ZORA
Z Bogom za domovino! Slovenski dijaki, združimo se!
Obseg:
Str.
X.: Kako zboljšati gmotne razmere sloven-
skega dijaštva?.......25
I. Mohorov: Težke ure..........30
Iv. B.: Povratak k Majei (Nastavit ee se). . 31
—	Katoliško-narodno dijaštvo in Čehi . 36 Velegrajski shodi; „Danica" med Cehi
I. M.: Iz krajev solza in hrepenenj .... 39 L.: Kelto-latino-slovanska liga .... 41
—	„Za resnico".........42
—	Dopisi iz dijaških krogov.....45
Glasn ik: Naša društva. — Javno predavanje. — Pet-
desetletni jubilej. — Kranjski deželni odbor. — Akademija. Listek : Vseučiliško vprašanje. — Leonova družba. — Zgodovinarjem. — Poljudna vseučiliška predavanja. — Podporno društvo za slov. visoko-šolce. — Urbasova zapuščina. — Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. — Jugoslovanski kongres.
December 1904.
i „¿-„.-i. v t_o......ttt
„Omladini" v odgovor.
Nismo mislili, da bo zadnja štev. Zore Omladino tako razburila-V prvi svoji jezi nam hiti očitati, da je vse, kar smo pisali — laž. Če bi na to molčali, bi morda kdo to napačno tolmačil zato smo danes sklenili nekoliko pojasniti stališče radikalni .Omladini". Ker se nam pa zdi škoda tratiti prostora v listu radi Omladinine ljubeznivosti, smo izbrali za to platnice.
Nad čem je torej „Omladina" tako indignirana?
Ker ji očitamo, da ne kolekuje „Slovenija" svojih pisem, da „Slovenija" menda še ni nič razprodala narodnega kolka? Na to odgovarjamo: Kdaj je „Slovenija" ?ačela kolekovati svoja pisma, če je sploh kdaj, ne vemo. Vemo pa, da smo videli pisma, ki niso bila kolekovana. Tu ne pomaga nobeno tajenje, saj, da niso „radikalci", kar se kolka tiče, posebno natančni, priča tudi to, da niti pismo, v katerem nas prosijo za imena onih akademikov, ki jim liberalni sorodniki branijo vstopiti v „Danico", ni bilokolekovano. Čemu treba še več dokazov? če je Prosveta (ne „Slovenija" !) prodala desetkrat toliko narodnega kolka kot Danica, pripomnimo, da se je to zgodilo v času, -ko je imela še nekak monopol čez njegovo prodajo, če pomislimo to, se ta velikanska delavnost pokaže že v drugi luči; spraviti tisoče kolka med svet, da ga drugi razprodajajo, pač ni nobena posebna umetnost. Sicer pa se "odločno kaže iz postopanja „Slovenije", da jo je navdušenje za narodni kolek, odkar ga ima v roki družba sv. G. in M., precej zapustilo. Menda značilno.
Omladini ni všeč, da smo povedali, da so tudi med liberalci tako .podli" ljudje, ki svojim krvnim, ne izmišljenim, sorodnikom, branijo vstopiti v „Danico", ker bi jim sicer odvzeli podporo. To ogorčenje umevamo. Da pa nam ne bi mogla „Omladinau očitati laži, smo izjavili, da povemo radi imena uredništvu „Omladine". In res 30. nov. je prejelo uredništvo pismo (pisano je bilo 28. nov), v katerem prosi neki .namestnik" urednika za ona imena. Odgovorili bi bili v par dneh, ali že tri dni pozneje dobili smo v Omladini" tiskano črno na belem, da ni še nobenega odgovora, „čeravno bi bil že lahko tu". Ne verno, kaj naj rečemo na tako impertinenco. Vkljub temu, da bi nas bilo že to „gentlemansko" postopanje popolnoma opravičilo, če bi kar naravnost odbili vsako prošnjo glede one zadeve, smo vendar izjavili uredniku „Omladine", da mu povemo imena, seveda pod pogojem, da jih obdrži zase, ker pač ne more nihče od nas zahtevati, da bi one tovariše, ki so več ali manj naši pristaši, izročali „Omladini-, da jih javno postavi na pranger, kar ji tako dobro dene. Da pa se lahko prepriča o istinitosti naše trditve, smo bili pripravljeni imenovati verodostojne priče. S temi pogoji seveda uredništvo „Omladine" ni bilo zadovoljno, ker „Omladini" se gre za to, da bi dotičnike javno osramotila. V tako človekoljubno in kolegijalno podlost pa se „Zora- ne bo nikdar spuščala, to prepuščamo radikalnemu dijaštva. če pa misli „Omladina-, da bo s stavkom kot je sledeči: „Daničarji" pač imenujejo ime nekega kolege, ki pa odločno zavrača tako očitanje — dokazala neresnico naše trditve, se pač moti. Kvečjemu bi utegnila doseči nasprotno, ker sledi iz tega, da se nekateri — res čutijo močno prizadete. Zato smo pač radovedni za ime tistega „kolege", doslej nam ni še znano.
S tem je za nas ta stvar — končana, in mirno čakamo, naj jo zavije „Omladina" tako ali tako. Da bi pošteno postopala, tega pač od lista, ki ga ni sram tako udariti resnici v obraz, da računajoč na to, da njegovi čitatelji niso dobili v roke izjave prof. dr. Debevca, kot smo
izjavlja, da bi res dal denarja, če bi ljubeznivi njegov laži-stričnik šel v Danico. Prosimo, poglejte si ono izjavo še enkrat in občudujte lažnjivko „Omladino-1. Mislimo, da nam dr. Debevec ne bo zameril, ako tu javno povemo, da ga smatramo za prevelikega prijatelja Danice-, kakor da bi hotel spraviti vanjo tako značajno kukavico, kot je omenjeni akademik, o katerem je splošn o znano, kako hvaležen zna biti napram svojim dobrotnikom. Takih „značajnih" tovarišev „Danica" ne zavida „Sloveniji", ker so jim vrata — vanjo zaprta. Da pa dr. Debevec mnogo stori za dijake in da so med temi, ki bi mu imeli biti za marsikaj hvaležni, tudi mnogi rOmladinci", to je znano, samo „Omladina- tega noče vedeti.
„Omladina" se bori proti neznačajnosti. O vsakem akademiku, ki vstopi v „Danico" ali „Zarjo", voha. kako je mislil kot sedmo- ali os-mošolec Joj mu, če ni bil že takrat v očeh narodno-radikalnih korifej prononsiran klerikaluli. Takoj ti možje pogruntajo, da je za svoj vstop — plačan, da je neznačajnež prve vrste etc. Letos pa je „Slovenija" sprejela med svoje člane moža, ki je par mesecev preje v Danici svečano pri vzprejemu izjavil, da ga je samo prepičanje dovedlo v „Danico", ki pa je, izstopivši iz nje, menda na to pozabil, ter pravil, da ni bil v srcu nikoli „Daničar". Da, mož je še tako značajen, da je „ Danico -ogoljufal za društveni trak in svoto, katero je ostal dolžan v društvu. To je odbor „Danice" tudi „Sloveniji" oficijelno naznanil z imenom dot. gospoda vred, ali, ker je „SlovenijaJ take „značaje" menda vzela v zaščito, to pismo ni ümelo uspeha. Drugi, nič manj značajni mož, je še celo dopisnik „Omladine", ki je prišel v „Danico* samo radi tega, da bi dobival „podpore", ki pa je, začutivši da zastonj čaka in da tovariši spoznavajo njegove plemenite namene, s svojim izstopom prehitel sklep odbora, ki ga je nameraval izključiti iz društva. Mož paradira sedaj med „značaji" v pisani panorami „Slovenije". Tako bi navedli lahko še več takih „značajnih« aferic, (tako n. pr. ono o nekem akademiku Slovenijanu, ki je v Ruskem kružku s svojo narodno-radikalnostjo in lažnivostjo tako imponiral, da je sedaj cela stvar pred sodnijo. O ti škandali!) pa naj to za sedaj zadostuje. Govorili pa bomo, če ne bo miru jasneje, kakor tudi vemo, da ni posebno častno za slovensko dijaštvo, če je tako umazano perilo treba javno oprati. Da, da, „Omladina" — posveti v to zalego, posveti! Komu ne prihaja pri tej tiradi „Omladine" na misel povest o onem tatu, ki je hotel s tem odvrniti od sebe sum, da je kričal: držite tatu! držite tatu! Tako dela tudi „Omladina".
Zelo rada nam „Omladina" očita laž. Pravi, da je vest, da bi se v Sloveniji morala zagovarjati dva njena člana, ker sta se udeležila slovenske službe božje, ki jo je dunajskim Slovencem oskrbela „Danica", iz trte izvita. O tem žal danes ne moremo podati še definitvne izjave. Hočemo pa stvar preiskati. Rezultat pa bomo objavili, in če bomo spoznali, da je bila vest neosnovana, jo bomo tudi v prihodnji številki preklicali, ker trdovratno lagati, kakor dela to „Omladina", smatramo pod aka-demično častjo. Prav tako nespametno je, če se hoče .Omladina" izviti iz zadrege s tem, da zavija naše besede, ter nam nalašč podtika namere, ki jih niti v sanjah nismo imeli. Tako so ti logični „kolege", izteknili, da je notica „Vzorna slovenščina" v zadnji štev. „Zore" naperjena proti tiskovnim pogreškom. Pojte, no, pojte! Teh je v „Zori" več ko v „Omladini", zato pač nimamo povoda zmerjati stavcev, ki stavijo „Omladino". Naša notica je bila naperjena proti barbarskemu slogu „Omladine" (nemški: Styl), ki le preveč spominja na
bilo tako jasno, da je moral uvideti vsakdo, razen — urednika „Omladine". Samo ta ni tega zapazil.
Glede delovanja „Zarje" „Omladini" ne gre v glavo, kako da bi moglo še kako društvo razen nProsvete" imeti kakih zaslug. Vsa druga predavanja so za nič, samo kar jih prirede radikalci, ki so prvi (o jej!) uvideli da je slovensko ljudstvo za nauk zelo dovzetno (ali je mogoče? To so ti Kolumbi!), samo ta so kaj vredna. Nam pa se zdi, da ima govor, ki v pravi obliki vzpodbuja mladeniče, naj dopisujejo v list, ki je v prvi vrsti njim namenjen, in to na Koroškem, kjer je narodna zavest med mladeniči, precej skromna, mnogo več izobraževalnega na sebi, kot pa „učen" govor od „metafizičnih predsodkov" očiščenega „Prosvetaša", ki govori zbranemu „ljudstvu" o „descendenčni teoriji". Različna so pota, po katerih nameravajo delavni možje ljudstvo izobraziti. Mi gotovo ne moremo nič, če so si narodni radikalci izbrali neumno pot. Navsezadnje pa, kadar bo kak govornik „Prosvete" govoril pred tisoči ljudstva ali predaval pred stotinami, potem pa naj piše „Omladina" o svojih „trofejah", dokler pa bode njih navadni avditorij par desetoric srednješolcev, toliko časa pa naj bode tiho o zaslugah za ljudsko izobrazbo.
Noč in dan straši „Omladino" klerikalna agitacija. Ta fiksna ideja jo preganja povsod kakor zla vešča. Da, to je grozno, kako klerikalni fanatiki skušajo od.egniti mladino vplivu edinozveličavne „Omladine" ter tako mladim dijakom odvzeti edino sredstvo, ki bi jim še moglo razširiti obzorje in utrditi značaj. Da, neki tak lopov je še celo jezuit, ki ima baje, vsaj „Omladina" ve za to, „vse gimnazijce popisane in kvalifikovano njih naziranje". Tu mora pa že gimnazijsko ravnateljstvo vmes poseči. Mi smo poizvedovali, kdo je ta jezuit, ki „pridi ljudi, jim pridi značaje vzgaja hinavce", a tega lopova nismo dobili. Zakaj mu vendar „Omladina" prizanaša? Mož ne zasluži tega. Morebiti je pa drug vzrok, da „Omladina" molči, morebiti se boji, — vendar to skoro ni mogoče — da bi vse njene tirade izgubile ves vpliv, kakor hitro bi povedala ime — če je sploh kaj resnice na tem. Zato pa „koleginja", le z imenom na dan, kakor tudi z imenom onega „klerikalnega gimnazijca", ki je radi klerikalne zahrbtne vzgoje v pravem pomenu besede zblaznel, kajti le blazen človek, če je tudi samo še gimnazijec, more tako kot ta revež „strastno zaklicati, da ostane svojega klerikalnega mišljenja, čeravno iz-poznava, da njegov nazor ni pravi."
