i
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXXVI. - Štev. 27 (1809)	Gorica	-	četrtek	5.	julija	1984	-	Trst	Posamezna	številka	Lir	500
Notranji položaj Cerkve na Slouenskem |jy(|gfyQ |(j gg (jON ^
Glavni urednik »Družine« je v zvezi s posvečenjem novih duhovnikov zastavil ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju več vprašanj, ki se tičejo notranjega položaja v Cerkvi na Slovenskem. Nadškof je bil v odgovorih stvaren, trezen in preudaren. Iz njegovih besedi si je moč u-stvariti primerno predstavo o sedanjih verskih razmerah v Sloveniji.
DRUŽBENO STANJE SLOVENSKE CERKVE
Dr. Šuštar meni, da je sorazmerno ugodno, posebno če ga primerjamo z drugimi deželami. Kar ga še vedno boli, je nezaupanje do Cerkve, sumničenje, različni pritiski ter tolikokrat neutemeljeni načelni in zgodovinski očitki Cerkvi. Toda prav posploševanje, ki ga je zlasti dosti v nekaterih sredstvih družbenega obveščanja, ne vodi do resničnega dialoga.
Jasna beseda in odkrit pogovor sta sicer včasih težka, a edina možna pot za reševanje odprtih vprašanj in težav. Nekateri pojavi s tem v zvezi so ljubljanskemu nadškofu popolnoma nerazumljivi, tako npr. obsodba dr. Krašovca, zavračanje sodelovanja vernih v javnem življenju, tu in tam oviranje in oteževanje udeležbe pri verskih obredih, zlasti za šolske otroke in ostarele.
So pa tudi stvari, ki so se v primeri s preteklostjo veliko izboljšale. Sem je treba prišteti dovoljenja :ca gradnjo novih cerkva, prizadevanja za dobro ureditev verske oskrbe v domovih za starejše občane in v bolnišnicah, napoved, da bo mogoče vsaj včasih imeti mašo v cerkvi na Blejskem otoku, ureditev zavarovanja redovnikov In redovnic za vso Slovenijo, medverski razgovor o znanosti in veri v Ljubljani ter znanstveni simpozij o me-ništvu na Slovenskem.
TRENUTNI ODNOSI MED CERKVIJO IN SOCIALISTIČNO DRUŽBO
Uradni predstavniki Cerkve, kot recimo škofje imajo sorazmerno dobre odnose do predstavnikov socialistične samoupravne družbe. Ne velja pa to za večino duhovnikov. Verniki tudi tožijo, da so izrazi kot »dobri odnosi«, »enakopravnost«, »sporazumno reševanje vseh vprašanj«, dostikrat le prazne besede, kar potrjujejo slabe osebne izkušnje. Večkrat pripovedujejo, kako so verni zapostavljeni, izpostavljeni pritisku, da se jih odvrača od Cerkve in od cerkvenega življenja. Skrivati morajo svoje versko prepričanje in delovanje, če se hočejo izogniti raznim težavam v službi in družbi in ne zapraviti možnosti za napredovanje v poklicu.
So tudi skupine neverujočih občanov, ki jim ni dano uživati ustavnih pravic, ki se tičejo verskega življenja. Gre predvsem za zapore, pa tudi za nekatere domove, posebno pa mladino. Kakor v bolnišnicah bi moral imeti tudi v zaporih duhovnik pravico redno obiskovati zapornike in tistim, ki to želijo, deliti tudi zakramente. Posebno vprašanje je verska literatura, knjige in časopisi v domovih in zaporih kakor tudi pri vojakih.
POLITIČNA DEJAVNOST DUHOVNIKOV
Politika v prvotnem pomenu besede je delo v korist človeka in v službi človeka. V tem smislu je tako delo nujno in ne more biti nikomur prepovedano. Pač pa cerkveni predpisi (kan. 287, 2) duhovniku prepovedujejo politično delovanje v ožjem pomenu besede, tj. v političnih strankah in v vodenju sindikalnih združenj. Radi kritiziramo duhovnike v preteklosti, da so se preveč ukvarjali s politiko. Verjetno smo si v tem vsi edini in ne bi radi ponavljali napak. Sicer pa v Sloveniji politično delovanje duhovnikov v strogem pomenu besede tudi ni možno. Zato duhovniki načelno nimajo mesta v krajevnih organih, lahko pa duhovniki marsikaj uresničijo na raznih srečanjih na ravni posameznih občin.
ODLOŽENI PAPEŽF.V OBISK
Gotovo je že, da papeža letos ne bo na obisk v Jugoslavijo. Ob tem je bilo rečeno, da bo prišel, »kadar bodo razmere
za obisk dozorele«. Nekateri družbenopolitični delavci (beri partijski veljaki, op. ur.) so glavno krivdo za odložitev obiska prevalili na del katoliške Cerkve v Jugoslaviji.
Za dr. Šuštarja je vsa stvar zelo zapletena in je ni mogoče tako preprosto razplesti. Gotovo je bilo premalo stikov in dogovarjanja, da bi se vse pravočasno razjasnilo in uredilo. Stavek, da bo prišlo do obiska, kadar bodo razmere dozorele, je vse prej kot posrečen. Ne gre toliko za vprašanje, kdaj bodo razmere dozorele, ampak kdaj bodo ljudje dovolj dozoreli, da se bodo znali pametno pogovarjati in reševati tiste stvari, ki jih je treba rešiti.
Gotovo je, da je s papeževim obiskom v Jugoslaviji povezanih precej posebnih vprašanj in najbrž jih je bilo malokje toliko in tako zapletenih in med seboj prepletenih. Zato je tudi svetovna javnost toliko bolj pozorna, ali bo prišlo do papeževega obiska in pod kakšnimi pogoji.
PET LET NA ČELU LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE
Dr. Šuštar pravi, da z leti naloge rastejo in da jih odkriva vedno več. Kjer je delo prezahtevno, se potem pojavlja občutek nemoči, omejenosti, ovir in težav. Na drugi strani pa izkušnja nemoči in omejenosti sili k preprostemu vračanju v resničnost, v kateri živimo.
Ta resničnost ni taka, da je teorija medsebojnih odnosov Cerkve in samoupravne socialistične družbe v Sloveniji sorazmerno dobra, da pa praksa večkrat šepa in zaostaja za teorijo, včasih pa je tudi obratno. Kljub ustavni ureditvi in prizadevanju za dobre odnose je še vrsta nerešenih vprašanj, pa naj gre za navzočnost in dejavnost Cerkve v vsakdanjem življenju, za marksistično ateistično usmerjenost šole in vzgoje, za resnično enakopravnost na vseh področjih, za prisotnost Cerkve na radiu in televiziji, za praznovanje cerkvenih praznikov, zlasti božiča, za pravo predstavitev Cerkve in njene zgodovine. To povzroča pri vernih ljudeh razočaranje in sploh ne verjamejo več v »dobre odnose«. Ta beseda jih kvečjemu še draži, ker je zanje izkustvo drugačno.
Vendarle: ne se bati, ne imeti strahu, temveč živeti iz vere in v močnem zaupanju! Nič novega se ne dogaja na svetu in nič ni takega, kar bi nam Kristus ne bil v bistvu že prej napovedal In česar še ne bi bili v tej ali oni obliki doživeli v zgodovini Cerkve.
Bodimo veseli, da živimo v tem času in v tem kraju, ne bežimo ne v preteklost in ne v neresnični svet želja, sprejmimo sebe in svet, v katerem živimo, sprejmimo ljudi in naloge, naredimo iz svojega življenja nekaj dobrega in lepega in se zavedajmo, da je Bog z nami!
V zahodnem demokratičnem svetu je povzročilo precejšnje iznenadenje in zbudilo zanimanje zaradi spora, ki se je pojavil med hrvatsko in srbsko Zvezo komunistov. V Srbiji je namreč skupina intelektualcev, ki zelo odkrito in tudi drzno kritizirajo Zvezo komunistov in njeno povojno politiko, tako kulturno kot gospodarsko. Srbska partija pa k temu molči.
To je nagnilo hrvatsko ZK, da je početje srbskih intelektualcev prerešetala na posebnem zasedanju centralnega komiteja v Zagrebu 23. maja. V ta namen so v Zagrebu pripravili 237 strani dolgo »poročilo«. V njem obsojajo početje srbskih razumnikov in molk srbske ZK. To se pravi, da je hrvatska ZK posegla na področje srbske ZK: ena partija je obsodila drugo.
V preteklosti se kaj podobnega še ni zgodilo. Samo Tito si je drznil poseči v slične spore ob pojavu »nacionalističnih, liberalnih in deviacionističnih« sil v začetku 70 let, tako v Sloveniji (Stane Kavčič) kot na Hrvatskem (Slavka Dapčevič Kučar) kot tudi v Srbiji (Koča Popovič). Takrat je Tito zaustavil proces demokratiza-
Ko slišim imena Afganistan, Kampučija, Vietnam, me vedno stisne pri srcu. Zlasti iz dveh razlogov: ker so te države žrtev komunistične diktature in ker o njih sredstva javnega obveščanja v sodobnem svetu, odkar jih je zagrnil mrak rdečega nasilja skoro ne poročajo več. Koliko je bilo v istih sredstvih goivora o Vietnamu, ko so bili tam še Amerikanci, seveda v korist njihovih nasprotnikov; koliko se je pisalo in še piše o raznih vojaških diktaturah Latinske Amerike. O sedanjem Vietnamu, o sedanji Kampučiji, o sedanjem Afganistanu — pa zgolj molk. Nikjer v Italiji protestnih povork, nikjer protestnih resolucij, nikjer besed obsodbe. Kot da bi se v teh deželah ničesar ne dogajalo.
Naš list noče biti mutasti pes, zato želi naslednje vrstice posvetiti ljudstvu, ki se bori že nad štiri leta za preživetje. Naj vsi naši bralci spoznajo strašno tragedijo, ki ga je zadela.
