PROSVETNI .»■- Štev. 10 Ljubljana, 31. maja 1937 LETO VIL Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 1-1. Telefon številka 22-192. — Letna naročnina din 300_________ Btev. ček. računa 60-,KB-1-2-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV Za poglobitev dela Od odločilne XII. plenarne seje CK KPJ sta se demokratizacija in decentralizacija na področju šolstva znatno razvili in razmahnili. Kes ni bilo treba posebej opozarjati na vse tiste pojave, ki so od takrat naše šolstvo v ekonomskem, materialnem, didaktičnem, organizacijskem in družbenem smislu pomaknili tako daleč naprej. Nihče ne sme, kljub morebitnemu posebnemu nezadovoljstvu oziroma kljub težavam, ob katere tu in tam zadevamo, zaradi vsaj navidezno prepočasnega uresničevanja idealiziranih želja pozabiti resnični napredek našega šolstva. Ob tem samo pomislimo na novo ustvarjene veje našega šolstva, ki so prvič v zgodovini gospodarsko zaostale države v kratkem, obdobju tako bogato pognale svoje mladike. To so: predšolske ustanove, vse vrste pošolskega izobraževanja, posebno pa še mreža naših vajenskih, industrijskih in obrtnih šol, gimnazij in umetniškega šolstva. Z razvojem šolstva je rastel in raste kader, ki ni vedno kos ogromnim nalogam na področju izobraževanja. Ta Izredno hitra rast je mor-ariva, da je nastala med kadri prosvetnih delavcev močna utrujenost. Ne gre nam pri tem za grajo ali zagovor, ampak samo za ugotovitev takšnega stanja. Ne gre niti zato, da jo utrujenost zajela samo del kadra, da je sorazmerno nepravilno porazdeljena. Verjetno Jo bolj razmišljanja vredno dejstvo, da so najbolj delovni, najbolj sposobni kadri še vedno prezaposleni. Ta prezaposlenost pa Pri njih ni nastopila zaradi preintenzivnega šolskega dela, temveč zaradi vsestranskega delovanja in velike odgovornosti na najrazličnejših družbenih področjih, ki navadno nimajo zveze z vzgojnim in učnim procesom. Drugi del prezaposlenosti prosvetnega kadra pa je nasprotnega značaja. Razvija se zgolj zaradi prekomernega strokovnega dela, namreč zaradi opravljanja rednih, izrednih in honorarnih ur na šolah in v tečajih. Vendar je ta »prezaposlenost« neenakomerno porazdeljena. Znaten del našega kadra pa se iz raznih vzrokov vse premalo udejstvuje in poglablja v šolsko in v izvenšolsko vzgojno delo. Ta del prosvetnih delavcev že sam nekako čuti, da postaja manjvreden član v družbenem smislu. Sem spada del mlajših ljudi, ki niso imeli priložnosti, da bi se strokovno trdno pripravili in usposobili ne za časa šudija in ne pozneje v službi. Starejši vzgojiteljski rod je imel več možnosti, da se je V življenju usposobil poleg svojega poklicnega še za kakšne drugo specialno delo. Danes, ko teče življenje mnogo bolj hitro in je mnogo bolj pisano, tudi tisti iz mladega rodu vzgojiteljev, ki imajo smisel in voljo za družbeno, društveno, gospodarsko, prosvetno, izboraževal-no ali umetniško delo, nimajo za to vedno dovolj priložnosti, ne družbene podpore in ne pomoči svojih bolj izkušenih tovarišev. Ne moremo trditi, da opravljajo prosvetni delavci danes manj izvenšolskega dela kot so ga nekoč. Nasprotno, mnogo več! Celo mnogo bolj zahtevno je! Vendar lahko trdimo, da to delo do danes v splošnem še ni tako kvalitetno in ne dosega takih uspehov, kakršne so včasih prosvetni delavci želi na gospodarskem, zadružnem ali kul-turnn-umetniškem področju. Ta prevelika razdrobljenost nekaterih prosvetnih delavcev pri iz-venšolskem delu postaja že naravnost škodljiva. Še vedno velja staro pravilo, naj prosvetni delavec opravlja, če ima za to pravo nagnjenje, le eno delo ali kvečjemu dvoje, če hoče doseči uspeh, ki bo družbi resnično v korist. Neodgovorno in škodljivo je, če tolmačimo svojo dolžnost do družbe tako, da si izbiramo funkcije, hodimo s sestanka na sestanek, s seje na sejo, z vaje na vajo. Žal se tudi tako del naših kadrov še vedno izgublja v drobnarijah. Naše strokovno delo je tudi v političnem smislu naše poglavitno delo. Velika politična naloga pa je v tem, da moramo znati pritegniti k družbenemu delu ves svoj kolektiv. Družbeno delo moramo brez ljubosumnosti porazdeliti in vzgajati mlade kadre za tiste družbene naloge, za katere imajo smisel in veselje. Več mirnega, več študijskega dela mora biti vodilo, ki se Je dobro uveljavilo pri vseh strokah. Uspehi na učnem in vzgojnem področju kažejo, da se je naše strokovno delo (v ožjem smislu) že znatno poglobilo. Novi prosvetni kadri prihajajo na šole že temeljito pripravljeni. Toda naj ne bo odveč, če se ob tej priliki spomnimo še na naše strokovne interese. V preteklih letih so obrambo strokovnih interesov cesto imelj za nekakšno družbeno škodljivo zlo, za cehovstvo. Cas je ta pojav že davno prerasel. Naša javnost je V glavnem zelo zainteresirana na vsakem dobrem prosvetnem kadru. Pojem »prosvetni delavec« je vedno pomenil človeka, ki je bil v šoli in izven nje na svojem mestu. Posledice omalovaževanja strokovnih interesov pa se danes še najbolj kažejo med nami samimi. Sami smo zapadli v neke vrste malomarnost in brezbriž-nost za svojo stroko. Celo pri svojih uspehih se ne znajdemo. Ni prav, da tako radi podcenjujemo svoje vzgojne, učne in javne uspehe in s tem skrivamo svoje stanovske interese. Samo nekaj primerov naj vam zadostuje. Od Praznika republike dalje je bilo odlikovanih, pohvaljenih in nagrajenih večje število prosvetnih delavcev. Za Novo leto, za Prvi maj in oh drugih priložnostih so sveti za šolstvo, organizacije in društva javno pohvalili in nagradili mnogo učiteljev in profesorjev. Se več je šolskih, društvenih in in vzgojnih uspehov, ki so bili doseženi pod skrbnim vodstvom prosvetnih delavcev. Toda o vsem tem zelo malo izve širša javnost, o vseh takih priznanjih pišemo predvsem v strokovnih in drugih listih, nasprotno pa vedno beremo in slišimo veliko slabega o delu prosvetnih delavcev. Toda, to je zelo značilno, niti na slabo in krivično ne odgovarjamo! Nič koliko je bilo takih enostransko obravnavanih in krivičnih primerov! Od sevniške bombe pa do moravske knjižničarke so se vrstili neumestni in krivični napadi na razne prosvetne delavce, ki so povzročili nešteto skritih protestov, žal pa ne javnih in pravilno utemeljenih odgovorov. Zal se je tudi pfi tem večkrat pokazalo: homo homini lupus- še mnogi pojavi kažejo, kako se sredi vrenja, sredi novega življenja, sredi bohotne rasti za našo novo šolsko zgradbo ne moremo, ne upamo ali ne znamo znajti! Šolska reforma, ocenjevanja, predmetniki, družbeno upravljanje, vloga inšpektorjev, stalna mesta, primerna plača, dolžina dopustov in razne izkušnje pri strokovnem in organizacijskem delu — torej vse to, kar v tem času globoko doživljamo, ostaja večinoma zaprto doma pa v konferenčnih sobah. In vendar vsa izgradnja naše demokratične politike in' vsa današnja praksa terja, da moramo tudi naše strokovne probleme obravnavati v javnosti. O njih je treba pisati, o njih je treba na pravih mestih in o pravem času razpravljati. Ce bomo pozabili na te svoje temeljne naloge, bomo nujno zaostali. Zato je ena poglavitnih dolžnosti naših strokovnih društev, krajevnih, občinskih in okrajnih organizacij, da odkrivajo uspehe in pokažejo na pomembnost dela prosvetnih kadrov. Pri širokih ljudskih množicah morajo vzbuditi smisel za pomembnost dobrega strokovnega dela. obenem pa morajo vzgojiti tudi nove pobomike za vse vrste šolskega in izvenšolskega vzgojnega dela. Vodilni! kadri v organizacijah prosvetnih delavcev bodo s tem opravili svojo najvažnejšo nalogo. J. Z. Premestitve in organizacija pouka na seji načelnikov Kako je s štipendiranjem v Sloveniji Kdo so dajalci štipendij? Kolikšno je povprečje štipendije? Koliko je štipendistov? Ker bosta kmalu minuli dve leti, odkar je v veljavi Temeljni zakon o štipendijah, smo gornja vprašanja zastavili tajniku štipendijske komisije pri Svetu za kulturo in prosveto. Pri tem smo izvedeli, da povsem točnega stanja nihče ne more podati, ker vrsta podjetij, dajalcev štipendij, ne pošilja pogodb v registracijo okrajni štipendiiljiski lltomisiji. Ta pomanjklijvost evidenčne službe se verjetno ne bo popravila vse dotlej, dokler ne bo določena tudi neka denarna globa za tiste, ki ne izpol-nujejo zakonitih določil oz. dokler pristojni organ ne bo odločil, da se štipendije v nobenem primeru ne izplačujejo neposredno štipendistu, ampak vedno le preko šolske uprave. Z gornjo omejitvijo je stanje v začetku leta 1957 naslednje: Štipendija Sveta za kulturo in prosveto in Sveta za šolstvo LRS ter drugih republiških organov in ustanov V letu 1956 je Svet za kulturo in prosveto LRS postopoma prenesel večji del svojih štipendij na okrajne ljudske odlbore, del (štipendistov so prevzele tudi gospodarske organizacije. Po stanju z dne 1. marca 1957- imata Svet za kulturo in Svet za šolstvo LRS 242 štipendistov, medtem ko jih je SKp LRS v decembru 1955 imel še 1.200. Po decen-tralizaciji štipendiranja se je SKP LRS v sporazumu s Svetom za šolstvo LR.S omejil na stimulativno štipendiranje tistega prosvetnega kadra, ki ga najbolj primanjkuje, dalje znanstvenega kadra, za katerega okraji ne kažejo dovolj zanimanja, in na štipendiranje posebno nadarjenih slušateljev na umetniških akademijah. Ne glede na omenjeni kriterij pri izboru štipendistov so na SKP obdržali tudi štipendiste po čl. 13 in čl. 15 Temeljnega zakona o štipendijah (štipendiste iz zamejstva in štipendiste, ki zaradi udeležbe v NOB niso mogli pravočasno dokončati študija). Od štipendistov Sveta za kulturo jlih je 85 % na visokih in višjih šolah. Povprečje njihove štipendije znaša na visokih in višjih šolah 5400,-din, na srednjih pa 4970,- din. Proračunska sredstva Sveta za kulturo in prosveto znašajo 16 000 000- din. Državni sekretariat za pravosodno upravo LRS in Javno tožilstvo LRS štipendirat^ 34 slušateljev pravne fakultete. Univerza v Ljubljani daje 28 štipendij za specializacijo oziroma pripravo doktorata. Štipendije okrajnih in občinskih ljudskih odborov. Okrajni in občinski ljudski odbori imaijio 3 361 štipendistov, od tega jih je 44 % na visokih in višjih šolah. Največ štipendij podeljujejo okraji: Maribor ,(604), Celje (450), Kranj (444) in Gorica (304), najmanj pa Kočevje (161). Proračunska sredstva za štipendije pri vseh okrajnih in občinskih ljudskih odborih znašajo 151 061 040- din. Povprečna' višina štipendije. znaša: na visokih in višjih šolah 4 820- din, na srednjih šolah 2 910.