serbskega slepca.
Tamno svet mi krije zagrinjalo;
Vajen tme, sedaj bi gledal rad. Oh, da solnce bi mi zasijalo,
Zlato solnce, še samo enkrat! Srečni vi, ki beli dan vam sije, Meni noč prizor najlepši krije.
Rad trobojno gledal bi zastavo, Rad navdušeni bi gledal roj, Ki za domovine čast in slavo
Ide v davno zaželeni boj ! Rad oči bi gledal plameneče, Po kervavem boji hrepeneče.
Serbija je vstala, silovita
Kakor lev po kervi hrepeneč; Serbska kri na Kosovem prelita!
Maščeval te bode serbski meč. Serbi, „Kosovo!" vam geslo bodi, „Kosovo!" vas k slavni zmagi vodi!
Ne jokajte, blage serbske žene!
S61ze naj vam ne kale oči; Matere, žene in zaročene
Serbskih ste junakov, serbska kri Z bistrim se očesom poslovite, Lica jim junaška poljubite.
Slepcu-pevcu daj, junak, desnico, Ti za vse mi jo podaj v slov6; V vojsko idite za dom, pravico, Jaz opeval sveto bom vojsk6. Hrabra četa, Marka Kraljeviča Duh s tebOj in Miloš-Obiliča!	B. M.
pOSPOD /VI IRODOLSKI.
IX.
Uboga Breda! Strašna skrivnost ji je težila kakor mlinski kamen mlado, neizkušeno serce. Do sedaj ni vedela, kaj je skrivnost, kaj je žalost in skerb. Mirno ji je teklo življenje, kakor bister studenec, kateremu se vidi na dnu gladko, belo kamenjče, in drobne, urne ribice se sučejo in zigravajo po njem. In sedaj ? Jasno nebo se je razpenjalo, kakor prej, nad Mirnim dolom, solnce je razsipalo nanj nebeško svojo luč; vse je bilo veselo, vse je zelenelo, kakor prej : tiči so se izpreletavali in prepevali po gozdu, po vertu, srečni tiči, ki ne vedo, kaj je bridkost, ki tare ubogo človeško serce. Kako težko je pričakovala Radovana, kako se je veselila njegovega prihoda! In sedaj ? Kaj bode. kader pride : in priti utegne vsak čas ! Kako stopiti mu pred obličje? Kako prikrivati mu strašno skrivnost! Molčala bodo usta, ali govorilo ji bode obličje, ki ni vajeno tajiti; kakor skozi okno, pogleda ji skozi oko na dno serca, in kaj zagleda tam ! Kaj mu bode odgovarjala, ko pride po svoj zaklad, svojo nevesto; ko pride tirjat svojo pravico ? In oče ? Vajena je bila tožiti mu svoje male skerbi in težave: pred njim ni imela nobene skrivnosti, in sedaj je trepetala pred njim, kakor grešnica pred ostrim izpo-vednikom! Uboga Breda! In vendar, ti si nedolžna kakor bela lilija na polji.
v
Čudno mirna je bila Zora tisto jutro po viharni noči. Izpoved, solze so ji bile za trenotje olajšale serce. Mir je bil nastal po nevihti: ne blagodejni mir, ki izvira iz dobre vesti, vendar mir. Nekako onemogle so ji bile dušne in telesne moči, prenapete v silnem dušnem boji. Brez volje je bila, brez želje: v tem stanji bi bil človek lahko storil z njo, kar bi bil hotel. Bleda je bila vstala, kakor po hudi bolezni. In res je mislil oče, da ji je bilo slabo po noči, in da je zdaj zopet vse dobro. Lahko verjetno je, da mu ni ne Zora ne Breda jemala te vere, ki jima je bila prava pomoč in tolažba v nadlogi. Srečno se jima je bilo primerilo tudi to, da je šel oče že zjutraj po opravkih z doma za ves dan. Breda se je tolažila, da če Edvin tudi pride, otide zopet, ko zve, da ni očeta doma. Tako je človek v nesreči vesel, če more odložiti skerb samo za malo časa, potem se bode že videlo dalje. Ali se je Zora tudi tako bala Edvi-novega prihoda ? Bala se ga je in vendar hrepenela je po njem, tako hrepenela! Kolikorkrat je zašumelo kaj v seči, zatrepetalo ji je serce v hrepenečih persih, kakor tica, ki v gnjezdu čepi in vali. Zastonj se je bala, zastonj hrepenela; Edvina ni bilo in solnce se je že bližalo zatonu ! Izgubljen ji bode dan, ko mu ne bode gledala v lepo obličje, v mile oči!
Bilo je že proti večerni. Zora je bila šla sama v gozd : rada jo je bila pustila Breda, naj se malo razmisli in razvedri. Vedela je, kam pojde sestra, in kader bode končala svoje opravke, pride sama za njo.
V	gozdu, nekoliko v stran od Mirnega dola, nad potom, ki je deržal v Grad, bil je prijazen kraj, kamor je Zora najrajša zahajala, zdaj sama. zdaj se sestro, zdaj z očetom, ali pa so bili vsi skupaj. Sredi gozda je bila prijazna senožet: gospod Mirodolski jo je imel samo bolj za veselje, ne za korist, Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep voz dobrega sena, ni je kosil; trava je rasla, kakor je hotela in po njej so rasle in cvele pisane cvetice, druge s pomladi, druge poleti in v jeseni, ali vedno jih je bilo toliko tukaj, kakor nikjer drugej ; čutile so pač, da tu se jim ni bati bridke kose, za to so tako veselo rasle in cvele in dišale, dasi ni nihče zanje sker-bel, nihče jim prilival. Drevje, ki je obdajalo senožet, bilo je prijetno namešano. Nad vse so visoko molele tamne smereke, med njimi so si podajale veje svitlo zelene bukve, košate jelše, otožni mecesni in prijazne breze z belim lubjem po deblu. Pod drevjem je goščo delalo mnogoverstno germovje. Na tej senožeti je izviral studenec, ki je tekel po Mirodolskem vertu. Na gornji strani je bila skala, z ger-movjem čez in čez obrastena: samo tu pa tam je molelo izmed germovja golo kamenje, kolikor ga ni bil mah ali pa beršljin obdal. Izpod skale je vervral hladni studenec. Poleg njega je bil postavil gospod Mirodolski prosto leseno klop. Kako prijetno se je tu sedelo, mislilo in sanjalo, ko je zahajalo solnce za večernimi gorami, ko so se dolge sence pokladale po ravnem polji! Kako mirno, kako tiho je bilo tu ! Samo zdaj pa zdaj je zašumelo v gozdu ; urna, košatorepa veverica, skakaje od veje do veje, od smereke do smereke. izprožila je zrel češarek na tla; časi je pa tudi iz vejevja z drobnimi, radovednimi očesci pogledala na senožet : kaj je pa tukaj ? Ali pa pisana žolna je poterkavala s terdim kljunom na votlo deblo, da bi si iz-terkala in izkljuvala sladko večerjo. Prijetna je bila tihota, ali ravno tako prijetno je bilo, kader so prepevali tiči : peniee, kosi in sternadi v lepem zboru svoje večerne pesmi. In kader je vse molčalo; čulo se je sladko studenčevo šumljanje.