SEDANJOST S KORENINAMI V PRETEKLOSTI
Tam, kjer gorske verige Hindukuša, imenovanega »Streha sveta« povezujejo Srednji vzhod, osrednjo Azijo, Indijo in Daljni vzhod, so se -tisoč let pred Kristusom naselila ljudstva arijskega porekla. Mogočne vojske Aleksandra Velikega (u. 321 pred Kr.), Džingiskana in Timurlenka so pustile svoje sledove, krvne, verske, kulturne. Oblikovala so se plemena kot Pa-
Sv. oče
Dva dni se je mudil v Rimu francoski ministrski predsednik Mauroy ter imel razgovore s Craxijem. Ti so se nanašali na tehnično in gospodarsko sodelovanje med Italijo in Francijo ter ne mednarodne probleme. Mauroy je obiskal tudi papeža Janeza Pavla II. Slednji ga je zlasti opozoril na stališče Cerkve do svobodnega šolstva, ki ga v Franciji ogroža predloženi osnutek novega šolskega zakona. Sv. oče je podprl zahteve francoskih škofov po svobodni šoli (94 % od te je v katoliških rokah) in opozoril sobesednika na govor, ki ga je imel pred kurijskimi kardinali o šoli in pravici staršev, da za svoje otroke izberejo tip šole 28. junija letos. Da je Apostolskemu sedežu ta problem zelo pri srcu, se vidi iz dejstva, da je bilo o tej privatni avdienci izdano posebno poročilo, kar se v Vatikanu le redko zgodi.
■ Delegati 140 držav so se zbrali v Rimu, da bi razpravljali o ribolovu kot enemu
cije in liberalizacije v jugoslovanski ZK. Toda bil je Tito, tj. nesporen razsodnik v partiji. Sedaj pa ni več maršala Tita, ki bi slične spore reševal. Morali bi jih reševati v sporazumnem dogovarjanju kot se vedno poudarja v jugoslovanskem samoupravljanju.
Srbski intelektualci se niso dali ustrahovati in so »poročilo« hrvatske partije in njeno kritiko na račun srbske inteligence natisnili in jo dali v javnost v Beogradu. Tu je posegla vmes policija in je natiskano »poročilo«, ki bi bilo moralo ostati tajno, zaplenila.
V krogih srbske inteligence je sploh veliko vrenja in ubornosti. To pričajo aretacije številnih intelektualcev. Razni med njimi so začeli z gladovno stavko.
V spor se je vmešal tudi »Komunist«, uradno glasilo jugoslovanske ZK. Ta ni dal prav hrvatskim »dogmatikom«, temveč trdi, da ne gre reševati sporov med partijami s čistkami, ampak z medsebojnim dialogom. Tako nastajajo poleg težav v gospodarstvu še težave v odnosu med partijami.
tana, Kafiri, Hazara in drugi. Le malokdaj so imeli lastno državo. Šele po letu 1919 je Afganistan postal formalno neodvisen.
Toda na znotraj je ostal do sovjetskega vdora vedno enak: 98 % prebivalstva je živelo od poljedelstva, nepismeno, razmere se niso spreminjale, vsa družbena struktura je ostala nepremična. Ljudstvo je doseglo število 16 milijonov, a velikih mest je bilo le pet: Kabul (prestolnica), Kandahar, Herat, Mazar-i-Šarif in Kunduz. V njih je prebivalo 800.000 ljudi. Vsi ostali so naseljevali podeželje: vasi po 20-30 hiš v bližini izvirkov voda, na terenu, 'ki ni služil za obdelovanje zemlje.
Nikjer v Afganistanu niso poznali vodovodov, ne higienskih naprav, ne odtočnih kanalov. Samo prestolnica Kabul je imela električno naipeljavo Po vaseh ni bilo trgovin (bazarjev). Ti so bili le v večjih naseljih. To je pomenilo, da je bilo treba do njih potovati po dva, tri dni. Tam so se ljudje, moški naravno, dobili v čajnicah in izmenjali novice.
Podeželski prebivalci so živeli kot spolovinarji. Tri petine so dajali svojemu gospodarju. Vsa stoletja so ravnali tako in zdelo se jim je prav. Ko je levičarski režim komunista Tarakija leta 1978 razglasil, da bodo kmetje odslej državi plačevali davke, so se uprli. Dajati neki brezosebni državi se jim je zdelo nesmisel. Po -izvedeni agrarni reformi so nanje pa-
izmed načinov, kako olajšati lakoto v svetu. Konference se je udeležil tudi španski kralj Juan Carlos I. in prisotnim tudi govoril. Španija je glede ribiških ladij na tretjem mestu. Leta 1981 je znašal ulov rib 74,8 milijona ton, 40 % ulova pa je pripadlo ZDA, Sovjetski zvezi, Japonski, Kitajski in Čilu. Španski kralj je s člani družine obiskal tudi Vatikan, kjer ga je sprejel papež v zasebni avdienci.
Nov deželni zakon
Prejšnji teden je bila v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine razprava o zakonskem osnutku št. 115, ki ga je izdelala deželna vlada z namenom, da pospeši gospodarski razvoj manj razvitih območij v naši deželi. Z izglasovanjem tega zakona, ki predstavlja nadaljevanje zakona št. 828, bo deželna vlada potrošila v prihodnjem obdobju 273 milijard lir. Prvotnih 269 milijard lir je naraslo na štiri milijarde več, ki bodo šle v korist Trsta, Gorice in Furlanske nižine. Ta denar pa bo dežela črpala delno iz državnih skladov, deloma pa tudi iz svojega proračuna.
Zakon št. 115 je bil odobren z glasovi večinske koalicije, proti pa so glasovali komunisti, PD in MF, medtem ko se je Lista za Trst razdelila: Tassinari je glasoval proti, Giuricin in Pellis pa sta se vzdržala skupaj s svetovalci MSI.
Razprava o tem zakonskem osnutku je bila zelo živahna. Daljši poseg je imel tudi svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Dejal je, da je zakonski osnutek, ki ga je predložila deželna vlada, zelo važen ukrep, ki naj zajezi gospodarsko krizo, ki že vrsto let tare našo deželo. Ta zakon, je poudaril dr. Drago Štoka, bo dal prepotreben zagon ekonomskemu in proizvodnemu sektorju naše dežele. Z odobritvijo tega zakona bo denar razdeljen na vso deželo.
Mislim, je dejal dr. Štoka, da pri tem pozabljamo na trgovino in obrt. Pomisliti moramo predvsem na Trst in Gorico, ki sta bili zelo prizadeti, ko so stopile v veljavo jugoslovanske omejitve glede prehoda meje. Deželna vlada se bo morala čimprej spoprijeti tudi s tem problemom in najti primerno rešitev za gospodarski preporod Trsta in Gorice.
preživetje
dli stroški za namakanje in vzdrževanje naprav. Tu so se pojavili prvi znaki upora. In ko je upor dosegel tak obseg, da se je začel komunistični režim majati, je 26. decembra 1979 posegla vmes Sovjetska zveza.
BREZOBZIREN SOVJETSKI NASTOP
V štirih letih ji je uspelo, da je Afganistanu spremenila zunanji videz, saj so cele pokrajine izgubile svoje prebivalstvo, tradicija pa bila uničena. Zunaj mest in območij, ki jih obvlada sovjetska vojska, ni več sledov življenja. Na stotine kilometrov ni videti drugega kot razdejana naselja in smrt. Mi skoro kraja, ki ga sovjetsko letalstvo ne bi zravnalo z zemljo. Kjer rdeča armada ni uspela o-stati, se je poslužila taktike »požgane zemlje«, pobijanja živine, uničevanja polj. Vse to zato, da gverilci-mujahedini, ne bi mogli imeti oipore s strani prebivalstva pri svojem delovanju.
Ta sovjetska taktika je povzročila splošno preseljevanje ljudi. Trenutno je tri milijone 400.000 beguncev v sosednjem Pakistanu, poldrug milijon v Iranu, nad milijon je bilo pobitih, več sto tisoč jih je zaprtih v kazenskih taboriščih. Afganistan se je spremenil v veliko puščavo.
Tam, kjer je sovjetski pilot še pustil celo kako stavbo, ljudje žive naprej, seveda le žene, otroci, starci. Možje se borijo zoper okupatorja v hribih. Vsa teža preživljanja borcev za svobodo je na ramenih teh podhranjenih žena.
Ko zmanjka hrane in živeža ter postane položaj nevzdržen, se prebivalstvo, če se ne odloči za begunstvo v Pakistan ali Iran, zateče v kako drugo dolino, ki je že zapuščena, ali pa si poiščejo ljudje zavetja v kakem mestu, kjer bodo vami pred zračnimi napadi. Vse to povzroča mešanje plemen in izginjanje tradicij, ki so ta plemena stoletja oblikovala.
SATANSKI SOVJETSKI NAČRT
Sovjetski izvedenci so s tem razvojem zelo zadovoljni. Bolj ko se podeželje prazni, lažje je kontrolirati ostale, ki živijo po mestih, lažje je mladino formirati v njihovi ideologiji in jo odtrgati od tradicionalnih oblik življenja. Treba je uničiti dosedanji tip družin, odstraniti verski element, skratka odvzeti Afganistanu pečat enotne države in ga vključiti v sovjetsko osrednjo Azijo, kjer je že vrsta mongolskih, turških in tatarskih republik.
Mesta naj tore(j postanejo po sovjetski zamisli laboratoriji za globoko in stalno preoblikovanje prebivalstva Jasno je, da imajo pri tem šole in univerze vodilno vlogo. Zato neprestano prihajajo novi izvedenci iz Sovjetske zveze. Polagoma naj bi nastala nova plast domačih kulturnikov, na katere bi se Moskva mogla v bodočih desetletjih zanesti. Vsako leto odide na tisoče študentov, državnih funkcionarjev in častnikov na »izpopolnjevalne tečaje« v SZ.
