VESTNIK delavcev na področju socialnega dela štev. 1-2 % S ?o zsuho 1979 V s e b i na Stran VESTNIKOV INTERVJU 3 dr. Janez Pečar Nadzorovalno in socialno delo lo Anica Kos-Mikuš, Dušica Pogačnik Informiranje pri neprofesionalnem socialnem delu 28 IZ TUJIH REVIJ Doprinos antropologije k proučevanju surovega ravnanja z otroci 49 POROČILA - Koncepcija zakonske in družinske posvetovalnice v Titogradu 59 - Drugo srečanje posvojiteljev 66 ■' ■■ i 78228 Vestnikov 'mtorvju V letu 1978 smo z volitvami delegacij zaključili eno, za mnoga področja prvo obdobje delovanja samoupravnega sistema za sprejem nove ustave. To obdobje je bilo za marsikatero dejavnost pravzaprav šola samoupravljanja; to gotovo velja tudi za področje socialnega varstva, ki je z ustavo leta 1974 in organizacijo nekaterih novih samoupravnih interesnih skupnosti (socialno varstvo, socialno skrbstvo) in temeljito presnovo že delujočih, doživelo svoje prelcmno obdobje .Kakšni so bili uspehi in problemi tega štiriletnega obdobja in katerim problemom socialnega varstva hoče dati v prihodnjem obdobju največ teže, odgovarjajo ugledni družbeni delavci, ki so se ljubeznivo odzvali prošnji uredništva Vestnika in odgovorili na sledeča vprašanja: 1. Kako ocenjujete današnjo raven socialnega varstva pri nas? Zora TOMIČ, predsednica Zveznega komiteja za zdravstveno in socialno politiko Pogosto v naših ocenah o doseženem pozabimo, kje smo začeli in koliko socialnih problemov smo rešili in da se vsak dan iz življenja in družbenih procesov porajajo novi, ki terjajo družbeno ukrepanje. Pozabljamo, da so naši družbeni cilji: ne samo bogato materialno, temveč kulturno življenje slehernega posameznika, življenje v katerem je on subjekt dogajanja in se stalno potrjuje kot Človek v celotnem procesu družbenega življenja, se bori za uresničenje ne le svojih temveč tudi naših skupnih želja, se bori za svojo srečo - in so tudi rezultati doseženega drugačni, kot nam jih uspe skozi številke prikazati statistika. Zato merilo ravni socialnega varstva ne more biti le denar s katerim v okvii^u dejavnosti razpolagamo; menim, da je merilo doseženega v tem, v koliki meri so postali ti problemi in vprašanja, ki jih individualno doživljamo družbena vprašanja in problemi, v koliki meri so ta^vprašanja prisotna v naših razmišljanjih, delu in odločitvah o razvoju, družbenih ciljih, v koliki meri reševanje teh problemov štejemo za doprinos k družbeni produktivnosti, ustvarjanju dohodka in krepitvi socialne varnosti. Tako oceno pa je mogoče in potrebno opraviti v sleherni celici naše družbe. Jože GLOBACNIK, predsednik Sveta za socialno in zdravstveno politiko pri Republiški konferenci SZDL Raven socialnega varstva postavljam v zvezo z obsegom ustvarjenega dohodka. To pomeni, da se socialna in ekonomska politika ne izključujeta, temveč se medsebojno dopolnjujeta. Naše možnosti za ustvarjanje večjega dohodka so zaradi več vzrokov omejene. V naših željah po višji stopnji socialnega varstva se včasih težko vključujemo v omejenost dosežene splošne stopnje družbene produktivnosti dela, ki seveda negativno vpliva na razreševanje potreb socialnega varstva. Iz tega izhodišča ocenjujemo, da smo v naših pogojih dosegli zelo visoko raven socialnega varstva in to na vseh področjih socialne politike. Mislim, da kaže na posameznih področjih in ob posameznih rešitvah celo razmišljati, če smo vse ukrepe najbolje odmerili in če nismo npr. s solidarnostjo tu in tam tudi pretiravali. Kolikor smo to storili smo si naredili slabo uslugo za večanje materialne osnove jutrišnje socialne politike, ki mora upoštevati delitev po delu, soci-Ino solidarnost in humanizem. Vida RUDOLF, predsednica Izvršnega odbora Zveze skupnosti otroškega varstva SR Slovenije Raven socialnega varstva je v vsaki družbi odsev stopnje socialne kulture. Ta se je pri nas oblikovala že v najtežjih časih narodnoosvobodilnega boja, ko smo ali v ilegali ali na osvobojenem ozemlju podvzemali ukrepe za zagotovitev socialne varnosti otrok in nemočnih odraslih, ko smo se naučili tovarištva in solidarnosti, ko smo povezovali vse niti medčloveških odnosov v skupno skrb in odgovornost za človeka. Seveda pa smo v hitrem in dinamičnem razvoju družbe doživljali vzpone in padec te ravni.Danes je ta raven primerjalno z drugimi družbami zelo visoka, primerjalno s cilji socialistične samoupravno družbe pa v praksi za nekatere kategorije ljudi še včasih nezadostna. Ela ZUPANČIČ, direktorica Centra za socialno delo Ljubijana-Center: V vsem povojnem obdobju je bilo na področju socialnega varstva ogromno narejenega. Ce pomislimo, da smo v letu 19^5 začeli takorekoč iz nič, je preteklih 3o let prineslo izreden razvoj. Ker pa vedno težimo k še boljšemu, ker hočemo še več, ker nam del urejenega področja odpira nove možnosti in nakazuje nove naloge, menim , da smo dosegli veliko, ne pa še dovolj. 2. Kaj je po vašem osebnem mnenju največji dosežek na tem področju v preteklih l\ letih ? Zora TOMIČ: Naj številke pjovore svoj jezik ! Za mene je največji dosežek v tem, da smo v veliki meri premagali dušebrižništvo države in karitativen odnos do te problematike, '/se bolj se potrjuje zavest(da so to problemi vsakdanjega življenja in slehernega izmed nas v taki ali drugačni obliki in da zaradi^ tega mora tako posameznik, kot združeni delavci voditi računa o teh problemih in jih kot mnoge druge, npr. gospodarske tudi reševati. Zavest, da človek skrbi za sebe v vseh celicah^družbe, ne pa od njega odtujeni organi, zavest da odloča, katere potrebe in v kakem obsegu bo zadovoljeval, da izgrajuje socialistično samoupravno solidarnost, je najdragocenejša pridobitev preteklega obdobja. Vendar ta zavest nas mora voditi tudi v akciji. Seveda to ne pomeni, da smo lahko samozadovoljni - oroces • ^ * ... . .. — tomrizc.: 7= tm nunami m: e :-_r._n-r£i Tirsnva ^ a načel - na nas v s eh je kakšni boio rezaliani. Jože GLOBAČHIK: Znano je, da smo v preteklem obdobju doživljali krizo svetovnega gospodarstva, ki ni mogla ostati brez posledic tudi za gospodarski napredek naše družbe. Navkljub temu smo uspeli z ukrepi socialne politike ohraniti in povečati materialno osnovo za reševanje socialnih potreb delovnih ljudi. Za največji dosežek na tem področju pa štejem dejstvo, da smo pričeli resno uresničevati samoupravne družbenoekonomske odnose tudi v sferi socialne politike. Prevladujoče postaja spoznanje in vse bolj tudi praksa, da je temeljno mesto za odločanje o ukrepih socialne politike in za izdvajanje dohodka za te namene v temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti. Samoupravne interesne skupnosti postajajo mesto za dogovarjanje in sporazumevanje združenih delavcev o skupnih potrebah in stopnji medsebojne solidarnosti. Vida