Mati. ZGODOVINSKA POVEST. Po Bolandenu priredil K (Dalje.) "Da, od tod moram!" je govorila polglasno sama s seboj. "Toda predno grem. uničiti moram tudi onega, ki nVe je nesrečno storil s svojim brezverstvom in s svojo strastjo!" • * * * Dolgo so sedeli oskrbnikovi na pristavi na Kuroščeku oni večer skupaj. O-skrbnik jc 'tesal trske, oskrbnikovka in Bronislava sta prav kar dogotavlja-li novo oblekico za hčerko oskrbni-kovo, malo Mimico, s katero sta postali veliki prijateljici takoj prve dni. Nekako devet je že bilo, ko se je Bronislava po slovila in odšla v svojo spalnico. Kakor vsak večer, tako je tudi nocoj pokleknila in začela opravljati svojo večerno molitev. Zlasti od kar je izprevi- dcla, da ima grof ž njo slabe namene, podvojila je svoje molitve. Zlasti Mariji se je priporočevala posebno goreče. Toda ni še dolgo klečala pri svoji postelji, ko nekdo potrka na njene duri. Kakor bi bila slutila, streslo jo je nekaj po celem telesu. Vstala je in šla odpirat. V sobo stopi — grof. Prestrašena je vskliknila in odskočila od vrat na sre do sobe. Grof je vstopil za njo in zaprl vrata za seboj. "Oprosti plemenito dekle, da te motim v tej nenavadni uri. Obljubil sem ti, da ti povem veliko skrivnost in mislim, da je čas, da to storim." Dve v črno zlviti postavi sti planili zunaj pred hišo iz grmovja prav tik okna sobice. Ko bi bil grof malo pozoren, mo- rda bi ju bil skozi odprto okno lahko opazil. Bronislava je ostrmela. Nekaj časa je stala molče in ni vedela, kaj hi odgovorila. Mila je vsa zmedena. Čutila je, da je prišla odločilna ura. Za trVnutek jo je premagala prirojena ženska slabost. Toda takoj se je zavedla nevarnosti. Vroč vzdih k Bogu in Mariji po pomoč ji je izkipel iz srca in takoj je bil ves strah premagan. Iz boječega dekleta je postala junakinja. Nehote ji je roka segla za ne-drije. kjer je imela bodalce skrito: ko ga je začutila, 111 se več bala. Oči so sc ji zasvetile, rdečiča razburjenja jo je obli-la. "Gospod grof, kako ste se mogli tako ponižati in prelomiti mej'e dostojnosti. Kot plemič bi vendar morali vedeti, da je nespodobno za vas priti ob tej uri k meni!" "Zlato dete moje, vidiš, to sem ravno hotel. Samo sem te hotel najti. Vidiš, med štirimi očmi ti moram povedati da, . . . da te ljubim." Hotel je iti bližje k nji. Bronislava ga j«' pogledala grdo in stopila korak nazaj. "Gospod grof, niti ko raka bližje k meni!" "Bronislava," začel je grof proseče, "vrjemi mi, da te ljubim. Od prvega tre-notka, ko sem te zagledal sem te vzljubil!" "Gospod grof, takoj zapustite to sobo. ali grem pa jaz ven!" Hitela je iti. Grof ii je zastavil pot. "Ne ti. ne jaz! Oba ostaneva tukaj!" Grof zaklene s ključem vrata in ključ vtakne v žep. "Tako, sedaj si v moji o-blasti. Nobeno kričanje ti ne pomaga. (tskrbnikpvi in vsi služabniki so nocoj gluhi za tvoj krik. Razumeš? Zato bodi pametna, prevzetnica!" hotel je iti bližje k nji. "Nazaj!" zakričala je Bronislava na ves gltjs. "Nazaj! Ali vas ni sram! Cc bi imeli le se iskrico možke časti, bi se ne poni/ali, da hočete onečastiti ubogo siroto!" ^ " 11 alia! Mo/ka čast ? Možki ponos? kaj je to?" "Bojte se Boga, če v a, m nič ni za možko čast. Vedite, da bode tudi mera vaših hudobij enkrat polna. Potem pride pa kazen!" "IJahaha? Kdo je, ki bi mogel ižanskega grofa kaznovati? Saj veš, da smo grofje neomejeni gospodje? Bog? Haha! Kaj misliš, da imaš neumnega kmeta pred seboj ? Kateri graščak se še zmeni za Boga? Zato, dekletce, bodi pametno! Vidiš, jaz te hočem osrečiti!" "Pfuj! Sram te bodi! Ne bom te več vikala. Sramuj se! Sedaj veni, da je vse res, kar scin cula o tebi, da si zver v človeški podobi!" Grofa je to vjozilo. Vendar sc mu je njeno ogorčenje dopadlo. "Kako ti pristoja, ako si huda. Sc enkrat tako lepa si! O moja ..." razprostil je roki in hotel je planiti k nji! "Nazaj!" je vnovič zakričala Bronislava in v tem trenutku se je zasvetilo ostro bodalce, katerega je Bronislava potegnila s svojih nedrij. "Poglej ga! Samo za eno stopinjo se mi približaj in zasadila si ga bom v srce pred tvojimi očmi!" Nastavila si ga je naravnost na srce. I'rsa so se ji visoko dvigala razburjenja." Grof se je vstrašil. Mislil je najprej, da je bodalce namenjeno njemu. Stopil je korak nazaj. "Ali si znorela. Bronislava? Samomor hočeš izvršiti? Ni samomor, tudi hudo hija po tvoji krščanski veri?" "To ni samomor, to je hramba v sili. Ker ne morem premagati nagnjusne zveri, kakoršna si ti, izberem si raje stokrat smrt, kakor pa pasti tebi v roke. Da. grda zver si! ula sem o tebi to. Toda sedaj vidim, da si gnjusnejša zver, ka kor se pa govori o tebi." Bronislava je stala kot junakinja, da jo je še grdi Wikbert občudoval. Grofica ve je tako vspela pri oknu, ko je videla ta prizor, da bi jo bil lahko grof opazil, ko hi ga strast popolnoma ne bila premotila. "Bronislava odstrani to morilno oro/ie' Ne boj se! Ničesar ti ne bom storil," odgovoril je mirno. . "Ne! Smrt stoji med nama!" "Prisegam ti pri vseh bogovih, da, prisegam ti pri krščanskem Bogu . . ." "Molči! Kaj bodeš prisegal, ko itak na nobenega Boga ne veruješ! Kdor v Boga ne veruje, temu tudi nobena prisega ni sveta!" "Bronislava, poslušaj me samo!" .... "Ven iz te sobe! Pridi jutri, pa bova govorila." "Ne! Nocoj hočem govoriti!" "Nocoj te ne poslušam! Preziram te!" "I11 vendar, Bronislava, jaz te ljubim!" "Preziram tako ljubezen! Tako govori človek, ki je oženjen?" "Bronislava, nocoj sem te prišel vprašat, če !