Svaljka ga med prsti in ga spusti na mizo. Potem dvigne oči do Ane.
„Ana, to mi govoriš? Ne veš, da človek, ki gre strmo navzgor in hoče priti na vrhunec, potrebuje opore? — Ali je mogoče, da sva se v teh dveh letih tako oddaljila drug od drugega?”
„Oddaljil si sc ti, jaz sem ostala na mestu.” „Trde so tvoje besetlc. Pretrde so, Ana!”
Ana mu obrne hrbet.
*
Zavržen, sam ... Tista prelepa leta v domovini so zdaj utonila v gluho nepovratnost.
„Kdo je kriv? Jaz? Ana? Jasna? Ali ni vsak izmed nas treh mislil samo eno: lajšati in lepšati sočloveku to težko življenje? Kdo je kriv? Ta strašni, neurejeni povojni čas, ki od izmučenega človeka zahteva še poslednji napor duše in telesa? Čas, ki leži nad ljudmi ko ogromna jeklena čelada, tako tla jim jemlje pogled v višine in daljine in jih tišči v prah te solzne zemlje?”
Na oknu sloni in gletla večerni vrvež, ki se pretaka globoko po ulici brez konca in kraja V nadstropju pod njim igra radio. Nekje sc joka otrok. Doli za zadnjimi strehami je videti kos morja.
Odmakne sc od okna, hodi po sobi, roke ima prekrižane na hrbtu. Vroče je. Odveže si kravato in jo vrže na posteljo.
Kam?
Na zrak! Ven iz zalotile sobe!
Preskakuje stopnice, kakor bi bežal pred nečim hudim.
Pomeša se med ljudi, kakor bi bil pijan. Njegove oči so povsem odsotne. Vidi človeške obraze, a človeka ne vidi.
Nenadoma obstane. Zazre se v zelen gol hrib.
Kje sem? Kdaj sem bil že tu?
Okrene sc in pogleda na dvoriščno stran visokc hiše. Nekdo stoji na verandi.
Zastrmita se drug v drugega, kakor bi se prebudila iz težkih sanj. Ne moreta se spustiti iz oči, ki so vsak trenutek večje in jasnejše. Ko pribita sta, vzravnana, njuna usta so polodprta. Nevidna vez jima razsvetli obraz. Nato se ona sunkovito obrne in izgine za vrati.
„Jasna! Jasna!”
Dekle stoji ob njem in mu stiska roko. Gleda ga, kakor da ji je vstal od mrtvih.
Ko gresta na hrib, ki se še rumeni v zarji, g-a drži za roko. Čuti, tla je zdaj ves njen, kakor ni bil še nikdar. Njegovo roko si dene na srčno stran in mu reče v blaženem smehljaju:
„Čisto razločno čutim, kako vriska moje srce: Pesmi ni konec... pesmi ni konec...”
P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N* J*E
SfUmtM iz težkih časov
(Nadaljevanje in konec)
V Stefanskirchenu, kjer sem neki večer že precej v noči pohajal med barakami, prikoraka sem okrog ogla neki višji častnik. Ko sem ga ugledal, sem ga seveda takoj pozdravil kakor se spodobi. Nato on obstoji pred menoj. Ko vidi moje stare brke in sive, izpod kape štrleče lase, me prijazno vpraša: „Wie alt sind Sie, Vater?” Petdeset let, mu odgovorim. Zdaj šele spoznam, da imam opravka z bolj priletnim majorjem nemške vojske. Kdaj prišel k vojakom in od kod? Eno vprašanje se je vrstilo za drugim. Pa čeprav je bil major že itak precej visok, se mi je vendar zazdelo, da je postal še večji, ko je slišal, da sem prišel iz taborišča k vojakom. Nato pa so sledila nadaljnja vprašanja kar naprej, kakor prej v pisarnah. Ker sem bil do sedaj vajen lagerskega in gestapovskega šikaniranja, zato sem se v začetku tudi tega majorja skoraj nekoliko bal, misleč, da ima ta nemški Oficir ravno isto službo in nalogo, kot so imeli drugi „Lagerfuhrerji” po taboriščih:	Rehnitz, Eichstatt, Frauenau-
rach, Windsheim i. t. d. Seveda pa je ta major nadalje še hotel tudi vedeti s kom da ima opravka in kakšne grehe hnam na sebi, ker brez zadostnega vzroka bi naša država z menoj pač ne bila tako ravnala.
Gospod major, sem rekel, ne vem, če mi boste verjeli, da je moj glavni greh to, da sem Slovenec in ne Nemec. Ko sem še pri zadnjem ljudskem štetju dal zapisati pri vprašanju ,Muttersprache’ - slowenisch - je bil grehi že storjen. Saj je vprašalna pola izrecno opozarjala, da bo za napačne podatke vsak strogo kaznovan in da „Dialekte gelten nicht als Muttersprache”.