RUDOLF: V preteklih štirih letih, kmalu po konferenci ZKS o socialnem razlikovanju smo dosegli bistveno večjo stopnjo socialne varnosti za otroka preko podaljšanega porodniškega dopusta, za prizadete otroke, za invalide, za borce, se^osvestili o novi kvaliteti socialne varnosti starejših občanov, začeli pa srno negovati tudi socialno varstvo v delovni organizaciji in krajevni skupnosti; počasi se spet zbližujemo kot ljudje s podobnimi potrebami in interesi -osebno bi to omenila kot največji dosežek, saj tako ustvarjamo žlahtne sestavine splošne socialne kulture, ki Je vseobsežen in globoko medčloveški odnos. Ela ZUPANČIČ: Na področju socialnega skrbstva Je v preteklih 4 letih največji dosežek: - nova družinska zakonodaja, ki Je odraz spremenjenih družbenih odnosov pri nas; .. gradnja sodobnih domov starejših občanov, ki vedno bolj postajajo objekti družbenega standarda in omogočajo ženski, tako kot vrtci, udeležbo v delovnem procesu; - Ureditev poklicnega statusa rejnic, kar pomeni tudi našo usmeritev v razvoj rejništva v vseh starostnih obdobjih otroka. Na področju otroškega varstva smo z uvedbo samoprispevka zagotovili večjemu številu otrok možnost vključitve v vrtce. Na stanovanjskem področju pa Je gradnja stanovanj iz solidarnostno zbranih sredstev le prinesla premik v reševanje pereče stanovanjske problematike. 3. Kateri so po vašem mnenju največji problemi na tem področju? Zora TOMIČ: Vsi problemi na tem področju so konkretni živiJenski problemi ljudi, starih in mladih, zdravih in bolnih, zaposlenih in nezaposlenih, delavcev in otrok, družin in samskih - zato ni velikih in malih , pa tudi ne največjih -za slehernega Je njegov problem največJi. In to bi moral po mojem mnenju sleherni, ki išče družbeno pomoč ali akcijo tudi občutiti. Ker pa poleg njegovega problema obstoje tudi drugi ljudje s podobnimi ali drugačnimi problemi - se moramo skupno dogovoriti katere, po kakem vrstnem redu, s kolikimi gmotnimi sredstvi in na kak na,čin Jih bomo reše' -vali. Prav gotovo so v družbi z velikim deležem starejših oseb problemi te generacije zelo akutni in terjajo družbeno dogovorjeno akcijo; problemi otrok, njihove zdrave rasti, vzgoje in izobraževanja ne morejo biti zanemarjeni, s- j so delavci in samoupravijalci jutrišnjega dne,itd. Zato bomo morali v vsakem okolju opredeliti probleme po njihovi teži in najbrže borno morali vendarle vzporedno reševati nekatere probleme, katerih reševanje ne prenese odlaganja na pojutrišnjem. Jože GLOBAČNIK: Težko se je odločiti kateri so največji problemi na tem področju, čeprav je res, da vsi nimajo enake teže. Osnovni in za vse dejavnosti socialne politike skupni problem vidim v povečanju stopnje naše sposobnosti nadaljevati akcijo za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, vključno našo sposobnost sproti ocenjevati, kje gre za ovire objektivnega značaja, kje pa za zavestne ali podzavestne odpore. Neusklajenost ukrepov oziroma elementov socialne politike je podvržena nekaterim utemeljenim kritikam delavcev. Normativno in organizacijsko smo že ustvarili pogoje za usklajeno delovanje vseh področij socialne politike, ki se povezujejo v skupnosti socialnega varstva. Uveljavljanje funkcij te oblike organiziranega in usklajenega delovanja socialne politike, štejem za zelo pomembno, ne le, ko gre za opredeljevanje sprotnih ukrepov, temveč tudi za oblikovanje programov socialne politike za daljša razdobja. To kar sem dejal, ne pomeni, da ni resnih problemov tudi na posameznih področjih socialne politike in znotraj njih. Sem štejem zlasti: podružbljanje skrbi za razvoj in vzgojo otrok, usklajene akcije za rehabilitacijo invalidov del';, izboljšanje učinkovitosti zdravstvenega varstva , zlasti preventivnega, zaposlovanja, prizadevanja za zdrave pogoje dela in nujne spremembe na področju stanovanjske politike. Vida RUDOLF: Največji problem na področju socialnega varstva je naša nesposobnost, da bi iz poglobljenih analiz položaja delavčev in občanov v različnih obdobjih, pogojih in okoljih izdelali izhodišča za posamezne ukrepe ali akcije, s katerimi bi bolj objektivno razreševali vsakodnevne stiske ljudi in povečevali njihovo socialno varnost tako, da bi bili oni sami v teh prizadevanjih, kolikor je le mogoče, aktivni. Pa morda tudi to, da zaradi parcialnih "socialnih” ukrepov včasih zaradi dreves ne vidimo gozda. n jNajvečji problemi na področju socialnega skrbstva so posledica neustrezne kadrovske zasedbe strokovnih socialnih služb in pomanjkanja finančnih sredstev. Zato na tem področju še vedno nismo prišli iz pretežno kurativnega dela v bolj organizirano preventivo. če vedno je premalo domov upokojencev, zlasti prostih mest v sanatorijških oddelkih. Tudi strežniška služba še ni dovolj razvita. Vrtcev imamo še vedno premalo. Zlasti je to pereče v mestnih središčih. Na stanovanjskem področju ugotavljamo, da je tudi pri solidarnostnem reševanju stanovanj izpadla določena kategorija občanov, ki po nobenih pravilnikih in kriterijih ne pride do stanovanja. Za solidarnostno stanovanje ima p7’e-visoke dohodke na družinskega člana, za varčevanje in lastno udeležbo prenizke, v delovni organizaciji pa ne predstavlja tistega iskanega kadra, ki se lahko poteguje za kadrovska stanovanja. %.Eatenemu vprašanju oz. problemu s tega področja bi bilo .po vašem mnenju v naslednjem obdobju treba dati prednost, oziroma ga najprej rešiti in mu posvetiti največ sil? Zora TOMIČ: Iz vsega kar sem rekla vidite moje mnenje o opredeljevanju problemov - vsako okolje ima svoje probleme, ki jih mora ne samo zaznavati temveč tudi reševati, kar pa ne zmore samo pa v skupni akciji z drugimi. Vendar se mi zdi, da so nekateri problemi take narave, da moramo v njihovem, reševanju voditi prav vsi računa. Med nje^štejem v prvi vrsti zaposlovanje mladih, njihovo vključevanje v vse tokove družbene reprodukcije, njihovo socialno varnost; nadalje odločnejše"reševanje stanovanjskih problemov delovnih ljudi, zlasti še mladih družin z njihovo lastno akcijo; valorizacijo minulega dela ne le skozi pokojninsko zavarovanje temveč celokupen družben odnos do starejše generacije; materializacijo družbene skrbi za otroke, kot bodoče nosilce razvoja. Za prioritete se ne opredeljujem. Prepričan sera, da bodo dobro izbrane in samoupravno določene, če bodo celoviti programi socialne politike, kot del ekonomske politike nastajali v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih. Vse kar ni mogoče rešiti kot izražen interes in potrebo delavcev v temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti, bodo delavci reševali organizirani v samoupravnih intei^esnih skupnostih. To je po mojem zagotovilo, da ne bo prihajalo do namišljenih prioritet, saj jih