Naj sklenemo! Ni nam ljuba polemika z Omladino, ne kot se je bi bali, nasprotno mi, imamo od nje samo korist — pač pa, ker nas je sram, da se moramo boriti proti listu, ki je zadnji'čas začel na tako nepošten način širiti svoje nazore. Ta naš odgovor najbolj priča, da je postopanje. „Omladine" skozinskoz nepošteno, kajti da rabimo nje lastne besede, poštene struje si te poti ne zbirajo. (Oml. str. 144.) Naša želja je, da krene Omladina s te poti. Ne maramo od nje nobenega pardona, kar vidi res napačnega naj ošiba ali ožigosa, laži in zavijanj pa naj se izo-giblje. Mismosinapravilisvojnačrtinpotembomošli. Krivice delali ne bomo nikomur. Še manj pa bomo mutasti psi, če bi razmere hotele, da bomo morali videti, kako hočejo nekateri našo dobrohotnost zlorabiti, da bi z lažjo in obrekovanjem dosegli to, česar poštenim potom ne morejo, ali da bi z izmišljotinami podprli svoje sfan- , tazirane teorije. Diximus!	Uredništvo.
„Zora" izhaja vsak mesec tekom šolskega leta na eni poli in stane 2 K, za dijake 1.20 K.
Izdajatelj Anton Kralj.
_Tiskarna o. o. Mphitaristov na Dniinin_
ZORA
Glasilo katolisko-narodnega dijastva.
Z Bogom za domovino! Slovenski dijaki, združimo se!
6	. —	""a
Kako zboljšati gmotne razmere slovenskega dijastva ?
plošno znano je, da so gmotne razmere, v katerih živi slovensko dijaštvo skrajno žalostne, da, dostikrat pod vsako kritiko. To je umevno, ker so slovenski dijaki po veliki večini — kmetski sinovi, ki dobe od doma le malo ali pa nič. Če nimajo premožnih sorodnikov, ki bi jih hoteli podpirati, so popolnoma navezani na tujo pomoč. Ta pa je zlasti za slovenskega dijaka zelo skopa. Obstojajo sicer tri podporna društva za slovenske visokošolce: na Dunaju, v Gradcu in Pragi, ali samo površen pregled njihovih letnih poročil nas prepriča, da imajo tako malo gmotnih sredstev na razpolago, da podpore, ki jih razdelijo vsako leto med številne prosilce, nikakor ne morejo biti izdatne. Tako je lansko leto „podporno društvo za slov. visokošolce na Dunaju" dajalo dijakom navadno od 5 do 10 K na mesec, a niti pri tem skromnem daru ni moglo uslišati vseh prosilcev. In če pomislimo, da se ozirajo nemška podporna društva, ki imajo namen podpirati ubožne dijake brez razlike narodnosti, v prvi vrsti na Nemce in pridejo torej naši dijaki še le drugi vrsti v poštev, potem nam bo jasno, kak je položaj slovenskega dijastva.
Vemo sicer, da je temu nemalo kriv že itak preobili narodni davek, ki tlači naše domoljube, ali eden glavnih vzrokov leži v tem, da v domovini ni dovolj znana beda slovenskih dijakov. Manjka nam organa, ki bi jasno dokazoval, kako nujno je treba tukaj pomagati, ki bi obračal pozornost na te žalostne razmere. To dijaštvo dobro ve, ker — čuti. Zato je nastopilo zlasti zadnji čas iznova vprašanje, kako dobiti natančne podatke o življenju slovenskega dijaštva, o nekaki „anteti", ki ima pokazati, kako je razumeti oni „Brotstudententum", ki ga Slovencem nemško dijaštvo tako rado očita1 Te misli bi bilo škoda, če bi brez pozitivnega uspeha zaspa'a. Zato pi-eiščimo, kako bi se dala izvesti, saj bo vsakdo priznal, da je dostikrat, če ne navadno, uspeh podjetja odvisen od tega, kdo se ga loti in kako.
' Tak „Brotstudententum" pač ni nobena sramota, žal pa da je resnica.
Da dobimo odgovor na ti dve vprašanji, postavimo najprej nekaka splošna načela, na katera bi se morali ozirati pri tej „anketi'' in kaj bi bil njen predmet.
Najprej bi bilo treba obrniti pozornost na najvažnejše zadeve, špecijelne stvari pridejo še le v drugi vrst vpoštev. Zato bi kazalo: predvsem dognati, kako vplivajo gmotne razmere na število našega dijaštva. Odgovor na to vprašanje bi pač ne bil brez pomena, zlasti sedaj ne, ko se gre za ustanovitev slovenskega vseučilišča, saj je znano, da ima naš narod primeroma manj visokošolcev, kot bi bilo pričakovati po teritoriju slovenske zemlje in številu vsakoletnih abiturijentov ali številu srednješolcev. čisto verojetno, saj vsakdanja skušnja uči, da si mora mnogo abiturijentov, ako niso že tekom gimnazijskih študij radi revščine obesili šole na kljuko, izbrati poklic, kakor ga zahteva njih prazna mošnja, ne pa želj polno srce. Točni podatki v tem smislu bi kmalu odkrili „skrivnost", zakaj nam v nekaterih stanovih manjka slovenskih moči in pokazali, kakšna perspektiva se nam odpira v bodočnosti.
Potemtakem bi morala obsezati „anketa" vse slovensko dijaštvo, ki si po dovršeni maturi izbira svoj poklic. Zelo napačno bi bilo, ako bi se omejili samo na eno vseučilišče. Tudi tako bi sicer dobili za posamezne slučaje važnih podatkov, ali celotne slike bi na ta način ne bilo mogoče ustvariti. Za to ravno pa se gre.
Kaj sledi iz tega?
Prvič, da jasne slike o gmotnih razmerah slovenskega dijaštva ni mogoče sestaviti brez natančne statistike. Kako neki, če niti ne vemo, koliko nas je. In drugič, kako nujno potreba je tudi s tega stališča, da se čim prej sestavi točna statistika slovenskega dijaštva. Ker pa ti dve vprašanji stojita med seboj v tako ozkem stiku, se dasta gotovo tudi najlažje skupaj rešiti.1 Toda kdo naj to izvrši?
Na prvi pogled je jasno, da tu ni malo dela in nehote se človeku vrine vprašanje, ali pa bo sploh to mogoče d i j a-štvu samemu izvršiti, ki je že itak preobloženo z delom, tudi če bi sicer nobenih zaprek ne bilo, ki pa se jih žal ne manjka. Kdo naj prevzame to nalogo? Mari odsek, obstoječ iz posameznih akad. društev? Kako naj tu sodelujejo graška ali praška akad. društva? In recimo, da prevzamejo to nalogo samo dunajska društva, in da ostala temu ne ugovarjajo, nastane pomislek, ali pa bodo posamezniki voljni povedati svoje gmotne razmere odseku, v katerem bodo zasto-
'Ako bi obravnavali gmotno vprašanje posebej, bi se kaj lahko zgodilo, da bi se oni, ki so gmotno na trdnem, ankete niti ne hoteli udeležiti.
pani možje, ki so mnenja, da pri nekaterih dijaških strujah igra prvo ulogo žep, ne pa značaj in svobodno mišljenje. Ugovor, da bo vse tajno, ne velja, kajti tajno gori, tajno doli, človek najraje vidi, da ga ne vlečejo .nikjer čez zobe. Kaj pa naj store dijaki, ki niso v nobenem društvu? Iz enega ali druzega povoda — „ljubezen" je iznajdljiva — bi smatrali ta odsek kot nekako depresijo na dijaštvo, da se vpiše v društva, in posledica temu: lahko se zgodi, da bi delali mesto v prilog njemu, proti njemu. Iz tega je razvidno, da bi odsek, bodi si že tako ali tako sestavljen iz dijakov, le težko užival popolno zaupanje dijaštva, ki bi v njem videlo pogosto vsedrugo prej kot pa ustav, ki ima izključno le njegovo korist pred očmi.
Ali to še ni vse. Tak odsek bi moral biti stabilen ali z drugo besedo. njegovi udje bi se ne smeli vsak tečaj menjavati, ter po možnosti bivati skupaj. To pa je pri dijaških razmerah skoro izključeno.
Vrhu vsega pa je še treba denarja. Ne sme se računati na požrtvovalnost, na dobro voljo dijaštva, češ petico za znamko bo vsakdo -lahko pogrešil. O ne, če bi hotel odsek imeti kaj uspeha, bi moral dati •tiskovine zvstonj na razpolago in event. poravnati vse druge stroške, ki bi nastali za dotičnega. Koliko pa pride še druzih stranskih izdatkov.
Sklep: Dijaštvo samo to sicer lahko poskusi, prepričani pa imo že naprej, da tega izvršiti ne bo moglo. In to tudi ni njegova naloga. Ono stori svojo dolžnost, ako opozarja odločilne kroge v domovini na te razmere, domovina pa je, ki naj skrbi za svoje sinove zo svoj najdražji zaklad — mladino. Skrbeti za razvoj narodnega naraščaja, to je važna veja narodne samoobrambe, katere manjši narodi še posebej ne smejo prezreti, ako si hočejo zagotoviti bodočnost, tem manj čim več zaprek se stavi izobrazbi njih mladine. Ta zavest mora biti živa med slovenskimi domoljubi, in ako dijaštvo to budi, stori dovolj. Več ni njegova naloga saj kar je več, sega preko njegovih moči. Kajti na koncev koncu, kaj bi tudi dosegli, ako bi sestavili še tako natančno sliko o dijaški bedi, in naj bi bili rezultati nameravane statistike še tako črni, če ni v domovini glasnika, ki bi znal poskrbeti, da ne bo šlo naše občinstvo v domovini slepo mimo teh slik, če ni organa, ki bi znal in hotel te podatke praktično uporabiti? Tega pa nam je doslej manjkalo in ga nam še manjka, In če hočemo zboljšati gmotne razmere našega ■dijaštva, moramo predvsem skrbeti za to, da tak ustav dobimo.
Obstoječa dijaška podporna društva ne za dostujejo. Kakor je razvideti iz njihovih poročil, so njih dohodki precej skromni in nestanovitni. Kaj je temu vzrok, smo že deloma povedali, nemalo j>a je kriv tudi ta nedostatek, da so tako zelo od domovine
1*
oddaljena. Nihče ne more tajiti resnice, da človek le prerad na to pozablja, od česar ga loči velika daljava. Poleg tega pa ni po našem mnenju način pobiranja društvenih prispevkov prav urejen, ker je po večini odvisen samo od par požrtvovalnih domoljubov, ki privatno iz lastne inicijative zbirajo denar od prilike do prilike. Ako bi teh ne bilo, bi morala društva malodane prenehati. Agitacije pa sicer ni nobene. Kako vsediugače postopajo podporna društva, ki jih vodijo Nemci. Ne mine leto, da ne bi naših mest v domovini osebno posetil zastopnik nemškega Asyl-Vereina, in tako prihaja mnogo slovenskega denarja leto za letom v blagajno omenjenega zavoda, kar konečno ni nič napačnega, saj je bil do zadnjega Slovencem pravičen." Druga nemška društva delajo podobno, da pridejo do slovenskega denarja. To je vse prav. Kdo pa ima kontrolo, da ta društva, s slovenskim denarjem podpirajo slovenske dijake? Nihče. Nemci pa dostikrat smatrajo vse te doneske za „nemške" in slovenskim dijakom očitajo miloščino, ko je večkrat še veliko vprašanje, ali dobe nazaj ves slovenski denar. Če to omenjamo, se gotovo ne obračamo proti tem društvom, ampak nekaj drugega je, kar povdarjamo: treba je kontrole, da bodo ta društva dajala slovenski denar slovenskim dijakom. To je najmanj, kar moremo zahtevati.
Iz povedanega je možno razvideti, kateri so glavni vzroki, da niso podpore iz domovine dovolj izdatne. Od teh je prvi ta, da v domovini ni nobenega organa, ki bi vzbujal zanimanje za dijaštvo, odkrival slovenskim domoljubom bedo, ki vlada med njim, ter jih opozarjal, kako nujno je tukaj treba pomoči, marveč, da leži sedaj vse to v roki nekaterih podpornih društev, ki žal med seboj nimajo nobenega stika in tudi ne morejo razviti potrebne agitacije, ker so preveč oddaljena od domovine in je radi tega njih gmotni uspeh po večini odvisen od posameznih požrtvovalnih prijateljev. Drugi vzrok pa je ta, da Slovenci podpiramo podporna društva, ki niso v slovenskih rokah, ne da bi imeli zagotovilo, da so slovenskim dijakom v resnici pravična. Iz tega paposnemimo kardinalno napako in ta je: način, kako potekajo podpore, ki so namenjene slovenske m udi j aštvu, ni organiziran. Predvsem je treba torej odstraniti ta nedostatek, če hočemo pomnožiti vire dosedanjih dohodkov.