Noben moški, od 15. do 65. leta, ki se zateče z dežele v mesto, ni varen, da ga ne bodo mobilizirali v domačo vojsko predsednika Karmala, sovjetske lutke na oblasti. Ta vojska, ki šteje nekaj nad 40 tisoč mož, je nekaj žalostnega; vsi, ki jo sestavljajo, samo čakajo priložnosti, da pobegnejo. Zato so potrebne vedno nove mobilizacije in vsako toliko časa pride do preiskave stanovanj, če ni v njih kakega za vojsko siposobnega moškega.
Taka je sedaj resničnost Afganistana, ki se predstavlja v treh izrazih: ljudje, ki živijo po mestih in jim krojijo usodo sovjetski gospodarji in njih domači hlapci; potem ljudje, ki še žive na podeželju, bodisi doma bodisi v gverili in končno: milijoni beguncev, ki so se zatekli na tuje. Vse pa druži ena sama želja: izgnati sovjetskega zavojevalca in postati zopet gospodar na svoji zemlji. Pri vsem tem pa ponavljajo kot verni muslimani: »Smo v Gospodovih rokah!« Ta zavest jih krepi v teh neizmerno težkih dneh.
J. K.
Spor med hrvaško in srbsko partijo
M svobodno šolo
Koarski škof Janez Mo-itotomašiik
Litva ima letos 13 novomašnikov **
Prav na dan svojega majniškega posvečenja, tj. 8. julija, bo letos v Kopru prihodnjo nedeljo opravil zahvalno zlato mašo dr. Janez Jenko, od 17. oktobra 1977 redni škof koprske škofije.
Po rodu Gorenjec iz vasi Jama pri Mavčičah, kjer se je rodil 5. maja 1910 kot deseti od enajstih otrok in kot prvi fant v družini polzemljaka je po gimnazijskih študijah v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in po študiju na teološki fakulteti v Ljubljani 8. julija 1934 prejel mašniško posvečenje iz rok takratnega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Svoje znanstveno izobraževanje je leta
1939 kronal z doktoratom iz bogoslovja.
Na prošnjo nadškofa Ujčiča se je leta
1940 odločil za delo v beograjski nadškofiji in bil profesor verouka za katoliške dijake. Septembra 1946 je prevzel uredništvo »Blagovesti«, dolga leta edinega verskega lista za srbohrvatsko jezikovno področje in ga z majhno prekinitvijo urejeval do maja 1964. Pod obtožbo sovražne politične dejavnosti je bil od 8. dec. 1949 do 21. febr. 1950 v zaporu v Beogradu, nato pa izgnan na prisilno bivanje domov v Jamo do konca avgusta 1950, ko se je smel vrniti v Beograd. Tam je postal 1. jan. 1956 generalni vikar, najprej pod nadškofom Ujčičem, nato pa pod Bukatkom.
Leto 1964 pomeni na njegovi duhovniški poti prelomnico. Ko prejme imenovanje za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, se naseli na Kostanjevici pri Novi Gociri. Še isto leto postane apostolski upravitelj celotnega območja Slov. Primorja, ki je prišlo pod Jugoslavijo ter je 6. sept. 1964 v Logu pri Vipavi posvečen za škofa. Že v decembru 1964 se naseli v Kopru, kjer prejme 17. oktobra 1977 imenovanje za rezidencialnega škofa samostojne koprske škofije. V času od 1964 do 1977 je poslal v Rim vsaj 15 uradnih prošenj za ustanovitev enotne škofije — in končno uspel.
Kot škof se je udeležil zadnjih zasedanj II. vatikanskega cerkvenega zbora in vzbudil pozornost s svojimi posegi glede celibata, narodnih manjšin in izseljencev. Leta 1968 je obiskal slovenske izseljence v Avstraliji, kjer je blagoslovil prvo slovensko cerkev v Melbournu, leta 1976 pa je zastopal slovensko Cerkev na mednarodnem evharističnem kongresu v Filadelfiji (ZDA). Vzporedno z njegovo duhovniško in škofovsko dejavnostjo je tekla tudi publicistična dejavnost, saj je napisal dolgo vrsto člankov in razprav tako v slovenskem kot srbohrvatskem jeziku.
Tudi zamejski Slovenci v Italiji smo dr. Jenku veliki dolžniki, saj nam je dal že več svojih duhovnikov, da so napolnili vrzel, ki jo med nami povzroča pomanjkanje duhovniških poklicev. Večkrat je že nastopil med nami s svojo ognjevito in premočrtno besedo. Dr. Jenka odlikuje velika ljubezen do dela in reda. S prepričanjem in zanosom sledi škofovskemu geslu, ki si ga je izbral: »Vera - zmaga«. To geslo odločno in možato zastopa pred ljudmi in oblastmi in je prav zato splošno spoštovan.
VOŠČILO LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA
S posebnim pismom je dr. Jenku kakor tudi beograjskemu nadškofu Turku, ki je bil posvečen isti dan, čestital ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. V pismu pravi:
Draga sobrata in prijatelja, najbrž sta prva škofa v zgodovini slovenske Cerkve, ki isto leto obhajata svojo zlato mašo. Oba delujeta zunaj rodne ljubljanske škofije, eden je Gorenjec, drugi Dolenjec, oba pa sta šla skozi ljubljansko semenišče in dokončala teološko fakidteto v Ljubljani.
Potem sta se vajini poti ločili, prvi — novomašnik Turk — je odšel k škofu Gnidovcu v Skopje, drugi — novomašnik Jenko — pa po kratki kaplanski službi za pre-
fekta v zavod sv. Stanislava in nato hkrati za kateheta na ljubljansko bežigrajsko gimnazijo. Pozneje vaju je življenjska pot zopet združila v Beogradu, dokler ni bil tedanji generalni vikar beograjske nadškofije Janez Jenko leta 1964 imenovan za apostolskega administratorja koprske škofije in kmalu potem istega leta posvečen v škofa in je končno leta 1911 postal prvi koprski škof. Alojz Turk pa je bil leta 1980 imenovan za beograjskega nadškofa.
Letos vaju bo zlata maša vsaj za kratek čas spet združila v Kopru 8. julija in v Novem mestu 15. julija. Sicer se srečujeta redno tudi na zasedanjih jugoslovanske škofovske konference in še ob tej ali oni cerkveni slovesnosti, a zlata maša bo vendar nekaj posebnega.
Naj vama Bog obilno poplača vaajino tako bogato in požrtvovalno delo v službi evangelija, Boga in Cerkve ter ljudi različnih narodnosti in ver, v slovenski domovini in v diaspori v Srbiji ter Makedoniji in na Kosovu. Naše molitve vaju spremljajo in Bog vama daj zdravja in vsega svojega blagoslovu še mnogo let.
V sovjetski republiki Litvi je 27. maja prejelo mašniško posvečenje 13 diakonov, gojencev bogoslovja v Kaunasu. V tem mestu študira teologijo 105 bogoslovcev.
Novomašniki bodo le delno omilili veliko pomanjkanje duhovnikov v tej sovjetski republiki. Kar 80 odstotkov prebivalcev Litve (vseh je skoraj tri milijone), je katoliške vere, oskrbuje pa jih le 700 duhovnikov, ki pa so v glavnem stari. Vzrok za povprečno visoko starost litovskih duhovnikov je ostra politika sovjetskih oblasti do Cerkve v Litvi. Diakonsko posvečenje je marca letos prejelo 21 bogoslovcev. V prvem letniku bogoslovja v Kaunasu jih je 25. Večinoma so Litovci, deset je Poljakov, eden je Čeh in en Nemec. Profesorski zbor sestavlja deset pro fesorjev in an docent.
Skof Rožman buri partizanske duhove
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
■ Trije britanski poslanci, ki izhajajo iz treh glavnih strank britanskega parlamenta (konservativne, liberal-socialdemokrat-ske in laburistične) so prišli na »zasebni« obisk v Buenos Aires in se sestali z argentinskimi parlamentarci. Iznesli so predlog, naj bi Vel. Britanija in Argentina obnovili diplomatske in gospodarske odnose, pogajanja, komu pripada Mal vinsko otočje pa naj bi se pričela leta 1990.
Zahvalni slavospev škofa zlatomašnika
Letošnji zlatomašnik, beograjski nadškof Alojzij Turk, je v junijski številki »Blagovesti«, ki jo sam urejuje, piše in izdaja že skoro 50 let, zaključil svoje zanimive »Pastoralne črtice u prošlosti« s čudovitim spevom hvaležnosti vsegomočnemu Bogu in sveti Bogorodici.
Na koncu svojega zemeljskega potovanja, na pragu večnosti in ob dopolnjenih petdesetih svečeniških letih, preživetih v izredno težkih okoliščinah, se moj spomin vrača v preteklost. Jz razdalje petdesetih let bolje doumem neskončno božjo previdnost, ki za vse skrbi in me je poslala kot delavca na božjo njivo, med božje ljudstvo.
Resnica je, da ni vse poteklo po mojih načrtih na poti življenja. A sprejel sem vse, kar je božja previdnost nepričakovano odredila. Za mnoge je bila norost, uničenje talentov in mladosti, staviti svoje življenje v službo apostolatu, pastorizaciji razkropljenih vernikov, ki jih je sila razmer iz vseh krajev potisnila na rob civiliziranega sveta, na širne predele jugoslovanskega juga. To je pomenilo izročiti se na milost in nemilost tropskim boleznim, neprestanim potem, snežnim zametom v gorah, nevarnostim pred volkovi, razbojniki, žeji in lakoti, mrazu in vročini, sovražniki in neprijatelji.
Norost je bila to za one, ki niso doživeli neizmerne hvaležnosti in sreče, ki je sijala iz umirajočih oči starke, ki je vse življenje molila, da bi ne umrla brez svete popotnice. Še mlada žena in mati je po mučeniški smrti moža ušla preganjalcem in se prek albanskih gora z otroki zatekla na varno. Ohranila je vero in v tej veri potrdila svoje otroke in otroke otrok. Bog je njeno molitev uslišal in njena sreča je bogato poplačala dneve dolgo in naporno hojo prek gorskih slemen, skozi kraljestvo sestradanih volkov in neštetih nevarnosti, ali pa radost gozdarjeve družine v skoro nepristopnih zasneženih gozdovih, ko sem ob tuljenju volkov srečno prispel do njihove koče, krstil novorojeno dete in daroval za vse sveto mašo.