bo demokratično usklajevanje različnih interesov gotovo postavilo na svoje mesto. Vida RUDOLF: V naslednjem obdobju bi morali dati prednost oblikovanju politike enakih socialnih možnosti; oceniti vrednost socialnih prejemkov in korektivov in se truditi, da bi skupne socialne dobrine, storitve in dajatve povezali z avtentičnimi potrebami delavcev, delovnih ljudi in občanov. Celostno bi se morali vsakodnevno medsebojno osveščati o povezanosti posameznih prvin socialne kulture in bolj razvijati čut vzajemnosti in solidarnosti ob skladnosti družbenoekonomskega razvoja in pri odpravljanju neupravičenih socialnih razlik v družbeni razvitosti posameznih območij. To pa pomeni, da bi s socialno politiko morali bistveno vplivati na spreminjanje delovnih in živijenskih pogojev delavcev in vseh občanov - skratka očlovečiti življenske pogoje človeka od rojstva do smrti s ciljem, da bo osebno srečen, ker obvladuje sebe in družbo. Ela ZUPANČIČ: V naslednjem obdobju bi morali vsem ten problemom posvetiti posebno pozornost. Nadzorovalno in socialno delo dr.Janez Pečar Družbene spremembe z naraščajočo odklonskostjo in težavami pri prilagajanju deviantov ob. čedalje večjem vlaganju za socializacijo in resocializacijo ljudi načenjajo tudi v pogledu socialnega dela nešteto vprašanj, tako teoretične kot praktične narave. Eno izmed njih je tudi vedno bolj tesno prepletanje socialnega dela z državnonadzorskimi dejavnostmi oziroma bolje povedano: naraščajoče sodelovanje med kazenskim pravosodjem in skrbstvenimi organi ali socialnimi službami (ne glede na to, kako se v posameznih delih sveta ali družbenih ureditvah imenujejo) .pri spreminjanju deviantov. V tem pogledu zlasti vzbuja nezadovoljstvo stanje, v katerem se socialno delo "vprega" v opravila, ki so manj imanentna tej stroki in bolj izhajajo iz vloge nadzorovanja vedenja. To hkrati seveda tudi pomeni, da se področje socialnega dela razširja in spreminja in da sprejema dejavnosti, ki vzpodbujajo pomisleke in bojazni glede njegovih ključnih smotrov. Teh sicer res ne izgublja, vendar pa jih dopolnjuje z opravili, ki mu jih pogosto nalaga kazensko pravosodje. Socialno delo je »sredstvo in hkrati ožje področje vsake socialne politike. Socialna politika pa ima dosti stičnih točk s kriminalno politiko ali politiko zatiranja in omejevanja kriminalitete in drugih odklonskih pojavov. V tem smislu je že od Liszta dalje znano, da je najboljša kriminalna politika dobra socialna politika. Ta okoliščina je še posebej pomembna za razmišljanje o vlogi socialnega dela pri obravnavanju kriminalnosti, njenem preprečevanju in dopolnjevanju nadzorovalnih dejavnosti s socialnim delom. Socialno delo ima za izvrševanje nalog kazenskega pravosodja nedvomno velik pomen, saj v marsičem zapolnjuje primanjkljaje, ki nastajajo v izrekanju kazenskih sankcij in vzgojnih ukrepov kakor tudi med samim kazenskim postopkom. V naši družbeni resničnosti pa se socialno delo v marsičem sklada z družbeno samozaščitnimi dejavnostmi. Obema je skupno preprečevanje negativnih posledic in motečega vedenja v prihodnje. Cilji socialnega dela so v . marsičem podobni ali celo identični s tistimi, ki jih imajo prenekatere druge zlasti pa nadzorstvene, preprečevalne in poboljševalne dejavnosti (in diuiž-beni mehanizmi, ki to opravljajo). Ze sama sorodnost narekuje tudi sodelovanje in pričakovanje razumevanja drug drugega, četudi gre npr. za socialno delo in kazensko pravo. Pričujoči sestavek se zato ukvarja prav z domnevno konfliktnostjo, ki nima samo pomena na stroko (socialnega dela), mar- lo lo več vsebuje morda družbeno politične razsežnosti. To domnevno konfliktnost danes v sodobnem svetu ne puščajo vnemar, marveč se z njo ubadajo in iščejo izhod - teoretično in praktično. Naš namen ni predlagati rešitve , marveč le vzbuditi zanimanje za nekaj vprašanj, zlasti glede na to, da se pri nas krepi prepletanje socialnega in nadzorovalnega dela tudi po zahtevah kazenske zakonodaje. 1. Družbena konfliktnost in socialno delo Družbene spremembe prinašajo polno konfliktnosti in protislovij , zaradi katerih nastajajo razne socialne neenakosti in potrebe, v katerih si posameznik ne more sam zagotavljati zadovoljevanja svojih potreb. Tako npr. vsakdo ne more zagotoviti varstva za svoje otroke, premnogi niso dovolj telesno in duševno razviti, prenekateri ljudje ne morejo preskrbeti normalnih pogojev za razvoj družine, drugi ne morejo najti stanovanj in zaposlitve, po drugi strani pa imamo opravek z onemoglimi in ostarelimi ljudmi in sploh z osebami, ki niso več sposobne same skrbeti zase. Družbene spremembe s svojimi pi^ocesi, to so industrializacija, migracija, urbanizacija, konflikt kultur, družbeno razlikovanje itd. pogojujejo tudi mnoge socialne probleme in motnje in ne nazadnje celo pojave odklonskega vedenja, s katerimi se morajo, poleg organov državnega nadzorstva (organi za notranje zadeve, tožilstva, sodišča, itd.) ukvarjati tudi službe socialnega skrbstva. 1) Družbene spremembe in razvoj (katerim ne morejo enako skladno slediti vse družbene skupine in posamezniki' ali se temu celo upirajo ), ustvarja družbeno konfliktnost,moteče pojave, različno ogroženost in potrebo po pomoči posameznim ljudem) (včasih celo za zadovoljevanje najpreprostejših življenskih zahtev) itd. Vse to zahteva tudi politično in pravno sankcionirane; zagotavljanje vrednot, zlasti na področju socialne varnosti ter narekuje vi^sto, obseg in organiziranost socialnega dela zlasti zato, da bi uspešneje blažili in reševali socialne probleme, ki pogosto izhajajo iz družbene dezorga-nizacije. Socialno delo zato že po svoji naravi in pričakovanjih sodeluje pri spreminjanju tistih ljudi, ki sami tega ne zmorejo, bodisi gmotno, vedenjsko ali kako drugače slediti splošnim družbenim tokovom (neredko tudi v političnem smislu). V razredni in politizirani družbi pa je socialna dejavnost, ne samo strokovna služba, marveč hkrati tudi uresničevanje druž- Glej o tem tudi "Družbeni plan SHS", tč. 1,3»7 beno političnih ciljev na ustreznih področjih. Socialno delo je s svojo organiziranostjo, opredeljenostjo in zasnovanost-jo v določenem pogledu tudi sredstvo za doseganje političnih ciljev družbe. Obenem pa se socialnemu delu v marsičem nalagajo tudi nove naloge,^ki spominjajo na državno nadzorstvene funkcije, ki pa jih država polagoma zaradi doetatizacije manj pomembnih vlog prepušča izven države obstoječim strokovnim službam^ (z neustreznimi nerepresivno naravnanimi kadri). Ker ni mogoče pričakovati, da bi država z globalnim (in sistemskim) reševanjem vprašanj hkrati zadovoljivo urejala tudi težave in stiske posameznikom, se to na določenih področjih prepušča socialnemu delu, ki naj reš.uje individualne konfliktnosti med