>i hotela postati moja žena!" "Tako? Oženjen mož pa vprašuje za druge žene? Kako podlo! Ali nimaš žene? kaj je pa grofica Liutsvinda ?" "Z Liutsvindo se mislim ločiti . . . poslati jo proč . . . spoditi jo domov!" . . . Glava pri oknju zunaj se je zopet stegnila. Liutsvinda je čula te besede. Razburilo jo je do skrajnosti. Da bi ji ne ušla niti črkica, stegnila se je prav k oknu. "Ali vas ni sram, — ne, ne bom rekla, Vi, ti, prtziralni ti, še to je preveč za tako nagnjusno pošast, kakor si ti!" "In vendar ne morem več živeti brez tebe!" "Ali se ne bojiš Boga?" "Hahaha! Boga? Kaj se bodem bal nečesa, česar ni, kar je samo v domišljiji vaških duhovnikov." "Da, vidim, da nimaš vere, ker druga-re bi ne mogel biti tako podel. Prav nam je sestra učiteljica v šoli pravila, da je človek brez vere — zver. Na tebi «edaj vidim jasen dokaj!" 'Bronislava, ne bodi nespametna! Pomisli, sreča se ti ponuja! Mogočen grof Wikbert ti ponuja svojo naklonjenost, da svojo roko." v "Uboga Liutsvinda, ki ima takega moža. Do sedaj že sem jo pomilovala. sedaj jo se bolj. Imaš svojo ženo! Spravi se mi ven iz sobe I" "Bronislava, premisli dobro. Vidiš, Liutsvinda je danes moja žena, ali ne misliš, da jutri lahko izgine ... ? da jutri lahko nenadoma umre . . . ? . . . ali jo roparji v gozdu napadejo in ubijejo? In jaz sem prost in ti lahko postaneš moja žena?" "Vidim, vidim, kako strašen človek si! Razumem kaj misliš pod "naglo smrtjo svoje žene." Da. taka zver, kakor si ti, brez vere, brez Boga, kaj bi se pomišlja-la umazati svoje že itak tolikanj krvave roke. okrvaveti še s krvjo lastne žene! — Ven, pravim! Greh imam že, ako take strašne stvari poslušam." m "In vendar" — grof je hotel planiti, da bi jo zagrabil za roke. Bronislava jc bila hitrejša. Odskočila je in v. nova nastavila ostro bodalce na svoje srce. "Sedaj ne izpregovorim nobene besede več! Samo premakni se, pa si ga za derem v .rce. Ce celo noč stojim, vstraja-la bodem. Zaupam na Boga in M arijo!" Cirof je izprevidel, da je vse zastonj. "Dobro! Grem! Toda ne misli, da si s svojim nastopom pogasila ogenj, katerega je vžgala v mojem srcu tvoja navzočnost. Grem! Toda vedi, da se ne bo-deva videla, dokler ne bode zapreka, ki naju loči. odstranjena, da se združiva kot mož in žena. Ne poskušaj zbežati. Ze sedaj si bila zastražena. Sedaj boš še bolj. Na Kogoja ali na Bistro se ne zanašaj! (*> tudi izvedo kje si, si nihče ne bode upal priti, da te iztrpa iz moje oblasti. "Naredi, kar hočeš! Nikdar ne bom tvoja! — Vedi pa, da ie nad teboj nekdo močnejši, kakor si ti. Ti ga sicer 110 priznaš. Toda vedi, da ga s tem še nisi odpravil. Zapomni se. stari Bop še živi." Razjarjen in osramoten je odšel grof. Premagalo ga je slabotno dekle. Samega seb^ se je sramoval. Vendar tako junaški nastop Bronislavin mu ie njegovo strast širno še bolj podžgal, da je skleni!, da jo mora pridobiti, naj stane kolikor hoče. (Dalje prih.) "AVE MARIA" . Za Slovence priredil P. W. Pozdrav iz neba. Pri pogledu na prekrasno palačo. ka tero ju Pizo, bogat Rimljan, sezidal z velikanskimi stroški, ter jo okrasil z naj dragocenejšo opravo, je obdal z divni-mi vrtovi, v katerih so žuboreli krasni umetni vodnjaki, je cesar Augustus za klical: Pizo, ti mi dajcš poguma, kajti ti to zidaš kot da bo Rim stal večno." Krasna palača.pa je danes v razvalinah. Di-vna krasota vrtov je razdejana, tako da ima ljudski apostol Pavel res prav, ko pi->-e: "Tukaj mi nimamo obstanka." Neke a mogočnega kalifa so svoje dni imenovali "Velikega." To pa se velikemu možu ni prav nič dopadlo. Da bi se obvaroval pred prevzetnostjo, izvolil si je rek : "Bog am je velik." ter ga dal vsekati v trdo skalo svojega gradu. In prav je naredil mo/ Njegov grad se je že davno sesul, njegovo kraljestvo že dolgo počiva v globini zgodovine, samo kamen ie še na katerem so vklesane besede: "Bog sam je velik." V Benedkah stoji na razpadajoči palači tile napis: "Non nobis, Domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam" — ne nam, o Gospod, ne nam, ampak tvojemu imenu bodi čast." Kakor rečeno stara palača razpada, zidovje poka in iz razpoklin raste trava in grmičevje. Samo napis še priča o pobožnosti nekdanjih' gospodarjev /a večno torej ta stavba ni bila zid in a. Toda ravno za večnost postaviti kra-sno palačo "Slave", je bil ukaz Zveličarja, ko je govoril svojim apostolom: "In pe- klenske vrata jo ne bodo premogle." Zato so apostoli temelj globoko vsadili. ter položili dvanajst močnih nerazrušljivih kamenov. jih zapečatili in močno zvezali s svojo lastno krvjo. Ti dvanajteri vogelni kameni so dvanajsteri članki apostolske vere. Na prvem kamenu stoji, kakor se spodobi ime "Očeta," kot Stvarnika nebes in zemlje, na drugem ime "Izvcličarja" sveta, in takoj na tretjem pa beremo ime Marije, Matere božje: "Kateri je bil spočet od sv. Duha, rojeni iz Device Marije." Njeno Ime je torej že v temelj sv. Cerkve, sv. vere uklesano, in sicer kot ime "Matere Odrešenika sveta." V resnici veliko ulogo igra Marija pri odrešitvi človeštva. Ona sama spričuje to v "Veliki Pesmi": "Velike stvari je nad menoj storil On, ki je vsemogočen, in katerega ime je sveto." Vest o tej velikanski ulogi pri odrešitvi sveta, prinesel ji je božji poslanec, nadangelj Gabriel iz neba, ko jo je pozdra vil z besedami: Češčena si Marija." Zares čudovit pozdrav kajti besede izgovor jene skromni devi v mali hišici v Nazn retu, se danes skoraj čez dva tisoč lvtpo-navijajo miljon in •miljonkrat vsak: dan. kod odmev. Med nami Slovenci ni luteranov, kakor so n. pr. na Nemškem. Naši odpadniki so večina izdelek srednjih in višjih šol. kjer so se od ravno tako odpadlih nčitel-jev, ali da bolj visoko povem, profesor jev, navzeli brezbožnega duha. Naše moderno brezverstvo. naj fi bo te ali one oblike, pa ima svoj glavni izvir v nem- škcin luteranstvu. Dosledno povedano torej, ker so vsi Slovenci katoličani, so oni, ki tajijo vero svojih očetov, ne le proti katoliški, pač pa tudi proti-slovenski. Nemško luteranstvo je že za časa Martina Lutra hotelo stran od Rima — "Los von Rom" — in to dela še dan danes, kaj drugega hočejo naši slovenski prostomi-sleci, kot stran od Cerkve, stran od Rima. — Torej —? Mislim torej, da ne bo neumestno tudi proti luteranom, katerih posnemovalci so naši "ta rdeči," dokazati, da imamo mi katoličani prav, da častimo Mater Božjo z besedo in dejanjem. 