Tu je zdaj Zora sedela na klopi. Tako mirno je bilo vse okrog; a mir ni prebival v njenem serci. Ko je tako molče slonela, s komolcem podpirajoč si nagneno, pobešeno glavico, zerlo ji je res oko v bistri studenec poleg nje, ali misli niso. bivale pri studenci, dasi je bilo tako prijetno gledati tiče, ki so brez strahu hodile sim kopat se in pit. Kod so hodile njene misli ? Ne po deveti deželi ne:
„čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike!"
V	eno mer so se izprehajale sim ter tija med Mirnim dolom in Gradom ! Tako blizo je bival on, ki ga je ljubila, ljubila se 3vojim mladim sercem, s pervo ljubeznijo svojo. In vendar je bila nesrečna,
15*
tako neizrečeno nesrečna! Ona se ni smela udati in prepustiti najslajšemu čutu mladega serca. Njena ljubezen je bila pregrešna. Z ognjenim mečem je stala Dolžnost pred duri ter branila ji v raj, kjer je bivala Sreča in vabila jo tako zapeljivo! Obljubljena je bila možu, katerega ni ljubila; čislala ga je in rada imela in radovoljno bi bila stopila v zavezo z njim; da bi ne bila zagledala nesrečnega mladeniča, ki ji je vnel, morebiti o pervem pogledu, da sama ni videla, v serci ogenj, ki ne ugasne ; tako podoben je bil vzoru, ki si ga je bila vstvarila v svoji mladi duši, ki ga je gledala v dekliških sanjah svojih: take rasti je bil, takega obličja: tako je gledal in tako je govoril. Prav zanjo je bil vstvarjen, zakaj bi ga ne ljubila'? O terda. terda je otročja dolžnost! O ko bi ji ne bilo za očeta, stopila bi naravnost pred Radovana, povedala bi mu iz oči v oči, naj bi ji bilo še tako težko, da ga ne ljubi, da ne more biti njegova. Radovan je tako pameten, tako dober, tako blazega serca. Dal bi ji, če tudi s težkim sercem, prostost: kaj bi mu mogla biti žena, ki ga ne ljubi, ki bi se čutila nesrečno na njegovi strani ! Saj še dober otrok tičnico odpre vjetemu tiču, ki se ne more privaditi tesne ječe ; da mu prostost in z mokrim očesom gleda za njim, ki leti z veselo pesmijo v zeleni gozd. Kmalo bi pozabil Radovan njeno izgubo; ves svet mu je odpert, ponujale se mu bodo neveste, lepe, bogate, ljubeznjive, samo izbirati mu bode treba. In pa kedo ji je porok, da jo ljubi Radovan. ljubi tako, da bi ga tudi samo nekaj časa bolela njena izguba. Vsaj kazal ji ni nikoli ljubezni. Morebiti se mu godi kakor njej ; rad jo ima, privadil se je nje, kakor se je ona privadila njega. Morebiti jo snubi samo iz prijateljstva do očeta ? Ali oče, oče ! Vedela je, kako rad ima Radovana, kako se veseli njene zveze z njim. O vse to ji je bilo le prejasno ! In žaliti očeta se svojo nepokornost-jo, ne, nikedar! prej hoče biti nesrečna za vse žive dni; zagrebsti hoče, ker je izruvati ne more, svojo pregrešno ljubezen na dno serca. Skrivnost naj ostane njena ljubezen vsemu svetu razen sestri, kateri jo je tako prenaglo razodela; ali Brede se ji ni bati, ona jo bode čislala in ljubila tolikanj bolj, ker bo videla, kako junaško se je premagala in zvesta ostala svoji dolžnosti. In Edvin, ali jo ljubi ? Pervič sedaj ji je bila prišla ta misel, kakor se prikaže oblak na jasno nebo. Tako zamaknena je bila vanj, da ni imela časa misliti nase. Prijazen, ljubeznjiv je bil z njo, ali z Bredo tudi. Večkrat je nenadoma v druščini obernil vanjo svoje lepo oko, pogled njegov je bil tako mehak in gorak, da ji je ude prešinila sladka groza. Ko ji je zadnjič podal roko pri slovesu, zdelo se ji je, da se mu je tresla roka. Ali kaj to ? Kako bi smela misliti, da bode krasni, bogati, imenitni mladenič, za katerim poželjivo pogledujejo vse gospodične, da bode Edvin, ki je obhodil pol sveta, hodil neveste iskat na kmete, v skromni Mirni dol ? Naj me ljubi ali ne ljubi, njegova ne morem biti nikoli; ljubiti ga hočem na skrivnem, da on sam ne bode vedel; ljubiti ga hočem, ker ga ljubiti moram. Žertvovati hočem očetu svojo srečo, svoje življenje, za plačilo naj mi bode skrivna ljubezen do
Edvina. — Tako ? Z ležjo na ustnah torej, z druzega podobo v serci naj stopim z njim pred al t ar, nesramna lažnjivka, liinavka naj bodem vse svoje življenje ? Kako je to zaslužil blagi Radovan? In ko bi zvedel resnico — vse je mogoče — ko bi spoznal, da je za svoje žive dni navezan na žensko, ki je vredna njegovega zaničevanja, kako življenje bi bilo to ? to bi bil pekel na zemlji obema! Torej še žertvovati se ne morem svoji otročji dolžnosti! Moj bog, moj bog! Kaj sem pregrešila, s čem sem zaslužila, da se mi tako godi, da sem tako nesrečna, kakor ni bila nikoli ženska na svetu ! Sirota 111 vedela, da ni ona perva, ki se ji tako godi, in da ne bode zadnja.