Nato reče major: ,,Saj to vendar ni noben greli, ako nisi Nemec. Če bi bil jaz vprašan, tudi ne bi bil mogel reči, da sem Slovenec, Italijan ali Kitajec. Saj je vendar toliko in toliko vrst narodov na zemlji, sicer pa ne vem koliko ti smem verjeti in morda le lažeš.”
..Razumem gospod major, da meni ne verjamete. Pač pa lahko vprašate v lager ali pa v mojo nekdanjo domovino, saj me imate tukaj in nikamor vam ne morem ubežati. Lagal bi se samo tedaj, če bi rekel, da sem prišel iz koroškega k vojakom in da sem Nemec in ne Slovenec. Sicer pa jaz nisem edini pri vojakih iz lagerja in k temu mi gospod major dovolite pripomniti, da moj slučaj oz. položaj še ni najslabši, ker jaz na srečo nimam sinov, kot je to slučaj pri mnogih drugih, ki imajo sinove že od začetka vojne na različnih bojiščih cele Evrope. In če dobi takšen vojak ob svojem času zasluženi in težko pričakovani dopust,
tedaj nima iti drugam, kakor pa v taborišče k svoji stradajoči družini. Sami si lahko predstavite, gospod major, kako da so prizadete mamice žalostne, ko izmučenemu in sestradanemu sinu ničesar nima dati. Se hujša žalost pa zadene tiste matere, očete in svojce, ki dobijo sporočilo, da je padel njih sin daleč tam kje v tujem svetu. Zato pa jaz lahko rečem, da je pri meni vsaj to izostalo, boli me pa le, da sedaj čisto nič ne vem, kje da se nahaja moja bolehna žena, da bi ji mogel pisati in vsaj tako z njo ohraniti zvezo, da bom vedel, v katerem taborišču se po vojni najdeva.”
Nato vpraša major: „Kako pa to, da ne veš za njo? Ali je ubežala iz taborišča?”
Nato jaz: „Ne, ni ušla in pa kam hoče ubežati 55-letna bolna ženska, ampak ob mojem odhodu k vojakom je „Lagerfiih-rer” rekel, da jo bo iz tega taborišča, kjer sva bila do zdaj med različnimi tujci, to je Besarabci i. t. d. poslal v neko drugo taborišče.”
Major me vpraša nato: „Kam pa si pristojen zdaj? V taborišče, ker tja, kjer sem bil prej, ne smem nikoli več. Tam tudi ničesar ni več mojega, čeprav sva imela z ženo dovolj za stare dni , d’a bi ne bilo treba biti nikomur v spotiko.”
Major reče: „Bomo videli, morda boš pa odpuščen in kam pa boš šel če bi bil odpuščen?”
Nato jaz: „V taborišče, gospod major, kamor sem pristojen.”
„Tako neumen pa vendar ne boš, da bi po vojaški .službi šel prostovoljno nazaj v taborišče!” se je začudil major. Nadalje me je še vprašal, kako se pišem in kateri bateriji pripadam. — Nato mi poda roko in reče: „Gute Nacht, mein Freund. Mirno ostani kar si bil in kar moraš biti in nič se na boj; dokler sem jaz tukaj, se ti ne bo nič zgodilo.” Tako sva se razšla vsak svojo pot brez da bi jaz vedel kaj je bil ta major.
Drugi dan dopoldne pa me kliče službujoči podčastnik (U. v. D. — Unteroffizier vom Dienst), da naj se nemudoma javim pri mojem baterijskem komandantu. Ko se mu predstavim v njegovi pisarni, me vpraša najprvo: „Ali si ti govoril sinoči z našim komanderjem?” Na moje pritrdilo vpraša dalje: Kaj sta govorila? Povedal sem na kratko vsebino najinega pogovora, kar pa je on očividno že vse vedel. Nato je on pritrdil: „Es stimmt.”
Ko nadalje še vpraša, kaj mi je major nazadnje povedal, sem istotako odgovoril, da je rekel: Morda boš odpuščen. In ko tudi ta vpiaša, kam bom šel, ako bom odpuščen, sem mu enako odgovoril, da pač v taborišče. Tudi baterijski poveljnik je pri-
pomnil isto kot prejšnji večer major: ,,Prostovoljno pa vendar ne boš šel nazaj v taborišče!” Namignil mi je: „Bolje pa vendar imaš tukaj pri nas kot pa v lagerju,” kar sem mu pritrdil že tudi z ozirom na pošta, ki jo dobim tukaj v roke zapečateno, pa čeprav v slovenščini pisano, kar pa v lagerju sploh ni bilo treba misliti, ker je slovenska pošta bila tam sploh zaplenjena.