3jega decembra 1. 1884 zbralo sc je nekako dvanajst luteranskih pridigarjev v "Karlsruhe," da protestirajo proti prazni veri ali boljše, malikovalstvu katoličanov v čcščenje Marije. Pisali so: "Prepričani smo, da je naša sveta dolžnost v interesu naše krščansko luteranske in nacionalne nemške cerkve, z vsemi združenimi močmi delovati na to, da se katoliško ljudstvo popolnoma ne pogrezne v pra-znovcrstvo in duševno sužnost . . ." To pa vendar ni nič drugega, kot la-žnjivo natolcevanje pod krinko usmiljenja do ubogega zaslepljenega katoliškega naroda. Ti gospodje profesorji luteranske-ga bogoslovja so bnžkone pozabili na 0-smo božjo zapoved, ki prepoveduje krivo pričanje zoper bližnjega. K tej "prazni veri," v katero se mi ne-še le potapljamo, ampak smo popolnoma utopljeni, oni prištevajo tudi naše čcščenje Marije, katero, kakor luterani sploh mislijo, mi po božje častimo. Seveda če oni postavljajo umetno izklesane sobe na čast vladnim "i vojnim bogovom, kot so delali Rimljani, (Irki in drugi, je pa vse v redu. Nerešljiva uganka, katero vsaj katoliča-can ne more uganiti je, da se še dandanes najdej o ljudje, ki verujejo na božanstvo Kristusa, in na resnico biblije, ali sv. Pisma, zraven pa Marijo, kot Mater božjo, ne le ne priznajo, ampak nam katolikom predhacivajo, da jo mi po — božje-časti-nio. Kdo jma j)rilv — mj a]j protestantje? Po moji pameti, mislim, da za nas ni neumestno to storiti, kar je Bog, ali p; angelj Gabriel storil. Ona dva sta p; očitno pred celim svetom častila Marijo in nam dala dober vzgled. Bog je Marijo odločil za Mater Jezusu že od začetka svt ta in ji to novico sporočil po poslancu, k je nadangel j. Ta nebeški poslanec pa j -svoje poslanstvo natančno izpolnil, ne nekako takole je rekel: "Marija, prinesen ti pozdrav od Boga Očeta, in ti naznanim, da boš Mati Zveličarja sveta. Ti si poln 1 milosti, in Gospod je s teboj." Ali sto i kje napisano^ da bi hil Bog ali angelj, v vseh časih človeštva, kedaj izkazal tako visoko čast kaki drugi ženski, bodisi d 1 je bila še tako bogata ali pa sveta? Kaj je torej res to nekaj tako nespamet nega, tako pregrešnega, če mi to delamo kar je Bog delal in kar je nadangel j Ga briel storil? Zakaj bi ne častili nje, kater » je Bog sam počastil? Protestantom tori j ni treba vzdihovati nad nami in roke skic pati iz pomilovanja do nas. Mi sami vemo, kaj nam je storiti, in jih ne potrebujemo, da bi nam pravili, 1 i bilo Njemu vsejedno, če bi Njegovo Mater postavili na enako stališče s svetnimi materami. To bi bilo vendar največje razžaljenje, kajti Marija je neskončno več kot druge žene Ona je Mati božja — kar ni nobena druga. Pa pravijo: "Vi Marijo po božje častite, to pa se vendar ne spodobi," Saj vendar tega ne storimo! Mi prav dobro venio katerega moramo kot Boga častiti, in ka- on ne ljubi papir ali platno, na katerem je podoba, ampak ono osebo, katero podoba predstavlja. Nam dalje še v sanjah ne pride na misel Marijo Bogu enako storiti, kajti mi dobro vemo, da je razlika mvd Bogom in arijo neskončna. On je od vekomaj, On je Stvarnik, ona samo stvar. Vsak katoliški otrok bo molil: Gospod usmili se nas, — Marija — prosi za nas. (Dalje.) spremenit ampak jo potrdit. Ali naj to-raj On edini naredi izjemo z četrto božjo zapovedjo, in naj dovoli, kar drugim o-trokom ne dovoli, namreč svojo mattr prezirati? Kje boš našel otroka, ki bi bil vesel, če bi mu kedo mater zaničeval? \li naj bo Jezus edini, ki bi se kaj takega veselil?! Zatorej mi ne moremo verje- tere samo spoštovati in častiti zaradi Boga. Ravno to je, kar protestantom in brezvercem ne gre v glavo. Oni mislijo, takoj ko človek poklekne pred Marijino podobo, ali pa ostanke svetnikov, da s tem že to podobo, ta kamen, les ali kost po božje časti. Ne, nikakor ne! Ravno kakor človek, ki ljubi podobo drage mu osebe. Spreobrnila ga je. Ciril Zor je bil zelo živ in vesel mladenič, saj je l)il komaj 22 let star. V bližnjem mestu se je učil trgovine, a kmalu se je naveličal; postalo 11111 je dolgčas, ker je bilo za njega premalo zabave in razve-seljevanja. Misleč, da bo doma kratkoča-sneje, je zapustil mesto in se podal domov; a varal se je, kajti doma je bilo še pustejše. Cirilov oče je imel iz prvega zakona dva otroka, ki sta bila krščansko vzgojena. l'o smrti svoje prve soproge se je poročil ■/. drugo, posvetno žensko, in od tega časa izgubil popolnoma katoliško mišljenje iti življenje. In po zgledu očetovem je začel tudi sin cerkev zanemarjati. Odkar je zapustil šolo, od tistega časa ni bil več v cerkvi. Vse to je opazovala njegova pobožna sestra Alojzija in srce ji je krvavelo, ko je videla svojega brata v takem stanu. Skušala ga je večkrat privesti na pravo pot, a bilo je vse zastonj. In tako je bilo pusto in žalostno v hiši, odkar je prevzela mačeha gospodinjstvo. ( i ril se za to ni dosti brigal, veselil se je m užival dan za dnem bolj sladkost življenja, četudi vse to veselje ni bilo pravo. Veselil se je pa Ciril še nekaj drugega! Sestrična Rerta je napovedala obisk za nekaj časa in pride že jutri. To bo zopet življenje v hiši I Ciril je imel pa tudi z"lo rad svojo sestrično, ki je bila živa, vesela, a pri vsem tem strogo vzgojena. Ze kot otroka sta se skupaj