Božja šola je nenavadna. Vsak dan so na vrsti novi izpiti, preizkušnje, križi. Težki so, včasih pretežki, da človek pod njimi klone in v nemoči vpije k Bogu: »O Bog, ne zmorem več! O Bog, zakaj toliko ponižanje, toliko trpljenje?« A ko se tema takega velikega petka umakne svetlobi in znova posije sonce božje milosti in tolažbe, človek spozna, da ni bil sam na križe-
. '■■■
Zlatomašnik nadškof Alojzij Turk
vem potu. Z njim je bil »brat mučenik« v vlogi Simona iz Cirene, usmiljene Veronike ali dobre Matere Marije. Tedaj v svoji nebogljenosti zakliče: »Usmili se me, o Bog! Iz dna duše vpijem k tebi, usmili se me, odpusti mi! Po tej prestani preizkušnji ti bom zvesto sledil z novo močjo in ljubeznijo do zadnje kaplje krvi za tvoje sveto kraljestvo, za tvoje ljudstvo.«
Vsemogočni Bog, hvala ti za vse, za vsako cvetlico, ki nam naznanja pomlad, za poletno pripeko in nevihte, za jesenske sadove in zimske viharje, za radosti in uspehe pri delu, za temo velikih petkov in tesnobo getsemanskih večerov, za tihe pogovore s teboj. Daj, da vse dni, ki so mi po tvoji volji še odločeni na tem svetu, preživim v družbi s teboj, noseč vdano svoj križ proti zadnji postaji. Dodeli mi še zadnjo milost, da bom s teboj v duši po sveti popotnici srečno prispel prek praga večnosti v Očetovo hišo, kjer si mi pripravil mesto.
A ti, sveta Bogorodica, ki si svojega Sina spremljala na Golgoto, spremljaj me na poti proti večnosti, saj sem Njemu brat in služabnik.
Troedinemu Bogu in presveti Bogorodici slava in čast na veke vekov!
»Nova revija«, ki izhaja že nekaj časa v Ljubljani, je nastala »v težnji po maksimalni odprtosti, kot prizadevanje po stalnem soočanju različnih mnenj in pogledov in je želela tudi v razgovorih, ki jih je objavila, predstaviti različna stališča in mišljenja...« (Peter Vodopivec »Književni listi«, Delo, dne 28. junija 1984).
Zvesta tej zasnovi sta v imenu uredniškega odbora omenjeni Peter Vodopivec in dr. Taras Kermauner duhovniku dr. Rudiju Konciliji — sinu partizanskega prvoborca — zastavila vprašanje o pok. ljubljanskem škofu dr. Rožmanu (»Nova revija« 22/23, str. 2551). Dr. Koncilija je bil mnenja, da je treba razširiti in poglobiti zgodovinsko sodbo o tem spornem škofu in vzeti v poštev vse njegovo življenje, tudi tisto versko med okupacijo in njegovo karitativno dejavnost v istem času (npr. posredovanje za zaprtega komunista Toneta Tomšiča). Dr. Koncilija si želi vsestranske ocene neke osebnosti in se sprašuje, ali so enkrat dane ocene večne. Ali ni razvoj človeške zavesti ravno v tem, da daje vsak čas in vsaka generacija svoje ocene, temelječe na novih analizah, te pa spet na novih predpostavkah?
Pri tem se je dr. Koncilija skliceval na prof. dr. Metoda Mikuža (odpadlega duhovnika, op. ur.), ki naj bi bil svojim študentom poudarjal, da »o Rožmanu še ni izrečena dokončna sodba zgodovine«, hkrati pa sam omenil, da te sodbe ni mogoče izoblikovati s časnikarskimi polemikami, marveč le z znanstvenim raziskavanjem. Ob domnevi, da je na Rožmanove odločitve med drugim vplival tedanji stalinizem slovenske partije se pa strinja s Kocbekom, ki je zapisal leta 1941 v reviji »Dejanje«, da se mora svoboden človek postaviti najprej na zgodovinsko in šele potem na ideološko stališče.
Ta intervju z dr. Koncilijo o škofu Rožmanu pa je sprožil val polemik, ki še tra jajo in so se sprevrgle v obtožbe in proti-obtožbe, pri katerih pa očividno ne gre toliko za »rehabilitacijo« škofa Rožmana kot za medsebojno obračunavanje in skrit napad na sedanjega slovenskega ministra
za kulturo Matjaža Kmecla in na samo »Novo revijo«.
Kakih dobrih pet mesecev po objavi tega razgovora z dr. Koncilijo sta namreč dva profesorja ljubljanske univerze Andrej Kirn in Leo Šešerko — Taras Kermauner ju imenuje nestrpneža in »vohljača« — naslovila na ministra Kmecla vprašanje, kako lahko »Novo revijo« uskladi s svojim partijskim prepričanjem. Šlo je torej za neke vrste denunciacijo, ki naj bi partijski vrh opozorila, da s Kmeclovo ideološko premočrtnostjo ni vse v redu.
Omenjena Kirn in Šešerko sta že v času, ko je nova revija nastajala, imela do nje odklonilno stališče. Sam Kirn je zapisal: »Nisem imel nič proti njenemu rojstvu, pač pa sem polemiziral proti nekaterim stališčem v njeni programski zasnovi.« Zadeva s škofom Rožmanom jima je zato prišla zelo prav, da sta po svojih nasprotnikih (ali tekmecih) udarila tako, da sta jih obtožila, da hočejo rehabilitirati škofa Rožmana, čeprav je iz razgovora z dr. Koncilijo razvidno, da je šlo le za zahtevo, naj se polpretekla zgodovina piše objektivno.
Obema dogmatičnima komunistoma pa dr. Kermauner ni ostal dolžan odgovora. V »Ljubljanskem dnevniku« (16. junija 1984) jima je krepko odgovoril in ju opozoril, da ni ostvarljiva njuna želja po restavraciji stalinizma. V »Delu« jima je odgovoril tudi prof. Kmecl, že omenjeni Peter Vodopivec pa pravi (»Delo« 28. junija 1984): »Za zgodovinski spomin ni pomembno le, kako so ljudje nekdaj ravnali, temveč tudi, zakaj so ravnali tako kot so. Misel, da mora slovensko zgodovinopisje kritično raziskovati družbeno politične o-snove in politiko slovenskega kolaboracio-nizma med drugo svetovno vojno, za zgodovinarja že nekaj časa niso več sporna... Nekatere raziskave so že opravljene in zasnovani so ambiciozni raziskovalni načrti: brez težnje po "rehabilitiranju” kogarkoli in v prvi vrsti z željo po ugotovitvi dejanskih razmer in dejanskega stanja. Kirnove in Šešerkove opombe pa dajo slutiti, da ta pot ne bo povsem enostavna.«
—ej
Kamenčki
Koprski škof dr. Janez Jenko v razgovoru s papežem Janezom Pavlom II.
Leto poklicev v Sloveniji 1984/85
Slovenski škofje so v zadnji številki verskega tednika »Družina« napovedali Leto poklicev, ki bo od 8. septembra 1984 do 30. junija 1985. Namen tega pastoralnega leta je, da poglobi zavest poklicanosti v osebnem, družinskem, krščanskem in družbenem življenju in zlasti, da poživi zanimanje za duhovniške in redovniške poklice.
Posebna komisija že dalj časa pripravlja in načrtuje različne cerkvene prireditve, srečanja, tečaje, knjige in druge pripomočke in sredstva, da bi z Letom poklicev dosegli čim več vernikov, posebno mladih in čimbolj razgibali versko življenje med ljudstvom. Ker so duhovniški in redovniški poklici najprej božji dar, bo Leto poklicev predvsem leto molitve in povezanosti z Bogom v zakramentih in krščanskem življenju. Leto poklicev bo tudi pokazalo potrebe in možnosti sodelovanja ter osebne in skupne odgovornosti za nove poklice
Slovenski škofje končno vabijo rojake v zamejstvu in drugod po svetu, da se pri družijo v obhajanju Leta poklicev.
Ponemčevanje s slovenskimi melodijami
»Narodnozabavni« ansambli so brez dvoma važen dejavnik v družabnem življenju koroških Slovencev. Pa ne samo pri Slovencih: v celi Avstriji igrajo na raznih prireditvah oz. veselicah polke, valčke, ljudje — v prvi vrsti s podeželja — pa pridno kupujejo njihove plošče in kasete.
Temu primerno uspeva »narodnozabavna« industrija: skoraj ni skupine, ki ne bi posnela za svoje ljubitelje kasete ali plošče, zastopniki posameznih produkcijskih podjetij pa vedo povedati, da se je dobiček s posnetimi polkami in valčki v zadnjih letih povečal za več sto odstotkov.
Vemo, da so k tej priljubljenosti prispevali v prvi vrsti Avseniki. Brez njih bi si številne nemške skupine ne mogle služiti denarcev z »Oberkrainer«-malodijami. Isto velja tudi za številne druge narodnozabavne ansamble iz Slovenije, ki znajo izven njihovih meja — zlasti v Nemčiji, Švici, na Tirolskem in Štajerskem — navdušiti publiko. Industrija jih prodaja kot »Ober-krainerje«, tj. Gorenjce, ne glede na to ali prihaja skupina iz Maribora ali pa iz Novega mesta.
Nedavno je bila taka skupina v Šmar-jeti v Rožu. »Alpski kvintet«, pardon: »Al-penoberkrainerji« so igrali in prepevali slovenske melodije v nemščini, medtem ko je nam znani Šraufncigar povezoval izključno v nemščini, kot da bi na ljubeljskem mejnem prehodu oddal svojo slovensko materinščino in ne denarnega pologa.