Tako so ji nemirno misli plale, kakor valovi razburjenega . morja, misel ji je misel pobijala, kakor se val za valom podi. Ali v tem nemiru in viharji sijala ji je vedno na istem mestu, nepremično ena luč, ljubezen do Edvina, in tej luči, ki jo je tako prijazno vabila, ni se smela bližati. Nesrečna Zora!
Pa kaj je zašumelo v gozdu poleg nje ? To ni bila veverica, ki je izprožila češarek se smereke! On je, 011! Vedela je, da je on; zakaj ji je tako vtripalo serce ! Kvišku plane, zdaj ga ne sme videti, 011 je ne sme videti! Prepozno! že je stal pred njo, v lovski obleki, s puško čez ramo.
»Odpustite, gospodičina, nesrečen sem, da sem vas tako prestrašil; vedel nisem, da ste tukaj, tako sami!"
»»Nisem se vstrašila; vedela sem, da ste vi!""
»Vedeli ste, da sem jaz ? zakaj ste torej bežali ? Kaj se me bojite, Zora ? Kaj sem vam storil ? Nesrečen sem, če sein vas razžalil nehote, Zora !u
I11 kakor sokol vpre vanjo svoje bistre, zareče oči. Dekle stre-peče in oberne se v stran.
„Zora, vi niste srečni!"
„„Kedo vam pravi, da nisem srečna, gospod!""
»Moje oko, in — moje serce! Zora, vi ne ljubite Radovana!"
„„Gospod! kedo vam daje pravico tako govoriti? Radovan je vreden moje ljubezni, vreden kakor nikedo na svetu I""
„Ne pravim, da ni vreden, vendar vi ga ne ljubite. Zora!"
„»Ljubim ga, ljubila ga bodem, hočem ga ljubiti.
»Zora, ne ljubite ga, ker ga hočete ljubiti; ne ljubite ga, ker ga ne morete ljubiti!"
»»Zakaj ga ne morem ljubiti?""
„Zora, vi ne veste kaj je ljubezen!" —
Rudečica, ki ji je oblila obličje pri teh besedah, bila bi mu vse razodela, ako bi ne bil vedel že poprej, ako bi ne bil videl z ostrim svojim očesom, kaj se godi v njenem serci.
»Zora ! pri ljubezni ne pomaga želja in volja, ljubezen ne terpi sile. Ljubezen pride v serce, kakor pomlad na zemljo. Zastonj jo kličemo, zastonj je želimo. Zvečer še brijejo ledeni vetrovi; vse je golo in pusto ; zima je : zjutraj vstanemo, manemo si oči: nemogoče!
glejte, zeleno je bukovje v gozdu, in po vertu so vsa bela drevesa in tiči pojo in vse je veselo! Kaj se je zgodilo ? Pomlad je prišla in z njo je prišlo zelenje in cvetje in tičje petje. Tako pride ljubezen!"
„„0 imejte vsmiljenje z ubogim, nesrečnim dekletom!'"1
»Zora! bodi srečna, bodi moja!"
Zdaj je bilo čas bežati Zori, zadnji čas ; deržala jo je nevidna moč; obsedela je in on je klečal pred njo.
»Ljubim te, Zora! ljubil sem te, ko sem te pervič zagledal; brez tebe ne morem živeti ; Zora, bodi moja!"
„ „ Nikedar, nikedar !""
»Drugemu si dala besedo, to je : tvoj oče mu jo je dal, in ti si molčala. Veže te otročja ljubezen. Kedo je dal očetu pravico, dajati svojo hčer, kakor blago, komur se mu zdi! Očetova pravica ima svojo meje, in tako tudi otročja dolžnost. In tvoj oče, Zora, je dober oče; on ne želi nesreče svojega otroka, da se mu samo volja izpolni. Tvoj oče te ljubi, samo tvoje sreče želi, kaj to njemu, s kom bodeš srečna! In Radovan ? Ne ljubiš ga, s tem je vse rečeno. Pravice nima do tebe, in da bi hotel miloščine, upam, da je preponosen."
»»Nemogoče, nemogoče! Edvin, jaz ne morem žaliti očeta!""
»Mirna bodi, zlata moja Zora; vse meni prepusti. Vse se srečno izide, ako le hočeš, ako mi le daš nekoliko upanja. Zora, ali smem upati ?»
„ »Edvin!""
Koraki se začujejo od Mirnega dvora.
»»Edvin, beži, ko bi te kedo videl!""
V	hipu se je izgubil Edvin v germovji.
V	tem trenotji se prikaže Breda iz gošče.
Prepozno!
B. M.
JDunajske elegije. VII.
Kje ste pesniki vi hervaški in pesniki serbski ?
Kaj počnete, kaj vara strune glasu ne dado ? Pravega namreč glasu, dostojnega zdanjemu času!
Vas jih nekaj molči, drugi ljubezen pojo. Je-li sedaj čas sladkih besed, zaljubljenih pesmi?
Zdaj, ko vojska divja, bratje prelivajo kri! Nimate-li sercft, terpljenje vas bratov ne gane?
Vprašam, kedo iz med vas „raje" nam pel je gorje ? Serbija ti, domovina nekdaj junaškega petja, ' Ki se čudi mu svet, ki ga posnema zastonj! Kje so ti pevci sedaj, ki poj6 naroda terpljenje, Slavna dejanja slav6, da ne pozabi jih svet?
Dvignite, pevci, se vi, zapojte nam pesini ognjene,
Kakor jih slavni Tirtej v vojski Spartanom je pel. Pesmi nam pojte, ki svet stermeč jih bode poslušal,
V	vseh jezicih sveta naj se za vami pojo !
VIII.
Kar sem želel tak6, izpolnilo se je — še prezgodaj!
