Nenad Prokič
SLOVENSKI
KONKVISTADORJI
Kadar teče beseda o slovenskem gledališču in o slovenski dramski umetnosti nasploh - preprosto ne vem, kje naj začnem in iz katerega zornega kota naj se lotim teme letošnjega Borštnikovega simpozija: ali kot dramatik, ki so mu v Sloveniji uprizorili tisto boljšo polovico napisanih dramskih tekstov, ali kot direktor Bitefa, na katerem so predstave iz Slovenije pustile neizbrisne sledi že od prvega Bitefa leta 1967 pa do letošnjega, na katerem ponovno sodeluje Slovensko mladinsko, ali kot dramaturg, ki je sodeloval v beograjskih gledališčih - Ateljeju 212 in Jugoslovanskem dramskem gledališču, pri uprizoritvah tekstov slovenskih pisateljev (Šeligo, Jančar, klasiki) in kot dramaturg gostujočih slovenskih režiserjev (največkrat Miler), ali, končno, kot writer-in-residence in dramaturg SNG Maribor pod vodstvom Tomaža Pandurja in kot prebivalec Maribora v letih 1991 do 1995.
Da bi razrešili to lažno dilemo in nepozabne osebne vtise, dajmo temu impozantnemu seznamu preprost naslov:
Slovenci na BITEFU doslej
1.	BITEF 1967
Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana, Jugoslavija / William Shakespeare: King Lear/ režija: Mile Korun
2.	BITEF 1968
Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana, Jugoslavija / Primož Kozak: Kongres/ režija: Žarko Petan
5.	BITEF 1971
Gledališče Pupilija Ferkeverk, Ljubljana, Jugoslavija / Pupilija Ferkeverk in zaspanček Razkodranček / režija: Tomaž Kralj
6.	BITEF 1972
Eksperimentalno gledališče Glej, Ljubljana, Jugoslavija / Bojan Štih: Spomenik G. / režija: Dušan Jovanovič (posebna nagrada)
9. BITEF 1975
Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana, Jugoslavija/Jean Marivaux: La Double inconstance / režija: Peter Lotschak
10. BITEF 1976
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Jugoslavija / Dušan Jovanovič: Žrtve mode bum-bum / režija: Dušan Jovanovič
12.	BITEF 1978
Slovensko ljudsko gledališče Celje, Jugoslavija / Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče / režija: Dušan Jovanovič
14.	BITEF 1980
Mestno gledališče Ljubljansko, Jugoslavija / Friedrich Schiller: Kabale und Liebe/ režija: Dušan Jovanovič
15.	BITEF 1981
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Jugoslavija / Ljubiša Ristič: Missa v a-molu / po Danilu Kišu / režija: Ljubiša Ristič (nagrada)
17.	BITEF 1983
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Jugoslavija / Emil Filipčič: Ujetnik svobode / režija: Janez Pipan
18.	BITEF 1984
Gledališče sester Scipion Nasice, Ljubljana, Jugoslavija / Retrograd¡stični dogodek Hinckemann /
19.	BITEF 1985
Gledališče sester Scipion Nasice, Ljubljana, Jugoslavija / Retrogradistični dogodek Marija Nablocka /
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Jugoslavija / Ivo Svetina: Lepotica in zver / režija: Dušan Jovanovič
20.	BITEF 1986
Gledališče sester Scipion Nasice, Ljubljana, Jugoslavija / Retrogradistični dogodek Krst pod Triglavom /
23.	BITEF 1989
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Jugoslavija / Ivo Svetina: Šeherezada/ režija: Tomaž Pandur
24.	BITEF 1990
Drama SNG Maribor, Jugoslavija/J. W. Goethe: Faust/ režija: Tomaž Pandur (nagrada)
30. BITEF 1996
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Slovenija/ Silence Silence/ Ideja in režija: Vito Taufer
32. BITEF 1998
Fourklor, Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenija / Melancholic Thoughts / avtor: Branko Potočan
34. BITEF 2000
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, Slovenija / W. Shakespeare: Sen kresne noči / režija: Vito Taufer
Impozantno število devetnajstih predstav na osemnajstih festivalih -leta 1985 sta slovensko gledališče zastopali celo dve predstavi - kaže bilanco, ki je niso imele niti neprimerno večje teatrske sile, torej v povprečju nastopi več kot vsako drugo leto. Seveda pa številke niso najpomembnejše. Mnogo pomembnejše je dejstvo, da je slovenski teater promoviral ravno to, kar je v stalnem podnaslovu Bitefa, torej nove gledališke tendence. Sveži veter, ki je vel s slovenske scene, ni blagodejno vplival le na teater bivše države, temveč je ta vpliv segal veliko dlje. Kot vidite, se na Bitefu nismo mogli odpovedati tej kvaliteti niti v politično zelo kriznih letih. Pa tudi, zakaj bi se? Največkrat je sodelovalo Slovensko mladinsko gledališče z devetimi gostovanji, med režiserji pa so veliko sled pustili Taufer, Jovanovič, Živadinov, Pandur in Pipan.
Pot do svetovne afirmacije je slovensko gledališče uresničevalo tudi na druge načine. Pri tem bi poudaril Tomaža Pandurja, ki se je v obdobju konec osemdesetih in v začetku devetdesetih s svojimi mega predstavami prebijal v sam svetovni teatrski vrh. Poleg tega ne vem, ali obstaja katerikoli pomemben svetovni gledališki festival, na katerem ni sodelovalo Slovensko mladinsko gledališče. Potem Živadinov s svojimi najneverjetnejšimi projekti, vesoljskimi in zemeljskimi. Eduard Miler s svojimi redukcijami na bistveno v teatru je prav tako nekaj, kar je vedno izstopalo in predstavlja še danes merilo za okus v teatru. Kakorkoli že, obstajajo še mnogi drugi, ki jih ne bi želel izpustiti, zlasti meni morda najljubši teater, plesni teater, ampak to bi že terjalo tudi vključevanje teoretičnega pristopa, za kar v kratkem pregledu, kakršen je tale, ni prostora.
Končal bom popolnoma zasebno, zato, ker je to najpomembnejši segment teatra. Moja srečanja in sodelovanje v slovenskem teatru spadajo med najpomembnejše in najusodnejše trenutke mojega teatrskega življenja. Čeprav sem v življenju proti teatru izrekel marsikaj, sem vendarle polovico življenja preživel v njem. Najbrž zato, ker sem tam osvajal tisto odločilno točko, na kateri je človek pripravljen zapustiti vse dotedanje in skočiti v praznino. Takšno iskanje posebnih trenutkov ali delčkov časa, ki nas lahko ozdravijo skepticizma, sem pogosto udejanjal v slovenskih teatrih. Hvala Bogu, da sem bil včasih Štajerec!