»Alpski kvintet« je povabila šmarješka »Landjugend« (Podeželska mladina). Znan je njen negativni odnos do ljudi, ki se zavzemajo za dejansko enakopravnost koroških Slovencev. Da so k’jub temu povabili slovenski ansambel, je razumljivo: saj je »Alpski kvintet« zelo znan, igra odlično, zato tudi zmore privlačiti ogromno ljudi. In vse to v veliki ponos in dobiček organizacije, ki je zavednim Slovencem nenaklonjena.
Pa ne samo to: »(Alpen)Oberkrainerji« so hvaležen partner. Poberejo devize, zato pa prirediteljem oz. »Landjugend« ne delajo nobenih »težav«. V dvojezični Šmar-jeti pojejo in povezujejo v bistvu samo nemško, vrh tega pa še jamčijo dobrososedske odnose.
Pravzaprav tipičen primer, kako se Slo-
venci sami ne jemljemo resno. Ustvarjamo dragocene stvari, imamo delavce, kmete, gospodarstvenike z bistrim umom in s pridnimi rokami, imamo narodnozabavne ansamble, ki sicer ne igrajo bogve kvalitetnih kompozicij, a vendar navdušujejo milijonsko publiko; Slovenci v matični državi imajo celo svojo lastno republiko — a nič ne pomaga: resničnega narodnega ponosa pravzaprav ni. Kot da bi Slovenci ne bili republiški narod, temveč neka zakotna vas.
Nočem precenjevati »narodnozabavnih« ansamblov. Vem, da njihova glasba ne more navdušili ljudi z razvitim čutom za prave kulturne dobrine. Kljub temu so »narodnozabavni« ansambli ravno za naše kraje velikega pomena. Ne sme nam biti zato vseeno, če prodajajo slovenske melodijo kot neko zamegleno alpsko glasbo, da, celo kot produkt, s katerim v resnici pospešujejo ponemčevanje.
Zato: kako dolgo bomo morali še trpeti, da ansambli iz Slovenije podpirajo ponemčevanje v naših krajih? In to s slovenskimi melodijami...
Janko Kumesch (v »Našem tedniku«)
KRATKE NOVICE
■ Zahodnonemški zvezni minister za gospodarstvo Otto Lambsdorff, ki pripada liberalni stranki, je odstopil, ker se bo v kratkem pričel proti njemu proces zaradi suma, da je denarna podpora, ki jo je prejel od Flickovega koncerna za svojo stranko, vplivala na njegove izbire in odločitve. Prav to pa Lambsdorff odločno zanika in trdi, da ni od omenjenega koncerna prejel niti ene marke in da tudi ni prosil za kakršen koli denarni prispevek v tistem času, ko je bil gospodarski minister. Liberalna stranka je za njegovega naslednika predlagala 49-letnega Mariina Bangemanna, ki je nedavno kandidiral za evropski parlament v Strasburgu, a ni uspel, ker njegova stranka ni dosegla predpisanih 5 96 glasov.
■ V Boliviji je prišlo do novega poizkusa državnega udara, ki pa ni uspel. Skupina 60 oboroženih mož pod vodstvom poročnika Camposa Pinto je v jutranjih urah v soboto 30. junija vdrla v predsedniško palačo in se polastila predsednika republike Silesa Zuaza. Ker pa uporniki niso našli odziva v vrstah vojske in je tudi prebivalstvo pokazalo svojo nevoljo nad ugrabitvijo, so pučisti že čez deset ur predsednika nepoškodovanega izpustili.
Pastirski obisk v Boljuncu
Pretekli teden je opravil tržaški škof L. Bellomi v Boljuncu svoj pastirski obisk. Začel ga je na praznik farnega zavetnika sv. Janeza Krstnika v soboto 23. junija. Kot je že dolgo let navada, se obhasja ta praznik s somaševanjem. Gospoda škofa je v imenu župnijske skupnosti pozdravil dr. Aldo Štefančič. Po maši je bilo družabno srečanje v Mladinskem domu.
Naslednji dan, v nedeljo, sta bili v naši cerkvi dve birmi in sicer slovenska in italijanska. Pri slovenski maši je g. škof birmal 11 mladincev iz Boljunca (moralo bi jih biti še enkrat toliko) in 8 iz Skednja ter od Sv. Ane. Sledila je italijanska maša, ki je namenjena štirim župnijam v Bregu. Pri tej birmi je bilo 21 birmancev iz domače in sosednjih župnij ter 14 iz Ric-manj in Domja. Za petje so pri tej maši poskrbeli mladi pevci iz župnije sv. Sergija.
Pastirski obisk se je nadaljeval v sredo, ko se je g. škof srečal s starši slovenskih otrok, maševal za italijanske vernike in se z njimi pogovoril po maši.
V četrtek je g. škof v jutranjih urah obiskal tovarno »Grandi motori«, popoldne pa je obiskal nekaj bolnikov na domu in se srečal z odborom Mladinskega doma ter župnijskim svetom. Predsednik Mladinskega doma Silvester Metlika mu je orisal delovanje te ustanove. V večernih urah pa je bil g. škof gost KD »F. Prešeren«, ki mu je pripravilo sprejem s kulturnim programom in zakusko. Ob tej priložnosti so mu poklonili tudi spominsko plaketo. Šolo pa je g. škof obiskal že
1.	junija.
V soboto 30. junija se ie g. škof srečal z mladino in cerkvenim pevskim zborom, zvečer pa je maševal za pokojne. Svoj obisk je zaključil z zborovanjem, kjer je povedal svoje vtise o obisku, predvsem pa je dal spodbudne napotke za nadaljnje delo v župniji. Kot spomin na pastirski obisk mu je župnijska skupnost poklonila umetniško sliko, delo slikarja Roncel-lija, besede zahvale pa je izrekla Graciela Longella.
IZ PRETEKLOSTI ŽUPNIJE
Boljunec je bil dolgo časa podružnica Doline. Prvi kaplan se je v Boljuncu naselil leta 1852. Krstna in druge uradne knjige se začno z letom 1903, čeprav je družinska knjiga precej starejša. Leta 1913 je bila vložena prošnja, da bi Boljunec postal župnija, kar pa se je zgodilo šele leta 1954.
Prvi župnijski upravitelj je bil Andrej Gabrovšek, ki pa je že po dobrem mesecu umrl. Nato je za krajši čas upravljal župnijo Franc Štuhec iz Doline, dokler ni službe župnika sprejel Lojze Zupančič. Leta 1966 mu je nasledil Marij Gerdol. Ko je bil slednji imenovan za voditelja Slovenskega pastoralnega središča v Trstu, je leto dni hodil maševat msgr. Jože Jamnik iz Boršta. Od 1982 pa je župnik v Boljuncu Franc Vončina.
ŽUPNIJSKA DEJAVNOST
V župniji se je takoj po ustanovitvi čutila potreba po primernih prostorih za krščanski nauk, pevske vaje kot tudi za razne prireditve. G. Zupančič je na župnijskem vrtu postavil leseno stavbo, da se je tu zbirala mladina, predvsem skavti, ki so imeli prej na voljo le podstrešje župnišča. G. Marij Gerdol pa je na istem mestu dal sezidati lep Mladinski dom, ki je bil odprt leta 1971. Takrat je tudi nastal odbor Mladinskega doma, ki skrbi za prireditve, prosvetno in kulturno delovanje v tej novi stavbi.
V župniji deluje tudi ženski pevski zbor, ki je nastopal na reviji Primorska poje ter še ob drugih priložnostih. Zbor pogreša svojega pevovodjo, odkar je bila s. Imelda Štor premeščena na drugo delovno mesto. Prej je namreč prihajala iz Doline in je svoj čas vodila tudi otroški zbor. ki pa na žalost ne obstaja več.
Je pa v župniji še skupina strežnikov, Predvsem pa skupina požrtvovalnih ljudi, ki ekipno skrbijo za lepoto božje hiše kot tudi Doma. Posebna pohvala gre skupini žena, ki je oskrbela nove zavese v cerkvi. Župnijskega sveta formalno ni, a praktično se zbira v ta namen skupina ljudi, ki deluje v okiviru Mladinskega doma in svetuje ter pomaga pri župnijskem delu.
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA
sklicuje
17. REDNI OBČNI ZBOR
v petek 6. julija ob 18. uri
v čitalnici »Primož Trubar« Narodne in študijske kn/jižnice v Trstu, ul. Sv. Frančiška, 20.
Pročelje farne cerkve v Boljuncu
Župnija spada v pastoralno področje Breg in v okviru tega področja je bilo sklenjeno leta 1976, da se na željo italijanskih vernikov mašuje tudi v italijanščini. Tako je bil za to mašo določen Boljunec in tukajšnji župnik skrbi za to mašo ter za katehezo in pripravo na zakramente.
PEČE, KRMENKA IN LAKOTIŠCE
Pod župnijo Boljunec spada tudi božje-potna cerkev Marija Vnebovzete na Pečah. Lani je bila ta cerkev po požigu prenovljena, za kar si je predvsem prizadeval g. Armando Scafa, pri tem pa so sodelovali tudi naši tržaški skavti skupno z drugimi skupinami. Na Pečah je vsaj trikrat v letu maša in sicer sipomladi, 15. avgusta in v jeseni. Lani za veliki petek, kot tudi že v prejšnjih letih so skavti imeli svoj križev pot iz Boljunca po dolini Glinščice do te cerkvice.
Pod župnijo Boljunec spadata tudi naselji Krmenka in Lakotišče, ki pa težita bolj k Dom ju kakor v Boljunec, radi pa pridejo v Boljunec predvsem za večje praznike.
* * *
Na pastirski obisk smo se pripravili z molitvijo, ki jo je sestavil škof sam in upamo, da bo ta obisk obrodil tudi svoje sadove v nas vseh.