Vnel se sveti je boj, meni trepčče serce. Sebe tolažil sem sam in vas tolažil, junaki,
V	boji pravica da b6 zvesta zaveznica vam. Sebe in vas sem slepil; pravica je svet zapustila,
Vest je umerla, umeri v serci človeštvu je čut. Pozno sem oh, prepozno spoznal nemilo resnico,
Da samopašje sedaj vlada po svetu povsod. Kamor pogledam, povsod! Med vsemi na svetu narodi
Najsamopašneji pak, narod britanski, si ti! Pajku enak čepiš in prežiš na samotnem otoku, Daleč po zemlji okrog mreže si svoje razpel. Kri narodom piješ, rediš se o znoji narodov,
Zemljo v oblasti imaš, svet ti vesoljni je v prid. Ladije mfirijo ti morjž, neizmšrne prostore,
Kakor po zraku neba lastovic suče se roj. Z blagom domov se vračajo vseh dežžl obložene, Kakor čebele s polja polne se vračajo v panj. Ti med narodi sveU tergovec si, narod britanski!
Brez izbire ze vsem teržiš, kar kupca dobo. Svetega pisma na pol prostorna je ladija polna,
Zraven maliki leže, ki jih kupuje divjak! Knjig, ki zmernost uče, nakopičil si v ladiji drugi, „ Žganje in opija strup vozi na prodaj se vred! Četa vojakov, ki v boj gred6 na prid domovini, Zraven orožje, ki b6 tvoj ga sovražnik vihtil! Tvoja zastava vihra na ladiji, polni nesrečnih,
Ki od človeštva ime jim je ostalo samo ! Anglija, vse na pr6daj imaš, le česti ne prodaješ,
Kar si imela česti, davno prodala si že. — Starih sem grehov naštel ti nekoliko, grešnica stara,
Ki že davno ne veš, kaj je sramota in čast. Kar je bilo, naj bo; pozabil bi stare ti grehe ;
Kar počenjaš sedaj, greh je, ki vpije v nebfi. Narod ubog je vstal, razdrobil je sužnje okove ;
Ti, narodov berič, vklepaš mu zopet rokž ! Ti zatiralcu pomoč pošiljaš, podaješ orožje,
Ti mu podpiraš rok6, ki oslabila je že. Drugi stoje in zr6 ; roke nobeden ne gane :
Svetu vodnik si ti, kupec je svetu vodnik! Kri prelita nad te naj pride in tvoje otroke, Tebi sercž naj pek6 vroče prelite solz6. — Kakor otrok se serdim, s pestj6 pretim ti nezmožno;
Kaj je tebi moj serd ? mojih besčd ne umeš! V kotu zemlje prebiva moj rod, beseda njegova
Svetu neznan je glas, malega r6da sem sin. Vendar govoril sem, kar serce mi serdito veleva, Da si olajšam sercž, kletev pošiljam ti to. •
J V A N jS L A V E L J.
XVI.
^OPET DOMA.
Po cesti je ležal debel prah ; kader je potegnila sapa, vzdignila ga je ter nesla na kviško, da se je kadilo in da je klel voznik, ko mu je neprijetni gost polnil nos in oči.
Ivan Slavelj je korakal proti domači vasi. Čudni občutki so se mu zbujali v serci, ko je od daleč zagledal stare obrastone strehe. Brez blagoslova se je bil ločil od tod, in sedaj se je vračal in serce mu je bolno, bolna duša. Ona, ki sta mu dala življenje, ležala sta v grobovih. Ko jima je podajal roko v prijazno slovo, nista je hotela. Umerla sta bila v serdu, da jima je skalil edino upanje siromaškega življenja. In tako je stal tu in zerl na domače strehe. Potem pa je krenil med travnike po znani poti. Vse je bilo še tako, kakor ne-kedaj, ko je letal tod, otrok, za cvetjem in za metulji. Male izpre-inembe! Tu poleg ceste plot: tedaj je bil nov. sedaj razpal, raztresen po tleh. Tu je stalo prej drevo, sedaj je bilo prazno mesto. Kjer je bila poprej njiva, tam je danes travnik, in kjer je bil travnik, ziblje se zlato klasje sedaj! Tako se izpreminja zemlji lice. Na mestu cvetja požene čez leto in dan ternje. Tako je v našem serci : mladosti cvetje mu odpade, zarase ga bodeče ternje starosti.
Pri cesti je bila njivica in poleg nje je stalo češnjevo drevo, ki je bilo vse rudeče tedaj od samega sadja. Med vejami pa je visel Jakope Jermenovec in zoba! je češnje.
„He, hej !" zavpije, zagledavši našega popotnika, ter spusti se urno na zemljo.
„Dober dan, pravim, če je prav!"
Postaral se je bil Jakope Jermenovec, ali Ivan Slavelj je vendar spoznal ta obraz. Prišli so mu na misel časi, ko je še vasoval Jakope pri njih doma, ko se je vsa hiša napolnila z nekako težkim zrakom vselej, kader je ta „žival," ta sitnež, ta Jakope stopil čez prag.
Jakope je bil sedaj nekako v stiski in zadregi. Popotnik mu je imel pregosposko obleko, ali nagovoriti ga „po gosposko," to je bilo Jakopetu pretežko; vajen je bil vikati samo duhovno gospodo.
„Od kodi pa kaj? Kam pa kaj?" Tako je poskušaval v zadregi.
»Ne daleč, tija v vas!"
»V vas, v Bobovec?"
„V Bobovec!"
„Kaj pa smo, no, lejte no, kaj pa smo ?"
»Doma sem tam."
„Doma tam, doma tam? — Pa nisi ti tisti Slaveljev, ki se je bil popačil? Ti?"
»Ravno tisti."
Jakope obstoji in pogleda ga nekako zaničljivo:
„1 h gospodom bi bil šel, h gospodom, pravim, pa bi ti sedaj ne bilo treba pralni požirati todi proti Bobovcu."
Slavelj se nasmehne.
»Nič smijati; kar je res, to je!"
„Kaj si pa sedaj ?" vpraša čez nekaj časa. »Pa saj se ve, da ne bog ve kaj, drugače bi se vozil. Ali je kaj zaslužka, kaj ? ali je kaj zavžitka, kaj ?"
„Je že!"
»Je že, to je premalo; ali mlad človek nima pameti, ako bi mu je vlival; nima! Kaj pa boš v Bobovci ?"
„ Pogledat grem !"
»Pogledat ? Kaj ? Tisto podertijo, ki so ti jo pustili stari'? Pa še dolga je nekaj. Moj brat ima nekaj, moj brat. Ali ta ne izpusti, ta maloprida, ta pošast svetemu Mihelu pod nogami, moj brat!"