posameznikom ali skupino in širšo družbeno skupnostjo. Sredstva za ta namen so različna od denarja do nasveta tja do dela z ljudmi in njihovimi sicupinami. Cilji socialnega dela v pogledu blažitev družbenih konfliktnosti in protislovij so predvsem doseganje sprememb pri ljudeh, ki so označeni kot moteči, ogroženi, s težavami ali v stiski in ne ( ali pa zelo poredko) spremembe v družbi. Gre torej za omogočanje prilagajanja ljudi neki poprečnosti ali ^onformnemu stanju, ki ni več moteče za (legitimno) javnost. Zeli se doseči zmanjšanje razlik, ustrezna človeška razmerja, preprečitev pogojev za odklonskost, skladnejša enakost (ali pravičnost), obvladovanost stihijnosti ali neustreznega razvoja posameznikov in razumevanje težav drugih ter predvsem solidarnost v premagovanju določenih neskladnosti (vsaj pri nas). Socialni delavec je glede reševanja svojih nalog v podobni vlogi kot nadzorovalci vedenja sploh, ki navadno vrednotijo zaželeno z dejanskim. In če se ne skladata, je potrebno posredovanje zaradi spreminjanja in prilagajanja h kon-forizmu, morda tudi za ceno določenega prisiljevanja in na škodo zasebnosti in osebne svobode. 2. Devianti - kot klienti socialnega dela Klienti socialnega dela mišljeni v tem sestavku so predvsem razni nosilci kriminalnih in sploh patoloških pojavov, kot so npr. alkoholiki, narkomani, prostitutke, berači, potepuhi, brezdelneži, samomorilni ljudje, odpuščene obsojene osebe, ljudje v kazenskem postopku, o katerih socialni delavci dajejo razna mnenja in poročila, raznovrstno deviantno prebivalstvo, predvsem pa delinkventni mladi ljudje in podobno. Le-te državno nadzorstvo, z njimi pa tudi izvajalci socialnih dejavnosti tipificirajo (tipologizirajo) in porazdeljujejo ter temu ustrezno obravnavajo ter se prizadevajo v njihovem vedenju doseči določeno skladnost med dejanskostjo in tistim, kar je zaželeno (socializacija ali resocializacija). Ce je danes glede formalnega nadzorstva in njegovih vplivov vsaj v teoriji dosti znanega o stigmatizaciji"in njenih nasledkih na ljudi, ki jih obravnava, pa dokaj malo vemo o tem, ali ima socialno delo na svoje kxiente prav tako morebitne negativne učinke ali ne, in če jih ima, kakšni so. Če naj bi s socialnim delom že pri otrocih, .čimbolj zgodaj odkrivali njihovo odklonskost, bi morali biti pozorni na to, ali tovrstno posredovanje ne povzroči nevšečnosti, ki jih sicer ne bi bilo. Kajti kdorkoli izvaja nad določenimi posamezniki ali skupinami skrbništvo, nadzor, varuštvo itd. (jim daje pomoč ali se postavlja v položaj, v katerem so drugi v odvisni vlogi) mu je omogočena določena dominacija, v kateri je človek lahko "primer11, "objekt" in podobno. Tudi zaradi tega se v teoriji socialnega dela sprašujejo, ali naj bo tak človek "stranka" ali "partner" in kaj to sploh pomeni.2) S tem v zvezi nastajajo tudi vprašanja, komu pomoč in za kaj, in kdaj koga obravnavati, in kdo je pobudnik za takšno ali drugačno socialno dejavnost, da ne govorimo o ciljih, ki jih je treba ali se jih želi doseči pri posameznem klientu. Pri klientih z motnjami v vedenju in sploh pri ljudeh z anti- in asocialnimi težnjami pa ne gre samo za njihovo spremembo v pozitivnih smereh, marveč največkrat in predvsem tudi za varstvo družbe pred njihovo nevarnostjo. Toda ali niso premnogi devianti s svojimi "socialnimi indikacijami" včasih preveč bidni, da bi jih prezrli organi družbene kontrole? Ali jih morda ne meče na rešeto boljša organiziranost in razpoložljivost služb nadzorstva (in tudi socialnega dela)? V kaki zvezi je obravnavanje deviantov in socialna pomoč glede na morebitne negativne posledice pri klientih ? Ali je naraščanje socialnih primerov dejanskost ali posledica zmogljivosti stroke ? Ali večje blagostanje rojeva večjo diferenciacijo in manjšo pravičnost porazdeljenih dobrin, ki nato porajajo želje po njihovem nezakonitem prilaščanju itd. Skoraj povsod po svetu se pojavlja čedalje več deviantov pred organi socialnega skrbstva. To morda kaže tudi na to, da določen del vedenja (in s tem tudi ljudi) ni več pravno nadzorstveni problem, marveč hkrati ali pa predvsem socialno varstveni, kolikor ne tudi medicinski in psihiatrični. Čeprav imajo "devianti pomembno vlogo v družbeni drami, ker uče druge kako se ne obnašati" 3)i ostaja socialno delo pri ^ Glej Soziale Arbeit im sozialen Konflikt" ^ Anttila, s.81 njih prav tako družbeno sredstvo za doseganje njihovega spreminjanja in poboljševanja kot nekoč klasični arzenal državnega zastraševanja. Ali ne prihajamo s tem v fazo, ko začenja socialno delo na določenih področjih zapolnjevati primanjkljaja državne represije ? 3. Sodelovanje z državnimi nadzornimi organi Izvajalci socialnega dela pri opravljanju svojih nalog tesno sodelujejo z drugimi nadzornimi organi in pri svojih dejavnostih posegajo na razna področja prav zato, ker se drugi ne ukvarjajo z reševanjem vprašanj, ki jih prevzema socialno delo s svojo organiziranostjo in strokovno usposobljenostjo. Hkrati pa je najbrž za socialno delo potrebno pri njegovih kadrih prav določena osebna naravnanost, ki je za naše razmere še premalo proučena, da bi vedeli kakšne osebnosti se zaposljujejo na področju socialnega dela.,in kake značilnosti in lastnosti temu najbolj ustrezajo. Ce so ta vprašanja s pomočjo raziskovalnega dela kolikortoliko jasne, ponekod v zamejstvu (pi^av tako tudi za druge poklicne nad-zorovalce vedenja) se pri nas v tem pogledu ne moremo pohvaliti, ne za socialno delo, ne za druge poklice, slasti v državnem (formalnem) nadzorstvu. ITa področju ali pri izvajanju posameznih ukrepov, ki so pravno urejeni in s predpisi naloženi socialnemu delu (oziroma skrbstvenim organom), se pogosto dogaja, da je socialno delo nasproti državnim nadzornim organom v podrejenem položaju, ker mora po napotilih države ( npr. sodišč) opravljati posamezne naloge, ki so podrejene kontroli. Socialni delavci izvajajo tovrstna opravila sicer po izhodiščih in načelih svoje stroke, toda vsebinsko so odgovorni tistim državnim mehanizmom, ki imajo pristojnost nalagati jim posamezne dejavnosti (npr. nadzorstvo skrbstvenega organa) ali zahtevati od njih določene podatke (npr. socialna anketa itd.) in podobno. Socialni delavci in njihove organizacije (skrbstveni organi) imajo v tem pogledu položaj izvajalca z omejeno svobodo diskrecionarnega delovanja, državni organi jim nalagajo določena opravila in jim zopet dajejo tudi napotke, kako jih opraviti. 