Bodi nam v kratkem dovoljeno podati nekak načrt, Itako bi se dalo to doseči. Naše mnenje je, naj se ustanovi v Ljubljani podporno društvo, -ki bo imelo namen opozarjati slovensko javnost na žalostni poni iiHu,::' j	.	..-,:'.
« Letos ni bil v Studentenheim vzprejet noben Slovenec. Kaj naj to pomenja, bomo niogit kdfiiti še le drugo-leto; 1
ložaj slovenske akademične mladine, zbirati po vsej Sloveniji doneske za podporo ubožnih akademikov. Društvo bi moralo biti središče, iz katerega bi izhajala agitacija za podpiranje naših akademikov, skozi katerega bi moral vsak najmanjši dar, namenjen slovenskemu dijaštvu. Vsi Slovenci in slovenski zastopi naj bi podpirali direktno t o društvo, to pa bi naj potem po potrebi denar pošiljalo že obstoječim krajnim društvom v Gradcu, Pragi in na Dunaju in po zasluženju tudi drugim podpornim društvom, ki so v nemških rokah, a imajo namen podpirati revne dijake brez razločka narodnosti. Na ta način bi bila prva tri društva gotovo bolje preskrbljena kot doslej, kar pa se zadnjega tiče, bi ne bila kontrola, kako se razdeljujejo podpore, več posebno težka.
Društvu bi morali stati na čelu odlični slovenski domoljubi in do-moljubke, saj to društvo tako eminentno humanitarnega in narodnega pomena, bi to gotovo zaslužilo. V središču naše domovine bi bilo društvu lahko mogoče razviti uspešno agitacijo po vsem našem ozemlju. To društvo bi uživalo zaupanje in ljubezen dijaštva in imelo tudi sredstva, da izvrši zgoraj opisano „anketo" in izvede tako zaželjeno statistiko slovenskega dijaštva, s katero bi na eni strani položilo temelj svojemu delovanju, na drugi strani pa si pridobilo zopet mnogo zaslug s tem, da bi dalo našim boriteljem za slovensko vseučilišče točne podatke o našem dijaštvu.
Je pa tukaj še nekaj, kar se nam zdi vredno še posebej povdarjati. Predlagamo namreč, naj se ustanovi tako društvo v Ljubljani. Zakaj Slovenci moramo vedno misliti na to, da bo, če Bog da in sreča junaška, nekoč stalo v Ljubljani slovensko vseučilišče, da je Ljubljana mesto, ki ima v doglednem času sprejeti vase vrste slovenskega dijaštva. Ali pa bo takrat mogoče vse storiti čez noč, da se ne bo slovensko dijaštvo balo iti v Ljubljano, kjer bi ga čakale poleg slavnostnih girland v gmotnem oziru skrajno slabe razmere ? Slovenska javnost mora računiti ne samo s tem, da se ima v Ljubljani ustanoviti vseučilišče, ampak gledati na to da polagoma slovensko dijaštvo priveze na to mesto. Vedimo, da so vezi, ki so navadile slovensko dijaštvo tekom toliko stoletij na tujino,, postale močne, da so se tekom tega časa tudi med Slovenci vkorenili predsodki, ki bi nam v slučaju, da dobimo slovensko vseučilišče, lahko odgnali lepo število mladih dijakov, katerih ne bi samo podpore v tujini, ampak še marsikaj druzega gnalo od domačega praga. Če hoče kdaj Ljubljana privabiti vase slovensko mladino, mora gledati že zdaj, da plete polagoma male niti, ki sedaj nanjo le rahlo vežejo slovensko dijaštvo, v močno mrežo, delati na to, da bo slovensko dijaštvo Ljubljano vzljubilo. To pa se bo zgodilo le na ta način, ako bo skrbela, da dijaštvo v nji ne bo
videlo samo narodnega središča, ampak nič manj kraj, kjer skrbe vneta srca tudi za njegov gmotni blagor. Lepo priliko imamo s svojim delovanjem pokazati, da je Ljubljana res središče slovenskega dijaštva. Različna so pota, ki peljejo do tega cilja; ena najnuspešnejših pa je gotovo ta. Naj bi te besede ne našle v domovini gluhih ušes. Naj pomnijo odločilni krogi, da, če se bodo pregrešili nad svojo mladino s tem, da bi jo zanemarjali tako ali tako, se bo ta greh ob času maščeval. Pomnijo naj pa obenem, da je tudi samo ta pot, po kateri se moremo bližati ustanovitvi svojega vseučilišča, do katere v politični areni pri vladajočih razmerah gotovo nikakor ne moremo priti.	X.

Težke ure
i.
Kakor ptica lahkokrila, dvignil bi se rad, in poletel bi v poljane, kjer živi pomlad. Ali duša sen mi sniva težek in teman, In moči je ni, da dvigne iz noči me v jasni dan.
Ne en pogled,
ne gre z menoj,
ne en smehljaj,
kot da jim nisem
ljub bil kdaj — —
Postal sem Tebi bil nezvest,
pozabil Tvojih belih cest,
in zdaj potujem kdovekam,
zapuščen, žalosten, tak sam ..
Ne en pogled
ne gre z menoj . .
Le zvezdica,
tam vrh neba
tajno miglja:
„On gre s Teboj" ...
V noč temno so šli, jokajoči rodeči le jok — — A jaz — kje najdem, o luč, T^ jaz — teme otrok?! —
IV.
II. •
Noč, mir, le zdajinzdaj vzdihne zamorjen dih . . Boječe zaplače v grmovju vetrček tih.
To moje je duše slika; v njo gleda srce in plaka ob grobu ranem neplodne solze —
III.
Ej časi vsi lepi odšli so, preminili so . . In tisti nebeški prameni izginili so . .
I. Mohorov.

Povratak k Majci.
Priopčio I». B.
učer su ga bile sve krčme pune. Veseljak je, mlad je, lijep je i . . . njegovo se društvo raskalašenim ljudima dopada. Koliko ih njegova prisutnost zanima, dva puta toliko mu ih bace na pleča u njegovoj odsutnosti. Ne smeta, ta on ne čuje! Jučer je imao smolu. Kad je izišao iz krčme, gledao je sve predmete dvostruko. Upravo je počeo smijuči se u sav glas dokazivati, kako su ljudi u njegovom selu kratkoumni, kad ne vjeruju u okretanje zemlje, koje on sada na svoje vlastite oči gleda, kad eto njegova profesora razrednika. Da ga pozdravi ? Kako, kad ga vidi na raznim stranama i svagdje nejasno! Napokon mu došla ususret njegova kuca i on se nekako izgubio u svoj stan.
Danas je mačak. Točno u 73/« ide u školu i očevidno je zabrinut. E, nije to šala, prepisati njemačke, latinske i grčke riječi; na prijevod se toliko ne pazi. No gdje zlo jednom započne, tamo se i drži. Prvi sat je grčki, to je dakle najprije obaviti. Istom drugi sat dolazi razrednik s njemačkim. Kad bi samo kako mogao prepisati njemačku pripravu: Ali kako, kad onaj iz grštine pazi, da ga nitko ne prevari? Stotina misli je projurila glavom našemu junaku, a sve — u tutanj. Ta to je pasji, a ne lijepi djački život!
Predigra se je svršila do 8 s. Još nijesu grčke riječi ni do polovice prepisane, a profesor se vec žuri na svoje mjesto. Jedina je ufjeha bila našemu junaku, što nije bio sam. Taj nesrečni samo postolarski blagdan morao bi se protegnuti i na djake, i ja kriv, ako ne bi zbroj redova u svim odgovorima bio barem za trečinu manji t. j. bolji. Sve upravo mora da padne na djačka pleča. Sve se več na svijetu odlučuje glasovanjem, samo djacima se krati to pravo! Pa još kako se pita u ponedjeljak! Osobito onaj profesor iz grčkoga znade po ponedjeljcima izvuci cijelu četu nepravilnih glagolja s raznim aoristima, perfektima i što ti ja znam, i još više nego ih je u školskoj gramatici! Nije se dakle čuditi, što vlada u razredu opca trzavica.
Profesor krene ozbiljno k svome stolu, ispuše ispred sebe prašinu, izvadi razrednicu, pero i črnilo te pobilježi „bolesne". Za tim spravi sve u stol, zatvori, segne u žep i traži-notes. Notes, notes, ta kobna knjiga. Po razredu su vec nekoji počeli lakše dišati, jer profesor zaboravio notes, pa ne ce biti kamo zabilježiti današnje petice i šestice. ... Gle nevolje! Izvukao ga je iz drugoga žepa! Djački su duhovi uzrujani, a profesor hladnokrvno lista po notesu, da nadje svoju žrtvu. Kadšto digne oči preko notesa i pogleda djake, a oni tihi i mirni, samo se naš junak ne-
strpljivo ogleda, da pograbi tudju pripravu, ako bi njega prozvao.....
Pa neka barem jednoga prozove, zašto da svih muči? Profesor vrti, da iz kože iskočiš!
—	Maric, prozove profesor.
Ah! dahnuše razna prsa, no valjda najjače našega junaka Pera. Pomicanje na klupama slijedilo je uzdah. Perov susjed Maric se digne, Pero uzme svomu desnomu susjedu prijevod i s njim hoče da mu šap-cuci pomogne. Pero je brzo uvidio, da Maric dobro prevadja, pa je skrbno počeo misliti na njemačku pripravu. Izvuče Maričeve riječi i hode da prepisuje. Iskrivi se iza ledja jednoga pred sobom i piše. Pofesor je odmah razumio, o čem se radi, pa ce:
—	Pero sjedite uspravno, bolit ce vas ledja!
—	Nece, gospodine.
I ispravi se, da da časa opet nastavi, našto profesor opet:
—	Pero, sjedite kako valja!
Pero se vrtio i vrtio, peklo ga njemački, ali je slušao, jer se je bojao, da ga i grčki ne zapita. Maric se iskopao, a na razred je opet napao strah, na kome je sada red. Pero gura — valjda vec deseti put — susjeda, da mu kaže, koliko je sati. Taj pogleda na uru, i otsiječe kratko dvadeset i šest t. j. još toliko minuta treba pa ce zazvoniti. Došao je još jedan na red iz zadnjih klupa. Taj se je motao i motao, dok mu napokon ne reče profesor „sjednite". Profesor zapiše u svoj notes 5 i otidje na glas zvona, koje se je upravo na 5 javilo, iz razreda. Nestalo profesora, nestalo i straha. Živahno se neki razgovaraju, a neki pišu njemačku pripravu, dakako i Pero.
Za 5 minuta pokaže se strogi razrednik, otvori razrednicu i ljuti se na neredoviti i neuredni polazak škole. . . . Sve šuti, da bi čuo muhu preletjeti. Strah napinje grudi i svaki misli „samo mene ne". Pero je tih, tih, i podao se sudbini: čeka, da se na njega saspe opravdani razrednikov gnjev. No taj se drži kao da nista ne zna. Ispitao je amo tamo do trečine razreda, kad na opče zadovoljstvo javi zvončic konac sata. Djaci se stoječi raduju profesorovu odlasku samo Pero izgleda zabunjen, kao da nešto sluti. Razrednik prodje mimo njega i prišapne mu:
—	Dodjite s menom.
Kao da ga je polio mlaz hladne vode. Nije druge, treba ici. Zad-joše u jednu malenu sobicu.
—	Sjednite za čas; ponudi mu razrednik.
Pero raskolačio oči i čudi se. Do sad mu se još toga nije dogodilo. Cesto je vec imao posla s raznim profesorima, ali nigda sjedeci. Obični pridjevi su mu bili: Vi ste osao, magarac, bivol, šmrkiš i t. d. — Nije
mu išlo u glavu, da bi profesor s djakom tako postupao. — Profesor sio naproti njemu i ozbiljno za gledao, pa če:
—	Dragi Pero, što vam je jučer bilo ?
—	Ja ne znam, zamucao je Pero. Krv mu je udarila u lice i nije shvacao ničesa — bio je spreman „na sve\
—	Zar ste veo zaboravili, da nijeste jošte ni zadnjih 16 sati zat-vora odsjedili, a vi evo opet na isto, prem da vam se zaprijetilo isključenjem, ako se to ponovi.
—	Nemojte, molim vas, nikad neču više! istisne Pero pridušeno ustav sa stolca.
—	Sjednite samo, bit čete mirniji. I zadnji put ste tako obecali, pa tko da vam opet vjeruje? Istom smo na početku drugoga tečaja, a vi ste vec dva puta kažnjeni sa 16 sati, što če pak biti do konca godine? U osmom ste razredu, pa što ce od vas biti, kad budete ¡sključeni? No ded mi kažite, za što ste to učinili.
Lijepi razrednikov postupak se je Pera silno dojimao, pa reče malke umiren:
Morao sam . . .