Faran
S TRŽAŠKEGA
Svečanosti ob 40-letnici Rižarne
Pred 40 leti je v Trstu v prostorih nekdanje Rižarne začela delovati zažigalna peč, v kateri je končalo življenje neznano število Slovencev, Hrvatov, Italijanov in Judov, ki so se na ta ali oni način zoperstavili nemškemu zavojevalcu.
Letošnje svečanosti so se udeležile številne delegacije iz Italije in Jugoslavije, poleg njih pa prvič predstavniki odporniških gibanj iz Belgije, Nizozemske, Francije, Zahodne in Vzhodne Nemčije, Danske, Poljske, Češkoslovaške in SZ. Verski obred je v italijanščini in slovenščini opravil tržaški škof Bellomi, v hebrejščini in srbohrvaščini pa judovski rabin in pravoslavni duhovnik. Zbor »P. Tomašič« je pel prav tako v vseh štirih omenjenih jezikih.
Govornikov je bilo kar precej. Prvi je spregovoril prof. Giovanni Marchio, sedanji predsednik tržaške pokrajine. V slovenščini je povzela besedo sen. Jelka Gher-bez, v francoščini pa v imenu vseh tujih delegacij Maurice Goldstein. V imenu deželne uprave je pozdravil odbornik Pietro Zanfagnini, ki je omenil tudi Slovence in obvezo deželne uprave, da se zavzame za rešitev njihove zaščite. Italijansko vlado je zastopal predsednik italijanskega ustavnega sodišča prof. Leopoldo Elia.
Spremembe
Župniik tržaških bolnišnic msgr. Nereo Beari je stopil v pokoj. Za njegovega naslednika je bil imenovan g. Furio Gauss; Gaussov naslednik pa bo g. Silvano Latin, urednik tednika »Vita Nuova«. Pri karmeličanih na Greti so tudi zamenjali župnika: dosedanji p. Armando Tosello je odšel v Rim, novi pa je p. Corrado Sartori.
Mladika št. 5-6
Ta dvojna številka se prične z razmišljanjem o mogočni slovenski manifestaciji na goriškem Travniku 20. maja 1984, datum, ki ga Slovenci v Italiji ne smemo pozabiti. Temu velikemu dogodku je posvetila priložnostni sonet pesnica Ljubka Šorli. Ob vsem tem pa velja opozoriti na izjavo italijanskega socialista, ki je rekel skoraj dobesedno: »Ne na manifestaciji v Gorici, na volitvah pokažite, da vas je petnajst tisoč!« Tudi Jelka Cvelbar poziva v svojem članku: »Tudi na cesti pokažite, da ste Slovenci!«
Duhovna misel govori o Sv. Duhu (Milan), prozo predstavljata novela Jelke Cvelbar »življenje ni praznik...« (spis je bil nagrajen na natečaju Mladike) in »Gospa Eta« (V.V.P.). Pesmi sta prispevala poleg L. Šorli še Marta Kunaver in Anton Slavič. Martin Jevnikar ocenjuje novo knjigo Borisa Pahorja »Tržaški mozaik«, Ester Sferco pa poroča o 2. številki »Celovškega zvona«. O skupinski razstavi v Peterlinovi dvorani v Trstu piše Magda Jevnikar.
Prof. Maks Šah razpravlja o odprtih problemih naših šol, Pavle Merku razlaga ime kraja Gabrovec, Franc Pohajač ocenjuje gostovanje zbora »Vesela pomlad« v Parizu. V rubriki »Pod zbiralno lečo« najdemo vrsto zanimivih odlomkov iz slovenske publicistike, »Pod črto« pa vprašanje, kako ravnamo z našim Krasom, »čuk na obelisku« ironizira to pot globalno zaščito. Tudi v tej številki so prisotne stalne rubrike kot »Mogoče ne veste, da...«, »Narava, okolje, človek« in zbor kratkih novic pod naslovom »Antena«.
Mladinska priloga »Rast« objavlja mnenja mladih do politike, nadalje nekaj besed o fotografiji, Marjan Brecelj poroča o delovanju Mladinske sekcije SSk, Bruna Ciani nadaljuje z zapisom »Radioamaterstvo in CB«; o problemu prizadetih otrok govori poročilo, ki opisuje metodo učiteljice Klavdije Uhlfelder. To številko »Rasti« je uredila Anka Peterlin. - ak
PRAZNOVANJE SV. CIRILA IN METODA NA VEJNI PRI TRSTU IN NOVOMAŠNO SLAVJE
— v četrtek 5. julija ob 17. uri: služba božja ob oltarju sv. bratov. Odpade molitveno
srečanje pri Domju.
— v nedeljo 8. julija ob 17.30: novomašno slavje (novomašnik g. Stanko Fajdiga iz Goč
pri Vipavi). Somašujeta tudi srebmomašnika misijonar Ivan Štanta in Milan Prelc, župnik v Vremah. Sodeluje cerkveni pevski zbor Novega sv. Antona v Trstu, ki ga vodi Edi Race. Med sv. mašo bodo prošnje za duhovne poklice.
Sledi ekumenska slovesnost ob oltarju sv. bratov. Novomašnik nam bo delil
svoje novomašne spominke.
Zaželene so narodne noše. Mladini priporočamo kresovanje že na sam praznik slovanskih apostolov, kakor je to bilo nekoč v navadi.
S tem praznovanjem se na Tržaškem uradno odpre jubilejno leto sv. Metoda ob 1100-letnici Metodove smrti (885-1985).
Vljudno vabi svoje člane in prijatelje Apostolstvo molitve sv. Cirila in Metoda v Trstu.
H Kardinal Pablo Munoz Vega, nadškof v Quitu, ki je glavno mesto južnoameriške države Ekvador je sporočil svojim vernikom, da bo papež Janez Pavel II. konec januarja prihodnjega leta prišel v Ekvador ter tako dal poudarek 450-letnici prihoda prvih misijonarjev v to andsko deželo, Glavne točke njegovega obiska bodo mesta Ouito, Guayaquil in Cuenca.
■ Samo štiri sekunde pred vzletom tretjega primerka ameriškega vesoljskega trajekta »discovery« je prišlo do ustavitve izstrelitve, ker so elektronski računalniki, ki nadzorujejo vzlet, zabeležili v motorjih nekaj nenormalnega in ustavili štetje. Vzlet je bil sedaj odložen za nedoločen čas.
■ V Fontainebleauju pri Parizu so se zbrali voditelji desetih držav Evropske gospodarske skupnosti (HGS), pri čemer je predsedujoči predsednik francoske republike Mitterand dosegel velik uspeh, saj je po petih letih in dveh neuspelih srečanjih v Atenah in Bruslju Velika Britanija pristala na kompromisno rešitev, da ji vrnejo preveč vplačane zneske v višini 1.400 milijard lir, kar bo seveda v večji ali manjši meri bremenilo vse ostale članice. Rešili so tudi vprašanje ZR Nemčije, ki so ji odobrili precejšnje olajšave v kmetijstvu. Poleg tega so se domenili za uvedbo evropskega potnega lista in enotnega to-vorniškega lista za vse blago, ki potuje po ozemlju EGS.
Z GORIŠKEGA
Sovodnje
Slavnostna seja občinskega sveta. Že četrtič po vrsti so v Sovodnjah imeli občinski praznik, ki ga je občinski svet soglasno uvedel na seji 11. oktobra 1980. Osrednja točka večdnevnega praznovanja je slavnostna seja. Letos je bila v nedeljo 24. junija v domačem Kulturnem domu. Odprl jo je mešani pevski zbor pod vodstvom Z. Klanjščka z vrsto izbranih pesmi. Celotni program je povezovala Nadja Fajt.
Slavnostne seje so se udeležili številni predstavniki raznih kulturnih in športnih organizacij s tostran in onstran meje, dalje zastopniki pobratenih občin iz Škofje Loke, Nove Gorice, Medicine pri Bologni, iz Doberdoba, predstavnik jugoslovanskega konzulata v Trstu, predsednica SSO Marija Ferletič, predsednik SKGZ za Goriško Mirko Primožič ter predstavniki borčevske organizacije. Ti so položili tudi venec pred spomenik padlim ob občinski hiši.
V slavnostnem govoru je župan Vid Primožič podčrtal pomen občinskega praznika, ki naj bi vsako leto spomnil na obnovitev občinske samostojnosti. Nadalje je omenil prizadevanje občinske uprave za dosego globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji in podal kratek pregled delovanja občinske uprave. Naštel je razna dela, ki so že bila izvršena ali so na tem, da se začno.
Ob zaključku svojih izvajanj je župan podelil priznanja in odličja, ki jih določi ožji odbor občinske uprave. Tako sta prejela srebrno plaketo mešani zbor Rupa-Peč, ki letos slavi 50-letnico svojega delovanja ter PD Skala iz Gabrij, ki slavi 75 let svojega obstoja. Občinska priznanja pa so dobili Marko Waltritsch za nenehno raziskovanje preteklosti v slovenskih zamejskih občinah, zlasti v sovodenj-ski in objavljanja teh izsledkov, nadalje bivši novogoriški župan Zorko Debeljak in Lojze Lah od istotam za razvijanje prijateljskih odnosov z matično domovino ob povezovanju slovenskih občin na Goriškem. Priznanja so še prejeli domači vinogradniki, ki so ob prazniku tudi razstavljali svoja vina in sicer za belo prvi Jožef Batistič iz Rupe, drugi Venceslav Buzin iz Rupe in tretji Franc Lukman iz Sovodenj, za črno pa prvi Venceslav Buzin, drugi Marko Kovic iz Sovodenj in tretji Franc Lukman. - Remo Devetak
14. festival domače glasbe v Števerjanu
V soboto 7. in v nedeljo 8. julija bo v Števerjanu tradicionalni festival domače glasbe, ki ga pod pokroviteljstvom štever-janske občinske uprave in Briške gorske skupnosti prirejata SKPD »Frančišek Borgia Sedej« in ansambel »Lojzeta Hledeta«.