0 izvajanju takih nalog se pogosto zahtevajo tudi poročila o izvršitvi. Pri teh vprašanjih gre pretežno za dejavnost okoli ljudi, ki so v kakih formalnih postopkih zaradi deviantnosti v njihovem vedenju. So pa še druge možnosti, pri katerih socialni delavci po svoji presoji in v okviru pristojnosti, ki jih imajo, obravnavajo deviante ali rešujejo socialna vprašanja deviantnih ljudi z vednostjo ali brez državnih^ organov, zlasti v t.i. preddeliktualnih situacijah, pri čemer ima socialno delo preprečevalni, kurativni ali družbeno vzgojni pomen. V tem pogledu pripravljajo svoje programe, načrte, akcije in dejavnosti, v katere pritegujejo tudi prostovoljne delavce (toda pri nas znatno manj kot drugje). Kolikor gre za socialno delo z deviantnimi ljudmi, je vprašljivo, na katerih področjih je več lastnih vzpodbud, kje je več storjenega 4) in kje je uspešnost večja. V tem pogledr je prav tako dvomljivo, ali naj bo socialno delo prežeto s "filozofijo" drugih organov ^državnega nadzorstva zato, da bo tvorno prispevalo k "boljšim človeškim razmerjem in boljšem človeškem delovanju" 5)* Ali je ta "filozofija" sploh enotna in ali je sploh prav, da je enotna, ko ima vsaka služba, ki se ukvarja s človeškimi problemi različne naloge, različno moč in sredstva. Za naše razmišljanje tudi ni tako nepomembno ali naj socialno delo postaja (ali ne) sestavina družbenega nadzorstva in kako naj se temu upira, če je nanj preveč pritiskov, da naj bi to bila. In ne nazadnje, ali naj devianti tudi socialnega delavca doživljajo kot klasičnega nadzorovalen z državno pregonsko funkcijo. 6) Ali naj bo socialno delo "servis" za državne nadzorne organizme z omejenimi možnostmi ravnanja s klienti po izhodiščih svoje stroke in ali so določbe nekaterih (represivnih) pravnih norm v skladu z namenom socialnega dela ?)• Kako je sploh z ambivalentnostjo socialnega dela in državne represije pri marginalnih ljudeh ? 4. Percepcija socialnega dela za (formalno) nadzorstvo Prenekatere praktične dejavnosti socialnih delavcev, ki jih opravljajo z devianti (ali med devianti) po naročilih državnih nadzornih organov (ali zanje, ker to potrebujejo za zadovoljivo reševanje svojih nalog) so takšne narave, da lahko pri klientih vzbujejo pomisleke ali ne gre za pravosodne nadzorstvene funkcije, pri teoretikih socialnega dela pa dvome, ali socialno delo ne postaja čedalje bolj določena stopnja "družbene kontrole". Prepletanje socialnega dela z državnim) nadzorstvenim (ki ga izvajajo prisilni organi na podlagi prava) in prelaganje nekaterih lažjih nadzorstvenih vlog na skrb- ^ V pogledu vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva ugotavlja raziskava Inštituta za kriminologijo v Ljubljani, da socialni delavci niso vložili toliko truda v svoje delo, če niso čutili nadzorstva sodišč. ^' Younghusband, s. lo? ^ Vodopivec K.: Vloga poročil ...... RKiK, 25»197^» 1» s.11 7) Glej tudi Dajic in drugi v "Služba socijalne zaštite..., Gradivo s posvetovanja na Zlatiboru, 5-a pomeni, da je tudi to dejstvo lahko izvor surovega ravnanja z otroci. KAKO DOLOČITI POMEMBNE FAKTORJE, VELJAVNE ZA VSE KULTURE Posebno zanimivo je, da je med vsemi faktorji, ki dozdevno vplivajo na surovo ravnanje z otroci v vseh obstoječih kulturah nekaj tistih, ki so bili ugotovljeni posebej v zahodnih deželah. Antropologija, ki odkriva faktorje te narave, lahko doprinese pomemben delež k proučevanju surovega ravnanja z otroci tudi v drugih panogah znanosti. Faktorji, ki so omenjeni v tem članku, niso edini, ki doprinašajo k surovemu ravnanju z otroci, temveč so še mnogi drugi, ki bi zaslužili vso pozornost. Potrebno bi bilo naprimer preveriti v različnih kulturah, če je res, da vsakdo vzgaja svoje otroke tako, kot je bil sam vzgojen. Današnja spoznanja antropologije in psihologije ne dovoljujejo vspostaviti čistega razmerja med pridobljenimi iskušnjami v otcoštvu in ponašanjem odraslih ljudi. Z mednarodno raziskavo pa je že ugotovljeno, da se razvijejo podobne značajske lastnosti pri vseh otrocih, ki so jih njihovi starši čustveno zanemarjali ali zavrgli. V vseh dosedanjih raziskavah o surovem ravnanju z otroci se najpogosteje pojavlja ugotovitev, da so s starši, ki danes surovo ravnajo s svojimi otroci, v preteklosti surovo ravnali njihovi starši ! Vendar danes še zelo malo vemo o osebah, s katerimi so njihovi starši surovo ravnali v otroštvu, pa one same sedaj ne ravnajo tako s svojimi otroci; prav tako malo vemo o osebah, ki so nasprotno v otroštvu uživale veliko popustljivost svojih staršev, pa vseeno surovo ravnajo z lastnimi otroci. Združene države Amerike in ostale zahodne države bodo kmalu doživele popolnoma novo situacijo v človeški zgodovini. Zahvaljujoč razširjenosti sredstev za preprečevanje (neza-zeljene; nosečnosti, otroci ne predstavljajo več osnovnega elementa za zakonsko življenje, temveč je od samih zakoncev odvisno ali se odločijo za otroke. Se več, na splošno se otrokom več ne pripisuje ekonomska ali posebna socialna vrednost. Otroci nič^več^ne pomagajo čuvati družinske črede ali pri žetvi, in nič več ne vzdržujejo svojih staršev v njihovi starosti, kot je bilo to nekoč. Pogosto si ljudje želijo otroke le še iz čisto psiholoških razlogov. Ce upoštevamo ta.dejstva, je lažje razumeti tesno psihološko zvezo, ki pripelje do surovega ravnanja z otroci. Nova vloga, ki jo igrajo otroci, enako kot naraščajoča ekonomska neodvisnost odraslih članov družine, zagotovo odločilno vplivajo na družinske odnose. Danes na tej osnovi lahko postavimo le hipoteze o.dolgoročnem učinku, ki ga bodo imela ta spoznanja v zahodnih kulturah, kakor tudi na narode izven zahodnega območja, ki se.počasi spreminjajo. Ko bodo drugi narodi sprejeli učinkovite metode za preprečevanje nosečnosti in, ko bodo doživeli ostale vplive zahodne kulture, se bodo razmere na tem področju tudi pri njih spremenile. Danes se težko govorimo o razsežnosti pojava surovega ravnanja z otroci izven zahodnih kultur. Ne moremo še vedeti, ali bodo imeli faktorji, ki vodijo v zahodnih kulturah k surovemu ravnanju z otroci, enak učinek zunaj zahodnih dežel. Znano pa je, da bodo te kulture nasledile velik del sprememb, ki so jih že doživele in preživele zahodne dežele. Nikakor ni nuj-no, da bi te spremembe v izven zahodnih deželah imele enake učinke.