igrala, skakala po travnikih ter letala po bližnjih gozdih. Vendar je pa imel Ciril do nje nekako spoštovanje. Zakaj, sam ni prav vedel. In Berta je prišla. Vedela je dobro za • irilovo lahkomiselno življenje, vedela do-,,|(>. da nima bratranec nobene vere; prišla je z namenom, da ga bo privedla na pravo pot, Nasproti Cirilu pa se je vedla vedno tako. kot da bi ničesar ne vedela; molčala je in molila za dober vspeh. Cel teden je bila Berta že pri stricu nr počitnicah in priljubila se je hitro vseiv domačim. Nekega dne, ko sta sedela sama ? Ci rilom na vrtu, reče mu naenkrat; "Ciril, jaz bi šla rada v nedeljo k spovedi, ali m< hočeš spremljati? Jaz sem tukaj in obenem greš lahko k spovedi tudi ti." Ves začuden pogleda Ciril svojo sestrič 110 in ji odvrne: "Ali Berta, kaj zahteva: vendar od mene! Ali ne veš, ali ti ni mogoče že Alojzija pravila, da ne hodim več v cerkev in da že nisem bil dolgo časa, sani ne vem kdaj, pri spovedi?" "Jaz o tem z Alojzijo nisem ničesar go volila," reče mu Berta mirno. "Toda, lju bi moj Ciril, ravno to je pravi vzrok, da greš z menoj ker dolgo časa zanemarja-verske dolžnosti.' l'o kratkem pomisleku ji odgovori: "Do vrat te hočem spremiti, todi \ cerkc\ s teboj iti in še celo k spovedi tega ne morem storiti, to mi je nemogoče! Kaj bodo pač ljudje rekli! I11 potem pa tudi to, ker nisem bil leta in leta več p;: spovedi!" "Ali je tako slabo s teboj, ubogi bratranec," odgovori mu deklica presenečena. "Vidim, da nisi več srečen, že dolgo časa več ne: ali da bi bil tako daleč zašel, da bi zavoljo ljudi začel cerkev in spoved z.i nemarjati, tega bi -i ne bila mislila. O Ciril, kaj bi rekla k temu tvoja pokojna mati I" Začetek je bil storjen, govorila sta še večkrat o tem med tednom, toda Ciril se je vedno izogibal odgovora, kadar sta o spovedi govorila. Velik boj se je vnel v srcu mladeniča; bil se je boj za izgubljeno dušo. Zopet je skušala skrbna Berta nekega dne pripraviti svojega bratranca do tega. da bi šel k spovedi, toda zopet jo zavrne' "Ah, Berta pusti me v miru; ne znam več spovednih molitvic in tudi to, — oh, kako debelo me bo duhovnik pogledal Popolnoma resno in mirno, — na tihem se veseleč, da Ciril vendar nekoliko na to misli, — mu odgovori: "Kar se tiče skrbi zaradi spovednih molitvic in pripravljanja k spovedi, ti hočem jaz pomagati. Vzela bova v roko katekizem in mašno knjižico, ter se tako pripravila dobro in skrbno. Ali tli lepo z Bogom mir in spravo storiti? Saj je že skrajni čas! Kar se pa tiče duhovnika, bodi uverjen, da se bo veselil, ako bos opravil dobro spoved." Solznih oči 11111 je govorila Berta, in ko je to videl Ciril, bilo 11111 je nekako čudno pri srcu. Odstranil se je, da bi prikril svoje ganjenje, kajti odkar mu je mati umrla, še ni nikdo, tako lepo govoril kot ravno ona. — Se istega dne zvečer, zašepeče Berti na uho: "Berta poskusiti hočem!" Takoj ga popraša: "Ciril, do katerega gospoda duhovnika imaš največje zaupanje? II kateremu hočeš iti k spovedi?" "Gospodu župniku, to pa že iz tega vzroka, ker je nasproti meni vedno prijazen in ljubezniv," odgovori Ciril. I11 sedaj ga je začela podučevati z vso gorečnostjo. Napočil je dan. dan sprave z Bogom. Goreče sta molili Berta in Alojzija za resno spreobrnjenje brata. Prej pa je ob iskala Berta gospoda župnika, mu raz-odela vzrok prihoda, ter prosila, naj blago in milostno ravna z njenim bratrancem. Smehljaje, nekako začuden odgovori ča stitljivi in izkušeni gospod: "No. mislim, da bo dobro šlo, samo, da ga imam enkrat v spovednici. Da, marsikaterega grešnika smo že na ta način vje-li." In tako je bilo tudi pri Cirilu. Bojazljivo je stopil z Berto v cerkev: v cerkev. — kjer je prejel prvo sveto obhajilo. Od istega časa ni bil več pri mizi (io-podovi. Plaho gre k spovednici, in ko pride vrsta 11a njega, obide ga bojazen in — ni si upal stopiti v spovednico. Hitro se odstrani in zapusti cerkev . . . Berta je opazila vse to a zavoljo tega ga ni zasramovala. kajti videla ga je vsega potrtega in otožnega. "Danes nisi bil gotovo še popolnoma pripravljen, ljubi Ciril; težko, grozno težko ti mora biti, po tako dolgem času iti zopet k spovedi! Saj je pa tudi v resnici zelo težko. I11 nebeško kraljestvo se tudi teško doseže." Tako 11111 je govorila to-lažilno Berta. Drugi dan je šel Ciril k sv. maši. Berta je pristopila k angelski mizi, darovala sveto obhajilo za svojega bratranca z namenom, da bi mu Bog podelil resno voljo iti k spovedi. Tudi je opravila svoje molitve s podvojeno pobožnostjo, samo, da bi bile njene srčne želje uslišane. Naslednjo soboto sreča Cirila v svoje največje veselje 11a cerkvenem pragu, ko je šel ravno iz trgovine. Zarudelega obraza pozdravi sestrično, stopi v cerkev, ter gre naravnost k spovednici. Gospod župnik spove nato mladeniča, kateri je zopet enkrat po preteku tolikih let opravil skesano spoved. Ves skesan poklekne pred veliki oltar, ter opravi pobožno zahvalno molitev. Malo je bilo vernikov v cerkvi in mej njimi je bila tudi Berta, ki je Cirila skrivaj o-pazovala. Ko je prišel domov, šel je naravnost \ svojo sobo in tisti večer se ni več prikazal iz nje. Pozno v noč je molil, ter se tako pripravljal za naslednji dan. Drugi dan je prejel z. največjo pobožnostjo sveto obhajilo. Prišedši domov, srečal je na vrtu se strično, ter ji reče: "Hvala ti Berta; kako srečen sem da nes! — O, Berta, kaj bi bilo z menoj, ko hi ne bila ti k nam prišla!" Ona zašepeče: "Hvala Bogu!" — več ni mogla spregovoriti. In ko pride k A-lojziji v sobo jokali sta se samega veselja. Ciril se je spreobrnil popolnoma. Pogosto je prejemal sv. zakramente, ter živel lepo krščansko. Sestrična Berta je nato odpotovala ; nje- no