Po vsem tem sem bil zdaj prepričan, da je bil tisti major res komandant čez vso vojaščino, kar je bilo nas tukaj, in po teh dogodkih sem ga imel priložnost še večkrat videti, posebno ko je vsako jutro prišel pregledovat, ko smo stali na velikem prostoru v vrstah, kakor so stali tam tudi vsi drugi častniki v strogi vojaški disciplini in čakali komanderja. In ko je ta prišel, je vsak baterijski poveljnik strumno javil svoje vrste, nato je stopal na čelu visoki major z vsemi drugimi častniki vred in pregledoval vrste in ko je prišel do mene, tedaj mi je vselej podal roko (skpro neverjetno toda resnično) ter rekel: „Der da ist mein bester Freund”.
Tudi vsi drugi vojaki, ki pa so bili seveda vsi Nemci so me zdaj zmiraj nekako bolj spoštljivo gledali, me ogovarjali ter spraševali: Kaj vendar imata vidva s komanderjem skupnega, da sta taka prijatelja? Od kod se poznata in podobno. In če sva se kdaj srečala bolj na samem je skoraj vselej že od daleč on mene prej dajal pozdrav z roko in ko sva stopila vkup mi je čisto vselej podal desnico, medtem ko mi je levico položil kot oče čez obe rami rekoč: „Mein Freund”. In nekoč mi je rekel: „Pri-jatelj, kaj pa misliš, za koga bi se ti vojskoval, ko pa so drugi tako surovo ravnali s teboj, da še lastnega doma nimaš in ne domovine? In ko sva se gledala v oči, sem o-pazil, da je imel rosne, na kar so se tudi meni orosile. On je bil Nemec jaz pa Slovenec. In vendar je ta dogodek resničen.
Ob neki drugi priložnosti me je major vprašal, ali jaz kot Slovenec razumem morda še kak drug slovanski jezik in ko sem mu povedal, da seveda razumem tudi ruski, poljski, hrvaški, srbski, bolgarski in tudi nekoliko češki jezik je narahlo izpovedal: ,,Jaz bi bil srečen, če bi razumel vsaj en slovanski jezik, na primer ruski. To bi mi gotovo prav prišlo morda še v bližnji bodočnosti, ker nič ne vemo, kje še bomo hodili.”
Komaj pa je minilo po teh razgovorih mesec dni, pa sem že smel zopet sleči uniformo nemškega vojaka. Blagi major je to dosegel. Sam pri sebi pa sem si zaobljubil, da mu bom ohranil hvaležen spomin vse dni svojega življenja. Mnogi ljudje v mojem življenju so mi bili nenaklonjeni in sovražni, ta major pa je bil med Nemci kakor svetal biser. Takole šele čutiš človek, kako dobro je, ko imaš tam v tujini kakšno močno oporo, ko stojiš tam v tujem svetu sam kot slab trs, ki ga lomi vihar.
In ko spet takole sam pri sebi v dolgih nočeh primerjaš še razliko med ljudmi in njihovimi značaji, pa ti spet nehote splavajo spomini nazaj, tja v daljavo in na one čase, ko sem 1917 leta od marca do konec maja ležal v Moskvi v neki sedemnadstropni hiši, kjer so Rusi zbirali vse avstrijske, nemške, bolgarske in turške vojne invalide za transport v domovino. Pri težkem gozdnem delu sem zbolel. Ruski zdravnik je ugotovil srčno napako in vnetje vratne žleze. Zaradi te bolezni sem bil več mesecev slep in gluh. Ko sem za silo okreval sem bil 70 odstotni invalid in sem zato prišel v poštev za izmenjavo.