Tako se izpreminja čas, in s časom se je bil izprernenil tudi Jakope Jermenovec, tako da je sovražil celo — svojega brata!
»Jaz sem se oženil, tega ne veš; tisto Speluzo sem vzel, tam izpod hriba."
»Iz one koče, tam za vasjo ?"
»Iz one hiše tam za vasjo. Tisto Speluzo tam za vasjo, ki ima tiste njive, in tiste laze, tisto Speluzo. Brat mi nič ne da, ta zgaga, ta brat!"
Sedaj prične prijetnišo mu govorico :
»Malo te bomo veseli v Bobovci ! Nisi prišel do kruha. Berač si, že vidim, da si berač."
Ko je bil Jakope izgovoril te dobrovoljne besede, prideta v vas. Tu so bile hiše vse take še, kakor nekedaj, samo morda malo bolj raztergane. Pelinovec, vaški kerčmar, pa si je bil hišo vzdignil in prevlekel s pisanimi bojami. Na voglu pa je visela zelena smerečica ter vabila mimo gredoče.
Tu obstane Jakope.
»Za vino vem da ne daš, kali "P Pa saj nimaš, kako bi dal ? Pa zdrav no, zdrav!"
In Jakope zavije po stopnicah v prijazno svetišče vinskega boga.
Ivan Slavelj pa je stopal po vasi do siromaške svoje rojstve-ne koče.
Še je stala tu, ali čas se je vperl vanjo s težko svojo roko. Nag-nena je bila prej na stari rob, zdaj se je nagibala še bolj. Streha je kazala gola rebra in po enih mestih se je bila tudi že ali pa uderla. Stekla ni bilo v oknih; cunje so ga nadomestovale tu pa tam. tudi ne, tako da je imela sapa prosta pota, koder se ji je ljubilo.
Ivan Slavelj stopi v osamelo vežo. Samotno je tu stala posoda ter žalovala; voda v njej je bila kakor luža v ruskih stepah. Duri v hišo so bile priperte, in ko jih je Ivan Slavelj odtisnil, zaškripljejo glasno.
Iz sredi hiše planejo miši, ki so mirno tu gostovale, tija po kotih v skrivna stanišča. Roj muh zleti z mize : za mizo pa je slonela stara ženska. Povzdignila je glavo, ter odperla stare čeljusti:
„Kedo je?" in med persti je premikala debele molkove jagode; „kedo me moti v molitvi ? moj bog, kedo je ?"
»Meta I" oglasi se Ivan Slavelj; „Meta, kaj še živiš?"
„Živim, živim," zdihuje starka; »sveti križ božji, kedo pa si? — Mnogo ljudi poznam, dosti ljudi; pa saj tudi ne vidim več; stare oči, stare oči! To je gosposki človek, zdi se mi, kaj hoče ? Samo dva gosposka človeka bi imela tu opraviti: ali kak komisar ali pa on, kije odšel v žalost svojim starišem; bog mu odpusti! Ta bo morda!"
Starka vstane in leze proti njemu.
„1 ti si, prav tf si! zakopal si jih globoko v zemljo ; bog ti greh odpusti!"
In sede zopet premikujoč suhe čeljusti v molitvi. Cez nekaj časa zopet izpregovori :
„Po kaj si prišel? Vzeli so, kar je bilo, in podertijo so meni pustili; po kaj si prišel?"
In vstane in sname vrečico, ki je visela na steni poleg vrat, vzame v roko palico iz kota rekoč :
»Kader pojdeš, pa zapri. O moj bog, moj križani bog! čemu smo berači na svetu, čemu berači!"
Tako zdihujoč otide. Slavelj je bil sam. Za mizo sede, za staro mizo, glavo nasloni nanjo in globoko se zamisli. Oj sam je bil, tako sam na svetu !	Emil Leon.
Ji E J E N K A.
Podoba iz kmečkega življenja.
Osebe:
Andrej, kmet; Liza, njegova žena; Valentin, njun sin; Marjeta, rejenka; Gospa.
i. j^rizor.
Andrej in Liza.
Andrej. To je, kakor bi odrezal; nobene besede več, žena! Jaz vem, kako je prav; kje bi že bil, ako bi bil poslušal ženske svete ? Mož je glava; vse sem na tanko premislil in prevdaril, škoda besede. Vse sva uredila in uravnala z Martinom ; pet sto kron gotovega denarja, na mizo odštetih, in po smerti njegovi — bog ne daj, da bi mu jo kmalo želel, nam se ne mudi — po smerti njegovi vso domačijo. Precej jutri pojdemo pismo delat; jaz bom skerbel za pijačo, ti glej, da bo kaj založiti, kakor se spodobi Andrejevi hiši.
Liza. To je vse prav lepo, Andrej; ali kaj pravi Tine ?
Andrej. Kaj pravi ? Nič ne pravi; moja volja, njegova volja: pameten je in ve, da je vse prav, kar jaz storim.
Liza. Ali si že govoril z njim ?
Andrej. Govoril nisem še, pa precej bom, ko pride. Še danes pojdeva snubit.
L i z a. Pomisli, še videl ni nikoli deklela, in jaz je tudi ne poznam.
Andrej. Dovolj, da jo jaz poznam. Vesel je bo; takega dekleta bi zastonj iskal tod po našem kraji. In kako se zna vesti in govoriti, prav po gosposko. V mestu se je izučila, dve leti je bila v mestu. Lep denar je Martin potrosil zanjo. Zakaj pa ne ? Saj ga ima, in Anka je njegova edina.
L i z a. Vidiš, Andrej, to je ravno, kar mi ni nič prav po volji. Poznam je ne, ali govoriti sem slišala, da je pregosposka, razvajena, da ni prav za kmeta. In pa neko znanje, pravijo, da ima v mestu.
Andrej. Babje klepetanje ! Vse nič res, in ako bi tudi res bila kaka otročarija, kakor m; Tine je mladenič, da malo takega; vsaka dekle ga mora biti vesela. Da ga bo le videla, ne izpusti ga z lepa. Saj je bil tudi v mestu ; govoriti bo znal in ravnati z njo, kakor gre s takim dekletom. To je res, za kakega tepca bi ne bila; ali Tine je kakor vstvarjen zanjo. Lep zakon bo!