^Ce danes ni mogoče preprečiti družbenega razvoja, ga je pa mogoče usmerjati. Ce bomo bolje spoznali pojav surovega ravnanja z otroci in elemente, ki so pri tem odločilni v zahodnih kulturah, bomo morda lahko olajšali pot razvoja staršem in otrokom v ostalih, še nerazvitih kulturah. Nujno je, da si strokovnjaki vseh znanosti prizadevajo pri združevanju svojih spoznanj o faktorjih, ki narekujejo surovo ravnanje z otroci. Ko skušamo odkriti splošno veljavne faktorje za surovo ravnanje z otroci, je treba ves čas upoštevati različne kulture, in si prizadevati za^spoznavanje razlik v odnosih med starši in otroci. Le na ta način bo mogoče napredovati v raziskovanju pojava in najti rešitev problema surovega ravnanja z otroci tudi na mednarodnem področju. Iz francoščine prevedel Franci Brine Opomba prevajalca: Iz besedila so izpuščene navedbe strokovne literature, ki jo navaja avtorica v članku in po kateri je povzela svoje ugotovitve o obravnavanem problemu. Avtorica na koncu članka navaja, da je vsa literatura,ki jo je uporabila, dostopna na sedežu mednarodne organizacije za varstvo otrok. Poročila KONCEPCIJA ZAKONSKE IN DHUŽINSKE POSVETOVALNICE V TITOGRADU Rosa Popovič Uvod Titograd spada med industrijsko najbolj razvite občine v Črni Gori. Ožje mestno območje šteje preko 65»ooo prebivalcev, občina pa okrog l^o.ooo prebivalcev; to število se takorekoč dnevno povečuje. Kot posledica razvoja industrije, porasta prebivalstva, migracij iz vasi v mesta itd. nujno nastajajo razne oblike socialne patologije in socialni problemi. Poleg materialnih problemov je posebno pereč stanovanjski problem: nezdrava stanovanja, stanovanja brez potrebnih higienskih pogojev itd. Na socialnem področju se opaža pojav na hitro sklenjenih zakonskih zvez, težjih konfliktov in zakonskih kriz, vzgojna zanemarjenost otrok, alkoholizem, prostitucija, klateštvo, delamrznost in niz drugih, družbeno negativnih pojavov. Čem pogledamo nekatere tipične podatke, nam kažejo tole: 1. 1974 je občina Titograd štela lo8.535 prebivalcev; tega leta je bilo sklenjeno ?8o zakonskih zvez, kar pomeni 7*2 na looo prebivalcev (Jugoslavija: 7,4)> razvezanih pa 82, kar pomeni da se razveže lo5»l na looo sklenjenih zakonskih zvez (Jugoslavija 75,7). Največ zakonskih zvez se razveže po petih letih trajanja. Na osnovi teh podatkov lahko sklepamo, da je zakonska zveza v fazi transformacije, kar se kaže v povečanem številu patoloških stanj zakonske zveze, s tem pa je ogrožen tudi razvoj mladoletnih otrok. S takimi problemi se v občini Titograd ukvarja predvsem Center za socialno delo. Ob delu na teh problemih pa je Center za socialno delo občutil potrebo, da se ustanovi posebna institucija za pomoč družini, saj se pri svojem delu zmeraj pogosteje srečuje z družinami, za katere so značilni skrhani medsebojni odnosi, kar pogosto pomeni tudi, da so v takih družinam mladoletni otroci ogroženi v najzgodnejšem obdobju, ko jim je roditeljska skrb, ljubezen in nega najbolj potrebna. To najbolje pove podatek, da je v 1. 1977 Center obravnaval 128o družin, v katerih so bili moteni odnosi, to pa obenem pomeni, da je s tem ogrožen razvoj 55o do 600 otrok, saj je meu obravnavanimi družinami bilo največ takih, ki imajo po dvoje, troje ali več mladoletnih otrok. Najpogosteje gre za konflikte, ki se pojavljajo pred, ob in po razvezi in ob vprašanju, komu izmed staršev bodo dodeljeni otroci po razvezi. Kaj je svetovalnica, njena družbena vloga in pomen Svetovalnica je mesto , kjer se ob pomoči strokovnjakov ljudje razgovarjajo o problemih partnerskih odnosov med spoloma pred sklenitvijo zakonske zveze, v izvenzakonski skupnosti, v zakonski zvezi in v družini. Človek se namreč često znajde v situaciji ko svojih problemov ni sposoben zadovoljivo rešiti sam, zato je ne le normalno, ampak tudi priporočljivo, da v taki situaciji poišče pomoč strokovnjaka, kot napravimo tudi na drugih področjih življenja. Osnovna lastnost svetovalnice je ekipno, multidisciplinar-no delo, usmerjeno predvsem preventivno: priprava mladih za medčloveške odnose med spoloma, priprava mladih za roditelj stvo, ali pa delo na problematiki otroške, mladinske ali družinske patologije. Poleg prevencije predstavljajo pretežen del opravil svetovalnice opravila s področja sekundarne, psihosocialne patogene motenosti družinskih odnosov, ki pri otrocih povzročajo razne motnje asocialnega in delinkventnega tipa. Osnovna načela svetovalnice: - svetovalnice so ustanove posebnega družbenega pomena; - svetovalnica naj razvija samoupravne odnose v družini in zakonski zvezi; - svetovalnica zagotavlja aktiven pristop k planiranju družine, - prek dela svetovalnice se socializira vzgojna funkcija družine, - v svetovalnici se družine in roditelji usposabljajo za družbeno aktivno roditeljstvo. Zakaj je zakonsko svetovanje potrebno: Zakonska zveza je ena izmed najbolj vsestranskih in najbolj intimnih človeških odnosov, v katerih živi veliko število ljudi. Je osnovna enota družbene strukture, preko katere se vzdržuje kontinuiteta in spremembe kulture, zato prekinitev zakonske zveze za družbo večinoma pomeni izgubo. Dinamika, ki se odigrava v tem emocionalnem odnosu, pogojuje formiranje osebnosti sledečih generacij in na tak način vpliva na psihološko klimo bodočega življenja. Danes je zakonska zveza zdaleč bolj odvisna od emocionalnih vezi partnerjev kot od tradicionalnih norm, ki so nekdaj predstavljale zaščito tega odnosa. Družine so postale manjše, povečala se je osebna odgovornost posameznika, porasle so emocionalne tenzije. Ker so "sreča" in "nesreča" v zakonski zvezi psihološka vrednost, posameznik v tem odnosu ne more ostati nevtralen. Uspešnost v drugih družbenih vlogah ne zagotavlja tudi uspešnosti v zakonski zvezi, nasprotno, pomembna in dolgotrajna nasprotstva v zakonski zvezi povzročajo tudi motnje v drugih vlogah osebnosti, ki je dotlej dobro funkcionirala, katere EGO sile so bile relativno dobro očuvane. V tem primeru človek potrebuje pomoč pri razreševanju problemov, ki se v glavnem odigravajo na interperso-nalnem nivoju. Spori v zakonski zvezi pa lahko nastajajo tudi kot posledica notranjih konfliktov, kot simptom interpsihičnih motenj, kar določa tudi kvaliteto konfliktov. Konflikti v zakonski zvezi se lahko javljajo tudi na socio-kulturnem nivoju; to je pojav, ki je zaradi hitrih sprememb družinskega življenja, emancipacije in industrializaT cije, kar vse vpliva tudi na družino, vse pogostejši. Doživljaji zakonskih partnerjev, ki iščejo pomoč, vedno vključujejo interpersonalni konflikt. Strokovne izkušnje so pokazale tudi pomen globljih motenj osebnosti, včasih tudi na nivoju nevroze ali lažje psihoze, kar obenem zahteva tudi različne vrste obravnave za posamezne primere "motenih" zakonskih zvez, kljub skupnemu simptomu "motnje v zakonski zvezi". Treba je pripomniti, da se kot problem nikoli ne pojavi le posameznik, ampak se v stanju socialne potrebe znajde celotna družina. Družinska problematika je vedno delikatna, posebna, svojevrstna in intimna. Strokovnjaku, ki jo obravnava, je potrebna velika stopnja strokovnosti, osebne odgovornosti^in lastnega živijenskega izkustva. Družina, ki ima take težave, potrebuje pomoč strokovnjaka, ki je blizu, ki je vsakodnevno dostopen. Taka pomoč pa je možna le v svetovalnici, kjer bi skupaj, v teamu, delali: socialni delavec, pedagog, psiholog, pravnik, nevropsihiater, po potrebi pa tudi drugi strokovnjaki oziroma strokovnjaki drugih