-. štipendije gospodarskih organizacij. Po nepopolnih podatkih podeljujejo gospodarske organizacije 1520 štipendij, od teh 44% za slušatelje visokih in višjih šol. Povprečna višina šfipendlSje znaša: na. visokih in višjih šolah 5.290.-, na srednjih 4560.- dim. Skupni letni znesek za te štipendije znaša 88 872 228- din. štipendije družbenih organizacij. Določbe temeljenega zakona o štipendijah ne veljajo za štipendije, k jih dajejo družbene organizacije. Zaradi ,tega le izjemno sklepajo pogodbe o štipendiji. Razen tega podel-jlujejio družbene organizacije tudi štpendije učencem in dijakom obveznih šol. Po podatkih prejema štipendijo 96 štipendistov, od tega jih je 30% na visokih in višjih šolah. Povprečna štipendija na visokih, višjih n srednjih šolah je 4700- din. Skupni letni znesek vseh štipehdij je 5 424 240,- din. 'Verjetno je število štipendij družbenih organizacij precej višje. -Ar Republiški upravni organi, občinski m okrajni ljudski odbori, gospodarske in družbene erganizacje v LR Sloveniji podeljujejo torej 5280 štipendij v skupnem letnem znesku 265 090 908- din. Na višjih in visokih šolah odpade na. 2422 štipendistov (to je 45.5% od celotnega števila) 54,7% od skupnega' zneska štipendij. Povprečna štipendija za te šole znaša 5.000— din. j Na srednjih šolah v LRS odpade na 2859 štipendistov (to je 55,5%' od skupnega števila štipendistov) 45,3*% skupnega zneska štipendij. Povprečna štipendija na srednjih šolah znaša le 3.475.— din. Sorazmerno nizko povprečje štipendij na srednjih šolah je v zvezd z Odlokom o višini štipendij, ki ga je izdal Zvezni izvršni svet, po katerem sme štipendija osebe, za katero se izplačuje otroški doda-, tek, znašati največ toliko, kolikor znaša razlika mad naj-višjim zneskom ustrezne štipendije (ki ■ je določena za visoke šole z najvišjim zneskom 6000, za srednje po s 5000) in zneskom otroškega dodatka, Id se zanjo izplačuje. Komisija za štipendije in kontrolo šolanja. V skladu z Temeljnim zakonom o štipendijah so bile ustanovljene komisije za štipendije pri vseh okrajnih ljudskih odborih, pri občinskih ljudskih odborih pa le v kolikor le-ti podeljujejo štipendije, ter pri večjih podjetjih. Pri nekaterih gospodarskih organizacijah podeljujejo večkrat štipendije upravni odbori ali delavski sveti, kar ni povsem v skladu s pred,piši zakona. Za nadzorovanje, koordiniranje in usmerjanje štipendiranja v republiki je bila u-stamovljena r^ubliška komisija za štipendije Kontrola se vrši tako,da štipendisti ah uprave šol predložijo ob polletju, ob koncu ali začetku šolskega jleta prepis spričevala ali potrdilo o opravljenih izpitih. Predstavniki večine komisij imajo tudi o-sebne stike z upravami šol ali fakultete . Pri taistih štipendistih, ki ne dosežejo pogojev za vpis v višji letnik, sklepajo komisije posebej o nadaljnjem štipendiranju. Pomanjkljivost kontrole šiu-djsikega uspeha glede na zelo različne študijske pogoje za vpis v višji letnik in raznovrstnosti študija na fakultetah se kaže zlaisti pri komisijah občinska h ljudskih odborov in gospodarskih organizacijah, ker te težje pravilno ocenjujejo uspeh štipendiistoiv. Način podeljevanja In višina štipendije. Na splošno se štipendije podeljujejo na. razpis, so pa tudi pogoste izjeme zaradi izrednih prilik, v katerih živijo prosilci, posebej če sb otroci padlih borcev. Občinski ljudski odbori, gospodarske organizacije, pa tudi v posameznih primerih okrajni LO so podelili določeno število štipendij izven razpisa, če po razpisu niso bila izčrpana denarna sredstva. Komisije za štipendij ’ se razen redkih izjem ra. iajo po Odloku o višini štipendij. Večina OLO pa meni, da štipendija - ne zagotavlja eksistenčnega mfeumutna. JVečini študentov je štipendija edini dohodek. Najhuje pri tem je to, da si štipendisti pritrgava-jo pri hrani, da prištedijo nekaj za kritje raznih kulturnih in drugih potreb, ah pa iščejo razne zaslužke, študij pa zanemarjajo. Iz upmve »Prosvetnega delavca« Nekatera društva učiteljev In profesorjev pa tudi mnogi posamezni naročniki še vedno niso poravnali naročnine za »Prosvetnega delavca« za leti 1955 in 1956 in tudi za prvo polletje 1957 je komaj polovica naročnikov izpolnila svojo obveznost. Zato bo začela uprava PD po 1. juniju izterjevati zaostalo naročnino. Da bi ji prihranili stroške in olajšali delo, prosi vse blagajnike društev in posamezne naročnike, da ji takoj nakažejo zaostalo naročnino. Društveni blagajniki naj hrkati z naročnino pošljejo tudi sezname naročnikov, iz katerih bo razvidno, za katere mesece je vsak posameznik poravnal naročnino. Naročnike tudi prosimo, da nam lista ne vračajo. Uprava »PROSVETNEGA DELAVCA« 24. maja so Imeli načelniki okrajnih svetov za šolstvo, prosveto, in kulturo v Ljubljani sestanek, na katerem so razpravljali med drugim o razpisu službenih mest, o šolski mreži po občinah in okrajih, o postopnem prehodu na osemletne šole v šol. latu 1957/i58 m še o nekaterih drugih vprašanjih. V razgovoru o prvem razpisu službenih mest, ki je v zaključni fazi, so načelniki poudarili, da je na splošno razpis prav ugodno odjeknil med prosvetnimi delavci, da pa je pokazal tudi nekatere pomanjk-kljivosti, ki jih bo treba v bodoče odpraviti. Tako so prosilci nepravilno vlagali prošnje neposredno na Okraje, čeprav so prosili zia službena mesta, ki so jih razpisale občine; prošnjam niso bile priložene službene ocene, zato so bile komisije pred težko nalogo, komu podeliti razpisana mesila, saj strokovnega dela prosilcev, posebno tistih, ki prihajajo iz drugih okrajev, niso poznale; skoraj odveč je razpisati mesta, kjer za prosvetne delavce niso zagotovljena stanovanja itd. Okrajni načelniki so bili soglasno mišljenja, da je treba prošnjam za premestitev ugoditi, če je le mogoče, seveda pa le tistim, ki izpolnjujejo vse pogoje razpisa. Za najnujnejše primere, ki terjajo zamenjavo (matematiki, anglisti), naj Sekretariat Sveta za šolstvo LRS da jamsitvo, da bo na izpraznjena mesta poslal nove učne moči. Sekretariat naj tudi čimprej izdela razdelilnik letošnjih absolventov učiteljišč, da bodo okraji vedeli, s koliko novinci lahko razpolagajo. To je nujno potrebno zaradi reiševanjia prošenj ob drugem razpisu, ki bo objavljen do 30. junija t. 1. Pri drugem razpisu službenih mest ostanejo pogoji isti kot pri prvem razpisu, vendar s to olajšavo, da bo lahko vsak posameznik prosil za . tri službena mesta. V izjemnih primerih ih iz res utemeljenih razlogov pa smejo prosvetni delavci vlagati prošnje za premestitev kadarkoli. Občine in okraji so pripravili pregled šolske mreže v zvezi z reformo šolstva, vendar jo ho treba še enkrat temeljito preučiti. Razgovor o postopnem prehodu na osemletne šole v šolskem letu 1957/53 je dal nekatere nove predloge. To leito naj bi bilo prehodno leto v našem šolsko -reformnem gibanju na (področju obveznega šolstva. Ustvariti bo treba materialne pogoje za prehod v reformirano obvezno šolo, psihološke pogoje med prosvetnima delavci s tem, da bomo začeli povezovati učiteljske zbore na osnovnih šolah in nižjih gimnazijah v enotne kolektive in na nekaterih šolah bo treba začeti tudi že s praktičnim1 izvajanjem reformirane obvezne šole z novimi učnimi načirti, in predmetniki lob sodelovanju službenih organov iri javnosti, ki upravljajo šole ali ki posredno ali neposredno sodelujejo in so zainteresirani za napredek našega šolstva. Po dosedanji strukturi so v Sloveniji naslednje obvezne šole: osnovna šola prvih štirih razredov, iz katerih odhajajo učenci obvezno v višjo stopnj o šolanja t. j. v nižje gimnazije. Ti dve vrsti obveznih šol zaje-' mata številčno največ šoloobveznih otrok. Poleg teh so še osemletke, ki zajemajo sorazmerno malo . število otrok, in nižeorganiziirane ter manj razvite šole (enooddelčne do pet in šestoddelčne). Vse te šole bo treba zajeti v postopno realizacijo reformirane obvezne šole. V šol. letu 1957-58 naj bi vse obvezne šole začele v prvih treh razredih osnovne, šole s poukom po novem učnem načrtu, ki ga bo predpisala Zvezna 'komisija in ga bo za naše potrebe izdelala Komisija pri Zavodu za proučevanje šolstva LRS.Učiitelji bodo morali seveda upoštevati moment kontinuiran ja v razvijanju programa. V vsakem okraju naj ena ali dve osemletni šoli, ki bosta nastali po združitvi sedanje osnovne šole in nižje gimnazije, začneta delati po novem učnem načrtu tudi že v četrtem razredu, dočim ostali razredi višje stopnje nadaljujejo svoje' delo po dosedanjem načrtu za nižje gimnazije. Okrajna tajništva za šolstvo naj za te šole skrbno izberejo upravitelje ' oziroma ravnatelje, ki jih tudi prve. . Stveno pošljejo v tečaj za vodilni kadar, katerega bo organiziral Pedagoški center. O predlogih, ki jih 3« sprejela konferenca načelnikov, bodo govorili še na okrajih, nato pa bo o njih dokončno razpravljal in