Slučajno sem dobil svojo posteljo v neki sobici, kjer sem med petimi Nemci bil edini Avstrijec. In ko so le ti opazili, kako sem se z lahkoto pogovarjal z ruskimi zdravniki ih drugim osobjem, so me začeli brezmejno sovražiti. Med njimi se je posebno odlikoval neki majhen človek, Prus, ki ni štedil niti z najpodlejšimi priimki, ki jih zmore samo največji sovražnik Slovanov, pa čeprav sem po drugi strani bil zopet jaz tisti, katerega so imeli za tolmača v različnih zadevah. Ko me je mučila in tresla najhujša mrzlica, da je kar postelja rožljala, tedaj je imel tisti Prus največje veselje s tem, da je čepe skakal okoli moje postelje ter krohotaje in strupeno bruhal iz sebe: „Verrecke du slawischer Hund!” Zraven pa je še obljubljal, da bo že nemški Viljem priskrbel toliko municije, da bodo postrelili vse tiste Slovane, ki bodo prišli nazaj iz ruskega ujetništva, s pripombo, da so le oni krivi, da so prišli Nemci v ujetništvo in da so Slovani napravili vojno. Seveda sem jim povedal, da je bilo le ravno narobe. Ko bi bil jaz imel le količkaj maščevalne žilice v sebi,, tedaj bi bi prav lahko „po-skrbel”, da pošljejo tega nestrpneža kamorkoli drugam namesto v domovino. Pa odgnal sem take misli, čeprav je bil mož nevaren in bi me utegnil še v domovini škodovati. Tako mi je ta Nemec pokvaril vse veselje do toliko zaželjene vrnitve v domovino. Potožil pa sem mojo bolest nekemu prijatelju Dunajčanu, ki z jezikam prav nič ni zaostajal za oholim Prusom, vendar je drugače bil razsoden človek.
In ko smo se vozili od Moskve proti Petrogradu, so eden drugemu dajali naslove v svrho ovadbe v domovini. Vmes je posegel moj prijatelj Dunajčan in se velikodušno potegnil zame, za kar se m 01111 bil res hvaležen.
Takole torej doživiš človek med svetom toliko različnih pojmov pri ljudeh, katerih se drži kot smola tisti lastni „jaz”, pa čeprav pade zraven tako nizko, da še čez plot ne vidi, kaj se na drugi strani dogaja. Za zgled pa naj bi si vzeli tistega majorja iz Stefanskirchen, ki je res vedel, da živi toliko in toliko narodov na zemlji in da imajo vsi enako pravico do obstoja.
U. O.
JULES VERNE:
Potovanje na
Objava tega sklepa je texaške poslance močno potrla. V svoji nepopisni besnosti so začeli člane ,,Topniškega kluba” osebno izzivati. Baltimorskim oblastem je ostal samo en izhod in tega so tudi uporabili. Sestavili so poseben vlak in s silo spravili vanj. itexaške poslance, ki so zapustili mesto s hitrostjo 30 milj na uro.
Geprav so jih tako hitro izgnali, so imeli pa le čas, da so zabrusili svojim nasprotnikom zadnjo grozečo žaljivko.
— Ker je ta uboga Florida tako majhna, so se rogali in je pravzaprav samo v dve morji potisnjen polotoček, ne bo vzdržala ]rretresljaj in se bo razletela pri prvem strelu iz topa.
— Pa naj se razleti! so odgovorili Florid-eaniz antično mirnostjo in jedrnatost j dč
DVANASTO POGLAVJE URBI ET ORB1
Ko so bile astronomske, mehanične in topografične težkoče izglajene, je prišlo na vrsto vprašanje denarja. Za izvedbo načrta je bilo treba najti ogromno vsoto denarja. Noben posamezen človek in celo nobena država ne bi mogla razpolagati s potrebnimi milijoni.
Čeprav je bil poskus ameriška zadeva, se
je Barbicane odločil, da bo poudaril njen svetovni pomen in prosil vse narode za finančno sodelovanje. Saj je bila pravica in dolžnost vse zemlje, da sodeluje pri odnosih z zemeljskim satelitom. In podpisovanje denarnih zneskov v ta namen se je razširilo i/ Baltimora na ves svet, tirbi et orbi.
Podpisovanje je imelo uspeh, da takega ni nihče pričakoval. In vendar je šlo za denar, ki ga je bilo treba darovati, ne pa posoditi. Finančna operacija je bila nesebična v dobesednem pomenu besede in ni obetala nobenega dobička.
Kajti Barbicanovo sporočilo ni učinkovalo samo do ameriških meja. Poletelo je čez AdantSki in Tihi ocean ter osvojilo hkrati Azijo in Evropo, Afriko in Oceanijo. Ameriške zvezdame so takoj navezale stike z zvezdarnami tujih dežel. Nekatere izmed njih, na primer zvezdarne v Parizu, Petrogradu, Čapu, Berlinu, Altoni, Stockholmu, Varšavi, Hamburgu, Budimpešti, Bolonji, na Malti, v Lisboni, Benaresu, Madrasu in Pekingu so ,,Topniškemu klubu” čestitale; druge so previdno čakale, kaj. bo.
Zvezdama v Greemvichu, s katero se je strinjalo 22 drugih astronomskih ustanov Velike Britanije, pa je zavzela 'čisto jasno stališče: odločno je zanikala, da bi bil uspeh mogoč in se je pridrulžila teorijam kapitana Nicholla. In medtem ko so najrazličnejša društva učenjakov obljubljala poslati v Tampa-Town svoje predstavnike, je astronomski svet v Greemvichu na seji Barbica-nov predlog brezobzirno preskočil in pre-
šel na dnevni red. To pa je bil samo lep primer pristne angleške zavisti in ljubosumnosti. In ničesar drugega.
