PoStnina plačana v gotovini. 5 £JUB£MMS7q? zrPejv3 m STSV. 6 Vsebina junijskega zvezka: 1. Janko Samec: V beli noči.....................321 2. Ivan Albreht: Nihče ne ve....................325 3. Ivo Šorli: Zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. (Dalje prihodnjič.).......................326 4. Alojz Gradnik: Večer je, vččer..................328 5. Dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili naših preporoditeljev. (Dalje prihodnjič.)..........................329 6. Anton Vodnik: Kakor čolnarji..................345 7. Ivan Zoreč: Njena pot. (Konec.).................346 8. C. Golar: Gorenjska romanca...................352 9. Josip Vidmar: Tolstoj in njegov „Krščanski nauk". (Konec.) . . 354 10. Francoska narodna-Mirko Pretnar: Mornarjev povratek.....360 11. Stano Kosovel: Prerajanje....................361 12. Milan Pugelj: Uboga deklica. (Dalje prihodnjič.).........362 13. Anton Vodnik: Pričakovanje...................367 14. A. P.: Fata morgana. (Konec prihodnjič.)..............369 15. Alojz Gradnik: Solnce v Brditi..................374 16. Književna poročila........................375 J. A. G.: Novačan Anton: Veleja. — Dr. A. Šerko: Dr. France Veber: Uvod v filozofijo. (Konec prihodnjič.) — Miran Jarc: Krklec Gustav: Srebrna cesta. — F. V.: Le Bon, Gustave. Psihologija gomila. — Naši prevodi. 17. Nove knjige...........................383 „Ljubljanski zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 180 K, za pol leta 90 K, za četrt leta 45 K, za Italijo po 60 lir na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 18 K. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glonar. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih nI naročilo. — UpravnlŠtvo se nahaja v Sodni ulici Št. 6. Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v LjubljanL Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZWON ntSfCNIK Zfl KNJIŽErUNOST IN PR05UET0. letnik xli. 1921. Številka 6. JANKO SAMEC: V BELI NOČI. I. Nocoj, ko tih večer beži čez trate in vas se vtaplja v beli mesečini; nocoj, ko sence tonejo v daljini in nad menoj gorijo zvezde zlate, spet moja duša misli, draga, nate in vsa trepeče v nemi bolečini, ko pred oči mi vstajajo spomini mladosti moje, solnčnih sanj bogate. Takrat vsi moji snovi so zoreli pokojno, kot na črešnjah cveti beli, vsi polni tihih želj in skritih nad. In jaz za njimi hodil sem pokoncu naprej... naprej, naravnost proti solncu <- vriskaje v beli dan: Pomlad, pomlad! II. In vse nebo se je smejalo v maju, ko duša polna tihega nemira pričakovala komaj je večera, da potopi se v tvojih lic smehljaju. A kadar beli dan je bil pri kraju in sva midva zajeta v dih zefira molče strmela v beli blesk vsemira, mi v srcu je bilo, kot da sem v raju. Potem še nama so iz srca srede zacvele nikdar slutene besede; in tiše kot srebro polnočnih sanj, ki se z neba'na daljno zemljo prede, v skrivnost se najinih pričakovanj še tisoč razgrnilo je spoznanj! III. In glej: midva sva vedela takrat, da vse v življenju se prelije v eno, ker je z ljubezni vinom prepojeno... da vse v jeseni obrodi svoj sad! A nama še sijala je pomlad in vse krog naju je bilo zeleno! Jaz sem te ljubil kot zorečo ženo in mislil, da ostal bom večno mlad Pa kakor včasih, ko v jutranji zarji razpnö nad zemljo črni se viharji in strgajo ji bujno rast z obraza, tako prešla je tistih ur ekstaza... In, sužfija tisoč novih hrepenenj, me vrglo spet na cesto je trpljenj! IV. In šel sem... šel po daljnih cestah, belih.. Za mano rodni kraji so ostali — Tam spomnil sem se tistih dni veselih, ki so mi smeh in sanje drzne daii. Hej, z dušo prepojeno misli smelih: kako se s solneem bomo tam igrali, kako življenje vseh ljudi nezrelih mi bomo z voljo v pravo smer kovali, siti o šli naprej: jaz in drugo v i z mano! A ko dospeli v daljo smo neznano, sta src se oprijela dvom in strah — Tam smo v življenju bili čisto sani in solnce ni sijalo več nad nami tako gorkö, kot v naših je gorah.. V. In solnce ni sijalo več nad nami tako ljubeče, tiho in prijazno... Na nebu tam nad tujih mest meglami medlHo je vse bledo, trudno, prazno. A naokrog: kot da mrliči sami bi sc skoz okna nam režali blazno, oskrunjene z bolestjo in solzami strmele v nas so hiše neprijazno Tam zrli smo ljudi obraze blede, ki mrli so po cestah brez besede; in čuli krik sestradanih otrok. In kakor da ne mogla več prenesti srce in duša bi teh ur bolesti, je zakričalo v nas: O Bog, o Bog! VI. In naših duš se je oklenil imaz, in v srcih se rodilo ie spoznanje, da vse je laž: svoboda, solnce, sanje — In pali smo sred ceste na obraz: Kaj to bil prvini staršem je.ukaz, o Bog, ko si prokletstvo vrgel nanje? Veliko, glej, ie tvoje maščevanje, ki palo je iz roda v rod na nas! Vse svoje dni v trpljenju preživeti, za solncem brez pokoja hrepeneti, to naj bo naših src vsakdanji kruh? Ki sam na križu skušal si trpeti, odpusti nam, ne bodi prošnjam gluh, Bog Oče in Bog Sin in sveti Duh! VII. A kot da prošnjam bi bilo zaprto, da ne bi videl naših Bog tesnob, nebo molčalo tiho kakor grob nad nami je, s teminami zastrto. In vse pred nami je ležalo strto: vse cilje je in sanje mladih dob razdrl usode neizprosni zob... A mi tam z dušo stali smo potrto molčeči vsi in zatopljeni vase — Pa v naših dušah na nekdanje čase spomin je vstal in na pomlad zeleno... In spet začutili smo željo eno, ki nam je povrnila vero vase, da šli iskat mladost smo izgubljeno! VIII. Takrat zaslišal sem iz dalje klic in pred menoj je vstalo tvoje lice; in njiv sem spomnil polnih se pšenice in koscev mladih, brhkih se ženjic. In spomnil belih tropov se ovčic in cerkvice Marije sem device, na beli dom, na zelene gorice in na jutranje pesmi daljnih ptic... Pa sem si rekel: «Domovina mati, le ti boš mogla moji duši dati ljubezni, solnca, sreče in pokoja!» In vrnil sem se spet po isti poti — A ko si prišla meni ti nasproti, sem znal takrat, da še vse bolj si moja.. IX. In zopet sem se tiho sklonil nate, da bi vtopil se v tvojih lic smehljaju; in spet sem ljubil tvoje laske zlate; kot takrat, ko je rdelo solnce v inaju. In šel s teboj sem spet v zelene trate: tam zašumeli vetri so krog naju, nad nama letale so ptičic jate, da nama je bilo, kot da sva v raju. Potem še nama so iz srca srede zacvele nikdar slutene besede, in iz zastora solnčnih lesketanj — kot da bi bile iz vesoljstva srede! — v skrivnost se najinih pričakovanj razlilo je še tisoč zlatih sanj... 'A * J* /r IVAN ALBREHT: NIHČE NE VE. Nihče ne ve, kdo mu premeri pota in kaj mu vodi hip na hip korak, kje je resnica, v čem je zmota, kje boj divja, kje čaka mir sladak. Vendar daruje včasih sveto mašo, ko v slutnjah duša sama nad seboj medli, hladilni balzam kane v bedo našo, ko v temo — smrti svit naposled zagori. Tako je pisano v srca zakonih skritih, ki jih zaman razbiti hotel bi razum. Smrt, sok moči, iz veka v vek prelitih, tako te gleda, ljuhi moj pogum. IVO ŠORLl: ZGODBE O NEKATERIH KRŠČANSKIH ČEDNOSTIH IN NEČEDNOSTIH. Me.) III. zgodba: O požrešnosti ali samogoltnosti. Kdor nima na svetu nikoli dovolj, še sit je le lačen, oblečen le gol. (Iz narodne poskočnice.) Ta zgodba in naslednja o zmernosti se vršita in dovršita samo na tem svetu: zakaj to sta zgolj želodčni čednosti, oziroma nečednosti, in kjer je odklenkalo njemu, je odpelo tudi njima. Dovolj bo pa tudi že to življenje, da pokažemo njiju slabe, oziroma dobre sadove. Junak te povestice je Jakob Lah, rojen leta 1875. v O. na Tolminskem, živeč pa že od svojega dvajsetega leta v šumnem Trstu. Tam se je bil tudi toliko obrusil, da ga je vzel bogati baron Zucco za prvega strežaja, pa mu po smrti zapustil lep kapital, češ, da naj ž njim v miru in zadovoljnosti ter brez vseh skrbi živi. Ta ukaz je nameraval naš Jakob točno in dobesedno ubogati. Ker ni bil sam zmožen, si je dal natančno izračunati, koliko sme na leto, mesec in dan potrošiti človek, ki šteje danes šestintrideset let, ima toliko in toliko denarja po toliko in toliko od sto v banki in bo živel do osemdesetega leta — natančno do osemdesetega leta! Potem se je obrnil še na posebnega veščaka — suhega, v petem nadstropju stanujočega učenjaka — ki je vedel ne samo. koliko kalorij je treba za življenje človeku z desetimi, dvajsetimi in nadaljnimi leti, ampak tudi, koliko je treba na dan použiti mesa. jajec, sočivja, kruha, sladkorja, da dobiš vase toliko in toliko dušika, beljakovine in ne vem še kakšnih kemičnih snovi. Ko je bilo izračunjeno in na izrečno Jakobovo zahtevo s tremi pomnoženo tudi to in ko je na podlagi obeh teh veščaških izvidov, s tretjim izvedencem, ki je bil pa čisto navaden krčmar. sestavil še jedilni list za ves mesec naprej, je stopil v banko, dvignil prvi mesečni obrok, ga razdelil na trideset kupčkov, in začel živeti. No, z vsem se je bil sporazumel, celo s svojim teoretičnim želodcem — samo s praktičnim, ali recimo rajši: s svojim gol-tancem se ni bil. Zakaj Jakob je bil vajen dobro, celo zelo dobro živeti: saj je bil pri starem baronu pravzaprav on gospodar. In tako se je dogodilo, da se že prvi dan ob dveh popoldne računi niso več ujemali... Za večerjo si je moral vzeti že kupček za naslednji dan... In naslednji dan je šel po grlu že četrti kupček. «Oho! kar za polovico smo se torej urezali vsi štirje učenjaki skupaj! je spoznal Jakob, in čudno ga je sprelctelo. Toda stoj! — ali se ni pravzaprav urezal rajnki baron?... Kaj se to pravi: «brez skrbi živeti», če imaš že drugi dan take skrbi?... Celo k odvetniku je stopil. «Hm» ... je rekel ta. «Stvar je odvisna od razlage... Ce pustimo poudarek na vsoti, ki jo je vam rajnki zapustil, je smatrati opazko o «brezskrbnem življenju» seveda samo za privesek. Če pa vržemo naglas na baronov namen, to je, da vam zagotovi brezskrbno življenje, določena vsota pač ne zadostuje---Skratka: sigurna ta reč ni, toda ravno tako ni izključeno---Če hočete, poskusiva že lahko---» Ne! Ta bratovščina Jakobu ni dišala. Čemu pa je treba, da živi naposled ravno osemdeset let? Zakaj: od šestintridesetega do osemdesetega jih je štiriinštirideset; ker je denarja samo za polovico, skrčimo tudi življenje na polovico! ... Šestintrideset in dvaindvajset jih je oseminpetdeset, torej skoraj šestdeset let... Dovolj bo! Vsekakor rajši dvaindvajset let življenja, nego štiriinštirideset stradanja! Toda tudi ta žrtev še ni bila dovolj... Prvega prihodnjega se je pokazalo, da bo treba leči v grob s petdesetim, prvega naslednjega že s petinštiridesetim letom. Do takrat pa bo držalo, prav gotovo da bo, naj pride, kar hoče: zdaj šele je bil napravljen ' res pravi račun! Toda prišlo je