sklepal Svet za šolstvo LRS. Obisk čehoslovaške delegacije prosvetnih delavcev Sloveniji Po obisku bolgarske , in sovjetske delegacije prosvetnih delavcev je v dneh od 23. do 26. maja obiskala Slovenijo tudi delegacija čehioslovaiskih prosvetnih delavcev. To je bila prva dele- Pripombe k prednačrta Zakona o javnih uslužbencih Na svoji razširjeni seji dne 25. aprila 1957 je republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev Slovenije razpravljal o prednaertu ZAKONA O JAVNIH USLUŽBENCIH. Sprejel je vrsto več ali manj bistvenih pripomb, ki smo jih poslali Centralnemu odboru našega Združenja v Beogradu dne 29. IV. 1957. Centralni odbor našega Združenja je na svoji seji dne 6. maja 1957 pregledal pripombe, ki jih je dobil iz vseh republik. Republiški odbor Združenja v Sloveniji je prejel od svojih društev, okr. odborov oz. skupin 59 dopisov s predlogi oz. pripombami za prednačrt. (Dobili smo dopise od posameznih okrajev: Celje — okr. odbor in 4 dopise. Gorica — okr. odbor in 4 dopise, Kočevje — 2 dopisa. Koper — okr. odbor in 4 dopise, Kranj — okr. odboi; in 1 dopis, Ljubljana, — okr. odbor in 8 dopisov, Maribor — okr. odbor on 15 dopisov, Mur. Sobota “* okr. odbor in 7 dopisov, Novo mesto — 2 dopisa, Ptuj — okr. odbor in 1 dopis, Trbovlje — okr. odbor in 3 dopise. Poleg tega je še nekaj pripomb v zapisnikih sej društvenih odborov. Centralni odbor Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije je imel za potrebno, da da v tisk obvestilo, ki naj seznani prosvetne delavce in širšo javnost o najvažnejših pomanjkljivostih prednačrta, ki zadevajo prosvetne delavce. (Razumljivo je, da je te in tudi ostale pripombe poslal odločujočim farumom). Za republiški odbor: Oskar Peče 1. r, — tajnik RO Na skupni eejl predsedstva centralnega odbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev in centralnega odbora Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije, ki je bila 6. maja 1957, je bU pregledan prednačrt ZAKONA O JAVNIH USLUŽBENCIH. Razgovori glede prednačrta so upoštevalt pripombe, ki so 'jiih poslali občinski, okrajni in republiški odbori naših Združenj. Soglasno so bili nato sprejeti sledeči sklepi: 1. Prednačrt Zakona o javnih uslužbencih pomeni velik napredek v določevanju in utrjevanju statusa učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev na osnovnih, srednjih in strokovnih šolah. 2. Prednačrt Zakona pa Ima tudi pomanjkljivosti, ki po mnenju našega članstva slabijo položaj učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev na osnovnih, srednjih in strokovnih šolah. a) Členi, ki obravnavajo dopust prosvetnih delavcev, ki delajo aktivno v razredu, jemljejo prosvetnim delavcem njihove dosedanje pravice. Letni dopust mora za vse, ki delajo v razredu, trajati toliko časa kot do sedaj, to je za profesorje in predmetne učitelje od 1. julija do 23. avgusta in za učitelje od 1. julija do 30. avgusta. Članstvo obeh Združenj se strinja s praks«, da lahko organ pokliče učitelje, predmetne učitelje in profesorje na razne tečaje zaradi strokovnega izpopolnjevanja. Članstvo pa se ne strinja s tem, da lahko upravni organ prosvetnega delavca v času dopusta pokliče »za opravljanje poslov, ki so v zvezi s poukom in vzgojo izvenšolskega dela in življenja otrok«. To delo naj opravlja posebna organizacija. Prosvetni delavci pa se naj v to delo vključujejo le prostovoljno. Osebju, ki dela sicer v šolah, a ne poučuje v razredu, pripada dopust kot vsem ostalim javnim uslužbencem. b) Razdelitev nazivov v plačilne razrede ne ustreza uslužbencem s srednjo strokovno izobrazbo. Menimo, da v takem_ plačilnem sistemu ne bj smela biti taka razlika med uslužbenci' s srednjo in visoko izobrazbo. Mišljenje našega članstva je, da je treba začetni plačilni razred pri vseh javnih uslužbencih s srednjo strokovno izobrazbo pomakniti za en razred višje. Razlika med učitelji in ostalimi javni uslužbenci v začetnem plačilnem razredu pa naj bo taka. kot je bila do sedaj jn kakor je predvideno v tem prednačrtu. Prav tako menimo, da ne bi bila razlika med učitelji, predmetnimi učitelji in profesorji v končnih plačilnih razredih večja od enega plačilnega razreda. c) Naše članstvo misli, da je člen 252 prednačrta neumesten. Ta člen govori o tem, so zrasle, po osvoboditvi, naše šole in vzgojne zavode ter se je vse to zlilo z lepotami slovenske zemlje, jim je Slovenija postala veliko doživetje. Vodja delegacije mi je v slovo povedal: »Ti dnevi pri vas so bili zame in za vso našo delegacijo nekaj, kar se ne da povedati. Zame osebno so bili najlepši dnevi mojega življenja.« Za prosvetne delavce, ki so bili te dni s čehoslovaiško delegacijo, pa so bili posebno zanimivi tudi razgovori o šolski problematiki. Razgovarjabi smo se — ker nas to danes najbolj zanima — seveda predvsem o šolski reformi. V ČSR so po osvo- začultili potrebo po reformi šolstva. Dela za reformo so se lotili že pred nami, ker so pač bili problemi pri. njih zrelejši, saj je bilo šolstvo v CSR ža pred vojno na evropski višinii. In tudi med vojno njihove šole niso utrpele skoraj nobene škode, medtem ko so bile naše po večini uničene, učitelji pa so bili pregnani, brezposelni, mnogi pa tudi v' NOB. Tako so lahko v ČSR izvedli reformo že pred nami. Danes imajo v ČSR enotno osemletno šolo, kakor jo pripravljamo tudi pri nas. Ta obvezna enotna osemletna šola pa že raste v enajstletko in upajo, da bodo do leta 1970 lahko uveljavili v vsej državi obvezno enotno enajstletno šolanje vse mladine. Zanimivo je, da imajo v večjih mestih že enajst-letke, ki so pod skupnim vodstvom. Seveda imajo , tiudli še niže organizirane in nepopolne obvezne sole v hribovite j ših krajih, ki so oddaljeni od centralne šole. Povedali so nam, da so problem teh šol rešili po večini tako, da otroke, ki so uspešno dovršili prve osnovne razrede, prevažajo dnevno v višje razrede na najbližjo centralno osemletno obvezno šolo. da lahko nemoteno dovršijo svojo šolsko obveznost. Zanimivi so bili tudi pogovori o učnih knjigah, o vsebini šolskega dela, šolski obveznosti mladine in še številnih problemih, ki jih tudi mi rešujemo bolj ali manj uspešno, pa so jih v ČSR že do neke mere rešili, saj so učna uspehi v njihovih šolah — kakor so pripovedovali — za nas naravnost presenetljivi1: okoli 80 odst. vseh njihovih otrok v letih obveznega šolanja uspešno dovrši vse razrede osemletke! Vsekakor bi bilo poučno in koristno, če bi si lahko skupine naših prosvetnih delavcev v času, ko pripravljamo šolsko reformo tudi pri na®, ogledale in preštudirale sistem in vsebino čehoslovaške reformirane šole. To toliko bolj, ker je čehoslovaška reformirana šola zrasla na bogatih tradicijah predvojne šole, ki so v marsičem podobne tudi ciljem naše šole. Želimo sd 'tudi, da bi stiki med prosvetnimi delavci obeh da bi — kakor je bilo rečeno v zdravicah — nobena reč več ne skalila prijateljstva in bratstva med našimi in češkoslovaškimi narodi in proevetniupi delavci. gimnaziji, ki ima sistematično razporejeno učno snov. Tak učenec je v razredu po navadi zelo pahiven. Vse šolsko leto se vleče kakor težak tovor neznanje' in šibko obvladovanje snovi. In zaključna ocena? — Za nezadostno zna vendarle nekaj, za zadostno pa ven danile premalo. Do zaključka šolskega leta se tak učenec komaj privleče kakor kamela, skozi ši-vankino uho. ob koncu mu •zapne iz enega ali dveh predmetov. Tako mu grozi popravni izpit, če ne celo izguba šolskega leta ob treh ali več negativnih ocenah. Toda, če je dijak pred. zaključkom obveznosti osemletne osnovne šole, nastane novo vprašanje. Mnogokrat prav ti dijaki ponavljajo do trikrat že v 'osnovni šoli. Tako že po enoletnem učenju v gimnaziji izpolnijo šolsko obveznost. Razumljivo je, da starši poizkušajo otroku pomagati s tem, da mu po kanalih in privatnih zvezah poiščejo, posebno če je fant, učno mesto v kakem obrtniškem podjetju, v stroki, ki bi kolikor itoliko ustrezale notranjim nagibom in tudi spretnostim otroka in kjer Je izjemoma dovoljen uk tudi brez sicer predpisane popolne nižje srednješolske izobrazbe. Potem pričnejo deževati prošnje, naj bi učencu spregledali pri predmetu, ki mu grozi s popravnim izpitom, z utemeljitvijo, češ potem dijak itak ne bo več gulil gimnazijskih klopi, saj bo postal učenec v gospodarstvu. Za praktično delo pa starši menijo, da je otrok dovolj dober, saj ima. za stroko veliko veselje. Končno sc predavatelj vda. V dobri veri, da smo se odkrižali dijaka, ki je bdi za 'nas »težak«, mu končno le damo pozitivno oceno, z njo vred poklanjamo tudi priznanje za znanje, v tem primeru seveda kar za neznanje. Nadaljnja pat skozi strokovno šolo pa ni tako preprosta ne za šolo in ne za dijaka. Tako se po učnih mestih posameznih obrtnih strok in po strokovnih šolah nabira cela vrsta učencev, ki so se s poklonjenimi zadostnimi ocenami prebili skozi splošno obvezno šolo in tako dospeli z nesolidno osnovo do vajenske šole. Tu se omenjene pomanjkljivosti pojavljajo znova. Zal pri nas še vedno odhajajo v obrt večinoma slabši dijaki. De-te prevzame v nadaljnjo teoretično izobraževanje vajenska šola, ki dela z določenim programom teoretičnih in strokovnih predmetov. Strokovni so tesno povezani z učenčevo stroko in imajo po mnenju mnogih za bodoče kvalificirane delavce poglavitni pomen. Teoretični pa maj bi učencem posredovali zaokroženo znanje iz panog, Rt so pomembne aa splošen duševni horizont in za oblikovanje svetovnega nazora bodočih kvalificiranih delavcev. Slabšim učencem, ki so se prebili do vajenske šole komaj z zadostnimi ocenami, se kajpada zatakne ifcudi tukaj. Občutno šepajo v