L i z a. Ako bi je pa vendar ne mogel rad imeti'? Če ni lepe zložnosti in sprave v zakonu, kaj pomaga vse bogastvo; vse gre narobe, vse gre pod nič ! Naj prinese nevesta še toliko blaga, če pa ni dobra gospodinja, dobra žena! Saj veš, kaj pravi pregovor : žena podpira tri vogle hiše, mož samo enega.
Andrej. Kedo ti pa pravi, da Anka ne bo dobra gospodinja ? Martin je ne more prehvaliti, in 011 ve, kaj je dobra gospodinja; materi že prav lepo pomaga, kar sem sam videl. Jaz ti pravim, nič se ne boj; vse bo prav.
Liza. Jaz se pa vendar bojim, da ne bo vse prav. Andrej, kaj ko bi je pa Tine vendar ne mogel rad imeti, bodi si še tako lepa, bogata in gosposka ? Kaj, ko bi morebiti že kako drugo rad imel ?
Andrej. Kaj govoriš, žena? Tine? kako drugo rad imel? da bi jaz ne vedel ? Ne poznam dekleta daleč okrog, da bi jo mogel Andrejev Tine rad imeti, zares rad imeti, tako da bi jo vzel za ženo. Tine je pameten.
Liza. Pametno govoriva; saj veš, kako je svet; prenaredila ga ne bova ne jaz ne ti. Otroci, kader so odrasli, ne vprašajo ne očeta ne matere, koga naj radi imajo. In jaz res ne vidim kaka nesreča bi bila, ako bi bil naš Tine res že izvolil katero, da je le poštena, pametna in pridna. I11 dekle, ki jo ima Tine rad, je poštena, pametna in pridna, da je veselje.
Andrej. Tako ! torej res ? ti jo poznaš : in jaz nič ne vem ? Meni za herbtom se plete in verši ? Meni ni treba nič vedeti, brez mene je že vse v kraji ?
Liza. Nič ni v kraji, nič se ne plete in verši za tvojim herbtom. Tine ima dekleta rad, ki je vsega spoštovanja vredna; ti sam bi si ne mogel želeti boljše snahe; eno samo napako ima, in te ji ti nikedar ne odpustiš : brez premoženja je sirota! V vsej poštenosti in spodobnosti jo ima rad, nič se napačnega ne godi. Jaz vem, da
jo ima rad, dasi mi ni nikoli nič rekel; tudi ti bi lahko vedel, ako bi hotel videti; nič se ne plete za tvojim herbtom. In še to ti rečem: prav vesela sem, da je njo izbral; boljše žene bi sama ne mogla želeti svojemu sinu.
Andrej. Tako, tako? Ti misliš, da je že vse gotovo. Ne tako hitro ! Počakaj malo, da pride : pred-se ga pokličem, govoril bom z njim; videla boš, kako hitro mu bo iz glave vsa tista poštenost, pametnost in pridnost!
L i z a. Motiš se Andrej; ti ne poznaš našega Tinota ; dober otrok je, rad posluša očeta in mater; ali otročja pokorščina ima tudi svoje meje. Nihče, tudi oče ne, ga ne more siliti, da bi vzel za ženo dekleta, ki je nima rad, in pustil njo, ki si jo je sam izvolil, po svojim serci.
Andrej. Kedo je tu gospodar?
L i z a. Ti si gospodar, ni treba nam praviti, vse je tvoje.
Andrej. Ce ne stori, kakor jaz hočem, še nocoj pojde s hiše; naj gre, kamor hoče, naj se ženi, kjer se hoče; tukaj se ne bo.
L i z a. S tem ga upaš v strah prijeti ? motiš se : stori, kakor pretiš : mirno pojde z doma, ne poreče ti Žale besede ; ali nikedar ga ne prisiliš, da bi se ženil po tvoji volji proti svojemu prepričanju.
Andrej. To se bo videlo; malo poterpimo, da pride. Ali zdaj sem pa radoveden, kedo je tista bela vrana, tisti čudež poštenosti, pametnosti in pridnosti, v katerega se je tako zazijal in zatelebal moj sin.
L i z a. Morebiti bi bilo bolje, da bi ti ne povedala; vsi križi bodo doli, vem; vendar prej ali pozneje moraš vse zvedeti. Poznaš jo, in sam si jo že večkrat hvalil.
A 11 d r e j. Brez okolišev, kedo je ?
L i z a. Kaj se pa more zgoditi ? Tu le skozi okno pogledi, pa jo boš videl. Grlej ono lepo dekle, ki pri vodi posodo pomiva. Kaj ji moreš očitati ?
Andrej. Žena, ne norčuj se z menoj, jaz nisem pri volji.
L i z a. Ne norčujem se. Ta je Tinetova nevesta.
Andrej. Dekla Tinetova nevesta, Andrejevega sina nevesta, dekla Andrejeva snaha? Ali se ti blede po glavi, ženska!
L i z a. Do zdaj ni bila dekla, če tudi dela kakor dekla. Za hčer smo jo imeli: kakor z lastno hčerjo smo ravnali z njo; Marjetka ni dekla.
Andrej. Še huje ko dekla, rejenka je, ki se je kje za plotom —
L i z a. Andrej, ne izpozabi se Ti si dober mož, če tudi si oster in osoren; vedno si epo ravnal z njo, pravi oče si ji bil. Zakaj bi bil zdaj ves drugačen, ker veš, da jo tvoj sin rad ima. Kaj more sirota za grehe svojih starišev ?
Andrej. Pri tej priči mi mora s hiše!
Liza. Dobro! Naj gre, pa sama ne pojde: še nekedo pojde z njo!
Andrej. Ti? O le pojdi, kedo te derži ? Vzemi, nesi jo, kakor mačka mlado; pojdi z njo, kamor hočeš, pa več mi ne hodi nazaj !
L i z a. Andrej, ali si res tak ? Kaj pa Tine ? Ali hočeš, da te tudi 011 zapusti ?
Andrej. Vsi pojte. kolikor vas je: ne bom vas klieal nazaj, raji sam ostanem na domu, kakor da bi živel s tako druhaljo. Prej pa moram še s to deklino govoriti, s to pritepenko. — Marjeta! sim pojdi! — Kaj stojiš tukaj ? pojdi!