delo je sijajno dovršeno. sprejemal sv. zakramente in tako mirno in skesano v Gospodu zaspal. Še v bolezni je Ni minulo še leto in Ciril je umrl. — hvalil božje usmiljenje, da ga je privedlo Med dolgotrajno boleznijo je pogosto k spreobrnjenju. -o- ANGEL V Tudi zakopni jarki v Franciji imajo svojega angelja — vojaškega duhovnika. Da, to je angel tolažnik. Naš rojak Fr. Mi-količ iz Shebovgana nam je poslal izrezek iz "Stars and Stripes", kateri časnik, se tiska v Franciji za naše vojake. Č lanek se prevodu glasi: Father Rrady je vojaški kapelan našega regimenta, ki je bil v prvi vrsti zako-pnih jarkov v bitki med Soisson in Chateau-Thierry. Cel regiment ga imenuje samo "Our angel of the trenches." Zvečer smo nekoč dobili sporočilo, da bomo zjutraj pred zoro napadli sovražnika, da ga presenečimo. Takoj, ko se je to povelje razvedelo, začelo se je delo za Fa-thra Brady-a. Begal in plazil se je od jarka do jarka in spovedoval "svoje fante." Veliko "old timers," — ki že leta in leta niso več prestopili cerkvenega praga, še manj pa videli »povednico, so pomigali Fathru Brady u, da bi se želeli "pripraviti" za drugo jutro. Father Brady se je tako skrivaj z največjo previdnostjo pla zil okrog vojakov prav do prednjih straž v vedni smrtni nevarnosti. Morda komaj sto korakov je stal sovražnik z namerje-no puško. Najmanjši gibljej. ako bi ga o-pazil, bil bi dovolj, da bi ustrelil. Tako se je leže priplazil od stražnika do stražnika. "Se hočeš spovedati, boy?" "Da, oče!" In oba leže, pod milim nočnim nebom, samo zvezdice so migljale — sta opravila spoved za spovedjo. "Moj Bog, kako čudno mi je bilo pri srcu, ko sem govoril besede sv. odveze v takem položaju," pripovedoval je Father Brady. In kolik vpliv ima to skrivnostno znamenje sv. križa na vojaka v tem trenotku. Kakor nov človek je. Vsak še nekoliko pomoli, potem se prekriža, pogleda proti nebu: vzdih k Bogu, pozdrav dragim črez ocean v zlato U. S. A. — morda zadnji in — junaka imate pred seboj, katerega noben Hun ne premaga. Kakor je čudna spovednica Fathra Brady-a, tako je čuden tudi njegov oltar. Zadnjo nedeljo je maševal v gozdu. Podrto drevo je pogrnil s prti, postavil nanj križ — dva svečnika — in bil je to oltar-Pa s koliko pobožnostjo smo bili pri sv. maši! In njegova spalnica? No, ta je tudi čudna. Ko je naš regiment neprenehoma mahal po ubogem "Jerry-u" skoraj cel mesec, Father Brady ni mogel proč od svojih "boysov." Celi dan je letal od ranjenca do ranjenca in jim delil sv. poslednje olje. Ko je bil le že preveč utrujen, tedaj se je skril v kako votlino, katero je skopala šrapnela, podložil nase svoj vojaški plašč in zatisnil oči za nekoliko ur. Po malo lirah spanja pa zopet na delo. Zadnjič enkrat smo se mu zelo smejali, ko je prišel iz prvih vrst zakopnih jarkov. Prišel je umazan, strgan, da ga nismo več poznali. Še le ko je izpregovo-ril smo spoznali, da je ta umazan in raztrgan "Yankee" naš "Angel of the trenches." Bog ve kod se je vse plazil okrog vojakov in stražnikov. Da celo tako daleč je bil, da je obleka jasno nosila vpliv "barbed wire," — ostrih žic, kajti suknja kakor hlače so bili bolj trakovom podobne kakor obleki. Res veliko in težko je delo Father Brady-a. Pa mislite, da je kdaj utrujen? C im več dela. tem bolj je navdušen, temveč lioče storiti. Da. tukaj v "trenchah." vemo in čutimo, kaj je duhovnik za človeško srce. Zadnjič enkrat je pripovedal. "Kaj se mu je včeraj po noči prisodilo? "Spovedo-val sem pred napadom v prvih trenčah, ko me je prosil za spoved tudi star grešnik "sergeant". Med spovedjo sem še-le spoznal, da je bil prezbiterjanec." "Vi vendar niste katolik?" sem ga vprašal. "Vem, oče, vem! Toda spoved je nekaj potrebnega za dušo. Oče, čutim potrebo, da se spovem. Jutri--Bog ve kako bode! Spovejte me!" Da, tudi trenče — zakopni jarki — imajo svojega angelja varilni — katoliškega duhovnika. Kaj pa pravijo naši rdečkarji? ZAUPNA PROŠNJA. Strašna nesreča je zadela severno Mi-nesoto minuli mesec. Velikanski gozdni požar je uničil celo pokrajino med reko Mississipi in Duluthoiu, nekako 100 mil v dolgosti in 100 mil širokosti. Vsa mesta in vasi v pokrajini so uničena. Nad 1000 ljudi je zgorelo. Strašna je bila smrt teh siromakov. Več vasi je bilo popolnoma obkoljeno od gorečega gozda, tako da je ubogo ljudstvo v strašnem strahu moralo pričakovati najstrašnejše smrti — v ognju. Veliko se jih je hotelo rešiti po vodnjakih, nekateri so se zakopali v zemljo, kjer so ali potonili ali se od dima zadušili. Med prvimi mesti, ki je pogorelo bil je Cloquet. Blizu Cloquet je pa znana Indijanska rezervacija, Sv. Družine, katere župnik je naš rojak, benediktin I*. Simon Lanipe. V velikem strahu smo čakali poročil, če se je blagemu gospodu posrečilo rešiti si vsaj življenje, ker vse drugo je pogorelo, kar smo izvedeli iz časnikov. Te dni smo se pa zveselili, ko nam piše častiti pater misijonar iz Dulutha in sporoča o strašni nesreči. Cela župnija, vse hiše, cerkev, župnišče vse, vse je popolnoma uničeno. On piše: "Oskrboval sem sedem cerkvic po Carlton. St. Louis, Koochiching and Cook okrajih. Kar sem mogel rešiti je bilo samo Presv. Rešuje Telo, Baragova indijanska slovnica in nekaj cerkvene obleke. Drugo je pa vse uničeno. Cerkev Naše ljube Gospe v Cloquet, šola in župnišče je tudi zgorelo. Kapelami Fathru Lenine posrečilo se je rešiti edino Najsvetejše. Ogenj je nastal v mestu tako nenadoma, da prebivalci niso mogli misliti ne drugo, nego rešiti Ni golo življenje. Zgorela je tudi poljska cerkev Sv. Kazimira. V največji naglici je vse mesto bežalo na kolodvor, da smo se na vlaku odpeljali iz goreče okolice. Zgorela je tudi indijanska cerkvica v Big Lake, nekako