Z eno besedo, učinek v znanstvenem svetu je bil odličen; od učenjakov je prešel na množice, ki so se na splošno za vprašanje živo zanimale. In to je bilo zelo važno, kajti ravno te množice so bile poklicane, da /bero čimveč denarja.
Predsednik Barbicane je 8. Oktobra izdal navdušen proglas, v katerem se je obrnil na „vse dobro misleče ljudi na svetu”. Proglas je bil preveden na vse jezike in je imel velik uspeh.
Podpisovanje se je pričelo v vseh velikih ameriških mestih, denar pa se je stekal v Baltimorsko banko na številki 9 Baltimore Street; potem so organizirale podpisovanje tudi razne države obeh kontinentov:
Na Dunaju v banki S. M. Rotschild, v Petrogradu v banki Stieglitz et Ca, v v Parizu v banki Čredi t Mobilier, v Stockholmu v banki Tottie et^Arfured-son,
v Londonu v banki N. M. Rotschild in Sinovi,
v Turinu v banki Ardouin &: Co, v Berlinu v banki Mendelsohn, v Ženevi v banki Lombard, Odier & Co, v Carigradu v banki Banque Ottomane, v Bruslju v banki S. Lambert, v Madridu v banki Daniel Weisweller, v Amsterdamu v banki Credit Neerlan-dais,
v Rimu v banki Torlonia & Co, v Lisboni v banki Lecesne, v Kopenhagenu v banki Bancpie privee, v Buenos Airesu v banki Maua, v Rio de Janeiru v banki Maua, v Montevideu v banki Maua, v Valparaisu v banki Thomas La Cham-bre & Co,
v Mehiki v banki Martin Daran &: Co, v Limi v banki Thomas La Chambre &: Co.
Tri dni po proglasu predsednika Barbi-cana so bili v raznih mestih Zveze vplačani že 4,000.000 dolarjev. S takim predujmom je ,,Topniški klub” že lahko začel delati.
Nekaj dni pozneje pa so začela prihajati v Ameriko brzojavna sporočila, da podpisovanje tudi v tujini zelo hitro in lepo napreduje. Nekatere dežele so se odlikovale s prav posebno radodarnostjo, drugim je šlo nekoliko teže izpod palca. Značaj narodov je različen.
Sicer pa povedo številke več kakor beseda, zato naj navedem uradni seznam zneskov, ki jih je prejel ..Topniški klub”, ko je bilo podpisovanje zaključeno:
Rusija je vplačala ogromno vsoto 368.737 rubljev. Kdor se temu čudi, ne ve, kako Ruse znanost veseli in kako pri njih astronomska veda napreduje že zaradi številnih zvezdam, od katerih je največja stala 2 milijardi rubljev.
(Dalje prihodnjič)
Mekot sveta
Gail Borden, pionir konserviranja mleka pred sto leti
Nekega dne v letu 1851 se ziba na viharnem morju 'počasi ploveča ladja, namenjena v New York. Na koncu se sprehaja petdesetletni Gail Borden, ki se vrača iz londonske svetovne razstave, na kateri je bila njegova iznajdba, konserviran mesni prepečenec, nagrajena z zlato kolajno. Dva žalostna zvoka prihajata iz medpalubja do njegovih ušes: slabotno mukanje krav, ki jih tare morska bolezen, in jok lačnih otročičev izseljencev.
Borden se razjezi in se poda k ladijskemu kapetanu. Zakaj ti otroci ne dobijo mleka, po katerem jokajo? Kapetan se zasmeje. Ali gospod Borilen ne ve, da krave z morsko boleznijo nimajo mleka? Dobro, pa jim dajto. konservirano mleko, odvrne Borden. Se nikoli ni slišal o kaki taki stvari, zavrne kapitan
In takrat ter zato je Borden sklenil, da bo našel pot, po kateri bo dobavljal svetu konservirano mleko — celo generacijo pred odkritji Louisa Pasteurja, velikega francoskega bakteriologa.
