178
Iz otročjih let
Vse kot nekdaj — a vender vse drugace!
                                                                                                                 (Gestrin.)    .
ilo je kdaj, bilo . . .   Mirno so nam tekla sladka leta prve mladosti.   Pod Ijubo streho rojstnega doma, v zlate matere varnem krilu,  nam ni nedo-stajalo ničesar.  Veselili smo se mladega življenja. prav kot se raduje nežna cvetica puinladnega svojega žitja.    Zadovoljnost in sreča nam je poljubljala cvetoča lica, prav kot poljublja v lnladoletji lepa Lada krasno zemljico.  Srca nam ni stiskala nobena bolest, življenja valovi nam niso drvili biirno nasproti, maiTeč ljubko šumeč so drhteli k nam, kažoč nam  lepo solnčno  stran  našega  mladega  življenja.   Bili srao otroci — srečni otroci! . .
In kaj nam je bilo najljubše, najdraže na svetu? — Blagi roditelji, skrbni oče, zlata mati. za tem pa rojstni dom, hiša oeetova in svet okolo nje, kolikor smo ga poznali. — Da, to nam je bilo najljubše, najdraže. — Lepšega mesta od do-mače vasi, širnejšega gradii, krasnejše palače od rojstne hiše nismo poznali. Kras-nejšega vrta ni biJo od našega, naše drevje je bilo najlepše. In kraji, kjer smo se igrali, grivice in livade, oj kako smo je Ijubili! —
Bilo je kdaj, bilo . . . A zdaj ni več tako! . . . Ona srečna leta so luinula, minulo je zlato mladoletje. — In rojstni dom, doniača tla, logi iu grički, — naši nekdanji tovariši? Ti so še!  In ti, prijatelj, ia jaz?
nSolzeč se oziram na mesta nazaj, Kder sanjal sem sanje detinske," — porajajo se mi spomini, lepi, duši mili sporaini!
I. Doinača hiša.
Vse kot nekdaj! — V kotu ondu stoji še vedno velika, hrastova miza, okolo nje klop.
Nad mizo v kotiči je še vedno stari oltarček: sveto razpelo stoji v sredi, na vsakej strani razpela bel, iz apna ukrojen angeljček, nad razpelom stara, na platno slikana podoba Boga Očeta, ua obeh straneh -dalje po zidu pa so obešene drnge svete podobe. — Poleg zadnje, glej, *še malo polieico! Oudu, kjer se tišči zidu. podpirata jo dva v steno zabita žreblja, prednji del pa držita k višku žici, kateri vzprejema v se tretji, više od oaih dveh zasajen žrebelj. — nKaj pa ta deščica?" Oj, tako moreš vprašati le zdaj, ko jo vidiš tako prazno tukaj. Toda — o Božiči pridi, prijatelj, ali bolje: pred leti bi bil prišel k nam o Božienem easu in bi bil videl, kolikega pomena. kolikega veselja vzrok je bila ta descica! Koliko radosti smo užili otroci, ko sino postavljali na ravno to poličieo lepe jaslice! Spredaj v sredo smo postavili betlehemski hleveek hraneč v sebi najsvetejšo družino: Jožefa in Marijo z novorojenčkom Jezusom. Za hlevčkora pa srao napravili iz raahu prijazen holraček. Potoček je žuborel sredi njega, ob obeh straneh potočka pa so pasli betlehemski pastirei svojo drobnico. — Nad hlevčkom je plavala angelj&kov truma, katerib. jednemu smo dali v roki na pergamen napisan pozdrav: ,,SlavaBogu v višavi in
—^k 179 ^.—
mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!" — Pred jaslicami pa so gorele lučiee . . . Tako je bilo nekdaj, tako je še zdaj, od nekdaj je bila ondu ta poličica in zdaj je tudi še, jasliee je iiosila o Božiči, kot jih nosi še zdaj — in vender vse drugače!