Na letošnji prireditvi bo v Formentini-jevem parku v Števerjanu nastopilo 17 ansamblov z več kot sto sodelujočimi. Poleg skupin iz Slovenije bo nastopil tudi ansambel »Korenika« iz Šmihela na Koroškem, »I Bintor’s« iz Benečije, novoustanovljeni ansambel »Adria« iz Gorice in ansambel »Lojzeta Furlana« iz Zgonika.
Nagrade, ki se sučejo od 60.000 do 300.000 lir, bosta podelili posebni komisiji za glasbo in besedila. Program bo v soboto povezoval priljubljeni gost števerjanskega festivala Marjan Šneberger, na nedeljskem, finalnem delu po mu bo priskočil na pomoč še humorist Tone Fornezzi iz Ljubljane. Ta del festivala bodo neposredno prenašali radio Trst A, radio Koper in Ljubljana.
Delegacija Unije Italijanov na obisku v Sovodnjah
V petek 15. junija se je mudila kot gost SKGZ na obisku na Tržaškem in Goriškem delegacija Unije Italijanov za Istro in Reko. V dopoldanskih urah je imela razgovore v Trstu, popoldne pa se je ustavila v Sovodnjah pri Gorici.
Odposlanstvo, ki mu je načeloval predsednik Unije Silvano Sau je v Sovodnjah sprejel na sedežu občine župan Vid Primožič z odborniki in načelnikom svetovalske skupine SSk v občinskem svetu. Prisoten je bil tudi predsednik komisije za Osimske sporazume pri goriški pokrajini.
Po pozdravu in predstavitvi svetovalcev je župan Primožič razložil politično sestavo občinskega sveta ter način upravljanja občine. Goste je seznanil z značilnostmi občinskega področja, z dejavnostjo občanov, z gospodarskim položajem in omenil športne, kulturne in druge organizacije na območju občine.
Predsednik Unije Italijanov je nato predstavil svoje spremljevalce, nato pa govoril o ustroju Unije in njenih ciljih ter o njenih pristojnostih v družbi. Sledili so razgovori, v katerih je prišlo do medsebojnega seznanjanja na manjšinskem področju kakor tudi do prikaza prizadevanj za dosego oz. izboljšanje tistih pravic, ki manjšinam pritičejo bodisi na gospodarskem bodisi na političnem področju v družbi, v kateri živijo. V ospredju je bilo zlasti vprašanje manjšinskega šolstva, ki ga je vsaka delegacija orisala pod svojim vidikom. Pokazalo se je pr: tem, da se ta vidika ujemata v stališču, da že prisotnost enega otroka iz manjšinske skupnosti na manjšinskem področju terja lasten šolski razred.
Ob koncu so vsi prisotni ugotovili, da so taka srečanja koristna za krepitev zdravega sožitja med državami, v katerih manjšine živijo. Sledil je ogled občinske telovadnice, nakar je italijanska delegacija nadaljevala pot v Gorico.
Remo Devetak
■ Petnajst dni po Berlinguerjevi smrti so člani centralnega komiteja in osrednje nadzorne komisije PCI izvolili za novega tajnika 66-letnega Alessandra Natta, ki že 40 let opravlja razne naloge v partijski organizaciji. Zanj se je izreklo 227 delegatov vodstva, 11 se jih je vzdržalo, proti ni bil nobeden. Večina članov v plenumu je bila mnenja, da v tem trenutku ni potrebno imenovanje predsednika stranke niti enega ali več podtajnikov niti ustanovitev posebnega političnega urada.
V soboto 30. junija je bil letos v Cerkvi bogoslužni praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Na sliki je podoba Marijinega Srca, delo slikarja Toneta Kralja, ki krasi stranski oltar župnijske cerkve v Vrtojbi
Oče Judov
Tako je imenovala izraelska vlada 90-le,t-nega francoskega kapucina p. Marie-Be-noit Peteula, predsednik francoske republike pa ga je odlikoval z redom častne legije. Kapucinu se je posrečilo, da je med zadnjo vojno rešil življenje več tisoč Judov, ki so jih preganjali nacisti. Sprva je deloval v Marseilleu, potem pa v Rimu. V Rimu mu je pomagal sam papež Pij XII. in druge ugledne osebnosti. Organiziral je uspešno pomoč. Pri tem je večkrat postavil v smrtno nervarnost lastno življenje. Pri posebni slovesnosti v Parizu je pokrtvovalnemu redovniku izrekel priznanje veliki judovski rabin Kaplan.
PD »F. B. SEDEJ« IN ANSAMBEL »LOJZE HLEDE« organizirata pocl pokroviteljstvom občinske uprave Števerjan
14. ZAMEJSKI FESTIVAL DOMAČE GLASBE
ki bo v Formentinijevem parku v Števerjanu v soboto 7. julija ob 21. uri
in
v nedeljo 8. julija ob 17. uri
Vabljeni!
Deželni odbornik za šport si je ogledal novo telovadnico
V petek 29. junija si ie deželni odbornik za šport Mario Brancati ogledal novo telovadnico v Gorici. Skupaj z njim so bili še deželni svetovalec Bruno Longo, Silvano Pagura in Drago Štoka.
Sprejeli so jih člani odbora za telovadnico in še drugi. Deželno delegacijo je pozdravil dr. Jože Vrtovec, opravljena dela in nadaljnje načrte je pa orisal inž. Marini. Deželni odbor je namreč nakazal za telovadnico prispevek 25 milijonov lir, zato je odbornik čutil dolžnost, da kontrolira opravljena dela in sliši namene za naprej. Izrazil je svoje zadovoljstvo, da nastaja v Gorici nov športni objekt, in obljubil nadaljnjo pomoč dežele v prihodnjih proračunskih letih. Finančnih sredstev bo potrebno še veliko, da bo telovadnica uporabna za svoje namene. Vsekakor obisk deželnega odbornika za šport potrjuje, da ima dežela zaupanje v resnost podviga za novo telovadnico. To zaupanje mora imeti tudi slovenska javnost, ki novo telovadnico potrebuje.
Zaradi tega odbor za gradnjo še naprej poziva vse Slovence, da po svojih močeh prispevajo k dokončni uresničitvi tega objekta. Kljub prispevkom raznih ustanov in posameznikov namreč sredstva še vedno ne zadoščajo, zato je vsak prispevek dobrodošel in koristen. Dobrotniki se lahko s svojim darom obrnejo na sledeče naslove: Marjan Vižintin, ul.Monache 5; trgovina Košič, ul. Raštel 7; trgovina Terpin, ul. Duca d’Aosta 42; Černič Igor, ul. Vit-torio Veneto 49; uprava Katoliškega glasa, Riva Piazzutta 18; Kmečka banka, Korzo Verdi 55, tekoči račun št. 23097; Cassa di Risparmio, ul. Carducci, tekoči račun št. 6138/20.
Razprava o miru v občinskem svetu
V ponedeljek 2. julija je bila v goriškem občinskem svetu med drugim dolga razprava o vprašanju miru. Do debate je prišlo na podlagi komunistične resolucije, ki predlaga, da bi občinska uprava priredila vrsto pobud oz. prireditev o tem vprašanju.
Razvila se je nad dveurna debata, v katero so posegli predstavnika vseh v svetu zastopanih skupin. Za SSk je spregovoril svetovalec Bratuž, ki je najprej podčrtal splošne vrednote miru, ki ga pa ne smemo pojmovati le enostransko, predvsem pa mir, ki zaobjema svobodo in demokracijo. Nato je svetovalec SSk podčrtal, da prav v Gorici ne moremo še mimo druge plati, namreč predvsem iskanje mirnega sožitja med Slovenci in Italijani, saj je prav to vprašanje vedno aktualno in pomembno. I.e s tem bo za-dobilo vprašanje miru v naši občini in našem področju pravo in dejavno vsebino.
Tudi liberalni svetovalec S. Fornasir je spomnil na bistveno vlogo Gorice pri iskanju in odpiranju novih poti sporazumevanja s sosedi. Demokristjan N. Fornasir
je tudi opomnil na vlogo in prisotnost slovenske narodne skupnosti, ki je lahko pomemben dejavnik sožitja.
Zupan Scarano je v povzetku tudi podčrtal specifično vlogo Gorice in medsebojnega sožitja narodnih skupnosti ter iskanje prijateljskih odnosov s sosedi. Vse to je goriška občina že dolgo let delala in si prizadevala doseči te cilje. Pozval je občinski svet, naj skuša ob koncu izdelati skupno besedilo resolucije.
Po daljšem premoru so načelniki svetovalskih skupin sestavili novo skupno besedilo, ki vsebuje vse zgoraj navedene točke in daje prav konferenci načelnikov skupin nalogo, da nakaže razne pobude in korake v tej smeri.
Zlata maša v goriški .stolnici
V soboto 30. junija je v goriški stolnici obhajal zlato mašo stolni prošt msgr. Giu-sto Soranzo. Posvečen je bil -namreč na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1934. Maše se je udeležil stolni kapitelj skoro v celoti, številni verniki in nekateri zastopniki oblasti. Med mašo je pel zbor stolne cerkve, zlatomašnik pa je sam imel priložnostno pridigo, v kateri se je spomnil svojih dobrotnikov in se zahvalil Bogu za prejete dobrote. Ob k mcu maše je stopil pred mikrofon goriški župan dr. Scarano, se zahvalil msgr. Soranzu za vse, kar je storil za goriško mesto, zahvalil se je pa tudi msgr. M. Zambonardiju, ki je obhajal 45-letnico mašništva in msgr. L. Ristitsu, ki je praznoval 40-letnico posvečenja. Zlatomašniku je v znak priznanja izročil občinski pečat iz 13. stoletja.
Msgr. Soranzo se je rodil v Tržiču v znani družini trgovcev. Študiral je v Gorici, dokončal tu bogoslovje in dosegel doktorat iz cerkvenega prava v Rimu. Nekaj let je bil ravnatelj bogoslovnega semenišča in tudi generalni vikar. Sedaj je prošt stolnega kapitlja in član škofijskega cerkvenega sodišča.