—	A što biste morali! Recite, molim vas, istinu.
—	Najprije sam bio s jednim rodjakom. Morao sam ici s njim, da se ne uvrijedi. Kad smo se rastali, sastao sam se na svom putu kuči s dragim društvom i morao sam s njima, te se je dogodilo, da . . .
Pero je umuknuo i oborio pogled.
—	Vi ste dakle uvjereni, da je tako moralo biti?
—t Tako nekako govori i naš profesor psihologije.
—	Tako ? reče razrednik začudjen. — No, ako je to moralo biti, kako mi možete reci, da necete nikada više?
Dok je Pero zbunjen smišljao odgovor, pogleda profesor na sat i reče:
—	Do.ba je, podjite u svoj razred, pa u 12 s. dodjite opet simo.
Pero se nakloni i ode. Sam nije znao, što se s njim zbiva. Njegov
inače u školi strogi razrednik danas tako lijepo s njim razgovara, a on je prije uvijek mislio, da ga razrednik mrzi, strašno mrzi, da mu je on i zadnjih 16 sati zatvora prouzrokovao. U razredu je sio u klupu i na sva pitanja svojih drugova šutio. Zaboravio je i na lalinsku pripravu, nije više mario ni za što, samo je čekao, da tuče 12 sati, da ide čuti, što ga čeka.
Cijeli sat pod latinskim niti je što čuo niti vidio niti se česa bojao. Istom pod četvrtim satom došao je malko k sebi, ta bila je psihologija, a profesor je počeo predavati o „slobodnoj volji". Profesor darvinist
učenik Haeckelov govorio je po svoju, što je Peru sve više zanimalo, jer je mislio, da če s ovom naukom napokon umiriti razrednika. Još nije nikada tako pozorno slušao predavanja kako sada. Sve je vrlo dobro pamtio.
Na koncu sata mu se črnilo, kao da mu se kamen odvalio sa srca i podje mirno k razredniku, koga je več našao u prvašnjoj sobici s ne-kakvom knjigom u ruci. —. Nakloni se, a profesor mu pokaže stolicu, da sjedne,
—	No, jeste li našli odgovor?
Pero šuti, razrednik ce opet:
—	Rekli ste, da vaš profesor niječe slobodu volje, kako to ? Je li svoju tvrdnju dokazao?
—	Ne niječe izravno, ali kaže, da se sve dogadja nužno. Kamo nas vuče veča ugodnost, tamo se nužno obračamo kao što i voda teče prema nižoj strani.
—	No vi se ipak kajete za jučerašnji čin, te dok čutite svoju krivnju i tvrdite, da više nečete, dokazujete jasno, da ste mogli i ne opiti se!
—	Nam je to g. profesor danas drukčije dokazao. Rekao je, da smo mi u svakom času ovisni od vanjskih utjecaja, a istom kad se vanjske prilike promijene, onda se promjeni i nutarnje stanje, pa onda mislimo, da smo mogli i drukčije raditi. Tako i ja mislim sada, da sam mogao biti kod kuče, ali u jučerašnjem stanju je to bilo nemoguče.1 To sam naučio na današnjem predavanju.
—	Znak, da ipak nijeste tako nepazljvi, kako se druga gg. profesori na vas tuže, barem pod psihologijom ne, ali vaše riječi su jednostavna tvrdnja, pa valjda čete se sječati, kako je g. profesor svoju tvrdnju
„dokazao".
—	Rekao je, da je od vanjskoga utjecaja pa do odluke volje vrlo mnogo stupnjeva, koje smo dijelom baštinili, a dijelom sami iskusili. U tim raznim stupnjevima se vrši nužno svaki naš čin, kojega smatramo slobodnim samo za to, jer ne možemo pretražiti i pregledati sve moguče nutarnje zapletaje.
—	I to je tvrdnja, pa čim ju je g. profesor dokazao?
v
—	Sto nije dosta, da nam je rjasno pokazao", kako se mi sa t. zv. slobodom samo varamo ?2
1 Jodl: Lehrbuch der Psychologie. 1903. B. 2. str. 398. "Ni Jodl u cijeloj svojoj psihologiji nema za to dokaza!
Ja toga „jasno pokazanoga" ne vidim. Ako je u istinu g. profesor tako govorio, kako to vi tvrdite, on »svojevoljno" vara sebe i vas. Sva se je mudrolija zbila u prošlost. Dakako da za prošlost ne vrijedi više slobodna volja. Što je učinjeno, učinjeno je, to ne može nitko promi-jeniti, tu više sloboda ne vrijedi. Sloboda vrijedi za sadašnjost i za buducnost. Ja ne možem reci, da sam slobodan vidjeti vas jučer pripita ili ne, ali sam uvijek slobodan, hocu li iznijeti vaš čin na sjednicu ili ne. Vanjski utjecaji mogu biti jaki i prejaki, ali ja se napokon ipak možem odlučiti, kako sam hoču. To svaki sam najbolje čuti. Čuti to baš onako, kao što čuti i svoj vlastiti opstanak; i čovjek mora upravo strašnu žrtvu doprinjeti, ako vjeruje, da on nije slobodan, da se „samo vara". — U ostalom sada nije vrijeme za filozofiranje, kažite mi radje, što ce biti od vas, kad budete istjeran.
—	Ali molim i prosim vas nemojte me javiti, necu više nikada, nikad se ne cu opiti.
—	Možda govorite i istinu. Ali čim mi možete barem donekle za-jamčiti, da čete riječ održati?
—	Necu, vjerujte mi, necu više.
—	Tako ste i prije govorili . . Ne bi li stupili u „Marijansku kon-gregaciju" ?
—	Ja u kongregaciju? ... Ne možem . . .
—	Za što ne možete, ta u kongregaciji ima mnogo vaših suučenika?
—	Oni su vec od prije i imaju za to volje, čega ja nemam, pa me valjda g. ravnatelj ne bi ni primio, no obečajem vam, da cu biti uredan i da cu vršiti svesvojedužnosti. Necu više izostati ni iz predavanja ni iz mise.
—	Imate pravo, da vas ne bi primili u kongregaciju, pa se zado-voljavam s vašem izjavom, da čete revno vršiti svoje dužnosti. Ta i onako lete na vas tužbe sa svih stranu osobito radi neučenja, te neuredna polaska škole. i mise. Dobar život je korak k istini. Nastojte, da dobijete barem prvi red, a da o ispitu zrelosti i ne govorimo. Sad možete ici, no pamtite, prva neurednost zatvara vam vrata gimnazije. Bog s vama.
(Nastavit če se.)
Katoliško-narodno dijaštvo in Čehi.
„Danica" med Čehi.
Brnu izhajajoči Museum' je prinesel daljše poročilo o slavnosti Pra^ip! "Daniči"eU desetletnice. Članek je pisan z velikim zanimanjem
za slovenske katoliško-narodne dijaške razmere. Če pomislimo, da je referent kat. bogoslovec, bi se nam to samo na sebi ne zdelo nič posebnega, zakaj katoliški klerik bo menda vendar simpatično pozdravljal katolišto gibanje, naj se že pojavlja v ti ali oni obliki! A pisatelju teh-le vrst je znano, kako hude predsodke imajo splošno Čehi o našem „klerikalizmu", kako napačno se tuintam vsaj na Moravskein — pojmuje slovenski kulturni boj na Kranjskem. Ko smo bili na Velegradu, je neki sicer zelo razumen češki klerik z veliko resnostjo v privatnem pogovoru izustil razboriti stavek: „Klerik al je horši než sam sata-naš." Nekdo drugi je z vso vnemo dokazoval, da smo katoličani na Kranjskem pravi pravcati prepirljivci: v jajcu iščemo dlake, da bi le mogli pred svetom očrniti svoje svobodomiselnejše rojake, iščemo prepira, napadamo po nedolžnem, nimamo smisla za krščansko ljubezen, ne poznamo rodoljubnosti, ki prizanaša in odpušča, in smo zato škodljivci in sovražniki slovenskega naroda. Ko pa je isti klerik nekaj dni pozneje dobil pred oči par številk glavnega liberalnega slovenskega dnevnika, je brez obotavljanja priznal: če že niso vsi liberalni Slovenci taki, je vsaj klika, ki spisuje ,in izdaja ta list, vredna n a j o dl o čn e j š ega obsojanja in pobijanj a; navadna človeška dostojnost se upira, da bi simp atiz ir ali s t ak i mi ljudmi. — Nekdo drugi nikakor ni mogel umeti slovenske ljubezni do škofov, naše zvestobe do Rima, našega navdušenja za katoliške vzore. A ko je prišel na Slovensko in je bil navzoč pri „Daničinem" komerzu, je videl ljubljanskega Bona-venturo, moža-asceta, polnega svetosti, ko je z ognjevitostjo, lastno samo njegovemu idealnemu srcu, vzpodbujal zbrane akademike k ljubezni in k delu za slovenstvo. Pravil je pozneje, da v njegovem spominu ostane neizbrisen vtis, ki ga je nanj napravil trenotek, ko sta vzor-moža, škofa dr. Jeglič in dr. Mahnič, vstopila v natlačenopolno, čarobno razsvetljeno in okrašeno dvorano in jima je občinstvo priredilo najprisrčnejšo ovacijo !
1 Museum, časopis bohoslovcu českoslovanskych, r. XXXIX., č. 1. str. 43. — List torej izhaja že 39. leto in je glasilo slovanskih bogosloveev vseh avstroogrskih semenišč. Naroča se v Brnu. Prijateljem slovanske misli ga priporočamo.
To naj zadostuje, da čitatelji „Zore" spoznajo, kako so ljubi češki gostje sodili o „Danici" in nje težnjah in nje idealih, predno so prišli na Slovensko! A kako začenja referent „Muzeja" (1. c.), gosp. Ladislav Zamykal, svoje poročilo? „Podati mi je referat o slavnosti desetletnega jubileja „Danice^, društva slovenskih kotoliških akademikov, ki se je vršila pod protektoratom Nj. mil. ljubljanskega škofa dr. Jegliča. Udeležil sem se je s kolegom Linhartom kot odposlanec olomuških bogo-slovcev. Poročati mi je o slavnosti, kakršne doslej na Češkem še nismo praznovali. V tem so nas Slovenci, dasi jih je po številu skoraj trikrat manj, daleč prekosili.-' Nato poda kratko zgodovino „Danice"; omenja tudi „Zaije" in „Hrvatstva" ter lista „Zore".
„Iz prireditve cele slavnosti", pravi referent, moremo sklepati, kako silno mnogo je slovenskim katoličanom na tem, da bi krščanska načela našla v vrstah dijaštva čim največ pristašev. Zakaj protektorat je prevzel sam ljubljanski knezoškof dr. Ant. B. Jeglič, osebno se je udeležil slavnosti škof dr. Ant. Mahnič, prisrčno pismo je poslal mariborski knezoškof dr. M. Napotnik in brzojavno je čestital goriški knezonadškof dr. A. Jordan. Zbrala se je inteligenca vseh slojev in cela vrsta poslancev. Z navdušenimi besedami potem popisuje pozdravni večer, govori na široko o slavnostnem zborovanju, omenja banket in pripoveduje zanimivejše posameznosti s komerza ter zaključuje: „Vsa slavnost je bila lep primer shoda akademikov z bogoslovci, lajiške inteligence z duhovstvom. Če človek to primerja z našimi razmerami, mora Slovencem naravnost zavidati. Bilo bi pač želeti, da bi se tudi pri nas združilo in organiziralo dijaštvo, kije katoliški veri doslej še zvesto ostalo! . . .
Ker vrlemu češkemu narodu prav iz srca želimo močne in slavne prihodnosti, pridružujemo se končni želji g. referenta Zamykala. Ko smo bili na Moravskem, smo imeli mnogokrat priliko opazovati, kako lepa harmonija vlada po nekaterih krajih med klerom in svetno inteligenco, pa tudi med kleriškim in svetnim dijaštvom. Češki bogoslovci, zlasti idealni in delavni Olomučani, bodo — upajmo — znali najti priložnost, da se med češkimi akademiki začno snovati kat.-narodna dijaška društva; saj živahno katoliško-demokraško gibanje, ki sta ga na Moravskem vzbudila vrla narodna delavca dr. Stojan in dr. Hruban, pri znani češki značajnosti in podjetnosti ne more biti brez posledic!	VI. K.
Velegrajski shodi.
Katoliško-narodno dijaštvo smatra za svojo nalogo posredovati zvezo med katoliškimi Slovenci in katoliško mislečim češkim dijaštvom. Že od leta 1900 obrača svojo pozornost zlasti na shode, ki se vrše vsako leto na nekdanjem kulturnem in verskem središču naših severnih bratov, na Velehradu.
Uro hoda od Og. Gradišča, postaje severne železnice, se dviguje v valoviti moravski ravnini proti nebu ponosna velegrajska cerkev. Nekaj let sem postaja ta dolgo časa popolnoma zapuščeni kraj vedno večjega pomena za razvoj katoliškega gibanja med Cehi. Skrajno nejasne politične razmere zadnjega časa, do skrajnosti enostransko izrabljana ideja nacionalizma pospešujeta to gibanje, ki je na Moravskem že prišlo do velikih uspehov. Voditelj tega gibanja je starešina „Danice" g. dr. Cir. Stojan. Zbral je okolu sebe že veliko število krepkih zavednih delavcev ter si izbral za središče svojega delovanja staroslavni Velehrad, s katerim je za Moravane in ostale Cehe združen spomin na najslavnejšo dobo češke, ne, več — vseslovanske zgodovine. Zgodovinska raziskavanja še niso mogla definitivno dognati, kje je stal nekdanij zgodovinski Velehrad, le tradicija se je vedno držala omenjenega kraja. Z onim katoliškim gibanjem vzporedno se je začelo tudi znanstveno raziskavanje in danes je okolica ponosne velegrajske cerkve razkopana od raziskovalcev davne prošlosti. Čehi iščejo grob sv. Metoda. Dal Bog, da bi našli s telesnimi ostanki tudi vodilne ideje — apostola Slovanov.
Naši severni bratje pa tudi krepko delujejo v tem smislu. Občudovanje zasluži delavnost moravskih bogoslovcev, ki prirejajo vsako leto na Velehradu akademijo, kjer se vrše predavanja, ki so velikega pomena za razvoj katoliške misli. Vsi večji katoliški listi so se letos pečali z govorom kanonika dr. Podlahe, ki je podal načrt organizacije vseh slovanskih teologov. Poleg bogoslovcev prihajajo tudi češki katoliški akademiki od leta do leta v večjem številu na Velehrad. Prosti narod pa prihaja v celih trumah na ta sveti kraj. Vsako leto pride tja nad 60 tisoč božjepotnikov, kar je jasen dokaz, da so voditelji katoliškega gibanja vedeli pogoditi pravo struno v narodovem srcu.
Leto za letom postaja tako Velehrad nekak kulturni centrum katoliškega naroda. Slovensko katoliško-narodno dijaštvo se zaveda, da je bil Velehrad nekdaj tudi nam Slovencem dobro poznan kraj, ki tudi do danes še ni izginil našemu narodu iz spomina, kakor nam dokazuje romanje Slovencev na Velehrad o priliki tisočletnice smrti sv. Metoda. V ozki zvezi s svojim narodom bo katoliško-narodno dijaštvo ohranilo
stare vezi, ki ga vežejo na katoliške Čehe. „Zarja* in „Danica" sta poslali letos svoje zastopnike na Velehrad, ki so na kraju, kjer je sv. Metod vcepljal nekdaj v srca Slovanov svete resnice katoliške vere, sklenili delovati v smislu cirilo-metodijske ideje. Naj bi se besede pesnika fr. Sušila kterega spomin so zborovalci letos slavili na Velehradu uresničile:
O Velehrade, z hrobu vstan a vrachum svym se močne bran.
C.
Iz krajev solza in hrepenenj.
Slika iz življenja slepcev.
ako ob lepih pomladnih večerih seje polastilo njegove duše čudno veselje in hrepenenje, neutešeno in veliko. In je odprl svoje slepe oči, odprl jih široko in zagledal v zarjo, ki je gorela nad gorami.
Bil je slep, a dobro je vedel, kako je lepa ta zarja, ki gori nad gorami. Zato je odpiral oči, hrepeneč jo vsesati, vjeti jo, gledati jo v temnih urah svojega temnega življenja. Tedaj mu je stiskala srce bol in jad in je jokal ....
Od rojstva slep, preživel je vso svojo mladost na domu svojih slarišev; njegov brat, edini dedič je bil obvezan skrbeti zanj in ga živiti do smrti. Niso mu očitali, da jim dela nadlego, niso bili zlobni ž njim, a čutil je vendar, da je on tuj in iz drugih krajev, kjer ne sije tisto svetlo solnce, kjer ni tistih smehljajočih sreče in ljubezni žarečih obrazov. Vedel je, da je tujec med srečnimi in je čutil, da jim kali srečo, zakaj njegova lica so žalostna in v njegovih očeh so solze očitanja. Zato je samotaril, ogibal se ljudij. Zaprl se je v svet svojih sanj, svojih barv in luči. Tam je cvetela večna pomlad in vsi so bili srečni. In prevzemalo ga je hre penenje po tej sreči, vstal bi bil in šel.
In čutil je svojo nemoč in je plakal, zakaj srce mu je zasovražilo ljudi, ki so srečni, ki imajo solnce, imajo dan, imajo srca, ki jih ljubijo.
On pa je sam in tema je ob njem.
Tako ob lepih pomladnih večerih, pa je prišlo in govorilo sladko, opojno: „Nisi sam, nisi zapuščen!" Tedaj je prijemal za citre, brenkal; njegove oči pa so strmele v zarjo. Po samotnem mraku pa je jokalo in hrepenelo tako divje, neutešljivo. Bilo je kot pesem umirajočih, kot spev pijanih, človeških bolesti pijanih.
Tedaj pa je vselej zastala roka slepčeva, zakaj čutil je, da je blizu bitje, ki ga gleda in prašal bi: „Milica, si Ti?"
Ona pa bi strmela v njegove širokoodprte oči in bi jih ne umela, niti bi umela vznesenega izraza njegovega obraza, niti bi umela pesmi njegove: „Dajte mi solnce in poljano, dajte mi, samo enkrat dajte mi, dajte mi eno srce, da mu potožim vse to, kar me boli, in me bo umelo. Vi ste srečni in imate solnce, a jaz sem sam in ni ga, ki bi me tolažil!"
Ob takih hipih je stopila deklica k slepcu in je rekla: „Stric, zakaj tako žalostno?'
A on bi se nasmehnil bolno: „Milica, vidiš, jaz ne morem drugače!" A deklica bi prašala: „Zakaj pa ne. saj vas imamo vsi radi, in ljubimo vas, zakaj ste žalostni? Tako igrate, kakor bi človek umiral!
Slepec bi iskal njene roke in jo pritiskal na usta. „Dete, saj vem. saj vem, saj ničesar ne rečem, a čutim se tako samega!
„„Saj sem jaz pri Vas in Vas imam rada!""
Slepcu bi se razširile oči: ,.Hvala, hvala! Paj daj, Milica, povej mi, ali je že pozno, kako je v dolini, je li temno?"
Deklica bi govorila in kazala z roko, a slepec bi strmel s svojimi širokoodprtimi očmi.
rTam je prva zvezda, gozdovi temne, tiho se dviga megla jz jezera!"
In slepec strmi: „Tam je prva zvezda, gozdovi temne, tiho se dviga megla iz jezera "
O da jih vidite te oči, tako so jasne in lepe, a niso istinite, kot lepa bajka so, a varajo ... In deklica bi odšla, slepec pa bi tonil v sanjah . . . Prišlo bi iz mraku mehko in bi ga objelo. Kot mehke roke bi ga objelo in dobro bi mu bilo v tem objetju. Nad njim je solnce veliko in svetlo je in brezkončno je lepo. Nekdaj pa so mu rekli, da ga ne bo videl nikdar tega lepega, velikega solnca. Tam so polja, tam gozdovi, tam je jezero. Vse je lepo, vse je veselo. Bele ceste se križajo. Ob cestah so bele hiše. Po cestah hodijo ljudje, on je med njimi. Mimo belih hiš hodi in domačini in prijatelji ga pozdravljajo. Tam je njegova hiša. Soproga mu gre naproti, malo dete v njenem naročju izteza roke za njim . . .
Za belo pregrnjeno mizo sede, znanci prihajajo, vsi so veseli. Skozi okna pa se smeje dan, in solnce se smeje na nebu, veliko in lepo. Prihaja večer. Z glasno pesmijo odhajajo prijatelji. Lep večer je. Temni so gozdovi, iz jezera se dvigajo megle. Zvezda za zvezdo se poraja na nebu. Tam stoji on in strmi tja doli v mir Duša mu polje radosti, zdi se mu, da mora vriskati sreče in veselja ....
Vzdrami se, mehka roka ga je prijela za rame: „Stric, pozno je, prehladih se bodete!"
Raz slepčeva usta izgine smehljaj sreče in veselja. Z bolestnim vzdihom zapre oči, vsaj še za hip bi rad vjel sen. Njegova usta šepečejo tiho, trudno: „Pozno je, noč je, noč je!"	I. M.
Kelto-latino-slovanska liga.
senemška ideja napreduje vedno bolj in bolj. Razširja se po neštetih časopisih in brošurah, v njeni službi stoji cela vrsta društev, zavodov in ustanov. V naši Avstriji si je že pridobila odločilno besedo, v njenih rokah je vlada in sila, katero izrablja kruto in brezobzirno za svoj namen — da iztrebi nenemške narode in pridobi nemštvu svetovno vlado.
Vsenemška ideja je postala največja nevarnost za evropski mir ter za obstoj in napredek nenemških narodov v Evropi. Ta nevarnost je privela može iz raznih narodnosti, katerim grozi vsenemška ideja, na misel, da je potreba združiti vse te narodnosti pod skupnim glasilom obrambe pred germanstvom. S tem glasilom je stopila v svet „kelto-slovanska liga."
Ustanovam shod kelto-slovanske lige se je vršil v Parizu v nedeljo 4. t. m. Namen lige je oživiti in okrepiti francosko-rusko zvezo, delati na to, da bi se tej zvezi pridružile tudi druge romanske in slovanske države, zlasti da bi se Italija odtrgala od trozveze in priklopila dvozvezi, seznaniti romanske narode s slovanskimi, zbrati po vseh mestih raztresene slovanofile v organizaciji ter jih podpirati v njihovem delovanju, braniti manjše slovanske narode proti ponemčevanju, zadrževati germanski „Drang nach Osten" — z eno besedo organizirati tri sto milijonov slovanskih in romanskih narodov proti 220 milijonom Germanov.
V odboru lige zasedajo mesta predsedniki francosko-španske, fran-cosko-italjanske, francosko-irlandske lige, ter zastopniki raznih slovanskih društev in klubov. Shoda, ki se je vršil v nedeljo 4. grudna so se udeležili med drugimi Cerep Spiridovič, predsednik slovanskega društva v Moskvi Mac Carthi Reagh, predsednik irlandskega društva, Serge Sculfort de Beaupepas, predsednik belgijske trgovske zbornice, pisatelj sloveče knjige la Rénovation Celtique, v kteri zagovarja združitev vseh kelto-galo-latinskih narodov in zvezo s Slovani, dalje Gerville Réache, podpredsednik francoske poslanske zbornice; predsednik osnovnega odbora kelto-
slovanske lige, Riciotti Garibaldi, predsednik laške narodne lige in albanske zveze; novoizvoljeni dalmatinski poslanec Tresič Pavičič in mnogo drugih vplivnih francoskih politikov, poslancev, in uradnikov, kakor tudi drugih zastopnikov romanskih in slovanskih narodov.
Zoper tako silnega in brezobzirnega sovražnika kakor je vsenemška ideja in nemški „Drang nach Osten", je edina pomoč, da se združijo vsi narodi, katerim grozi s pogubo, k skupni obrambi. Sedaj smo ravno Slovenci najbolj izpostavljeni nemškemu navalu in naše moči so preveč razkosane in oslabele, da bi mu mogli postaviti uspešen odpor. Samo zveza vseh slovanskih in romanskih narodov mu zamore postaviti ne-prestopen jez. Zato moramo z veseljem pozdraviti vsako zbližanje slovanskih in romanskih narodnosti ter jim podati roke v „bran in bor."
L.
„Za resnico".
Almanah. Spisali slov. bogoslovci.
Imanahi, ktere izdajajo perijodično slovenski bogoslovci, so precejšnega pomena za učečo se mladino v letih, ko se začenja zanimati za važnejša aktualna vprašanja ter si želi ustvariti samostojno svetovno naziranje. Ali tudi marsikdo starejših bode rad prijel v roko tako knjigo, veselil se bode mladih mož, ki se ne ustrašijo resnega dela, se pridno skušajo spopolniti v znanstvenem oziru in priučiti se lepemu slovenskemu slogu. Saj je znauo) kako hitro pride človek iz vaje, kakor hitro prestopi gimnazijski prag ter mu izginja izpred odi okrožje slovenskih domačih nalog: ne traja dolgo in niti navadne misli ne moreš več izraziti točno v lepili besedah.
Ako hočemo pravično oceniti knjigo r Za resnico", moramo upoštevati kdo dajo je spisal, za koga in čemu. Zmajevati z glavo, češ te ideje in podatke dobim lahko vsaki dan v tem ali onem znanstvenem delu, bi kazalo pristransko, omejeno stališče napram knjigam enake vrste. Kajti niti ekscerpirati — ako bi se sploh Slo samo za to — ne zna vsak znanstvenih del in vendar kažeš ravno s tem veselje do napredka, ako pri Ino proučavaš znanstvena vprašanja iz znanstvenih del ne pa v kompendijih in poljudno pisanih knjigah. Konečno bi si stekel tudi precej zaslug oni, ki bi podal slovenskemu narodu klasičen prevod filozofije Tomaža Akvinskega. Toliko v obče!
Kot človek, ki čita knjigo brez predsodkov, ne kot strokovnjak v modros-lovju in bogoslovski vedi, hočem spregovoriti o njej nekaj besedi. Kakor vsak almanah služi tudi knjiga „Za resnico" pouku in zabavi in snov je v tem
smislu tudi raznolično razvrščena, kakor kaže takoj prvi pogled. Vso knjigo preveva duh čilega stremljenja po resnici, ta vodilna misel je naznačena v kitici mičnih pesmic začetkom zbornika, is»o tendenco kažejo tudi dramatični prizori izdavatelja g. A. Orehka.
M. Slavič: To be or not to be . . . Logično, neprisiljeno se vrsti misel za mislijo; na koncu nam poda pisatelj resne uvaževanja vredne besede. Snov ni nova, tudi ne prizor iz akademičnega življenja, ki služi kot ilustracija, a vendar čitamo z zanimanjem in navdušenjem. Ost obrača g. Slavič proti šarla-tanstvu v mišljenju sedanje mladine, ki vesla brez krmila indiferentizmu nasproti.
V. Žolgar: Ali je materija večna? članek je jako dobro sestavljen, informativen posebno za onega, ki se hoče na novo seznanili s tem vprašanjem Pisatelj je obdelal vse glavne ideje materijalizma.
Jernej Pavlin: Evolucijska razlaga religije. V zanimivi popularni obliki so razložena protislovja, ob ktere mora zadeti evolucijska razlaga religije. Začetniku dobrodošla črtica.
Kaj simpatično, ljubko pisana je času primerna študija g. A. Vadnala: Stvarniku najlepši dar (t. j. vera).
Jernej Podbevšek: Avtentija evangeljskih dejstev. Naslov nam pove, kaj da je vsebina tega članka.
Sigurno kakor vedno nastopa g. Fr. Ks. Grivec v študiji: Kristus pred sodnjim stolom moderne kritike. Ukaželjni mladenič najde tu vse, kar se tiče tega vprašanja. Vse je pisano jasno, objektivno, zraven pa tako prisrčno, da se človek ne more odteguiti vplivu tega, kar nam je v kratkih besedah g. pisatelj povedal. Mirno in stvarno zavrača one, ki nočejo priznati božanstva Kristusovega.
J. Mohorov: Dve sliki. Farizej stoji pod križem. Di sleden hoče ostati in sicer do skrajnosti dosleden v zaničevanju in sovraštvu do onega ki je toliko let izpodkopaval njegov neomejeni vpliv med ljudstvom. Videli ga hoče, kako vzdihne zadnjikrat. Toda vest in strah pred neko višjo močjo ga zbegata konečno in žene ga proč od osode polnega mesta. V legijonarju, ki je pendant farizeja se vzbudi začudenje, ko začuje iz ust nedolžnega, besede: Oče odpusti jim. Milo se mu stori, ko primerja sebe, kako je prenašal svoje križe in težave s Križanim. Prizor je pretresljiv, jezik dovršen.
In na to skalo bom sezidal svojo cerkev. Na podlagi sv. pism i, cerkvenih očetov in nekterih drugih virov nam dokazuje g. Pavlin, začenši od judovskega mesijanstva, daje katoliška cerkev božja ustanova. Poglavji: primat rimskih škofov in nezmotljivost rimske stolice tvorita konec jasno in zanimivo pisani razpravi.
Jako interesantna temeljito sestavljena razpravica: Teizem in moralni red. G. Fr. Ks. Lukmann nas je popolnoma zadovoljil, le žal, da mu je bilo tako malo prostora odmerjenega v almanahu.
V članku : Kristus in delo zavrača g. Berk očitanje, ki se tolikrat bere in cuje, da je evangelij brezploden. Naslanjaj' č se na Kristusovo življenje in njegove izteke, nam skusi pisatelj dokazati ravno nasprotno.
Sreberničevo črtico moramo prištevati k najb: ljšiin izdelkom tega žanra. Stanko, mladi srednješolec stori božji rop pod pritiskom zlobnih tovarišev. Vihravega sicer dobrega mladeniča premaga v odločilnem zadnjem trenotku slabo-t in strah pred zasmehovanjem zapeljivcev. Duševno stanje po storjenem grehu je pretresljivo opisano. Plastična črtica se odlikuje še posebno po krasnem ,eziku.
Iz tajen umetniškega srca. Umetnik stoji pred ravnokar dovršeno sliko križanega. Izvrstno jo je bil pogodil, predvsem pa ono bolestno potezo na Kristusovem obrazu. Dovršeno delo mu vedno bolj ugaja. Le ona poteza na obrazu. Ta ga nekako vznemirja ; njegovo mehko čuteče srce se kiči pod vplivom tega pogleda, teh oči. Hipoma se spomni svojih prejšnih let, svoje matere, v duši se vrši preobrat in re^ne misli se porajajo. Vrača se k njemu, ki ga je bil že zdavnaj zapustil. Tudi ta črtica I. Mohorova je pisana s hvalevredno preciznostjo.
Kot chef-d'œuvre slede na koncu „dramatični prizori" iz peresa g. A. Orehka. Po pravici je nazval g. Orehek svoje delo „prizore", kajti višjega smotra tudi ni hotel doseči. Snov je vzeta iz dijaškega življenja in nam predstavlja enega izmed onih majhnih taborov, ki so se vršili, še ni dolgo tega — deloma se vrše tudi še sedaj — po Slovenskem, kjer je bilo le mogoče brez posebnega truda zbobnati peščico srednje- ali visokošolcev. Le škoda, da se vrši glavna stvar, zborovanje izven kulis, sicer bi mogli še bolj občudovati tehniko g. Orehka. Kakor kaže skušnja, zahteva igra iz\ežbanih igralcev. Da pa ima na odru lahko popolen uspeli, se je pokazalo letošnje počitnice na Jesenicah, kjer je občinstvo z velikanskim zanimanjem zasledovalo predstavo, vkljnb temu, da so n< katera mesta pisana tako, da zahtevajo precej izobraženega občinstva. Mislimo pa, da bi se dali nekateri odstavki izpremeniti, nektere tujke brez škode opustiti, dijalogi okrajšati, potem pa bi bila igra gotovo nad vse primerna za dijaške odre, zlasti o počitnicah. Tako pristne slike dijaškega življenja smo doslej pogrešali. Dejanje, kolikor se ga sploh more tako imeuovati, se razvija neprisiljeno. Značaji so po večini dobro pogojeni. Poljak, Anton, Janko so takorekoč živi odtisi resničnih oseb. A kdor igra ulogi Martina in Milana, mora zelo p .žiti, da ne pretirava. Zuačaj Mane, Poljakove žene, je bilo jako težko narisati. Deloma se je to g. Orehku posrečilo, deloma tudi ne. Ljubezen Mane, do sina Antona ne bi mogla biti bolje narisana. Ostreje vidi mati kot oče. Pozna sicer vse slabosti sinove, o kterih se začenja Poljaku še le sanjati, a ona ga ljubi, ljubi tako kotle more ljubiti mati svojega sina. Vendar slovenska (zlasti gorenjska) mati ne izraža te ljubezni v besedah posebno pa ne v takili kot jih beremo v VIII. prizoru; ona prosi Boga, da obvaruje sima vseh nadlog in skušnjav, moli zanj neprestano ocenaš
za očeuašem ali tako nikdar ne govori kot v omenjenem prizoru. V obče pa dela to najnovejše delo čast pisatelju.
Ko končamo, moramo še omeniti, da ima zbornik zelo prikupno obliko. Človeka le moti na nekterib krajih nedosledna izvedba pravopisa. Navajati dotična mesta se nam zdi nepotrebno, saj radi teh nedostatkov knjiga ne izgubi bistveno na vrednosti pri onih, ki jo bodo čitali iz pravega namena. Slovensko dijaštvo, zlasti dijaki višjih razredov, pa naj pridno sežejo po tej lepi knjigi. Bog daj, da bi obrodila lepega sadu in da bi se izpolnile želje, ki jih goje si .venski bogoslovci in ki so jih izrazili v uvodu, akoprav dvomimo, da bi knjiga našla bralcev med vrstami onih, ki principijelno niti Katoliškega Obzornika ne primejo v roke.
Dopisi iz dijaških krogov.
Vesti iz graSkih akademičnih krogov. V Triglavu še vedno poka in zmrzuje bolj in bolj. Na prvem občnem zboru v zimskem tečaju so pri novih volitvah v odbor prišli z veliko težavo in samozatajevalnim trudom do izvolitve novega predsednika, dalje pa — niso mogli, menda zato, ker je med tem či-som že sneg zapadel vse druge Triglavove vrhove. Zima je zima v in na Triglavu.
Novoustanovljeno društvo Tabor nima ne načel ne programa. Kar ima dobrega, si je izposodilo od Danice in Zarje. Vero je seveda verno izpustilo, no pa saj je — narodno-radikalno društvo.
Profesorji na graški univerzi so skoro vsi brez izjeme strastni nemški nacijonalci. Zadnje dni so pri predavanjih nehote udarjali po Slovanih posebno — Slovencih in Lahih. Zelo je dijaštvo radovedno, kaj bo rektorat vseučilišča ukrenil glede nenemških napisov. Slovencem v prilog gotovo ne, saj človek res ne ve, kdo bolj sovraži Slovence ali nemškonacijonalni profesorji ali burši. Slovensko vseučilišče v Ljubljani bi vsaj profesorje nekoliko izpametovalo, ker bi potem imeli večkrat prazne klopi pred seboj!
Pri lej priliki moršmo tudi omeniti postopanje „narodno radikalnega" Tabora, ki se je tu prvič pokazal v prav čudni luči. Ker so namreč burši pomazali deske slovanskih akad. društev (od slovenskih društev desko Triglava, kajti Zarja vkljub opetovanim prošnjam od nacijonalnega rektorata še ni dosegla te pravice), bilo je pričakovati, da bodo vsa slovanska, zlasti še slovenska akademičoa društva enotno nastopila proti temu nasilstvu, saj tu se ne gre za pravice enega društva, ampak za princip, za narodne pravice. Žalibog, je moralo tukaj napraviti izjemo društvo, od katerega je bilo to pač najmanj pričakovati, ker nosi na svojem praporu za Slovence re-i pomenljivo ime: Tabor. Tem možem ni hotelo iti v glavo, da se gre tu za narodne pravice in ako si
kakega Taborita hrabril in navduševal: »Slovenci, zganimo se, slovesno kot en mož manifestirajmo za slovensko stvar, sedaj je prilika nastopiti za slovensko vseučilišče v Ljubljani!" tedaj so ti odgovarjali: „Zakaj bom skakal v vodo za Triglavane, saj jaz nisem ničesar izgubil." Tako govore pri nas možje, ki imajo dovolj drzno čelo nazivati se narodno-radikalne. Na taborih so naši predniki branili svoji svetinji: vero in narodnost, ti laži-taboriti pa izpodkopavajo prvo in ne ščitijo druge. Ti možje so res v toliko narodno-radikalni, da jih je treba s korenino izruvati iz naroda. Naj bi vsaj ta dogodek štajerskim dijakom, ki tega postopanja gotovo ne morejo odobravati, odprl oči, da bodo izpregledali kam jih vede struja, katere glasilo „Omladina" si je baje stavilo nalogo z vsemi sredstvi nastopiti proti neznačajnosti v slovenskem dijaštvu. Da, da, kakor kaže ta dogodek in še par druzih v zadnjem času (prim. naš odgovor na platnicah!), se je ta bolezen neznačajnost zelo zelo zajedla v liberalno dijaštvo. „Omladina" že ve, kje jo čevelj žuli. Zato ji pa želimo mnogo mnogo uspeha pri tej „anketi".
Občna želja med tukajšnim slovanskim dijaštvom je, da bi prišli dunajski Slovani in to posebno slovenski dijaki in kolikor mogoče tudi Hrvatje, Srbi in ostali Slovani vsaj za en tečaj ali dva v Gradec študirat, da bi tako imeli večino na vseučilišču. Marsikatero pravico bi si potem lahko priborili, ki je sedaj ne moremo. To velja zlasti Slovencem, ki graško vseučilišče povsem preziramo, vkljub temu, da imamo tam vso pravico zahtevati, da se stare naše pravice, ki smo jih nekdaj uživali, obnove. To pa se da le doseči, če je mnogo slušateljev Slovencev. Le na graškem vseučilišču bi se dala započeti uspešnejša akcija za slovensko vseučilišče. Slovenski dijaki, zlasti bodoči abiturijenti, uvažujte to!
G1 a s n ik.
Naša društva. Društveno življenje v „Zarji", ki je ta tečaj nepričakovano narasla, je letos jako živahno, posebno ie na znanstvenem polju. Društvo je do srede novembra priredilo tri predavanja in sicer:
26. X. je tov. iur. Pogačnik predaval o delavski politiki.
10. XI. tov. iur. Pengov o zadružništvu.
16. XI. tov. phil. Rožič o otroški duši.
vsa tri predavanja so se izbor-no obnesla. Poleg tega je priredilo društvo tri popoldanske skupne izlete v okolico ter ustanovilo literarno-časni-karski klub.
Nič manj živahno ni življenje v Danici. Izmed predavanj omenjamo sledeči:
15. XI. je tov. phil. L. Lenard o Nestorjevi kroniki in postanku ruske države.
29. XI. tov. phil. Iv. Dolenec o Divjem lovcu in narodni igri Mlinar in njegova hči.
Društvo je oskrbelo svojim članom pouk ruščine, ki jo poučuje g. A. N. Le-bedinskj, privatni učitelj pri ruskem poslaništvu na Dunaju. Pouka se udeležuje nad 20 rednih članov.
Društvo je sklenilo prirediti po novem letu sijajno slavnost v proslavo šestdeset, letnice našega pesnika S. Gregorčiča.
Danica in Zarja štejeta sedaj skupaj okoli 60 rednih članov.
Javno predavanje. V sredo dne
15. novembra t. 1. je predaval v „Sloven. kršč. soc. zvezi" član Danice stud. iur. Fran Kremžar o pomenu in potrebi slovenskega vseučilišča. Udeležba od strani delavcev je bila velika. Z ozirom na zadnje dogodke bi bilo želeti, da se priredi še več podobnih predavanj, zlasti po deželi. Narodno-radikaluo dijaštvo kaže tukaj skrajno malomarnost. (Prim.
str. 49).
Petdesetletni jubilej proglasitve dogme o brezmadežuem spočetju Matere Božje je praznovala Danica skupno s Sov. kat. izobraževalnim društvom „Stražo" 11. grudna t. 1. v cerkvi sv. Antona na Dunaju (XV. okr.) s slovesno slovensko službo božjo. Udeležba od strani dijaštva in dunajskih Slovencev je bila velika, saj je splošuo znano, kako močno časti slovensko ljudstvo Mater Božjo.
Kranjski deželni odbor je že precej let sem plačeval vstopnino ubožnim dijakom iz Kranjskega za: Verein zur Pflege kranker Studierender na Dunaju. To je bila za slovenske dijake velika dobrota, ker je bil tako vsak, tudi najrevnejši preskrbljen v slučaju bolezni. Zadnji dve leti pa menda odbor ni redno plačal obljubljene svote, in radi tega tudi ni vodstvo društva hotelo več vsprejemati kranjskih dijakov, ako niso plačali takoj članarine. Kaj je vzrok temu postopanju deželnega odbora, ne veino. Oficijeloo podpore ni odpovedal, plačati se pa tuli brani. Naj ra-
zume to, kdor more. Govori se, da so krivi nekateri premožnejši dijaki, ki so se tudi posluževali te dobrote, vkljub temu, da bi lahko sami plačali vstopnino. Ako je to res, naj odredi deželni odbor, da se mu pošljejo ubožna spričevala petentov, da tnore razvideti njih potrebnost, to pa toliko preje, da bodo prošnje pravočasno rešene. Zelja dijaštv* je, da bi deželni odbor to stvar uredil, da ne bo drugo leto zopet zmešnjav kakor letos, radi katerih marsikak dijak zamudi termin vpisati se v društvo, kar je zanj, ako zboli, velika nesreča. Upamo, da ta prošnja ne bo zaman.
Akademija. Ustanovilo se je novo društvo, ki ima kakor „Prosveta" namen prirejati predavanja med narodom ter tHko pripravljati pot, slovenskemu vseučilišču Osnovali so jo mladi ljudje, kakor trdi g. Dermota v Omladini in, nehote nam prihaja vprašanje, kako to, da so ti „mladi ljudjn" čutili potrebo ustanoviti novo društvo s približno ¡¿.tirni nameni? Mari so čutili, da „Prosveta" in nje predavanja ne vlečejo?
Toda to je konečno vse eno. Glavna stvar je društvo samo in če si je stavilo tako lep namen kot je pripravljati z znanstvenim delovanjem pot do ustanovitve slovenskega vseučilišča, ga pač ni dobromislečega človeka, ki bi ne pozdravil z veseljem njene ustanovitve.
Drugo vprašanje pa je, kako pot bo hodilo novo društvo. Naj se nam nikar ne očita, da mi drugače gotovo ne bi bili zadovoljni z njim, kakor če bi naravnost „trobilo v naš rog.J O ne, mi dobro vemo, da j« nemogoče, da bi bili tudi v znanstvenem vprašanju vsi enakih misli, niti nismo tako najivni, da bi ne pripoznavali te resnice, da mora
društvo, ki si je stavilo tako veliko nalogo, reprezentovati znastveno delovanjo celotnega naroda. Kakor bitro pa je droštvo tako ustrojeno, da je v njem gospodarica samo ena struja in naj se tudi imenuje „mlada slovenska" aH kako drugače, je to izključeno, ker bi bili tako tudi mnogi delavni možje nasprotnih strank ali starejšega razvoja izločeni od delovanja, kar društvu gotovo na bi bilo v korist z ozirom na lepo nalogo, ki si jo je stavilo. Mi se tukaj le tega bojimo, kajti, če se to zgodi, društvo do zaželjenega hvale vrednega cilja — ne bo prišlo. „ Mlada slovenska* — Prosvetaše po večini seveda ne štejemo sem, in mislimo, da bo treba nekoč pojasniti, kaj je pod to lepo, besedo umevati, ker se nam zdi, da gotovi krogi o njej nimajo pravega pojma — bi sama gotovo ne imela toliko moči, da bi kaj res trajno uspešnega ustvarila. Sicer pa počakajmo! Kaka bo „Akademija", ali bo delala čast temu lepemu imenu ali bo samo potvara akademije, to j« odvisno od njenih ustanoviteljev. Ti naj gledajo.
Naše muenje je, da pot, po kateri namerava iti, kolikor smo iz njenih sedanjih objav mogli spoznati, ni taka, da bi peljala do cilja. Je pa še čas, da se spremeni. Naj bi nekateri ljudje, ki jim je res mar narodni napredek, uvideli, da slepo skozi zid ne gre, da je treba tudi nasprotniku priznati, kar ima dobrega. Tega pa pri naših „mladih" ni, vkljub vsemu hvalisanju svoje objektivnosti.
Zato pa menimo, da bi morali vodstvo Akademije imeti v roki zreli možje, ki znajo naše kulturne razmere soditi brez strasti, ki bi skrbeli za to, da bo društveno delovanje vzvišenemu imenu primerno. Potem bi naš narod imel od nje kaj koristi, če bi je tudi ne vodili — sovraženi „klerikalci". M.
Ii i s t e k.
Vseučiliško vprašanje. V Pragi izhajajoči list „Politik" je prinesel v številki z dne 27. XI. 1904 uvoden članek, ki se peča z našim vseučiliškim vprašanjem. Clankar priporoča, naj bi se v Trstu ustanovilo slovensko in italijansko vseučilišče. To vprašanje je sedaj stopilo v jako važen stadij, kajti z ozirom na zadnje dogodke ni izključeno, da bi ne dobili kdaj Italijani večine za svojo zahtevo, vkljub temu da Nemcem ne bo šlo posebno v slast glasovati za italijansko vseučilišče v Trstu. Vendar pri nas je vse mogoče.
Stališče večine jugoslovanskih poslancev je za slovensko vseučilišče v Ljubljani. Za utrakvistično v Trstu po se vnemajo zlasti nekateri hrvaški poslanci. Tako torej niti o tem važnem vprašanju nismo edini. Če pa je to nam v korist, o tem naj sodijo drugi.
Glede te zadeve smo že lansko leto o-značili stališče katoliško-narodnega dijaštva, ter obenem izrekli željo, naj bi kdo, ki čuti zmožnosti, to vprašanje temeljito preučil, da bi se vendar enkrat mogli zediniti. Ako bomo pa mešetarili kakor doslej, je naravnost izključeno, da bi kaj dosegli, tudi pri inače ugodnih razmerah. Eno ali drugo misel je treba opustiti.
Kakor smo zvedeli, je poklical v pon-deljek 5. t. m. ministerski predsednik dr. pl. Korber k sebi poslanca Pr. Šukljeta ter ga vprašal, kaj je pravzaprav zahteva Slovencev. Ker ni bil pooblaščen od kluba in torej ni mogel podati oficijelne izjave, je odgovoril le za svojo osebo in izrazil najskromnejšo željo, rekoč: „Ekscelenca, dajte nam pravno fakulteto v Ljubljani!" Na to se je prijel dr. Korber za glavo in vzkliknil: „To ni mogoče". Torej niti pravne fakultete ni vlada voljna dati. To govori dovolj, kaj imamo pričakovati glede našega vseučilišča. Priobčili pa smo to notico za to, ker je med slovenskim dijaštvom močno razširjeno mnenje, ki smo ga culi celo iz ust onih, ki se štejejo za voditelje narodno-radikalnega dijaštva, da
vladapošiljanekatere mlade slovenske može vtnjino, da sebodo izobrazili za bodoče docente na ljubljanskem vseučilišču, ter da tako pripravlja polagoma pot za naše zahteve. Topa da mora ostati tajno, ker sicer bi Nemci vzdignili takoj velikanski halo. Ker se nam to nikdar r»i zdelo prav verojetno, smo se obrnili direktno do nekega poslanca, ki je o tem dobro poučen, in on je odgovoril: „To je popolnoma izmišljeno, kajti vlada do danes za naše vseučilišče ni zmignila niti z mezincem". To so bile njegove besede, ki se pač povsem ujemajo z odurnim odgovorom dr. Korberja. Mi to priobčujemo brez komentarja. Slovensko lahkoverno dijaštvo pa naj si zapiše te besede za ušesa, in naj ne pusti, da bi ga nekateri nepremišljeni optimisti pri tako važni zadevi „farbali", kot se je to doslej godilo. Sedaj vemo, pri čem da smo, torej—?
Naše javno vprašanje glede Vseučiliškega odseka v zadnji številki je vzbudilo v naših dveh ljubljanskih dnevnikih malo polemiko, iz katere smo posneli samo to, da Vseučiliški odsek res—nič ne dela. Naše skromno mnenje je, naj se odsek ali razide, ali pa naj začne delati, kajti čemu neki vleči za nos slovensko javnost.
Pri tej priložnosti pa smo se spomnili-da obstoja tudi med dijaštvom vseučiliški odsek, v katerem se nahajajo zadnji čas samo narodno-radikalni dijak i, in o katerem že dolgo nič ni bilo slišati. Ja, ali tudi ta spi? To vendar ni mogoče, če ga imajo tako narodni ljudje v roki.
„Leonova družba" je sestavila odbor, ki bo prirejal najboljše domače in tuje leposlovne spise za naše slovenske ljudske knjižnice. To je bilo že davno potreba. Kajti predvsem nam manjka doslej primernih knjig za ljudstvo. Knjižnic imamo dovolj. Ako bi le te dobro delale. Sploh se nam zdi, da smo na to stran obračali doslej premalo pozornosti. Zlasti naša izobraževalna društva bi morala pred vsem skrbeti za dobro knjižnico. Ako te ni, je na,
ravnost nemogoče, da bi društvo vršilo svojo nalogo. Posebno slovenskih dijaki naj bi skrbeli .za to, da se izpopolnijo knjižnice, ki se nahajajo v njihovem kraju. Tukaj lahko veliko store, posebno o počitnicah. Ukrep „Leonove družbe , ki si je tudi sicer pridobila mnogo zaslug, s tem da je začela izdajati obširno delo: „Viri za slovensko zgodovino", je v tem smislu velikega pomena.
Zgodovinarjem. Na graški univerzi je na modroslovnem oddelku in to posebno pri zgodovinarjih letos tak naval, da je profesor občne zgodovine dr. Joh. Loserth posvetil svojim poslušalcem v začetku predavanj govor, v katerem jih je resno svaril, da naj rajše kaj drugega študirajo kot zgodovino. Rekel je, da je sedaj najboljše študirati pravoslovje ali pa zdravništvo. Svojo moralno pridigo je zaključil: discite moniti! To velja posebno Slovencem. Tudi slovenskih akademikov se je poprijela manija do zgodovine. Samo v Gradcu je osem Slovencev zgodovinarjev, dočim jih je na Dunaju okoli dvajset.
Poljudna vseučiliška predavanja za grafike Slovence se bodo menda v kratkem pričeli«. Sodelovali bodo naslednji gg. profesorji: dr. Štrekelj, dr. Murko, dr. Kaspret, dr. Gum-plovicz in dr. Sagadin. To vest moremo le z veseljem pozdraviti. Nemški profesoiji že .zdavnaj tako delajo. „Omladina" pravi, da je ta predavanja „Tabor" organizoval. Zelo dvomimo, koliko je na tem resnice. Mari je bilo za to treba čakati ustanovitve „Tabora", da so narodni radikalci,ki so prej čisto „komot" :živeli v Triglavu, prišli do spoznanja, da bi bila vseučiliška predavanja za graške Slovence potrebna? Zato smo prepričani, da je tu iskati -zaslug vse drugje kot pa v „Taboru."
Ko smo že pri všeučiliškib predavanjih, bodi nam dovoljeno opozoriti merodajne kroge, ali bi ne kazalo v Ljubljani o počitnicah prirejati taka predavanja? Toda o tem morebiti več prihodnjič.
Podporno društvo za slov. visokošolce v Pragi je tekom letošnjega leta razdelilo •denarne podpire in posojil — 1138 K — in 1065 obednic v vrednosti 553 K 80 h. Pod-)pirancev je bilo vsak mesec 7—14; po štu-
dijah je bilo 7 pravnikov, 6 modroslovcev 4 slikarji. 4 tehniki; po kronoviuah: 10 Kranjcev, 5 Primorcev, 4 Štajerci, 1 Ko-rešec. Kakor kaže to poročilo, pač slovenskim dijakom, kar se tiče podpor, v Pragi ne cveto rožice.
Urbasova zapuščina. Dobili smo v roko še več spisov pokojnega Urbasa, ki jih bomo letos v „Zori" objavljali. Spisi so krajšega obsega, vendar pisani tako ljubko in v tako pristno narodnem jedrnatem slogu, kakor ga je imel samo Urbas. Upamo, da bodo naši čitatelji z veseljim čitali te spise, ki kažejo, da je bil Urbas pisatelj, ki je dasi mlad, vendar pokazal izredne pisateljske zmožnosti. Sicer pa bodo čitatelji sodili sami.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani vsem rodoljubom. „Mal položi dar — Domu na altar" je bilo vedno vodilno geslo naše družbe, kadar se je šlo za to, obremeniti slovensko javnost s kakim novim davkom v prid prepotrebne drnžbine blagajne. — „Mal položi dar — Domu na altar" je bila vedno vodilna misel družbinemu vodstvu, kadar je hotelo odpreti družbini blagajni vir novih dohodkov. Prav to geslo je pa tudi vodilo družbino vodsto v njega 155. seji z dne 12. oktobra 1904. Povodom sklepa v tej seji se „Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani" oglaša danes pri slavnih uredništvih in društvih, pri vseh rodoljubnih Slovenkah in do-morodnih Slovencih. A danes ne zahteva nikakih novih denarnih prispevkov, aH novih narodnih davkov. Prosi le, da ji vsakdo izmed njenih dobrotnikov prepusti to, kar premnogi izmed njih, kakor nerabljivo vržejo od sebe. Neštete so v posesti slovenskega naroda se nahajajoče rabljene poštne znamke. Le malokdo se ukvarja s tem, da jih zbira in ureja — večina jih zametuje. Ako bi pa ves slovenski narod vse te v njega posesti se nahajajoče rabljene poštne znamke podaril naši družbi, bila bi to nova in znatna podpora družbini blagajni. Vsaka poši-ljatev takih znamk nam dobro dojde, za vsako pošiljatev bo-deme hvaležni, naj bodo že urejene ali tudi neurejene zbirke
inozemskih ali domačih rabljenih poštnih znamk. Nikdo Vas, Slovenke in Slovenci, naj torej odslej ne od stranjuje rabljenih poštnih znamk. Ce jih pridno nabira, ohranjuje in nam daruje, zagotovi si hvaležnost podpisanega vodstva in podpirane slovenske dece. — Vodstvo družbe sv. Cirila in Methoda v L j u b lj a n i. — Znamke naj se pošiljajo naravnost na naslov: „Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda" v Ljubljani.
Opomba. Porabne so le cele zalepke in cele dopisnice s popolnim besedilom, posebno ako so starejšega datuma. Izrecno povdarjamo, da znamk, če so samo izrezane iz dopisnic in zalepk, ne moremo rabiti. Nabiratelji naj znamk ne odlepljajo, nego izrezavajo s papirjem vred, na katerem so prilepljene in nam tako upošiljajo, ker le take znamke je mogoče družbi razpečati. Imena darovalcev in število vposlanih znamk se bodo objavila svoječasno. Upamo, da bo citati med njimi mnogo vrlih slovenskih dijakov, ki imajo tu odprto tako lepo polje drobnega narodnege dela.
Jugoslovanski kongres v Belgradu se je kaj lepo izvršil. Njegov pomen obstoja v tem, da je prvič slovesno manifestoval kulturno vzajemnost jugoslovanskih „narodov". To utegne postati za bodoči razvoj našega naroda prevelikega pomena. Naša slovenska kultura je povsem germanizirana. Nemški je duh, ki preveva vse naše življenje in mišlenje. In le s tem, da se zatečemo k našim bratom — to ni fraza — na jug, moremo najti pot, po kateri nam bo mogoče polagoma znebiti se nemškega kulturnega vpliva. Na Srbe in Hrvate nas ne veže samo enaka usoda in soroden jezik, marveč sorodnost značaja, kulturnih teženj, ustvaijajoče sile. Skupne so nam vse one lastnosti, ki so zmožne, kadar postanejo vir njim primerne delavnosti, t. j. kadar dobijo stvarjajočo moč, ustvariti eno kulturo.
To pa je tudi edina pot, ki nas silno počasi 3icer vendar, to stoji trdno, sigurno vede do političnega združenja. To je naš cilj in naš spas.
Zgodovina narodova se ne meri kakor zgodovina posameznega človekaod dne do dne, od leta do leta; tu moramo imeti stoletja pred očmi. Kar delamo mi, to bodo želi naši — zanamci in z njimi naš narod, ki bo živel in imel tako bodočnost, kakor jo bomo ustvarili mi. Ta zavest naj nas vodi pri našem delovanju.
Jugoslovanski kongres je začel roditi sadove. Skromni so sicer še sedaj: Ali pa niso dovolj veliki po toliki dobi brezdeluih Fraz? Sklenilo se je izdati jugoslovanski almanah, pri katerem bodo sodelovali odlični naši de-avci na kulturnem polju. Oddelek, namenjen našemunarodu, imapodajatiresnično sliko naših kulturnih razmer. Vodilni možje naj skrbe za to, da ne bodo tukaj prišli do moči elementje, ki imajo o naši kulturi kaj posebne pojme. To bi tudi mi naročali srbskemu odboru, če mu je kaj na tem, da dobi jasno kulturno sliko našega življenja.
Drugi uspeh pa je ta, da so se naši umetniki med seboj spoznali v skupni razstavi. In to ni malenkost. Saj edino, kar priča o našem kulturnem življenju je — naša umetnost. Ta zadnji čas ni več pastorka, kot mlado čilo dekle je stopila že na par razstavah pred javnost in vzbudila, ako ne občudovanja vsaj priznanje. To je tudi nekaj. Tembolj pa moramo želeti, da se pri tem hitrem razvoju poglobi v našo jugoslovansko dušo, da izgubi nemški vpliv, ki ga pri naših umetnikih le preveč zapušča — nemška šola. In to je pač najlažje v opčevanju z' jugoslovanskimi umetniki. V izmenjavanju misli in načina izražanja obstoja napredek, ki pelje naproti do ene jugoslovanske umetnosti.
Tudi s tega stališča je shod v Belgradu velikega pomena. Da bi rodil res mnogo uspehov!	M.
#
Dijaška priloga.
G. Milko Milj utin:
Tudi mimo Vas je šla ona tajna, nepojmljiva uganka, ona nežna bol, ki se dotakne tako neopaženo človeškega srca in vzbudi v njem nemir in hrepenenje — uganili ste, kaj mislimo. Ob takih prilikah je pač neizogibno, da bi človek ne pesnil. To ste torej storili in nobeden Vam ne bo zameril, saj vemo, kaj je polno, pesniki pravijo pa njihovo „bolno" srce...
Nam ste poslali košček te Muze, da ga objavimo. Kakor radi bi to storili, tega vendar ne smemo. Zato se bodete zadovoljili, če se vsaj tu malo pomudimo ob prameu-čkib Vaše mlade boginje.
Pod skromnimi naslovi „pesem, pesmica" se sicer skrivajo pri velikih pesnikih najlepši biseri, žalibog ste Vi izjema; novega poveste zelo malo, zanimivega še manj, pesniškega pa celo nič. Pa že oblika ni lepa, prav nič zvenečega nima na sebi. Človek dobi vtis, kakor bi čital refren kake obskurne popevke: ti drajla li, ti drajla lom . . . Dobro je na pesmi gotovo le to, da je kratka, kar druga že ni več. Sicer pa spadate skupaj : Tu sedi on pod lipo in ptica mu poje, da misli nekdo v tujini nanj. Tam neguje deklica cvetje in ga nagovarj ja, naj cvete „še mesca dva, še dneva dva" „da se povrne dragi ji, ki ga srce želi", ali „da on se pripelja, ki težko čaka ga". In konec: „če ne ovenejo. če pride, povije šop in ga dragemu brezusmiljeno „prišije" na prsi. Jeli to res pesniško?
Da pa ne boste užaljeni objavimo trttjo kar celo. Naj jo čitatelji sami sodijo:
Evo je:
Vsi pravijo: to ni zate,	Jaz pravim pa: kar drugim je
da pel bi take pesmice,	zvesto prijatelja srce, —
da v njih bi jokal, zdihoval	to meni brez prijatelja
in polni duši duška dal.	je solza, vzdih in pesmica.
V tej pesmi ste vsaj čutili nekako, kako se take vrste pesmi — zapišejo. Stem pa še ni rečeno, da je pesem dobra.
Četrta je neznatna, naravnost banalna po malenkosti vsebine. Odlikuje se samo po onih flosknlih „rožice, sapice, ptičice i. t. d." Kako mnenje naj imamo o takih pesmih — si lahko predstavite.
Kakor vidimo iz celote, se niste mnogo mučili s temi „cveti"; to je ravno, kar nas tolaži, da je v Vas čut za poezijo, bodo pa Vaši verzi kdaj „imenitni" — o tem nočemo „razmotrivati".
4T*
Listnica uredništva.
Danimir: Pride v prih. številki. Emil Fanič: Pride tudi še na vrsto. Prosimo potrpljenja. F. K. v. G.: Tvoji želji ustrežemo. Goričanom: Kako to da ni nobenega odgovora? Hola, zdramite se! G. VI. K. v. L: Vi si želite v „Zori" več znanstvenih spisov. Kolikor bo le mogoče, bomo skušali ustreči Vaše želji. Par krajših bomo gotovo priobčili. Ta nam sezite kaj pod ramo! Daljših znanstvenih spisov imamo več, pa kaj ko ne moremo shajati s prostorom; zato so nam krajši mnogo boljše došli. G. V. R. v. S.: Oprostite prosimo, nemogoče. Tacih stvari imamo čez glavo. Vsaj zasedaj ne; če mogoče pozneje. Morebiti pride še čas, ko bo vsa stvar bolj a jour, kot pa je »edaj! Sicer pa zdravi! Dopisniku radi Urbasovih spisov v Lj.: Prosimo, kmalu! G. Jason Saviljev: Kritiko v prilogi prih. številke. G. Ozrimovič: Prejeli. Hvala!
Pozor! Gospode dopisnike prosimo, naj napišejo svoje rokopise, kolikor le mogoče razločno, ker sicer stavci, ki ne razumejo jezika, nikakor ne morejo rokopisa staviti. Sploh se v bodoče _na slabo pisane rokopise ne bomo mogli vedno ozirati. To naj gg. dopisniki upoštevajo. Čitatelje „Zore" pa prosimo, naj nam tiskovne pogreške, blagohotno oproste, ker vkljub vsej pazljivosti, jih ni mogoče vseh odstraniti. Živeli v novem letu!