nekaj, s čemer niti naš preoprezni Jakob ni računal: vojna! In ta je prečrtala vse te tako skrbno sestavljene številke. O, ne zaradi draginje! Ta prvič skraja niti tako huda ni bila, njo samo na sebi je bil že postavil v svoj zadnji račun. Ne to — tisti strašni glas je bil, ki je šel od ust do ust: «Denar bo ob veljavo!» ... Potem pa le ven iz kase ž*njim, dokler je še za kaj! Res. kakor da mu je še ljub ta glas — tako je zdaj Jakob divjal. Še sreča, da je poslušal tudi nasvet svojega prijatelja gostilni- 328 ALOJZ GRADNIK: VEČER JE, VČCER... čarja in si nabavil veliko zalogo živil! To je potem potrojil, ko je prišel še en glas: «Država bo pobrala, če prej ne, po vojni, toliko od sto!» Hudič, meni že ne! se je zaklel Jakob in divjal dalje, kakor da bi imela vojna že jutri končati. Toda, kakor da še in še ni bilo dovolj, napoči doba vojaških naborov, ali, kakor so rekli, «pregledov»! Tudi Jakob mora seveda tja. O, pa bi si bil kar samemu sebi roko stiskal: Čim porine skozi vrata svoje ogromno telo, je že zopet zunaj! «Pretežak!» Juhuhu! Zdaj pa le «pregledujte»! In ker ga kličejo že skoraj vsak teden, se tudi vsak teden na novo pretehta. In če bi opazil, da mu manjka 9 od zadnjič le deka, že zalaga, da jih je prihodnjič vsaj pet čez. No, pa ga začnejo prijatelji svariti od vseh strani: «Jakob, ne žri tako! Draginja bo še večja, robe vedno manj! Kaj bo potem s teboj, ki stradati nisi vajen in ne znaš?!» A Jakob samo: «Prvo je glava, prijatelji! Meni jo je rešil doslej še samo trebuh. Zato bova skrbela ž njo zanj, dokler bo nama le količkaj mogoče. Enkrat bo pa tudi vojne konec!» Pa je prej njega. To se pravi: njegovega denarja in njegovih zalog. Samo še od kredita je živel še nekaj časa, sleparskega kredita: kdo bi možu s takim trebuhom ne verjel? Toda tudi ta boben poje le, dokler je napet... Kakor pa ne vemo, ali je bil prej hrast ali želod, tudi ne vemo, ali je prej umanjkal Jakobov trebuh ali njegov kredit — nekega dne sta oba izplahnila... (Dalje prihodnjič.) ALOJZ GRADNIK: VEČER JE, VEČER . Večer je, vččer, tihi mrak, tihe" besede, tih korak in srca naju v tihi sreči medlita ko dve plahi sveči. Večer je, večer, zdaj bo noč, ne hodi še, ne hodi proč in sveče svoje ne ugasi, umrla sama bo počasi. Večer je, večer, ah nocoj ne bodi več z menoj, pokoj! ko bom ležala v^fcamri črni. takrät se zopet k meni vrni. Dr. IVAN PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Dalje.) () tako ostro izraženi katoliški Jendenci Kopitarjevega delovanja bi človek mislil, da prihaja iz primerno globokega, filozofsko fundiranega katoliškega prepričanja. A tega pri.njem nismo našli, pač pa smo videli, da ohranja Kopitar i napram janzenistom i napram racionalističniin jožefincem i napram dunajskim zanese-njaškim neokatolikom svojo «sanam socraticam philosophiam», svoje reservirano humanistično stališče. Ker si prL-brezobzirni odkritosti njegovega značaja ne moremo misliti, da bi se bil Kopitar ravnal po onih ital. humanistih, katerih izrek se je glasil: «Intus ut übet, foris ut moriš est», moramo iskati vzroka njegovemu agresivnemu katoličanstvu drugje. Jaz mislim, da «leži ta vzrok v Kopitarjevem političnem prepričanju in v njegovih nazorih o Slo-vanstvu. Kopjtar je izšel iz svoje slovenske domovinice, v kateri je krepko koreninil in kajero je ljubil s plemensko-žarko ljubeznijo, odkoder pa je prinesel obenem primerno izožen poli-tični horizont. Slovenec je bil od nekdaj z dušo in telesom Avstrijec in za Kopitarja kot čistokrvnega Slovenca so bile črnožolte meje sveti, začarani ris, preko katerega ni šel njegov pogled. Ako je on fantaziral (v svojih znamenitih «Patriotische Phantasien»), so plavale njegove sanje samo nad Avstrijo, ako je gradil jezikovni in narodni dom svojemu narodu, je zabijal stebre svoje , stavbe globoko v avstrijska tla. Z Linhartom in Hacquetom je/j smatral Avstrijo pravzaprav za slovansko državo.124 Nadejal sev( je, da bo Avstrija vse storila za pretežno večino svojih slovanskih podložnikov in jim preskrbela sredstva za sijajno kulturo. Imenovanje enega samega Nestoroviča za nadzornika rumunsko-srbskih šol v južni Ogrski 1.1810. ga je navdajalo z upom, da se Avstrija tudi v oni polovici države prej ali slej opre na «pet osmin ogrskih Slovanov» in «zlomi kontumacijo dveh osmin Kalinukov-Madža- 124 Ibid., I., str. 204. rov».'" V duhu je videl delovati na Dunaju slovansko akademijo, za katero je izdelal že tudi «adreso» in jo objavil v II. let. «Vaterländische Blätter» (str. 411). DobVovskemu je pisal o teh svojih avstrijsko-slovanskih upih in načrtih: «Kakšni ideali mi izpreie-tujejo glavo! In ne! Izkušnja ne sme povzročiti, da bi obupal... Na Dunaju mora rezidirati slovanska akademija. Tuje torišče Slovanov z juga in severa, z zapada in vzhoda. O fortunatos nimium ^sua si bona norint! Pa puste, da si domišlja Rusija!» Trezni, skeptično avstrijski, češki abbe je odgovarjal Kopitarju na vse te smele *"*sanje njegove z bridkimi rcminiscencami. Klical mu je v spomin, kako so avstrijski birokrati v kali zatrli podobno češko društvo v Pragi, «češko hromado», kako je Avstrija spravila Češko ob svobodo, gmotno blagostanje in nazadnje še ob jezik, ironično pristavljajoč: «Morebiti so pa drugi Slovani manj sumljivi, nego vrli Cehi. katerih jezik sc je dolgo imel v Avstriji za uporniški (po novem za revolucijski) jezik. S pomočjo nemških ljudskih šol so hoteli izkoreniniti ves slovanski duh in vso vnemo. To se jim je tudi že precej posrečilo.» S trpko resignacijo modrega starca je vzklikal: «Avstrija nad vse, ako _bi_ bila hotela, ako bi bila dala. ali vsaj dati hotela Slovanom lastnolžobrazbo.»'-" Glede smelih načrtov Kopitarjevih o centralni slovanski akademiji pa je pisal navdušenemu slovenskemu avstroslavistu: «Ruska cesarska akademija se naj poniža za podružnico? ... bojim se, da Vas bo Vaša vnema predaleč zapeljala Dobrovskega bojazen se glasi kot prerokovanje, v katerem, kakor da bi že slutil modri nfebl onega Kop j tar ja_ zadnji h njega let, ki je postal cenzorsko orodje Sedlnitz-in ki je ob joriliki denunciral skromnega učenjaka šafafika panslavizma».7^ — RusijaJe^bilaJKopj^^ pri njegovih avstro-slovanskih načrtih na potu. Storila ni takrat za južne in zapadne Slovane nič niti Avstrija, nitiJRusija. Kljub temu je Kopitar ves čas svojega življenja od Avstrije vse pričakoval za 125 (ilej Kopitars Kl. Schriften, 34, 70 ter primerjaj «Vedo», I., str. 328—330. Ob tej priliki je Kopitar izražal za one čase ...prešinejo željo in nadejo, da se «>od Nestorovičem «osnujejo ne samo vztočne (pravoslavne) gimnazije in akademije, marveč,(v l^ajlovcih) tudi ena univerza (štirje milijoni menda zaslužijo eno) s^samiirü Jastnjmi srbskimi proip^oiji»... Dne 25. aprila 1810. je^pis^J£/< mic, je pisal ustanovitelju pismo, o katerem sporoča Dobrovskemu: «Jaz sem jih svaril, naj ne natrobijo Nemcem ušes o naših slovanskih prednostih (Primic je rad ponavljal Herderjevc ,29a Se jiajpravičnejše ocene je bil deležen Kopitar v tem oziru med Srbi, med katerimi je onidan n. pr." Ljubomir Štojanovič povsem pravilno opredelil razmerje velikega našega rojaka do slovanstva s tem, da jc zgostil svojo sodbo v trditev, češ, da je bil Kopitar sicer avstrijski patriot, «ali njegov austrijski patriotizam nije bio nemački». (Srpski književni glasnik, 1921, str. 590.) — Glede Kopitarjeve karakteristike tudi sicer opozarjam na ta zanimivi članek Stojanoviča, čigar končni rezultati bodo povečini obveljali. Ko bo ugledni srbski zgodovinar dobil pred oči mojo razpravo v «Vedi» I., in pričujoče «profile», upam, da bo nekoliko modificiral samo par svojih označb, n. pr. svoje mnenje, da Napoleonova «Ilirija» ni vplivala na Kopitarja, in pa oznako Kopitarjevega svetovnega in religioznega naziranja. Še ena trditev prof. Stojanoviča po vsej verjetnosti v celoti ne bo držala, ko se bo med prejšnjimi avstrijskimi Slovani v sedanji njihovi državni svobodi razvilo neovirano preiskovanje njihove politične zgodovine, namreč naslednja: «Na oslobodjenje nisu mislili (ni austr. južni Sloveni) ni ostali slovenski narodi u Austriji ne samo onda, več tako reči do samog raspada Austrije. Svi su oni tražili do poslednjeg momenta da obezbede svoje nacionalno razvijanje ,u okviru austro-ugarske Monarhije'» (str. 599). Nad Avstrijo so bili obupali Kmalu po letu 1848. ne^samo mnogi češki, marveč tudi južnoslovanski (med poslednjimi tudi slovenski) razboritejši možje. Samo da so pričakovali svojega razjarmljenja od Rusije. Odtod pri Slovencih po letu 1867. beg mladine v Rusijo. (Prim, tudi članek proi. Radojčiča «Svctozar Miletič o jedinstvu Srba, tfrvata i Slovenaca» v novosadskem «Jedinstvu», 1921, br. 521, o «ljubljanski resoluciji» z dne 1. decembra 1870; ponatis v «Njivi», I., str. 215—219.) 130 Ibid., II., str. 191 in 258. slavospevc Slovanom!), ampak oznanijo naj rajši namen, da, se hočemo ob izobrazbi dvigniti v bližino Nemcev.»131 V nemški znanosti romantične dobe je Kopitar odkril svoj talent in svoj pravi poklic, ki mu je pripadel kot prirodna dediščina njegovega plemena. Mandat za ta svoj poklic je Kopitar že jako zgodaj jemal iz rok Dobrovskega, ki je glede češčine tako kakor Kopitar z ozirom na slovenščino v izključno nemških spisih13" rekonstruiral prosvetne osnove svojega naroda, predvsem jezika njegovega. 2e dne 25. aprila 1810. je Kopitar pisal Zoisu, da mu je neki prijatelj patriarha slavistike sporočil, da Dobrov-sky stari. «Bogve, čc ne-feži nazadnje vse na Vašem tajniku! Do-brovsky dajg^rekel temu svojemu prijatelju: Kopitar, to je chlap (dečkoj^ kar me dela vrlo jonosnega, nam pulchrum est laudari a laudato viro, meni pa naj bo vsaj vzpodbuda k pridnosti in vztrajnosti. Saj^ nisem tako za nič drugega na svetu, saltern in grammatieis, ad quae natus avideor, facite ut possim excelleire.» Kopitar je sijajno izvršil nalogo, ki mu jo je usoda poverila med Slovenci. Iz slovenskega jezika je naredil stavbo, utemeljeno globoko v narodu in oličeno na pročeljih v skladu z drugimi slovanskimi jezikovnimi stavbami. To delo je izvršil že s svojo slovnico. Sam ni nič slovenskega spisal; to so delali njegovi učenci v domovini, ko je on v tujini v tujem jeziku pomagal ustanavljati in razvijati novo slavistično vedo. Svoje slovenske učence je znal organizirati s pošiljanjem dopisov in knjig in jim pridruževati za pomočnike zastopnike raznih slovenskih pokrajin m narečij, s čimer jc pospeševal literarno in narodno zedinjenje dotlej tudi v jeziku provincijalno razkosanih Slovencev. Iste prakse se je posluževal glede kulturne komunikacije med Slovani. Slovani morajo držati skupaj!» je bil zaklical že v enem prvih svojih pisem Dobrovskemu, klik, ki se je iz Dobrovskega ust odzval kot odmev zopet nazaj.133 In Zupanu je pisal dne 7. junija 1811., da se je seznanil z južnoštajerskim duhovnikom Jaklinom in mu svetoval, naj stopi z Ljubljančani v dotiko. «Morebiti vam 181 Ibid., I., str. 177. 132 Kar se tiče Kopitarjevih izključno nemških pisanj, se mora reči, da je ^ Kopitarja že Cop zbodel, ko je pisal v svojih bibliografskih prispevkih^Za^/^**/ -Šafafika, poslanih preko Kopitarja: «CLKopitarju se |e sicer sploh tako malo vedelo, če _ zna pisati_po kranjsko, k«kor_.o_ Dobrovskem, če zna pisati po češko». (ŽMSTT., str.M93 133 Istočniki, I., str. 35, 43. Ill U11U 111^ UII\U IIUJIIU, l\tll\ui lAUIVcUl 11 c l l^cl l\ et I I 11 V fe^v^feM1 j^1 staviti v pretirano luč. Svoje dopisnike je ner v kako se<{majo vesti, kako ga morajo tituliratif-^ogc skoro piše. Morebiti pa bi ga ti kot pridni iskavec pristašev v ljubezni lehko prehitel? Kaj; spada sjjupaj^ mora skupaj držati: tako Slovani vobče, kakor posebej sorodnikom na štajerskem, Koroškem, provincijalnem Hrvaškem iniia Blatnem jezeru. Sed 1. amore opus est, nosti s. Paulum, non vanitate; 2-do amore; 3-tio amore et sic in infinitum!» ........- 7 mmmmnrn m" ^—'——/S^» To visoko pesem ljubezni je znal, ko je šlo za zedinjenje na- • roda, zapeti mož, kateremu v njega privatnem življenju ni bil dan takorekoč niti najmedlejši topli žarek ljubezni. Kopitar bi bil lehko imel prijateljev na moč, ker se je vse z zaupanjem obračalo na 9 dunajskega dvornega bibliotekarja in odličnega slavista. Zanj pa ni bilo nič tako nujno, kakor iztikati za napakami vsakega znanca neredko poučeval, ogosto je kritikoval celo njih pisavo v pismih in način, kako sO^ zlagali pisma. Pri nastopu zoper njegove sovražnike mu je bilo dobrodošlo vsako sredstvo. Bil je cel sovražnik svojih sovražnikov in polovični prijatelj svojih prijateljev, pogrešajoč one lastnosti, iz katere prijatelj prijatelju rad kaj dobrohotno izpregleda. Kopitar je bil oblasten in jeznorit značaj, ostroumen in ostrojezičen, ošabnež, ki ni tehtal svojih izrazov: njegova pisma mrgole samih norcev, tepcev, smrkavcev, šarlatanov in oslov. In na ta svoj občevalni jezik je bil kot pravi gorenjski kmetiški fant menda celo ponosen: Der alte Grobian Kopitar» se je nekoč podpisal v pismu na Zupana.1" Vrlega, poštenega, nekoliko udobnega samouka, bivšega me-( nišca Vodnika, je zbadal, kadar in kjer je mogel, dokler je bil ta še pri življenju in celo po njegovi smrti. Njegovo smrt je javil V Dobrovskemu tako mimogrede, v kratki, zaničljivi opazki v pismu: «Vodnik prae nimiae sanitatis mortuus est». Vodnikov slovar, njegovo življenjsko delo. je izkušal izpodriniti, želeč, da bi qn.sam alivkdo drugi prehitel Vodnika tudi s slovarjem, kakor ga je bil on že s slovnico. Ker pa sam ni nanagloma zmogel tolikšnega delai je vzpodbujal Primica, naj mu dobavlja slovarsko gradivo. ^ Ivan P r i m i c, doma iz Šmarja na Dolenjskem, je bil dovršil Q /v^5 ljubljansko gimnazijo, kjer ga je Vodnik vnel za slovenščino. Ob tem času študira Primic v Oradcu pravo. Mladenič je entuziast svoje materinščine («unsere herrlich.e Sprache» jo imenuje), dela ( 134 Ibid., IL, str. 239. slovenske verze in jili pošilja svojemu bivšemu profesorju Vodniku v korekturo. — V štajerski prestolici zbere_pkrog_sebe pet-najstjjoggslgvfigv, ki se trikrat na teden shajajo, čitajo Kopitarjevo slovnico in se vadijo v materinščini s prevodi iz evangelijev. Primic je njihov lektor.'3* Na tak način ustanovi Primic prvo društvo v svrho gojitve slovenskega jezika pod imenom «Societas slovenica», kar daje ognjevitemu zanešenjaku povod sanjati že o r.ekaki bodoči «Academie des inscriptions Slavonnes». Člani tega društva si stavijo za svojo nalogo, nabirati o počitnicah po deželi slovenske izraze, se pridružujejo kot Štajerci h kranjsko-slovenski literaturi in se vesele, da francoska vlada v «Iliriji» tako pospešuje slovenski jezik. Ne odobravajo sicer vojnih kontnbucij^ Francozov med Slovcnci. a se navdušujejo ob francoski literaturi, ob kateri misli zlasti Primic, da bo visoko vzrastla tudi slovenska: «Zadivljen gledam v duhu našo literaturo, kako se za prvenstvo bori s ponosno, a večinoma samo po petelinski (francoski) posneto literaturo prepirljivih Germanov! O che gusto!» Primičeva želja kakor Kopitarjeva gre za tem, da se zedinijo vse slovenske pokrajine v enem literarnem jeziku, h kateremu naj vsa narečja našega ozemlja prispevajo svoje doneske in nasvete. Z razlogom, da se odslej, odkar je Kranjska francoska, ne bodo več mogli jemati uradniki za Spodnje Štajersko s Kranjske, prodre Primic ^^foP1"1 graških visokih uradnikih in doseže 1.1812. ustanovitev prve avstrijske državne stolice za slovenski jezik v Gradcu, na_kateri. postane on prvi učitelj 60tih učencev.1** Z nekaterimi teh svojih slušateljev, po večini teologov, popotuje ob počitnicah od župnišča dj) župnišča, od zidanice do zidanice, navdušujoč takratno mlado spocmjeStajersko duhovščino za domačo literaturo z oduševlje-nimi dcklamacijami Vodnikove «Ilirije oživljene». Zakaj uverjen jc, da samo iz župnišč morejo priti «učitelji ljudstva, pravi z entu-4 ziazmom za svoj vzvišeni, božji poklic navdani učitelji ljudstva (n^^goljjbmvci^jriaš)»; na posvetno inteligenco, zaverovano v svoj neposredni gmotni dobiček in ljubo, v šolah privzgojeno nemščino, ne računa, to so mu «egoisti», za kakršne ima «večino, ali vse juriste ž njih čedno druščino». A tudi med duhovščino, zlasti štajersko, se/ima najprej boriti s težkimi ovirami svojega ideal- ,3i Prim. Primičevo pismo Vodniku, z dne 13. maja 1810. («Vodnikiana» v ljubljanskem muzeju.) 13,1 Istočniki, I., str. 272. nega dela, namreč z onimi veseljaškimi nravi, ki' jih je bil med kranjsko duhovščino vsaj deloma odpravil janzenistično-strogi t _ Jlerberstein.137 V tem oziru piše Primic Zupanu: «Napnimo torej, ^Hftagi prijatelj, vse mogoče sile, 'da vzbudimo naše svečenike iž njih nevredne letargije, de bojQ^vJaj eni, zhe ne yiu vender rajjhi bukye, papir ino PßjjLxLlQkß_j£caa 1 i, kte kvarte — na krajnfkim vender farji na pol nifo tako rasvusdäni — ampak na Dolanikim Shtajerfkim njim ga v' shertju ino pijan-zhuvanju ni para po z£lim fvejti, to Io shivine: Bogü fe fmili! Kaj je to sa eno ftrafhno pohujfhanje sa kmezlike ludi! — De njim povčm, dokler fe ne bodo farji pobollhali, nebo lTovenfhina kviiko prifhla. Jes fi sa tega volo tukaj tudi per fhtajerfkih bogo-flovzih (teologih) vfo müjo persadenem, de bi v' njih en malo duha ino lubesni sa flovenfhino vdihnil; en malo mi je grätalo, pa so li redki, kterih fe kaj prime.»138 Prj.mi^v_j^alizem je plapolal tako visoko, da je mladenič snoval v Gradcu že izdajo slovenskega časopisa.139 Navdušenja mu ni jemalo niti to dejstvo, da se mu je slušateljstvo neredko razbegavalo v gorice in da je r,rob času trgatve čitala ž njim Kopitarjevo slovnico samo trojica: Smigoc, Cvetko, Modrinjak. 'JTK tem Kopitarjevim besedam, k tej zanimivi cerkveni in narodnopolitični veroizpovedi humanista in državnega vernika, pristavlja Primic: «Jes pa menim, da bi ne bilo preflabo, ako bi duhovni po slovenfko mefhu-vali.»152 152 Istoč., II., str. 286 in 301. (Dalje prihodnjič.) CŠ3D ANTON VODNIK: KAKOR ČOLNARJI ... Kakor čolnarji stojimo na bregu večera. Z dlanjo nad čelom gledamo v deželo dneva, ki pod nami dogoreva kot neznani, tuji svet-- (Mogoče, da že davno kdaj smo s čolni se peljali mimo ...) Cez nekaj hipov spet — ko globlje še v večer skrivnostni ženejo nas jadra, od večerne zarje rdeča... in sami sebe v sijaju dneva zremo, motno, motneje kakor v poluspanju — (ah, vedno, vedno slajši je azur! ...) šepečemo: Kako smo čudno se izpremenili v teku nekaj nemih ur ... O, to mora biti silno daleč v večer iz dneva! ... IVAN ZOREČ: NJENA POT. (IZ ZBIRKE „POMENKl".) (Konec.) Emil ji je molče božal drobne kodre, ki so v obupu padali po belem čelu. Iz njenega toplega telesa je žehtela opojna miloba, ^ ubirajoča njegove trepetajoče živce v zvijajoče se korobače, ki so ga bili po zavreli mladi krvi... Poljubljal ji je radostne oči, ki so žarele v samozavestnem zmagoslavju, v ljubki jamici na licih in smcjoči se polni ustni. Ko je splahnil burni naval, sta se predramila in sta se spogledala. In prvič jima je bilo, kakor bi se sramovala drug pred drugim. «Ali si to res ti?» so se čudile oči. «Kaj ti si to?» so se širile druge. Oba sta hkrati umeknila pogled, ker ju je postalo groza neizogibne gotovosti, ki jima je pretila iz nezasenčenih oči. «— in vendar ima tudi ljubezen svoj nujen konec!» je nazadnje dejal in blažeče pritisnil svoje lice k njenemu. «Nikoli — ne sme —!» se je ustrašila. «Kdo pozna jutri?» «Ljubezen gleda v neskončnost!» «Danes sem tu, jutri moram drugam; danes sem vesel in prost in tvoj, jutri se zgodi lahko kaj nasprotnega.» «Zgodi naj se karkoli: — jaz te ne zapustim! Kamor pojdeš ti, tja vodi tudi moja pot.» «Potem bi morala ubogati svojo mater in me potisniti v zakonske ojnice.» «Nočem tega! Tako bi te izgubila!» «Nekaj bi pa le morala misliti na bodočnost.» «Tale blažena ura, tile sladki hipi so moja najlepša bodočnost! Njih se bom spominjala, ko bo življenje mlatilo po meni, in bom srečna ob lepih spominih!» «Všeč bi mi bilo, če bi bila nekoliko resnejša.» «Beži no — kakšen pa si?» «Da, včasih mislim nekoliko trgovsko.» «Rajši te imam, če misliš po svoje, tako kakor včasih.» «Prav, prav. Ali, veš, smiliš se mi, ko te premišljam.» «Smilim — zakaj?» «Ker se bojim, da bo prav kmalu napočil dan. ko se ločita najini poti.» «Emil!!» «Oče mi "piše, da bi prišel domov in prevzel trgovino.» «Moj Bog, tega mi nisi še nikoli pravil.» «Kaj naj bi bil segal v tvoj veseli, prešerni smeh? Počasi mi postaja pa vendarle težko. Kaj bo s teboj?» «S teboj pojdem! Saj ni drugače mogoče!» «Ravno to je popolnoma nemogoče, vidiš. Moji starši ne bi nikdar trpeli tega.» «Mislim, da jih ne bi šele izpraševala. Saj tudi mojih nisva.» «To je druga stvar, draga moja,» je dejal nekoliko trdo in jo je pogledal skoraj resno in strogo. Kakor nož ji je šlo v srce: Moji starši ne bi nikdar trpeli tega! — Kaj so njeni starši toliko manj in slabši, da so to, kar je ona počenjala, morali prenašati? Ali ta pomislek razžaljene otroške ljubezni je bil kratek. Pregnala ga je lahkomiselnost in prevzela lastna bridkost. «Emil, moj Emil, imej usmiljenje z menoj!» je bridko zajokala in se ga je oklenila še tesneje z obema rokama, kakor bi se bala, da ji še ta hip vzame milega prijatelja. «Ne delaj mi krivice, Marijica! Kaj misliš, da je meni lahko ob vseh teh nujnih in neizogibnih mislih? Ali dolžnost, življenje, dom me kliče.» «In kaj naj rečem jaz? Kaj nisem tudi jaz imela dolžnosti do staršev in do sebe, do sebe, razumeš? Ali sem kdaj pomišljala, ko si me vabil za seboj? Mar nisem drvela v svoji vdani ljubezni * in brez preudarjanja o dolžnosti? In kaj je dolžnost navsezadnje? Kaj je to? Ali ni samo puhla rečenica prostovoljne sužnosti. Zasužnjen človek, hlapec ima dolžnosti! Kdor pa hrepeni po lepoti in popolnosti življenja, ne pozna tega bremena. Samo želja po užitku vseh življenjskih dobrin je njegova edina in prava zapoved.» «O dekle, odkod imaš te čudne in prevratne misli? Kdo ti je zastrupil mehko dušo? Glej, vsak človek ima in mora imeti dolžnosti! Kdo te je zbegal?» «Kaj ti je do vira, če je studenčnica čista?» «Saj to je! Kalna je.» «Vir je čist! A če brodiš po strugi, kdo je kriv, če se skali?» «Danes se mi umikaš predaleč. Kako bi ti sledil v višave tvojih prelahkih sanj?» «Vera ti manjka vame in vase! O, in jaz sem zmerom mislila, da je tvoja ljubezen kakor šepet spomladi, ki izroča vesele poslanice v zardela ušesa drhteče mladosti; — mislila, da je tvoje srce kakor zdrav planinec, ki stoji vrh najvišje gore, vihti v eni roki lahki klobuk, a drugo pozdravljajoče izteza proti zelenim dolinam z belimi vasmi in srebrnimi rekami med blagoslovljenim poljem, vriska in poje in se bratovsko tika s široko prirodo — .» «No, no, Marija, kam pa? Na zemljo se vrni!» «Karkoli povem, ti je preveč!» «Ostani človek, kakor si bila zmerom.» «Ko sem prilagajala vsak živec svojega srca tvojim željam in sem v prevdani ljubezni preskakovala vse zapreke do tebe, sem v sijaju one radostne sreče videla le tebe, ki si se mi zdel zvest in trden kakor moška beseda. — Če bi bila že takrat človek ...!» «Obadva sva živela po srcu, prosim!» «In odslej torej ne več?» «Trezno vsaj.» «Res, Čas je za to. Kajti vse, kar ima čisto dekle, in česar nihče več ne more povrniti, vse sem ti v nekaki razkošni pijanosti razsipno zmetala pred noge! Kaj hočeš še, ko nimam ničesar več?» «Ali nisem pobožno in spodobno sprejemal tvojih darov, in ali jih nisem zaslužil, ko sem vdano klečal pred žrtvenikom?» «Kdaj si torej lagal; takrat ali zdaj?» «Nisem lagal, ne hlinim se; ampak človeka, ki misli, ne morem utajiti v sebi.» «Torej ti si misleč, a jaz samo čustvujoč človek —?» «Sama tako praviš.» «In ker je tako, umijva svoji duši in pozabiva?» «Nikakor! — Zakaj bi izvajala najskrajnejše posledice, ki niso ne lepe ne potrebne?» «Tako?» «Kajti zakaj bi ubijala, kar nama je odpiralo veseli, srečni raj? Res je, večen ne more biti, — tudi Adam in Eva sta morala ven. Ali raj je bil le raj, ki bi živel v najinih srcih do konca dni.» «Kako, ko umira že zdaj?» «Ko bova daleč drug od drugega in bova samo s kratko in slabotno nitko še lovila pojemajoče življenje, se nama bodo širile oči. bosta podrhtevali zavzeti srci pred sliko, ki bo lebdela kot svetel in jasen odsev iz najine srečne mladosti. — Ne maživa spomina, ki naju čaka!» Marija je med temi besedami tiho ihtela in se je obrnila, da bi odšla. Naenkrat pa se vrgla na mladeničeve prsi in je glasno zajokala. 9. Solnce je bogato teklo z visoke modrine in je vabeče vleklo iz drameče se zemlje mlado pomlad. Kar se je bilo umikalo pred rezko burjo, je podjetno sililo iz kipečih tal. Vsa vesela in glasna okolica je bila kakor šopiren šopek lepe neveste. Sladkobno opojen vonj dehtečega cvetja se je vozil nad njo in se je v lahkem vetru spuščal na skodrano morsko gladino, odkoder so velike oči zamišljenih ribičev ljubeče uhajale na cvetoče bregove, krepko se dvigajoče iz snivajočega morja do otožnih in tesnih kraških ograd. Vsa okoliška pota so bila kar živa tržaških izletnikov. Toplo solnce je tudi njim izsiljevalo šegavost in razposajenost, pritajeno med hlastajočim delom v nemirnem, za dobičkom in užitkom stremečem mestu. Lica so jim gorela, glas se jim je lomil, tako žejno so pila upehana in izsušena pljuča čisti, vonjavi zrak. Na redkih, ozkih traticah so se šegavo lovili gospodje s pretegnjcnimi gospodičnami, ki so pretirano in priskutno vreščale, ko so se dale ujeti nalašč in rade. Marija in njena mati sta molče in mirno obsedeli na prisojni klopici. Mimo njiju so nemirno vrveli glasni izletniki, ki niso vedeli, kam se jim mudi. Podili pa so jih v mestnem šumu in ropotu razbičani in oboleli živci. «Kaj bi begala z očmi po njih: ni ga, pa je! Ali te nisem večkrat učila, da ga drži in obdrži?» se je Vrtačnica obregala ob otožno hčer. Marija je trdovratno molčala. Olajšujoč vzdih je ujela v robec, ki si ga je pritisnila na usta, da ne bi planila skrivoma bolečina iz trpečega srca. Ali mati prav pravi: Ni ga, pa je! «Cmerenja je bilo do zdaj dosti, drugih neumnosti pa več ko preveč. Priliko, ki se ti je sama ponujala, si lahkomiselno zamudila; glej, da dobiš drugo in jo pametno primeš!» Hči je trudno zamahnila z roko in je sklonila glavo na prsi. «Ali pa se vsaj okoristi ž njo. Taka prismoda pa mi ne bodi več, kakor si bila doslej! Saj vidiš, kako težko živiva. Draginja raste kar od jutra dö večera. Kaj bo, če te ne sreča pamet, da bi se nama malo zaobrnilo?» Mariji so se širile oči, kri ji je silila v glavo, a v noge ji je legel svinec, in po telesu so ji gomazile groznične mravlje, tako je dreveneča strmela nad razločnimi besedami lastne matere in se je ni upala pogledati. Iz strahu in sramu ne. «Le poglej Simoničevo Romo! Kako lepo je pomagala vsem svojim in nazadnje ga je prisilila, da jo je vzel. Njen brat, Italico, ' je šel ž njeno pomočjo na visoko šolo. In kakšna gospa je zdaj! Vse se ji odkriva in klanja do tal, ko v svili in žametu šumi po izprehajališčih!» Ženo je kar jezilo, ko tudi na potu proti domu ni mogla izvleči iz zamišljene hčere prave .besede, da bi vedela, kako in kaj. V Mariji se je pretrgalo zagrinjalo od vrha do tal. Matere zanjo ni bilo več. Izbrisala jo je iz svojih računov. S skesanim srcem se je bridko spominjala ubogega in zapuščenega očeta, ki ji je bil res edini pravi učitelj. Ampak vsa mehka njena ljubezen je v blaznem hrepenenju hitela preko lepega morja v starodavno Florenco, kamor je za zmerom odšel nepozabni Emil. Spomin nanj jo je bridko bolel. Lažje bi ji bilo, če bi se bil vsaj pošteno poslovil. Toda poslal ji je kratko pismo že z doma, češ, da bi mu bilo osebno slovo pretežko. Samo enkrat bi ga še rada videla, drugače moram skoprneti. «S teboj pojdem, saj ni drugače mogoče!» mu je prisegala, ko še ni verjela v napovedano ločitev. «Res, ni mogoče drugače! Za njim pojdem!» je drhtela in željno gledala po morju, ko sta šli po stari Openski cesti navzdol. Solnce se je bilo ravno doteknilo morja; vsa mirna in nedo-gledna gladina je zagorela v čudovitem požaru. In ko so se navadile oči, se ti je zdelo, kakor bi jo bil prevlekel s samim čistim zlatom. «Saj ni mogoče drugače!» je vpilo v Mariji in jo je, ko je po dolgih mukah dozorelo do odločilnega sklepa, čuvstveno pognalo za ciljem njenih vročih želja. Bilo ji je, kakor bi bila že od vsega začetka poznala svojo pot. Brez ozira na mater in druge pomisleke se je naglo in skrivaj napotila v slavno Florenco. Ko je bila že daleč na potu, so se ji vendarle začele porajati razne neprijetne misli. Ali samo ena misel. misel, da hiti k Emilu, ki ga bo vsaj še enkrat videla, je zlahka dušila vse druge. O, vlak ji je hitel mnogo prepočasi, v srcu ji je rastel nemir. Ampak kaj ji je ves svet s svojimi nazori in vzori vred, ko drvi pred njo hrepenenje k lepemu prijatelju, prvemu, ki ji je bil pokazal vrednost in lepoto življenja. O, življenja se ji hoče, krepkega in živega, brez spon in ozi-rov, samo življenja in Emila. Nepozabni prijatelj je njeno svetlo solnce, pri njem je vsa njena sreča. In kakor bi se bilo počasi dvigalo gosto zagrinjalo izpred čudo-krasne slike njene mlade povesti, je s hlepečim hrepenenjem še enkrat drhtela v sladki omami, ki je bila prekratka in tako neskončno lepa. Z zaprtimi očmi jc ždcla v kotu vozovnega predela in je zamaknjeno sanjala svoje odbegle sanje. A ko je pridrhtela v Florenco in je končno spoznala, da je prišla zaman, je skoraj umrla od žalosti. Emil se ji je bil skril. Njegovi domači so ji osorno in po slugi dali povedati, da je odpotoval po trgovskih poslih v Afriko. Kakor bi se bila težko predramila iz nemirnih sanj, je butnilo obnjo spoznanje. Naenkrat je z bridkostjo v prevaranem srcu razumela vse. Zdelo se ji je, da je v istem hipu dozorela po razumu in razsodku. Ves njen sijajno zgrajeni in vseh nežnih in tihih sladkosti polni raj se je treskoma porušil. V silnem obupu je begala po lepem mestu ali pa je topo strmela v motni Arno. š Vedela je, da je za vselej konec, kakor ji je napovedal sam Emil, in vendar se ji je kos za kosom trgalo srce. Ali kaj je še hotela! Sredstev bi ji začelo zmanjkovati, in kaj bi, ko ni človeka, ki bi ji ljubeče podal roko. — In spet je vriskal vlak po nedoglednih ravninah in je vihral po enoličnih furlanskih nižinah mimo pra^arega Ogleja proti bogatemu Trstu. A kolikor bolj se je krčila pot, toliko nemirnejša je postajala Marija. Po dolgem času se je zopet spomnila svojega dobrega očeta. Domislila se je njegove bolezni in svojega šibkega sklepa, da bi bila šla ž njim v one lepe in tihe domače kraje. Da, ali se ne bi bila ognila vsem bridkostim in razočaranjem? O, zakaj ni takrat poslušala glasu svoje vesti! V teh mislih je dozorel njen sklep: Kar mimo Trsta naravnost k očetu! Pomirjena in skoraj zadovoljna sama s seboj se je stisnila v kotu vozovnega predela in je skozi stisnjene trepalnice gledala svojo prelepo prvo mladost, ki je lebdela pred njenim begajočim duhom... Sredi zelene dolinice se ji je na stežaj odprl sveti raj. Okoli doline so si podajali roke nizki, potlačeni grički, opasani s temnimi hostarni in posejani z belimi vinskimi hrami. Iz hoste so se drobili gostoleči spevi nemotene radosti, z griča na grič so 9 se lovili prešerni vriski, in iz vse doline je kipela v solnčnem sijaju proti jasnemu nebu ena sama prava in soglasna pesem ... In učitelj s svojimi svetlimi očmi... In pripravnik z onimi vročimi ustnicami... Vse je videla še enkrat in ni vedela, ali bi se smejala ali jokala. — Oče se je bil močno postaral in pootročil. Zcfelo se je, da ga je prihod hčere bolj iznenadil kakor razveselil. Njenih muh se ni več spominjal. Marija je hitro razumela, da je tukaj odveč. Tudi očetovi sorodniki so jo čudno gledali. Spoznala je, da se ji usoda piše drugod. In kakor je nenadoma prišla, je nenadoma odšla. V Trstu je nastopila pot, ki ji je bila določena. GRŠD C. GOLAR: GORENJSKA ROMANCA. Skoz jablano burja nevesta vrši, leden pajčolan okrog nje plameni — v cerkvenem oltarju sam sveti Matija zagrinja se v zlati svoj plašč in zavija. In zebe ga v plešo in sivo brado in sneg se praši skozi okna celo in nahod ima in v^nogah bolečine, nikoli ga trganje hudo ne mine. C. GOLAR: GORENJSKA ROMANCA. 353 Skoz pisana okna veselje zavriska, potrese od možnarja cerkev se nizka — hej, tam pri županu se svatba obhaja, in cela soseska se suče in raja. Sam sveti Matija bi rad se zasukal z nevestico lepo in glasno zaukal, pa kaj! saj že skoraj ne more z oltarja zvečer in ne zjutraj, ko bliska se zarja. Ohoj, to bi svatje lepo ga objeli, ohoj, to bi svatje lepo mu zapeli — majoliko vina mu dali in krače, pečenja in boba in bele pogače. Poglej ga, tam vitez je mladi, Šentjuri, v srebrnih štibalah jo mahnil skoz duri — na svatbo k družicam rdečim odhaja, da tam se napije, napoje, naraja. «Počaki, počaki,» mu kliče Matija in skoči z oltarja, po cerkvi razbija in ga dohiti in objame za pleča in zdrava so prsa in nagla so meča. Prisniejeta v goste nebeška se svata, in ko je odložil sekiro za .vrata, Matija zapleše med grom bombardona, in Jurju mežika nevesta Polona. JOSIP VIDMAR: TOLSTOJ IN NJEGOV „KRŠČANSKI NAUK". (Konec.) Kdor hoče živeti istinito življenje, se mora ogibati grehov; da se lahko izogne grehom, se mora obraniti pohujšanja, pohujšanja , pa se more obraniti le tisti, ki je svoj razum osvobodil verskih prevar. Tu prične tudi Tolstoj s svojimi navodili za boj proti grehom v obratni smeri. Kdor se hoče otresti verskih prevar, se mora predvsem početi zavedati in se prepričati, da nam je kot edino sredstvo za spoznavanje resnice dodeljen razum. Drugega sredstva ni. Kdor trdi, da veruje v Mojzesa, Budo, Krista, vara samega sebe, kajti on kljub temu ne veruje svojemu učitelju, temveč veruje svojemu razumu, ki mu pravi, da mora verovati učitelju, kateremu veruje. Razum pa nam ni dan, da premišljujemo o tem, komu naj verujemo, temveč nam je dan v to, da premišljujemo o tem, k a j naj verujemo. Tako je treba tudi razum uporabiti. Oznanjevavci potvorjenih resnic uče, da razumu ni mogoče verjeti, ker se trditve različnih ljudi nikdar ne vjemajo. Kdor se hoče osvoboditi, mora spoznati, da se razumne trditve različnih ljudi morajo vjemati in se tudi; da pa se nikdar ne vjemajo nauki številnih obstoječih ver, niti krščanskih ne, kaj šele drugih. Tisti pa, ki trdijo, da se razumne trditve različnih ljudi ne vjemajo, zamenjujejo vedoma ali pa nevedoma razum z mnenjem ali pa z izmišljotino. Razne vere trdijo različno: krščanske pravijo, da je hodil Krist po vodi, mohamedanska, da je Mohamed letal v nebo, budistična, da se je Buda dvignil na solnčnih žarkih itd. Razum pa bo na vse te trditve dejal: ni res. Prav tako bo na razna etična prašanja razum vsakega človeka odgovoril enako. Prepričanje, da je razum edino sredstvo za spoznanje resnice, je prvi, najvažnejši korak za osvoboditev od verskih prevar. Treba pa je poznati vsako posamezno od njih, da jih lahko popolnoma obvladaš. Najprej je potrebno, da odvrže človek vse, kar inu je bilo vcepljeno v otroških letih in kar nasprotuje razumu. (Peta prevara.) Ko je storjen prvi korak, si mora biti človek na jasnem, da resnica ni odvisna od zunanjih okoliščin, da je dostopna vedno in povsod in pod vsakimi pogoji. Kjer pa je razodevanje resnice odvisno od prostora, časa in še drugih posebnih pogojev, tam se propovedu-jeta laž in potvorjena resnica. Da človeka ne obvlada prevara, povzročena od zunanjih vplivov, se mora ogibati vseh priložnosti in pomniti, da ni treba služiti Bogu na kakem določenem mestu, temveč v duhu in resnici, in da je vsak pomp pri službi božji pre-računjen na prevaro; prava služba božja pa da je v delih in srcu. Verske prevare posredništva se otrese človek, če se prične zavedati, da se Bog razodeva vsakemu človeku, ki ga išče, in sicer neposredno njegovemu srcu. Kajti Bog živi v vsakem človeku. Kakor hitro pa prizna posrednika med seboj in Bogom, si sam zapre pot do Njega, pa najsi že bo oni posrednik kaka oseba, ali skupina ljudi, ali knjiga, ali izročilo. Posledica te prevare je «najstrašnejše zlo, kar jih more človeka zadeti, in sicer to, da človek smatra za Boga ono, kar ni Bog». Poleg tega se mora človek zavedati, da se Bog neprestano razodeva človeštvu in da torej oni, ki kot nezmotljivi posredniki uče že popolno razodetje božje, da ti ljudje oznanjajo krive nauke. To mora pomniti človek in iskati resnico povsod, v vseh izročilih in jo sprejemati z razumom. Kdor se hoče otresti vere v čudežno ali nadnaravno, naj pomisli, da oznanjevavci čudežev zatrjujejo, da so nadnaravna dejanja verskih učenikov od Boga poslana ljudem, da jih Bog ž njimi v veri potrdi in zedini. V resnici pa so ravno čudeži vzrok največjih razporov med ljudmi, kajti vsaka vera se sklicuje nanje. Drugič pa se mora človek zavedati, da je resnično samo tisto, kar je naravno, to se pravi: razumno, nadnaravno pa je razumu protivno, torej laž. Kdor se je osvobodil prvih štirih prevar, se ne sme ustrašiti dejstva, da je v privzgojeni mu veri poleg laži tudi resnica, temveč mora pogumno in svobodno s svojim razumom ločiti laž od resnice in prvo zavreči, drugo pa sprejeti v nepokvarjeni obliki. Spoznati mora, da babjevernosti, ki so y verah tako tesno spojene z resnico, niso svete, kot je sveta resnica, temveč da so naravnost škodljive, ker kvarijo človeški razum. Po tej poti se človek ozdravi pokvarjenosti, ki izvira iz verskih prevar. Razum, ki je dosegel to stopnjo svobode, je šele sposoben, da se ogne tudi pohujšanjem. Pohujšanje je po svojem bistvu laž, ki zagovarja ali opravičuje greh. Laž pohujšanja priprave je očividna. Kdor se pripravlja na jutri, se mora tudi na pojutrajšnji dan in tako dalje, ter končno tudi na — smrt. Na smrt pa se človek more pripravljati le s pravim življenjem v sedanjosti. Bodočnost ni naša; kdor tedaj za pripravo na bodočnost, ki lahko pride, lahko pa tudi ne, zavrže , popolnoma in edino gotovo sedanjost, postopa nerazumno. In ne-razumnost je laž. Laž pohujšanja dela je v tem, da je lahko vsako človeško delo nesmiselno, da se lahko vsako človeško nehanje konča in prekine nedovršeno; delo božje pa, ki ga človek vrši, ni nikdar brez koristi in se nikdar ne konča. Pohujšanju nadaljevanja rodu zapade največ ljudi. Toda človek se mora zavedati, da ljubezen ne sme biti omejena na njegovo telesno osebnost in na bitja, ki so mu draga le zaradi njegove telesne osebnosti. Ljubezen je resnična samo tedaj, kadar je elementarna, kadar «ne išče, ne čaka, se ne nadeja nagrade», temveč je enostavno pojav. In zato mora biti človek vedno pripravljen storiti za kogarkoli isto, kar stori za svoje, in ne sme nikdar sto-liti svojim nečesa, česar bi ne hotel storiti komurkoli. Vsako tovarištvo je zgrajeno na umetnih skupnih lastnostih gotove skupine ljudi. Laž pohujšanja tovarištva ali zvestobe je v tem, da so človeku take umetne in nevažne skupnosti pomembnejše od edine najvažnejše skupnosti vseh ljudi, od dela božjega, ki ga vrši vse človeštvo. Tovarištvo v gotovem smislu je tudi država in laž državnega pohujšanja je v tem, da se človek baje lahko v imenu «narodne dobrobiti» odreče od zahtev «svoje vesti in svoje nravne svobode». Kdor je pregledal vsa ta pohujšanja, je postal svoboden in se lahko prične uspešno boriti z grehom. Za boj z grehi je treba dveh jasnih predstav. Predvsem se mora človek zavedati, da je posledica greha — neglede na težke duhovne posledice — ravno nasprotno tistega telesnega blagostanja človekovega, ki je pravzaprav svrha vsakega greha. Drugič pa mu je treba vedeti, kako naj se bori z grehi. Orehi imajo notranje organične vezi, eni izvirajo iz drugih, lako da se boj lahko izjalovi, če ne zatreš v sebi najprej tistega greha, ki je izvor in pripomoček vsem drugim. Najnevarnejši greh je opijanjevanje, ker je neposredna njegova posledica omračenje razuma, kar za človeka pomeni razorožitev. Sledeči greh je greh lenobe. Iz tega greha izvirajo: poželjivost, koristoljubje, oblastiželjnost in nečistost. Kdor dela, ne potrebuje vedno in vedno novih zadostil, ne potrebuje kopičenja lastnine in je manj dostopen za napade nečistosti. Poželjivost pogosto povzroča koristoljubje, oblastiželjnost in nečistost; kdor je z malim zadovoljen, ne potrebuje osebne lastnine, je zmeren v spolnem življenju in mu ni treba podrejenih ljudi. Cim manj koristoljuben je človek, tem manj ljudi si zasužnji in tem manj je podvržen nečistosti, ki je nobena stvar tako ne povzdigne kot izobilje. Oreh oblastiželjnosti je vpleten v vse druge grerte, zato se ga najlažje osvobodi, kdor se je osvobodil vseh prejšnjih. Poslednji greh jc greli nečistosti. S tem pa seveda še ni rečeno, da ni človek dolžen boriti se v vsakem trenotku z vsakim grehom. To jc lc zaporednost boja z grehi. Poleg te zaporednosti obstoja še druga: najprej se je treba osvoboditi vseh osebnih grehov, to je grehov, ki šc niso prešli v navado in ki se jim jc treba samo izogniti. Potem se človek šele lahko prične boriti s podedovanimi grehi, v katerih je vzrastel. In ko se osvobodi tudi teh, more pričeti boj s prirojenimi grehi, ki se jih pa nihče ne more popolnoma osvoboditi. Kot pripomoček v boju z grehi služi človeku — molitev. Dve kristjanski molitvi sta: molitev gotovih trenutkov, to je «molitev, v kateri se človek odtrga od vsega posvetnega in si prikliče v ' sebi najjasnejšo zavest Boga in svoje razmerje napram Njemu», - -in pa trajna molitev, «ki spremlja vsako človekovo dejanje in je s presojanjem postavlja pred božjo sodbo». Prva molitev dviga človeka od stopnje do stopnje in mu odkriva vse nove in nove meje njegove božanstvene narave, in nekateri grclii odpadejo po njenem pojavljenju sami od sebe. Trajna molitev pa je nepretrgano zavedanje človeka, v čem je njegovo pravo in edino istinito življenje, molitev, ki ga spremlja po vsej poti njegove duhovne rasti in mu osvetljuje greh s pravo, večno lučjo. S poglavjem o molitvi konča Tolstoj praktični del svojega «Kristjanskega nauka». V zaključku pa izpregovori še o tem, kaj more pričakovati kristjan v tem, kaj v onem življenju. Nekatere vere obljubljajo svojim vernikom popolno srečo na tem in na onem svetu. Drugim je zopet zernsko življenje le trpljenje in muka, ki naj človeku zasluži večno življenje. Obojno pojmovanje življenja je napačno. Za kristjana ni življenje ne sreča, ne trpljenje, temveč čas dela; človek ima dve naravi in zato je njegovi telesni naravi življenje lahko sreča, lahko pa tudi trpljenje, njegovi duhovni naravi pa ni ne to ne ono, temveč «je porajanje in ' rast resničnega jaza v človeku, pri čemer pa ne more biti ne radosti, ne trpljenja», in izvrševanje dela božjega. Kristjan sicer lahko občuti i radost i trpljenje, toda obe čustvi sta le trcnotni, začasni, trajna je le zavest o smislu življenja — in mir, ki ga prinaša. O posmrtnem življenju Tolstoj ne govori. Ve le to, da bomo in smo bili, če smo. In pa še tole pravi: «Eno je verodostojno in brezdvomno — to je tisto, kar je rekel Krist, ko je umiral: ,V Tvoje roke izročam duh svoj'. To namreč, da grem umiraje tja, odkoder sem prišel. In če verujem, da je ono, odkoder sem prišel, razumna ljubezen (ti dve svojstvi vem gotovo) — tedaj se radostno vračam k Njemu, ker vem, da mi bo dobro. In ne samo, da se ne bojim tistega prehoda, ki me čaka, temveč se ga veselim.» * * * Prevajavec tega Tolstojevega dela mora točno obvladati jezik in mora točno razumeti avtorja v vseh njegovih izvajanjih. Večino glavnih stvari je Kosanovič razumel. Eno važno mesto pa se mu je popolnoma ponesrečilo. To je mesto, kjer govori Tolstoj o prehodu iz primitivnega, nerazumnega stanja v spoznanje prave narave pri človeku. Tam piše Tolstoj v § 23. o človeku takole: «,Kaj pa tedaj ima istinito življenje', se vpraša in vidi, da istinitega življenja nima ne on, ne bitja, ki žive zajedno ž njim, temveč (da je ima) samo ono, kar sreče želi.» G. Kosanovič tega ni razumel in je seveda tudi slabo prevedel: «,A ko živi istinskim životom?' pita on sebe, i vidi, da istinskog života nema ni on, ni biča, koja ga okružavaju, nego samo vidi to, da želi sreče.» — V tem prevodu je to osnovno mesto popolnoma nerazumljivo, tako da bravcu ne more dati podlage za nadaljnja izvajanja. V § 93. stoji v 10. vrsti napačno: «... koji rnože ,raditi', mesto ,koji n e može raditi'». Nepravilno je mesto v § 148., vrsta 6., kjer g. Kosanovič prevaja takole: «... i tako su se medju ljudima ustanovila predanja jednih i istih greha, t. j. sablazni.» Iz teh besed bi sledilo, da je pohujšanje isablazan) «predanje jednih i istih greha», kar pa ni res. Pohujšanje je po Tolstojevem razumevanju opravičevanje greha, zato se mora mesto glasiti: «...in zato so se... tradicije enih in istih opravičevanj grehov, t. j. pohujšanj». Tako se mesto tudi glasi v izvirniku. V § 149. je izpuščeno takoj za dvopičjem: «sablazan lična ili sablazan pripremanja», potem šele slede druga. V predzadnji vrsti 197. § prevede g. Kosanovič izraz «... v potovanje v Meko» z «u svetost Meke». V § 210. najdem v 6. vrsti med originalom in prevodom sledečo razliko: original: «...komu od onih, ki oznanjujejo nauke, katere izdajajo za resnico, je treba verjeti in komu ni treba...», prevod: «kome učenju, što predaje istinu, treba verovati, a kome ne treba ...». Sledi precejšna logična zmešnjava, ki jo bo marsikdo smatral za Tolstojev sofizem. § 212. je ves izpuščen. Važna napaka je, če prevajavec v § 253. vrsta 6. prevede «takojšnega pomaganja» z «bezprestanog po-maganja». V § 284. v 7. vrsti zamenja g. Kosanovič posledico z namenom in prevede stavek: «...človek, ki dela, ne potrebuje kompliciranja sredstev za uzadovoljitev potreb» — takole: «čovek, koji se trudi, da ne oseča potrebe za komplikovana sredstva radi zadovoljenja potreba ...». — Popolnoma nejasno mi je mesto prevoda iz § 291. 4. vrste: «s predanjern, koje je u nj'usadjeno usred greha». Izvirnik pravi tole: «... s tradicijo, ki jo imajo grehi v njegovem miljeju...». — Ono največje življenjsko protislovje v človeku, o katerem govori Tolstoj, označi prevajavec v § 295. 2. vrsta: «slaba protivrečja». Predvsem je mišljeno eno samo proti-4 slovje, ker drugih važnih ni, razen tega pa pravi Tolstoj drugače: «bolečino protislovja» (enega) namreč. Drugih napak ne bom navajal. Prevod ni zadosten. Cim važnejša je prevajana knjiga, tem več zahtevamo od prevajavca. Kakšna je knjiga, je vsakemu razvidno iz prejšnjega, prevod pa je komaj da povprečen. — FRANCOSKA NARODNA-MIRKO PRETNAR: MORNARJEV POVRATEK. Mornar se vrne iz vojske nenadoma slabo oblečen, zagorel. «Od kod ubožec si prispel nenadoma?» «Iz vojske vračam se, gospa, nenadoma; na mizo vina belega, da se popotnik okrepča nenadoma.» Začel je piti vrli mož nenadoma; ko pil, zapel je pesmi tri, se gospodinja v jok spusti nenadoma. «Kaj lepa delate gospa nenadoma? Vam žal je vina belega, ki ž njim popotnik se krepča nenadoma?» ii ..'/ «Ni radi vina mi hudo nenadoma; # na smrt moža spominjam, se. ker mujako podobni ste nenadoma.» «Kaj lepa pravite gospa nenadoma?» «Otroci bili so nekdaj trije, a_štir je so sedaj nenadoma.» «Dobila mnogo sem novic nenadoma: da rnrtev jejn pokopan; pa sem pustila vdovski stan nenadoma.» IzpH_kozarec je mornar nenadoma; ni črhnil nič, le jokal je in k svoji ladji vrnil se nenadoma.^o 7> ~ ^^^•y^e^^ÄA STANO KOSOVEL: PRERAJANJE. Gore ledene silijo narazen ... Morje kipi, od gor buči, zbledeva strah, pogreza se bojazen, nad blesk voda se kakor parnik bel galeb je vzpel. Odkrivajo se starci beloglavi, svetal pogled jim gre čez svet in druži se s kipečimi pozdravi ob pesmih močnobokih dev v svečan napev. Raztrgani leže na tleh okovi; svoboden ptič leti čez grič; v njem biva duša s krepkimi glasovi in meri pot moči miru iz dna pod vrh neba.. /j ^^ W MILAN PUGELJ: UBOGA DEKLICA, m, 2. Zunaj je oblačno nedeljsko dopoldne. Bogomir Pravnik leži na snežnobeli postelji ob steni. Nalahko 9 se zgane in par trenotkov nič ne dahne. Nato odpre oči. Najprej samo na polovico. Nad sabo vidi strop in gornji rob stene. Rože v kotu stropa so velike, težke, njemu neznane. Stena je rdečkasta, pokrita z drobnimi zelenimi listki. Začudi se, odpre oči širje in zdaj vidi še natančneje, da mu je ves strop neznan. Tudi okrasek v sredini je tuj in kje je električna svetilka z žarnico? Hoče se za vsako ceno predramiti in se zato odločno potrudi. Dvigne nekoliko glavo in zagleda omaro z zrcalom. Te še ni nikoli videl. Blizu postelje stoji na upognjenih nogah miza, ki je tudi ne pozna. In vaza, rdeča, visoka vaza in rože v njej! Od mize dalje je okno. Je manjše kakor v njegovem stanovanju in zastori so lahki, beli. prosojni. In še eno okno je tukaj. A tam? Kamila sedi ob drugem oknu. V beli obleki je, ki je vsa posuta z nežno rožnatimi cveti. Na kolenih drži knjigo in čita. Sloni na komolcih in tišči obraz v svoje bele, podolgovate dlani. Par tenkih, belih prstov s prosojnimi nohti gleda iz črnih las, ki se košatijo na drobni glavi. — Kje pa sem? Kamila se ozre, prime knjigo in vstane. — Dobro jutro, pravi. — Tako, tako. Pravnik se prične nečesa spominjati. Po ušesih mu zazveni petje, a naenkrat vse utihne. Gre nekod po temi, gre in gre in se drži nekega ženskega bitja, ki mu je všeč. Potem ga nekdo potegne stran, mu kriči na ušesa, ga nekam vleče, kjer je še bolj temno. — Jaz sem bog pijancev in sladostrastnežev, Bacchus po imenu. Padi predme in me moli! Pravnik že kleči, toda neka ženska ga vleče kvišku. Nato ne ve ničesar več, kar ga spravlja v zadrego. —• Še-le zdaj sem se predramil, pravi. Se vsega dobro spominjam. Kje so pa ostali? — So šli svojo pot. Ti, fantek, si legel na mojo posteljo in takoj zaspal. Kmalu nato je nastal zunaj silen piš. Šla sem k oknu in gledala. Megla se je trgala skozi veje golega drevja in bežala, bežala kakor jata plahih, ponižnih duš. Potem se je zdanilo in sedla sem k tebi na posteljo. Gledala sem te. Dihal si mirno, roke si držal na prsih. Pride čas, sem mislila, ko te bo gledala tako tvoja žena. Jaz pa sem samo bogaboječa, uboga punčka. In da ti ustrežem tudi v spanju, sem utrgala z lončka ciklamo, pa ti jo nesla k ustnam. Videla sem, kako ti ugaja njen vonj. Obraz ti je izražal krasne sanje. Ali sem bila pridna? On posluša prav pozorno, ker komaj lovi zmisel, ki tiči v njeni spakedrani nemščini. — Pridna si, jo pohvali. Prosim te, daj mi čašo vode. Dvigne se, nalahko zakašlja in se ogleduje po sobi. Srajca se mu za vratom odpne. Njegov obraz je prav moški, poln energičnih črt, vrat je slok, vitek, toda jabolko, ki moli iz njega, je nekoliko veliko. — Ali popiješ kavo ali hočeš čaj? — Ne, hvala. Zajutrkoval bom v kavarni. — Rekli ste včeraj, da smo vsi ljudje bratje. Prosim te, povej mi, kako bi rekli danes? — Zakaj? — Zato, ker nočeš piti kave, ki ti jo ponujam jaz, revna punčka. — No, pa jo prinesi. — Takoj bo kuhana. Kamila gre brhko in lahko iz sobe. Izpod krila se kažejo njene * ozke. male pete in njeni nežni beli gležnji. Pravnik je sam. Naglo vstane in se ozre po obleki. Vse je zravnano na stolu tik postelje. Seže po nogavicah, potem po hlačah in čevljih. Nato stopi k umivalniku in se umiva. Gleda sem in gleda tja in vse mu postaja domače. Japonka na steni, bela deklica na mali mizici, zrcalo, rože, stoli in preproge. Stopi k oknu, da vidi, kje je. Za drevjem vije cesta in ob njej se vrste nizke hiše preprostih ljudi. Zadaj, skoro v hosti, je tovarna. Dimnik je visok skoro do oblakov. To je predmestje, neko daljnje predmestje. Katnila prinese kavo. Skodelica je nežna, dekliška, enako krožnik. Potem odpre omaro in vzame iz nje rožnat peharček s kruhom. — Ti si gotovo razvajen, toda drugega nimam. Sede spet k oknu in se drži z obema rokama za stol. Počasi se guga. Okrog vratu se ji šopirijo čipke, dvignejo se in ji silijo v lice in brado. Njen obraz je dober, nedolžen. Ljubka je, zelo ljubka. — Dober tek. — Ti si še jako mlada punčka. Povej mi. koliko let imaš? — Ne sprašuj me tega, fantek. Leta tako hitro beže, in jaz se tako bojim misliti na starost. Vprašaj ine kaj drugega? Pravnik pije kavo in jo gleda. Premišlja, kaj ji hoče reči, toda negotov je, danes ne ve, česa želi ali išče. — Kako da se baviš s svojim poslom? — Jaz sem plaho dete, ki išče zaščite, ljubezni. Ali, najde jo samo trenotno, nima sreče. Bila sem še otrok in že so name kričali. Najprej mačeha, potem stric, teta, daljnji sorodnik. Nato so me dali v prodajalno, kjer so me vso zbegali. Gospod sam me je zgrabil za kite in me vrgel po tleh. Nisem se vrnila nikoli več. Zdaj, jeseni je prelepo. Sedim pri oknu, čitam pesmi in tik mene diše ciklatne. Želim si, da bi bila ciklama in da bi tako živela! Pravnik vstane in gre po sobi. Prej ga je motila njena nemščina, zdaj ga ne več. Zdi se mu, da se ji vse prilega. Ustavi se pri njej in jo boža. — No, zdaj pojdeš. — Ali me imaš kaj rada? — Danes te še nimam rada, odgovori ona začudeno. — Toda imela me boš. — Kdo to ve? Pravnik se zamisli in se prične oblačiti dalje. Natakne ovratnik, kravato, manšete. Pogleda na uro, otiplje žep, v katerem ima denarnico. — Zvečer se vrnem. Ne hodi nikamor. — Ne vem. — Torej neobvezno. Če pridem in te ne najdem doma, je prav. Če me čakaš in me ni, je tudi prav. In če pridem in me čakaš? — Ne vem, ponovi Kamila resno, naglo vstane in mu ponudi roko. — Zbogom. 3. Zvečer Pravnika ni. Kamila gre zelo zgodaj iz hiše in se vrne proti deseti uri. Obitelj njenega revnega gospodarja še čuje. Vpraša jih pozorno, če jo je kdo iskal. Toda bilo ni nikogar. Kamila odide brez besede in se zaklene v svojo izbo. Pravnik tisti večer spi. Drugi večer sedi med prijatelji v svojem hotelu, tretji večer ravnotako, četrti večer poseti gledišče, peti večer koncert, šesti večer je povabljen k ravnatelju. Ko pride tisto noč pozno domov, se domisli nenadoma, da mora odgovoriti na pismo neke dame, s katero dopisuje. Hodi po sobi in si jo predstavlja. Zdi se mu v svoji iskrenosti nerodna in zato ni ž njo zadovoljen. Papir, ki ga je že pripravil, odrine po mizi. Potem sede in si prižge cigareto. Naenkrat se domisli na Karnilo. Vidi jo med vrati. Njeno rožnato krilo se zasveti kakor v pozdrav in na tleh se premakne njena ozka peta, njen beli nežni gleženj. Na-smehlja se in vpraša: Kaj neki dela? Nato si predstavlja celo vrsto svojih znank in prijateljic. Jih ni preveč. Vmes je ravna-teljeva Fina, tista, ki mu je pokazala psička. Tudi tista dama je poleg, ki ji je hotel pisati. V ozadju pa stoji Kamila. Naprej, dete! Njen obrazek je najlepši. Cigarete je konec. Pravnik nese čik v peč in se prične slačiti. Ko je slečen, privije luč in leže. Roke prekriža pod glavo in gleda v strop. Včasih gre preko oken senca človeka, ki stopa spodaj po cesti. Ko pridrdra avtomobil, je vsa soba svetla, polna žarke, vsiljive luči. Ta zoprnost takoj mine. Spet je vse tiho, somračno. Pravnik zaspi. Sanja se mu, da je oženjen. Njegova žena in on sta vedno mlada, lepa, sveža. Ljubita se zelo, drug na drugega sta mladostno radovedna, kar posebno zanj ni čudno, ker še ni videl obraza Svoje gospe. Ali se mu umika, ali je obrnjena v steno, ali jo pokriva črna senca, ali je tudi nenadoma ni. Je ni v sobi, ne v kuhinji, ne v predsobi. Toda če jo zakliče, se mu takoj oglasi. Njega pali strast. Videti hoče obraz svoje žene. Enkrat zjutraj se mu pokaže. To je Kamila! Prihodnji teden, v sredo proti večeru, jo obišče. Je ni doma. A prosijo ga, naj počaka. V sobo mu prineso luč. Vse je tako. kakor je bilo tisto nedeljo. Omara z zrcalom, ciklame v lončkih, vaza s šopkom, Japonka na steni in snežnobela postelja. Na mizi leži knjiga madžarskih pesmi. Polna je opazk ob straneh in med vrsticami. Pravnik gleda vanjo, skuša čitati, toda jezik mu je popolnoma neumljiv. Korakov ni čuti, toda vrata se odpro in v sobo stopi Kamila. Oblečena je črno in preko obraza ima pajčolan. V rokah nekaj drži in nese k luči na mizo. Dober dan mu vošči mimogrede. — Dober dan, se ji odzove in misli: Ali, tri dni misliš nanjo skoro podnevi in ponoči, prideš k njej in ona ne ve o tem ničesar. — Ali me še poznaš? — Kako ne. Poglej, tega ptička sem našla na tleh. Je bolan. — Pogine kmalu. Nesi ga ven. — Pozdravim ga. — S čim? — Dam mu mleka in kruha. Ali veš kaj? Kapljico olja v kljunček. — Najprej ga deni med okno, da se privadi topli sobi. — Misliš? Prej mu pa še dam kapljico olja. Kamila vrže na posteljo klobuk, rokavice in gornjo jopo ter teče v kuhinjo po olje. Ptiček čepi ves košat tik luči, gleda trudno vanjo in hoče vtakniti glavo pod perotnico. Pri tem se skoro prevrne. Kamila prinese olja, odpre kljun in kane vanj kapljico. Potem ptička poljubi in ga nese med okno. — Kako je s teboj, fantek? Sede mu nasproti, podpre z levo roko glavo in iztegne kazalec visoko v sence. — Si se domislil name? — In ti? — Se ne smem več domisliti. Srečala sem že mnogo takih kakor si ti in sem se jih spominjala. Toda nikoli več jih nisem videla. Enkrat samkrat se je nekdo vrnil. Rekel je: Ce hočeš, sem pripravljen, da se zate žrtvujem. Ves se je tresel. Bil je še mlad in še bolj ubog in plah kakor jaz. — Jaz sem pa želel, da bi te videl še enkrat plesati. — Hočem, hočem. Tudi zapojem ti vmes o plesavcu, ki vabi na ples smrt. On noče biti star, pa želi nocoj mlad umreti. Potegniti hoče še iz pipe dima, piti hoče še s prijatelji in svojo ljubo poišče, da ji pogleda v zveste oči in da objame njen slonokoščeni vrat. Kamila sc preoblači. Dene nase kratko krilo, obuje tihe čeveljčke, postavi se predenj in prične tiho peti. Polagoma prestavlja svoje krasne tnale noge, razživlja se vedno bolj, vedno bolj, z levico se prime zadaj za glavo in njeno nežno telo je vse polno plesa, ki je strasten in turoben kakor pesem, ki jo tiho prepeva. Naenkrat konča, sleče s sebe krilo in bluzo, poišče plašč in se vrže v njem na posteljo. Leži vznak, roke ob sebi, zaprtih oči, a prsi se naglo dvigajo. Potem se vsa umiri in je pokojna, kakor bi spala. Pravnik vstane in sede k njej. Plašč je odpet in vidi se njeno perilo, ki je snežnobelo in vse v čipkah. Njene grudi so majhne, toda polne in gibljejo se kakor speče ptice. Ustne so podobne roži, ki se hoče ravnokar razcvesti. Je zdrava, šele išče solnca, bo šele cvetela. Njen mali nosek je nalahko upognjen, ima svojo misel, toda krotko, dobrohotno. Ves njen obrazek je ovalen, pri-kupljiv, ustrezajoč. (Dalje prihodnjič.) CšSD ANTON VODNIK: PRIČAKOVANJE. Joj, kako sem vztrepetala! Kedaj se je storila noč ... kedaj večer nam je zagrnil okna? Joj — m jaz nisem dragemu luči prižgala ... Če bom videl luč goreti, bom čutil v čolnu čudežno dehteti rože, ki cveto na tvojem oknu ... Odkod je naenkrat veter zavel tako bolestno? Kako ine je zbodlo, stisnilo okrog srca... Ah, nekaj sem hudega, hudega tebi storila, o dragi! . 368 ANTON VODNIK: PRIČAKOVANJE. Kako trepeče cvetje zvezda!... Kako mi plamen trepeta bolno nemirno.... Joj, kako moj dragi trepeta!... Čez čoln se sklanja — oh bled, oh bled kot cvet žalostne rože ... Ce se bo vrnil, ne bo me poljubil... le tiho, le tiho me zrl... takrät bo otožno luč vzplapolala — samotna bom v noč jokala ... Kako trepeče cvetje zvezda!... Oh, varno bom luč zastrla s sanjavo tenčico zlatih las--: kako je, o dragi, čez bledi obraz ti zlata zarja pala! Kako ti je roka vztrepetala — o, tako trudna ..., da po vsem telesu čutim bolečino nežnosti... Jutranje bela meglica kot vonj rosi na tvoja lica — kot da je angel, kakor da nisem jaz ... (Kot z rožami posut je čoln z zvezdami...) A. P.: FATA MORGANA. (Dalje.) 2. Tisto nedeljo je Jernej pokosil silno naglo in brez teka; prave lakote, kakor po navadi, sploh občutil ni. Bežal je domov, drvel po stopnicah v svojo sobo, kjer je položil uro na mizo in čisto natančno izračunal, kdaj mu je oditi. Nato je stopil k zrcalu in motril svoj obraz. Ne, lep ni bil, ta obraz nikoli, še najmanj danes. O, zakaj nima on vsaj nekaj tistih lastnosti, ki usposobijo moške, da zavrte deklicam glave! Naslonil se je na zid in se zamislil. In vendar ga ona ljubi! To je bil sladki refren vseh njegovih misli. Skočil je gledat na uro in pričel s pripravami. Toda danes mu je vse nagajalo. Najprej mu je bil ovratnik preširok, potem previsok; pograbil je tretjega, ki pa se ni dal zapeti. Lasje so se odločno upirali novi razpovrstitvi, brke si je bil na eni strani preveč pristrigel. In končno pentlja! Čisto nič mu ni pristojala. Ali ne bi poiskal druge? Planil jc k uri. Pa saj ni bilo več časa! In on, ki si je bil znal dozdaj na čudovito preproste načine pomagati iz vseh zadreg vsakdanjega življenja, jc bil zdaj popolnoma zmeden. Kajti njegove misli so bile premočno zaposlene s prijetnostmi bodočnosti, da bi se mogle ukvarjati še s sedanjostjo. Naenkrat je skočil k oknu, sam ni vedel, zakaj. In zazdelo se * mu je tisti hip, da se je zavesa tam nasproti zganila. S pridržano sapo je gledal tja, pa ni mogel ničesar uzreti. Gotovo je že pripravljena in čaka samo še nanj! Še osramotila ga bo, počasneža! Planil je nazaj pred zrcalo in tipal s tresočimi prsti po laseh, ne da bi bil kaj izboljšal na njih. Prijel je klobuk, pozibaval ga in mu govoril: «O, klobuk ti moj nesrečni, še ti jo boš smel gledati!» Nato je pograbil uro in šel. Ko je zaklepal sobo, mu je prihajalo tesno okrog srca in sopel je globoko. Stopal je tiho po stopnicah navzdol, plazil se kot tat 24 ob stenah, z občutkom, da mora vedeti vsakdo, ki bi ga srečal, kam in po kaj gre. Nekdo mu je prišel nasproti; pozdravil je hripavo in bežal dalje. Stopil je na ulico. Zdaj mora korakati kolikor mogoče lepo in lahko, ker ona ga gleda pri oknu! Pa že koj po prvih korakih je občutil, da stopa trdo, z upognjenim životom, da še nikdar ni stopal tako slabo. Zardel je do čela, v trenutku ni videl ničesar pred seboj in zaletel bi se bil v mimoidoče, da se mu niso umikali. Takrat se je na oglu nekaj posvetilo in izpregledal je. Bil je letak kričečih barv. Obstal je pred njim in se vzravnal. Pomiril se je nekoliko, prisotnost duha se mu je polagoma vračala. Ali moral je naprej. Zamajal se je zopet na kratkih nogah, pa ni šlo. V zadregi se je popraskal po licu. Toda v tistem hipu jč že spoznal, da to ni bilo lepo in zopet inu je zaplesal trg pred očmi. Zapazil je tudi, da mu je bila medtem glava zlezla nizko doli na prsi in da se mu zapletajo noge. Zagorelo mu je v licih in moral je zopet malo postati, da se mu je vročina v glavi polegla. V drugi ulici je lajnar zaigral otožen valček. Takoj se mu je storilo milo, kajti spomnil se je dogodka iz nesolnčne preteklosti. Segel je v žep in pripravil denar za moža brez noge. In ta skromna godba ga je naenkrat rešila vseh spon tesnobe innemira. Svobodno je stopal preko široke ceste in srečno dospel v park, kjer si je na široko oddahnil. Toda koj se je domislil važnosti trenutka in zopet se ga je lotila neka napetost v glavi, neka sladkobna tesnoba v srcu. Pogledal je na uro. Za dober četrt ure je bil prišel prezgodaj. V parku je bilo vse polno ljudi in vsi so bili videti veseli in zadovoljni. Toliko ljudi! Jerneja je bilo strah. In če pride zdaj ona! Ustavili bi se in ju gledali. Smejali bi se mu, če bi bil neroden. In on je pač bil neroden. To so mu vsaj dostikrat zatrjevali prijatelji. Stiskalo mu je srce, oziral se je v skrbeh naokoli. Tam, tam je bolj samotno. Tam jo bo pozdravil, kjer se ne vidi tako od vseh strani. In krenil je tja. Pogledal je na uro in preštcl minute. Še deset! Še dobrih deset minut, pa bo tu, pa bo stala pred njim, rožica, cvet vseh cvetdv. In on bo tako srečen, da ji bo smel gledati v obličje, govoriti ž njo. Kako se mu bo nasmehnila! Gotovo ima prekrasen glasek in male bele zobke! In njene milobne oči, njen obražček, njena kodrasta glavica! Moj Bog, to je