slovenščini, pomanjkljivosti znanja materinskega jezika pa se maščujejo tudi pri drugih predmetih, najbolj morda pri itistih, k se jjh učenci učijo le po eno leto in kar še posebej vpliva na izoblikovanje negativnega mišljenja o manjvažmosti predmeta, češ da ni tako. važen za stroko. Lepo in prav; toda kakšen mojster bo postal čez leta jz takega učenca, je poglavje zase. Poznal bo v okviru potreb le svoj material in prav nič več. Njegovo splošno in duhovno obzorje pa bo prazno. Kako bo potem čez 20 ali 30 leit prenašal znanje in ljubezen do knjige, do znanja, na nove mlade učence; na to maj brž nihče ne pomisli. Res je, da v povojnih letih, ko je primanjkovalo kvalificirane delovne sile, nismo utegnili pomisliti na to. Mnogokrat bi marsikatera obrt- Specialne učne stroke (K članku tov- J. Novaka: »Več moških v učiteljske vrste«) O feminizaciji našega poklica smo že precej pisali dn še več govorili, ugotovili smo tudi kvarne posledice, ki iz nje izvirajo, okrog njenega glavnega vzroka pa hodimo kakor mačka okoli vrele kaše. Zakaj se tako sramežljivo bojimo povedati, kar vsi na ves glas vemo; poglavitni vzrok je eko- db žrtvovanju res ne preobilnega prostega čajsa, ki jim po opravljeni službi morda še o-stane in ki bi ga po vsej pravici smele in celo morale porabiti za počitek, za nadaljnji strokovni študij in ne nazadnje tudi za primemo in za kulturnega človeka nujno potrebno sodoživijanje kulturnega, dovolj zaslužil za vso družino, pa je bilo. Celo vrsto znancev zdravnikov, inženirjev, advokatov, trgovcev itd. bi lahko naštel, ki so poročili učiteljice, ki so potem pustile službo in se posvetile družini in se kar nekam lahko odrekle neodvisnosti ža nobeno ne vem, da bi se bila kaj pritoževala. AlU ni. neodvisnost poročene učiteljice, ki ostane v službi, z dvojnim bremenom, ki ga mora nositi, predrago plačana? Dvema gospodar j ema hkrati se dobro služiti ne da, in če v toliko primerih vendarle nekako gre, gre samo za to, ker se je aktivna učiteljica-žena in mati zaradi težkih razmer odrekla tako rekoč vsemu, kar dela življenje življenja vredno. V na stroka ostala prav ziairadi - teh g^tlih primerih jie mnogo rigoroznih postopkov pri ocenjevanju celo brez mladega učnega naraščaja. Relativna konjunktura v pogledu zaslužkarstva pa j« dajala celo pred-i nost ne glede na širše znanje, ki naj bi ga posedoval obrtnik. Vse to je morda nekoliko vplivalo tudi na nekatere prosvetne delavce, ki so prišli do spoznanja, da je zlato pravdo življenja edinole iznajdljivost, ne pa imtelektuaine sposobnosti, brez katerih lahko obrtniic itak dobro obdeluje svoj material. Mislim, d>a bi bilo tudi s tem treba napraviti konec. V nekem tečaju obrtniških pomoč-.nikoV, ki so želeli dobiti kvalifikacijo mojstirov, se je pokazalo, da je bil velik odstotek med kandidati takih, ki so komaj obvladali čitanje in pisanje, nekaj je bilo celo takih, ki so MU na robu analfabetizma kljub temu, da so baje nekdaj obiskovali vajensko šolo. Najbrž So bili med njimi taki, kakor smo jih navedli tukaj. Da se popustljivost pri zaključnem ocenjevanju v primerih, ko prepuščamo učenca življenju in svetu, ne maščuje takoj, je jasno. Da pa se maščuje pozneje, nam ka>r dobro kažejo primeri dz vsakdanjega življenja. Cas bi bil, da bi pričeli bolj razmišljati tudi o takih pojavih, če hočemo dejanska povečati proizvodnost, ki je nedvomno tesno povezana predvsem s splošno izobrazbo posameznika na delovnih mestih. II. T. Mimo diaskopa je treba dobiti tudi filme! boditvd prav tako kakor pri nas i .................................................................. Prof. Silvo Kopriva V prizadevanju za nazorni pouk v šolah je večina našega učiteljstva spoznala veliko vrednost uporabljanja diasko-pov. Kljub skromno odmerjenim sredstvom za učila so si že mnoge šole nabaviti e ta dragoceni učni pripomoček. Menim, da ne bi smelo biti šole, kjer ne bi poučevali tudi z dia-filmi. Ce že ne redno, bi bilo dbbro, da bi vsaj enkrat na teden razgibali naš pouk s filmi. Kaže pa, da uporabljajo aparate po večini le gimnazije. Na osnovnh šolah je jteh pripomočkov le malo. Načelo nazornosti pa mora priti na osnovni šoli še bolj do izraza kot pa gimnaziji. Na šoli smo si po dolgotrajnem prizadevanju le nabavili diaskop. Vsi učitelji smo se ga razveselili, zlasti pa otroci. Toda kmalu smo se vprašala: »Kam z njim, če ni filmov?« Komaj! 16 filmov, ki smo jih že uspeli kupiti, pač ne more zadostovati. Denarnih sredstev ni bilo toliko, da bi poleg dia-skopa kupili še dovolj filmov. Začeli smo navezovati stike s šolami, kjer že uporabljajo diaskop. Toda pri njih ni bilo nič boljie. Na eni šoli imajo 24 filmov, na drugi 32, pri nas pa 16. Slaba kupčija! Vse šole so se pač trudile, da si čimprej priskrbijo diaslcpp; šele potem bi počasi dokupovale filme. Toda to traja leta! Diaskop pa je ostal »'mrtev kapital« v kabinetu. Ugotovili sem tudi, da imajo sosednje šole mnogo filmov za iste učne snovi Prav zaradi tega je medsebojna pomoč še bolj otežkočena. Mislim, da bi to vprašanje najbolje rešili, če bi v občinah ustanovili centralne izposojevalnice filmov. Morda bi to prevzele hospitanfeke šole, ki so skoraj v vsaki občini. Pod dobrim strokovnim vodstvom bi take izposojevalnice' nabavljale v skladu z učnimi načrti nomski! Včasih je mož sam. političnega in drugega dogajanja po svetu, za rast svoje osebnosti. Ce so izjeme, — kje jih pa ni?! Mar so vsi moški politični aktivisti in agronomi Sn kar je še teh polihistorskih umetnosti ,ki so jih včasih zahtevali od učitelja? To danes niti ni več tako živo, saj je delitev dela že povsod in tudi tu močno napredovala, pa bi bilo tako učiteljevo delovanje v očeh strokovnjaka in tudi v resnici le šušmarstvo, včasih že kar nelojalna konkurenca. Da se vrnem k članku, - drži, da bi bilo treba vzpostaviti ravruotež. med moškimi in ženskimi učitelji na osnovnih šolah v takem razmerju, kakor je v naravi. (Jaz bi rekel, kakor je med nižjimi in višjimi razredi.) Samo kako?! Tov. Novak je velik idealist, težko verjame, da bi že tako mladi fantje računali na donosnejše poklice. Pa še kako natanko računajo! Dečko, ki nditd ni bil med najbistrejšimi, mi je gladko seštel, koliko bo zaslužil kot izučen obrtnik in koliko še posebej z delom po urah, in se je primerjava z mojo plačo po tolikih službenih letih krepko glasila 1 : 0 zanj. Da moje prigovarjanje (»prepričevanje...), naj se uči, ni bilo posebno u-spešno, naj se tisti jezijo, ki so krivi, jaz nisem! Tudi starši računajo, kdo bi jim zameril. Učiteljski poklic nikoli ni bil posebno privlačen, danes - niti absolvirani učite-Ijiiščnilki ne gredo v to službo. Recimo da smo le še dobili' koga, ki smo ga prepričali, rajši bi rabil izraz pregovorili ali pretentali - ali ne bo čez neka j let, če nam ne bo že prej ušel, ko se bo seznanili s stvarjo, bridko razočaran? Od razočaranca pa naša mladina ne bo imela prav veliko. Razočaran človek je invalid. Tov. Novak na to stran propagande ni pomislil, s številom samim nam ne bo kaj prida veliko pomaga-no.Mest bi bilo res toliko in toliko več zasedenih, UČITELJEV bi pa ne bilo zato nič več... Kaj si namreč pod besedo' »učitelj« predstavljam? Nagnenje do vzgojnega poklica, prirojeni pedagoški eros, ki bo strokovno izobražen igral po celi klaviaturi šolskega in prosvetnega dela, resnost v pojmovanju naloge, predanost z dušo in srcem... Naša propaganda bi morala iti torej za tem, da zajame selekcijo,uspešna pa bi bila le v primeru, če bi faotu lahko res zagotovili, da bo v našem poklicu za primerno delo tudi primemo plačan. Kajti je že tako na tem grbastem svetu, da so ideali slaba valuta, da tudi v socialistični trgovini dobiš samo toliko kolikor plačaš. O družbenopolitični vlogi učiteljevi pa molčimo. To je, kakor stvari danes še so, samo ganljiva kri-štofšmidovska povestiea in nič drugega. Pod družbeno-politič-no Vlogo razumem aktivno, vodilno usmerjanje okolice, ne pa ponižno pokornost in izvrševanje vsega tistega in la-kega dela, ki so drugi-kakšnl tovarniški mojstri ali drugi nameščenci tja do vratarja-ali nad njim vžvlšerai ali pa zanj nesposobni. Za konkretne primere sem na razpolago, mislim pa, da ne bo zanje nikjer zadrege. Eno je povezano z drugim: Ce bo stimulacija za učiteljski poklic taka, da se nam bo po-srečiior pridobiti zanj tiste mlade ljudi, ki so po svojih intelektualnih In moralnih lastnostih primerni zanj, se bodo ti. več žrtve, kakor jo navadno vidimo in priznamo. Če pa ta osebni in zasebni vidik odrinemo v ozadje, če gledamo na stvar z objektivnega stališča, se mi ne zdi tako škodljivo, da je v razredu učiteljica namesto učitelja. Dostikrat prav nasprotno; ženskam, vsaj večini med njimi, vzgojiteljski poklic že po naravi »leži«. Malo je moških, ki bi se mogli tako pristno prilagoditi miselnemu krogu otroka vse tja do njegove prve pubertete, kakor se zna že po svojem instinktu tudi neporočena učiteljica, še toliko bolj pa žena, Id je sama mati. Škoda s feminizaedjo se začenja šele v višjih razredih. Bolj ko se namreč širi »življenjski prostor« otroka, bolj se uveljavljajo v oblikovanju o-trokovega duševnega obraza tudi izvemdružinski vplivi, ki jih izločiti uiti ne moremo niti ne smemo. Mati bi jih hotela zadržati, otroci pa so postali preveliki, presamostojni, materinske penoiti so jim postale pretesne, nadležne, pa jim pobegnejo. Takrat bi bilo prav, da bi prevzela otroka kirepkej-■ ša učiteljeva roka. Kar pa se, tiče »širšega poslanstva« učitelja, kakor imenuje tov. Novak politično prosvetno plat učiteljskega poklica, menim, da njegov pomislek le ni tako splošno utemeljen. Poznam