Njegov mesni prepečenec je nastal iz človekoljubnih nagibov. Ko je Borden videl po odkritju zlata v Kaliforniji s plahtami pokrite vozove z iskalci zlata na potovanju proti Zahodu, je slišal tudi poročilo o stradanju v puščavi. In prišel je na misel, kako bi lahko ceneno, hranljivo goveje meso pakirali v koncentrirani obliki, da bi se ne pokvarilo. Skuhal je meso do močnega ekstrakta, dodal moke, posušil to mešanico in končno se mu je posrečilo napravtiti njegov mesni prepečenec. V enem kilogramu prepečenca je bilo koncentrirane esence iz petih kilogramov mesa. Borden je zgradil tovarno, v kateri so lahko predelali 8400 kg mesa na dan. Izgledi so postali kmalu rožnati: polarni raziskovalec je vzel na svojo odpravo seboj mnogo novega prepečenca, cela pošiljka je bila odpravljena na Krim.
Ko se je začel zanimati za konserviranje mleka, se je Borden spravil na nove poskuse v svojem primitivnem laboratoriju v New York City. Izprva je pa pridobival sa--mo neokusne izdelke; kasneje je poskusi! kuhati mleko v vakuumskem loncu, okrogli posodi, iz katere je izčrpal večino zraka. Vse tekočine zavrejo pri nižji temperaturi, če se zmanjša obdajajoči zračni pritisk. To
neznano dejstvo je dovedlo Bordena do razburljivega odkritja: v vakuumskem loncu je mleko .zavrelo pri 58 stopinjah Celzija namesto pri 100 stopinjah. Manjša vročina nj zapustila slabega okusa in tudi ni vzela mleku barve.
S tem, da je odvzel svojemu mleku zrak, je pa Borden nehote odkril še nekaj bolj važnega. Čeprav ni ničesar vedel o bakterijah, je vztrajal pri svojem izreku, da je mleko „ž.iv fluid” in bežno zagledal stvarno resnico, ki je ubežala znanstvenikom tistega časa: v zraku je nekaj, kar napravlja mleko kislo in če je mleko predolgo izpostavljeno zraku, se pokvari in ga je nevarno piti. Če se je pa mleko kuhalo v vakuumu, je tako kondenzirano mleko bilo zavarovano pred okužnjem iz zraka. Zgoščeno mleko, ki ga je Borden konserviral z dodatkom sladkorja, je pa ostalo nepokvarjeno in zdravo neskončno dolgo.
Borden se je moral nekaj let boriti s težavami pri prodajanju svojega izdelka. Po premaganju raznih problemov, ki so bili v splošnem v zvezi s slabimi trgovinskimi razmerami tistega časa, je pa dobil družabnika in tako je lahko ustanovil kondenzno tovarno. Kupčije so začele nato naglo naraščati.
Bordenovi nadzorniki so pa kmalu začeli prihajati tudi na farme in pregledovati hleve, skednje in lope. Prinesli so s seboj seznam predpisov družbe; po skednjih, hlevih in lopah ni smelo biti več razmetanega gnoja; kravja vimena so morali pred molžo splakniti; posode za mleko je bilo treba pred uporabo pomiti z vrelo vodo. Borden je zahteval, da so notranje stene prostorov za molžo in prelivanje mleka pobeljene, tako da je bilo takoj opaziti vsako nesnago. Večina teh predpisov, ki naj bi zagotovili dobavo čistega mleka, je danes v Ameriki vzakonjena.
Na zdravje gledajoče matere so začele hraniti svoje otroke z Bordenovim kondenziranim mlekom. Bordenovo kondenzirano mleko je skozi 20 let, ki so potekala prej, ko je Pasteur dognal važnost kuhanja surovega mleka, gotovo rejilo življenje tisočev otrok, ki bi sicer mogoče pomrli zaradi bolezni, ki jih prenašajo klice v mleku.
Sodobna mlekarska industrija še danes spoštuje Bordenovo geslo o ,,večni čuječ-
Kraj, kjer kupujete opravo za spalnice, dnevne sobe, kuhinje, oblazinjeno pohištvo, žimnice
fdiuLell Siama
KLAGENFURT, St. Veiter Strassc 15 und Sponheitner Strassc Ki
Ugodno odplačilo na obroke; tudi zamenjava za uporabni les je možna, brezplačna dostava z avtomobilom.
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
HANS WERNIG
Kagenfurt, Paulitschgasse (Prosenhof)
Pajčolane za poroko, prvo sv. obhajilo. - Vence in šopke pri
€1056, Slninctfiof
Klagenfurt
Dečve (Dimdl) po meri in izgotovljene. Velika zaloga laga vseh vrsti
W A L ( H £ R
KLAGENFURT, lO.-Oktober-Strasse
Najlepši spomin na sv. obhajilo in birmo je slika iz fotografskega ateljeja
r(jolluLqer
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 31 Ob binkoštnih praznikih imamo odprto
IHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIII
Klagenfurt, Herrengasse l
SAKOJE
518.-, '115.-, 375.-, 285.-,
198,-
HLACE
315.-, 275.-, 235.-, 175.-, 150.-
OBLEKE
1148.-, 935.-, 850.-, 645.-,
598,-
PLAŠČE
Ninoflex, Hammerle, No-velin
535.-, 478.-, 435.-, 390.-, 375,-
4' c s t e in puloverje Bogata izbira — poceni Na obroke
SENZACIJA! Lahko že dobite popolni električni brivni stroj „Royal Matic”, brez toka. Dobite ga tudi na obroke. Nenadomestljiv! Predvajanje: INGSTE WERKE, Klagenfurt, lO.-Oktober-Strasse 4.