profilov. Zakonsko svetovanje je proces, v katerem strokovno usposobljena oseba ali več strokovnjakov, pomaga zakonskima partnerjema pri reševanju problemov, ki jih srečujeta pri sklepanju zakonske zveze, med trajanjem zakonske zveze ali kadar se razvezujeta. Cilj svetovanja je, usposobiti partnerja za zrelejše reševanje sporov, uspostavljanje ravnotežja v zakonski zvezi ali pa bolj konstruktivno obnašanje v primeru razveze. Kadar gre za zakonsko svetovanje zakoncema, pri katerih so EGO sile relativno dobro razvite in očuvane, ima največjo vlogo psiholog, ki z uporabo svetovalnih metod nudi pomoč. Psiholog, ki je usposobljen za delo pri zakonskem svetovanju, ima poleg terapevtske vloge tudi pomembno vlogo pri raziskovalnem delu in ustvarjanju vzorcev za naše razmere. Pri delu uporablja projektivne metode izpraševanja, predvsem v primerih razvez in pri čimpopolnejši oceni osebnosti zakonskih partnerjev, ki nista našla skupne rešitve glede bodočnosti otrok. Spori, ki so pretežno socio-lculturnega in socioekonomskega porekla, zahtevajo uporabo socioterapij e, ki jo opravi šolani socialni delavec. Uporaba socioterapije, poleg svetovanja, ima izreden pomen, saj v tem primeru ne gre za izmišljene, ampak povsem realne težave partnerjev, ki iščejo pomoč in so socioekonomsko ogroženi, morajo se torej usmeriti ne na razreševanje emocionalnih težav, ampak na razreševanje teh problemov. Hitra pomoč lahko tako družino zavaruje pred razpadom. Motnje vzgojne narave, ki nastanejo v družini, obravnava in rešuje pedagog, ki pri svojem delu uporablja obstoječe metode in tehnike individualnega in skupinskega dela. Pravnik se ukvarja s problemi družine s pravnega aspekta, tako v preventivnem smislu, kot pri razreševanju konkretnih primerov. Motnje, nastale kot posledica intrapsihičnih težav, zahtevajo uporabo kratke, modificirane psihoterapije, ki jo izvaja šolani psihiater. Ce stopnja motenosti doseže klinični nivo psihiatrične okvare, je svetovalnica samo predhodna pomoč, v smislu napotitve na zdravljenje. Zdravljenje se v svetovalnici ne more opravljati, saj ima svetovalnica prvenstveno preventivno vlogo. Teamski sestav ekipe svetovalnice, ki ga tvorijo socialni delavec, psiholog, pedagog, pravnik in psihiater, omogoča kompleksen pristop. Omogoča pravilno diagnostiko, triažo in uporabo ustrezne terapije. Svetovalnica, ki v ekipi nima šo- lanega psihiatra, pomeni možnost napak in izgubo dragocenega časa za zdravljenje mnogih psihiatričnih bolnikov, ki svoj problem doživljajo le kot problem zakonske zveze. Cvetovalnica mora imeti dovolj veliko število strokovnjakov, da lahko nudi pomoč v trenutku, ko se pomoč išče: lista čakanja ni nikoli zaželjena. Nekateri partnerji namreč izredno težko prenašajo težave, včasih pa je minimalna pomoč dovolj, da ne pride do preuranjene razveze. Dramatična doživljanja razveze zahtevajo hitro intervencijo, ker je to edini način, da se zavarujejo otroci. Ker je zakonska zveza družbena institucija, jo je treba gledati z vseh aspektov njenega obstoja. Čeprav je interes strokovnjakov, ki delajo na področju varstva mentalnega zdravja, usmerjen prvenstveno na psihološke sile, ki dominirajo v teh odnosih, ne smemo zanemariti niti zunanjih pritiskov na osebnost. To kaže na nujnost sodelovanja svetovalnice z drugimi institucijami, ki se ukvarjajo z vprašanji varstva družine in zakonske zveze, kot so svetovalnice za nosečnice in kontracepcijo, sodišča in ostale institucije. V ekipi svetovalnice delajo enakopravno in po principu eden za drugim, ob maksimalno možni fleksibilnosti, socialni delavec - socioterapevt, psiholog - psihoterapevt,psihiater -psihoterapevt, pedagog in po potrebi tudi drugi strokovnjaki. Metode dela Kot kažejo izkušnje strokovnjakov, je način postavljanja družinske diagnoze teamsko-diagnostični in terapevtsko-družinski intervju. Teamski je zato, ker diagnozo postavlja celoten team preko analitično-sintetičnega postopka; družinski zato, ker so v procesu svetovanja vsi člani družine. Poleg takega skupnega intervjuja mora obstajati tudi individualno delo posameznega člana ekipe s posameznim članom družine, s tem, da se ponovno vračajo na skupne seanse, ki imajo sedaj smisel sinteze. Cilj je, da člani družine postanejo aktivni udeleženci celotnega procesa. Vsak član teama v okviru svoje stroke osvetljuje odgovarjajoči aspekt družinske situacije, kar se nato zliva v multidisciplinarno sintezo, ki se naziva družinska diagnoza. Cilj teama je, da spozna gsiho in psihopatodinamiko družinske situacije, to pa doseže na dva načina: z zbiranjem podatkov od članov družine in na temelju opazovanja psiho— dinamike samega intervjuja vseh prisotnih, tako članov ekipe kot članov družine. Ta postavljeni status se naziva družinski psihosocialni status in se grafično prikazuje kot družinski psihopatogram. - Vsak. občan, ki ima kakršen koli problem v zakonski zvezi, v izvenzakonski skupnosti ali v družini in želi strokovno informacijo in nasvet; -Šolske »delovne in družbene organizacije pri organiziranju informativnih razgovorov o teh problemih za učence»delavce ali druge občane; - Zakonski pari in družine; - Mladi, ki se pripravljajo za sklenitev zakonske zveze, oz. mladi, ki že imajo neki problem; - Strokovne socialne in medicinske službe, ki pri svojem delu naletijo na probleme družine in medčloveških odnosov zakonskih tovarišev; - Matične službe, ki so soudeležene v priprave za sklenitev zakonske zveze; - Vse ostale institucije, kadar gre za problematiko zakonske zveze in družine. Komu je namenjena svetovalnica; - Mladim, v razvijanju humanih odnosov med spoloma, ne glede na zakonsko zvezo; - Bodočim zakoncem, da bi se čimbolje pripravili na zakonsko zvezo in odgovornost roditeljstva; - zakonskim parom pri reševanju nastalih konfliktov in ponovnem uspostavljanjem harmonije v zakonski zvezi; - Staršem in otrokom pri reševanju njihovih medčloveških odnosov ali nesporazumov; - Zakonskim parom pred razvezo, v teku razveze ali pg razvezi, da bi se njihovi problemi, pa tudi sama razveza, razreševali čimbolj humano in s čimmanj travmatskimi posledicami za otroke. Na kakšen način posvetovalnica daje usluge: - S svetovalnim intervjujem s posameznikom, zakonskim parom in celotno družino; - S kratkimi zakonskimi in družinskimi psiho-in socioterapi-jami; - Z informativnimi in svetovalnimi razgovori z večjimi gru- parni zainteresiranih občanov in posameznih organizacij združedBga dela, šol, krajevnih skupnosti in družbenih organizacij, posebej še zveze mladine, o problematiki, s katero se svetovalnica ukvarja; - S pismenimi svetovalnimi informacijami; - Z informativnimi Članki in popularnimi predavanji prek sredstev javnega obveščanja. Organizacijska shema svetovalnice