Ad multos annos!
Srečanje duhovnikov in redovnikov
V četrtek pred praznikom Srca Jezusovega 28. junija je bilo srečanje slovenskih duhovnikov in redovnikov v cerkvi v Doberdobu. Prišlo je kar lepo število duhovnikov, posebno dobro so bile zastopane
Letošnji knjižni dar Goriške Mohorjeve Družbe predvideva štiri knjige:
Jubilejni koledar ob 60-letnici GMD; Luč z Vzhoda,
zogodovinska povest, izvirna knjiga;
Melodija zelenih dni, črtice, izvirna knjiga; Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič
slovenske redovnice iz raznih redovnih hiš v Gorici in Trstu. Zanje je takšno srečanje s slovenskimi duhovniki in drugimi redovnicami izredno doživetje, saj pogosto živijo v redovnih hišah, kjer je okolje le italijansko.
G. Jožko Benedetič iz Solkana je razvil duhovno misel o duhovniškem in redovniškem posvečenju, nakar je sledilo somaševanje.
Toda že prvi kristjani so se po »lomljenju kruha« zbirali k »agape«, k bratskemu obedu. Tako so storili tudi naši duhovniki in redovnice v prijazni gostilni v Doberdobu.
Skupno romanje na Sv. goro
Običajno skupno majsko romanje na Sv. goro smo letos prenesli na prvo nedeljo v juliju. Kljub temu je romanje uspelo. Verniki so dobro napolnili cerkvene klopi in bili veseli sončnega vremena, lepega razgleda in zbranega somaševanja. To je vodil škofov vikar msgr. Oskar Simčič, somaševala pa sta dr. Anton Rustja in g. Marjan Markežič. Ta je pripeljal s sabo tudi skupino volčičev in veveric, ki so prav v nedeljo popoldne zaključili svoje enotedensko »taborjenje« v župnišču v Lo-kovcu pri čepovanu. Na koru so združeni pevci prepevali Mariji na čast. Največji del romarjev je prišel na goro peš s Prevala. Ob zaključku smo bili vsi mnenja, da je tako skimno romanje koristno in da ga je treba ohraniti.
★
> Šolski uspehi o
Izidi matur na slovenskih nižjih srednjih šolah:
»Ivan Trinko«, Gorica: vseh 107 dijakov, ki so letos obiskovali tretji razred (6 paralelk) (je izdelalo, kakor tudi ena priva-tistka.
»Fran Levstik«, Prosek: v dveh tretjih razredih je izdelalo 25 dijakov in dijakinj, v oddeljenem 3. razredu v Sv. Križu pa 12.
»Simon Gregorčič«, Dolina: v dveh tretjih raizredih je izdelalo 33 dijakov in dijakinj.
»Fran Erjavec«, Rojan: na tej šoli z dvema tretjima razredoma je uspešno zaključilo svoj študij 27 dijakov in dijakinj.
»Ivan Cankar«, Sv. Jakob - Trst: v dveh tretjih razredih je izdelalo 36 dijakov in dijakinj.
»Sv. Ciril in Metod«, Sv. Ivan - Trst:
imela je en sam 3. razred. Izdelalo je 17 dijalkov in dijakinj, en dijak pa je bil zavrnjen; v oddeljenem 3. razredu na Kati-nari je izdelalo 8 učencev, en dijak ni izdelal.
»Igo Gruden«, Nabrežina: v dveh tretjih razredih je izdelalo 36 diiakov in dijakinj, en dijak pa bo zaradi bolezni imel zaključni izpit v letošnjem septembru.
»Srečko Kosovel«, Opčine: v štirih tretjih razredih je uspešno prestalo maturo 73 dijakov lin dijakinj; trije dijaki in ena dijakinja niso bili pripuščeni k zaključnemu izpitu.
Velika matura se je na slovenskih višjih šolah v Gorici in Trstu pričela v torek 3. julija. Na gimnaziji-liceju »P. Trubar« v Gorici jo bo delalo 11 dijakov, na učiteljišču »S. Gregorčič« 10, na strokovnem zavodu za trgovino »Ivan Cankar« 21, skupaj 42 goriških dijakov. V Trstu bo pred izpitno komisijo stopilo 111 dijakov in sicer 27 na znanstvenem liceju (vključno z enim privatdstom), 9 na klasičnem liceju, 46 na trgovskem tehničnem zavodu, 14 na učiteljišču in 15 na poklicnem zavodu za industrijo in obrt. Na šoli za vzgojiteljice opravlja usposobljenostni izpit 8 kandidatk.
OBVESTILA
Potovanje v Medjugorje. Skupina Marijinih častilcev iz Gorice m okolice organizira obisk Modjugorja v dneh od 7. do 10. septembra 1984. Pot: Gorica, Split, Gradac (prenočevanje); 8. septembra (praznik Marijinega rojstva) ves dan v Medjugorju; povratek prek Splita (prenočevanje) v Gorico. Cena na osebo 223.000 lir. Vpisovanje se zaključi v soboto 21. julija. Prijaviti se je treba na tel. 882058.
Praznik Karmelske Matere božje na Greti v Trstu bo že v nedeljo 15 julija namesto 16. julija. Običajna sv. maša v slovenskem jeziku bo ob 17. uri.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Spored od 8. do 14. julija 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Zaklad Sierra Madre«. 11,45 Vera in naš čas.
12.00 »Toč ali kabaret za pasje dni«. 14.10 Kulturna srečanja. 15.00 Na počitnicah.
16.00 Turizem. 17.00 Zamejski festival domače glasbe v Števerjanu; neposreden prenos.
Ponedeljek: 8.20 Trim za vsakogar. 9.00 Otroški kotiček. 9.40 Film. 10.10 Simf. koncert. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 PD Rade Pregare Rojan-Škorklja. 17.10 Klasični album.
Torek: 8.10 Veter raznaša besede. 8.45 Turizem. 9.10 Konjiček za vsakogar. 9.40 Niti živlejnja. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Ivan Tavčar- Izza kongresa. 14.10 Med kolonkovskimi manderjerji.
15.00 Mladi mladim. 16.00 Naši posnetki v živo. 17.10 Klasični album. 18.00 Pavel Lu-žan: »Živelo življenje Luka De’«.
Sreda: 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.15 Iz našega vsakdana. 9.45 Pesniki. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Ivan Tavčar: Izza kongresa. 13.20 Zbor »Consortium musieum«. 14.10 »35 let pevskega društva Slava«. 16.00 Folklora narodov Jugoslavije. 17.10 Klasični album. 18.00 Primorski pesniki v prikazu Tarasa Kermaunerja.
Četrtek: 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 črtica. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu.
12.00 Ivan Tavčar: Izza kongresa. 14.10 »Ko-lonkovec: od mladinskih do povojnih društev«. 16.00 Natečaji slov. popevk v začetku stoletja. 17.10 Klasični album.
Petek: 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.10 Po poteh kralja Ludvika
II.	9.40 Slovenska poezija skozi stoletja. 10.10 Koncert Glasbene Matice. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Ivan Tavčar: Izza kongresa. 13.20 Zbor »S. Kosovel« iz Ajdovščine. 14.10 »Mad solato in pericami«. 17.10
Nabožna glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Otroški kotiček. 10.10 Koncert. 11.30 Ivan Trinko ob 120-letnici rojstva. 12.15 Na počitnicah. 14.10 Okostnjak v omari. 16.00 Po svetu sem in tja. 17.10 Klasični album.
DAROVI
Za Katoliški glas: zvesta bralka iz Bo-ljunca 5.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Nada in Stanko Baša v spomin na hčerko Taitjano Baša 400.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici (popravek): Albina Čopič namesto avetja na grob sestrične Valerije Radinje 150.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Branko Kete v spomin na očeta Albina 100.000; N. N. 50.000; družina Sosič v spomin na Viktorja ob obletnici smrti 50.000; N. N. ob 50-let-nici 50.000; Julija Guštin v spomin na moža Franca 50.000; Francka Mlač 25.000; Er-miraija Daneu v spomin na svoje pokojne 10.000; Silvana Martinis 5.500; Klementina Polh 5.000; razni 5.000 lir.
Za cerkveni zbor »Sv. Jernej« na Opčinah: Nadja in Sander v spomin na Antonijo Golob-Simonič, Albina Križman in prof. Staneta Maliča 30.000; družina Mario Sossi v spomin na pok. Staneta Maliča 25.000; Marica in Uči Dolenc v spomin na istega 20.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: prvoobha-janci iz župnije sv. Jerneja na Opčinah ob svojem obisku pod vodstvom g. Franca Pohajača 17. junija skupaj z njihovimi starši, sorodniki in prijatelji 301.500 lir ter eno prelepo slovensko knjigo.
Za cerkev v Ricmanjih: Ana Kuret, Log v spornim na sestro Marijo Berdon 15.000; družina Babič, Domjo v spomin pok. očeta Justa 50.000 lir.
Za kapelo pri Domju: Babič, Domjo v spomin pok. očeta Justa 50.000; Helena Vouk 50.000 lir.
Za Sv. goro: družina Simčič, Trst v spomin na dragi pokojnici Karlino Šuligoj in Antonello Kocman iz Gorice 30.000 lir.
Za misijonarja Ivana Štanta: Bogdana Hlede, Jazbine 70.000 Mr.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Deželni odbornik za šport Brancati v spremstvu deželnih svetovalcev Štoke, Pagure in Longa na obisku nove telovadnice ob Katoliškem domu v Gorici
SLOVENSKI HOTEL »BLED« V RIMU
Lastnik: VINKO LEVSTIK
|	Itf	ii
HOTEL »
D Banca Agricola Goriziac^, 3 Kmečka banka Gorica«**
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
		
lil	•	Knjige •	Šolske potrebščine •	Nabožni predmeti GORICA Travnik, 25 Tel. 84407