mnogo tovarišic, ki ga zelo uspešno opravljajo, ki so režiserke, knjižničarke, predavateljice in še marsikaj. Vse to filme za vse šole na svojem območju. S tem bo odpadlo nabavljanje filmov pri vsaki šoli Občinski ljudski odbori pa bi nudili izposoj evalniol potrebno denarno pomoč. Vse šote bi morale biti v stalnem stiku z izposojevalnico ter dajati nasvete in priporočila pri nakupu filmov. Ce bo tak center na hospitantski šoli, ne bo težav glede povezave med izposojevalnico in šolo. Saj so na hospitantski šoli tedenski učni nastopi. Ob tej priložnosti bi hospitamti obenem vračali in dobili zaželene filme. O tem naj' spregovore še drugi! Prav tako bi bilo dobro, da bi se še drugi tovariši oglasili s članki, kjer bi nanizali vzgojno in učno vrednost filmov na naših šolah. S tem nas bi še bolj .navdušili za uporabljanj e dragocenega učila. Naše stalno prizadevanje za nazorni pouk naj rodi lepe sadove! Brumen Ludvik rešeni vsaj najbolj grobih materialnih skrbi, v njem razrasli in se čutili močne in se zato znali in mogli na široko uveljaviti v vsej svoji okolici in tudi izven ozkega šolskega zidovja. Mišim, da je to edina pot do učiteljeve resnične in pristne družbeno-politične veljave, ki jo po vsej pravici sma in more zahtevati, ki je pa danes še nima, ne po svoji krivdi. ~ Sredstva za sfimulacijio bo treba najti, to je državna potreba. Ne bi pa tu postavil stvari tako ozko, kakor jo je tov. Novak, ki je prav gotovo nehote - implicite dopustil, da o-stanejo stvari, kakor so, in predlagal, naj bi v novi zakon o uslužbencih vnesli samo še določila o posebnih dodatkih za specialne in maloštevilne posamezne učne stroke. Mislim, da objektivnega razločka med delom osnovnošolskega učitelja ali pa matematika ali fizika na srednji šoli ni, da se morata oba svoji učni stopnji primerno enako truditi za j-speh, da sta samo- dva konca iste palice. Kvečjemu ča bi naj tak sipecialni dodatek služil v ta namen, da nam še ti. redki matematiki in fiziki, ki jih še imamo, ne pobegnejo tja, kjer jih bolje plačajo; Ker pa nam prebega j o že učitelji sploh in ne samo matematiki, bo treba specialnih dodatkov tudi zanje, in po ustavi, paragraf o enakopravnosti, seveda tudi za u-čiteljiice, torej sploh za vse. Specialnih učnih sfook nd, nobena ni manj vredna. Minus-selekcijo je treba preprečiti, sredstva se bodo že našla- Le poiskati jih bo treba. Pač kje drugje pristriči Nikjer ne bo škoda tako velika kakor pri šoli, če bi ostalo vse pri starem... Ernest Tiran Uproviteljstvom in učiteljstvu osnovnih šol Zavod za slepo mladino r Ljubljani bo z novim šolskim letom zopet sprejemal novince, šoloobvezne slepe otroke kakor tudi pozneje oslepele učence, v prešolanje, in učence, ki zaradi okvare vida ne morejo slediti pouku v redni šoli. Prosimo šolska upraviteljstva kakor tudi vse učiteljstvo, da nam pomagajo pri evidenci teh otrok s tem, da nam posamezne primera PRIJAVIJO NEPOSREDNO, IN SICER CIMPREJ. Navedejo naj osebne podatke otroka in točen naslov, da bomo lahko v pravem času okrenili vse potrebno za sprejem. Ker vodi Zavod za slepo mladino tudi evidenco slepih otrok v predšolski dobi, prosimo, da nam po možnosti sporočite tudi take primere. Zavod za slepo mladino ▼ Ljubljani ima popolno osemletko s specialnim dodatnim poukom za slabovidne učence In oddelkom za predšolske otroke. Ravnateljstvo Zavoda za slepo mladino, Ljubljana, Langusova 16. Prvi diplomati na celjskem učiteljišču, pozor! Dragi sošolci! Bliža se čas obletnice naše diplome. Ta praznik moramo Po mnenju nas vseh kar najdostojneje proslaviti. Pripravljalni odbor prosi vse učitelje, ki so leta 1952 diplomirali na učiteljišču v Celju, da do 20. junija 1957 sporočijo svoje naslove tov. Francu Bizjaku, učitelju na nižji gimnaziji v Kozjem. Praznovanje bo predvidoma v začetku julija 1957 y Celju. Odbor |tttttttft1i,mttttTtttt-----—-----——.......................... ................................................... Potovanje v Grčijo ATENSKI MUZEJI Od 13. do 16. ure je v Atenah prileti kar huda vročina, vendar jo ubiažuje bližina morja; ob- tem času ostajajo Ateiici v hišah dn počivajo. Nekaj se nas je takoj po obedu odpravilo na razgledovanje, tudi zato, da bi se prej znašli v mestu in številnih ulicah. V Atenah je mnogo muzejev dn’ zbirk. Ogledali simo si Arheološki, Bizantinski in Benakl muzej. V Za.pl on u (galeriji slik) smo si ogledali stalno (razstavo del nekaterih grških kiparjev in slikarjev, med drugimi tudi slike El Greca. Takrat so bila razstavljena tudi dela kitajskih in amerikanskth umetnikov. Tovarišem sem lahko razložil napise, česar pa nisem vedel, sem vprašal paznika, k; je z veseljem razloži)!, po potrebi tudi s kretnjami. V arheološkem muzeju smo H ogledovali kipe, od katerih •o nam bili mnogi dobri znanci Iz šolskih in drugih knjig, le žai, dia se nismo mogli ob njih dalj časa pomuditi. Plosebno se mi je vtisnila v spomin podoba antičnega grškega boksarja iz Olimpije in bogata zbirka vaz najrazličnejših slogov z geometrijskimi liki, črnimi figurami na rdeči podlagi, rdečimi figurami na črni podlagi itd. V bizantinskem muzeju je kopica kipov, sltebrov, oltarjev, slik, mozaikov, poslikanega stekla, rokopisov, ormatov in drugih predmetov. Mnogo slik je pokvarjenih iz turških časov, ker so izrezane dn poškodovane oči naslikanih oseh. Eden od zelo bogatih in znanih muzejev, je Benaki muzej na. oglu ceste kraljice Sofije in ceste Heroda A tika. Zbirko je daroval državi Grk Benakis, trgovec iz Egipta. Nekaj predmetov je tudi dz zbirk drugih darovalcev. Znamenita je zbirka narodnih noš v podpritličju tdoa muzeja. Vodiči v vsakem nadstropju so odlično razkazali in razložili razstavljene predmete. Nam vsem je zlasti ugajal arabski ‘ kotiček z vodometom, dekleta so se postavljala zadaj za pisana okenca iz 'arabskih in turških haremov, trkali smo na dragoceno vazo, ki je ob rahlem udarcu dajala srebrnočislt zvok. Po pregledu smo se »zglasili pri ravnatelju Bemafciisu, darovalčevem sinu. Moji tovariši so mi naročili, naj se mu še iz Ljubljane zahvalim v imenu vseh, kar sem tudi storil dn ga povabil v Ljubljano. Kmalu mi je odpisal, svojo karto pa zaključil s slovenskim »Na svidenje!« PRI GRŠKIH UČITELJIH Tretji dan bivanja nas je povabilo združenje grških učiteljev v svoj klub v Kse-nofontovi ulici. Posedli smo okrog podolgovate mize in na naša vprašanja o šolstvu in o drugem je odgovarjal v francoskem jeziku g, Nikola Dimi-trofcalis, vodja redakcije znanstvenega t učiteljskega Vprašanja In odgovore je sproti deli smo mnogo zanimivega. Med drugim de bilo rečeno, da za Atene foa diruge kraje to ne velja) nimajo točnih podatkov o številu šoloobveznih otrok, ktec se ti izmaknejo šoli in se uvrste v število Hermesovih varovancev; že zgodaj se namreč začno ukvarjati s trgovino. Grki jjo bili in so še trgovski narod. Grški tovariši so nas tudi lepo pogostili s sadnim sokom.% sladoledom. Grški sladoled (pa-gota ali pepigota) je priznano odlične kakovosti. Izdelujejo ga izključno v tovarnah dn je skrtoio higiensko spravljen 'v okroglih škatlicah iz celuloidu podobne snovi; zraven dobiš leseno žličko; prodajajo ga tudi v kvadrih nataknjenega na paličico in potisnjenega v vrečko. Sladoled je na prodaj povsod na ulicah, tudi P° vaseh, toda nikoli odprt. Na raznih prireditvah in povsod prodajajo sladoled, sokove pivo in vino vedno ohlaenbj v ledu. Nikjer ni bilo mlačne pijače. Na ulicah peko tudi koruzo na storžih, v bližini prav lista. - prijetno diši, In opaziti sem, da pojedo mnogo te pečene koru- pirevajal naš udeleženec. Zve- Da »e vrnem k učiteljem! Naš razlagalec je pri odhodu poudarjal važnost zbliževanja učiteljev vseh narodov, zlasti grškega din jugoslovanskih, kajti učitelj je najbolj odgovoren za vzgojo mladine, najlaže vpliva na otrokovo nežno duševnost ter mora največ prispevati za srečo in mir na svetu. Dali so nam nekaj izvodov svojih glasil. Fotografirali smo se vs; skupaj na balkonu, se zahvalili dn povabili naše grške tovariše v Jugoslavijo. ZNAMENITOSTI ATEN V četrtek smo nadaljevali z razgledovanjem Aten. Na vzhodni strani mesta so mogočni stebri Zeusovega svetišča Olimpeiona,, Od 104 korintskih stebrov jih stoji še 13 skupaj z arhifravom in 2 sama zase s kapiteloma. S podstavki so vi-L saki nad 20 metrov, spodaj pa so široki 1.70 m; šestnajsti steber je podrl vihar leta 1852. Kosi 'leže na tleh. Na dveh stebrih na airhitravu je v .srednjem veku postavil svojo kolibo neki Mzantinski menih stilih Neki turški vojvoda j« bil kaznovan z globo 30 tisoč frankov ker j® (leta 1760) poratol en steber za apno za zidavo mošeje. Zahodno od Olimpeiona so Hadrianova vrata. Na njih sta vidna dva napisa. Eden, •bmjen proti Akropoli, pravic »To so Teizejeve Atene, prejšnje, staro mesto«. Napis na vzhodni strani proti Oliirn-pedenu pa se iglasi: »To je Hadrijanovo mesto in nič več Tezej evo mesito«. Hadrijanova vrata so loto aveniji Leoforos, ki vodi k morju. Morali smlo čakati nekaj minut, da je zdir-čala mimo dolga vrsta vozil. Naravnost od Hadrijanovih vralt se vidi znameniti Lizifcra-tov spomenik, ki ga domačini imenujejo Diogenus famari, Di-ogenova svetilka. Stoji ob ulici trinožniilkov, ki je speljana približno na temeljih ulice istega imena v starem veku. Vodi od Dioniizovega gledališča ob jušnem* vznožju Akropole proti severozahodu. Ob tej ulici so postavljali zmagovalci na Dioni-zovih tekmah bronaste trinožnike na kamnitih. podstavkih Enega takih trinožnikov je postavil tudi Liizikrates, ki Je zmagal z zborom dečkov,'kakoir nas pouči napis. Spomenik je visok okrog 7 metrov v obliki okroglega svetišča s korintskimi stebrički, širok v premenu skoraj tri metre, štirioglat podstavek je do polovice v zemlji; na vrhu je bil še trinožnik. To je najstarejši spomenik v korintskem slogu iz 1. 