to milj od Cloqueta, enako uničena cerkvica Sv. Patricija v Brookston. Kako strašen je moral biti ogenj, >i lahko mislite, ako je gozd v širokosti 18 mil po gorel do tal v samo treh urah. Nekako pred osmo uro zvečer se je požar približal do našega pokopališča. Moji Indijanci so izgubili vse svoje premoženje. Tako smo sedaj vsi popolnoma berači, brez strehe in brez imetja. Moji sestri je tudi vse zgo relo in je sedaj v New Duluthu. Jaz s'in črez zimo tukaj v Ihilntlm pri svojem re (lovnem sobratu. Sililo sem žalosten in potrt. Delo in žrtev dolgih let, vse je uni čeno. Kaj pa sedaj ? Kaj drugega, kakor lotiti se bode treba vsega dela še enkrat iz začetka. Poskušal bodem do spomladi nabrati kaj podpore od dobrih ljudi, da za silo zopet p »stavi nio nazaj, kar nam je uničil požar. Morda bi se dobilo tudi med ameriškimi dobri mi srci kako srce, ki bi se hotelo usmiliti nesrečnih pogorelcev in nam pomagati v veliki stiski in bedi. Hvaležen bom za v ki tudi najmanjši dar. P. Simon Lampe, O.S.B. 2024 W. 3. St. — Duluth, Minn. Opomba: Mi s tem izrekamo častite-mu patru misijonarju naše iskreno sožal- je in ga vsem rojakom kar najtopljeje priporočamo za podporo. Res strašna je morala biti ta nesreča. Zato č. g. pater gotovo zasluži vsega našega sočutja in naše pomoči. — Vse darove poslane na naše uredništvo bomo drage volje priobčevali in pošiljali č. patru. Urednik. -o- MOČAN DOKAZ. Rrezverski profesor se je hotel pošaliti pred svojimi učenci z vero in jim rekel: "Toliko trdijo duhovniki, da je Bog. Jaz vam hočem pa tukaj prav jasno dokazati, da ga ni. Pazite! Kaj ne, uče vas, da je Bog povsod pričujoč. Toraj je tudi tukaj v šoli!" "Da, gospod profesor," odgovore učenci. "Dobro. Pravijo, da je ta Bog tudi vsemogočen !" "Da, gospod profesor." "Dobro. Pazite. Tu na tablo bom napisal stavek : Boga ni!" in napisal je. "Tako! Sedaj dani pa temu Bogu pet minut časa, da izbriše i/, table ta stavek. Ako je res Bog in sicer tu pričujoč, toraj čita ta stavek in ker je vsemogočen, pa naj izbriše to mojo trditev in veroval bom še jaz vanj. Ako pa ne zbriše, je to dokaz, da ga ni!" Pet minut preteče. "Otroci, stavek je še napisan. Torai Boga ni!" In profesor je dalje razlagal svoj pred' met vesel in ponosen na svoj jasen dokaz, da ni Boga. Vsi učenci so pazilo sledili njegovi razlagi. Profesorja je to veselilo, ker je bil prepričan, da je s svojim dokazom vzbudil vsaj dvom o Bogu, v duši svojih učencev. Le v zadnji klopi sta se dva skrivaj smejala. Videlo se jima je, da ne pazita, kaj profesor razlaga. "Kaj imata vidva v zadnji klopi ?" Eden izmed njih vstane. "Kaj imata? Kaj se smejata?" "Srnejam se, ker mi je moj sosed nekaj zelo smešnega povedal. Dečku zopet uide smeh. Profesor: "Kaj ti je tako smešnega povedal? Hočem vedeti!" "Gospod profesor, bojim se vam povedati." "Na vsak način hočem izvedeti! Govori 1" Učenec nekoliko pomolči. Profesor ga še enkrat opomni, da mora povedati. "Gospod profesor," pripoveduje učenec, ta moj sosed je pred petimi minutami napisal na papir stavek: 'Profesorja ni" in rekel: profesor je tu pričujoč in profesor more storiti, kar hoče. Le toraj profesor ne izbriše v petih minutah tega stavka, je pa pokazal papir, češ, da še niste zbrisali, da vas toraj ni. In to se mi ie tako smešno zdelo da sem se moral nasmejati." Kaj je učeni gospod profesor na to re kel, ni znano. -o- —Kupujte War Savings Stamps! Predsednikova proklamacija. Predsednik Wilson je izdal naslednjo proklamacijo, s katero določuje četrtek dne 28. novembra kot Zahvalni Dan. - Že dolgo je bila naša navada obrniti se v jeseni leta z zahvalo in molitvijo k vse mogočnemu Bogu za njegove številne blagoslove in usmiljenja proti nam kot narodu. To leto imamo poseben in globok vzrok, da smo hvaležni in da se veselimo. Bog nam je na-m r e č naklonil mir. Mir ni prišel kot enostavno prenehanje boja, kot olajšanje od narodov in tragedij vojne. Prišel je kot velik trumf pravice. Popolna zmaga nam ni prinesla le miru, temveč tudi obljubo novega dne, v katerem bo pravica nadomestila silo ter ljubosumno intrigo med narodi. Naše junaške armade so se vdele-žile triumfa, katerega se ne more zmanjšati ali oblatiti s katerimkoli namenom sebičnega napada. V pravični stvari so si pridobile nesmrtno slavo ter so plemenito služile svojemu narodu v službi človeštva. v V WOODROW WILSON. Bog je bil v resnici milostljiv. Mi imamo vzrok za tako veselje, ki oživlja in jači.v nas najboljše tradicije narodne zgodovine. Nad nami sije nov dan, v katerem dobivajo naša srca pogum ter zrejo z novim upanjem naprej k novim in večjim dolžnostim. Dočim se zahvaljujemo za take stvari, ne smemo pozabiti na to, da iščemo božjega vodstva pri izvrševanju teh dolžnosti ter božje milosti in odpuščanja za vse napake v dejanjih in namenih ter da molimo, da bomo v vsem, kar bomo storili, ojačili vezi prija-telstva in medsebojnega spoštovanja, s pomočjo katerega hočemo pomagati pri zgrajenju novega poslopja miru in dobre volje med narodi. • Vsled tega določam jaz, Woodrow Wilson, predsednik Združenih držav, četrtek, 28. novembra kot Dan Zahvale in molitve ter poživljam narod po celi deželi, da preneha ta dan z običajnimi posli ter na različnih mestih in svetiščih hvali Boga, vladarja narodov. WOODROW WILSON. RAZNO. Kakor poročajo listi, izvoljen je bil za za prvega predsednika Jugoslavije Slovenec Josip Pogačnik, bivši poslanec Slovenske Ljudske Stranke iz Podnarta na Gorenjskem in vrl katol. mož. Kar nas posebno veseli pri tem je to, da je položil svojo službeno prisego v roke zagrebškega nadškofa v katedrali v Zagrebu. — Ako je to res, potem se ne bojimo bodočnosti. — O Bog, čuvaj Slovenski narod! O Marija, prosi za našo Jugoslavijo v teh osodepolnih časih ! Papež pošilja v Ameriko posebnega poslanca, Msgr. Ceretti-ja. ki ima posebno misijo tu v Ameriki. Vsi veliki, da vsi, največji možje sedanje dobe so — strogo verni. Predsednik Wilson je strogo veren mož. General Foch je ud društva inož Najsv. Imena in gre vsaki mesec k sv. obhajilu. Admiral Benson je strogo veren mož. Zupan New Yorka, Hylan, je ud Najsv. Imena in gre redno vsaki mesec k sv. obhajilu skupaj z društvom. — Pa pravijo naši rdeč-karji, da danes verujejo samo omejeni duhovi. Nam se pa zdi, da je ravno narobe res: Čim večji je duh, tem vernejši je! Krepko so se držali katoličani v zadnjem na hiranji milih darov za vojake. 