L i z a. Ne! tu ostanem; jaz ne terpim, da bi ji kaj žalega storil.
2. ^RIZOR,
Marjeta in prejšnja.
Marjeta. Kaj bi radi, oče ?
Andrej. Zakaj mi praviš oče? Kedo si ti, deklina?
Marjeta. Vem, da nisem vaša hči; rejenka sem, ki nima ne očeta ne matere; iz milosti ste me vzeli v svojo hišo; kakor oče ste bili z menoj, dober oče, zato sem vas imenovala očeta: če vara ni prav, pa vas več ne bom, če tudi mi bo prav težko.
L i z a. Meni boš zmirom dejala mati!
Andrej. Tiho ti: tu jaz govorim.
Andrej. Če sem bil kakor oče s teboj, kaj si mi dolžna?
Marjeta. Spoštovati sem vas dolžna, in spoštovala sem vas, kakor hči očeta.
Andrej. In pokorščine? pokorščine mi nisi dolžna?
Marjeta. Tudi pokorna sem vam bila vselej, o —, odpustite težko se bom odvadila, da bi vam ne dejala, kakor prej.
Andrej. Kaj imaš z mojim sinom? Ti zapeljivka. — ti ciganka!
L i z a. Ne ! Tako mi ne boš govoril! Takih priimkov ji ne boš dajal! Naša Metka — ne, tako ne bom govorila, tvoja ni več, ti je nisi vreden — moja Metka ni ciganka.
Marjeta. Pustite, mati! Bog ve kaj sem; lahko, da sem res ciganka; ali zapeljivka nisem! Ker že tako govorite z menoj, povem vam naravnost, kar sem do sedaj na tihem skrivala v svojem serci; storite z menoj, kar hočete, v vaši oblasti sem: Rada imam vašega sina.
Andrej. To mi kar naravnost praviš v lice ? še tajiš ne, ti nesramnica!
Marjeta. Prosim vas, mati, mirni bodite; pustite, naj jaz govorim. Kar je res, ne tajim. Vprašali ste me, kaj imam z vašim sinom; rada ga imam, še enkrat vam pravim, rada ga imam, kakor nisem nikoli rada imela moškega in ga ne bom!
Andrej. Kako se ti upaš povzdigniti oči do mojega sina ?
Marjeta, če je greh, bog mi ga odpusti, ne morem si kaj. Vendar jaz upam, da moja ljubezen ni pregrešna. Bog, ki mi vidi
v	serce, ki me bo sodil kedaj, bog mi je priča, da nisem imela nikoli pregrešne želje po njem. Jaz vem. ni mi treba praviti, da ne more biti nikoli moj ; predobro vem, kedo je on, in kaj sem jaz ! Da ga imam rada, to je bilo do zdaj moja skrivnost; nihče bi je ne bil zvedel, ako bi me ne bili vi tako prisilili, da sem morala govoriti. Vprašajte ga, on se ne zna lagati; povedal vam bo, ali sem mu kedaj z eno samo besedo, z enim samim pregrešnim pogledom kazala. da ga rada imam ; on vam naj pove, kako sem ga zapeljevala. Saj še tega ne vem, ali me tudi on rad ima, tako, kakor ga imam jaz rada.
L i z a. Ge ti ne veš, jaz pa vem, da te ima rad.
Andrej. Tako? tf še podpihuješ in netiš, premalo ti še gori? — In vse to, kar si mi tu naštela, naj ti verjamem ?
Marjeta. Kakor sem vam rekla, tako je res: verjemite mi ali ne, pomagati si ne morem.
Andrej. Precej bomo videli, če je res. Tukaj pred mano mu boš povedala naravnost, brez ovinkov, da ga nimaš rada : še bolje bo, če mu rečeš, da imaš druzega rada.
Marjeta. Tega mu nikedar ne rečem, če mi obljubite vse svoje premoženje !
Andrej. Vidiš, lažnjivka ? zdaj si se pokazala; zdaj vidim da je vse gola laž, kar si mi hotela natvezti s tistim svojim pobožnim, nedolžnim obrazkom.
M a r j e t a. Jaz nisem lažnjivka : lagala bi se, ako bi mu rekla, kar ste mi veleli; lagati se nočem za ves svet. Tega ne, ampak nekaj druzega hočem storiti, da bodete videli, da nisem taka, kakor
vi	mislite; in upam, da bodete z menoj zadovoljni. Saj vem, kaj se godi; slepa bi morala biti, da bi ne videla, kaj se verši. Vi iščete sinu neveste, lepe. imenitne, bogate neveste, ali jo pa yže imate : jaz sem vam na potu. Dolgo vam ne bom, mirni bodite. Če je res, kar so rekli mati, da me ima rad, meni ni tega nikoli povedal, govoriti hočem z njim, ali pred vami, ali sama z njim, kakor se vam zdi; reči mu hočem, da, ako je kedaj mislil name, naj me pozabi: jaz ne morem biti nikoli njegova; naj posluša svojega očeta, naj ne zameta sreče, katero mu on naklanja. Tako bom govorila, potem pojdem od tod po svetu, sama ne vem, kam, da me ne bo nikoli več videl, nikoli več! —
L i za. Ne! ti ne pojdeš od tod! Zapustiti hočeš svojo mater, ki te je zmirom tako rada imela, ti nehvaležno dete!
Marjeta. Prosim vas, ljuba mati, pustite me; bog mi je priča, kako se s težkim sercem ločim od vas. Saj vidite, saj ste slišali sami, da meni ni tukaj več mesta; pustite me. naj storim, kar je moja dolžnost, težka dolžnost! Jaz vem, kaj mi je storiti; šla bi bila od tod, ako bi tudi oče ne bili tako z menoj govorili. Nocoj ne bom več spala pod to streho!
Andrej. Dekle, če mi pa to storiš, potem si pa res pametno, pošteno dekle; žal mi je, da sem tako govoril s teboj! Pojdi v bož-
jem imenu ; saj ne bo tvoja škoda; ne pojdeš s praznimi rokami, dati ti hočem —
Marjeta. Ne, oče! dovolite mi, da vas še zadnjikrat tako imenujem, saj vas ne bom potem nikedar več! Uboga sirota sem prišla v vašo hišo, uboga sirota naj grem iz nje. Bog vam poverni stoterokrat. kar ste storili ubogi rejenki!