Toda dalje, dalje! Ondii za vrati je pee. po starem ukrojena, velika peč z velikimi slepieami. Oj pee, in pa nekdanji zimski večeri! Kako lepo je bilo, ko smo se spravili otroci na vroee njeno površje, raati, oče. babica, sosedje in sosede pa so jo zavarovali krog in krog prišedši drug k drugeimi na klop in pritisnivši svoje hrbte k DJenira stranicam. — In kaj potem ? Oj, potem se je eulo marsikaj lepega, raarsikaka prigodbica, povestiea se je razvila mej vasovalci. —
Iz hiše drže vrata v stransko izbo. — Tam-li* poglej, poleg materiae je stala moja posteljica. —¦ Oj, saj še stoji! . . . In poleg nje je okence. Pri njem sva molila z mamico večerno raolitev zroč k nebu, na katerem je blestelo tisoč in tisoč zvezdic . . .
Vse, oj vse kakor nekdaj, vse po starem —- iu Tender vse drugače! —
II. Naš grie.
Okolo hiše se razprostira vrt. — Na dolenjem kraji pri potije zasajeno sadno drevje —  vrt v ožjem  pomenu besede — na gorenjem  se razprostira od hiše       i dalje dvoje lešic, za terai pa prehaja raven svet v skalnato, prav malo se dvigujoče višavje.    To je nag gric.
Veselo je bilo nekdaj na griči, veselo in živo po leti in po zimi. In kako ne? Saj je veader toliko lepega na našem griči! Evo ti ondu le one skalice! — Le natanko si jo oglej! No, ne zapaziš na njej nikake posebnosti? Oj ti si pravi, ti, kaj ne vidiš, kako čudnolepo je ustrarjena? Vzbočeaa je in tako gladka, da se kaj prijetno sedi na njej. — Oj, dobro smo jo poznali otroci. rekali smo jej ,,crevljarski stolec", in vedno, kadar smo si igrali ondii, bil je prepir, kdo bode pač sedel na njej. —
Dalje od nstolca" tja je ntoalinček" — ravno taka skaliea ustvarjena prav otrokom v igračo. Pri njej smo merili otroci »mokieo" — prah, zgoraj smo za-sipali in spodaj je dričalo v kak papirnat zavitek, ki smo ga postavili. Hej, to je bilo veselje!  Ali kaj še to!
Ona le črešnja tam, tista, tista! — Kadar je ona porudečila svoj sad, tedaj je še le bilo živo in veselo na Sarovčevem griči! — Zbralo se nas je kateri dan Bog sam si ga vedi po koliko; od vsch vetrov sem jih bil priklical in privabil, samo, da nas je bilo več. — Prišel je TVIarkovčev Nacek, Jožek, Erjavčev Franek, Mihovčev Jurijček, Onegav Markec in Cebavsov Janezek, pa Bog vedi, kdoše vse. -— In vzeli smo izpod kozolca ,,hlapca", jaz sem šel na izbo po oni veliki ključ, ki smo ga imeli, da sino seno s kupa pulili, in ¦—hajdi na črešnjo! —Vsi seveda niso sraeli gori, toliko je vže veljala moja beseda, ali po kaki trije — to je gotovo, da jaz tudi — smo le šli nanjo. Drugi pa so spodaj čakali, kdaj se vrneino. Vrnili smo se. In kar smo nabrali, deli smo vsi skupaj v jeden klobuk, potem pa razdelili . . . Gorje, če je kateri kaj prikril in smo ga zasaeili! — Klobuk smo mu vzeli in obesili ga na grm, in ni ga dobil poprej, dokler ni začel hudo jokati. — Ha, ba, ha! neporedni smo tudi bili, kaj ue da, in veseli tudi, srečni, zadovoljni tudi.--------
_^ 180 >~—
A črešnja  ttidi še ui bila nn.še vse.    Še nekaj lepšega  srao iineli na griči.
Skalnat, kakor vže rečeno, je naš grič, a ne čisto ves. — Prostor, ki leži ravno nad prvo lešico navzgor tja proti Novakovini, nima najmanjše skalice. Ia to kakor navlašc!