170 milijonov so hoteli zbrati milih darov in —r nabrali so jih. Vse naše slovenske župnije so se krepko postavilo v vrsto drugih župnij in storile svojo dolžnost. Enako naše katol. šole. Victory boys and girls je krasen načrt, kako pridobivati našo mladipo za narodno delo ir za varčevanje! Nov "liberty loan," bode kmalu razpisan Ne bo se več ta denar porabil za morilno o-rožje, temveč za hrano stradajoči m narodom v Evropi. — Jugoslovani tudi pri tem posojilu "vobode ne bodo zadnji. Sv. Oče papež Benedikt XV. je pokazat te dni, da je velik naslednik svojega učitolja Leona XIII. velikega prijatelja Slovanov. Kako se je vzradoval. ko so vlade priznale svobodo Poljakom. Ceho-Slovakom in Jugoslovanom. Takoj je pisal v Varšavo nadškofu in mu izrazil svoje veselje. "Hvala Bogu, zarja novega vstajenja za Poljsko je napočilo," — piše: "Ali dvigamo svoje najsrčnejše molitve, da bi Poljska kmalu dosegla popolno svobodo in neodvisnost in bi zopet stopila v vrste krščanskih narodov in bi nadaljevala svojo zgodovinsko nalogo, katero ima." — V znak svoje naklonjenosti imenoval bode nadškofa Varšavskega kardinalom. Umrl je rojak Frank Zelene, član društva "Slovenija" v New Yorku, o katerega pogrebu poročajo časniki: "Pokojnik je bil član tudi prostozidarjev ..." — Kot prostozidar je toraj umrl kot izobčenec iz katoliške cerkve. Vojskovodja Pershing, je odlikoval vojaškega duhovnika Rev. Karola E. Conaty iz Los Angeles s posebnim križem za njegovo iz-vanredno junaštvo. Ameriško delavstvo in katoliško delavstvo Italije. Mr. McNulty in njegovi tovariši delavske misije, ki je šla pred nekaj meseci v Evropo so imeli skupen shod z Italijanskim delavstvom. Mr. McNulty je rekel pri tej priliki: Tri stvari so vodilne misli na katere delavstvo sveta opira svoj vspeh: Bog, domovina in delavske organizacije. Toda nikdar ne domovine, ne delavske koristi brez Boga. V tem načinu dela za delavstvo vidimo cel naš vspeh. Kardinal Gibons je nagovoril vojake \ Camp Meado Md., in rekel: "Pred vsem vas opominjam, da zaupajmo v Boga. Zmagali smo, ker smo verovali v Boga, ker smo se borili za pravico in resnico. Ko smo začeli vojsko smo najprej pokleknili in molili in prosili Boga pomoči. Zato smo zmagali. Kako podivja brezverstvo naše zaslepjcnri ljudstvo, pokazal je zopet žalosten slučaj iz Brooklynske naselbine. Pri smrti Mrs. Pcšel zbrale so se ob njeni mrtvaški krsti na domu po pravilih društva, sestre Društva Kršč. Mater in opravile predpisane molitve. Tam je pilo prav isti čas tudi liekaj teh rdečih naših filozofov. Mr. Pešci je bil tudi bolan. Toda tem "prosviteljevcem" niti mrtvo truplo ni bilo sveto. Obnašali so se tako sramotno* da naj bode sram vpeh, kateri so bili tam. Da, lepa prosveta teh naprednjakov. Najbolj divji zamorec v afriških gozdih ima spoštovanje do mrtvega truplja svojega sodivjaka. naši na-prednjaki pa ne, — Fuji Sicer pa čujemo da bodo od svetne oblasti kaznovani, ker je motenje verskega izpovedanja kaznivo po državnih postavah. — Konda, Kristani častitamo Vam na vspehih vaše "prosvctc." čast Vani! "Združimo se! Združimo se!" kriče po celi Ameriki. Toda prepozno je! Razdiralno delo zadnjih deset let se ne bode dalo kar tako z nekoliko oklici popraviti. Človeška duša ni igrača. Leta so potrebna, da se razdore, desetletja, da se popravi. Strup, s katerim so sleparji zastrupljanji naše javno mnenje, našo narodno dušo. našo narodno pamet. — se ne bode dal z enim praškom v obliki par lepili bescdi.i uničiti. Narodni organizem jc kakor telesni organizem. Da, naš rarod je bolan, jc zastrupljen. Toda preboleti mora strup. Treba mu dati veliko protistrupa in le počasi ga bomo ozdravili. — Da jc to res. boste videli in čutili vsi. ki ste bili slepi, da niste na to mislili. — Zato popolnoma soglašamo s člankom našega urednika Rev. K. Zakraišcka v Glas Naroda: Ostanimo v tcin velikem trenutku k'ikor smo. ločeni, toda delo naj bode skupno, t. j. vsi delajmo za cn cilj — za rešitev I talij ski h meia /a narodni sklad za pomoč narodu doma in za pomoč Ameriki. Prooklynsko možko društvo Najsv Imena bode imelo svoje skupno sv. obhajilo in svoj shod tretjo nedeljo decembra t. j. 15. decembra, — Materino društvo pa četrto, to je 22. decembra. — Članice in Člani naj pazijo na to spremembo, da sc ne bodo motili Glede "Koledarja" za prihodnje leto. na razna vprašanja odgovarjamo, da bomo od zdai naprej vsako leto priobčili popoln imenik slovenskih duhovnikov, župnij in šol. — Glede "Knjig Zveze Kat. Slov." smo že za dnjič sporočili, da jih bomo prihodnje leto zopet izdali Zato prosimo vse naročnike Avr Maria nai se gotovo vsi takoj sedaj naročel — Gp zastopniki in poverjeniki naj začno takoj rabirati nove naročnike. — Pred vsem se pa letos obračamo na moška društva Najsv. Imena in na Materina društva trr jih opozarjamo na njih dolžnost delovati za razširjanie dobrega tiska. Lepo jih prosimo, da bi takoj pri dc-cembrovi seji sklenili, da bode celo