Sontna očala - Sonnenbrillen
OPTIKER SEKERKA
'r
KLAGENFURT, lO.-OKTOBER-STRi
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PRINZESS”, Klagenfurt, Alter Platz 34.
ŠIVALNI STROJI PLETILNI STROJI
GRUNDNER
Klagenfurt. Vfienerg. 10
nachst der Stadtpfarrkirche
AKCIJA HLADILNIH OMAR
10 mesecev brez vsakih obresti. Brezplačna dostavitev na dom po vsem Koroškem.
Radio U H R M A N N Klagenfurt, poleg kina Prechtl
Oglašuj
v našem listu!
nosti”. Borden je učil mlekarje, da naj pazijo na svoje mleko, kot pazijo na življenje svojih otrok.
Borden je umri leta 1874 v Texasu. Ž.e •več let prej si je izbral svoj grob na new-yorškem Woodlawn pokopališču, na svoj nagrobni spomenik je pa dal postaviti mlečno konservo iz granita. Po njegovi smrti so to konservo zamenjali s kipom, na 'katerega so vklesali napis, ki si ga je v svojem življenju sam izbral:
Poskušal sem In ni se mi jjosrečilo, Poskušal sem znova in znova —
In posrečijo se mi je
Tako je postal Gail Borden „mlekar sveta”, kot ga je imenoval neki življenjepisec. Dokazal je pa tudi, da ni treba, da si mož zagotovi svojo gospodarsko bodočnost že v svojih srednjih letih; saj je patentiral svoje
odkritje o mleku, ki ga je napravilo slavnega, ko je bil star 54 let, od svoje iznajdbe pa je imel prvi dobiček šele, ko je dosegel 60 let. Družba, ki nosi sedaj njegovo ime, ima 575 tovarn ter kemičnih izdelkov v vrednosti 750 milijonov dolarjev. Mlečne izdelke Bordenove družbe prodajajo danes v ! 10 državah sveta.
Izven Združenih držav najbolj znan izdelek sveta Bordenove tovarne je polnomastno mleko v prahu, KLIM. Verjetno je bila leta 1958 v Belgijskem Kongu med domačini najbolj priljubljena pesem, ki so jo vrteli po vseh gramofonih, melodiožna lokalna pesmica, ki pripoveduje, kako je Berdenov KLIM rešil pred smrtjo bantujskega otročička, katerega njegova mati ni mogla dojiti.
Vabimo vljudno vse častilce Marijine na
Jlurlko romanje
na binkoštno nedeljo, dne 25. maja popoldne ob 3. uri v DOLINO. Posebno so vabljene fare tinjske dekanije.
P r a z n i š k i s p o r e d :
Služba - božja, pri kateri poje pokrški pevski zbor. Te Deuml Služba božja z ljudskim petjem. Pete litanije Matere božje. Mnogi ne boste mogli romati v Lurd ali kam drugam v tem Marijinem letu, zato pridite v Dolino!
Priložnost za sv. spoved pri obeh bož-
jih službah. Pogoji za prejem sv. obhajila: Tri ure pred- sv. obhajilom zdržek od jedil in eno uro prej zdržek nealkoholnih pi-jač.
Župni urad dušne pastirje lepo prosi, da pridete z verniki, če mogoče od dolinskega križa na križišču s procesijo.
Binkoštni ponedeljek: Ob 15. uri zaključek šmarnic s službo božjo. Nato blagoslovitev vozil pred cerkvijo v Dolini.
ŽUPNI URAD PO KRC E
Šentvidčani bodo gostovali v Žitari vesi
Kakor je že iz vabila razvidno, ponovi Slovensko prosvetno društvo ,,Danica” v nedeljo, dne 18 maja v Narodnem domu v Žitari vesi igro „ZAKLAD”. To* je igra, ki vam hoče pokazati nekega Pehača, ki je stremel samo za tem, da bi si čim več nakopičil bogastva in si po krivici prisvojil druga posestva. Tako si je n. pr. prisvojil posestvo nekega vaščana Burnika. Pridobiti si pa hoče na vsak način še posestvo svojega varovanca Štefana. To skopuštvo o/, stremljenje za bogastvom ga privede celo tako daleč, da zataji svojo lastno hčerko Najdo, ki je bila v oskrbi pri Rovanu. Ob koncu pa, ko hoče popolnoma uničiti Šte-lana in navidez celo ubije Burnika, se mu prične vzbujati vest. Pehač popravi krivice, ki jih je prizadejal sovaščanom, ter vzame hčerko Najdo zopet za svojo.