Ziraa, huda zima okrog in okrog. — Vse ja bilo belo in sneženo, vse — pusto, dolgočasno. Hin, seveda. dolgočasno starim Ijudein, ki menijo, da potem, ko jedenkrat zapade sneg, ni za nikamor, kot jedino v zapeček. A vsa drugačna se je zdela zima uam otrokom! Ne dolgočasna, pusta — inarveč vesela, lepa, da-si nekoliko rarzla. — Uj, kako izvrstno je bilo po zimi! Tako le po kosilu so prišli k nam tovariši moji nvasovat." Tako vsaj so dcjali prikimavši s ,,škrjaneki" na nosu v hižo. A jaz sera vedel drugaee, po kaj so prišli. In kar ni mi dalo biti v hiši. Vedno sem se oziral na grič, in tovariši so takisto skrivno pogledovali tja. Naposled pa sem se opogumil in toliko časa prosil očeta. da so nam dovolil vzeti — sani. Juhe! Toje bila zopet jedna! — Da si videl četrt ure potern, kako smo dričali po griči in še daleč daleč doli do sredi njive, z narai vred bi bil ukal! — Res, da se je včasih kdo prekopicnil po snegu. res. da smo bili, osta-vivši veselo vožnjo, karani doma, češ, da imamo zdaj vsa razmočena obuvala, da bodemo pa vže zopet hrecali in kašljali, da ne bode nikakega konca — ali kaj to v primeri s krasno zabavo!
Oj griček, grieek, kje pa so zdaj oni dnevi? Oko mi solzi, ko se oziram nate. Isti grič, mislim si na griei še vedno ,,stolček" in ,,malinček", ia črešnja, še se vrača ziraa, sneg še vedno obelf vsako leto griček. in stare saui so tudi še pod kozolcem, — vse, vse kakor nekdaj — in vender vse drugače! —
m.
Markovčeva ,,dnža".
Na grič naš meji Markovčeva Bčuža". — Odkod to čudno ime, ne vem: povedal rai ni nikdar nihče, in beseda sama je tudi vže toliko skrivnostna, da je težko razsoditi, katerega debla je, in kaj je prvotno pomenila. — Naj vže pomeni pred časi in leti kar koli hoče — v našem času ne pomeni ,,čuža" oeetu Mar-kovcu nič druzega, nego oni kosec zemlje, ki ga ima gori nad Sarovčevim gričem. — Troje lešie je tam, katere pa gospodar navadno vsako leto le oseje z maf-jim repom ali pa deteljo, češ: da še najbolje kaže, itna vsaj človek dovolj krme za žival na izbi, dovolj. da sc inu ni treba bati* zime, naj se vleee prav do sv Jnrija. Konci njivie je kozolee, malo prot od tega pa dvoje jablan. nSpieevni" — tako jima je ime — sta bili —• če je še tako, ne vem — vsako leto polni, kar se je dalo. Pač, kaj lepa povsem ta nčuža!" In prijetno se je pastirovalo vfiasih ondod. — Markov^ev Naeek je bil vselej vesel, kadar koli mu je ukazal oče: ,,Boš pa kar na Bčužo" zapodil; ker imamo proti večeru vožnjo, ni da bi peljal živino kam dalje." Zažvižgal je Naeek takrat, stekel okolo ogla pa naravnost k meni. vabit me: nPridi, Mihee, pridi k meni na nčužo", bom pasel gori."
Jaz pa se nisem branil — rad sem šel k Naeku.
In imela sva kratek čas, da je bilo kaj. Ondii pri grmovji mej skalami sva zakurila.   Nacek je zlezel na nšpičevno",  nabral polnc nedrije lepih podolgastih
—.¦< 181 >¦—
jabolk, pritekel zopet k ognji, in zdaj ni bilo treba dmzega, kot prav potrpežljivo čakati, kdaj se naredi žerjavica. v katerej spečeva. kar je nabral Naeek.
Naredila se je kmalu — in zagrebla sva v njeno grobovje ponosne nšpičerne" sadove.
Četrt ure potem. — Živinica se je mirno pasla po zelenej gr'm ob ujivah, a midva sva z vso slastjo použivala pečena jabolka. Bog vedi. ee so bila dobra, — nama se je zdelo, da jih nihee bolje ne speče.
Pospravivši vse v kraj sva sedela še- nekaj časa na mestu. potem pa sva pohodila in pogasila ogenj, urezala v grmovji tri palice, dve taki z rogovilicami in jedno gladko, naredila iz teh skakalnico, ter jela skakati, preko nje. To vam je bilo smetia! — Kolikokrat sem se pač izpodtaknil jaz, ter telebil na tla, koliko-kratov se je to zgodilo Nacku! Ej, bilo je, bilo . . .
IV. Markovčev ulnjak.
Sredi Markovčega vrta stoji še danes star ulnjak.
Ceimi pae nosi še vedno to ime! Saj vender vže Markovec sam, da, celo mati Markovka, ki je bila še prej pri hiši — on namreč se je priženil, ne ona — ne pomni, da bi se gojile cebele ondii. — Res, ulnjak Markovčev ni ulnjak, vsaj od pamtiveka sim dc — Kaj pa je? Tako nekaka nšupica". kamor spravlja oče Markovec steljo in drugo tako plažo . . Da, to je, to je bil ta ulnjak — pri-držimo ime, da-si ne po praviei — ko smo bili še otroci noseč prve hlače ali če vže ne ravno prvih,  da se je, če smo gumbe potrgali,  belo bliskalo za narai.
In vender — je bilo kdaj, bilo . . . Eadost me prešinja, če se oziram na to poslopijče, radost in pa — otožnost.
Vse kot nekdaj! — V onem kotu še vedno tist razbiti panj, na katerega smo včasib. bobnali, okolo njega še dvoje drugih starin, drugače pa vse polno listja. — Da, prav tako je bilo kdaj. — In še drugače! To listje — ubogo listje! kadar je privedel Markovčev Nacek svoje tovariše — skrivaj seveda — v ulnjak, to vam je trpelo le tisto! Kar koli smo raogli, poceli smo: skakali, skrivali se, igrali se Bmrliče", in Bog vedi, kaj še vse. —In kadar smo se tega naveličali, veste, kaj smo še radi delali?
Dlnjak ima iu je imel dvoje nadstropij. V drugo nadstropje smo se torej spravili po kakej lestviei. Naeek pa je šel po tisto posodico, ki jo je rabil oče, kadar se je bril; vzeljo je prav po tihem, vlil vanjo malo vodke, poiskal še košček mila ter prinesel po tem vse to v ulnjak. — Iii kaj po tem ? Po tem smo si naredili iz slamnatih bilk vsak svojo cevko. razstopili ono milo v vodi, ter jeli spuščati raznobojne. lepe lnehurčke. — Seveda smo bili pri tem delu včasih kaj nesrečni. O6e Markovčev nas je zapazil, in iij, iij — naglo smo se morali razkropiti, če ne — kazali so nam palico!
In vender siuo drugič zopet prišli. — Saj Markovčev oee ni tako hud, kakor je videti. — In dobro smo se imeli in tudi v drugič, tretjič, vedno--------
Bilo je bilo.
In danes? Vse kot nekdaj — in vender vse drugače!
*             *
Pri konci sem. Da, pri konei s tera sestavkom — a spominov, teh je še polna moja glava. — V duši mojej je opisanih še mnogo več vrtov in vrtičev, grivic in livadic. kjer sem igrajoč se preživel najsrečnejšo dobo živijenja. In zakaj jih ne orišera tudi na papir, zakaj vam jili ne predočim, otroci ljubi? Zato ne, ker uvidim, da je vse, kar hočem naslikati. tako tenino, tako malo podobno onim lepim slikam. ki se vrste v raojej duši! . .                                                  Mihec.