društvo z vsemi člani pristopilo k "Zvezi. Gg predsedniki lahko veliko v tem oziru store. Dajte, možje in ženet Storite to! Pomagajte nam! Gre samo za Vas! — Kako lepo bode to za vsako naselbino, kjer imajo to društva, da bodo celo v imeniku To bode ponos! K "Izjavi slov. duhovnikov" dostavljamo: da so bili navzoči, ki so izjavo naredili sledeči gg.: Frančišek Ažbe, Michael Golob. Ivan C. Gruden., Jos. Judnič, Josip Kompare, A. M. Krašovec, Ivan Novak, Marko Pakiž. Anton Pirnat, Ivan Plcvnik, Frančišek S. Rant, Benigen Snoj, O.F.M.. Anton Sojar, Frančišek Salovcn, Ambrož Sirca, O. F. M., Josip Vrhunec, J. L. Zaplotnik in K Zakrajšck. O. F. M. Tajnik. V zapisniku zborovanja slov. duhovnikov sc je urinila neljuba 'pomota. Popravimo s tem. da je bil med navzočimi Rev. I L. Zaplotnik. mej tem ko jc Rev. A. L. Blaznik izjavo le podpisal. Rev. J. Kompare jc izpuščen iz imenika navzočih Čč. gg. naj oproste tc pomote. Izjavo so do sedaj podpisali sledeči čč. gg.: M.Savs, dekan, J. C. Mcrtcl, Jos Tomšič, Francis S. Mažir, Valcnt. Schiffrcr, A. Miks. Roman Homar, O.S.H.. Peter Sprajcar. Fcr-dinand Požck. Jos. Trobec. J. J. Oman. Albin F. Moder. Vcncel Solar. O.S.B.. I- F. Klopčič, John Blažič, Luka Gladek. J. S. Smo-ley, Vincent Božja. J. Judnič. J. F. Schiffrcr. P F. Remskar, J. Plaznik. Ciril M. Orcnilač, O". M.C. Navzočih 18. Podpisalo 23. 41. Iz vseh strari prihajajo vesti, da je slovensko ljudstvo vzelo z velikim veseljem to izjavo svojih duhovnikov na znanje. Upati je. da bodo čč. gg takoj ustanovili podružnico S. N. Z. v župnijah , v katerih ie še ni in zbrali svoje ljudstvo v navdušeno drlo za narod. Veliko dela je še pred nami. kajti SNZ dobiva še le sedaj pravi namen in pomen. Na delo toraj. Vsaka naselbina raj smatra za sramotno. ako bi ne imela podružnice. Gg so podpisali program SNZ. sedaj treba ta podpis potrditi z dejanjem Ta shod duhovnikov in njih izjavo so pozdravili tudi vsi nasprotni listi in vsak po svoie komentirali. Iz vseh teh čhnkov in notic se ja sno vidi eno — kako potreben je bil ta shod ie kako potrebna ta "Iziav.v" Ko bi bili slov. duhovniki nastopili eno leto prrjr, bi bilo pe še stokrat boljše Vendar bolje pozno, kakor nikdar. ZNAČAJ. Značaj je kakor močna ladija oklopnica, \ kateri se pelja varno skozi življenje oni, ki ga ima. Značaj jc kakor zamuiek, moreš ga potopiti, toda vsikdur bode prišel nazaj na površje Značaj je kakor hrast 1 a gori. katerega ve ter maje, toda zlomiti ga ne more. Značaj je železen tir, po katerem gre varnft skozi življenje oni, ki ga ima. Značaj je močen jez, iz cementa in jekla, ki hrani človeško srce povodnji strasti in po-željenja. Značaj je mogočna reka, ki si vsako zaviro napredka sproti podira. Značaj je kakor kameniti steber, razbiti ga moreš, upogniti nikdar. Značaj je kakor goreča sveča, ki gori toda se pri tem sama sebe uničuje. Značaj je kakor školkina lupina, s katero si školka počasi oklepa, da jo potem brani uničenja. Značaj je kakor drevo na vrtu, ki se mora zgodaj začeti gojiti in negovati, da lepo in pravilno raste. Značaj je kakor plot ob vrtu, ki brani sadno drevje. Značaj je kakor vojak v vojski, ki si pribori vsak korak svojega napredka. Značaj je kakor kladivo, ki razbija vse, toda sam ostane vedno trši. Značaj je kakor obleka, katera pokriva celega človeka. DOPISI. Kansa City, Kar.s. Dolgo je že, od kar sc nisem oglasila v našem listu A. M. Tudi sedaj nimam nič veselega poročati, ampak žalostno novico, da je izgubilo društvo Krščanskih Mater dve sosestri, vreti faranki naše slovenske cerkve sv. Družine. Mrs. Lina Ko-smrl je bila rojena v občini Trava na Kranjskem. Zapušča moža ir. četvero otrok v starosti i — i; let, ter brata in dve sestri. Mrs. Ana Sanjič, rojena Majcrle v Predgradu pri •Sta rem trgu. Zapušča šestero otrok v starosti 2 1.5 let in moža. Pokojna Ana šanjič je bila blagajnicarka društvo presv. Rešnjega Telesa in tajnica društva sv. Veronike. Drage sosrstre, počivajte v miru v hladni zemlji. Katarina Majerle. Chicago, 111. Častiti g. urednik: — Oprostite, da Vam nisem prej odgovorila na Vaše pismo. Sama se nisem zavedala kaj delam in roka sc mi trese slabosti in žalosti. Bila sem bolna na influenci. Naš dragi sin Louis je umrl za ranami dobljenimi v bitki na francoskem bojišču v neki bolnišnici dne 14. sept. I elegram, ki je poročal njegovo smrt, smo dobiti 11. okt. in danes imam v rokah njegov mrtvaški list. Nič več ga ne bom videla na tem svetu. Pošiljam Vam za sv. mašo, ka-t«*ro opravite za našega ljubega in nepozabnega sina. Bil ie poslušen sin in zelo priden. Svete zakramente je sprejemal redno vsaki '""•ser skupno s svojim bratom Antonom, ka-1 *'ri sc okolščine, mu more dovoliti, da je navzoč pri poroki, ako je velik vzrok in po modrem prevdarku spozna, da jc zadosti preskrbljeno za katoliško vzgojo vse rlcce in za odvrnitev nevarnosti odpada katoliškega soproga. Jasno je vsakemu, da prostozidar ali odd felovec, ne more dobiti pri spovedi odveze tudi, ako bi nič več ne zahajal k skupščinam, ampak moral hi čeloma izstopiti in se dati izbrisati izmed društve-nikov ter se v vsem in natanko pokoriti spovednikovi odredbi. Kdor bi pa umrl kot prostozidar ali odd felovec in bi pred smrtjo ne dal nikakega znamenja kesanja. e mu odreče cerkveni pokop. Cerkveni pokop se ravnotako odreka še po kanonu 1240. javnim odpadnikom od svete vere a'i onim. ki so bili znani privrženci kake krive ali razkol ne vere ; izobčencem ali \ prepoved dejanim : v dvoboju padlim ali mrtvim vsi cd rane prizadete jim v dvoboju; onim, ki so naročili, da sc njih truplo sežge; onim. ki se premišljeno sami sebe končajo ter vrem drugim očitnim in javnim grešnikom.