Pridite vsi na to prireditev, ne bo vam žal, kajti nabrali si boste ob igri mnogo izkušenj za vaše življenje.
Pestro in zanimivo
SVETOVNI REKORD PROTI SVOJI VOLJI sta postavila dva pilota angleškega vojaškega letalstva, in sicer poročnik [. E. Desalis, Avstralec po rodu, ter njegov navigator P. H. Lowe, ko sta se / višine 16.350 metrov morala spustiti s padalom na tla i/ letala, čigar motorji so odpovedali. Posebna vzmet je oba letalca / njunimi sedeži vred vrgla i/ letala in nato sta skoraj 13.000 me-
\Jacteite:
1.	Riescriauswahl - liber 100 Aussialtungen
2.	Die besneti und billigsten Mftbel Oster-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin .sen
4.	Zustellung frei llaus mit eigenem Spe-;ialauco
GROSSTE AUSVVAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matrat/en; Vorhangstoffe iw sehr maBigen Preisen
,4>AS HAUS DER GUTEN MOBEL”
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSE 4
SW - MDBEL - VERKAUFSSTELLE
Berafung durch eigenen Architekfen I
trov v naglem padu, skoraj kot kamen, brzda proti zemlji. Njun padec je zadrževalo samo malo padalo, ki je bilo pritrjeno na sedež. Šele v višini 3000 metrov sta se znebila sedežev in nato se je odprlo pravo, veliko padalo, ki ga je vsak izmed njiju imel pritrjenega na telo. Varno sta se na njem prizibala na tla. Tako sta neprostovoljno postavila nov svetovni rekord za spuščanje s padalom, ki ga je doslej držal Rus Nikolaj Nikitin s 14.526 metri padca.
DROBNOGLED, KI POVEČA 200 TISOČ KRAT
Tovarna elektronskih aparatov RCA (Radio Corporation of America) bo še letos začela v serijah izdelovati elektronske mikroskope (drobnoglede)., kii omogočajo 200 tisoč kratno povečavo. Doslej je ista tovarna izdelovala drobnoglede, ki so omogočali samo 50 tisoč kratno povečavo.
Te občutljive aparate uporabljajo predvsem v bolnicah na raziskovalnih institutih univerz, v vedno večji meri pa jih začenjajo uporabljati tudi v poskusnih laboratorijih številnih industrijskih podjetij, posebno v kemični, avtomobilski, živilski, tekstilni industriji.
Ameriški veleposlanik v Ljubljani
V Ljubljano je prispel ameriški veleposlanik v Beogradu Mr. R a n k i n s soprogo. V slovenski prestolnici je med drugim obiskal ,,Moderno galerijo”, osrednjo ustanovo za sodobno slovensko likovno umetnost. Ob tej priložnosti ji je poklonil nekaj listov .ameriških grafikov kot darilo svoje vlade. Z upravnikom galerije Zoranom K r i ž i š -n i k o m pa se je razgovarjal o povečanju kulturnih stikov in izmenjav med slovenskimi in ameriškimi umetniki.
___uRflPHa OBjava
SEJEM ZA LISASTO GOVEDO V ST. VIDU OB GLINI
Društvo rejcev lisastega goveda za Koroško in Zveza rejcev alpskega lisastega goveda za Štajersko bosta priredila v četrtek, dne 22. maja t. I. v živinskem hlevu v St. Vidu ob Glini 23. sejem za lisasto govedo.
Prignali IkkIo 80 bikov in 150 brejih krav. Ocenitev v vrednostne skupine bo v sredo, dne 21. maja o!) 15. uri. Začetek sejma v četrtek, dne 22. maja ob 10. uri dopoldne.
Vse živali so iz obratov, ikjer ni tuberkuloze in bacila Bang in so zavarovane za transport od hleva do hleva. Veliki prigon obeta dobre nakupne možnosti.
Koroška kmetijska zbornica nudi za nakup reagentov za tuberkulozo in bacil. Bang običajno podporo.
inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesce naprej. - Lastnik in
“* K**	- F*	•*- —»-»T-	R'»*	Vitlrlngc, Ri„g 2„. _ Tel. »e,. urcMlv, in „p,„c 45*
izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe