22. Metuljčka.                                (
Veselo sta frčala metuljčka od cvetke do cvetke ter srkala sladki sok iz njih. Pa pride po potu deček z mrežo za metulje.
,,Beživa!* rcče starejši metulj svojemu mlajšemu bratcu. ,,Ali ne vidiš, da se nama približuje deček z mrežico? Uloviti naju hoče. Beživa!"
Toda mlajši ga noče slušati in reče: ,,Kje je še deček! Preden pride semkaj, baš še lahko izsrkam tej cvetki sok. Tako dobrega ima! Še nikoli ni dobil moj želodček tako'sladke hrane! Dobro rni tekne."
Bratec ga prosi, svari. Fa zastonj mu je pravil, da se deček z mrežico boljinbolj približuje. Naj pusti sok, saj ga še drugod dobi. Zastonj mu je prigovarjal, naj beži. Ko nič ne pomaga, zbeži starejši, da si reši vsaj Iastno življenje, pa mu še enkrat zakliče: nZakaj me ne ubogaš? Beži! Zadnji čas je! V sužnosti se bodeš žalosten spominjal veselih prostih dni. Kaj ti po-maga, če sedaj nekaj trenutkov uživaš veselje, ko bodeš pa plačal ta kratki užitek z zlato svobodo, morebiti celo s svojim življenjem!"
Te besede so genile mladega sladkosnedeža. Hotel je odleteti. A bilo je že prepozno. Deček ga je že imel v svoji mreži.                   Zoran   .