334 in je razmeroma dobro ohranjen, ker sto imeli tu francoski kapucini samostan in je bil del njihove knjižnice, v kateri se je mudil tudi lord Bynon; zato se bližnja ulica imenuje po tem znamenitem pesniku in filheiemu. Odtod smo si šli ogledat pod južnim pobočjem Akropole Dionizov«* gledališče im Odeon Heroda Atifea iz L 161 n. š., kjer prirejajo danes koncerte in antične drame. Strop tega gledališča ja Ml iz cedrovega lesa in umetno izrezljan. Znamenita sta dva vrča visiofca meter in pol, v katerih j« pred leti -pri gledaliških predstavah gorela luč na olju, kakor mi je pravil delavec; ker pa je bila ta razsvetljava predraga, jo j® nadomestila električna. Pročelje te zgradbe se itisoiko dviguje nad ostalimi izkopaninami, stropa seveda ni več; M-lo je 31 sedežnih vrst za 8 tisoč ljudi; danes je prostor za gSee Kongres poljskega učiteljstva J)$£et na Stajeul&o slalom lepot in zanimivosti Od 2. do 5. maja je imela Zveza poljskega učiteljstva svoj delovni kongres. Po letu 1949 je bil naš centralni odbor na njihov kongres prvič zopet povabljen. Po sklepu predsedstva centralnega odbora učiteljev An profesorjev sta se kot delegata udeležila tega kongresa Mitar Nikolič-in Henrik Zdešar. Kongres je bil v Varšavi. Naša delegacija je prispela v Varšavo že 29. -apnila. N-a kolodvoru naju je pričaikov-ai Stanislav Mach, sekretar ZUP (Zveza poljskega učiteljstva) in odbornik Marian Rataj. Poskrbela sta, da sva dobila zelo lepi sobi v hotelu MDM, kjer sva ostala vse do odhoda iz Varšave. Kmalu sva spoznala, da je Organizacija, ki združuje vse prosvetne delavce od otroških vrtnaric do univerzitetn-i-h profesorjev, številčno in ekonomsko zelo močn-a. Število članstva se suče okoli 250.000. Svoje upravne in ostale prostore ima v šestna-dstropni zgradbi ob Visli Poleg teh prostorov ima še stavbe, kjer je poskrbljeno za prenočevanje prosvetnih delavcev, in ostale prostore za zelo njihovo razširjeno dejavnost. Že 29*. apnila sva si v spremstvu predstavnika poljskega učiteljstva ogledala del Varšave. S posebnim ponosom so nama pokazali stari del Varšave, ki je bil v zadnji vojni popolnoma porušen (danes je obnovljen v istem slogu in popolnoma tako, kot je bil prej). Za ta del Varšave so mi leta 1958, ko sem bil v Varšavi, Poljaki pripovedovali, da ga bodo pustili kot spomenik fašističnega barba-rstca. V popolnoma porušenem židovskem delu Varšave so ruševine pospravljene in zidajo nove stanovanjske bloke. Se vedno je Varšava polna razvalin i-z zadnje vojne, toda s pomočjo vsega prebivalstva Poljske jo obnavljajo. Vsi .Poljaki plačujejo pod geslom »Poljski narod gradi svojo prestolnico® od 1 do 2 % svojih dohodkov. T-a dan -in naslednje dni so pričele prihajati na kongres tudi druge delegacije dn predstavniki dz drugih držav. Kongresu so prisostvovali poleg na-j-u še: dr. Jean Piaget (UNESCO), Lukacs Sandor (Madžarsk-a), Luigl Volpicelli z ženo (Italija), Alfred Wilke (Vzh. Nemčija), Beatrice King (Anglija), Hatinguais I. (Francija). 30. aprila zvečer smo prisostvovali akademiji v čast 1. maja, ki jo je priredila Poljska zedinjena partija delavcev. Na akademiji je bil navzoč- ves centralni odbor partije z gosti iz različnih držav. Naslednji-dan je bila -na glavni ulici Varšave povorka v čast 1. maja. Povorka je bila po letu 1948 prvič odsev resnične spontan-osti in navdušenosti ljudstva. Pozdravljanja predstavnikov poljskega naroda, posebno G-o-mulike, ni bilo ne konca ne kraja. Množice so se ure in ure vadile neorganizirano mimo tribune in izražale na različne načine svoje navdušenje in proslavljale 1. maj. Popoldne je ZNP organiziral za inozemske delegate izlet v Chopinov rojstni kraj Težke vode, kakih 40 km od Varšave. S seboj smo imeli odličnega pianista, ki je v rojstni hiši Chopina igral na njegovem klavirju nekaj Chopinovih skladb. Okolje, kjer je nastajala Chopinova glasba, dn vse vzdušje je pripomoglo, da smo globoko dojeli tega velikega poljskega skladatelja. Kongres je 2. maja odprl podpredsednik Stanislav Kwi-atkovvski. Omenil je, da poteka kongres v času, ko je treba popraviti napake preteklosti. Kongresu je prisostvovalo preko 700 delegatov iz vse Poljske. Na kongresu je bil navzoč prvi in zadnji dan tudi minister prosvete Wladislaw Bienkovvski, prvi dan pa tudi maršal sejma C. Wycech. Otvoritvenemu govoru so sledili referati predstavnika ZNP dr. Teofila VVojenskega. Tema njegovega govora je bila: »Situacija v našem šolstvu in perspektive razvoja«. Temu referatu so sledili še sledeči: I. Piaget: Treba je znati vzgajati«, prof. dr. Tadeusz Kotarbinski »O problematiki etike in morale«, prof. dr. Bogdan Suchodolski: »Trenutna situacija vzgoje in razvoj socialistične pedagoške misli« in rektor medicinske akademije prof. dr. Marcin Kacprzak: »Šolska higiena«. Drugi in tretji dan kongresa so delegati razdelili n-a 12 komisij, ki so razpravljale na podlagi poročil in gradiva, ki so ga delegati prejeli predhodno o sledečih vprašanjih: Vzgojni cilji — Organizacija šolstva — Priprava učiteljskih kadrov in njihovo izpopolnjevanje — Šolska administracija — Telesna in zdravstvena vzgoja — Pedagoška znanost — Ekonomska vprašanja šolstva — Strokovno šolstvo — Program in metode učenja — Prosveta orasii-h — Specialno šolstvo — Predšolska vzgoja. Iz poročil in tematike, ki so jio komllsiilje obravnavala, jse vidi, da so problemi podobni našim- Zelo pereče je vprašanje-šolske reforme, ki so jo komisije šele načele. Vtis im-a-m d-a so Poljaki načeli naketara vprašanja, ki smo jih mi začeli reševali že pred tremi leti. Čas in prostor mi ne dopuščata, da bi nadrobneje razpravljal in poročal o zaključkih, ki so jih komisija sprejele. Sam s-em bil navzoč samo pri komisiji, ki je obravnavala temo: »Priprava učiteljskih kadrov in njihovo izpopolnjevanje«. Uvodni referat je- imel načelnik oddelka za pripravo učiteljev v ministrstvu za prosveto dr. Wojcicc-howski. Mogoče^bi bilo zanimivo, d-a bi prav to vprašanje obravnaval v posebnem članku. Zadnji dan kongresa so komisije poročale na plenarnem sestanku delegatov. Zahteve komisij so bile v zaključkih zelo velike. Zaključno besedo je imel minister prosvete, ki je med drugim rekel sledeče: »Naše šolstvo je v strašni situaciji, Situacija in atmosfera se je po oktobru lanskega leta spremenila. Več let je učitelj govoril drugače, kot je mislil in kar se je dogajalo. Moralo in ugled učiteljstva je treba dvigniti. Učitelj naj uči, ka-r veruje in kar bo veroval tudi učenec. Zahteve po reformi in podaljšanju šcds-ke obveznosti je treba prilagoditi možnostim, ki jih imamo. Najprej moramo utrditi sedemletno šolanje. Danes'bi lahko povečali ’ šolsko obveznost za eno leto. Treba je zboljšati gimnazijo in pedagoške liceje.« Nadalje je ugotovil, da zah-eve kom-isiij niso skromne. Rekel je, da je posebno važno, da se je mnogo spremenilo in da je zavel drug veter po Poljski. »Zahtevate druge učbenike! To ni tako lahko. Dajte -nov dober učbenik in za vsako ceno. Posebni popravki so potrebni pri humanističnih predmetih, kar pa ni tako lahko. Učiteljstvo se mora zavedati; da ministrstvo ne more šlm stadionom, tlakovanimi u-: li-cami, nasmejani, presenetljivo čedno napravljenimi ljudmi, skratka s tistimi rudarji, ki danes nakopljejo milijon in pol ton premoga in ga bodo čez nekaj let že tri milijone na leto. Trdo dela takle rudar v jami, ioda pošteno zasluži in" hoče tudi dostojno živeti Po-40 jur jev menda prinesejo nekateri ob mesecu, ampak potem se lepo napravi, kupi kolo, radio ali celo Moped, čez nekaj let bo Velenje štelo 35.000 ljudi in bo to naše najmodernejše in gospodarsko najtrdnejše mesto na Štajerskem. ■ Pri vseh teh »gospodarskih« užitkih pa tudi kulturne žeje nismo trpeli Pred Kajuhovo rojstno hišo v Šoštanju nam je profesor Irma Marinčičeva to-plp p-odola podobo našega pesnika—revolucionarja. Nekateri so pozneje zavili še k njegovi materi. »Vi si sploh ne morete misliti, kako zlat fant je bil moj Karli. Kolikokrat se je vrnil z vlakom iz celjške gimnazije in ni vzel niti žlice v roke, dokler je čutil, da sem žalostna in potrta. Bil je tako pozoren. Vsako spremembo razpoloženja je opazil«. Ob povratku domov smo se ustavili tudi v slovenskih Pompejih, Sentpetru pri Žalcu. Pošteno priznam, da sem o tem kraju le toliko vedel, da so »nekaj« kopali. Ko pa človek sliši tmtvu prof. Klemenca govoriti o bogastvu najdenih starin in potem še sam vidi toliko množico čudovitih skulptur, reliefov in vsakovrstnih fragmentov iz zlate dpbe keltskega selišča, bi mu od presenečenja kmalu zaprlo sapo. Saj je skoraj neverjetno, da se je moglo na nekaj kvadratnih metnih izkopati toliko dragocenosti, in ki upravičeno vzbujajo pozornost evropske in svetovne arheologije. In vsa ta bogatija mora zaenkrat še počivati tesno nagatena v leseni topi kot kake srajce v vojaškem magacinu. To so dragulji, zaviti v košček časopisnega papirja. Naš izlet na Štajersko je bil najlepši in brez dvoma najbogatejši, kar sem jih doživeL Ne verjamem, da bi sploh kdaj še mogel v enem dnevu videti toliko lepega in zanimivega. Če pa še zraven pristavim, da je bil brezhibno organiziran in izpeljan, moram izreči vse priznanje tovarišem prof. Brazu, Seški! in ostalim, ki so opravili to zahtevno delo s tolikšno skrbjo. Izlet je običajno le zakonita priložnost, da se ga na-ž-iviš in razživiš, vsaj mnogo »sindikalnih« izletov tako poto-če. Naš izlet pa je bil pravi slalom redkih lepot in presenetljivih zanimivosti. Vse čestitke organizatorjem! Mirfco Hrovat STARI IN MLADI NA PRAZNIK POMLADI opraviti vsega dela. Pomagajo n-aj učitelji. Vsaka šola mora postati eksperimentalna. Učitelj naj sam misli. Ni važen program, ampak individualno delo pri izdelavi posameznih enot programa.« Ko je govoril o dveh izmenah v šoli, je dejal, da j® to nevzdržno in da je tp tako, kot bi dve družkui spali v istem domu v dveh izmenah, »Po vsej sild smo v preteklih letih dosegli trikratno produkcijo v proizvodnji. Toda za to naroda nismo pripravili. Ker ga nismo vzgajali razsipa in premalo delu. Treba je vzgojiti človeka, ki razume proces dela in ga dviga. Šola nepolitičnega človeka ne more vzgojiti. Brez idejnosti šole ni Treba je narodu privzgojiti disciplino to. spoštovanje zakonov. Učitelj naj bo prvi v vasi. Ganjen, sem ker učitelji ne reagirajo najbolj na svoje materialne, ampak bolj na šolske probleme. Zadovoljen sem, da je človek zopet prevzel iniciativo«. Končal je z besedami: »Učiteljstvo štejem za armado v boju za socializem. Kot voji-skovodja te armade vas pošiljam v boj, a municije vam ne morem dati — ne morem vam dati skoraj nič. A kljub temu vas pošiljam v boji in pravim vam, da zmagajte. Biti učitelj je umetnost in učitelj se mora roditi.« Po kongresu nais je ZNP povabila, da si ogledamo Krakov, kjer nam je priredil sprejem rektor krakovske univerze. Od tod smo se odpeljali na ogled nemškega koncentracijskega taborišča Oswieczim. To taborišče, kjer so nemški fašisti usmirtili več kot štiri milijone ljudi dvajsetih narodnosti, je danes spremenjeno v muzej. Ogled tega taborišča mora pretresti vsakega obiskovalca, ki lahko vidi, kaj je storil fašizem v svoji podivjanosti, V Varšavi smo si ogledali »Našo knjigarno«, to je poljsko mladinsko založbo, ki izdaja mladinske knjige v nakladi od 30 do 120 tisoč iizviodlov. Do sedaj je izdala preko 3200 raznih knjig v 82 milijonih izvodov. Nadalje smo si ogledali centralo za razdeljevanje in proizvodnjo filmov za šole, ki ima na žalost samo en jugoslovanski film v svoji kartoteki. Ogledali smo si tudi pedagoško šolo za vzgojo praktičnega pouka; na Poljskem so štiri. Preveč bi zavzelo prostora, ko bij hotel opisati prav vse, kar smo v teh dneh doživeli v bratski Poljski. Poljski tovariši so naju zadržali na Poljskem do 11. maja. Ves čas obiska sva bila povsod naj lepše sprejeta, tako da sva se večkrat vprašala, kako bomo vso to gostoljubnost in pozornost ter prijateljstvo povrnili pljiskl delgaciji, ki nas bo obiskala letos v septembru. Podobno trpljenje v preteklosti, podobni boji za svobodo, isti šolski problemi so nas tako zbližali, da bo v obojestransko korist, če se bodo ti stiki še poglabljali. Mogoče bo k temu pripomogla tudi izmenjava 40 tovarišev učiteljev, M bodo obiskali Poljsko; njihovi pa Jugoslavijo. S Poljske sva odhajala z iskreno željo, da bi njihov delovni kongres, M je bil v teh dneh, rodil mnogo uspehov, poljskemu narodu in učiteljstvu pa sva želela mnogo sreče na poti v socializem po toliko hudih preizkušnjah, ki so jih doživeli. Z. H. Ob problemu denarja se začne m neha prenekatera debata, tudi med prosvetarji. Precej boleča točka je na primer tudi »sindikalna« članarina. »Le kaj imamo od tega društva? Vsak mesec plačujemo po 150 dim in več, na koncu leta pa ne veš kam so šli vsi tisti denarji. Pred dobrim letom smo imeli naročena vsaj dva časopisa in radio, sedaj pa so mize v konferenčni sobi prazne. Le nekaj redovalnic, na pol osmukan koledar in dopisno knjigo še najdeš gori.« Tak pogled »od spodaj« bi brez dvoma potreboval neka pojasnila, čeprav je morda malo enostranski, neinformiran in v bistvu pasivističen. Vendar pa se »nismo danes zato zbrali«, da bi razmotrivali o tem mučnem vprašanju. Nasprotno, želel hi povedati nekaj besed o izvedbi nenavadno bogatega izleta, ki ga je organiziralo Društvo učiteljev in profesorjev strokovnh šol v Ljubljani in ga seveda tudi finansiralo iz tistih članskih prispevkov, »ki izginejo neznano kam«. Prosvetnemu delavcu je običajno že tako usojeno, da lahko le gleda brzeti po cesti luksuzne avtomobile, da spoznava lepote tega sveta samo z zemljevida. enkrat na leto gre na klasičen majski izlet, toda zanj samega je to vse prej kot »izlet. Vrne se s prazno denarnico, prepoten kot ladijski kurjač, siten kot upokojena pošta-rica, truden kot žagar in mora biti samo vesel, da mu ni kdo od otrok pozabil plašča v vlaku, ali razbil šipo, ali pa sploh padel iz vagona Tako vreto u-čiteljevega »turizma« bi Dante brez dvoma opisal v poglavju Purgatorio. Kolikšno ugodje, »koVko radost« občuti torej naš učitelj ali profesor, če mu nekdo o-mogoči pravi Met, kjer v enem dnevu doživi zvrhan koš lepega in zanimivega. Pri tem pa mu ni treba prav na nič misliti. Vse je lepo pripravljeno, vse leče mirno in neslišno kot švicarska ura. Z drugimi vred se samo spusti po klancu doživetij!, po razgibani poti; kjer se druži koristno s prijetnim v nepozabno harmonično celoto. Bilo nas je preko dve sto, v nedeljo zjutraj, 19 maja. Ži-vopdsani SAP-ovi avtobusi so nas brž potegnili iz ljubljanske megle v zapeljivo lepo dolino, ki se vije od Stahovice proti 902 metra visokemu prelazu na Cernilcu. Sprejele so nas jablane v polnem belem cvetju, in s strmih pobočij so bučati, v dolino razpenjeni gorski studenčki. Pozdravila nas je prava gorska pomlad. Morda zveni to vse skupaj kot nebogljena domača naloga nedozorele četrtošolke, toda za nas, ki »smo vse dni med sive zidove zajeti«, je bil že ta začetek izleta razkošno doživetje. V Gornjem gradu smo napravili pri'o postajo. Prof. Pavle Urankar nam je razgrnil razgibane istrami 5(z nemirne' zgodovine tega nekdaj tako pomembnega kraja to kjer mnogi' spomeniki nemo, pa vendar zgovorno pričajo v vzponih to padcih gornjegrajškega samostana. Okoli desetih smo izstopili v .Šoštanju, kjer je bila na programu obvezna poučna kurio-ziteta: tamkajšnja termoelek- trarna. Ogled tafce_ stvari je že treba vključiti v izlet, da pač diši po ekskurziji to po družbeno resnem. Tako je vsaj marsikdo med nami mislil; »Je že tako, da živimo v dobi, kjer mora biti na vsakem koledarju visok dimnik to daljnovod.« Namesto puste in odbijajoče stavbe pa smo zagledali moderno veliko poslopje, 50 metrov visok hladilni stolp to objel nas je občutek veličanstveno-sti ob tem razsežnem simbolu sodobne tehnike in naše ustvarjalnosti. Človek postane nehote ponosen, čeprav nima pri tem niti najmanjših zaslug;, to je eden naših velikih gospodarskih stebrov, to je srce, ki bo napajalo z električno krvjo naše obrate. šoštanjska kalorična centrala je bila tudi to nedeljo v obratu, vendar smo videli le tri ljudi: vse je mehanizirano. Iz jaška teče premog po traku v tovarno, se osuši, zdrobi, po-drugem traku ga dvignejo v višino in od tam konča svojo pot v kotlih. Pregreta para na 500° in s 100 atmosferami pritiska poganja turbine, ki proizvajajo toliko potrebno elektriko. Devet milijard je veljal ta gigant, pravijo, amortiziral se bo že v treh letih. Treba je le videti to nerazumljivo število raznih koles, cevi, izolacij, ur. Ta simfonija železa navda človeka z resničnim spoštova-njiem. To ni romantična domoljubna tovarnica, ki krasi strani v čitanki prvošolca, to je visoka pesem industrializacije. Nekaj podobnega smo doživeli v Velenju. Ob robu mesteca še naletiš na nekaj starih rudarskih hiš, v središču pa raste novo Velenje z modernimi bloki, prikupnimi posamičnimi hišicami, najsodobnej- Ali ste bili že kdaj v Pire-šici to Galiciji pri Žalcu, spomladi, ko jablane cveto? Kakšni dve uri hoda v smeri proti Dobrni hodite skozi prijazna naselja, mimo slikovitih gričkov in senčnatih gozdičkov, nekaj časa po šir-oki cesti, nato po pešpoti. Razveseljuje vas ptičje petje, omamlja vas vonj rožnatega cvetja, pospremi vas tu in tam radoveden pogled že--niče, starčka ali bosopetega otročaja, češ, kam ste kaj namenjeni in po kakšnih opravkih. Idilično okolje vas navdaja z mirom nečesa, kar se umi- ka sedanjosti in kar bo tok časa zdaj zdaj odrinil v preteklost. Globoko vdihavate sveži pomladni zrak, nasičen z opojnimi vonjavami, srce se vam širi in zavedate se, kako dragocene so te minute sprostitve za vas. ki preživljate dolge dneve med štirimi stenami. Hrbet, navajen da se skianja nad zvezki, s.e vzravna, pogled veselo odplava v daljavo, kjer se ustavi na zelenju gostih vej ali širokega pašnika. Pomladno sonce vam pregreje kosti, sapica pa vam mimogrede osuši potno čelo, da vam prijetna toplota ne postane odveč. V taki sredini je učakal 95 let starosti slovenski učitelj in šolski upravitelj tovariš Jože Kle- menčič. Spominjam se, kako je bil vesel pred kakšnimi tremi leti, ko smo ga 'obiskali s šolsko mladino. Zapela mu je nekaj pesmi pred hišico, v kateri uživa jesen svojega življenja. Letos pa nas je fc njemu pripeljal Zelen; Jurij... Naloga, .ki smo si jo zadali na seji Društva prijateljev mladine in v soglasju z ravnateljstvom nižje gimnazije v Žalcu, nam je nad vse uspela. Pripravili smo za našega častitljivega prijatelja skromno darilce, za Jurija pa lep zelen klobuk in plašč. Na trati pred svojim- gostoljubnim domom je sedel naš to-. variš Klemenčič in nas pričakoval v družbi tamkajšnjega sedanjega upravitelja. Gologlav, še gostih in ne popolnoma, osivelih las nam je zrl nasproti z razumnim, blagim pogledom. Ne samo mi, tudi mladina je imela solze v očeh, ko se je spoštovani starček "zahvalil za naš nagovor. Pozorno je sledil petju in deklamacijam, nakar nas je povabil v hišo k bogato pogrnjeni mizi. V pogovoru s tovarišem Klemenčičem smo se prepričali O njegovi popolni duševni svežini. Povedal nam je, da je bilo njegovo privo službeno mesto Šentvid pri Vipavi, od koder Jel. 1884 prišel v Galicijo, kjer živ; že danes. Življenje mu po-feka mirno in v zadovoljstvu, hudo mu je -le, ker mu pešata vid in sluh in ga noge več dobro ne neso, duh pa je čil to bj hotel še poleteti za življenjem po širokem svetu. Najbolj ga razveseli prijateljski obisk, posebno pa, če se ga spomni sin — slikar, ki živi v Ljubljani, ali pa hčerka iz Celja. Neizmerno je bil vesel našega obiska, češ da ni pozabljen, ampak ima na svetu še prijatelje. To mu daje pogum v samoti to vero v prihodnje dni. Želeč mu prav iz srca. da bi doživel stoletnico, smo se poslovili od simpatičnega starega tovariša z obljubo, da ga bomo še obiskali. Zeleni Jurij je spet zajezdil konjička, pa smo jo mahnili proti Grmovju, Tu imajo svoj tihi dom onbmogli starčki, nastanjeni v vzorno urejeni graščini z lepim senčnim vrtom. Mladinski zbor jih je s pesmijo zvabil iz sob pred stavbo. Poslušali so, solze so jim pri-.vrele iz oči, nekateri so ihteli na glas. Dom jim nudi vse. kar potrebujejo, a duša jim bega po nam neznani preteklosti in po trpki prihodnosti, zato ni čudno, če se Jim srce razjoče ob pesmi iz mladih grl. Med njimi je tudi ženica, Rusinja po rodu. Ko smo si ogledali lepo urejeni dom in se po okrepčilu v obednici hoteli posloviti, je ruska ženica tako vroče prosila vsaj še eno pesem, da ji pevovodja ni mogel odreči. »Tisto, Oj sinko, oj sinko, o domovina!« je prosila. Hotela mu je poljubiti roko, on pa jo je •krepko objel kakor sin svojo mamico. Otroci so še dolgo mahali in se ozirali. Tudi Grmovje je ostalo za nami. Vrnili smo Se v trg, v vsakdanjost. Ostal pa nam j* občutek, da smo prav storili s svojim Zelenim Jurijem, ki je čudovito lepo združil stara in mlada srca na Dan pomladi, sredi cvetoče narave, s slovensko pesmijo na ustih. M. R. dailce in oder primerno obnovljen, me Spominjam Pa se, ali. so obnovljeni vsi sedeži. Nasproti vhodu na Akropolo je gola skalnata vzpetina Areopag, Aresov igrdič, prizorišče Ajshilo-ve tragedije »Evpienide«, z majhnim prostorom na vrhu. kjer sp bita nekoč posvetovanja atenskega krvnega sodišča. Nanj smo zlezli večkrat, zlasti ob son-nem zahodu in zvečer, Po ozkih to v skalo vsekanih stopnicah ter ob prijetnem vetrcu, ki pihlja z morja, uživali lep razgled na Atene in okolico. Po ogledu Odeooa simo se povzpeli na grič Muzeion k razvalinam Filopaposovega spomenika. To so še močni ostanki] z lepimi reliefi. Bila j.e to grobnica člana sirske kraljeve' rodbine, meščana im dobrotnika Aten in hkrati rimskega dostojanstvenika Gaja Julija Anti-chia Filiopaposa (iz 1. 120 n,, š.). -Odtod je krasen razgled na Akropolo, mesto to morje. Lepo 69 vidi gona Pentelitoon, kjer so že v starem veku kopali bleščeče bel marmor. Bele ti®e> ki ee vidijo na pobočju Penltelifco-na, so današnji kamnolomi. S tega Sriča Miuseiana j.e beneški poveljnik Micirosind obstreljeval Akropoilio; 26. septembra 1687 je priletela krogla v Pairtenon, kjer j;e bilo turško skladišče smodnika. Takrat se je podrlo svetiiščno zidovje, uničeno je bilo tri četrtine znamedtega ttrd-za z reliefi, ki so prikazovali obhod na pamaltenejski praznik; zrušilo Se je 28 stebrov. Pod gričem Muzeiionoim je v skalovju tako imenovana Sokratova ječa. Arheološko je dognano, da ni bilo tu nobene ječe, zato tudi ni nobenega napisa. Baje so Turki tu pobirati vstopnino od . tuj ce v. Na sosednji vzpetini Pniksu smo se ustavili ob ostankih prostora stare atenske narodne skupščine (eklezije). Tu je ieml Demloste-nes svoje državne gov-oire. Zahodno od Pniksa je Nimfelon, na katerem je atenska zvezdar-na (asteriotsfcopiiom), na vzpetini v -bližini pa meteorološka po-, staja. K zvezdami sme prišli že zvečer. Pravkar je imel neki profesor poljudno predavanje in zbranih je bilo mnogo poslušalcev. Po predavanju so gledali ljudje luno skoz; daljnogled-Nas Juigosliovame sr> ljubeznivo .pustili k lokularju. Polni najlep-šiih vtisov smo se odpravili v Mote! k .večerji ta tadi že precej utrujeni. V petek sm,o bili na Pelopo- nezu, v soboto pa smo sl natančno ogledali antični predel angora-trg, središče državnega in meščanskega življenja v Atenah, kjer so ostanki lop, svetišč, zbornic, spomenikov i. tir. Tu se je Itorej pogovarjal Sokrat z mladeniči in spraševal mimoidoče, itu je bila tista znamenita teles, lopa, kjer so se na -državne stroške branili pritami, tuji odposlanci in zaslužni državljani, tu so shranjevali vzorce mer in uteži, tu. je zboroval državni svet( bule), tu je bil državni arhiv itd. Na tem prostoru zidajo Amerlkanoi Atalovo lopo, stoa, točno po starih načrtih in ha.prvotnih .temelljiih. Na to svoje delo ®° baje zelo ponosni. Od daleč se blešče sijajni stebri te elegantne zgradbe. Na dveh mestih ob tem trgu je n.a najvišjem prostoru postavljena na podstavku kovinaata škatla v obliki 'knjige. To je točen načrt im opis vsega prostora, da se lahko orientiraš v mešanici stebrov, kamnov, tlorisov, temeljev, kipov, spomenikov. Zahodno oid te aigora stoji najbolj ohranjeno antično svetišče v GrčljiHefesteioii, splioš-no znano pod imenom Tezelon v dioirskem slogu, dolgo časa cerkev svetega Jurija, Turki so jo hotel: podreti, toda s sultanovim fermiamom 1. 1660 je bita zaščitena. Kakor pri mnogih svetiščih, spomenikih, in drugih zgradbah je tud} tu ves hisito-riat zabeležen na kartonu, pritrjenem na zidu V bližin; tega lepega svetišča je tudi avtobusna in železniška postaja Teze* ion. Blizu grške aigora. so ostanki rimske agora ter Hadrijanove biblioteke. Zraven je znameniti Stolp vetrov, osmeirostra-niična zgradba, v Premeru 8 metrov in visoka 12 metrov. Na vsaki strani je zgoraj kot oseba reliefno upodobljen veter, ki piha °ti tiste strani, Itako Boreas, Zefiros in • ostali, To je bila Androniikova ura z vodnim mehanizmom im tutii sončna ura. V srednjem veku sp .jo imenovali Sokratovo šolo ali grob. Ne daleč oti tod je postaja podzemske železnice to manjši etnografski muzej Mo-nastiraki, ki smo Sa tudi obiskali. Na prostoru starega mestnega okraja Kerameika smo Si oaledalti tudi antično pokopališče, na katerem je zlasti znamenit nagrobnik z bikom. Od Stolpa vetrov na sever vodi trgovska ulica Eni a (boga vetrov). V Atenah se dimenuje-jo zlasti v starejšem delu me- sta in v centru ulice in ‘ceste po grških bogovih, državnikih, vojskovodjih, filozofih, pisateljih, pesnikih, zdravnikih, kiparjih, zgodovinarjih, drugih znanstvenikih itd, v perifernih delih pa »o imena pretežno iz novejše dobe; ne manjka imen skladateljev, arheologov, rodoljubov, filhelemov in seveda raznih zaslužnih .grških mož. Vsa dolga zgodovina Aten od antičnih časov dalje se zrcali v teh dimehih. V Atenah smo videli več lepih spomenikov slavnih Sjudi z zanimivimi napisi, n. pr. He-lada hoče živeti in živel« bo. Na konjeniškem splomendku Teodorja Kolokotflonisa, po-veiljmjika grških uporniških čet proti Turkom, piše: Jahaj sko-z>i. veke, plemeniti poveljnik, k! učiš ljudstva, kako postanejo iz sužnjev svobodni! V nedeljo zjutraj sem že krožil po mestu. Bil sem zopet a Akropoli, kamor j« ta dan tio-noldme prost vstop. Lažji sem Po D.iondizovem gledališču in sedel v udobnem sedežu Dioni-zovega svečenika ter sanjaril o zgodovini tega gledališča, od koder izhaja evropska dramska umetnost. Iz sanjarjenja me Je zbudiHo bučanj® letala, ki je tirosiilo listke z vabilom na med. narodnp tekme v teku oboroženih sil 12 držav (Diethrtis a®ov-nes stiVu. enčploji dinžmeon). Zvečer sem se itorej udeležil te prireditve na stadionu, ki je zSrajen na temeljih dn ostankih antičnega stadiona. Bogat Grk Iz Aleksandrije Georgios Ave-nof je za obnovo stadiona daroval 1 milijon; zginaddili so ga za prve olimpijske Agre 1896. leta. Stadion sprejme 70 tisoč gledalcev. Najbolj svečan je bil prizor, ko so stopala grška dekleta v antičnih oblačilih s simboli miru po areni in ko s.o po vrsti godbe igrale himne vseh sodelujočih držav. Žal mi je bilo, da takrat nisem slišal tudi naše himne. V nedeljo »b enajstih dopoldne srnin gledal: pred poslopjem narodne flkupščine (bivše kraljeve palače) zameno straže "red spomenikom neznanega vojaka. Vsak teden prevzame stražo drug' rod vojske. Nabere «e ogromno gledalcev, zlasti tujcev. Prikoraksita obe četi stražarjev s tremi godbami. Pridejio predstavnik: in diplomati tujih držav, ki prinesejo vence. Na vseh koncih in krajih se sliši šfeliopotanjie fotografskih aparatov. Cez cesto naspro- ti narodne skupščin« je Trg ustave, Platla slnta-matos, ki j« poleg Trga sloge, Plutla ©mo-noias, največji trg ter središča Aten. V Pireju Nekega dne sem se odpravil s tovarišem slikarjem takoj po obedu fc morju. Avtobus nas je potegnil s postajališča pri Akademiji, ki se držiUnlverze in Narodne biblioteke, do pristanišča Falerona, kjer se vršite ob obali 'kopališča, večinoma v obliki ladje s komandnim mostom, dimnikom, jambori in kavarn© na palubi; jaz sem se ko, pal izven kopališča, saj je bilo tam mnogo kopalcev. Z avtobo-som sva se odpeljala v Pirej-Spotoma sem se pogovarjal z dijakinjo 1. razreda gimnazije. Vpraša la me je ali je Jugoslavija lepa, njen mlajši brat pa, ali je pri nas mnogo kipov in spomenikov. Njuna mati, profesorica tujih jezikov, nama je pokazala iz avtobusa spomenik armatologa Karaiska/kisa, grškega heroja iz bojev proti Tur Stom. Armatoilogi so bili za itur. šfoe okupacije grški parilzan!. Cital sem, da se sedanja šolska ladja vojne mornarice tako imenuje. (Se NOVE KNJIGE Dr. Leon Žlebnik: Tibra.nl teksti pedagoških klasikov. Leona Žlebnilka Izbrani te