naravnost izzivajoča lepota! Mimo so prihajali ljudje, smejali se in govorili glasno. Pri vsakem zvonkem smehu se je njegov nemir povečal. Od nekod so prihajali daljni zvoki godbe. Glasba pa je dvigala njegovo dušo, poveličevala njegovo srečo, srečo, ki jo je danes prvič občutil. Občutil je, kako sam in zapuščen je bil dozdaj na svetu, kako brezbarvno je bilo dozdaj potekalo njegovo življenje. Zdaj je pa naenkrat postalo vse tako lepo okrog njega, tako čudovito lepo, kakor da ne bi bilo zanj ustvarjeno; kakor da je bil on dozdaj le tujec sredi te lepote, nevreden tujec, ki pravzaprav ni bil imel niti pravice, uživati jo. Zdaj pa, zdaj je bil tudi on srečen. Mehko mu je prihajalo okrog srca. Da, kdor o sreči dvomi — Spoznal je bliskoma, da nima svežega robca pri sebi. Lepega dišečega robca, ki ga jc bil nalašč za danes pripravil! Njegov obraz se je podaljšal in dobil široko odprtino. Na čelu se mu je pojavila debela rosa. Brez dvoma ga je bil pozabil nekje doma, na mizi! Naj se vrne zdaj ponj? Ne, zdaj pač ni več mogoče! Utegnila bi priti medtem in morala bi čakati nanj. Ne, tega ne sme storiti! In kakor nalašč se je tedaj še bolj zaznojil. Ravno zdaj bi najbolj rabil tisti robec, zdaj, ko bo ona vsak trenutek tu. Gledal je na uro, pa ni vedel, kaj je videl. Tako je bil zbegan. Pa je polagoma pozabil tudi na robec in spet so mu vzletele misli. Naslikal si je v duhu vso prijetnost današnjega popoldneva. Morda dobim že danes poljub, si je drznil misliti in lica so se mu užgala, po vsem telesu pa mu je zavrelo pod kožo. Užival je dolgo ob takih mislih in ko se je bil predramil, je * naenkrat občutil, da poteka čas silno počasi; tako počasi, da se mu je zdelo, da stoji že dolgo, dolgo tu v parku. Zdrznil se je. Vsak hip mora biti ona tu. In še opazil je ne bo, ko bo prišla, tako je zamišljen. Pogledal je na uro in se prestrašil. Kako —? Zakasnila se je že? In za toliko! Dolgo je držal uro v roki, ki je nalahno trepetala. Oh, saj bo prišla, zdajle takoj bo prišla in se mu smehljaje oprostila, da je bila netočna. Tedaj bo videl njene zobke. Netočna? O, česa ne bi odpustil temu sladkemu stvoru! Nasmehnil se je, toda v hipu se je prestrašil, da ga ni bil morda kdo videl in si kaj čudnega mislil o njem. In počel je karati samega sebe: «Raztresenec! Še iznenadila te bo in ti ne boš vedel kaj iz-pregovoriti!» Da, izpregovoriti! Moj Bog, kaj pa ji naj pravzaprav reče? Saj to je najtežje v početku! To je dobro, da je ni še tu! Torej, kaj naj reče? Pričel je o tem razmišljevati, stopal gori in doli ter si brisal pot z obraza. Mimo je prihajala vesela gruča lepih mladih deklic v belih oblekcah. Med njimi je opazil drobno dekletce posebno lepega obraza. Ali ni bila podobna njej? Toda, kaj bi s primerami! Ona bi se dala primerjati kvečjemu z angeli, teh pa tu na zemlji ni. Kadarkoli se je odslej posvetilo belo krilcc, kadarkoli je začul drobne korake, vselej mu je zastala sapa. V takih mukah pričakovanja je hodil nemirno sem in tja po belem pesku. Ljudje, ki so prihajali mimo, so se ozirali za njim. Morda zato, ker je neprestano vlačil uro iz žepa. Za dobre pol ure se je bila že zakasnila! Preplašen je mrmral nekaj predse. Prihajalo mu je na misel, da ga morda čaka na drugem koncu parka. Kaj ko bi stala tam že pol ure — zaman? Okrenil se je in dirjal tja. Gledal je na vse strani, gledal tako napeto, da so ga počele skeleti oči. Pa je tudi tam ni bilo nikjer in bežal je v strahu nazaj. E, malce zakasnitve ni nič nenavadnega pri takih stvaricah, si je mislil Jernej in čakal dalje. Njegov obraz je izražal potrpežljivost v najvišji meri. Udal se je zopet prijetnim mislim nanjo in na svidenje. V bližnjem zvoniku je počelo biti. Poslušal je: štiri. Kaj, štiri? I kdaj za božjo voljo? In buljil je v svojo uro. Kako silno, silno beži čas! «O, saj bo že še prišla, gotovo je že na potu!» se je tolažil Jernej. In vendar se je v njegovem srcu naselilo nekaj, kar je peklo. Polaščal se ga je vedno večji nemir, čas pa je bežal, bežal. Skoro vsak trenotek je ura nekje bila, nje pa le ni bilo od nikoder. Jernej je povesil glavo. Tedaj je opazil, da so njegovi čevlji, prej tako skrbno očiščeni, zdaj polni prahu. Nakremžil je obraz in stopil hlastno, kakor da je v hoji rešitev. Nervozno je stiskal umazan robec v roki, ki mu je gorela. Gorela, kakor bi misli tirale v njo vse koprnenje, vso nestrpnost, ki jo je užgala. Jernej je globoko zavzdihnil in se malo ustavil. Tam daleč zunaj parka so zvonili električni vozovi, prhali so avtomobili, konji so peketali; vse to skupaj pa — enakomerno dihanje mesta — je tvorilo šum, ki ga ne čuješ, kakor ne čuješ šumenja slapa, kadar že dolgo stojiš ob njem. Prišel je mirno tiste klopice pod jasminovim grmom. Bila je prazna. Spomnil se je prizora, ki ga je bil opazoval danes zjutraj z okna. V grmu je vzfrčalo; dve ptički sta se čivkaje lovili. Tedaj je cerkvena ura počela zopet biti; udarila je petkrat. Jernej je vztrepetal v grozi, mraz ga je preletel po vsem životu. Pet! Pa je še vedno ni! V glavi mu je šumelo. Prihajali so dvomi in mu razjedali srce. Ubežne misli so divjale; če je ulovil eno, so mu tri druge ušle. Pričel je hitreje hoditi gori in doli, kot bi hotel s korakom uloviti tisto, kar se je njegovemu srcu umikalo: upanje. In česar ni zmogel korak, je v obupu hotel doseči pogled. Gledal je ostreje, kot bi hotel prodreti grmovje in drevje. Pa ni ugledal ničesar; le oči so ga bolele. Saj je ne bo, si je mislil. Pa v tistem hipu se je posvetilo nekaj belega med nasadi in pogled in srce sta mu planila. Naglo je potegnil iz žepa zrcalcc in si popravil pentljo. Prišli so mimo, bili so čisto tuji. Vsak pa ga je pogledal natančno. «Kaj, ko bi me bil kdo izmed teh danes tu že videl?!» se je prestrašil Jernej in počel v zadregi občudovati drevje, ki je stalo v ravnih vrstah, lepo obstriženo, z umetnimi frizurami. In zopet mu je udaril mlad smeh v uho. Čakal je in čakal. Nič! «Saj stojim tu že cele tri ure!» je ugotovil z grenkobo. Takrat pa je uvidel, da je pač vse čakanje zaman. Napetost je izginila in pojavila se je utrujenost. Kam naj gre zdaj? Pogledal je še enkrat natančno na vse strani, potem pa je odšel domov, ubit in sključen. (Konec prihodnjič.) [^D ALOJZ GRADNIK: SOLNCE V .BRDIH. Nad Cavnom kakor baklja se užge, potem ves dan visi nad vinogradi; ves dan ga milo prosijo škržadi: žgi še, žgi še, žgi še, žgi še, žgi še! In solnce odgovarja: Kaj bi ne, če res imate mene tako radi! Nam pa po čelu, licu in po bradi brez konca znojne kapljice polže. Še zvččer, dolgo, težko je slovo. Stoji, stoji — še malo in še malo, potem v Italijo počasi pada. In kakor da naenkrat je zažgalo Benetke, Videm in Oglej, nebo se rudeči od Trsta do Čedada. In kar umira — ono oživi: ptiče po zraku, trave in ljudi, log, vrt in popje trt in sad in cvet, da sad sladak je, ko najslajši med. In med in žar se zopet spremeni v nemirno valujočo, vročo kri, ki vžiga nöge, srce in pogled naših rjavih in gibkih deklet. O, tudi moje nepokojne žile so pile strup ta: še ko sem vesel, mi zopet grenko sili iz očesa. Ne vem, kako bi se oči sušile, kako bi hvalil pekel in nebesa, kako bi pekel in nebesa klel. I. II. KNJIŽEVNA POROČILA. Novačan Anton: Veleja. Drama v treh dejanjih. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1921. 87 str. Pred devetimi leti je izdal Novačan prvo svojo knjigo «Našo vas», ki je, dasi stilistično precej posneta po Cankarju, vendar kazala marsikaj samoniklega, drzno koncipiranega in smelo načrtanega. V tej knjigi, ki ji je kmalu sledilo nadaljevanje, nam je podal par slik iz one velike podobe, ki jo kaže mozaik naše vasi. Na tej podobi ni opazil toliko onih narodnih, narodopisnih črt, ki so jih tako radi kazali in po svoje preslikovali idealni početniki naše povesti in novele, dobrodušni idiliki, niti ni sledil onim, ki so, bolj pridigarji ko epiki, nanašali na to sliko tuje barve in gledali nje tone skozi tako ali tako pobarvana očala. Idiličnega miru ni videl na vasi, nje barve je gledal z lastnimi očmi in ne skozi tuja očala. Najbolj ga je očaral oni bolestni nemir, ki se kaže v vasi kot delu nature in kopici ljudi; konflikti, ki izhajajo iz natumih nagonov in človeškega hotenja, križajočega se s silo zunanjih razmer; so-mračni toni, ki ležijo in zvenijo nad vasjo tik pred nevihtami, ki se lahko razdivjajo v naturi ali med ljudmi; labilnost duševnega razpoloženja, ki leži vsled te nejasnosti nad vasjo, in nervozno pričakovanje, ki jo zaradi tega duši. Menda je iz vsega tega izhajala tudi njegova oblika: vkljub programu, načrtanemu v uvodni črtici, ki bi naj v velikem kazala okvir celote in njen program, se mu je delo razbilo na posamezne drobce. Fragmentarnost je značilna črta ljudi, ki sunkoma prehajajo iz enega razpoloženja v drugo, ki jih psihična labilnost razžiga ob trenotnih projektih, pa jim ne da miru, da bi jih trezno in konsekventno izvedli. Sama po sebi je umetniško enako učinkovito sredstvo, kakor je «učinkovit» en sam zategel glas v skrivnostni noči, en sam blisk v celotnem orhestru nevihte. «Veleja» je nekaka kondenzirana «Naša vas», v umetniškem pogledu torej očividen — in krepak — korak naprej. V njej se nahajajo vse značilne črte Novačanove vasi, ponckodi zgoščene in podčrtane, drugod zopet samo rahlo naznačenc. V okviru drame pa treba za take posameznosti krepke enotne zasnove, ki stori, da zveni drama kot napeta struna; vse fragmentarnosti morajo biti usmerjene v eno smer in konstantno gravitirati za njo. Enotnost dejanja 4 je v Velejinem boju z možem in možmi, nje tragična krivda njena lepota, zavržena od drugih in od nje. Temu problemu je Novačan, tako se mi zdi, primešal nekaj precej nepotrebne simbolike. Vsaj tako si lahko razložim nekatere lirične partije, ki ne harmonirajo s tonom ostale, zelo spretno razvite ekspozicije. Ob moževi smrti se Velejin problem končno zavozlä, tukaj je vrhunec dramatičnega razvoja, sedaj se bo moralo pokazati, ali bo Veleja trium-iirala, ali pa tragično propadla. Pri Novačanu res Veleja ob moževi smrti «zmagoslavno» vzklikne: «Vdova!» — toda s tem je pri Novačanu tudi že vsega konec. Namesto, da bi ta vozel; ki se je baš tukaj prav zapletel, razvil ali pa razsekal, ga Novačan pusti kratkomalo pri miru. Ali ni opazil, da je tukaj pravzaprav šele prišel pred odločilno razpotje, ali pa ga stvar že davno ni več zanimala. Prej se zdi, da Novačanu ni bilo dano, da bi stopil iz začaranega kroga, v katerem je nastala tudi «Naša vas». Tako smo z «Velejo» dobili samo smel koncept, g^nijaličen fragment, ki pa mu do prave dramatične zaokroženosti še