Andrej. Če si že taka, tega pa vendar ne, da bi nam ne povedala, kam greš, da bi ne vedeli več. kje si.
Marjeta. Bolje je tako. Ne skerbite zame. Dobra vest, pošteno seree in pridne roke. to mi je dovolj bogastva; kjer najdem ljudi, ki potrebujejo pridne dekle, tam se vstavim, tam bo moj dom. Podajte mi roko, odpustite mi, kar sem vam žalega storila!
A n d r e j. Tako se pa vendar ne mudi.
Marjeta. Premislila sem se; bolje bo, ako ga ne čakam; kader pride, naj me ne najde več.
Andrej. Tega ne; mislil bi, da smo te izpodili od hiše. Čakaj, da pride; vsak čas mora priti; poslovi se z njim, kakor se spodobi; govori z njim, kakor si rekla, da boš; ti znaš govoriti; zanašam se nate, da bo vse prav; zdaj moram iti; ne vidiva se zadnjič. (Otide.)
3. ^rizor.
Liza in Marjeta.
L i z a. Torej ti hočeš res iti ? ti nas hočeš res zapustiti ? (Je že ni drugače, veš kako stori ? Jaz sem si to izmislila, V Starem selil imam neko staro znanko, dobra ženica: saj veš, kje je Staro selo, tija pojdi; tam povprašaj po Gerdinovi Katri : reci ji, da je prosim, naj te obderži pri sebi nekoliko dni; prav vesela te bo; pa da ni treba nikomur praviti. Tam ostani tako dolgo, da ali sama pridem, ali pa ti poročim, kaj in kako. Obljubi mi, da vse tako storiš; da se ne ganeš nikamor, da bi jaz ne vedela. Obljubi mi, Metka.
Marjeta. Mati, težko mi bo; najrajša bi šla kar naravnost dalje po svetu, da bi ne videla več dima nad streho te hiše, kjer se mi je tako dobro godilo, kjer sem bila tako srečna, tako srečna, mati; vendar storiti hočem, kakor želite, mati!
Liza. Ne jokaj mi, ljubo dete moje! Kaj misliš, da meni ni hudo ? Vendar, morebiti se še vse prav oberne. Pospravi in zveži, kar misliš se seboj vzeti; potem pa stori, kakor se ti zdi ; čakaj, da pride Tine, poslovi se z njim, za nekaj časa samo, slišiš, samo za nekaj časa! ali pa pojdi precej, kakor ti je ljubše. Slovesa ne jemljem od tebe ; skoraj se bove videle zopet, tako ali tako; videle se bove; meni zaupaj, tvoja mati te ne zapusti, če te ves svet zapusti. Zdaj moram iti; torej, veš, kakor si mi obljubila !
Marjeta. Oj ljuba moja mati! dajte mi roko !
Liza. Pa ne v slovo! (Otide.)
(Dalje prih.)	B. M.
y SPOMIN
pokojnemu Janežiču.
Malemu slovenskemu narodu se ne more očitati nehvaležnost do mož, kateri so živeli in delovali njemu v čast in korist. (Jesti in slavi jih v življenji, obhaja njih obletnice in stavi jim spominke po smerti. To je lepo in vse hvale vredno ; priznana resnica je, da narod, ki svoje zaslužne može česti, samega sebe česti.
Meseca avgusta bodo obhajali slovenski, zlasti koroški rodoljubi slavnost pokojnemu Janežiču v spomin. Druga, sposobnejša peresa bodo dostojno slavila obile zasluge, katere si je pridobil pokojnik z neutrudnim delovanjem za razvoj slovenskega slovstva. Naslednje verstice nimajo tega namena. Pišem jih pokojniku v spomin, kakor veržemo umerlemu prijatelju peščico persti v odperto jamo. Povdariti hočem eno lastnost njegovo, morebiti najsijajnišo v njegovem čistem, izglednem značaji. Kedor je nekoliko izkusil življenja, kedor ga je opazoval z ostrim pogledom, kedor se ni dal slepiti lepim besedam, sijajnemu videzu, on ve, da ena izmed najbolj redkih prikazni v življenji je nesebičnost, nesamopridnost v zasebnem isto tako, kakor v javnem življenji. Kedor ve, kako redka je ta prikazen, ta jo zna tem bolj ceniti in čestiti, kjer jo najde. In to redko prikazen nahajamo v Janežičevem značaji. Jaz nisem bil osebno znan z Janeži-čem, tudi dopisovala si nisva. Tako sodim po vsem njegovem javnem življenji in delovanji, ki je znano, kakor meni, vsemu izobraženemu slovenskemu svetu. Tako sodim zlasti po dogodbi, katera nekoliko tudi mene zadeva, in ki jo tu razglasim slevenskemu občinstvu.
Z delom preobložen je bil sklenil .Janežič izročiti izdavanje »Glasnika" drugim, kakor je rekel sam v svoji skromnosti, »sposobnejšim" rokam. Pisal je g. Jurčiču (prav primerno bi bilo, da bi g. Jurčič razglasil to pismo, ako ga še hrani) naj prevzame on z menoj vred izdavanje »Glasnika." To ni še nič tako posebnega; posebno pa je to : Na prosto voljo nama je dajal, naj izdajeva list sama, ali pa tako, da bode on skrivaj v zvezi z nama : in sicer, ako bode kaj dobička, naj bo najin, izguba pa naj bi samo njega zadela.
Morebiti bodo nekateri izmed čestitih Zvonovih bralcev nekako osupneni položili list iz rok, prebravši te verstice; nadejali so se morebiti, da jim razodenem bog ve kako skrivnost; morebiti poreko : To je vse'? Odgovarjam jim : Da, to je vse ! in to je mnogo! Iz serca bi želel, da bi se mogel o vsakem naših narodnjakov, slavlje-nih in neslavljenih, dokler še žive, ali po njih smerti, razglašati enak dokaz nesamopridnosti. Nam vsem, sedanjim in prihodnjim, bodi Janežič izgled čistega domoljubja, izgled neutrudnega, skromnega a vspešnega delovanja, narodu v čast in korist. Zato: Večna slava Janežiču!	S.
Zvon izhaja \. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23. Izdaje in ureduje : Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in F.TiiSb. ~