Glede na sedanje možnosti centra za socialno delo v Titogradu, bi svetovalnica v začetku delala dvakrat tedensko po dve uri: v ponedeljek ali četrtek od 16 do 18 ure. Kadri: socialni delavec, pedagog, psiholog, pravnik, vsak s svojega strokovnega stališča, po potrebi pa bi vključili tudi ostale strokovne delavce. Prvi stik s stranko bi imel socialni delavec, ki bi hkrati opravljal tudi triažo za individualno delo pri ostalih strokovnjakih in dajal usluge s svojega strokovnega področja. Medota dela: Usmerjeni intervju z zakonskima tovarišema, grupno delo z obema zakonskima partnerjema in po potrebi z vso družino. Za začetek bi uporabili tehniko svetovanja, če pa bi se pri samem delu odkrilo neko obolenje, je treba priporočiti ustrezno zdravljenje. Trajanje tretmana v svetovalnici je odvisno od "stopnje motenosti" največ pa naj bi trajalo tri mesece. Princip dela svetovalnice je anonimnost. Anonimnost omogoča, da stranke zaupajo svoje najintimnejše probleme in da se obnašajo odprto, to pa je bistven predpogoj za dajanje adekvatne pomoči. Družinsko življenje je vezano z intimnostjo, torej je anonimnost garancija za uspeh svetovalnice. Svetovalnica ima nalogo, da deluje v dvojnem smislu: preventivno, ko z nasveti pomaga, da v zakonski zvezi ne bi prišlo do težav, in kurativno, s saniranjem motenih zakonskih oziroma družinskih odnosov. Na osnovi izkušenj dela svetovalnic v drugih republikah, menimo, naj bi svetovalnico v začetku financirale skupnosti socialnega skrbstva, kasneje pa bi lahko iskali tudi sofinancerje - skupnosti otroškega varstva, izobraževanja itd. Skupnost socialnega skrbstva pa je glavni financer svetovalnice zato, ker bodo koristniki uslug prvenstveno osebe, M so tudi koristniki uslug Centra za socialno delo, pri katerem naj bi svetovalnica delovala. Ceno uslug bi odrejala sama služba, zaželjeno pa je, da bi vsaj za začetek bila skromna. Usluge bi bile prostovoljne, to pomeni, da bi stranke prihajale same, brez vabil. (Skrajšani prevod: M.Cigale) V nedeljo dne lo.0.1078 emo organizirali drugo srečanje posvojiteljev v Preddvoru na Gorenjskem. Za septcmkersko nedeljo smo se odločili na željo udeležencev lanskoletnega srečanja na Vinici. Upoštevali smo tudi njihov predlog, da je kraj srečanja vliže Ljubljani, Za letošnje srečanje smo pripravili program, ki je oksegal strokovni in kulturno zabavni del. Posvojitelji so prihajali v Preddvor od 9h dalje. Ob lih se je eden od starčev, ali pa tudi oba, udeležil enega od predavanj. Za predšolsko obdobje smo pripravili krajše predavanje o razvoju, predšolskega otroka s posebnim poudarkom na čas osveščanja otroka o njegovem rojstvu, za starše šolskih otrok pa o posebnostih otroka v šolskem obdobju. Popoldne je folklorna skupina otrok iz preddvorske šole zaplesala belokranjske in gorenjske plese. Naši otroci pa so imeli možnost nastopiti s pesmimi in recitacijami po mikrofonu. Program je povezoval tovariš Marjan Kranj. Letošnjega srečanja se je udeležilo 68 družin iz vse Slovenije. Najbolj oddaljeni so prišli iz Prekmurja in Bele Krajine. Vreme nam je bilo naklonjeno tako, da smo zasedli prostore terase pred gradom ob jereru. Nekatere družine so se poznale že z Vinice, druge pa so se z našim posredovanjem spozrftle in je po začetni zadregi kmalu nastopilo prisrčno vzdušje. Za otroke so bili vabljivi čolni, na jezeru. Nekaj očetov se je odločilo za veslanje in so vozili prav vse otroke, ki so to želeli. Večja skupina staršev /okrog Jo/ se je udeležila predavanja za predšolsko skupino. V razgovoru, ki smo ga s predavanjem vzpodbudili, smo spoznali izkušnje in težave posameznih posvojiteljev. Prepričljivost nekaterih staršev je bila več vredna kot teoretično obravnavan problem. Zanimivo in koristno bi bilo v to skupino vključiti zakonske pare, ki so se prijavili kot posvojitelji, nimajo pa še otrok. Izkušnje staršev, ki so še polni vtisov, čustev in reakcij ob sprejemu otrok, bi bili zanje zelo dragoceni in bi jim pomagali premostiti dvome in bojazni, ki so sicer za to obdobje značilni. Preko Po staršev šolskih otrok se je udeležilo drugega predavanja. Pokazalo se je, da so njihovi problemi identični težavam vseh staršev šolskih otrok. T\idi tu se je pokazala imenitna prilika za grupno delo s starši, le skupina bi morala biti manjša. Vsekakor se bomo prihodnje leto no to temeljito pripravili in izkoristili velike možnosti dela s starši, ki nam ga to srečanje omogoča. čudoviti po bili otroci p svojo neposrednostjo pred mikrofonom. Frva je nastopila trinajstletna deklica z lastno pesmico, ki jo je napisala pred' nekaj leti ob času razvezo-vanja svojih staršev. Intimna, globoka izpoved nas je presunila. Nekaj starejših deklic je pokazalo veliko pevskega taletna, mlajši, zlasti predšolski, so bili pa srečni, da lahko nastopajo pred toliko poslušalci in ob takšnem aplavzu. Vsak po svoje nas je očaral s svojo prisrčnostjo. Prepričani smo, da je bila ta nedelja za otroke lep dan. Vsa organizacija v Preddvoru je zelo lepo potekala. Zasluga za to gre tudi delavcem hotela Preddvor, ki so upoštevali vse naše želje in s svojim odnosom, hitro postrežbo in ljubeznivostjo pripomogli k dobremu počutju. Zadovoljstvo nad srečanjem so izražali tudi posvojitelji sami. Zato smo predlagali, da bi tudi naslednje leto organizirali srečanje drugo nedeljo v septembru v Preddvoru. Center za socialno delo Kranj, na čigar območju smo imeli srečanje, nam je pomagal pri organizaciji. Poleg delavcev našega Centra sta na srečanju sodelovali še psihologinja iz ljubljanskega Svetovalnega centra in socialn: 'elavka iz jeseniške strokovne službe. Ela Zupančič SPOŠTOVANI NAROČNIKI IN BRALCI "VESTNIKA" "VESTNIK"t čeprav skromna in oblikovno neugledna revija, je vendar pogumno poskušal zapolniti vrzel, ki nastaja v našem javnem življenju zaradi pomanjkanja publicistične dejavnosti na področju socialnega varstva in socialnega dela. Trudili smo se, in čeprav si ne domišljamo, da smo storili veliko, menimo, da smo le prispevali delček k razvoju socialnega varstva v naši republiki. Ta delček pa bo postal večji in pomembnejši, če se bodo v to delo s svojimi razmišljanji in prispevki vključevali tudi tisti, ki so danes samo bralci, ali samo površni bralci. Veseli bomo vsakega vašega prispevka. Radi pa bi vas spomnili še tega: z izdajanjem Vestnika nastajajo tudi stroški. Zato vljudno prosimo vse naročnike, da poravnajo naročnino za leto 1978, ki znaša za vse tri številke 15o,oo din. Posamezna številka Vestnika za naročnike stane 25,oo din, dvojna pa 5o,oo din. Prosimo vas, da naročnino vplačate po položnici, na žiro račun 5oloo-644-3ooA7 Skupnost socialnega varstva Slovenije z oznako "za Vestnik". Zahvaljujemo se in vas pozdravljamo I UREDNIŠTVO